Samo UHAN* izvirni znanstveni članek POLJUBNOST IN STANDARDIZIRANOST ANKETNE KONVERZACIJE Povzetek, litlerpivlacija reziiltaion Jai iiomiieiijskili raziskal' je mogoča šele, ko poznamo kontekst 'pomenjenja' oziroma okolja, ki motivira nastajanje stališč in kamor se vpisujejo izražena stališča. Med pristopi, ki poskušajo pojasniti vpliv konteksta na izražena stališča, se ponovno uveljavljajo hermenevtične razprave o učinkih in vplivih konteksta, ki poudarjajo predvsem potrebo po dekodiranju stališč respon-dentoif, kar naj bi raziskovalcem omogočilo mzumevanje izvornega pomena izraženega. Posledica kontekstuahiih vphvov je velika variabilnost, ki jo raziskovalci poskušajo zmanjšati s .standardizacijo anketnih pogojev, iustrumenta in predvsem diskurza. Standardizirani postopki tako zmanjšujejo kompleksnost in difuznost in s tem večajo zanesljivost meijenj nasprotno pa se zmanjšuje veljavnost, saj visoko standardiziran instrument zajame zgolj vzoive rutiniranega vedenja: standardizaciji so do.^topni posamezni izseki in torej vse, kar ni kompatibilno s standardiziranim kodom komuniciranja, instrinnent prepozna kot šum. Rigomznost standardizirane anketne situacije sili respondente k oblikovanju presežka dostopnih informacij Respondenti pri odgovarjanju na anketna vprašanja informacije, kijih 'posredujejo" raziskovalci v obliki ivfeivnčne-ga okvira raziskave in značihiosti instrumenta, uporabijo kot kontekstiialne informacije. Ključni pojmi: anketa, učinki konteksta, anketna konver-zacija Anketni intervju kot govorni dogodek Posebno.st javnoninenjskega raziskovanja vidimo v dvojnosti anketnega intervjuja kot konverzacijskega postopka, .\nketni dialog ja hkrati "logos" in utele.šenje konkretne intersubjektivnosti. To hkrati pomeni, tla izrečeno zahteva vsaj dve ravni interpretacije: o tem, kaj govorčeve l>esede |)omenijo, kot tudi kaj hoče govorec po\'edati s tem, da jih govori. Opisana dvojnost dialoga povzroča znano, ven- ■ /Jr Sanui Vtiaii, doceiil na l-akiillcli za itriitbvne vede dar nezadostno raziskano občutljivost anketnega dialoga za ekstraverbalne in kon-tekstualne komponente komunikacije. Če primerjamo različne oblike člove.ške komunikacije ugotovimo, da je dialog najosnovnej.ša oblika in da so druge oblike zgolj derivati. Anketni intervju v svoji osnovni obliki simulira temeljne značilnosti dialoga, to je vi.soko .stopnjo neposrednosti in recipročno.sti. Neposredna udeležba v dialogu (anketnem intervjuju) zahteva fizično prisotnost in delitev (izmenjavo) pro.siora in časa s .sogo-vorcem. Izmenjava "delčkov" sveta je temeljni prerekvizit za med.sebojno "pozornost" oziroma stanje, ki ga Alfred .Schutz (Luckmann 1990, 52) imenuje "sinhronizacija tokov zavesti". Po.sebnost anketnega intervjuja je v tem pogledu njegova "znakovna zamejenost" in binarno.st ob hkratni zahtevi po sinhronizaciji "tokov zavesti" udeležencev anketnega intervjuja. Pri.sotnost "drugega" ima za vsakega udeleženca v komunikaciji .sistematične in ne zgolj naključne posledice za lingvistične aspekte dialoga. Avtonomija pomena je "kodno zaznamovanem" dialogu omejena. To seveda ni zgolj objektivno dejstvo, ki zanima analitičnega opazovalca, temveč je "okoliščina", ki odreja vloge udeležencev v komunikaciji (dialogu). .Sogovornika bolj ali manj natančno poznata pomen be.sed v različnih kontekstih, zavedata pa se tudi komunikacijskih, inter-akcij.skih namer (intenc) izraženega v določenem (konkretnem) kontekstu. Ko sogovornika stopata v dialog, sprejemata načelo recipročnosti perspektiv -poslušanja in govorjenja oziroma spraševanja in odgovarjanja v anketnem intervjuju. Interpretacija izrečenega poteka na podlagi "situacijskega delovanja" kot interpretacija govorčevih namer (intenc) in ne kot interpretacija ab.siraktnih sporočil. Analitikova interpretacija