Toma` Brejc, Ljubljana KRUNO PRIJATELJ (1922–1998) Spominski zapis Akademika, profesorja dr. Kruna Prijatelja sem spoznal na- menoma, ne po naključju. Pisal sem uvodno razpravo k topografskemu gradivu, ki je zajemalo slikarstvo na slovenski Obali med gotiko in 19. stoletjem. V Ljubljani ni bilo ne zanimanja ne znanja, ki bi mi pomaga- lo razrešiti množico nepojasnjenih atribucij, ki so se v zadnjem stoletju zgrnile nad težko pregledno in dokaj neraziskano snov. Izhodišče je bila še prav šolska študija o slikah Palme mlajšega pri nas in s precej negotovosti sem jo izročil profesorju, ko je ob neki priložnosti, leta 1975, predaval v ljubljanski Narodni galeriji. Kakšno presenečenje: profesor Prijatelj je bil neznansko prijetna, vljudna in slikovita ose- bnost, brez najmanjšega zadržka se je pri priči spustil v razpravo z ne- znanim študentom in zdelo se je, da je pravkar končal detajlno raziska- vo o slikarju in bil pripravljen brez najmanjše vzvišenosti in slepo- mišenja deliti lastne rezultate z neznanim spraševalcem. Prebral je mo- jo razpravo in se odločil, da jo bo objavil v Peristilu. Tako se je začelo najino znanstvo, ki je imelo včasih obliko nekakšnega delovnega dnev- nika v pismih. Profesor Prijatelj je bil in ostaja veliko ime v hrvaški ume- tnostni zgodovini. Hrvaškim kolegom in vsem nam je odkril barok v Dalmaciji, spisal je naravnost neverjetno množico člankov o schiavo- nih, lokalnih dalmatinskih šolah od romanike do 19. stoletja, poglobil se je v umetnostnozgodovinsko historiografijo (e. g. razprava o Ljubu 289 IN MEMORIAM IN MEMORIAM 281–280 12.12.2005 09:45 Page 289 Karamanu) in pri vsem tem spremljal sodobno umetnost. 1 Bil je huma- nist v plemenitem pomenu te izrabljene krilatice. Ljubitelj in poznava- lec umetnosti in literature, ki pooseblja duhovno tradicijo in jo z ose- bnim zgledom nadaljuje v prozaično sodobnost. Toda ničesar resnično nostalgičnega ni bilo v njem (vsaj kar zadeva najine stike). Ko sem mu razlagal konceptualno umetnost, je nejeverno zmajal z glavo, toda nik- dar nisem slišal, da bi sodobne umetnostne smeri normativno, dogma- tično zavračal. Prijateljeve študije o umetnosti v Dalmaciji (medtem so na- rasle v pet zvezkov) so mi bile od vsega začetka metodološko vodilo pri prvih tekstih, ki sem jih pisal v Piranu kot neizkušen konservator v svo- ji prvi kratkotrajni službi. Ko jih berem zdaj, z distanco dveh de- setletij, vidim, da je njihovo temeljno vodilo še vedno veljavno, da so Prijateljeve ugotovitve, na prvi pogled tako razvidne, včasih kar samo- umevne, v resnici posledica dolgotrajnega razmišljanja, plod pogloblje- nih analiz, študija virov in sodobne strokovne literature, da se izza njihove navidezne lahkotnosti in teoretske razpršenosti skriva dosledna in perfektno izpeljana metoda. Profesor Prijatelj je bil poznavalec v naj- boljšem pomenu. Lahko si samo predstavljam, kakšno zadoščenje je doživel, ko se je med restavriranjem poliptiha iz Čiova pokazala signa- tura Blaža Jurjeva in so se njegove intutivne napovedi, ki pa jih je ute- meljeval z obsežnim filološkim, arhivskim in primerjalnim aparatom, izkazale za edino pravilne – in to zoper resne in včasih celo netolerant- ne ugovore vodilnih poznavalcev dalmatinske šole in Blaža Jurjeva Tro- giranina še posebej. Morda je v pisanju o Prijateljevem delu premalo poudarjena intuitivna komponenta, element čutne pozornosti, ki jo je Prijatelj de- lil z umetnino. Navidez skromno in varčno je pisal o slikah, za katere vem, da jih je doživljal vzburjeno, globoko čustveno, osebno vzneseno. Njegova predanost umetnosti je imela lastnosti prav crocejanske vere v moč individualnega izraza umetnine in njenega tvorca v primarnem, nedeljivem