40
ki se stoprv predstavlja, rad odpustim malo mladostne nerodnosti.             pr j preqej;
Iv. Ev. Šarič: Salve Regina. Siihovi u čast Gospi. (1895-1920.) Sarajevo, 1920 Kaptol vrhbosanski.
Isti: Judiia. Epska pjesma u pet pjevanja. U heksametru. Sarajevo, 1921. Kaptol vrhbosanski.
Prva teh dveh knjižic je posvečena knezu in škofu ljubljanskemu Ant. B. Jegliču. — Nadškof vrhbosanski Šarič je že zdavnaj znan kot človek, ki. mu je pesem notranja potreba in iskren izraz njegovega razmerja posebno do Marije. V prvi knjižici so zbrane njegove pesmi v čast Marije; tudi posebej izdana Judiia se nahaja v ti zbirki. Po svojem slogu so to po večini lahke, pogosto skoro v poskočnem ritmu pisane pesmice, kjer v ritmu in dikciji pa tudi v preprosto podanem čuvstvu pogosto začutiš sorodnost z narodno poezijo. Ritem romarske pesmi in njena melodija, kakor sem jo slišal svoj čas v bližini priljubljene hrvatske božje poti Marija Bistrica, sta mi nekolikokrat zazvenela v ušesih pri čitanju s tako silo, da sem prepričan, da je hotel pesnik tudi zavedno dati tak značaj svojim pesmim, ker jih ni pisal samo zato, da se poigrava z besedami sebi v uteho, ampak posebno zato, da z njimi širi ljubezen do Gospe med narodom. ~ Vsebinsko so te pesmi iskreno zasnovane molitve, par je tudi pripovednih v legendarnem duhu, največja in najgloblje zasnovana pa je epska pesem o Juditi. — Tudi v dikciji posnema Šarič narodno pesem, razen tega molitve in sveto pismo; pogosto kopiči epiteta kakor v litanijah in- hvalnicah in hvalnice ter v narodni slog prenesene litanije v čast Marije bi lahko nazvali njegove pesmi in jih obenem  že tudi formalno  in  vsebinsko
označili.                                                   K   ,
rrst.
Milan Begovič: Dunja u kovčegu. Roman. Naklada St. Kugli. Zagreb, 1921. Naslovni list izradio Ljubo Babic.
Ne poznam Begoviča in ne vem, kolik sloves uživa kot pripovednik. Njegova »Du-nja u kovčegu« — kar je svobodno prevedel Jos. Schlegel v »Agr. Tagblattu« z »Das Herz im Schaifen« — prav gotovo ni
umetnina, je povprečnost listkarja, ki je vrgel v dobi dveh mesecev trideset poglavij stare novelske motivnosti na papir in si dal v »predgovoru«, ki mu ga je napisal mladostni prijatelj Artur Grado, napraviti usiljivo pompozen in v tujstvu termina toneči in bobneči uvod, ki naj bi reklamsko uveril, da je hotel seči Begovič v problem. Ta problem, ki mu sioer že neokusni simbolni naslov knjige (prim. še str. 36) ugovarja, naj bi bil znani epski motiv grofa gleichenskega s filozofskim podteoremom jugoslovenstva kot sinteze vzhoda (Dušan) in zapada (Rodena, Kristina). Vsa mizerija epske snovi je motiv Ijubavnega razmerja donhuanskega Dušana do dveh deklet, kateri istočasno ljubi, Kristino poroči in potem z omoženo Rodeno (»dunjo«) prešušivuje. Da je mogla vzrasti siromašna fabula v nekak dramatski pogon in razvojni tek, je nakazal Begovič še motiv iz Shakespearjevega »Romea« (Ra-dišičevo in Mandušičevo družino); zavedno sicer (str. 89, 97), pa nerodno kot začetnik. Dopisovanje med Dušanom in Rodeno, ki je neokusno staro in netipično, bi človek s pridom prepisal v ljubavni spisovnik za poluizlikano dečad in dekel-stvo. Močno je pač le zadnje poglavje, ki sicer diši po že obrabljeni efektnosti drugod. Osebe so literarno medle, stare epi-gonske epizodalne lutke brez duše in krvi, brez jedrovitega govora, celo tehnično nepotrebne, kakor navlaka v mladinstvu nedozorelih poskusnikov. Jezik je neužitno izkvašen z besedami poprečne naše vsakdanjosti, tujke iz kluba in kavarne, vse strašno »konvencionalno«. Lokalnosti ni Begovič prav nič impresivno zadel, če izvzamem par krajevnih imen in par malo-mestnih dalmatinskih idiotizmov. Hladni razumarski materializem veje iz knjige. Brez predikatne vezi so številni stavki, kar je smešno posnemanje nemškega in francoskega impresionalnega sloga in v hrvaščini menda prav tako neslovansko kol v slovenščini. Raztrgani tiskovni stavek je pač tudi že star in poceni surogat za izvirnost, nič manj kot notna navedba iz Griega, op. 46. II., str. 195. Delo literarno-veščega Človeka ne bo zadovoljilo. Malemu obzorju    našega    malega    meščanstva    in
nedorastlega ženskega »menialiteta« bo najbrž kljub temu všeč. Za take uspehe pa Begoviču ne morem čestitati.
