GLEDALIŠKI LIST Narodnega gledališča v Ljubljani 1940-41 DRAMA -fl Q W. SHAKESPEARE: lo KOMEDIJA ZMEŠNJAV Din 2'50 ■’ '■l ' ' ■ ■ ■ GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1940/41 DRAMA Štev. 18 W. SHAKESPEARE: KOMEDIJA ZMEŠNJAV PREMIERA 6. MAJA 1941 »Komedija zmešnjav« je po ugotovitvah angleške zgodovine nedvomno eno izmed prvih Shakespearovih del in je najbrže nastala okrog leta 1591., torej približno v 27 letu njegovega življenja. Ta časovna opredelitev se ne oslanja samo na zgodovinske vire, mar več na kritiko teksta, ki ima vse znake njegovih nedvomno ugotovljenih zgodnjih del: velike število tako imenovanih »kniittel verzov«, rimanih stihov, simetrično razporeditev oseb v igri in končno sorazmerno nezahtevnost komediografskega avtorja, ki se v tem delu skoraj popolnoma omejuje na situacijsko komiko in na dovtip. Vir za »komedijo« je nedvomno Plautova igra »Menaechomi«, ki v komedijski obliki izkorišča podobnost dveh bratov. Shakespeare je, kakor pravi angleški komentator, šalo pospešil, ji dal bolj deroč ritem s tem, da je namestu enega para enakih bratov uvedel dva: dvojčka gospodarja in dvojčka — slugi. Zaplet, ki tako nastane, je tako zelo zamotan, da mu pri branju skoraj ni mogoče slediti in 141 ga ni mogoče pregledati nazornost in učinkovitost dobi šele na odru, preko katerega zarajajo in zdrve smešne komplikacije te veseloigre z vrtoglavo naglico, ne da bi bile za gledalca kdaj nejasne ali nerazumljive. Komika te veseloigre je, kakor že rečeno, predvsem situacijska in besedna. Do karakterne komike se Shakespeare v tem svojem zgodnjem delu še ni 'povzpel. Mogoče je celo trditi, da značaji nastopajočih oseb sploh niso ne globoko individualizirani ne duhovito tipizirani. Orisani so bežno i le situacije, v katere so postavljeni, vnašajo vanje očitnejše razlike. Toda v bistvu bi nemara vsaj oba para bratov lahko zamenjala svoji vlogi in dogodki bi tekli najbr-že tako, kot teko sedaj. Kljub temu, da v veseloigri ni predelanih značajev in zato tudi ne karakterne komike, pa je igra le pravo delo genialnega dramatika. Lahkotna igrivost, s katero niza zapletek za zapletkom in s katero ta neverjetni klobčič spet razplete, je nedosežna. Čudovita in blesteče duhovita dobra volja je v nji, neko prekipevanje brez-primerne fantazije, drzne, živahne in vendar obvladane. Ravno tako je z njegovo dovtipnost^'ki jo tu razsipa brez konca in kraja. Tako preobilje lahko izbruha samo neizčrpna domiselnost in duhovitost, ki je v svojem bogastvu tako silna, da dela vtis, kot da ji sploh ni meja. Zdi se ti, da bi ta šaljivec lahko vrstil svoje vesele prizore še in še in jih polnil z vedno novimi šalami, dovtipi in besednimi igrami, ki bi jih menda lahko nasul pred poslušalce toliko, kolikor ima človeški jezik besed in izrazov. Njegovo bogastvo je tu še lahko, toda neizčrpno je. V kasnejših deiih sc je to Shakespearovo bogastvo, ta njegova kolikost pretvarjala in pretvorila v dragocenost, v kakovost. Začetki tega procesa pa se kažejo že v »Komediji zmešnjav«. En znak tega razvoja je viden v resnem okviru, ki ga je docela samostojno 142 prikomponiral svoji pravljično bogati igri o zamenjavanju dveh parov ljudi. Ta resnobni okvir daje njegovemu delu nekaj več tehtnosti in nekoliko trdnejšo zgradbo, kot bi jo imelo brez tega mirnega in skoraj tragičnega uvoda v vrtež in