50
Athletics for children
Abstract 
The paper focuses on athletics for children which takes place in a relaxed atmosphere and in an elementary and stimulating man-
ner. The athletics programme is managed by a teacher or coach who knows and understands the nature of child development 
and organises exercises according to the development stage of children. The programme utilises different forms of learning and 
methods of work and also includes suitable sports requisites that add variety to exercises. Competition should be an integral part 
of athletics and organised in a relaxed and fun way.
Key words: athletics, children, games.
Izvleček 
V prispevku predstavljamo atletiko za otroke, ki se izvaja v spro-
ščenem vzdušju na elementaren in spodbuden način. Program 
atletike vodi usposobljen učitelj ali trener, ki pozna zakonitosti ra-
zvoja otrok ter načrtuje vadbo glede na njihovo razvojno stopnjo. 
Pri svojem delu uporablja različne učne oblike in metode dela ter 
vadbo popestri z ustreznimi športnimi pripomočki. Tekmovanje 
naj bo sestavni del atletike, organizirano na sproščen in zabaven 
način.
Ključne besede: atletika, otroci, igra.
Dekleva Marina, 
 Mateja Videmšek, Milan Čoh, Damir Karpljuk
Atletika za otroke
Foto: Marina Dekleva

iz prakse za prakso
51
 „ Pomen gibalnih/
športnih dejavnosti za 
otroke
Potrebi po gibanju in igri sta osnovni otro-
kovi potrebi. Gibalna/športna dejavnost 
otrok, predvsem v predšolskem in zgo-
dnjem šolskem obdobju, je nedvomno 
dobra podlaga za kasnejše ukvarjanje 
z bolj kompleksnimi športnimi zvrstmi. 
Ustrezne dejavnosti imajo močan vpliv na 
gibalni, socialni in čustveni razvoj ter tudi 
na razvoj nekaterih spoznavnih procesov 
otroka. Zlata doba gibalnega učenja se vse 
bolj pomika v zgodnje otroštvo; majhno 
prisotnost ali popolno odsotnost gibalne/
športne dejavnosti v obdobju odraščajoče-
ga otroka v kasnejšem obdobju ni mogoče 
v celoti nadomestiti (Doupona Topič in Pe-
trović, 2007). 
V tem obdobju moramo zato poskrbeti 
za optimalen razvoj gibalnih sposobnosti 
ter načrtno in sistematično posredovati 
osnovna gibalna znanja. Ob tem spodbuja-
mo otrokovo dejavnost, ustvarjalnost in ra-
zvoj osebnosti. Dejavnosti morajo zadovo-
ljiti otrokovo dnevno potrebo po gibanju, 
igri, sprostitvi, druženju, hkrati pa vplivati 
na njegovo zdravje. Z redno, sistematično, 
vsebinsko bogato vadbo pod strokovnim 
vodstvom in v stimulativnem okolju po-
zitivno vplivamo na celostni razvoj otro-
ka (Pišot in Planinšec, 2005; Videmšek idr., 
2018). Pišot in Jelovčan (2006) menita, da 
gre za dobro življenjsko naložbo v dobi 
otroštva, ki prispeva k zdravemu in gibalno 
dejavnemu načinu življenja v zrelejših letih.
Zelo pomemben del športa so že pri otro-
cih športna tekmovanja, ki poleg igre, 
sprostitve in zabave usmerjajo in utrjujejo 
njihov interes tudi preko primerjanja in tek-
movalnosti. Otroci spoznavajo sebe, svoje 
omejitve in sposobnosti, se učijo tako ob 
porazih kot uspehih. Skupinska tekmovanja 
jih vzgajajo v prilagajanju in spoštovanju 
skupnih interesov (Kovač in Jurak, 2010).
 „ Atletika 
Beseda »atletika« je starogrška beseda, ki 
pomeni tekmovati, boriti se. Gre za eno 
najstarejših oblik športne dejavnosti, saj je 
zgodovina atletike tako dolga kot zgodo-
vina športa. Atletika je na začetku pred-
stavljala pogoj za preživetje, kasneje pa je 
prevladala želja in potreba po primerjanju 
ter tekmovanju z drugimi. Prva atletska tek-
movanja segajo v dobo antične Grčije. Atle-
ti so tekmovali v šprintu, teku na srednje in 
dolge proge, skoku v daljino, metu kopja 
in diska. Tekmovanja so potekala v okviru 
različnih verskih praznovanj in svečanosti, 
zmaga pa je posamezniku prinesla čast in 
slavo. Atleti so že v tistih časih dobro preu-
čili in poznali priprave športnika. Poznali so 
različne načine vadb, uporabljali so nekate-
re pripomočke in orodja, ki jih zasledimo še 
danes. Zavedali so se tudi učinka prehrane 
in prehranskih dodatkov za boljšo športno 
učinkovitost. Držali so se načela »zdrav duh 
v zdravem telesu« (Čoh in Uranjek, 1997).
