V	nedeljo 13. in v ponedeljek 14. t.m. bodo prebivalci goriške pokrajine poklicani na vdlišča, da izvolijo nov pokrajinski svet, v večini občin pa nove občinske svete.
Pred njimi se torej postavlja vprašanje izbire sil, ki naj jih zastopajo za pet let in naj vodijo krajevne uprave. Predvsem gre za dvoje alternativ: ali alternativo, ki jo predlagajo stranke levega centra, ali pa alternativo, ki jo predlaga Komunistična partija. Stranke levega centra (KD, PSI, PSDI in PRI) želijo izvesti tudi v goriški pokrajini operacijo, ki so jo izvedle na vladni ravni v Rimu in v večjem številu občin ter pokrajin v Italiji, in to prav v trenutku, ko je politika levega centra pokazala, da je v globoki krizi, in dokazala, da ni mogla zaradi sprejetega izsiljevanja reakcionarnih in konservativnih sil v notranjosti sami rešiti niti tistih vprašanj, ki so si jih štiri stranke postavile v programih. Nasprotno, koalicija levega centra je dokazala, da tako po gospodarskih in družbenih kot po političnih in kulturnih vprašanjih hodi po poti starih centrističnih koalicij, kar meče senco na socialistične tovariše, ki, žal, ne morejo več niti prisiliti svojih zaveznikov, zlasti še demokristjane k naprednejšim rešitvam odprtih problemov republike.
Opredelitev slovenskih glasov
Na drugi strani pa je alternativa, ki jo predlaga Komunistična partija. Bistvo te alternative je v predlagani enotnosti socialističnih in demokratično-antifa-šističnih sil, ki naj odpravijo sedanjo negativno fazo levega centra in naj se pogumno lotijo reševanj gospodarskih, družbenih, političnih in kulturnih problemov Italije na podlagi ustave in doslednega izvajanja demokratičnih načel. Ta alternativa je realna, ker obstajajo sile, ki bi jo lahko uresničile pod pogojem, da se preneha antikomunistična politika
V	tem smislu so goriške volitve važne. Volivci naj odločijo, ali se bo dosedanja politika še nadaljevala, kar bo prineslo še večje kritične momente goriški pokrajini na gospodarskem, družbenem, političnem in mednarodnem področju, ali pa naj se ubere nova pot, ki naj napravi iz Gorice in njene pokrajine važen člen v politiki.
Pri tem je zelo važen glas slovenskih volivcev. Kako se bodo oni opredelili? Do sedaj so se v glavnem opredeljevali za KP, za PSI in za Lipovo vejico. V zadnjem času se z demokristjan-ske in socialdemokratske strani slišijo vabljive trobente. Slovenci naj bi zapustili svoje tradicionalne politične formacije in naj bi presedlali tja, kjer so se do nedavnega slišali samo nacionalistični glasovi. Ali lahko nekatere načelne izjave KD in PSDT lahko spremenijo dejstvo, da se ustava ne izvaja v odnosu do Slovencev? Ali lahko spremenijo dejstvo, da Slovenci hišo niti pravno niti Draktično zaščiteni pred kakršnim koli novim valom šovinizma in šovinistične italijanske birokracije ter politike, ali so vami pred takimi zakonskimi osnutki, kot je oni socialdemokratskega poslanca
Zuccallija, ki predvideva posebne olajšave tistim ljudem, ki so od 1945 cio 1947 terorizirali Slovence in italijanske demokrate na Goriškem? Dejstvo je, da ne more biti tu govora o kakršnem koli zaupanju Slovencev do demokristjanov in socialdemokratov. Tu se pa tudi postavlja vprašanje socialistov. Ali je PSI, odkar je na vladi kaj konkretnega napravila za načelno in konkretno ureditev slovenskih vprašanj? Tega ni bilo in tudi ne bo, dokler bo ostala v sponah levega centra in antikomu-nistične «svete jeze». Tudi Lipova vejica ne predstavlja rešitve, ker je vedno vodila dvoumno politiko. Ko je šlo za določene akcije, je lahko našla o-poro samo pri komunistih, ko pa je šlo za določene pozicije, ki bi lahko pripomogle k spametovanju demokristjanov, pa je bila vedno na strani demokristjanov iz »načelnega antikomunizma».
Danes lahko rečemo — in to poudarjamo — da Komunistična partija predlaga alternativo, ki je dobra in napredna za vse italijanske razmere, istočasno pa dobra in napredna za Slovence. To je stranka — pa naj njeni nasprotniki rečejo, kar hočejo — ki ni nikoli načeloma instru-mentalizirala vprašanja narodnostnih manjšin, njena sila in njene akcije pa so dosegle, da se je moralo spremeniti določeno ozračje okrog Slovencev. KP je porok, da se bo v tej smeri nadaljevalo, brez nje se verjetno ne bi nihče spomnil na Slovence, brez nje ne bi nihče postavljal v vsedržavnem merilu njihovih problemov, brez nje bi bili Slovenci že asimilirani na podlagi materialnega in duševnega pritiska. Zata je važno, da bodo slovenski volivci prav Komunistični partiji oddali svoj glas in tako okrepili njeno bojno pripravljenost jo še bolj u-sposobili za nadaljjevanje bitke v korist reševanja slovenskih problemov, ki so preizkusni kamen vsake demokratične ureditve.
Anton Ukmar prejel najvišje odlikovanje
ANPI
Tovariš Anton Ukmar — Miro, ki je po rodu s Proseka, ki sedaj živi v Kopru, je bil odlikovan z zlato medaljo italianskega odporniškega gibanja. To najvišje odlikovanje mu je bilo podeljeno za za zasluge v bojih za osvoboditev Genove leta 1945. Proslava, na kateri so tov. Ukmarju podelili omenjeno odlikovanje, je bila dne 2. junija v kraju Pannesi v Liguriji.
Tovariš Ukmar je že leta 1921 postad član Zveze komunistične mladine, v KPI pa je bil sprejet leta 1926. Boril se je v Španiji, kasneje v Etiopiji, v Franciji in končno v Italiji, kjer je bil komandant VI. operativne cone. Za zasluge v bojih za osvoboditev so mu že leta 1945 podelili častno meščanstvo Genove.
Ob povratku iz Genove se je tovariš Ukmar zglasil tudi v uredni štvu našega lista in naši tovariši so mu iskreno čestitali k visokemu odlikovanju.
Obnovljena izdaja - Leto XVII. - štev. 10 (681) - Trst -11. junija 1965	40 lir soeal!1 ^ *bb-
post. - Gruppo I
;
lil
H
:

	

DEI
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
Študij Miznica ■Via GepPa ^
THXSSiS
n
j
I

i
"■ ; 1
;
je kdaj verjel.
Komunisti imajo glede Slovencev zelo jasno in načelno stališče. Vselej so se zavzemali za avtonomen in nemoten razvoj slovenske narodne manjšine v deželi ter se bojevali proti vsem poskusom raznarodovanja. In včerajšnje stališče zagovarjajo tudi danes ter ga bodo zagovarjali vselej Zato je izbira, pred katero so postavljeni Slovenci, zlasti pa slovenski delovni ljudje, lahka in enostavna. Od slovenskih volivcev samih je odvisno marsikaj Da se prepreči proces raznarodovanja in pospešijo prizadevanja za priznanje pravic, ki nam na osnovi republiške ustave in posebnega statuta dežele pripadajo, potem naj slovenski volivci dajo svoj glas Komunistični partiji, za katero stoji osem milijonov italijanskih volivcev.