razposajeni ples dogodkov, in brez nekoliko svečanega konca, ki ne pojasni samo vseh zmot in komplikacij, marveč tudi usodneje uravna dvoje tragičnih življenj. Drugi znak omenjenega orocesa pa predstavljata zlasti dva elementa »komedije«, in sicer sijajna, že skoraj shakespearsko zrela psihološka študija ljubosumne žene in pa ljubavni prizor med An-tifolom Efcžanom ter njegovo svakinjo. Njegova ljubavna izpoved je lirično tako vroča in čustveno polna, da ni pretirano, če jo angleški komentatorji označujejo kot nekakšno preludirnaje za opoj in omamo, ki sta vzdušje »Romea in Julije«. V teh elementih se kaže prvo razpenjanje kril za veliki polet, prvo prcizkušaje moči in genialnosti, ki se je kasneje izrazila tako mogočno in tako očarljivo. Nekako posredno pa je Shakespeare svoje začetništvo v »Komediji zmešnjav« tudi priznal s tem, da je pozneje osrednji motiv te veseloigre, motiv zamenjavanja, še enkrat uporabil že s popolnim mojstrstvom, ko je ustvaril svojo očarljivo in globoko komično bajko »Kar hočete«. V tem delu se burkasti smeh »Komedije zmešnjav« spremeni v plemenit smehljaj, preprosta komika situacij in dovtipov se prelije v verno in globoko karikaturo značajev m oba para skoraj brezosebnih harlekinov, ki sta središče nocojšnje komedije, se prelevita v jasno očrtane osebnosti. J. Vidmar 143 Komedija zmešnjav III. dej. 2. prizor. LUCIJANA:... Dvakrat je greh, puščati postelj prazno, za mizo pa priznavati z očmi; sram, dobro skrit, vsaj gledamo prijazno; beseda zla slab čin še podvoji. Uboge ženske! O kako globoko zaverovane v moške smo besede! Nam puščate rokav in drugim roko, in vendar se ljubezen nam ne zmede. Zatorej, dragi svak, spet pojdi k njej, z besedami jo nežnimi vtolaži: saj to prevara sveta je, poglej, če ljubka laž nezgodni spor ublaži. ANTIFOLUS SIR.: Lepo dekle, jaz ti ne vem imena, ne vem odkod je moje tebi znano; a kot da si nadzemskega plemena, tako v milini vsej stojiš pred mano. Povej, kako naj mislim, govorim: in duhu mojemu, ti bitje divno, ki ž njim v slabosti, zmotah ves tičim, svojih besed razjasni uganko skrivno. Kaj predeš mi krog srca tajne niti? V poljane tuje vabi pogled tvoj. Si boginja? Me hočeš prevstvariti? Torej prevstvari me, in ves bom tvoj. A če sem jaz še jaz, tedaj prisežem, da tvoja sestra moja žena ni; na njeno posteljo me nič ne veže; 144 lc k tebi, k tebi duša hrepeni. Zakaj me v sestrinih solza oblast sirena morska, glas tvoj mili zove? Le zase poj, in v meni plane strast zlate lase v srebrne usuj valove, na tako postel) ležem rad za večno in zmagovit me sen zaziblje naj: kedor tako umre, umre presrečno; v valeh ljubezni vgasne naj sijaj. LUCIJANA: Začaran si, da govoriš tako. ANTIFOLUS SIR.: Očaran od tebe, dekle sladko. LUCIJANA: A v tebi krivda je, oko te vara. ANTIFOLUS SIR.: Slepo je od lepote tvoje čara. LUCIJANA: Glej, kamor treba, pa bo konec zmot. ANTIFOLUS SIR.: O draga, tebe vidim le povsod. LUCIJANA: Jaz tvoja draga? To je sestra le. ANTIFOLUS SIR.: Ne, sestre sestra. LUCIJANA: Moja sestra. ANTIFOLUS SIR.: Ne. Ti, moje duše žlahtna polovica, očesu mojemu draga zenica, ti moja sreča, zvezda mojih nad, ti slast zemlje in neba blagodat. LUCIJANA: Vse to za mojo sestro si prihrani. ANTIFOLUS SIR.: Vse to ljubezen moja tebi znani. S teboj želim na veke biti sklenjen: ti brez moža si, jaz sem neoženjen. Daj mi roko. 145 Spomini Stanislavskega (Iz knjige „Igralčevo delo na samem sebi“) »Kaj se pravi verno igrati vlogo?