Črno in belo pismo. Iz Korotana: Mili bratje, čujte nas, čujte naš otožni glas, ki na črno pismo to ga postavljamo s solzó! Kar smo lepega imeli, vse so nam sovragi vzeli, zabranili so s krivico milo našo govorico in naš sladki rodni spev njih zatrl je besni gnev. Hočejo, da zemlja naša naj poslej le njih bo last, srd se v dušah nam oglaša, ranjena je naša čast. Sužnji naši so očetje, majke nam mori bridkost, saj pravice je zavetje vzela nam sovražna ost in nad našo je mladost črna krila noč razpela ... Kdaj nas bo spet sreča grela, kdaj nam pride spet prostost? V Kor o t an : Dragi bratje, pismo vaše pot je našlo v duše naše, brž v tolažbo listek bel nesi vam pozdrav vesel! Z vami čutimo, trpimo, z vami vso bolest delimo, naj bo zlo vam tisočkrat, brata ne pozabi brat in ljubezni bratske vez bodi vsem sovragom jez! Mi telesno se krepimo, mi se duševno bodrimo, saj vsi hočemo, da vsak v domovini bo junak! S svojo pridemo zastavo čez nasilne meje te, domovini v čast in slavo sprejmemo vas vse med sé. Takrat zopet bo mladost vsem vam radostno vzbrstela, zopet vas bo sreča grela, zopet pride vam prostost! E. Gangl. Triglavu. V večer in jutro tvoji nam vrhovi pošiljajo pozdrav iz sinjih dalj, ko v solncu kopljejo se ti bregovi, da svetiš v biserih se kakor kralj. Nešteto si rodov tako pozdravljal v tej dolgi dobi tisoč tristo let, ko pod oblastjo tvojo ustanavljal praded je naš svoj domovinski svet. Tedaj na vse si štiri še vetrove pošiljal rodu svojemu pozdrav. — Izkopal sever dedom je grobove, v verige jih zapad je ukoval... / A ti ostal si v svoji veličini pravice naše večni spomenik in v troedini, novi domovini postal najskrajnejši si nam mejnik. Kjer bivajo sinovi tebi vdani, gori jim v srcu upa žar svetal, da v tvojem varstvu zopet bomo zbrani in rodu vsemu spet boš kraljeval! Fr. Ločniškar. Naročilo. Želje, v duši zakopane, v spev izlijte se krilat, ki naj v kraj nerešen plane, kjer živita sestra, brat! V srcu vsakem glas odziva spev zbudi naj ponosit, da to noč, ki dom prekriva, prepodi nam solnčni svit! E. Gangl. oiminmiiiiii! C VW4 JOSIP VAN DOT: Kocljeva osveta. Planinska pripovedka. 2. n Kocelj je res stekel na cesto. Pograbil je drobno pismo. A ni ga niti pogledal, ampak ga je kar po« tisnil v žep. Pa se mu je tudi mudilo, zaradi krivo« , gledega strica se mu je strašno mudilo. Kakor veter je bežal preko širnega pašnika in se ni ustavil prej, dokler ni stopil v zeleno, gosto lozo. Tam na pa* rcbju se je vrgel na mahovito trato, ker mu je bila sapa popolnoma pošla. No, ko se je do dobrega nasopel, si je obrisal z rokavom znoj z rdečega lica. Potem pa je prežal pozorno' skozi goščavo. Lepo se je videlo od tod na belo cesto in na črno Kocljevo bajto. Pa tudi na polje se je videlo in na zagorsko v*s, ki se je belila in šopirila med bogatimi pomladnimi žarki. A Koclju ni bilo treba dolgo prežati, zakaj hipoma je tlesknil z rokami in se je glasno in škodoželjno posmejal. »Hehe — hopsasa!« se je posmejal Kocelj v svojem skrivališču. »Pa se je res povrnil tisti moj krivogledi stric. O, glejte! Pa tudi župan je z njim in birič s svojo krivo sabljo... Joj, kako razbijajo po durih — hopsasa! Pa naj razbijajo in če hočejo, naj tudi duri ulomijo! Koclja pač nikoli ne najdejo. Ni Kocelj nazadnje tako neumen in bedast, kakor govore ljudje na vasi. O, glejte! Zdajle je pošteno potegnil za nos krivogledega strica. Pa tudi župana je prekanil in še celo biriča, ki je tako strašen s svojo krivo sabljo... To bodo robantili zdajle — hopsasa, to bodo Robantili!« Jankov Kocelj se je smejal na ves glas in je v svojem veselju strgal debel korenček. Trije možje tam doli ob bajti pa ga niso mogli slišati, ker je bil predaleč Videli so, da jim je Kocelj pobegnil in se skril kdo ve kam. Zato pa so pošteno robantili, in krivogledi stric Frcavec iz Podkuž je stiskal pesti in je grozil z njimi na vse štiri vetrove. Počasi, počasi so se obrnili možje in so odšli po cesti proti vasi... Ko je Jankov Kocelj videl vse to, se je trikrat zasukal na petah in se je potem v svojem veselju postavil naravnost na glavo. — »Hopsasa!« je zavpil. »Le pojdite, le pojdite! Z velikim nosom greste domov — s tistim velikim nosom, ki vas je zanj potegnil sam Kocelj ... O, ne najdete me pač nikoli, pa če me tudi sto let iščete! Skrival se bom, da me ne najde niti miška, ki je lani naši Jelici iz è mesta pojedla najlepši zObek. Skrival se bom zdaj, pa četudi grem v samo Črno lopo in moram stricu Vitraneu služiti namesto prismuk« njenega pritlikavca Brinclja... Ne dobiš me v svoje pesti, ti krivo« gledi stric iz Podkuž! O, za to bom že skrbel. Saj mi ni pamet tako prazna, kakor pravijo ljudje na vasi. Kocelj bo pošteno razrešil uganko, vam rečem — hopsasa!« In resnično je bil Kocelj vesel, da je tako lepo ubežal veliki nevar« nosti in hudim pestem strašnega strica iz Podkuž. Toda veselje ga je kmalu minilo, ko je pričel premišljati, kam bi se obrnil. Dobro je vedel, da ne sme nič več v bajto, ker je bil trdno prepričan, da ga takoj pograbi birič in ga nemilo odvede v Podkuže k strašnemu stricu. Zato pa je bil zdaj Kocelj v veliki zadregi, da se je kar praskal za desnim ušesom ... »Kaj naj storim, kaj naj storim?« je razmišljal ves v skrbeh. »Kam naj se obrnem, ko pa nimam živega človeka na svetu, da bi mi pomagal? ... Ali naj grem k stricu Vitraneu služit in naj izpodrinem pritlikavca Brinclja, ki ima tak nosek, da je vse smrekove storže sram po gozdu? Ali pa naj grem k teti Anjari Panjari, da bom pri njej strigel vevericam siromašne repke? — Ovbe, da je tako!« Kocelj se je kar '.sesedel in se je prijel z obema rokama za glavo. A tedaj se je domisli"; drobnega pisma, ki mu je tičalo pozabljeno v žepu. Pa je tlesknil z rokami in je naglo izvlekel iz žepa pisemce. Gledal ga je od vseh strani in se je zatopil potem v naslov. Težko je šlo Koclju čitanje. Pa saj ni čudno. 