Gesla, ki jih širi «lipa» so vabljiva za marsikaterega slovenskega volivca. Toda ta gesla so samo lepo zvenèca in brez vsake solidne osnove ter brez perspektiv za bodočnost. Kaj pomaga glas, ki je v več ali manj dobri veri dan slovenski lipi, če pa izvoljeni na njeni listi podpirajo demokristjane, ki pravic slovenski narodni manjšini ne priznajo?
Glas za KPI je torej gotov glas za uresničitev tistega preokreta, ki je nujno potreben za spremembo položaja v deželi in državi, za utrditev miru in okrepitev mednarodnega sodelovanja, za pospešitev gospodarskega razvoja v deželi in pokrajini, za priznanje pravic slovenske narodne manjšine.
ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooc
126 rudarjev mrtvih zaradi eksplozije v jašku
Upravne volitve, ki bodo v nedeljo na Goriškem, niso važne samo zaradi tega, ker bodo obnovile pokrajinsko upravo — in številne občinske uprave — temveč tudi zato, ker bodo začrtale politično smer, ki bo veljala v novem petletnem mandatu na obnočju Goriške.
Dejstva potrjujejo, da so tiste politične sile, ki so doslej upravljale goriško pokrajino, nesposobne, da bi rešile številna pereča vprašanja, ki so življenjskega pomena za ljudske množice. Zato je potrebno, da pride do preokreta.
Tudi levi center, ki naj bi se — kot kažejo nekateri namigi — u-stanovil tudi v goriški pokrajinski upravi, ne bi mogel rešiti nobenega perečega vprašanja. To potrjuje levi center, ki vlada v Rimu, to potrjuje tudi tak levi center, kot je v Trstu, ki ga socialisti od zunaj podpirajo. Poudariti pa je treba še to, da se z antikomunizmom ne more rešiti prav nobeno vprašanje.
Vprašanje miru in mednarodnega sodelovanja
Za pokrajino kakršna je goriška, ki je na meji ne le dveh držav, temveč tudi na dveh svetov, je potrebna predvsem zelo jasno o-predeljena zunanja politika. Zaman je hvalisanje o dobrih odnosih s Slovenijo; zaman je izražati želje, da bi se mednarodni odnosi vedno bolj čvrstih, če pa se istočasno go-riškemu mestu daje značaj «malega Berlina» in če se prav nič ne ukrene proti vojaškim služnostim, ki postavljajo v dvom vse lepo zveneče besede o dobrih sosedskih odnosih in povrh vsega onemogočajo pokrajini, da bi neovirano razvijala svoje gospodarstvo.
Vprašanja miru, miroljubnega sožitja in prijateljskih odnosov med narodi zavzemajo prav v goriški pokrajni zelo važno mesto. Politične sile, ki ne kažejo nobene volje, da bi se zavzele za odpravo vojaških služnosti, ne dajejo zagotovila, ki bi nas lahko prepričalo, da mislijo iskreno. Krščanska demokracija je jasno pokazala stališče glede vojaških služnosti ko je bila na dnevnem redu vprašanje kmetov v Štandrežu. Niti v poštev ni vzela stališč tistih, ki se zavzemajo, naj bi v novi goriški urbanistični načrt vključili nerodovitna zemljišča pri Ločniku in ne zemljišč pri Štandrežu. Med tistimi ki so zagovarjali — in še vedno zagovarjajo — tako rešitev urbanističnega načrta, so v prvi vrsti komunisti. Toda če že Krščanska demokracija nasprotuje stališčem komunistov, zakaj vendar ne upošteva prizivov štandreških kmetov? Enostavno zato, seveda, ker bi se v tem pogledu morala izreči proti vojaškim služnostim. To je le en primer, ki pa zelo zgovorno potrjuje, da se na lepe besede demo-kristjanskih prvakov ni moč zanesti. To velja tudi v pogledu dobrih sosedskih odnosov s Sociali-
stično republiko Slovenijo.
Goriško mesto je potisnjeno prav na mejo države. Za njegov obstoj in razvoj je nujno potrebna tudi okrepitev prometa z zalednimi deželami. Že dolgo se govori o nujnosti zboljšanja železniških in cestnih zvez s Slovenijo. Posebno dosti se govori o novi avtocesti Pal-manova-Gorica-Ljubljana. Vsi vedo, da bi ta cesta bila velikega pomena za goriško gospodarstvo, toda vseeno se vrsto let problem te ceste ni premaknil z mrtve točke. Vse to menda prav zaradi obstoječih vojaških služnosti. To je torej drug primer, ki zelo zgovorno potrjuje, da stranka, ki zagovarja vojaške služnosti, podreja tem tudi interese celotnega gospodarstva. I-sto stališče glede teh problemov imajo tudi socialdemokrati, torej večina levega centra. Komunisti so glede tega vprašanja že pred mnogimi leti zelo jasno postavili zahteve, naj se okrepijo trgovinski stiki z Jugoslavijo ter izboljšajo prometne zveze, vštevši gradnjo nove avtoceste.
Pa še nekaj besed o vprašanjih pravic slovenske narodne manjšine v goriški pokrajini:
Dosedanja pokrajinska uprava, ki je bila nekak monopol demokristjanov, ni v vseh letih svojega mandata prav nič naredila v korist naše narodne manjšine. Demokristjani so se spomnili na Slovence samo tedaj ko so potrebovali njihove glasove. Da niso držali niti tistih nekaj obljub, ki so ! jih svojčas dali, se je lahko pre- | pričal marsikateri Slovenec, ki jim I
Strašna nesreča v Kaknju
V ponedeljek se je zgodila huda nesreča v rudniku rjavega premoga v Kaknju v Bosni. Zaradi eksplozije metana v jašku, izgubilo življenje okrog 126 rudarjev.
Med ponesrečenimi je mnogo sinov rudarjev, ki so izgubili življenje leta 1934. Po prvih ugotovitvah ;e nad 400 otrok izgubilo očeta. Ena sama družina je izgubila 7 sinov.
Ta nesreča je ena najhujših, kar jih je bilo v povojni dobi v Jugoslaviji. V Kaknju je bila podobna nesreča aprila 1934. Tedaj je izgubilo življenje 127 rudarjev.
Eksplozija je nastala med drugo go izmeno, v kateri je delalo 138 rudarjev. Prebivalce je nesreča presenetila, ker je jašek «Orasi» znan po zelo majhnih količinah nevarnega metana. O tem, kako je prišlo do eksložije, se trenutno lahko samo domneva. Vse je mogoče: nepričakovana električna iskra, okvara na bencinski svetilki ali pa ne-
previdnost enega izmed rudarjev, ki si je morda prižgal cigareto. Večina rudarjev razen skupine 25, ki se je prebila do izhoda, je našla smrt v jašku.
Do trenutka, ko pišemo te vrstice niso še našli vseh pogrešanih rudarjev. Obstaja bojazen, da se utegne število žrtev še povečati. Nekateri rudarji so še vedno' v kritičnem stanju.