izrečenega pa pri tem ne izključuje konstitutivnega dela komunikacije - neizrečenega. Dvojna perspektiva anketne komunikacije se po mnenju Schumana kaže tudi v navzkrižnem pritisku socialnih zahtev konverzacije in znanstvenih zahtev raziskovalcev. Pravila komunikacije vsakadanjega življenja predpostavljajo kontekstual-no posretlovanost izraženega, medtem ko je zahteva znansiAenega govora resničnost izjav ne gletle na njihov učinek. Veljavnost znanstvene govorice je posledica logičnih razmerij meti propozici-jami in referencami. Tt) pa pomeni, da izrekanje propozicij ni motivirano in otlvi.s-no t>d želje pt) učinku, ampak ga narekujejo zunajsubjektivni dejavniki - zakoni logičnega sklepanja in pravila empiričjiega preizkuš;mja. Ugotovimo lahko, da .se znanstveni govor dogaja v polju dobesednega pomena (Gnamuš 1988, 81). Anketni intervju pa se nasprotno tlogaja v polju govorice vsaktlanjega življenja, katere značilnost je intleksikalnost. V vsakdanjem govoru .so intleksikalni izrazi tisto gratlivo, s katerim člani družbe organizirajo družbeno dejavnost kot praktično delovanje. Vendar pa družbenega analitika pri opi.sovanju družbene dejavnosti indeksikalni izrazi slejkoprej ovirajo. Formalne razprave o metodi .se zato osrtxlotočajo na "čiščenje" indeksikalnih izrazov ter na njihovo natlomeščanje z nevtralnimi formulacijami. S stališča respondentov - akterjev v anketni situaciji - pa je ravno uporaba intleksikalnih izrazov prvi pogoj za izražanje "samoumevne vetlnosti", s katero preverjajo smiselnost interakcije. Ta ni nikoli nekaj danega, ampak je odvisna od premišljenega upoštevanja vlog akterjev anketne situacije. Pri tem informacije, ki si jih izmenjujejo akterji, niso nujno zgolj trdilne vrste, temveč lahko v.sebujejo poskus, tla bi prepričali tiruge ali vplivali nanje, tla bi se lahko otlzvali na določen način. S to ugotovitvijo v razpravo vključujemo značilna razmišljanja, ki anketni intervju opredeljujejo kot "konverzacijo z namenom" (Schaeffer 1991)- Pri tem se lahko opremo na Searlovo (.Seade 1975) teorijo posrednih (indirektnih) govornih dejanj, ki razlikuje predstavitveno (representation intence) in komimikacijsko namero. Namera pred.stavit\e je opisati neko dejansko stanje, namera konnmikacije pa vpli-\ati (proizvesti učinek) na naslovnika, njegova čustva, prepričanja ali dejanja. Komunikacija ni mogoča brez reprezentacije, ni pa vsaka komunikacijska namera nujno pretistavitev dejanskosti. Upoštevajoč Searlovo teorijt) imajo otlgovori in vprašanja v tjkviru anketnega intervjuja tlvojno vlogo - informativno in instrumentalno. Če respontlent razume anketarjeva vprašanja, je odgovor izpolnil informativno vlogo, če pa respontlent razume vprašanje kot je bilo mišljeno in se otizove kot so anticipirali razisko\ alci, je otlgovor izpolnil instrumentalno vlogo. V.sebino in obliko anketnega instrumenta tako tvorimo in razumemo v okviru tlveh pragmatičnih razmerij. Razmerje, ki povezuje obliko (formo) in vsebino z razi.skovalno namert» in želenimi učinki (izrekanje resničnih prtjpozicij) inienuje-mt) performativno razmerje. Razmerje, ki povezuje obliko in vsebino z referenco pa imenujemo spoznavno ali kognitivno razmerje. Obe razmerji .sestavljata pragmatične okoliščine ali kontekst (Kunst- Gnamuš 1988). Tako na obliko instrumenta (besedila vprašalnika) .sočasno vplivata dve ilokucijski (vplivanj.ski) nameri: - s ptjmenom in oblikt) be.setlila učinkovati na naslovnika (respondenta) ter ga motivirali k izražanju vretinot in ravnanj. To namero imenujemo performativno ali ilokucijsko namero. - s formo in strukturo instrumenta motivirati respondenta k izražanju podatkov in v.sebin, ki so .skladni z tlejan.skimi stanji (referencami) in izrekanju "resničnih propozicij". To namero imenujemo pred.stavitveno ali tudi reprezentacij.sko