kreativnem dejanju. Kruno Prijatelj je razumel poznavalstvo kot sintezo umet- nostnozgodovinskih izkustev, ne kot specialistično vejo, ki zagotavlja 290 IN MEMORIAM 1 Bibliografija prof. dr. Kruna Prijatelja je objavljena v Prijateljevem zbor- niku, I, str. 15–70, Split 1992 (Prilozi povijesti umijetnosti u Dalmaciji, 32). IN MEMORIAM 281–280 12.12.2005 09:45 Page 290 precejšen zaslužek. Bil je atribucionist, ki je gojil intimno in profesio- nalno soočenje z umetnino kot izhodišče za njegovo drugo veliko ljube- zen – poučevanje. Malo je ljudi, ki bi jih imel pedagoški eros tako v oblasti kot profesorja Prijatelja. Ko je začel pripovedovati o svojih od- kritjih, smo lahko samo strmeli nad njegovim fantastičnim vizualnim spominom ter jasnim pregledom nad literaturo. V zgodbo o kakšnem odkritju je vpletel toliko opomb in dodatnih komentarjev, da bi bili sami po sebi dovolj za vrsto samostojnih člankov. Spominjam se pogovorov pri meni doma, kjer je nekajkrat prespal na svojih popotovanjih, ko je druščina dokončno obupala nad neskončno debato o umetnostnozgodovinskih metodah in sva ostala sama: Pripovedal je o svojem rimskem študiju, o velikih imenih italijan- ske umetnostne zgodovine, ki jih je osebno poznal, o začetkih beneške umetnostne historiografijie in se pri tem pogosto skliceval na Pallucchi- nija. Zanj je bil Pallucchini najvišje merilo, resnični prijatelj, toda tudi razsodnik. Ko sem pozimi 1976 pokazal Pallucchiniju fotografije slik iz Kopra, Izole in Pirana, me je najprej vprašal, čigav učenec sem. Ljublja- na mu ni dosti pomenila, ko pa sem omenil Kruna Prijatelja, je postal pozoren (Moj veliki prijatelj!): če ne veste, vprašajte še njega, mi je odlo- čno svetoval. Profesor Prijatelj je visoko cenil Andreja Chastela. Zdel se mu je idealno uresničenje znastvenika, ki ga odlikuje široko humanisti- čno obzorje, globina razlagalne moči in eleganca govorjene in pisane besede. Na bolonjskem kongresu leta 1979 je bil zanj Chastelov nastop neprimerno močnejši od Białostockega, medtem ko so ga mladi ame- riški učenjaki skoraj prestrašili: toliko znanja in tako malo razumevanja lepote umetnosti, je rekel. Pri Chastelu je občudoval njegovo spajanje izredne miselne širine, s katero je obravnaval italijansko umetnost, z mirno in včasih vzvišeno distanco, s katero je v Le Mondu meril vre- dnost sodobne umetnosti. Kruno Prijatelj je kot direktor splitske Gale- rije umjetnina vzdrževal stik s sodobno hrvaško umetnostjo in v njego- vem zborniku odkrivam, da je ves čas, ne da bi se s tem kdaj koli hva- lil, spremljal sodobno umetnost in bil zelo mil kritik njenih dosežkov. Kruno Prijatelj, ki bi moral biti vsaj za mojo generacijo člo- vek stare šole, je bil presenetljivo radovedna, živahna osebnost. Inten- zivno je živel svoj čas in se ni nikoli pritoževal nad svojo usodo. Mislim, 291 IN MEMORIAM IN MEMORIAM 281–280 12.12.2005 09:45 Page 291 da ga je vseeno bolelo, ker ga zagrebška univerza ni v celoti sprejela pod svoje okrilje, hkrati pa je za svoje delo vendarle prejel najvišja hr- vaška in množico uglednih tujih priznanj. Zelo so ga veselili uspehi lju- bljanskih dalmatinskih študij, kot je poimenoval delo kolegov Höflerja, Štefanca in Kokoleta, ki so se mu s svojimi prispevki oddolžili v Fest- schriftu, in tudi v Zborniku, katerega zvest sodelavec in bralec je bil… 2 Imel je številne učence in množico znancev, ki so ga cenili kot vrhun- skega strokovnjaka, ki ni nikomur odrekel svoje pomoči. Veliko nas je, ki ga bomo ohranili v toplem, prijateljskem spominu. 292 IN MEMORIAM 2 J. Höfler: Akademik prof. dr. Kruno Prijatelj – sedemdesetletnik, ZUZ; n. v. XXVIII, 1992, str. 31–33. IN MEMORIAM 281–280 12.12.2005 09:45 Page 292