Ta strašna nesreča je silno pretresla vso jugoslovansko javnost. Iz vseh jugoslovanskih republik so začeli takoj pošiljati sožalja delavskem kolektivu v Kakenj in pomoč prizadetim družinam. Dan pogreba je bil proglašen za vsedržavni dan žalovanja.
Med številnimi sožalnimi brzojavkami, ki jih je prejel delavski kolektiv je tudi brzojavka predsednika Tita, ki je na obisku v Berlinu.
Tudi «Delo» izraža prizadetim družinam in delavskemu kolektivu v Kaknju najgloblje sožalje.
2 • DELO >—
Dogodki v sveiu
Giancarlo Pajeffa
Pota ki vodijo k miroljubni koeksistenci, k smotru, glede katerega si moramo neutrudno prizadevati, da ga dosežemo, -k-er pač verujemo, da je to ne samo dosegljivo, temveč tudi edino, kar nas lahko reši pred popolnim uničenjem, so vsekakor težka in raznovrstna, izkušnje zgodovinskega obdobja, v katerem živimo, še bolj pa dogodki zadnjih mesecev, nam vnovič in še bolj prepričljivo dopovedujejo, da ta pota nikakor ne moreje sovpadati z imperialističnim zatiranjem, vojaškimi posegi in nasiljem, ki temelji edinole na premoči sredstev, ki so na voljo tistemu, ki vse to izvaja. Nasilje vojaškega posega in zatiranje pa sta zgodovinsko omejena, saj smo v teh letih spoznali, da so možnosti za uveljavitev kakršnega koli kolonializma zdaj že do skrajnosti prenapete in da prihaja spričo tega do izbruhov. Tisto, kar je bilo pred časom še mogoče, dandanes pač ne more več veljati.
Predvsem nekoristno bi bilo, če. bi zdajle razpravljali o tem, s kakšno pravico je Francija gospodovala v Indokini, izkoriščala tamkajšnja ljudstva in zatirala porajajoči se upor. Drži, da se je Francija do marca 1945 ali vsaj do sporazuma z Japonci lahko zanašala na pravico močnejšega in da je to pravico tudi uveljavljala. Kasneje pa ni bilo več tako. Na splošno sicer lahko govorimo o neodvisnosti ljudstev ali o pravici do neodvisnosti. Ta vprašanja lahko presojamo tudi s stališča splošnega pogleda na človeški razvoj. Prav lahko postavimo tudi idealne trditve, ki naj dobijo absolutno vrednost. Potem pa nastopi za kak narod, za skupino narodov ali celo za ves kontinent tisti zgodovinski trenutek, ko postaneta resničnost in nujnost i-sto. Tedaj neodvisnost ni več samo ideal, abstraktna pravica, pogled v prihodnost, temveč nujnost, ki ne samo, da najde dovolj moči, da se uveljavi, pač pa pomeni tudi nekaj, česar nobena sila ne more povsem zadržati ali pohabiti. To je trenutek, ko se rodi narod in ko neki razred prevzame njegovo vodstvo.
Ce presojate zgodovino Vietnama sredi tega stoletja, zlasti po letu 1945; če se pozanimate, kakšno je bilo Ho ši Minhovo življenje, če se pogovarjate z njim in z njegovimi bojnimi tovariši, potem spoznate, da se je pri vietnamskem narodu ta proces že začel. Vietnamski narod je stvarnost, spričo katere ne more privoliti, da bi ga spet pahnili v nič samo zato, ker je kak neuki časnikar ali kak a-meriški predsednik razglasil, da ne gre za narod, temveč le za tvorbo, ki jo je ustvaril... mednarodni komunizem.
Morda nas bo kdo vprašal, če velja to tudi za Kitajsko, za njeno komunistično partijo in njene voditelje, s katerimi bi morali razpravljati o mnogih spornih vprašanjih. Razume se, da je treba pritrditi. Poleg tega pa menimo, da tega ne morejo zamolčati tisti, ki sodijo, da razkrinkavajo svojo politično preudarnost, ko zanikajo obstoj Kitajske, da bi s tem lahko utemeljevali, zakaj jo izključujejo iz skupnosti narodov.
Če je prizadevanje po vzpostavitvi miru smoter, ki najbolj zanima vse tiste, ki se, pa čeprav daleč proč od dogodkov v jugovzhodni Aziji,, čutijo ogrožene, ker bi se spopad utegnil razširiti, potem je gotovo, da miru ni mogoče doseči, če ne upoštevamo stvarnosti, o kateri smo govorili; namreč vietnamskega naroda takšnega, kakr-
^ 11.6.1965
)
Razvoj prijateljskih odnosov
med Češkoslovaško in Jugoslavijo
šen je, s pravicami, ki si jih je pridobil in ki je dovolj močan, da te pravice tudi uveljavi. Ni dovolj če pritrjujemo ali celo samo u-gotavljamo, da so Z,družene države Amerike 'močnejše, da imajo na voljo več orožja in modernejša sredstva, več ljudi in denarja. Spri-ča takšnih ugotovitev lahko pridemo do sklepa, da utegne že zgolj logika vojne, ki so jo sami hoteli, pripraviti Američane, da bodo razširili spopad. Toda na tej podlagi nikakor ne moremo sklepati, da bodo v vojni v Indokini tudi zmagali.
Ob tem bi morda kdo želel, da (Nadaljevanje na 3. strani j
Grozodejstva ameriških agresorjev in njihovih pomagačev v Vietnamu. Ujetega partizana mučijo ker noče ničesar izdati. Vsak komentar je odveč
Kako se širijo gospodarski odnosi med Češkoslovaško in Jugoslavijo v zadnjih letih se vidi že iz razvoja zunanjetrgovinskega prometa. Blagovna menjava se je v letu 1962, če jo primerjamo s prejšnjim letom, povečala za 30%, leta 1963 v primerjavi z 1962 pa celo za 50%. Preteklo leto se je še bolj povečala vzajemna menjava, za letos pa se pričakuje, da bo češkoslovaški - jugoslovanski zunanjetrgovinski promet presegel milijardo češkoslovaških kron. Struktura blagovne menjave je pri tem za obe strani želo ugodna. Ker Češkoslovaška in Jugoslavija nimata zaokrožene surovinske baze in sta obe državi prisiljeni uvažati, se vzajemno sodelovanje usmerja v krepitev surovinske baze, zato pa sestavlja celih 40%. skupne blagovne menjave dobavljanje surovin in reprodukcijskega materiala.
Češkoslovaška izvaža glede na naravne in gospodarske okoliščine v Jugoslavijo črni premog, koks, valjani material črnih kovin, kemične surovine in drugo v zamenjavo za jugoslovanske dobave proizvodov barvaste metalurgije in nekatere surovine in proizvode za živilsko industrijo. Na področju menjave strojev in potrošnega blaga je Češkoslovaška do zdaj bolj izvoznica kot uvoznica in to zlasti zaradi tega, ker mora predvsem na tem področju ustvarjati sredstva, da bi pokrila izdatke za prometne storitve, ki jih opravlja Jugoslavija, zlasti stroške v zvezi s transportom češkoslovaškega blaga skozi jugoslovanska pristanišča, dalje, da bi pokrila izdatke češkoslovaškega turističnega prometa v Jugoslaviji in podobno.