namero. Opredelitev konteksta v tem smislu velja za osnovni prerekvizit za razimievan-je anketnega intervjuja v okviru standartliziratie govorne situacije. Standardizirana konvcrzacija - govorica vsakdanjega življenja kot standard anketnega intervjuja Verjetno najpomembnejša oblika človeške interakcije je strukturirana komunikacija .s klasično shemo vprašanje - odgovor Običajno gre za tij) komunikacije, ki udeležencem v socialnem tlogfxlku tlopušča vi.soko stopnjo svolxjde pri načinu in vsebini participacije. Spraševalci ali vprašanci so lahko bolj ali nutnj specifični, retliuidantni ali odzivni, hkrati pa stopnja "prostosti" doltJča procese razimievanja. Siantlartlizirana anketna situacija je v tem pogledu znatnt> bolj restriktivna. Pomisleki o tem, ali jcstaiularclizirani anketni intervju klasična konverzacija ali ni, temeljijo na clvoinunosti razlage termina "konverzacija". V razpravi izraz kon-verzacija uporabljamo kot sinonim za "interaktivni govor", ki vključuje anketni intervju in druge restriktivne forme. Za namen aiKilize pa se zdi primerno prepoznati anketni intervju in klasično konverzacijo kot ločeni kategoriji "interaktivnega govora", ki ju lahko medsebojno primerjamo. Za statistično podprte družbene zananosti je javnomnenjsko razi.skovanje predvsem sredstvo za pridobivanje potlatkov o socialnem svetu. S lega siali.šča je anketni intervju standardiziran postopek pridobivanja podatkov in anketa sred.st-vo ozironva instrument merjenja. Interv ju pa je tvidi in predvsem interakcijski (kon-verzacijski) dogodek. Pri tem se anketni intervju v celoti oj^ira na bogastvo pravil vsakdanje kominiikacije, hkrati pa standardizirana procedura anketni intervju oddaljuje od vsakdanje komunikacije. Pri opredeljevanju značilnosti anketnega intervjuja izhajamo iz predpostavke dvojne narave anketnega intervjuja, ko lahko intervju hkrati razumemo zgolj kot instrument in kot interakcij.ski dogodek. Temeljni atribut intervjuja je interakcija, hkrati pa so intervjuju, s prev zemanjem vloge instrumenta odvzeti nekateri ključni atributi kominiikacije vsakdanjega življenja. Uspeh anketnega intervjuja kot instrumenta lako opredeljujemo s temi predpostavkami (.Schaeler 1991): - relevantnost vpra.šanj in njihovo .število lahko določimo vnaprej, - vpra.šanja .so formulirana tako, da ob predpostavki enoznačne interpretacije zagotavljajo veljavnost otigovorov, - agregir.ine meritve zado.stijo kriterijem veljavno.sii .samo, če na enaka vpra.šanja odgovarjajo vsi respondenti - vsak respondent načelno izbere en odgovor v nizu medsebojno izključujočih moilalitet, - odgovori .so i^rimerljivi, če vsi respondenti sprejemajo ali zavračajo enak korpus modalitet Zgornje predpostavke temeljijo na točnosti in relevantnosti informacij zunaj anketnega konverzacijskega okvira ter enoznačnosii interpretacij pomena in vprašanj. Značilnost anketnega intervjuja je formalna omejenost, s katero zagotavljamo večjo stopnjo strukturiranosti in konsistentnosti pogovorov. Kksplicitno razumevanje intervjuja kot restriktivnega govornega dogodka poudarja vlogo komunikacijskih norm pri vodenju pogovora in interakcije. Briggs (Schaeffer 1991, .570) je oblikoval model, ki intervju opredeljuje kot sosledje dogodkov v okviru socialne situacije, ki poteka med avtorjem in respondentom, ki s specifičnim komunikacijskim kodom dosegala interakcijske cilje. Omejitve anketne komimikacije, ki intervju odmikajo od vsakdanje konver-zacije, .so posledica standardizacije, ki raziskovalnemu procesu podeljuje status znanstvenega postopka. S standardizacijo poskušajo raziskovalci doseči stabilnost pomenov in na ta način veljavnost raziskovalnega postopka. Veljavnost in ustvarjanje pomena - modeli sodelovanja in razumevanja Veljavnost javnomnenjskili podatkov opredeljujemo z intencionalnostjo raziskovalcev ali povedano tirugače. s stali.