Dr. I. Pregelj.
Suha roba. Uredil Franc M i 1 č i n s k i. Risbe Henrika Smrekarja. Založba Umetniške propagande. Ljubljana, 1920. 4°. Str. 31. — Ribniške zgodbe so del našega tradicionalnega slovstva in znamenit izraz naše narodne duše; Milčinski pa je gotovo poklican, da nam poda humoristični ljudski tip našega Ribničana in njegove duhovito neumne domisleke v literarni obliki. Saj je baš naša humorisiična literatura zelo revna. Umetniška propaganda nam nudi v tej zbirki osemnajst znanih »ribniških« zgodb. ki bi se vršile deloma lahko tudi v Abderi ali v Schildi, ki jih povečini doživlja in deloma tudi pripoveduje lončar Matevž. Štirinajst risb Henrika Smrekarja nam po~ očituje znamenite dogodke iz dežele suhe robe. Kaj je pravzaprav namen te knjige, ne morem povedati. Ali so risbe glavna reč ali besedilo? Risbe niso vedno prav srečne, n. pr. konj — slika ima nekaj, kar ni ne osel ne konj — ki oblanice je in hlodce od sebe daje; pa tudi sicer ne do-sezajo risb v Martinu Krpanu. Ribniške povesti niso zbrane vse in ne najboljše. 2e uvodna pesem »Vre, vre, vre ...« mi je znana v lepši in značilnejši varianti, nego je tu. Povest o navihanih vrabcih, ki se jih Matevž boji, češ »bi mi kaieru znalu še strajhu zežgat« (str. 13), je brez dovtipa. Tudi zgodba »izza davnih dni« bi bre/. škode lahko izostala. Druge so pa vse iz-borne in duhovite, pa jih zna Milčinski tudi pripovedovati v pravi pristni ribniški dikciji: kratki vzporedni glavni stavki, zvezani s prirednim »pa«, kar nas spominja na liomerov epski ton: Na veliki petek je bilu> mraz pa tak, da je vse škripalu. Čisto pravilno je tudi, da Ribničan Matevž govori v svoji ribniščini, le žal, da ne dosledno m pogosto tudi popolnoma napačno. Ne vem, je li Milčinski zagrešil to nevedoma ali namenoma. Matevž izgovarja skoro dosledno ivornopretekle deležnike z -1, kar je napačno: jaku dober konjiček je bil (prav: biu), rad sem ga imel (prav: imu), str: 8. Ribničan ne  govori  nedoločnika na
41
-i: zameriti, str. 7, nenaglašen a v sestavah se izgovarja kot e, torej zernier'!; u se izgovarja pravilno kot ii, a ne vsak; ne: gluh (str. 7), ampak: gluh, toda ne: neumen (9), ampak: nauimen; toda: hudi, ne hudi (22); ne: ukiip (17), ampak: ukep, Ne govori se: doma (9), ampak: dama, pravilno str. 13: damu; ne klobuk (27), ampak: klabuk. Ne: spustim, ampak: spestim, toda: spustu; ne: ne goro (27), ampak: ne guro, toda: pod goruo, tako tudi: ruoba. — Oblika — če-tvorka — menda zaradi risb, ni priročna; cena 50 kron je vkljub draginji za to robo nekoliko previsoka. — Naša sodba: Risbe bi se lahko opustile, saj knjiga ni za otroke, ker duhovitosti ne razumejo, odrasli pa slik ne potrebujejo. Zato pa naj bi se »ribniške« zbrale in v pravilnem ljudskem tonu priredile v lepo zabavno knjižico, ki bi kot izraz narodne kulture imela tudi leposlovno  in  znanstveno  vrednost.
Dr. I. Samsa.
Engelbert Gangl: Zbrani spisi za mladino. Drugi zvezek. Pripovedne pesmi. Drugi natisk. V Ljubljani, 1920. Last in založba »Društva za zgradbo učiteljskega konvikta«. Natisnila »Učiteljska tiskarna«. — Za knjigo govori okolnost, da je izšla že v drugem natisku in da imarno zelo malo pesniških zbirk; posebno primerno opremljenih zbirk nam manjka. Kljub temu pa mislim, da ima Gangl več sreče v mladinski prozi kot v mladinskih verzih. Ne trdim, da je proza lažja. Toda pesem zahteva dobro izbranega motiva, ki je že v svojem bistvu privlačen in zanimiv in ne potrebuje pesnikovega opisovanja, da ga priporoči. Treba je vestnejše formalne obdelave, take obdelave, da sili pesem sama v spomin in odpira otroku najlažjo pot do razumevanja. Najboljše merilo za otroške pesmi je otrok sam, če mu jih bereš. Pesmi, ki #se jih otroci hipoma naučijo in brez pri-ganjanja in jih žvrgolijo doma in na cesti, so dobre pesmi. To je začetek in konec teorije o otroški pesmi. Edino merilo more biti pesniku še njegova lastna mladost, v katero se zaživi in pomisli, kaj je zanimalo tedaj njega. Ali je res ljubil opevanje brezpomembnih predmetov in dogodkov, rosice, cvetic in izgubljene  mladosti? Ali je