Vzajemno sodelovanje na področju gospodarstva organizira in vodi češkoslovaški - jugoslovanski komite za gospodarsko - znanstve-
Franfišek Krajčir
član CK KP ČSSR
no sodelovanje, ki so ga ustanovili po sporazumu vlad obeh držav. čepraM posluje ta skupni organ komaj leto dni, lahko ugotovimo, da je precej prispeval k uresničitvi različnih konkretnih ukrepov, katerih uspehi se niso pokazali samo v nadaljnjem vsebinskem porastu blagovne menjave v preteklem in v tem letu, marveč predvsem v ustvarjanju možnosti za dolgoročnejše sodelovanje.
V	okviru češkoslovaško - jugoslovanskega komiteja so sklenili sporazum o industrijsko - tehničnem sodelovanju, na njegovi podlagi pa so strokovnjaki obeh držav proučili možnosti sodelovanja v različnih panogah, zlasti v strojegradnji in kemični proizvodnji.
Določili so obseg vzajemnih prometnih storitev za to leto in o-rientacijsko do leta 1970. Zaradi nadaljnje razširitve turističnega prometa so podpisali pogodbo, s katero sta obe strani storili ukrepe, da se poenostavijo potovalne formalnosti in zboljšajo storitve za turiste v obeh deželah.
Za nadaljnji intenzivni razvoj vzajemnih gospodarskih odnosov med državama bo velikega pomena sporazum o sodelovanju na področju črne in barvaste metalurgije, podpisan maja letos v Pragi.
V	skladu z interesi obeh držav bodo skrbeli, da bo nadaljnje češkoslovaško - jugoslovansko gospodarsko sodelovanje usmerjeno v krepitev surovinske baze, predvsem gorivno - energetske, v razširitev industrijsko-tehničnega sodelovanja v drugih proizvodnih panogah, v nadaljnje raziskovanje možnosti za sodelovanje v gradbeništvu, v ust-
ooooooooooooooooooooooooooooooo joooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
Nastanek in razvoj
osvobodilne fronte Vietnama
II.
Jug je v tem času videl počasno vrnitev starega fevdalnega sistema, po katerem par bogatih družin izkorišča kmečko prebivav-stvo, ki se leta 1960 upre. Kaj je privedlo vietnamsko kmečko pre-bivavstvo, da se je uprlo vladnim četam, za oborožitev katerih so ZDA dajale devetsto milijonov lir dnevno (1,5 milj. dolarjev)? V prvi vrsti okrutno izkoriščanje, preganjanje vseh, ki so se med vojno borili proti japonskim fašistom ter uvedba koncentracijskih taborišč, ki so jih Amerikanci imenovali «strateške vasi».
17 februarja 1961 organizira Ngo Ding Diem demokratične volitve, v katerih ga potrdi 360.000 volivcev (prebivavcev južnega dela je 14 milijonov)...
Kmalu po tej burki se organizira Južnovietnamska osvobodilna fronta, pod vodstvom Ngujena Huu To-a, ki jo poznamo tudi pod imenom «Viet Kong» Viet Kong pomeni «Vietnamski komunisti». Toda resnici na ljubo moramo u-gotoviti, da je v vietnamski OF organiziranj vse vietnamsko ljudstvo in njegove organizacije, saj izvira to gibanje iz ljudstva, njegove postojanke so v vaseh, v džungli in mestih, saj je njegov elan lahko vsak kmet, ki podnevi okopuje revne sadike, ponoči pa zagrabi puško in plane v napad. Vietnamska OF nadzoruje in iz-
vaja svojo oblast nad dvemi tretjinami dežele, tako, da lahko rečemo, da so v rokah Američanov in vladnih čet samo večje prometne poti in pa večja mesta. Toda to področje sistematično bombardirajo, obsuvajo s kemičnimi strupi, plinom in zažigalnimi sredstvi. Osvobodilno gibanje sestavljajo sledeče organizacije: demokratska stranka, radikalna socialistična stranka, ljudska revolucionarna (komunistična) partija, gibanje za avtonomijo narodnostnih manjšin. Zveza žena, študentska zveza za svobodo, Mladinska zveza, kmečka organizacija, Delavska zveza, Društvo patriotičnih in demokratičnih časnikarjev, Društvo umetnikov in pisateljev, Zveza bivših partizanov (iz vojne proti Francozom), Rdeči križ, budistične, katoliške, protestantske, hmerobudistične, kaodaistične organizacije, in še nekaj drugih. V osvobodilnem gibanju dela 300.000 mož, podpira pa ga približno pet milijonov Vietnamskega kmečkega in meščanskega prebivavstva.
Borba osvobodilnega gibanja je razdeljena na dva bistvena dela: pravo partizansko borbo, ki jo vodi civilno prebivavstvo, ženske in o-troci ter borbo ljudske armade, ki je tipično vojaško organizirana.
V tej vojni je bistvene važnosti ljudska iznajdljivosti, ki je pomagala tudi v dolgi vojni proti Fran-zom. Vsaka stvar lahko postane v
Taka je «civilizacija» agresorjev ! Toda o njej radio in buržoazni tisk ne poročata
rokah vienamskega borca smrtno nevarno orožje:	od naostrenih
bambusoveh palic, ki jih zapičijo v gostih vrstah na polja, ko predvidevajo napad padalcev, ki se bobe nanje nasadili do sulic in zastrupljenih puščic ter najmodernejših brzostrek, ki jih v boju iztrgajo američanom ali ki jih s seboj prinašajo dezerterji vladne vojske. Teh je bilo samo v prvih treh mesecih letošnjega leta približno 12.000.
varjanje pogojev za kooperacijo in specializacijo proizvodnje in v boljše izkoriščanje vzajemne znanstve-no-tehnične pomoči.
Šolski in kulturni stiki med Češkoslovaško socialistično republiko in Socialistično federativno Jugoslavijo se lepo razvija spričo dolgoletne prijateljske tradicije. U-godnemu razvoju teh stikov koristi sporazum o sodelovanju na področju kmture, umetnosti, znanosti, šolstva in prosvete, ki je bil podpisan že leta 1957.
V zadnjih letih je prišlo do zelo hitrega razvoja na vseh področjih kulturnega sodelovanja. Vzajemno so izkoristili vse akcije z mednarodno udeležbo, kot so mednarodni knjižni sejmi v Beogradu, mednarodni glasbeni festivali «Praška pomlad» in «Dubrovniške poletne igre», različne mednarodne konference, simpoziji in zasedanja.
Glede šolstva in kulture so prvikrat podpisali dveletni načrt sodelovanja med obema državama februarja 1963. Važna osnova za sistematsko sodelovanje v šolstvu je bila izmenjava uradnih delegacij prosvetnih delavcev skupno z vzajemnimi ekskurzijami študentov in pedagogov, uspehi te menjave pa so se pokazali v razvoju širokega zanimanja za nove oblike sodelovanja. Eno od važnih mest pripada tu sodelovanju znanstvenikov na področju filologije. Letna šola slavističnih študij v Pragi in tečaji za jezik in literaturo v Zadru in Zagrebu zelo koristijo za boljše spoznavanje potreb obeh držav. Ustanovitev lektorata za češčino na beograjski univerzi in prihod lektorja srbohrvaščine na filozofsko fakulteto Karlove univerze v Pragi sta bila nadaljnji korak za obogatitev vzajemnega znanja na visokih šolah, to pa velja tudi za izmenjavo štipendistov za podiplomski študij.