« — sem povpraševal dalje. »To se pravi: v pogojih življenja v vlogi in v popolni analogiji z njim pravilno, logično, dosledno, človeško misliti, hoteti, stremeti, ravnati na odru. Kakor hitro doseže igralec to, se je približal vlogi in prične čutiti v skladu z njo. V našem jeziku sc temu pravi: »doživljati vlogo«. Ta proces in beseda, ki ga označuje, imata v naši umetnosti popolnoma izjemen in prvenstven pomen. Doživljanje pomaga igralcu izpolnjevati osnovni smoter odrske umetnosti, ki je: v ustvarjanju, življenja človeškega duha v vlogi in v podajanju tega življenja na odru v umetniški obliki. Kakor vidite ni naša poglavitna naloga v predstavljanju življenja vlog v njegovi zunanji pojavnosti, temveč predvsem v ustvarjanju notranjega življenja predstavljane osebe na odru in cele igre, in sicer s prilagodevanjem lastnih človeških čustev nji in z posvečenjem vseh organičnih elementov svoje duše igrani vlogi. Zapomnite si zdaj za vselej, da vas mora ta poglavitni in osnovni smoter naše umetnosti voditi v vseh trenutkih ustvarjanja in vašega življenja na odru. Zato zmeraj predvsem mislimo o notranji plati vloge, se pravi, o njenem duševnem življenju, ki se gradi s pomočjo notranjega procesa doživljanja. To je poglavitni moment ustvarjanja in igralčeva prva skrb. Treba je vlogo doživljati, se pravi, okušati z njo analogna čustva vsakokrat in pri vsaki ponovitvi. »Vsak velik igralec mora čutiti in tudi resnično čuti to, kar igra,« — pravi stari Tomaso Salvini, največji predstavnik te smeri. — Jaz menim, da ni dolžan preživljati razburjenje dvakrat, 146 trikrat, ko vlogo študira, marveč mora preživljati to razburjenje enkrat ali dvakrat med študijem, na vsak način pa bolj ali manj vsakokrat, ko jo igra, pa bilo to prvič ali tisočič« ... — nam je prebral Arkadij Nikolajevič iz članka Tomasa Salvinija (njegov odgovor Colinu), ki mu ga je naglo podal Ivan Platonovič. Ravno tako pojmuje igralsko umetnost tudi naše gledališče. Pod vplivom dolgih debat s Pašo Šustovim sem pri prvi ugodni priliki dejal Arkadi ju Nikolajeviču: »Ne razumem, kako je mogoče naučiti človeka, pravilno doživljati in čutiti, če mu ni že dano čutiti in doživljati!« »Kako mislite, ali je mogoče naučiti sebe ali drugega zanimati se za vlogo in za to, kar je v nii bistveno?« — me je vprašal Arkadij Nikolajevič. »Recimo da je, četudi to ni lahko,« — sem odgovoril. »Ali je možno opažati v nji zanimive in važne smotre, iskati pravilen dostop k nji, vzbujati v sebi verno stremljenje in potem ustrezajoče ravnati?« »To je možno,« — sem spet priznal. ■ »Pa poizkusite opraviti tako delo, toda vsekakor iskreno, vestno in do kraja, pri tem pa ostanite hladni in neprizadeti. Prav gotovo se boste razburili in se boste začeli čutiti v položaju nastopajoče osebe in boste doživljali svoja čustva, ki pa bodo analogna s čustvi vloge. Predelajte tako vso vlogo in pokaže se, da bo vsak trenutek vašega življenja na odru izzval ustrezajoče doživljanje. Nepretrgana vrsta takih trenutkov ustvari celotno linijo doživljanja vloge, življenje njenega človeškega duha. In ravno tako, popolnoma zavedno stanje igralca na odru v ozračju docela verne notranje resnice najbolje vzbuja čustvo in je najplodnejša osnova za kratko ali daljše prebujanje podzavesti in za izbruhe navdiha.