'Pet let je hodil v vaško šolo — in glejte! Jankov Kocelj ni mogel v vseh petih letih prekoračiti praga drugega razreda in je sedel vseh pet let v zadnji klopi prvega razreda. Zaradi tega pa mu ni šlo čitanje izpod rok. Zato pa je zdaj dolgo, dolgo zrl na naslov in je razreševal črke. No, naposled se mu je vendar posrečilo in je videl, da je pismo resnično naslovljeno nanj. Začuden je pretrgal zavitek in je poizkušal, če bi mogel tudi pismo prečitati. In je šlo, strašno počasi je šlo. Nočilo se je že, ko je srečno prečital zadnjo besedico v pismu. Tedaj pa je Kocelj skoro zajokal v svojem veselju. Pisemce pa mu je bila pisala Jelica iz mesta. Lepo mu je pisala Jelica; stokrat ga je pozdravljala in ga je izpraševala, če se še kaj spominja na lansko leto in na čarovnico Anjo Panjo, ki sta jo tako lepo nasukala tam v strašnem gozdu. Počaka naj Kocelj do poletja. Poleti pa pride Jelica zopet k teti Mini, pa se dogovorita in se do dobrega nasmejata čarovnici Anji Panji... Tako je pisala mala Jelica iz mesta samemu Jankovemu Koclju. No, Kocelj pa zdaj ni vedel, ali bi se smejal ali jokal v samem veselju. V srcu mu je bilo tako mehko, da se je sam čudil. Zleknil se je po zelenem mahu, z roko si je podprl glavo in je pričel premišljati. Pre« miši j al je pa takole: »Hm, glejte, glejte — hopsasa! Naša Jelica mi je pisala iz mesta in me stokrat pozdravlja. O, dobra je naša Jelica — saj sem že lani rekel, da je dobra. In kaj bi že sedaj govoril o tem, ko pa ni treba? — V mestu so vsi1 ljudje dobri. Če je naša Jelica dobra, zato pa vem, da so tudi drugi ljudje dobri... Kaj, ko bi se napotil zdaj naravnost v mesto? Hopsasa, hopsasa! K Jelici pojdem in ostanem v mestu. Če nisem za nič drugega, bom pa kuril ogenj v pečeh ali pa krmil živino, ki je imajo vse polno v mestu... Resnično — kar v mesto pojdem, in ljudje tam me bodo imeli radi, ker so vsi dobri. A ljudje na vasi so tako strašno hudobni in me ne morejo videti. Saj me še celo grdi stric gleda tako krivo s svojimi čudnimi očmi. Nikogar nimam več na svetu, ko mi je umrla sirotna stara mati. Zato pa pojdem naravnost v mesto, in dobro mi bo tam — hopsasa, tako dobro!« Jankov Kocelj se je domislil vsega tega, in te lepe misli so ga razveselile tako, da je urno poskočil na noge. Zasmejal se je v velikem veselju; pogledal je doli na vas, ki se je bila že zagrnila v sivi večerni mrak, in je zažugal s pestjo. — »Ne boš me, hudi birič, ki nosiš krivo sabljo!« je rekel na glas. »O, pa tudi ti me ne boš, ti, krivogledi stric iz Podkuž! Še nocoj izginem iz hudobne vasi; jutri pa me iščite, če me boste mogli najti v moji bajti... Jutri bom že v daljnem mestu na varnem in se bom smejal biriču in krivonogemu stricu. Oj, jutri — oj!« Kocelj je sedel nazaj na mah in je premišljal dalje. Hm, v mesto je pač daleč, in sam Bog ve, koliko ur bi pač rabil, da pride v mesto? No, najbolje bo, če sede na vlak, ki ga naglo potegne do mesta. Kocelj ima doma še tolar, ki mu je ostal od lanskega leta in ki mu ga je bila morala odšteti sama čarovnica Anja Panja. Tolar bo pač zadostoval, da plača drago vožnjo do mesta ... »Oj, resnično — hopsasa!« si je mei Kocelj roke. »Kar na postajo pojdem, vlaka počakam in skočim vanj. Čez nekoliko uric pa bom že v mestu in čez nekoliko uric že lahko stržem korenček biričem in krivogledim stricem... A kaj — hopsasa'.« se je prestrašil hipoma. »Kaj, če me birič in krivo» nogi stric čakata na postaji? Pograbila me bosta, in potem mi bo pač gorje!« Kocelj je bil zopet v veliki zadregi in v velikih skrbeh. Videl je,-da ga obdaja nevarnost na vseh krajih in mu bo pač težko, da pobegne krivogledemu, hudobnemu stricu. Zato pa je kar z rokami stisnil glavo, da ga je zabolelo, pa je zopet obupno premišljal... No, naposled se mu je vendarle posvetila v trdi glavi prava misel in je rekel: »Tako storim — hopsasa, tako! Preko gore se izmuznem v Rateče in stopim tam na vlak. Tu pa naj me le čakajo! Pred nosom se jim izmuznem v mesto — pred samim nosom ...« In Kocelj je bil zopet vesel in si je zadovoljno mei roke. No, to je pač uVidel, da nocoj ne more nikamor, ker je noč temna in je pot čez goro težka, zaradi tega bi lahko zašel v črni goščavi. — »Kam naj se skrijem čez noč?« je ugibal. »Tu na mahu ne morem ostati. Noč bo strupeno mrzla in lahko zmrznem... Hm, najbolje bo, če se splazim v svojo bajto. Duri zaklenem in se potuhnem v čumnati pod klopjo. Ponoči me pač ne bo birič iskal, in tudi krivonogi stric ne pride nocoj pome. Saj mi je rekel, da pride zjutraj navsezgodaj. Pa bo gledal, ko pride, in bo strašno sukal križaste oči... Pa naj gleda — hehe!« Koclja se je polotila dobra volja in še mar mu ni bilo črne noči, ki se je bila razgrnila nad zagorskim svetom. Vse je molčalo okrog v gluhi tišini. Doli na vasi so žarela nizka okenca v rdečih lučcah, in na nebu so gorele velike, žareče zvezde. Mrzel veter je zavel skozi zagorsko dolinico, da je Koclja na vso moč zazeblo. Spoznal je, da mora biti že pozno. Zato se je splazil iz goščave in je odšel preko temnega pašnika. Prišel je na cesto in je spel počasi, oprezno in pre* vidno proti bajti. Stokrat se je pač ustavil in je poslušal. Ali ker se ni nič zgenilo okrog bajte, je stekel naglo s ceste. Urno je odprl duri in je smuknil v vežo. Zaklenil je duri in jih je močno zapahnil. Potem se je pa splazil v čumnato. Tipal je po polici1 kraj duri, da bi našel vžigalice. No, naposled jih je vendar našel in je užgal debelo, ne* okretno lojevko. Postavil jo je na črvivo mizo, sam pa je sedel na trdo klop. Gledal je okrog po borni čumnati, in v srcu mu je postalo zopet tako čudno kakor davi pri pogrebu stare matere. »Hopsasa!« je vzdihnil Kocelj, in bridkost se mu je razlila po i vsem srcu. »Čemu ste umrli, stara mati? Glejte, zdaj pa moram biti sam, in biriči in krivogledi strici me preganjajo in me hočejo nabiti... Oj, stara mati, stara mati! Čemu ste morali umreti? Tako hudo mi je — tako hudo mi je! Stara mati, oj, stara mati! Ali me slišite?« Kocelj je za'kril obraz z rokami, in debele solze so se mu potočile po licih. Jokal je bridko, da se je kar tresel. Toda brž se je premagal in je dvignil glavo. Trikrat je šinil z rokavom preko oči in je rekel ves nevoljen: »Čemu se cmerim in kremžim? Rajši naj gledam, da povežem svojo culico in da ubežim biričem in nemarnim stricem. Zato pa glej, Kocelj, glej — hopsasa! Zdaj se pošteno Obrni, če hočeš biti jutri v mestu in če nočeš, da te pograbijo kremplji krivogledega strica. Obrni se, Kocelj, in ne javkaj!« In je poskočil na noge in se je dolgo sukal po siromašni čumnati. Vse svoje borne stvari je povezal v culico, ki jo je zadrgnil z močno vrvjo. Vrgel jo je na mizo in se je globoko oddahnil. Tam v miznici je iztaknil kos črnega kruha in se je domislil, da že ves dan ni bil ničesar jedel. Posmejal se je in je pričel grizti kruh z močnimi zobmi. Potem pa je ugasnil lojevko. Pretegnil se je trikrat in je zamrmral: »Ne boš me, birič s krivo sabljo! Ne boš me, stric s krivimi očmi in krivimi nogami! Hehe, vama rečem še enkrat, ne bosta me!