Na Češkloslovaškem je zelo u-spešno nastopalo več jugoslovanskih umetnikov, kot dirigenta To-dor Skalovski in Djura Jakšič, zbor «Branko Krsmanovič», Makedonska filharmonija in drugi. Na Slovaškem je lani doživela velike uspehe drama zagrebškega gledališča, ki mu bo letos vrnil obisk kolektiv Slovaškega narodnega gledališča.
Tudi knjižni stiki iz leta v leto napredujejo in podpisani so že protokoli o sodelovanju med založniškimi podjetji. Ta sporazum določa poglavitne skupne naloge, kot so prevajalstvo, koprodukcija, izvoz proizvodnje v Jugoslavijo za slovaško narodno manjšino in podobno.
Kot vidimo iz omenjenega, temeljijo odnosi med češkoslovaško in Jugoslavijo na široki osnovi in so dosegli visoko stopnjo razvoja. Preteklo leto je bilo vrhunec večletnega obdobja razvoja sodelovanja in hkrati nova spodbuda za njen nadaljnji razmah. Obisk češkoslovaške partijske in vladne delegacije pod vodstvom prvega sekretarja CK KP češkoslovaške in predsednika republike tovariša Antonina Novotnyja lani septembra v Jugoslaviji, obisk, ki je bil odsev iskrene želje po utrditvi bratskih odnosov med obema državama in okrepitvi enotnosti in monolitnosti socialističnih držav, politični in ekonomski pomen svetovne socialistične skupnosti, je nedvomno pokazal popolno enotnost gledišč ČSSR in SFRJ o vseh o-snovnih problemih sodobne mednarodne politike. Letošnji obisk predsednika Tita v Češkoslovaški bo nedvomno pomenil nadaljnjo poglobitev vzajemnih odnosov med obema socialističnima državama in k še učinkovitejšemu sodelovanju v mednarodnih političnih vprašanjih. (po <<Komunistu>>)
11.6.1965
•4
DELO • 3
Občinski svet v Nabrežini je na eni izmed svojih sej soglasno odobril resolucijo, s katero protestira proti prepovedi odkritja partizanskega spomenika v Miljah ter poziva oblasti, naj nesmiselno in žaljivo prepoved umaknejo.
Ko pozdravljamo enoten nastop vseh skupin, ki so zastopane v nabrežinskem občinskem svetu (razen svetov, ital. liberalne stranke, ki na seji ni bil prisoten), ne moremo mimo, ne da bi podčrtali različnost stališč, ki jih imajo demokristjani. V Miljah se demokrist-janski svetovavci niso hoteli pridružiti protestu in so zapustili sejno dvorano, ko je bilo vprašanje spomenika na dnevnem redu. Tudi v Trstu demokristjani niso hoteli protestirati, njihov župan pa je izjavil, da se «ne mara vmešavati v zadeve drugih občin...» Zakaj dvojna mera?
Besedilo resolucije, ki je bila na predlog občinskega odbora soglasno sprejeta se glasi :
V zvezi z vprašanji, ki se postavljajo glede spomenika padlim partizanom iz Milj, želi občinski odbor občine Devin-Na-brežina ponovno poudariti skupno voljo — kar je tudi prišlo do izraza s proslavo 25. aprila v občinskem svetu — da se prizna prispevek, ki sta ga ljudstvi, živeči v naši pokrajini, dali boju proti diktaturi in za o-svoboditev domovin izpod tujega okupatorja.
Demokratične in protifašistične sile, ki podpirajo občinski odbor, se čutijo moralno in politično blizu vsem evropskim o-svobodilmim gibanjem. K perspektivi ustanovitve Evrope, ki bo temeljila na teh načelih, menijo, da dajejo svoj prispevek s tem, la so vzpostavili stvarno in iskreno sodelovanje med dve-na narodnima skupinama. Politične skupine, ki podpirajo od-Bor, menijo, da različna ocenjevanja osvobodilnih gibanj v tukajšnjih krajih ne moreljo načeti vrednot, ki združujejo vse ljudi iz vrst odporništva, kajti ta ocenjevanja je treba posta--viti v posebno zgodovinsko perspektivo, v okviru katere je prišlo do tistih tragičnih in slavnih dogodkov.
Občinski odbor Devina-Nabre-žine ne more drugega kot odkloniti izvajanja tistih, ki nasprotujejo napisu v italijanščini in slovenščini na spomeniku in ki nočejo priznati krvavega prispevka, katerega je slovensko ljudstvo dalo v boju proti nacizmu in fašizmu, s svojimi padlimi, s svojimi mučeniki v Rižarni, v ul. Ghega in na Opčinah, niti se ne more smatrati kot volja, da se ne prizna narodnostni značaj miljske občine.
Odbor izraža hkrati svojo za- j skrbljenost, da bi miljski do- I godek, ki bi moral prispevati k stvarnemu sožitju med dvema narodnostima, mogel ponovno povzročiti takšna nesoglasja in nerazumevanja, ki bi onemogočila pozitivni proces, do katerega je prišlo s sodelovanjem italijanskih in slovenskih demokratov.
Zato vabi oblastva in združenja, naj vprašanje rešijo v tem duhu dejanskega razumevanja. Od oblastev občinski odbor zahteva hitro odločitev, ki naj odstrani svoje zadržke in ki naj pomeni globoko spoštovanje do padlih, in sicer nad in izven katerekoli strankarske špekulacije.
Pota koeksistence
(Nadaljevanje z 2. strani)
naj navedemo še vprašanje orožja in vojakov iz neizmerne Ljudske republike Kitajske ker meni, da nas s tem draži ali spravlja v zadrego, če sprašuje, kaj neki pomeni atomska bomba, ki jo imajo zdaj tudi Kitajci. Vedno smo zagovarjali stališče, da je potre-
ben splošen sporazum, ki naj konča razmnoževanje jedrskega orožja. Obžalovali smo, ker so nadaljevali s poskusi. Ne glede na to, kdo je to počenjal ali še počenja. Toda tudi kitajska atomska bomba je resničnost in obenem o-pozorilo, spričo katerega je treba razmišljati in ki nas sili, da ukrenemo, da bo prišlo do učinkovitih pogajanj, do sporazuma in s tem do novega ravnovesja. Vietnamski voditelji, ki imajo za sabo dvajset let vojne, odpora in uspehov, se nam niso zdeli nori in ne naivni, in preživljajo njeno trpljenje, so Ti judje, ki živijo s svojo deželo uverjeni, da ni mogoče pričakovati, da se bo uresničil načrt, s katerim jim grozijo Američani. Rekli so nam, da Američani Indoki-tajske vojne ne bodo nikoli dobili v Indokini.
Da bi zdaj, pač v razmerah, ki so dosti hujše za zunanje napadalce, storili tisto, kar je uspelo Francozom med letom 1945-1954, bi Američani potrebovali pol milijona svojih vojakov. To bi bila blaznost.