šča raziskovalcev .so \ eljavni pt)tlatki, ki odražajo konceptualno zamisel. V primerjavi z eksaktnimi meritvami, o.staja anketni intervju ne gletle na stopnjo standartlizacije pretiv.sem interakcijski tlogfnlek. Neveljavne potlatke po Fi.shbeinu (Fishbein 1975) povzročajo napake "tretje vrste", ki izhajajo iz tliskrepance med raziskovalnimi koncepti in tlejanskimi, z anketo izmerjenimi potlatki. Cicourel v tem smislu uveljavlja termin "ekolo.ška veljavnost", ki ga utemeljuje na "realnosti vsakdanjega .sveta" (Schaeller 1991,369). Značilnost anketne situacije je po Cicoureknem mnenju prav odsotnost ptw'czav z realnostjo vsakdanjega sveta. Razprave o tliskre|)aninosti raziskov'alnih konceptov in izmerjenih potlatkov .so votlile raziskovalce k oblikovanju modela, s katerim bi tloločili kriterije interakcije med osrednjimi (centralnimi) elementi intervjuja. Pri tem večina motlelov različnih avtorjev opretleljuje veljavnost kot tlimenzijo koopera-tivnosti, ki vpliva na zmanj.šanje ali opuščanje klasične asintetrije anketne situacije (npr. poudarjene vloge enega elementa). Groba klasifikacija deli modele na ti.ste, ki .se ukvarjajo z razumevanjem strukturalnih značilno.sti intervjuja, in na tiste, ki koncipirajo zaznavo teh značilnosti in \etlenje udeležencev interv juja. Sudman in Bradburn (.Strack in .Schwarz 1992) .sta tako oblikovala mtxlel, ki poutlarja pretlv.sem strukturo intervjuja. Njun motlel povezuje spremenljivke z vlogami anketarja, respondenta in tipom ankete. Cancll in Kohn (v Strack in .Schwarz 1992) pa pretllagata motivacij.ski model, ki obravnava intervju kot socialni proces in rezultate kot družbeni "izdelek". Njim model po mnenju kritikov, kljub upoštevanju strukture vlog, podcenjuje pomen kognitivnih tlejavnikt)v kot je na primer respondentova zaznava namer intervjuja in aktualnega vedenja .sodelu-jf>čih. Ker parcialne razprave, kamor uvrščamo tako Sutiman-Bratiburnov kot Canell-Kohnov motlel, niso omogočile kompleksne obravnave problema, se je v raziskovalnem okolju oblikovala zahteva po iztielav i "metateorije", koncipirane na motlelu ".sotlelovanja in razumevanja" (Strack in .Schwarz 1992). Izhotlišče metateoretičnega pristopa je opazovanje procesov "naravne" kon-verzacije, katere inherentna lastnost je sodelovanje. Sotlelovanje predpostavlja aktivno interakcijo govorca in poslušalca, ki si z medselxjjno izmenjavo beseti zagotavljata pravilno razumevanje izrečenega. Razumevanje je funkcionalno s stališča interakcijskih ciljev, hkrati pa konverzacij.ska interakcija oblikuje idiosin-kratični jezik, ki temelji na "zgodovini sodelovanja" in je naključnemu po.slušalcu težko razumljiv. Garrotl in Andersen (Strack in Schwarz 1992) zato kritizirata stališče psiholt> gov in lingvistov, ki govorce in poslušalce pojmujejo kot izolirane posameznike navkljub dejstvai, da .se |X)slušanje in govorjenje odvija v širšem interakcijskem okviru dialoga. Avtorja ugotavljata, da za razumevanje ne zatlostuje zgolj semantično razinnevanje, temveč raziunevanje, ki presega lingvistične enote oziroma nameravan pomen izrečenega. Utieleženci konverzacije morajo torej najprej pre- puziKUi konuinikacijskc luiinerc sogovorca in hanuoiiizirati svoj prispevek s spcci-nčiiiini pričakovanji sogovorca. Načelo sodelovanja predpostavlja sproščeno socialno situacijo, ki omogoča stalno primerjavo respondentovih razlag z anketarjevimi nameni ter dopolnjevanje in usklajevanje sporočil glede na posebne konverzacijske zalite\e. Predpostavka tovrstnega sodelovanja je nestrukturiranost in nevtralnost oblik partici-(lacij sogovornikov. Slednje pa je seveda predvsem značilnost komunikacije v sakdanjega življenja. Standardizirana komunikacija v anketni situaciji pa poteka na način, ki ne dopušča variabilnosti glede