je bil tiskan; prvi je ohranjen v rokopisu.119 Razen tega imamo od njega v latinščini pisano razpravo o obnov-ljenju vojaške discipline, ki je bila natisnjena po njegovi smrti120 ter več političnih in vojaških okrožnic, letakov, nasvetov in odredb.121 Tudi prevod madjarske knjige »Fortuna« s hrvaškim naslovom »Sibila ili knjiga Gatalica« pripisuje L. Ivančan Petru Zrinskemu.122
Tudi grofica Katarina Zrinska, nesrečna Petrova žena, se je bavila s hrvaškim slovstvom. Dala je na svetlo obsežen molitvenik »P u t n i t o v a r u s«, ki ga je prevedla iz nemščine in je doživel v 54 letih tri izdaje.123 Razen tega je znana še njena izvirna pesem na čast sv. Barbari.124
F. K. Frankopan je bil lirski pesnik. Zapustil je zbirko pesnitev v rokopisu z naslovom »Gartlic za čas kratiti«. Med temi je mnogo izvirnih, druge so prosto prepesnjene po italijanskih vzorcih.125 Drugo delo je asketično-poetiško: »Po vsem svitu naglašena prečudna i strašna trumbita sudnjega dneva«, a tretje nedovršena veseloigra brez naslova — tudi to oboje v rokopisu.126 Kot spomin na poset lavretanske hišice je zložil v svoji mladostni dobi 143 latinskih distihov, ki so bili natisnjeni 1. 1656. v Macerati, a 1. 1814. prevedeni v italijanščino in tiskani v Loreti,127
Ti literarni proizvodi odsevajo kulturo one dobe: ljubezen do domovine, osebno hrabrost, vernost in p o b o ž n o s t, naobrazbo v umetnosti in literaturi in omiko v duhu časa. Že to nam je poroštvo, da Zrinski in Frankopan nista bila upornika surove nasilnosti, ampak dalekogledna državnika, ljubeča svojo domovino, ki sta jo hotela dvigniti na višjo stopinjo prosvete in jo tudi politično osamosvojiti — dasi pri tem nista pozabila lastne koristi. Za svojo politično smer sta imela mogočno oporo v domači ustavi. Na čelu te razprave omenjena kitica dokazuje, da je bilo
ii9 v dvorni knjižnici na Dunaju, rokop. št. 10.122. — Prim. Uspomena, 270.
120  De bellica disciplina restituenda. 1705. — Šafafik, Gesch. d. siidslav. Litteratur, Prag 1864, I 276 nsl.
121  Uspomena, 332.
122  Uspomena, 213 nsl. — Na svetlo je dal knjižico po rokopisu, ki so ga našli med ostalino Petrove žene Katarine, kanonik L. Ivančan v Vjesniku kr. hrvatsko-slavon-sko-dalmat. zemaljskog arkiva VIII. (1906) st. 42—104. — Madjarski izvirnik »Fortuna« je bil tiskan 1. 1594.
123  prva izdaja v Benetkah, 1661, je imela 441 str. v 16°; druga izdaja v Ljubljani, 1687, »po Josefu Thadeu Mayr, troškom Karla Mallv, Kranjske provincie Knjigaria«; tretja: v Ljubljani, pri Karlu Mallv, 1715, ima 314 strani v 12°. Obe zadnji izdaji sta prišli na svetlo po smrti grofice Katarine (t 1674). Kukuljevič-Sakcinski, Bibliografija, str. 39—40. — Šafafik, Geschichte d. siidslav. Litteratur, I 372—373. — Uspomena, 271.
124  Šenoa, A. Antologija hrvatskoga i srpskoga pjesni-čtva, 1876, str. 84. — Uspomena, 271.
125  Uspomena, 271.
128 Vsi trije rokopisi so v dvornem in državnem arhivu na Dunaju. Uspomena, 314—315.
127 »Divoto pianto composto in versi latini del conte Francesco Cristoforo Frangipani perpetuo Conte di Tersatto, per la partenza della s. Časa di Maria st. trasportata dalla Dalmazia a Loretto .., Traduzione in volgare Idioma . . .« Loretto, 1814. — Uspomena, 314.
prepričanje splošno udomačeno, da Bog odvezuje od priseženih obljub, kadar se drugi pogodnik ne drži dogovorov. Ta drugi pogodnik je bil v našem slučaju kralj in za njim pridvorni vladni krogi. In kakšni so bili ti možje?
Leopold I. (1657—1705) ni bil odgojen za cesarski, ampak za škofijski prestol. Bil je mož marsikaterih kreposti, a tudi šibkih strani: vedno pod vplivom drugih, ker jih duševno ni nadvladal in ker ni poiznal ljudi, je imel dokaj nesrečno roko pri izbiranju svojih svetovalcev; zamenjaval je tudi verstvo in politiko ter se vdajal potratnim razvedrilom in dnevnim vtisom,128
Mestna orožarna,
kjer sta bila obglavljena Zrinski in Frankopan.
Njegovi prvi ministri niso bili nič manj kakor zgledni. Prvi, grof (poizneje knez) Ivan Porcija (od 1657 do 1665) je bil star, omahljiv, len in neodločen človek. Drugi,   knez  Ivan Auersperg   (1665—1669)  je  izrabljal
128 Znano je, da je potrošal velikanske vsote za glasbo in gledališča, s čemer je seve dvignil umetnost na visoko stopinjo, na drugi strani pa postal popolnoma odvisen od glasbenikov in glumačev; vso skrb in zanimanje je osredotočil na umetnost. Smrt upornikov je bila dvoru zanimiv dogodek; beneški poslanik poroča svoji vladi 2. maja 1671: »II caso funesto delli tre principali soggetti Ungheri decapi-tati giovedi mattina ... ha dato motivo alla corte p i u d i curiosita   che di compatimento.«   Rački,   1. c. št. 635.
271