Spričo tega vietnamsko vprašanje ni zgolj krajevno, čeprav hudo vprašanje. To vprašanje v resnici dobiva univerzalen pomen in postaja torišč?, kjer se preskušajo moči med silami, ki vsepovsod po svetu ogrožajo mir in med silami, ki si koder koli po svetu prizadevajo odvrniti nevarnost vojne. Prebivalstvo Indokine ne doseže 400 milijonov, v Južnem Vietnamu ne živi niti 14 milijonov ljudi, kljub temu pa zgodovinska kriza tega ob-močja, odpor tega dela sveta, že zadostuje, da opozori narode na vsem svetu, da neogibna in možna koeksistenca v tem trenutku ne more sloneti na kakršni koli razdelitvi sveti ali na politiki velesil o interesnih sferah.
O rešitvi problema Indokine morajo odločati Indokitajci. Druge države lahko to rešitev ovirajo ali podprejo, nikakor pa ne morejo o tem vprašanju razpravljati ob kakšni oddaljeni «mirovni mizi», kakor, da tamkajšnji ljudje že niso ustanovili nekaj držav. Ni Washington tisti, ki bi smel odločati, ne da bi upošteval narodov, ki se boju-jjejo, to pa tudi ne, če bi pri tem sodelovala Moskva ali Peking. Demokratična republika Vietnam brani svoj obstoj in svojo neodvisnost. Južni Vienam si sicer lahko prizadeva doseči združitev ali neodvisnost, na način, ki ga niso predvidevali pred desetimi leti, vendar pa ne sme v ta namen sprejemati ukazov iz tujine. Neodvisen in nevtralen hoče ostati tudi Laos in prav tako se imperializmu noče podrediti kraljevina Kambodža. Ce naj koeksistenca koristi ne samo Združenim državam in tudi ne samo Združenim državam in Sovjetski zvezi, temveč 120 državam — kot je pred kratkim dejal Brežnjev — moramo biti prepričani, da je zdaj najnujnejše, da pri iskanju koeksistence upoštevamo svobodo vseh teh držav, ne glede na to, kar so, in na tisto, kar pomenijo.
(Povzeto iz tednika KPI «Rinascita»
Delež primorskih Slovencev v boju proti fašizmu
Seznam oseb, ki jih je obsodilo zloglasno posebno sodišče
IV.
Od leta 1939 dalje je posebno fašistično sodišče predajalo politične jetnike vojaškim sodiščem. Sicer pa ni bilo bistvene razlike med prvim in drugimi sodišči. Pred nobenim se politični jetniki niso mogeli zagovarjati in obsodba je bila skoraj vedno že vnaprej pripravljena.
Med tistimi, ki jih je posebno sodišče predalo vojaškemu sodi-
šču leta 1929 so bili tudi pleskar Žerjau Emil iz Trsta, srebrar Braida Silvij iz Trsta, Lemut Marija iz Ajdovščine. Kakšne kazni so prejeli ni razvidno iz aktov posebnega sodišča.
2. marca 1940 je posebno sodišče drugič obsodilo sedanjo poslanko Marijo Bernetičevo in sicer na 16 let ječe.
V tem letu so bili od posebnega sodišča predani vojaškemu
Mladi člani prosvetnega društva «Ivan Cankar» v Trstu so uspešno uprizorili igro «Striček prihaja», ki jo je napisal pokojni član Slovenskega gledališča Jože Fišer. Igro je režiral dijak Sergej Verč
ooooooooooooooooooooooooooooooo lOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
»Partizanski večer" odličen zaključek
letošnje
Rdeče osvetljeni oder, statično razporejeni igravci in pevci, pa mogočna puntarska pesem, ki je v vsej borbenosti ustvarjala začetek...
Tak je bil «Partizanski večer», ki ga je pripravilo Slovensko gledališče v Trstu ob zaključku letošnje sezone. Bil je večer, ki je v govorjeni in peti besedi izpričal veliko borbenost in junaštvo našega naroda. Ta večer ni bil vsakdanji in nas ni pustil mračne in nezadovoljne, prežete s pomisleki zaradi tega ali onega igravca ter uprizoritve sploh. Bil je edinstven in svečan večer. Še in še bi radi poslušali mogočne partizanske pesmi in ganljivo prozo. To je bil večer nas vseh, nastopajočih in občinstva. Vse je bilo tako spontano, da smo se res lahko vsi vživeli v tisto davno okolje, zlasti pa v okolje pred dvajsetimi leti.
Uprizoritev «Partizanskega večera» je bila sama zase vrhunec v letošnji sezoni in sploh. Prireditev je zajela cela poglavja naše narodne zgodovine, od puntov pa do osvoboditve pred dvajsetimi leti. Izbor je šel od Cankarja, ki je govoril «o novi in lepi domovini, ki je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja» mimo Kajuha, ki je zapisal da «zato, kar je umrl bi hotel še enkrat umreti», Kosovela in Bora pa do Prešerna, ki je nazdravil želji, da bi živeli vsi narodi, ki hrepenijo dočakat, dan, da koder sonce hodi prepir iz sveta bo pregnan.
Višek «Partizanskega večera» pa je nedvomno predstavljala Klopčičeva drama «Mati», ki je sicer po
sezone
svoji vsebini zelo enostavna, vendar tako prepričljivo, junaške in plemenito napisana, da je pomenila vrhunec zase.
Režiser Branko Gombač se je izognil vsakemu naturalističnemu prikazovanju te enodejanke. Šlo mu je predvsem, da pokaže bistvo in idejo te enodejanke. To mu je tudi popolnoma uspelo. Brez posebnih rekvizitov, scene in svetlobnih efektov, je dosegel, da je «Mati» takoj prodrla v srce in pokazala na preprost način junaštvo naše matere v osvobodilni vojni, ko sama žrtvuje svoje otroke za osvoboditev, slednjič pa spozna, da je samo ta borba pravilna.
Zlata Rodoškova je vlogi matere podala res nevsakdanjo in prepričljivo vlogo. Njen nastop so dopolnjevali Miranda Caharija, Adrijan Rustja, Silvij Kobal in Dušan Jazbec.
Vezalni tekst Bruna Hartmana je bil zelo posrečen in je sistematično spremljal ves potek naše borbe od najstarejših časov pa do sodobnosti. Zelo posrečeno ga je recitiral Jožko Lukeš.
Pesmi naših pesnikov so recitiral Edvard Martinuzzi, Alojz Milič, Danilo Turk, Miranda Caharija, Rado Nakrst, Stane Razstresen, Leli Nakrstova in Silvij Kobal.
Poleg ansambla SG sta nastopila še moški zbor. «Prosek '- Knoto-vel», ki ga vodi Ignacij Ota in ki je imel vsekakor levji delež pri «Večeru» ter harmonikar Oskar Kju-der.
Stilizirano sceno je pripravil Avgust Lavrenčič.
S. V.
sodišču tudi naslednji politični jetniki: Lapajne Ivan iz Idrije, Pertot Mihael iz Trsta, Pilat Ivan iz Pazina in Mevlja Marija (v dokumentih ni bil naveden kraj bivališča).