« In se je splazil pod klop in se je zleknil. Pa še preden so minili trije trenutki, je Kocelj že trdno spal... (Dalje prihodnjič.) STRIC PAVLE: Izprehodi po Beogradu. (Dalje.) imo hotela Slavije krenemo desno v široko Šuma« dijsko ulico z nasadi ob strani, ki se kaj naglo razvija, in že začenja po njej voziti nova proga električne železnice. V tej ulici stoji veličastna stavba »Učiteljski Dom«. To je zavetišče dece srbskega učiteljstva, ki obiskuje beogradske srednje in visoke šole. Ko dospemo na vrh njenega klanca, se nam odpre krasen razgled. Kot podaljšek Šumadijske ulice drži nizbrdo »Bulvar Oslobođenja«, za njim se dvigajo pred našimi očmi brežuljki: Pašino brdo, Dušano« vac, Topčidersko brdo, v ozadju pa je široka kupola Avale, kjer je srbski grob »neznanega junaka«, veličastni spomenik na svetovno vojno. Ob tej prirodni lepoti se ti res nehote zaustavi korak. Solnce in le solnce se razliva po Topčiderskem brdu, koder mu žarki pečejo grozdje po vinogradih in zlatijo vile beogradskih bogatašev, solnce nareja Avali vrh vijoličast. Solnce je tam zadaj za Šumadijo, od koder je vzniklo tudi prvo solnce srbski svobodi, ko so pred dobrimi sto leti počeli prvi srbski vstanki proti turškemu robstvu. Tam izza Topči« derskega brda je prišel Kara-Đorđe s svojimi vstaši, da prežene iz Beograda Turke in osvobodi srbsko rajo. Tu gor po sedanjem Bulvar ju Oslobođenja so prihajali in raz Topčidersko brdo so se oglašali prvi topovski streli", oznanjujoč zarjo srbske osvoboditve. In danes stoji kot spomin na tiste dni, kot spomenik Kara-Đorđevim junakom tik pod nami »Karađorđev park«, imenovan tudi »Park oslobođenja«. Le nekaj korakov nizdol in v njem smo. Najprej pridemo v gornji, novejši del. Na prostorni jasi stoji tu med nasadi spomenik iz sivega domačega kamena: prileten vojak v sedanji vojaški opremi, a obut v šumadinske opanke; prikazuje nam starega junaka borca, pristnega, čokatega Šumadinca, »trečepozivnika«, ki je začetkom svetovne vojne pohitel na kraljev ukaz pod bojno zastavo, da brani svojo domovino pred vpadi grabežljivega soseda. Spomenik so postavili najstarejši vojaki naše vojske v spomin padlim »tretjepozivnikom« v svetovni vojni. Spomenika na najnovejše dogodke, poslednje boje za osvobo« ditev in uedinjenje narodovo pač niso mogli postaviti drugod kot tam, kjer že stoji spomenik prvim borcem za srbsko svobodo. In takoj, ko vstopimo mimo kamenitega vojaka v lipov drevored, zapazimo že oddaleč tudi stari spomenik: visok, bel kamen — kakor nagrobni kamen s križem na vrhu. Napis na njem pove, da ga je I. 1836. postavil srbski knez Mihajlo Karađorđević v spomin junakom svojega slavnega deda, ki so na tem mestu dobili prostor za večni počitek. Sedimo na senčno klop v krogu ob spomeniku in poslušajmo na kratko žalostno, a veličastno zgodbo prvih srbskih bojev za Beograd! Spomenik „trećepozivnika" Kara-Dorde se je približal Beogradu že leta 1804., to je bilo v prvem letu srbske vstaje, in še to leto je že taboril s svojimi rudni* škimi, jagodinskimi in požarevaškimi odredi na Vračarju, to je baš na tem delu sedanjega mesta, v katerega smo dospeli tudi sami po Šumadijski ulici. Odtod je uprizarjal napade proti Beogradu, a Turki so se povlekli za trdno mestno obzidje, kjer jim Kara-Dorde ni mogel do živega s svojo malo vojsko, ki jo je še moral vedno cepiti, da v notranji zemlji brani osvobojenega seljaka od večjih in manjših turških vojaških oddelkov. A Turki v Beogradu niso imeli miru pred junaškim srbskim vodjem niti v trdnjavi sami, kjer jih je često ob« streljeval s topovi, niti niso bile varne pred njim njihove čete, ki so izpadale iz Beograda proti Vračarju in Topčiderskemu brdu. V sličnem položaju je bil Kara-Dorđe leta 1805., ki je poteklo v večjih in manjših praskah v notranjščini, in v katerem se je na jesen obrnil s svojo vojsko na vzhod ter končal boje z zavzetjem turške trdnjave Smederevo ob Dunavu. Leta 1806. pa je že spomladi moral zbrati vso svojo vojaško silo proti redni turški vojski, ki je hotela udušiti srbsko vstajo. Proste roke je dobil šele po veličastnih svojih zmagah, prvi pri Mišarju, kjer je ljuta bitka trajala od 1.—4. avgusta1 1806. leta, in drugi pri Deligradu dne 22. septembra istega leta, s kate« rima je udaril Turke tako, da je pomiril in zavaroval notranjost Šumadije. Poslej pa je mislil na odločilni napad na Beograd, zakaj vedel je, da ni pričakovati trajne svobode za srbskega seljaka, dokler je mesto v turških rokah in dokler je tu glavno zavetišče turške sile. Z rečenima zmagama je prešla vsa Šumadija v njegovo oblast, tedaj pa povede vso svojo vojsko 18.000 mož pod Beograd. Razporedi jo po Topčider« skem brdu ter po Vračarju in dne 22. novembra 1806. 1. začneta 22 nje« gova topova grmeti proti mestu. Ko mu v prihodnjih dneh dospe še več moštva, se odloči za napad v jutru pred zoro dne 30. novembra — na praznik sv. Andreja Pravoslavnega. Ravno ta dan so tudi Turki imeli svoj mohamedanski praznik, na katerega so se po svojih običajih pripravljali s postom in že nekaj dni poprej niso čez dan ne jedli ne pili in ne pušili. Jed, pijačo in kajenje ob teh dneh odlagajo za noč, preko dneva pa se izprehajajo ali spe, oblečeni v najlepša oblačila. Te njihove navade je poznal tudi Kara-Dorde in je z njimi računal. Na dan pred sv. Andrejem je otvoril na Beograd hud topovski ogenj, da Turki v mestu niso mogli počivati, še manj spati; svojemu vojaštvu, ki ga je že prej odredil in mu odkazal mesta za napad, pa je dovolil počivati. Ponoči se je tiho približal Beogradu, zasedel mestna vrata, vdrl skozi nje in še pred« poldne je bilo mesto njegovo, Turki pa so se zaprli v gornjo trdnjavo. Tu so se pač obdržali preko vse zime in šele 20. marca 1. 