na interpretativne potrebe udeležencev. Standardizacija v razi.skovalnem postopku nastoj^a kot prerekvizit enoznačnega razumevanja anketne materije. Paradoksalna zahteva standardizacije je v tem pogledu zahteva po neusklajevanju komunikacijskih pris|5evkov glede na interpretativne potrebe. Pri tem sc raziskovalcem zastavlja vprašanje, ali standardizirana komunikacija marginalizira vlogo respondenta kot dejavnega ucleleženca anketne situacije. Sotleloraiijf in met a teorije standardiziranega s/mišeianja Oilgovor na vprašanje o resnični učinkovitosti sodelovanja v standardiziranih (x>gojih ponujata dve inetaieoriji, izoblikovani v metodolo.šken» okolju. Pr\ a je t. i. psihometrična teorija in druga teorija anketnega merjenja (Strack in .Schwarz 1992, 176). V nadaljev anju v poenostavljeni obliki predstavljam oba pristopa. A - PsUiotnelriCno testiranje Psihometrično testiranje temelji na behavioristični predpostavki, da .so odgovori na vprašanja prepro.st dražljaj, ki ga .spodbudi določen "silmulu.s' oziroma vprašanje (Strack in Schwarz 1992). Odgovor na vprašanje tako vsebuje dve komponenti; komponento resnične vrednosti in komponento napake. Psihometrična teorija predpostavlja, da je razpršenost napake okrog pr;ivih vrednosti naključna in se torej s povečevanjem .števila vprašanj približujemo normalni raz|X)reditvl. Ker je po mnenju "psihometrikov" nap;ika naključna, se ne osredotočajo na v.sebi-no ali formulacijo vprašanj. Psihometriki se približujejo "resničnim" vredno.stim s post:ivljanjem podobnih vprašanj o istem fenomenu s tako imenovano "multiplo meritvijo" (Strack 1992). Veljavnost meritve v tem primeru ni odvisna od pos;i-meznega vprašanja, temveč od konteksta odgovorov In vedenj v standardiziranih pogojih. Psihometriki poudarjajo, da respondentom na ta način ni treba vedeti, katere so "prave" vrednosti. Ce recimo želimo ugotoviti, ali so na primer stali.šča respondentov do socialne neenakosti "korporativistična" ali "liberalistična", ni nujno, da respondent ve, kaj koncepta pomenita oziroma kam na merjeni dimenziji se njegova stališča uvrščajo. Torej psihometrike praviloma ne zanima, ali respondent razume vprašanje in kako oblikuje odgovor, ker ne pozn;ijo problemov sodelovanja. /i - Teorija anketnega raziskovanja (merjenja) Pristop anketne niziskave kot metateorije se znatno razlikuje od psihometrlčnega pristopa, kljub uporabi podobne terminologije. Kot ključno razliko lahko v primer- javi s psihonieiričnim pristopom opredelimo težnjo, da s posameznim vprašanjem merimo posebne fenomene, pri čemer pomembno vlogo igrata vsebina in formulacija vprašanja. Temeljni cilj je do.seči "prave" vrednosti. V tabeli je sheniatski prikaz anketnega pristopa. "imrospekcijska teorija" slantfardizlreme anketne situacije Predpostavka Lastnosti respoiulentov a) objektivne (spol, starost, dohotlek...) - objektivni kriteriji b) subjektivne (prepričanja, stališča, ocene...) - brez objektivnih kriterijev Zahteve Ne|X)sretlen dostop do pravih vrednosti lastnosti Metoda dostopa Introspekcija Izvor napak Respondent laže, če so cilji izraženih pravih vrednosti manj želeni kot drugi cilji Vir: Slmck & Schtvarz (1992,177): iMUguage, Interaction and Social Cognition: Communicative Influences in Question Situations. Sage, London Kot prikazuje tabela, metateorija anketnih odgovorov vključuje štiri komponente, ki odražajo lastnosti resix)ndentov glede na psihološke procese in izvor napak. V izhotlišču je predpostavka, da imajo respondenti določene značilnosti. Lastnosti (atributi) respondentov so bodisi objektivne (spol, starost) bodisi subjektivne (stališča, prepričanja). Kategorije lastnosti se razlikujejo glede na prisotnost zunanjih kriterijev pri objektivnih lastnostih in glede na od.sotno.st zunanjih kriterijev pri subjektivnih lastnostih. Starost