«Italija je vojaško nepripravljena in slovanske province bo morala vrniti Jugoslaviji». Te besede je izrekel Mrhar Anton iz Postojne in zaradi njih je bil obsojen na 6 let ječe. Obsodbo je izreklo posebno sodišče dne 25. februarja 1941.
Januarja istega leta je Vatovec Alverino iz Kopra, ki je bil kot vojak na rednem dopustu govoril o slabih razmerah, ki vladajo v kraljevski vojski. Neki fašist mu je grozil z ovadbo, na kar je Vatovec reagiral z besedami : « Raje v zapor kot v vojsko». Fašist ga je seveda ovadil, posebno sodišče pa ga je obsodilo na 5 let ječe.
Aprila 1941 sta bila delavca Kogoj Alojz in Humar Štefan iz Kanala obdolžena, da sta prerezala telefonske žice in zaradi tega ju je posebno sodišče dne 6. maja istega leta obsodilo na 10 let ječe, četudi jima ni dokazalo pripisane krivde.
Leta 1940 (datum ni naveden v dokumentih) so bili aretirani Počkaj Andrej, Bolčič Just, Mihalič Ivan in Mihalič Franc iz hrpčljske občine ter Klobučar Franc iz Trsta. Obdolžili so jih, da širijo «komunistično propagando» in da so v letih 1933-35 izvršili več sabotažnih dejanj.
Proti njim je pričal neki Emil Turk. Počkaj je bil obsojen na 28 let ječe, Bolčič in Mihalič Ivan vsak na 5 let, Mihalič Franc na 8 let, Klobučar pa na 30 let ječe. Obsodba je bila izrečena dne 29. julija 1941.
Aprila 1941 se je Mikuž Franc iz Idrije približal skupini jugoslovanskih ujetnikov ter jim baje svetoval, naj ničesar ne povedo oficirju fašistične vojske, ki jih je izpraševal. Zaradi tega je Mikuž jDrišel pred posebno sodišče, ki pa ga je oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov. (Mikuž je bil torej redka izjema. Op. uredn.)
Julija 1941 je neki Repič Nazarij iz Istre baje širil vesti o izkrcanju Angležev na Sardiniji. Zaradi teh vesti ga je posebno sodiššče obsodilo na 3 mesece ječe.
( Se nadaljuje ) Priredil MIRKO KAPELJ
Eksperimentalno
gledališče
«Eksperimentalno gledališče», ki ga sestavljajo dijaki slovenskih srednjih šol, je imelo včeraj svojo prvo prireditev, katero bo ponovilo tudi danes, v petek 11. junija ob 21. uri v Kulturnem domu v Trstu. Na sporedu je komedija «Menehmi» (dvojčka), ki jo je napisal Titus Maccius Plautus, prevedel pa Marti Jevnikar. Režira Jurij Uršič.
Občni zbor Dijaške Mafice
Podporno društvo Dijaška Matica vabi na svoj redni letni občni zbor, ki bo v soboto, 19. junija 1965 ob 18. uri v Gregorčičevi dvorani v Trstu, Ul. Ceppa, 9/1 s sledečim dnevnim redom:
1. Otvoritev — 2. Poročilo upravnega in nadzornega odbora — 3. Volitve — 4. Razno.
Občni zbor SPZ
V nedeljo 20. junija dopoldne bo v dvorani prosvetnega društva «Igo Gruden» v Nabrežini XVI. redni občni zbor Slovenske prosvetne zveze.
Slovenci v goriški pokrajini!
13. junija volite
za mir in prijateljstvo med narodi,
za učvrstitev demokracije v duhu Odporništva in republiške ustave,
za poživitev gospodarstva na Goriškem in v vsej deželi,
za dejansko zaščito pravic in nemoten razvoj naše narodne manjšine !
Kandidati KPI za pc krajinski svet
MENICHINO Lorenzo MARIZZA Bruno CUMINI Gino BALDASSARI Radames SELLI Marija CHIARION Italico BATTELLO Nereo DUCA Valentin CLAPIS Umberto SORANZIO Ermete FANTINI Mario TOMADIN Maria FONTANOT Adriano JARC Andrej PAPAIS Renato
Program liste «Občinske enotnosti»
v Doberdobu
Kandiati liste «Občinske enotnosti» se predstavljajo svojim volivcem z naslednjim programom za bodočo upravno dobo :
1.	Nenehno si bomo prizadevali, da dobi dežela Furlanija-Julijska krajina popolno avtonomijo, ki je pogoj za boljše delovanje krajevnih ustanov, in da se v okviru republiške ustave in deželnega statuta priznajo Slovencem narodne pravice.
2.	Borili se bomo za to, da se prizna prispevek žrtev in krvi, ki ga je dalo slovensko ljudstvo v boju proti fašizmu in nacizmu.
3.	Vztrajali bomo na tem, da se postavijo v občini dvojezični napisi ter da se imenujejo ulice z imeni slovenskih pisateljev in pesnikov; zahtevali bomo, da se z zakonom vrne priimkom prvotna oblika in da se dovoli dajati otrokom pristna slovenska imena.
4.	Delovanje naše občinske uprave bo demokratično. Pri sklepanju o vseh važnejših zadevah se bomo posvetovali z občani.
5.	V okviru dežele se bomo poslužili zakona o gorskih področjih za splošni napredek občine.
6.	Za izboljšanje kmetijstva bomo posredovali pri pristojnih oblasteh, da se uvedejo gospodarski in gospodinjski tečaji v slovenščini.
PROGRAM JAVNIH DEL
— Postavitev spomenika padlim za svobodo;
—	popravilo šole v Doberdobu;
—	popravilo šole v Dolu in ureditev centralnega ogrevanja;
—	obnovitev javne razsvetljave;
—	asfaltiranje vaških poti v Doberdobu, na Poljanah in po možnosti tudi v drugih zaselkih;
—	zgraditev občinskega športnega igrišča v Doberdobu;
—	napeljava telefona v Dolu;
—	zgraditev novega pokopališča v Doberdobu in razširitev pokopališča v Jamljah;
—	preureditev občinskega poslopja;
—	asfaltiranje cest Poljane-Palkišče in Doberdob-Jamlje (ob jezeru).
7.	Lakovič Mario, Doberdob
8.	Pahor Jože, Jamlje
9.	Peric Jože, Dol
10.	Peric Evgen, Doberdob
11.	Semolič Mario, Jamlje
12.	Vižintin Leopold, Dol
Program «Občinske enotnosti v Sovodnjah
Kandidati liste «Občinske e-notnosti» iz Sovodenj se predstavljajo svojim volivcem z naslednjim programom :
1. Menimo, da je vendarle pri-
Kandidati
1.	Jarc Andrej, dosedanji župan
2.	Černič Karel, Doberdob
3.	Ferfolja Jože, Doberdob
4.	Gergolet Andrej, Doberdob
5.	Gergolet Julko, Poljane
6.	Gergolet Stanislav, Doberdob
šel čas, da se prične do nas Slovencev izvajati ustava republike. S tem v zvezi bomo čuvali slovenski značaj naše občine in bomo odločno zahtevali, da se ulice preimenujejo na način, ki bo našemu prebivalstvu najbolj primeren.