1807. so jo zapustili. Srbske junake pa, ki so padli pri tem napadu, a njihovih trupel niso mogli odpraviti v oddaljena domača sela, so pokopali na Vra« čarju, in na mestu njihovih grobov se dviga danes Karađorđev park. Edino Vasa Čarapič, ljubljenec Kara-Dordev, ki je padel istega dne, 1 Datume navajam po pravoslavnem koledarju, kakor jih navajajo srbske zgodo» •vinske knjige, in ki je za 13 dni za našim. — P. je bil na lastno željo pokopan v samostanu Rakovici južno od Beo« grada. Kamorkoli se ozremo po Beogradu, nam stopa pred oči zgodovina preteklih dni; sedanjost pa nas sili, da gledamo, kako mesto raste in se širi. Tam zunaj parka preko Bulvarja Oslobođenja eto ti zopet novo naselbino! Takoj na vrhu mogočne, novodobne stavbe, za njimi v dolgem redu naprej zopet druge. Prve so poslopja medicinskega od= delka beogradskega vseučilišča, za njimi pa so bolnice in razni zdrav« stveni zavodi; 45 večjih in manjših poslopij. Vsa so postavljena na gornjem robu tako zvane »Jagatan-Male«, ki se od tega severnega roba spušča v večji ali manjši strmini do še neurejenega Mokroluškega potoka v znožju Topčiderskega brda. In po tej strmini morete videti Jatagan-Mala Vzhodni del. V ozadju na desni „Karađorđev park", na levo od parka poslopja nove medicinske fakultete, dalje nova bolniška poslopja, spodaj hišice po Jatagan-Mali. Prav spredaj Mokroluški potok čuda, ki bi jih človek ne pričakoval niti na robu velikega mesta. Tu so pozidane nove tvornice, nove hiše pa hišice in koče in kočice, vse do prav malih, narejenih iz blata in desek. Ob velikem pomanjkanju primernih stanovanj v samem Beogradu so se zatekli na Jagatan-Malo delavci in dninarji, siromaki brez strehe ter postavili sebi in svoji družini najskromnejši dom. Za kako dolgo? Pač le, dokler Tastoče mesto ne odnese teh kočuric ter tudi na Jagatan-Malo ne postavi modernih vil in velikih tvornic. Kakor na tej strani Karađorđevega parka raste to začasno mesto, tako pod drugo njegovo stranjo že počasi izginja podobna naselbina, ciganska »Čubura«. Tu sem so potisnili cigane domačine že pred desetletji od Dunava, kjer so danes le še redki. In kdo ve, kam jih potisne val naraščajočega mesta čez desetletja? Zakaj v mestu samem Jatag-an-Mala Skupina hišic po pobočju se cigani stalno ne počutijo dobro; sem prihajajo moški zvečer, da igrajo na gosli po beogradskih gostilnicah in kavarnah, ženske pa zjutraj prinašajo na beogradske »pijece« domači pridelek — zelenjavo in kuretino. (Dalje prihodnjič.) Čriček ob trgatvi. Črn-bel, črrt-bel, grozd je zrel! Prinesite vse keblice, da napolnimo kadice! Grozd je zrel: črn-bel, črn-bel... Albin Čebular. IVO TROST: Največja žrtev. Pravljica. — V spomin rajni materi. raljici Veri v Deveti deželi je doraščal edini sin Milozvan, ki je imel na svetu najboljšo mamico. Njeno srce je neprenehoma drhtelo za sinovo srečo, za njegovo zlato bodočnost. Kraljevič se je pri» pravljal, da zavlada svoji deželi, svojemu narodu v slavo svoji rodovini. Materino srce je poznalo njegovo vihravost in je krvavelo v negotovosti za njegovo srečo. Dosti» krat je, ko je bil še mlajši, zašel na krivo pot, a se je vselej skesan vrnil. Mamica se je bala, da bo nekoč njegov kes ostal z njim na poti, odkoder se ne vrne več: sramota ga prehiti ali pa smrt, in njena skrb bo zaman. Mladi princ se je po vsaki krivici tesneje oklepal kraljice matere, ko je našel zopet pravo pot v nje lastno srce. Poslednjič ga je svarila pred nastopom vladarstva: »Ko ne bo več mene, ne najdeš 1 niti poti več k pravičnosti. Na poti krivice pogineš neslavno in grešno!« Milozvan pa zagotavlja mater: »Samo spomin nate, draga mamica, me obvaruje zlobe za vso bodočnost!« Mamica se neverjetno nasmehlja svojemu edincu: »Ko bi se znal ogibati izkušnjav, bi se ti ne bilo treba vračati.« Na te besede ni znal Milozvan odgovora. — Mladi kraljevič prejme kraljevo krono in privede v grad mlado kraljico. Vsa širna država se veseli s kraljem mlade sreče. Izza devete gore je došla na svatbo vedeževalka, ki je prorokovala kralju Milozvanu po poroki, da bo vreden največje žrtve v svojem življenju. Stara kraljica Vera je premišljala na tihem, kaj bo največja žrtev za nje sina. Ni mogla doumeti prorokbe. Največja žrtev in pokora bi se zdela kraljici Veri, ko bi nebo zahtevalo od nje sina edinca, ki ga sedaj obožuje vsa rodovina in vsa Deveta dežela. Iskreno je molila za njegovo srečo v dolgem, dolgem življenju, polnem sijaja in veličastva. s Sina Milozvana sta prevzeli slava in bogastvo. Začel j^ vladati po svoji volji, živeti razuzdano in pohujšljivo in trdil, da je edino tako življenje vredno človeka, ki ni za kazen na svetu, marveč za veselje, za zabavo, naj že uživa svoje ali tuje; ves svet je naš. Žalovala je mlada kraljica in objokovala svojo nesrečo kraljica mati. Vsa obupana sporoči sinu kratko: »Vse si mi bil na svetu, sedaj mi nisi nič; še veliko manj kot nič, ker se tebe sramujem, kakor se sramuje vsa rodovina in vsa država tvojega divjaškega življenja. In vse bi bila kdaj žrtvovala zate. Danes nisi vreden, da žrtvuje zate en sam las poslednji postopač in dosmrtni kaznjenec v kraljevini. Zares si dosegel največjo žrtev, a žrtev si ti sam, žrtev svojim strastem, žrtvovalec svoje lastne sreče!« Kralja niso poboljšale te stroge, a modre besede. Posmehoval se je »postni propovedi« in nadaljeval svoje žrtvovanje. A razuzdano življenje ga je pogreznilo v nevarno bolezen. Zdravniki so obupali, da bi ga bilo možno rešiti, ker kralj ne zna premagati samega sebe, da bi se držal potrebnih navodil. Narodu pa ni bilo mnogo za živ» ljenje razuzdanega kralja, niti kraljici soprogi in otrokom. Nevoljno so se obračali od očeta pohujšljivca. Toda bolezen je Milozvana obva* rovala, da ni mogel nadaljevati starih pregreh. Oziral se je žalosten po svojih dragih, ki jih ni bilo' pri njem, in ugledal je svoje napake in sebe na krivi poti. Začelo se mu je v mlade žile vračati zdravje. Približali so se mu prejšnji prijatelji, približali kralju veseljaku tudi domačini. Mati Vera je pa dejala: »To ni njemu v korist, kakor ni ozdravljenje njegova zasluga. Dobro znamenje bi bilo, ko bi bil z lastnim trudom ostavil zlobo, a ker je zloba ostavila njega, je zna* menje, da se lahko povrne, ko bo njegovo telo zanjo zopet pripravna posoda, leglo pregrehe. Škoda, škoda!« Milica, prvoTojenka mladega kralja, se je zares veselila, da je ozdravel ljubi atek. Posedala je ob njegovi postelji dolge popoldneve. Niso ji mogli ubraniti. »Samo enega očeta imam. Pustite me, naj se veselim z njim njegovega ozdravljenja!