respondenta lahko objektivno preverimo, ni pa mogoče preveriti respondentovih stališč. Pri anketni meritvi ni kriterij objektivna veljavnost, ker z metodo "resničnih vrednosti" dosežemo interno veljavnost. Izhajamo iz predpostavke, da nc glede na obstoj objektivnih kriterijev respondenti posredujejo prave vrednosti. Martin (Martin 1987) to pozicijo respondentov opredeljuje takole: Izhajamo iz temeljne predpostavke, da respondenti lahko zagotavljajo veljavne odgovore o subjektivnih stanjih. Tako kot lahko respondent pove koliko je star, lahko tudi izrazi "prava stališča" iskreno in točno. Pri tem je relevantno vprašanje, kateri psihološki mehanizmi zagotavljajo takšen privilegirani in neposredni dostop do res}x>ndentovih subjektivnih lastnosti. Kot navaja Martin, gre zut metodo introspekcije oziroma za predpostavko, po kateri respondentova izražanja temeljijo na introspekciji oziroma na "pazljivem" samoopazovanju. Če predpostavka drži, respondenti zlahka prikličejo "prave vrednosti" subjektivnih stanj. Koncept pretl\ ide\'a možnost napak zgolj v primeru, ko respondenti eksplicitno zavračajo .sodelovanje oziroma nočejo posredovati pravih vrednosti. Če torej izključimo respondcntovo kom(X'icnco kol clcterminanlo napake, je "odmik otI resnice" odvisen zgolj otI respondentove motivacije. Raziskovalci kot najodgovornejši dejavnik za izražanje "nepravih vrednosti" navajajo učinek socialno želenih otigovorov. Melateorija anketnih odgovorov opazuje sodelovanje respontlentov izključno na moiiN^-acijski ravni, ki .se kaže v tem, da respondenti soglašajo z vprašanjem in da želijo povedati resnico. Pomembna pomanjkljivost teorije introspekcije je v tem, da upošteva zgolj en aspekt sodelovanja, kar močno zmanjšuje njen intcrpretaiivni potcncial na področju vplivov konteksta, obliko\'anja vprašanj itd. C-Altcriialivmi meta teorija Zaradi očitnih pomanjkljivosti obeh pristo|xiv, .se je v raziskovalnem okolju uveljavil t i. alternativni koncept standardizirane anketne situacije, ki temelji na upo-.števanju kognitivnih in komunikacij.skih proce.sov. Alternativna teorija sprejema spoznanja motivacijske teorije sodelovanja, ki temelji na resix)ndentovi samo-preclsta\'iivi in hkrati jDoudarja relevantnost elementov sodelovanja tako v komunikaciji nasploh in .še posebej v lazi razumevanja in interpretacije vprašanj. Koncept alternativne metateorije predpostavlja, da standardizirana anketna situacija ustvari (s|x;cifični) tip komunikacije, kjer udeleženci z uporabo specifičnih pravil uresničujejo cilje. Slabost metateoretičnega pristopa je nenatančnost pri določanju tipičnih značilnosti "ciljev" in konsck%enc doslednega upoštevanja pravil. Slabo.sti metateoretičnega pristopa .se je zavedal Higgins (liiggins 1992), ki jc s .sodelavci izdelal teorijo komunikacijske igre, s katero po.skušajo korigirali meiaieoret.ski pristop. 1 liggins razlikuje med cilji, ki jih določajo .specifičiic zahteve naloge (posredovanje informacij) in cilji, ki ne sodijo k nalogi, npr vzdrževanje socialnih stikov. .Model komunikacijske igre jc nastal kot rcakcija na očitne omejitve t. i. pristopa "prenosa informacij", prev ladujočega in vplivnega pri raziskovanju komunikacijskih proce.sov in rabe jezika. Model "prenosa informacij" se osredoioča predvsem na natančnost pri prenosu informacij in informacijo opi.suje kot vzgib (orodje) inierpersonalnega prepričevanja. Komimikacija, kot jo obravnava ta pristop, jc konccptualizirana razmeroma linearno in je usmerjena na vir sporočila in značilnosti prejemnika, kot ludi dejavnikov vplivanja na prenos in sprejem ter moč prepričevanja. Udeleženci komunikacije nastopajo kot razmeroma pasivni posamezniki, ki želijo "izvedeli resnico" oziroma z-iznati "pravilen položaj". Model komunikacijske igre, kot ga oblikuje Higgins s