2.	Vodilno načelo naše občinske politike je nepristransko upravljanje občinskih zadev v korist vseh občanov.
3.	Na področju javnih del zavzema najvažnejše mesto ureditev šolskih poslopij : zgraditi je treba novo šolo v Sovodnjah in otroški vrtec na Vrhu; temeljito po-prativi šolska poslopja v Ga-brjah, Rupi in na Vrhu.
4.	Potrebno je dokončati asfaltiranje vseh občinskih cest; pripomniti moramo, da so v teku pripravljalna dela za asfaltiranje cest po vaseh in zaselkih, za katera smo že dobili državni prispevek, in da je bilo delo že oddano na dražbi; s tem v zvezi bo občina poiskala manjkajoča sredstva za dograditev ceste Rubij e-Vrh.
5.	V najkrajšem času bomo pričeli z obnovo javne razsvetljave, za katero imamo že odobren prispevek.
6.	Občinska uprava bo morala podpreti prosvetno in športno delovanje v občini za duhovni in fizični napredek občanov.
7.	Prav tako bo morala občinska uprava skrbeti za turistični razvoj občine, kar sovpada z gospodarskim razvojem naših vasi; tudi v bodoče bomo skrbeli za popolno zaposlitev vseh občanov.
8.	V skladu s slovenskim značajem naše občine bomo sodelovali z ostalimi slovenski mi občinami na vseh področjih javnega udejstvovanja.
Kandidati
1.	češčut Jože, dosedanji župan
2.	Cotič Janko, Sovodnje
3.	Devetak Marčelo, Vrh
4.	Fait Viljem, Sovodnje
5.	Gril Franc, Vrh
6.	Ožbot Danilo, Rupa
7.	Petejan Franc, Sovodnje
8.	Petejan Ivan, Peč
9.	Primožič Vid, Gabrje
10.	Tomšič Anton, Sovodnje
11.	Tomšič Salomon, Rupa
12.	Vižintin Emil, Sovodnje
Program liste «Občinske enotnosti v Steverjanu
Kandidati liste «Občinske e-notnosti» iz Števerjana se predstavljajo svojim volivcem z naslednjim programom :
1.	Zahtevali bomo, da se v okviru dežele Furlanija-Julijska krajina upoštevajo pravice Slovencev, zajamčene v republiški ustavi.
2.	Naša uprava bo nepristranska in demokratična ter se bo v vseh zadevah posvetovala z občani ne glede na njihovo politično pripadnost, na osebne koristi posameznikov, za splošno blaginjo občine in njenih prebivalcev.
3.	Od pristojnih oblasti bomo zahtevali dvojezično poimenovanje ulic in občinskih zaselkov ter dvojezične napise ob cestah.
4.	Posredovali bomo, da se bodo prirejali gospodarski in gospodinjski tečaji ter kmetijska predavanja v slovenščini.
5.	Pri našem delu se bomo stalno trudili, da bo ustanovljeni konzorcij za zaščito briških vin učinkovito opravljal
svojo nalogo v korist briškega kmeta.
6.	Zahtevali bomo, da se tudi naša občina vključi med pasivne gorske kraje, kar bi pomenilo občutno znižanje davkov ter bi nudilo razne druge ugodnosti.’
7.	Poskrbeli bomo za ureditev matičnega urada.
8.	Zaradi naraščajočih potreb se bomo zanimali, da bo občina imela prepis zemljiških map.
9.	■ Splošni pregled družinskega
davka ter njegova pravična odmera.
10. Kar zadeva javna dela bomo skrbeli za :
—	asfaltiranje še preostalih glavnih občinskih cest in trga pre cerkvijo; temeljito ureditev ceste Ščedno-Britof in ceste na Jazbine; stalno vzdrževanje občinskih poti ter njihovo usposobitev za sodobnejši promet;
—	asfaltiranje ceste v G roj ni,, asfaltiranje ceste z Oslavja do mejnega prehoda ter o-krepitev javne razsvetljave v njegovi bližini;
—	učinkovito osvetlitev spomenika padlim ter brezhibno-javno razsvetljavo po vsej občini ;
—	olepšanje vasi za nadaljnji razvoj turizma ;
—	postavitev javnih telefonskih govorilnic na Jazbinah in v Ščednem ;
—	zgraditev avtobusnih čakalnic v naši občini ter v Gorici.
Kandidati
1.	Štekar Slavko, Valerišče
2.	Komjanc Ferdinand, Britof
3.	Juretič Roman, Ščedno
4.	Humar Jože, Grdinca
5.	Klanjšček Ciril, Uklanci
6.	Komic Albin, Britof
7.	Koršič Roman, Jazbine
8.	Maraž Mirko, Ščedno
9.	Maraž Albin, Valerišče
10.	Maraž Karel, Kakence
11.	Štekar Bruno, Valerišče
12.	Vogrič Jože, Ašči
Na pokrajinskih in občinskih volitvah v Gorici dajte svoj glas Komunistični partiji, na občinskih volitvah v Doberdobu, Steverjanu in Sovodnjah pa listi “Občinske enotnosti!
Naši kandidati za občinski svet
1.	Battello Nereo, odvetnik
2.	Altieri Sergio, slikar
3.	Bergomas Fulvio, sindikalist
4.	Borghesi Giovanni, upokojenec
5.	Boschin Jože, delavec
6.	Braini in Corva Vilma, delavka
7.	Bressan Arnaldo, delavec
8.	Bressan Arturo, nameščenec
9.	Canevali Francesco, uradnik
10.	Černe Miladin, učitelj
11.	Chiarion Italico, učitelj
12.	Chiarion Mario, učitelj
13.	Codermaz Franco, delavec
14.	Corva Giorgio, delavec
15.	Culot Pietro, delavec
16.	Di Paola Carmelo, zastopnik
17.	Drigo Virgilio, delavec
18.	Duca Valentin, uradnik
19.	Fornasari Ernesto, upokojenec
20.	Furlan Giovanni, delavec
21.
22.
23.
24.
25.
26.
27.
28.
29.
30.
31.
32.
33.
34.
35.
36.
37.
38.
39.
40.
Galasso Mario, delavec
Giardina Alberto, učitelj
Kerpan Ivan, delavec
Jarc Maksimiljan, delavec
Malknecht Rodolfo, uradnik
Maligoj Stanislav, delavec
Marega in Vidoz Bianca, delavka
Mikulus Franc, kmet
Mozetič Rudolf, delavec
Peteani Florijan, delavec
Peterin Vladimir, kmet
Princi Albert, delavec
Proderutti Luigi, delavec
Ramosi Sigfrido, upokojenec
Selli Marija, sindikalistka
Sfiligoj Edo, sindikalist
Tone Giordano, sindikalist
Valentinuzzi in Bones Ivana, profesor
Vidoz Giulio, delavec
Žigon Anton, delavec
v Gorici
DELO — GLASILO K.P.I. ZA SLOVENSKO NARODNO MANJŠINO — DIREKTOR: MARIJA BERNETIČ — ODGOVORNI UREDNIK:	ANTON MIRKO KAPELJ -
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: TRST. UL. CAPITOLINA 3 — TISK: TIP. RIVA, TRST. UL. TORREBIANCA 12