« Pustili so jo. Deklica je tolažila očeta zaradi izgube ljubezni kraljice matere in mu pripovedovala o svoji mladostni sreči tako, kakor znajo samo nedolžni otroci. Mladi kralj se je spominjal v teh urah sam svojih mladih let, ko je zanj drhtela in trpela njegova mati. Rad je poslušal kralj Milico in po njej sporočal kraljici Veri pozdrave. In sprijaznili so se po otrokovem posredovanju oče, mama soproga in kraljica mati. Vse je kazalo, da je zvezda kraljeve sreče v Deveti deželi bila zašla samo za oblak in se sedajle prikazala v novem, še lepšem sijaju. Bolezen se je zares poslovila z Milozvanom. Kralj sam je zopet živel pravo kraljevsko življenje s kraljevsko dostojnostjo, zmernostjo in resnobo. * Ali\akor da ne sme počivati trenutek sreče v kraljevi rodovini, zboli hčerka Milica, kraljeva ljubljenka. Mogoče da so res dolge ure ob kraljevem ležišču otroku zrahljale zdravje, ali se je samemu nebu zdela potrebna prav takšna pokora, da utrdi očeta kralja v vsem dobrem in blagem ali da se zgrudi pod bremenom. Milice ne more rešiti vseh zdravnikov učenost, vseh lekaTjev spretnost in izkušnja. Na veliko žalost kraljeve rodovine zaspi Milica za večno. Žalost kralja Milozvana je bila vseobsežna. Zanj se je bala kraljica soproga, zanj se je bala kraljica mati, zanj se je krčilo v kraljevini sleherno vdano srce. Mati mu je napisala ta-le list: »Umevam tvojo bol, moj sin, in žalujem s teboj. Tudi jaz sem imela otroka edinca, ki sem ga izgu* bila. Kdo ve, ali je bilo meni ondaj težje kot danes tebi. Res imam danes vnovič svojega otroka — a doklej? Premagaj svojo bol! Brez' žrtve ni zmage. Verjemi, da trpimo vsi s teboj. Ta zavest ti bodi tolažilo.« In polagoma se je vračalo v kraljevsko obitelj mirnejše življenje, zadovoljstvo in sreča. Z naj oddaljenejših strani širne domovine so kazali državljani na dvoT: Glejte, kako ljubko gnezdeče si je spletel naš kralj, naš Milozvan! (Konec prihodnjič.) Ptiček in zarja. Pa zarjo en ptiček segavo pobara, če res — kar trde — je še mlada kot cvet? Pokara ga zarja, odvrne, da stara več tisoč že dolgih, neskončnih je let. In čudi se ptiček: »Da brcne te kura! Kako pa, da svež je tvoj čar in tvoj kras, čeprav si že' stara, prastara babura? Ha, morda poslikan le tvoj je obraz?« Pokara ga zarja: »Poredni capinček, kako si navihan!« ... Pristavi smejoč: »No, koliko star si pa ti, frkolinček, ko skoraj še gol si? — En dan, eno noč?« A ptiček kar naglo jo z grička popiha, ker skoraj ga v srčku je majčkeno sram. »I, kaj bi ji pravil, kaj star sem,« zakiha, »ko tega jaz sam še ne vem in ne znam!« Miroslav Kunčič. Jesenska pesem. Zaspano, medlo sije solnce... Poljane puste so in prazne, Na tleh leži rumeno listje, po rebrih je obrano drevje; v vrheh ječi jesenski veter. pokojno, tiho je povsod... Lado Jersè. IVANKA KALINOVA: Onstran Karavank. Ob petletnici plebiscita. o nekaterih dnevih neviht in viharjev je bila v jutro tretjega ponedeljka meseca avgusta naša bela Ljub* ljana zavita v gosto, neprodirno meglo. Hladno je sicer bilo, vendaT pa nismo prav zaupali megli, če se bo pravočasno in rade volje umaknila solncu ali pa se bo mračna in zlokobna razgrnila preko go* renjske ravni. Toda ko je vlak odpihal z naše nove postaje Medno proti Medvodam, je začela kukati izza meglene koprene najčistejša sinjina, in starodavni Kranj se je že zableščal v bajni lepoti poletnega jutra. Kakor umiti v jutranji rosi so odkrivali gorski velikani svoje glave. Mimo tolikrat občudovanih, nikdar nagledanih prirodnih krasot je hitel vlak proti Jesenicam. Naš cilj je bil onstran Karavank — tako blizu, pa vendar tako daleč, daleč. Na Jesenicah smo izstopili. Že med vožnjo nam je povedal izpre* „ vodnik, da moramo na Jesenicah prestopiti v »nemški vlak«. Zabolelo me je pri srcu. Ta »nemški vlak« vozi preko najstarejših slovenskih krajev. Spotoma smo morali že tudi oddati potne liste, ki so nam jih potrjene vrnili na Jesenicah. Na križiščni postaji Jesenice živahno vrvenje! Počakati smo morali na odhod vlaka čez Bohinjsko Bistrico v Julijsko Benečijoi, potem pa smo prišli potniki za Avstrijo k pre* gledu prtljage. Ni bila to posebna težava. Carinarnik je posegel enkrat, dvakrat v kovčeg in videč v njem le nekaj perila, je bilo vse oprav* ljeno. In potem smo odšli z jeseniškega kolodvora zopet po stopnicah navzdol in navzgor in vstopili smo v »nemški vlak«. V vseh oddelkih so gorele luči, saj je skoro vsa proga Jesenice-Podrožčica velik, 8 km dolg predor pod Karavankami. Na levo se kaj hitro odcepi proga proti Mojstrani, na desno pa sem po kratki vožnji zagledala začetek karavanškega predora, veliko temno votlino, ki nas je pogoltnila vase. Mislim, da je za vsakega Slovenca, ki se vozi prvikrat po plebiscitu skozi karavanški predor, ta vožnja težka in temna. Jaz pa sem se vozila sploh prvič. Nekateri sopotniki so se krepčali z jedjo in pijačo, kar nas je bilo Slovencev, smo strmeli brez besed ven v gluho temo predora, a naša misel je bila ena in naša toga ena — velika in pekoča. V misli zatopljeno, me je skoro presenetila dnevna svetloba. Vlak se je ustavil, in »Rosenbach« je zazvenelo ob vlaku. Nihče ni smel izstopiti, preden se ni izvršil pregled avstrijske carinarnice. Pa je bilo tudi to kmalu opravljeno. Izstopili smo. Precej veliko postajno po* slopje z dobro restavracijo, nekoliko proč od postaje lepo novo po* slopje za carinarske urade in s stanovanji za carinärske uradnike, nekoliko bolj oddaljena »Volksschule« s »Turnhalle«, lep nov hotel s tujskimi sobami, to je Podrožčica. Vprašali sva s sestro v sloveti« skem jeziku za pot v Št. Jakob. Pa se je stari ženici, ki nas je pozdra« vila z »Grüß Gott«, razjasnil ves dobrodušni, nagubani obraz in natančno nama je povedala, naj greva najprej na desno' po mali cesti, potem pa mimo »riža« na levo. Znana nama je bila posebnost izpu« ščanja glasnika »k« v okolici Št. Jakoba. Zato sva vedeli, da je »riž« naš križ, »amen« naš kamen, »aj« pa naš kaj. Po tričetrturni hoji sva zazrli visoko na gričku belo cerkvico, Št. Jakob. Težke dni je zrla ta stavbica v maju 1. 1919, Domači slo« venski fantje so sprosili cerkovnika, naj jih pusti v zvonik. Ker stoji cerkvica na strmi višini, bi bilo od tam lahko odbijati napade nemških čet. Pa so zvedeli sovražniki za skrivališče, in ob ljutem napadu se je zrušil ves gornji del zvonika. Nova streha še priča o težkem dogodku. Sv. Jakob v Rožu Tudi še drugače je ta cerkvica polna slovenske zgodovine. »Grobovi govore« sem nehote vzkliknila, ko sem hodila po pokopališču. Skoro vsi nagrobni spomeniki s slovenskimi napisi pričajo o narodnosti pre« bivalstva. Stala sem pred grobovi rodovine Janežičeve iz Leš in s solz« nimi očmi čitala nagrobni napis žene-matere, rojene 1. 1810: »Z velikim trudom si nas porodila, v skrbeh, težavah hudih odredila, učila nas Vsevišega častiti, rojake in slovenski rod ljubiti, zato podeli naj Ti večni mir •stvarnik sveta, vse milosti izvir.