sodelavci (Higgins, .McCann 1992), vključuje značilnosti komunikacijskega procesa, ki pojasnjuje ključne elemente "razumevajoče" medo.sebne komunikacije. Model poudarja igri podobne lasinosii konuinikacije in "predlaga", da komunikacijo razuniemo kol namensko (intencionalno) scKialno interakcijo, ki vznikne znotraj socialno definiranega konteksta, ki vključuje neotivisne vloge. Opisovanje medosebne komunikacije v kontekstu modela komimikacijske igre se opira na sploSne predpostavke o rabi jezika v metlo.sebnostnem kt)nteksiu. Po Higginsu so to (1992, 146): - proccs komunikacije presega funkcijo preno.sa informacij, če ga razinnemo kot v ečnamensko dejavnost, ki razvija, ohranja in kre/5i oclno.se med udeleženci komunikacije, - komiuiikacija jc proces, kjer udeleženci .skupno opredeljujejo pomen ali družbeno realnost med.sebojne iznicnjave, - učinkovita komunikacija spodbuja kontinuiran proces metl.sebojnega usmerjanja ali opazovanja med udeleženci kot tudi ocenjevanje namenov in značilnosti sogovornika, - konuinikacija je normativna aktivnost, ki vključuje vzorce piavil in običajev glede na ralx) jezika v različnih socialnih kontekstih in glede na različne družbene vloge. Pravila komunikacijske igre .so konceptualizirana kot normativna priporočila za tlelovanje v komimikacijskih interakcijah. Za respondente, ki so socializirani v podobnih kulturnih kontekstih, velja, da imajo na voljo iilentičen niz pravil in da aplikacija pravil variira glede na kulturne in subkulturne skupine. Izpolnjevanje posameznih pravil ali niza pravil variira glede na lastnosti mea seveda ni kriterij uspe.Snosti komimikacije. Dejansko v večini primerov komunikacijskih interakcij ni mogoče hkrati upoštevati v.seh navodil. Nekatera od pravil .so medsebojno izključujoča, ker nastopajo v kontekstih, vlogah in odnosih, ki ne prenesejo hkratnega upoštevanja v.seh pravil. Upo.števanje pravil je torej odvisno pretivsem od konteksta. Respondenl na primer pričakuje, da bodo anketarjeva navodila (tek.st) jasna in nedvoumna, anketar pa od a"sj>ondenta pričakuje, da je |)ri()ravljcn in sposoben .slediti anketnemu procesu. Pričakujemo lahko, da bo upo.števanje pravil vplivalo na responclentovo zaznavo in presojo informacij. Ugotovitve raziskav potrjujejo dejstvo, da udeleženci konuinikacije prilagajajo izrečeno kontekstu, v katerem se konuinikacija odvija. Respondenti s posredovanjem stališč |X)skušajo anticipirati fiktivno kolektivno" mnenje. Raziskovalci izhajajo iz predpostavke, da poskušajo respondenti uskladiti ali spremeniti izrečeno, če je to neizogibno za učinkovito komunikacijo in če se lahko na ta način izognejo konfliktu ali zadregi. Kot ugotav Ija Miggins, so komunikacijska pravila funkcija številnih dejavnikov, ki zajemajo bistvo komunikacijskega konteksta. Pomeml>en dejavnik, ki vpliva na odločitev respondenta, ali bo upošteval komunikacij.ska pravila, so tudi cilji, ki jih želi doseči respondent. Do.seganje ciljev pa je seveda pomembno tudi za raziskovalce, zato je |X) Higginsovem mnenju uspešna le tista anketna interakcija, pri kateri si res]5ondenti in raziskovalci prizadevajo Zii doseganje anketnih ciljev, ob hkraincin upoštevanju klentičnili pravil. V leni primeru lahko govorimo o sian-darclizirani anketni situaciji. Miggins in tirugi v .sklepnih ugotoviiv-ah poudarjajo "težo" respondenlovih značilno.sti (atributov) v komunikacijskem kontekstu. Tako naj bi respondenti z vi.soko stopnjo itUro.s|x;kcije v večji meri s|X).štovali komimikacij.ska pravila, ki se nana.šajo na .sogovornika, obratno pa naj bi respondenti z nizko stopnjo iniro-spekcije zamenjevali ponjcn in "težo" s|X)ročila in hkrati dopu.šCali "o.sebno" interpretacijo anketne vsebine. Komunikacijska teorija slandanllziraite anketne situacije (SAS) Predpostaika SAS je izrazito ciljno usmerjena interakcija. Interakcija je kooperativna, čc si anke-tar in respondent: - priz;idevaia za dosego ciljei' - upo.