« 147 »Iz vsega povedanega vidim, da je študij naše umetnosti prav za prav prisvajanje psihotehnike doživljanja. Doživljanje pa nam pomaga doseči osnovni smoter umetnosti, ustvaritev življenja človeškega duha v vlogi,« — je skušal zaključiti Šustov. »Smoter naše umetnosti ni samo stvaritev življenja človeškega duha v vlogi, temveč tudi zunanje predstavljanje življenja v umetniški obliki,« —ga je popravil Torcov. — »Zato mora igralec ne le doživljati vlogo, marveč tudi doživljeno vtelešati. Pri tem vas pa opozarjam, da je odvisnost vnanjega podajanja od notranjega doživljanje zelo močna zlasti pri naši umetniški smeri. Za izražanje najfinejšega in često podzavestnega življenja je treba imeti izredno poslušen in izvrstno predelan glas ter telesni aparat. Glas in telo morata s silno tenkočutnostjo in neposrednostjo, hipno in točno izražati najfinejša, skoraj neopazna notranja čustva. Zaradi tega se mora igralec našega kova veliko bolj kot v drugih umetniških smereh pobrigati — ne le za notranji aparat, ki ustvarja proces doživljanja, temveč tudi za zunanji, telesni instrument, ki mora verno podajati rezultate čustvenega umetniškega dela, — njegovo vnanjo obliko utelešenja. Na to delo ima podzavest velik vpliv. In v območju vtelešenja se s podzavestjo ne more primerjati niti najumetnejša igralska tehnika, četudi še tako samozavestno zahteva zase prvenstvo. V zadnjih dveh urah sem vam le v najsplošnejših obrisih nazna-čil, v čem obstoji naša umetost doživljanja,« — je končal Arkadij Nikolajevič. Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik. Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Josip Vidmar. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. 148 VESELOIGRA V PETIH DEJANJIH (9 SLIKAH) S SHAKESPEARE. POSLOVENIL OTON ŽUPANČIČ Scenograf: ING. ARH. FRANC Solinus, vojvoda Efeški Egeon, trgovec iz Sirakuze Emilija, Ej>eonova žena, opatica v Efezu Antifolus Efežan Antifolus Sirakužan Dromio Efežan \ Dromio Sirakužan ) Baltazar j Pietro j trgovci Antonio ) dvojčka, sinova j Egona in Emilje ( dvojčka služabnikov Antifolov 1 Levar Skrbinšek Boltarjeva Krti j Jerman Sever Milčinski Drenovec Bratina Lipah Režiser: PROF. O. ŠEST Angelo, zlatar...................... . .................Gregorin Ščip, šomašter in zagovornik.............................Peček Adrijana, žena Antifola Efežana..........................M. Danilova Lucijana, njena sestra...................‘ . . Levarjeva Miranda, krčmarica ............................. . Gabrijelčičeva Ječar ............................ ..........................Potokar Sluga Adrijane . . .................... Preselnik Sodni sluge, stražarji, redovnice, rabelj, vojaki Go 6: Po osm i zu odmor Blagajna se odpre ob po! 19. Za i 19. Konec ob 21. Parter: Sedeži 1. vrste . . . Din ‘25'— Lože v parterju 1 ' , Din 90‘— M 11.-111. vrste .. 24-— v [. redu ' . n 90-- 1V.-V1. „ 22 — balkonske n 60 — V1I.-1X. „ ,. 20- Dodatni ložni se< (fju 20- M X.-X1. „ „ 18 — iu . i* 20 — - XII. XIII. 16-— »ki. ** 15 — Halkon: Sedeži I. vrste . . II. . ■ Galerija: Sedeži I. vrste „ H- n „ III. .. Galerijsko stojiSče Dijaško Din 18-— „ 14-- « 12— - 10-8— . 2— „ 4'— VSTOPNICE sc dobivajo v predprodaji pri gledališki blagajni Predpisana taksa za po gledališču od pol 11. do pol 1. in od 3. do 5. ure. Telef. 4611. k