« V Lešah pri Št. Jakobu je bil tudi rojen Anton Janežič, katerega delo je rodilo v slovenskem slovstvu tako dragocene sadove. V »Slo« venskem Glasniku« je zbral ves tedanji mladi pisateljski rod k skup« nemu delu in v početni zgodovini »Mohorjeve družbe« je z zlatimi črkami zapisano Janežičevo ime. Tako čudovito lepo je gori pri cerkvici Št. Jakoba zjutraj, ko je dolina še vsa zagrnjena v belo megleno kopreno, planinski vrhovi pa že strme s svojimi čistimi vrhovi v sinje nebo. Pa je skoro še lepše zvečer, ko zamira večerni ave nad mirnimi vrhovi temnih smrek in zadnji pojemajoči zvoki hite tja nad nehotične vrhove proti prvim prižigajočim se zvezdam. Le trkajte na nebo, vi grenko sladki zvonovi Rožne doline, in prosite, naj On tam gori ne zabi, da hrepene tu doli zvesta, v trpljenju preizkušena srca po svobodni slovanski domovini! Kraj Št. Jakob sam je majhen. Zupnišče je velika lepa stavba, v spodnjem delu ima izobraževalno društvo sobo z odrom. Tam igrajo Humperški grad nad Dravo s pogledom v Rožno dolino (Rož) proti Sv. Jakobu pridni zavedni Šentjakobčani »Miklovo Zalo« in druge igrokaze. Tudi sirotišnica v Št. Petru, ki jo vzdržujejo šolske sestre iz Maribora, prireja slovenske igre. Lepaki na hišah so za 8. september napove« dovali uprizoritev igre »Izgubljeni raj«. Da bi ne tičalo v tem izrazu toliko bridkega za nas! Št. Jakob ima nekaj nad vse zavednih slovenskih hiš. Kdor gre skozi Rožno dolino, se naj oglasi v Št. Jakobu pri Kobentarju, po domače Vidmanu. In ko bo zapuščal to uprav slovansko gostoljubno hišo, jo bo zapuščal s trdno zavestjo, da je slovanska narodnost v tem ljudstvu zakoreninjena pregloboko, da bi jo mogel izrvati tujčin. Bo menda res, kar nam je oduševljeno pravila ljuba znanka iz Roža. Na večer pred sv. Cirilom in Metodom zažigajo v Rožni dolini ali — bolje rečeno — po vencu gora, ki obdaja Rož, kresove. Pa je baje teh plam« tečih luči slovanske zavesti vsako leto več. Nemci so minulo leto dejali: »Ali se rodi v Rožu vsako leto več Slovencev?« Iz Št. Jakoba smo prišli v pičli uri v vas Podgorje. In na tej poti se nam je pokazal del Rožne doline tako nepopisno lep, da sem dejala: »Rožna dolina je roža Koroške!« Nebo je bilo modro, dan topel, toda ne vroč in solnce je oblivalo Rož in odkrivalo v prelestni luči vse njegove lepote. Na eni strani nas je pozdravljala naša ljuba Golica, visoki Stol in prekrasna koroška Jepa, na drugi strani se je pod Jer» vrhom svetlikal zvonik Št. Ilja in Drave bleste:? pas se je kazal le v kratkih progah liki jezercem. Z vsakim k'rakom so se odkrivale za bližnjimi vrhovi nove krasote, oddaljeni vrhunci gora. Tam dalčč, daleč na vzhodu se je kazal Visoki Obir, na zahodu pa Dobrač, v njegovem podnožju se razprostira Zilska dolina. Podgorje, rojstna vas Andreja Einspielerja, »očeta koroških Slovencev«, je lična vasica ob progi Podrožčica-Celovec. Prav tik ob smrekove gozde je potiš» njena s svojo lepo gotsko romarsko cerkvico. Cerkvica slovi kot božja pot. Ima lepe slike in na desni strani iz lesa izrezljan oltar. Ta oltar so po obljubi darovali Dunajčani po turški oblegi Dunaja ' v letu 1683. Pred nevarnostjo so baje obljubili zlat oltar, po odvrnjeni nevarnosti pa so poslali lesenega. Ko sem v cerkvici zagledala lep misijonski križ z napisom »Reši svojo dušo«, mi je srce iskreno zaprosilo, da bi Bog tudi rešil in ohranil vse te slovenske duše, ki se v milem materinem jeziku zatekajo k Njemu v iskreni molitvi. Solnce se je nižalo na zaton, ko smo se vračali s Podgorja proti Št. Jakobu. Vsa prostrana dolina s svojimi mehkimi, zelenimi tratami je ležala že v senci, mirna in pokojna kakor sladka sanja, le od sto» letnih skalnatih vf^ov solnce kar ni moglo odtegniti svojih žarnih poljubov. V dušah nam je bilo sladko in zasanjali smo, da smo doma, v domovini. Da bi se uresničile te sanje naših src, da bi krasila Rožna dolina kot prekrasna roža krono Karađorđevičev! FRAN VLADIMIR TONČIĆ: Petar II. Petrovič Njegoš. Ob priliki prenosa njegovih kosti na Lovčen dne 21. septembra 1925. ovčen! Misli vseh Jugoslovenov so dne 21. septembra t. 1. letele na »goro svobode«, na Lovčen. Na Lovčen so se tega dne vračale med velikimi slav« nostmi kosti velikega vladike in pesnika svobode — Petra II. Petroviča Njegoša. Za majhno Črno goro je Lovčen tako velikega pomena, kakor je za nas danes Triglav in Snežnik. Ta hrib, ki se na eni strani strmo spušča k Boki Kotorski, je »ključ svobode« za črno goro, ker zapira in zakriva na drugi strani malo kamenito pokrajino črnih gora, kjer prebiva siromašno, a junaško in svobodoljubno prebival« stvo. Z Lovčena se nudi krasen razgled na naš Jadran, na vso Črno goro in na dalmatinsko obalo. Dviga se nad Cetinjem in Njegoši, kjer je bilo več stoletij središče Črne gore. Tam na Njegoših se je rodil dne 1. novembra 1813. Petar Petro« vie Njegoš, a na krstu so mu dali ime Radivoj ali Rade, po priimku pa se je zval Tomov. Njegov stric je bil Petar I., vladika in gospodar Črne gore. V Črni gori je vladal takrat običaj, da je bil vrhovni cerkveni predstojnik — vladika — obenem tudi posvetni vrhovni poglavar — gospodar. Leta 1825. ga je vzel stric k sebi na Cetinje, da se šola v Cetinj« skem samostanu, odkoder ga je kmalu poslal na Toplo v Boki Ko-; torski k menihu savinskega samostana Josipu Tripoviču, ki je bil tedaj na glasu kot dober učitelj. Čeprav je stari vladika skrbel, da dobro vzgoji mladega Radivoja, vendar ni bil njega določil za svojega naslednika, ampak njegovega starejšega brata Dorda (Jurija), ki ga je v ta namen poslal v Petrograd. Đorđe se je pa odrekel meniškemu stanu ter je namesto meniškega plašča in kamilavke (meniške čepice) opasal sabljo in vstopil v rusko konjenico. Tedaj je Petar I. takoj določil mladega Radivoja sebi za naslednika. Ko je 1. 1827. dospel na Cetinje znani pesnik Simo Milutinovič-Sarajlija, je postal tajnik starega vladike in učitelj Radivojev. Proti koncu leta 1830. umre Petar I., a v svoji oporoki imenuje Radivoja za »naslednika, upravi« tel j a in branitelja vsega, kar pripada narodu, cerkvi in njemu«. Tako je torej bilo Radivoju komaj 17 let, ko mu je pripadlo na« sledstvo Petra I., a naloga, ki ga je čakala, je bila že sama po sebi težka. Čas je namreč zahteval, da se preuredi Črna gora, ki je bila dotlej, kar se uredbe tiče, na nizki prvotni stopnji, posebno pa poskakovale. Ogenj, ta tajin« stvena stvar, razodeva vedno svoje zadovoljstvo, če skrbiš zanj. Nato je Kra-gula vzela orožje, ki ga je imela jako rada, ker ga ji je izgotovil Gro-ho. To orožje je bilo iz dobro posušenega in jako odpornega lesa; na enem koncu je bil les preklan in v razpoki je bil kos ostrega kamena; oboje pa je bilo jako trdno zvezano s kitami iz prožne jele« nove noge. Orožje je bilo videti kot igrača. Toda kadar je udarila Kra-gula s to sekirico, se je zasadil oster kamen do polovice v dTe« vesno deblo in je v njem tako trdno obtičal, da