števata enaka pravila Možni cilji anketar - pridobivanje informacij respondent - posredovanje zahtevanih informacij - ustavarjanje dobrega vti.sa - potrjevanje hipotez Teza Udeleženca sla motivirana z;i sodelovanje Vir: Schtvarz N., Strack F. 1992; Communicative Influences in Question Situations: Language, Interaction and Social Cognition. SAGE Higgins je s teorijo komunikacijske igre prenesel težišče metodološkega zanimanja na področje (proce.se) "implicitne kolaboracije" v standardizirani anketni situaciji, ki se kaže kot uspešna ob upoštevanju specifičnih zahtev restriktivne anketne .situacije. Skupna značilnost "umetne" anketne situacije kakor tudi komunikacije v.sakdanjega življenja je "zavezanost" udeležencev za doseganje cilje\' ob upoštevanju specifičnih pravil. Pri tem konverzacijo v saktlanjega življenja označu- jc visoka stopnja prostosti in neobveznosti pri tloločanju ciljev in nanier komunikacije. Po drugi .strani pa pomeni standardizirano.st anketne situacije prednost pri določanju in tran.sparentno.sii ciljev. Komunikacijski pristop na ravni .standardizirane anktne situacije predpostavlja voljnost in pripravljenost respondentov, da .sodelujejo v raziskav i in tla izražajo relevantna mnenja. Zaključek Okoliščine anketne situacije udeležencem ne omogočajo korekcijskih postopkov izrečenega, ki .so v komimikaciji vsakdanjega življenja temeljni i^ogoj razumevanja. Pomen izrečenega ni inherentna lastnost jezika, temveč je protlukt interakcije med respondentom in anketirancem. Inherentne omejitve standardizirane anketne situacije pa moramo opazovati v kontekstu vsakdanjega življenja, ki se odvija v okviru skladenjskih, .semantičnih in pragmatičnih pravil. Pri analizi anketne situacije izhajamo iz pragmatične rabe jezika, pri čemer pred|X)stavljamo, da v standardizirani anketni komimikaciji lahko ena oblika opravlja več funkcij oziroma lahko isto funkcijo izrazimo z raznimi oblikami. Med obliko in funkcijo |X}sreduje kontekst. Če to razmi.šljanjc prene.se-mo na raven anketne situacije lahko ugotovimo, da .so respontlenii odvisni oti okoli.ščin, ki tlovoljujcjo pragmatično sklepanje o namerah in ciljih konumikacije. Pragmatičnost ravnanj iitlelcžcncev v anketni situaciji je temeljna dimenzija standardizirane anketne situacije in ključna predpostavka anketne -relevantnosti". LlTERATURy\ .Schaefer, C. Nora. 1991. Conversation wiih a Purpose or Conversation? Interaction it) ihe Standarilized Interwiew. Measurement lirrors in Surveys. New York: A Willey -Inter.scicnce Publication. Kunst - Gnanuiš, Olga. 1988. Med znanostjo, ideologijo in vzgojo. Pn)blemi - .Šolsko polje, 11/88,79-97. Gitldens, Anthony. 1989. Nova prav ila Sticiolo.ške metode. I.jubljana: .škuc l-l". I.uckman, Tliomas. 1990. .Social communication, dialogue antl ct)nvcrs:uion. The dyn:u)iics of Dialogue. New York: Harvester Wheatshcaf Sirack, K, Schwarz, N. 1992. Conimiinication Influences in .Siandartlized Question Situations: Tlie case of Implicit Collaboration, language, Interaction and .Social Cognition. London: Sage Publications. Gla.s.ser, L, Theodore, Salmon, T, Charles. 1995. Public opinion and the Communication »)f Con.sent. New York: The Guliford Press. Dcrrida, Jacques. 1988. Glas in fenomen. Ljubljana: .'ikuc FK .Searle, K , John. 1975. Indirect Speech Acts. Synta.x and .Semantic.s, Vol.3. New York: Academic Pre.ss. Fishbein, Martin, Ajzen, leek. 1975. Belief, Attitude. Intention and Behavior I.t)ndon: Addison - Wesley Publishing Company lliggin.s, i:.,T., McCann, C., D. 1992. Personal and Contextual Factors in Communication: A Rewwiew of the "Communication Game". Iumgu;ige Interaction and .Social Ct)gniiion. London: Sage Publications.