ga ni bilo mogoče izrvati na en mah. Zataknila je orožje za svoj pas in šla proti jami, kjer je počival Gro-ho... Ta votlina je bila ozka in globoka, zaprta s kamenito ploščo. Bila je na pobočju strmega griča, pod katerim se je vila reka, ki je stopila nekoliko dalje od tod v hrastov gozd, v katerem so bivali mamut z dolgimi in nazaj zavitimi okli, rinoceros z dvojnim rogom in gostim kožuhom, jamski tiger, velikanski jelen, volkovi, hijene in šakali. Kra-gula se je ustavila in se oddahnila na ploščadi pred vhodom v votlino. Nato je pristopila k plošči, ki so jo naslonile na vhod močne roke mož, in začela je govoriti čisto potihoma: »Gro-ho, dragi Gro-ho, prišla sem ti povedat, da te Kra-gula nikdar ne bo pozabila. Stari oče, ti poznaš svojo vnukinjo; ona ve, da boš šele takrat srečen, ko boš maščevan... In vidiš, obljubljam ti, da tvoja velika senca ne bo dolgo časa blodila v žalosti in trplje« nju ... Da, Gro-ho, le zaupaj vame. Če onile tam spodaj ne store svoje dolžnosti, se bo Kra-gula zavedala svoje. Ona bo slavno zma« gala, ali pa pride k tebi...« Glas otroka je postajal vse bolj in bolj goreč in strog, in deklica je udarjala s pestjo po plošči... Nenadoma jo je predramilo godrnjanje. Obrnila se je in zagle« dala je med skalami velikega medveda, medveda morilca, ki se je spenjal proti njej. Kra-gulin zanos je bil tolik, da se ni niti najmanj tresla pred nevarnostjo. Zgrabila je svoje orožje, ga močno zavihtela, se postavila na rob kamenite police in je ozmerjala svojega nasprotnika takole: »Zdelo se mi je, razbojnik grdi, da prideš celo sedaj semkaj kiju« bovat svoji brezmočni žrtvi. Strahopetec, ki si bežal nekoč pred to žrtvijo; izdajalec, ker si ga premagal z zvijačo ... Prišla sem te po« čakat. Ti napadaš samo otroke; ej, dobro, zdaj vidiš pred seboj otroka, ki se ti postavlja nasproti.« Živali so planitele rdeče oči. Spenjala se je še vedno po skalah navzgor in položila je že svojo šapo na skalo, da skoči na polico ... V tem trenutku je bila njena ogromna glava v višini Kra-gule, ki je nekoliko drhtela., Z nagonsko kretnjo samoobrambe je zavihtela Kra-gula majhno in ostro sekirico in udarila je z vso silo... Orožje se je zadrlo globoko v vzbočeno čelo velikega medveda, ki se je zvrnil mrtev na tla, kakor če bi vanj treščila strela ... Kra-gula se je skoro onesvestila. Njena kolena so klecnila in njeno srce je močno utripalo. Toda hitro se je zavedla. Zavpila je na vso moč: »Hello — huo!« — Tako so se klicali lovci njenega plemena... Skakala je s skale na skalo in začela je teči proti jamam, kličoč: »Hello — huo! Ubila sem medveda! Ubila sem medveda!« Daleč v dolini je zapazila žene in može, ki so se vračali s plenom. Mahala jim je z rokami in oznanjala z rezkim glasom: »Hello — huo! Pridite hitro, pridite, ubila sem medveda!« Na njeno mahanje so se ljudje podvizali, ne da bi razumeli, kaj se je pripetilo. Ko so se pribli» žali, so bili vsi presenečeni. Nihče ni hotel verovati tej novici. Kra-gula se je jezila in jim rekla: »Pojdite, le pojdite z menoj, da vidite!« Vse pleme je šlo za njo. Mislite si lahko, kako so bili vsi osup« njeni pred mrtvim medvedom ... potem pa krik navdušenja. Žene so stiskale Kra-gulo k sebi, možje pa so izražali svojo radost s tem, da so plesali in poskakovali na mrtvem truplu svojega sovražnika. Toda Kra-gula je mislila svoje. Rekla je vsem navzočnim: »Ho« čem glavo za sebe!« je počival stari poglavar, in jo nataknila na skalo nad vhodom. Odha« jajoč ji je žugala s stisnjeno pestjo: »Jaz sem te ubila, grdoba grda, jaz!« In je pristavila: »Moj ljubljeni stari oče, zdaj počivaj v miru!« Nočilo se je... Možje so vzeli truplo mrtvega medveda na svoja ramena, in vse pleme je veselo odhajalo v svoje domove — v skal« nate jame ... ■■■ ■■■ Bi - ba le - ze, bi ba le ze, bi - ba Allegretto. Nagajivka. Besede zložil Fr. Albrecht. Uglasbil M. Čander. hg-J1 p Pf - —h-•—• - » » • * #___• f- i* • p ^ i y E do go - re, ■J * K K- do go - re, do 1 trb Ü—U—U bi - ser go - re, d p U ka-mor nih - če ... T--~ U—U U U J drug ne mo-re. —t-fi---ri ♦ -___^ * 4— —t- -5- —► —t- gre -, do go - - re, do go - re, ka - - mor drug ne mo - re. rit. poco a poco. *• C I» «• T «/ v v T k w u i i» u i i», u u Pod go - ro je vrt me - den, bi - ba le - ze, da bo njen. Po dre- rr a « » * i* h > N fv I t J- p w^ w w ^'TrTf » p rt ¥ V > * » ve-sih so ko - la - či, strd ce - di se po po - ga - či, iz stu - den-ca mleko te* m --N--1»" Joj me! ri — tar — dan — do Od začetka do konca. Rešitev zastavice v podobah v 1. štev. Prav so jo rešili: Rebernik Drago, Trebnje; Franja Straškova, Litija; Ana Eltrinova, Gradec; Logar Edvard, Litija; Nuška Tavzesova, Št. Vid; Herman Miklič, Josip Motnikar, Zagorje; Alojzij Prime, Franc Krevelj, Petrovce; Pavel Tuček, Hrastnik; Tilka Zupančeva, Marta Zupančeva, Štefanija Grejanova, Majda Ušlakarjeva, Sevnica; Vlada Kendova, Boris Mlinar, Žiri; Ivan Ulaga, Laško; Marija Zuževa, Terezija Kolenčeva, Franc Kolšek. Slavko Švajger, Rečica ob Paki; Dragica Feštajnova, Anica Šetinčeva, Trbovlje; Jožef Velcer, Ruše; Črtomir Kolenc, Ptuj; Milica Hrenova, Franc Čuš, Šmarje pri Jelšah; Manko Klemenčič, Ljutomer; Bojan Tajnšek, Št. Pavel pri Preboldu; Ivan in Slava Jutraževa, Trebnje; Ivan Plaskan, Sv. Rupret; Zofija Brezovškova, Avgust Praprotnik, Vransko; Drago Naglič, Ivo Kričej, Vuzenica; Mimica Repičeva, Polzela; Viljem Ramšak, Zavodna-Celje; Dušan Herzog, Čret; Ferdo Košar, Karel Zadravec, Teharje; Anton Blatnik, Polče; Marija Ocepkova, Milka Bajčeva, Vida Vatovčeva, Olga Krigerjeva, Ivanka Bajčeva, Robert Ivane, Betica Počivalškova, Tukaj Slava vence vije, srce bije nam gorkó / Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo / Bogdan Stary, Krško; Stanislav Richlij, Staravas; Vlado Bohinc, Brežice; Joško Zagore, Ivan Barbič, Franc Kastelic, Ludvik Strobl, Bogomil Lilija, Novo mesto; Polde Hafner,-Tonček Trento, Škofja Loka; Marjan Škofič, Jovek Pučnik, Milko škofič, Slovenska Bistrica; Joško Keček, Marija Bezjakova, Marija Ivanuša, Marija Otonikova, Štefka Vran jekova, Marica Zadravčeva, Marica Zidaričeva, Hum; Zvonka Mežnaršičeva, Metlika; Marjan Romih, Miloš Vukadin, Cirila Kastelčeva, Olga Ostermanova, Danica Küsslova, Jelka Ljubijeva, Marija Valentinčičeva, Marija Zagorčeva, Marija Klemen» čičeva, Ljudmila Skalicka, Mica Pintarjeva, Anica Škerljeva, Božena Pretnarjeva, Miloš Polič, Novo mesto; Dragica in Marica Mohorkovi, Stanko Lovše, Ivan Mohorko, Karel Kos, Nada Cijanova, Maribor; Jožek Sešlar. Medija-Izlake; Dalla Valle Lizetka, Lesce; Milan Flerin, Domžale; Franjo in Adela Dobnikova, Fedor Gradišnik, Beba Lipoldova, Viktor Arzenšek, Miroslav Rosina, Milko Špacapan, Majda Jerinova, Jožef Vetrih, Leopold Stropnik, Stanko Tratnik, Vekoslav Kukovec, Karel Dom, Franjo Leskošek. Albina Slemenikova, Mirko Cizej, Slavko Rössner, Rudolf Schmidt, Karel Kos, Hildegarda Schmidtova, Celje; Marija Krničarjeva, Gorje; Zofka Vrečkova, Vojnik; Tatjana Grossmanova, Hrvoj Jurca, Ljubomira Batističeva, Marija Stubljeva, Bogdan Spindler, Maribor; Jelko Kuhar, Janez Pust, Trbovlje; Miroslav Keše, Hrastnik; Elza Pihlerjeva, Vičava-Ptuj; Mija Kastelčeva, Vladimir Ogorelec, Rajko Otrin, Vera Korunova, Milan Jeran, Joško Pollak, Justina Jeklova, Slavka Kocijančičeva, Ernest Petrič, Vaclav Pišot, Bruno Šmajdek, Lado Jordan, France Lozej, Boris Verbič, Erna» nuel Žagar, Krista Novakova, Ljubivoj Brezigar, Vladimir Jamar, Marica Florjančičeva, Ferdo LJranič, Ljubljana; Marijan Novak, Vevče; Jožef Sem, Ljubno; Jože Krajne, Gotovlje; Anton Cingel, Mirko Kopušar, Adolf Steiner, Žalec; Stanko Weilgoni, Hedvika Babnikova, Pavla Pavlinčeva, Adela Židanikova, Kristina Rankljeva, Litija; Katarina Malingerjeva, Braslovče; Erih Vagaja, Boris in Branko Kmetova, Kranj; Dragica Kolenčeva, Mirna; Minka Pungarčarjeva. Zelena jama pri Ljubljani; Ernest Učakar, Senovo; Marta Podlesnikova, Ljubljana; Justina Ambrožičeva, Logatec; Milena Brezigarjeva, Ljubljana; Franc in Iva Simončičeva, Litija. — Žreb je določil, da dobi zadnjič najavljeno darilo Vladimir Jamar, Ljubljana, Vrhovčeva ulica 9/1. — Danes razpisujemo darilo: Simon Jenko »Izbrani spisi za mladino«. --- ««■ Koračnica. Priobčil H. Podkrajšek. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. t KOTIČEK GOSPODA DOROPQUSKE^A Cenjeni gospod Doropoljski! Tri leta sem že naročnik ljubega mi »Zvončka«. Zato upam, da boste priobčili v svojem kotičku tudi moje pismo. Hodim v V. a razred naše državne osnovne šole in se učim — kakor mislim — še dobro. Rad bi pa bil najpridnejši, ker sem nas menjen, da s prihodnjim šolskim letom vstopim v 1. razred tukajšnje gimnazije. Najrajši se učim zgodovine in zemljepisa. Gospoda učitelja imam rad, ker nam dosti lepega pove v zgodovini. Ravno danes se je priglasilo gospodu učitelju sedem mojih součencev in součenk za naročnike »Zvončka«. Tako bomo tudi mi mali Prekmurčki čitali mnogo lepega in koristnega. Srčno Vas pozdravlja Vaš vdani Viktor Holcman, učenec V. razreda v Murski Soboti. Odgovor: . Ljubi Viktor! Posebno me veseli pozdrav iz našega Prekmurja, ki je toliko časa ječalo pod tujim jarmom, pa se sedaj lepo razvija in stalno napreduje v mejah naše skupne do» movine Jugoslavije. Le čitajte, ljubi mali Prekmurčki, lepe in koristne slovenske knjige, da se vam poglobi in dvigne lju» bežen do naše mile govorice, ki se tako sladko razlega po krasnem našem Prek= murju! * Dragi gospod Doropoljski! S tem pismom sem se namenila stopiti med Vaše kotičkarje. Hodim v IV. razred osnovne šole v Horjulu. »Zvonček« mi po* sojuje gospa učiteljica Plehanova. Prav rada ga čitam. Najbolj mi ugaja Vaš cenjeni kotiček. Moj stric je učitelj na Logu. Imam še dve sestrici. Ako Vam ugaja ta pesem» ca, prosim, da bi jo natisnili: Kuku, kuku, pomlad je tu, oj, kmetic, hej, le orji, sej! Kuku, kuku, pomlad je tu, vse zeleni, se veseli. Kuku, kuku, pomlad je tu, ptički pojó, pomlad naznanjajo. Pozdravlja Vas Tinca Vrhovčeva, učenka v Horjulu. Odgovor: Ljuba Tinca! Pesemca o kukavici časovno sicer ni pri» kladna za sedanjo jesensko dobo, toda vendar mi je dobro došla. Zbuja nam spo= mine na minulo pomlad in nam daje upanje na bodočo vigred. Zato pa dvakrat po» zdravljen, ti Tadostni ku-ku! « Velecenjeni g. Doropoljski! Tudi jaz dobivam »Zvonček«, ki me vedno jako razveseli. Najrajša prebiram Vaš kotiček. Pišem Vam danes prvič, a če Vam je prav, se bom še večkrat pri Vas oglasila. Obiskujem V. razr. mestne šole v Celju. Učim se rada pa tudi dobro. Lan» sko leto sem imela prav lepo naznanilo. Moji dobri starši so ga bili jako veseli. V šoli mi ugajajo vsi predmeti; najrajša pa imam računstvo in telovadbo. Letos sem prvo leto naročnica »Zvončka«, pa tudi drugo leto ga bom naročila. Prosim Vas, da priobčite moje pismo v svojem kotičku. Srčne pozdrave Vam pošilja Elza Kirbischeva, učenka V. a razr. mestne šole v Celju. Odgovor: Ljuba Elza! Rada se učiš — pa tudi dobro se učiš. Tako je prav. In ker imaš najrajša račun» stvo in telovadbo, je to še posebno dobro: računstvo bistri um. telovadba krepi telo. In tako raste v Tebi plemenit zaklad bi« strega duha in zdravega telesa. Spoštovani g. Doropoljski! Danes se prvič oglašam v Vašem ko« tičku. Moj prijatelj ima naročen »Zvon» ček«, ki ga srčno rada čitava. Zato se da« nes pridružujeva Vašim kotičkarjem, ki si dopisujejo z Vami. Prosim Vas, da bi dali natisniti pisemce z nastopno pesemco, ki sem jo sam spesnil. Pesem se glasi: Pozdrav. Teci, Soča, Krka, Drava, naj glasi se naša slava! Zdrav, Korošec in Istran, tre te Nemec, Italijan! A svobodna bosta spet, ko se oprosti naš svet! Ako hočete in dovolite. Vam tudi drugič kaj pošljem. Pozdravlja Vas Vam vdani Anton Plohi, učenec VI. razr. pri Sv. Barbari v Halozah. Velecenjeni g, Doropoljski! Tudi jaz Vam pišem prvič in se pridru« žujem Vašim kotičkarjem. Jaz sem naroč« nik »Zvončka« komaj prvo leto. S tova« rišem najrajša čitava povest »Kekec nad samotnim brezdnom« in Vaš kotiček. Sedaj obiskujem VI. razred osnovne šole pri Sv. Barbari v Halozah. Ako dovolite, Vam pišem drugič več. Srčne pozdrave Vam pošilja Franjo Š m i g o c. Odgovor: Ljuba Anton in. Franjo! Domoljubni »Pozdrav« naj bo klic vse svobodne naše mladine, ki z ljubeznijo misli na neosvobojene svoje brate in se« stre! V mladih letih je treba čvrstega, ne« umornega dela, da se naš mladi rod po« šteno pripravi za velike naloge bližnje bo« dočnosti. * Velecenjeni gospod Doropoljski! Tudi jaz bi bila rada v Vašem kotičku, zato si Vam dovoljujem pisati nekoliko vrstic. Hodim v V. razred, uči me gosp. učitelj Horn. Jako rada prebiram »Zvonček«. Naročena sem že dolgo nanj, zato Vas prosim, da priobčite moje pismo med svo« jimi kotičkarji. S spoštovanjem Jelena T i č e v a , učenka V. razr. osnovne šole v. Litiji. Odgovor: Ljuba Jelena! Izpolnjujem Tvojo željo in Te postav« ljam v vrsto svojih kotičkarjev, ki Te bodo gotovo veselo pozdravili v svoji sredi. Dobro nam došla! KOTIČKOV ZABAVNIK. Tajinstven napis. Priobčil Fr. Zagore. Rešitev prihodnjič.