Atletika velja za kraljico športov. Gre za he-
terogeno športno panogo, ki jo za razliko 
od drugih športov sestavljajo številne atlet-
ske discipline. Je monostrukturni šport, 
kar pomeni, da ima standardno strukturo 
cikličnega ali acikličnega gibanja. Pri tem 
je cilj premagovanje prostora z lastnim te-
lesom ali predmetom, ki ga mečemo (Čoh, 
1992). 
Atletika se deli na tri pojavne oblike: vrhun-
ska, rekreativna in šolska. Atletske discipli-
ne delimo na teke, skoke in mete. Vse to 
so naravne in temeljne gibalne dejavnosti 
in so pomembne pri oblikovanju mladih v 
odnosu do športa. Športni pedagog nosi 
pri tem pomembno vlogo, saj mora te 
vsebine predstaviti mladim na ustrezen 
način, privlačno, atraktivno, v primernem 
okolju, ustrezno njihovi biološki in čustveni 
zrelosti, pripomore pa tudi k ustreznemu 
oblikovanju vrednot in stališč mladih (Škof, 
Tomažin, Dolenec, Marcina in Čoh, 2010).
Naravne oblike gibanja, ki sestavljajo atle-
tiko, so: hoja, teki, skoki in meti. Ta gibanja 
so filogenetsko in ontogenetsko najstarej-
ša gibanja, ki jih človek uporablja. Atletska 
gibanja (hoja, teki, skoki, meti) so človeku 
prirojena že od ranega otroštva, zato jih 
otroci spontano obvladajo in razvijajo. 
Upravičeno se lahko trdi, da je atletika že 
pri najmlajših najbolj razširjen šport. Na-
loga vsakega športnega pedagoga je, da 
usmerja spontane elementarne atletske 
gibe v pravilno in smiselno celoto gibanja. 
Otroci bodo tako dosegali boljše rezultate 
in motivacijo, saj bodo znali pravilno teči, 
skočiti ali metati (Čoh, 1992).
V vrtcu, šoli ali klubu moramo upoštevati 
razvojne značilnosti otroka, saj bomo le 
tako lahko uspešni pri posredovanju špor-
tnih znanj in spretnosti.
 „ Razvoj atletske moto-
rike pri otrocih
Predšolski otroci obvladajo osnove atlet-
skih disciplin v najbolj elementarni obliki. 
To so gibanja, ki jih že po naravi obvlada 
vsak zdrav otrok. Že v predšolskem in zgo-
dnjem šolskem obdobju je potrebno, da 
otroci usvojijo čim širši spekter gibalnih 
veščin. To bo tudi pripomoglo, da bodo 
otroci v kasnejši dobi spretneje, hitreje ter 
bolj ekonomično reševali določene gibalne 
probleme in ob tem imeli večje možnosti 
za uspešnost v drugih športih.
Atletika za otroke poleg osnov teka, skokov, 
metov vsebuje nekatere osnovne gimna-
stične elemente ter gibalne naloge za ra-
zvoj agilnosti, koordinacije gibanja, hitrosti 
in ravnotežja. Atletika mora poleg širjenja 
gibalne pismenosti slediti prilagoditvam 
glede na biološki razvoj in značilnosti 
otroka ter njegovi motivaciji. S prvimi tek-
movanji se nekateri otroci srečajo že pred 
vstopom v šolo. Z motivacijskega vidika 
so tekmovanja v tej dobi gotovo bolj pri-
merna in učinkovita, če so ekipne narave. 
Tu šteje rezultat skupine, vendar vsak član 
pripomore h končnemu rezultatu ekipe. Foto: Marina Dekleva

52
Gre za načelo »važno je sodelovati in ne 
zmagati«. Učitelji izvajajo tudi interna tek-
movanja (individualna, ekipna) znotraj ra-
zreda, kluba. Otroci pri tem pridobijo vrsto 
tekmovalnih izkušenj z vidika organizacije, 
protokola in čustvenega doživljanja same-
ga sebe. Večina otrok doživlja tekmovanje 
kot prijetno, pozitivno izkušnjo. Vsa športna 
tekmovanja nosijo tudi izredno pomemb-
no socializacijsko vrednost.
Otroci, stari od 5 do 7 let, imajo zelo ugo-
dna morfološka razmerja, ki jim omogočajo 
ustrezne in zelo dobre pogoje za različne 
gibalne dejavnosti« (Čoh, 1992).
Petletniki so hitri, spretni in so sposobni 
natančno izvajati neko gibalno nalogo. 
Naloge so lahko gibalno zahtevnejše in 
natančneje določene. Hoja je ravna, enako-
merna, tek je že bolj zanesljiv, otroci manj 
padajo. Poleg sonožnih poskokov že ska-
čejo po eni nogi, povezujejo skoke, skačejo 
v daljino, višino in izvajajo skoke v globino. 
Meti so dokaj koordinacijsko usklajeni, pre-
ciznejši, daljši. Radi se vključujejo v skupin-
ske igre, kjer želijo prevzeti samostojno 
vlogo. Učitelju ni potrebno več voditi igre, 
ampak prevzame vlogo koordinatorja. V 
primerjavi z zgodnejšimi leti otroci posta-
nejo bolj poslušni, več si zapomnijo, kon-
centracija se pri izvajanju določenih nalog 
poveča. Ker je domišljijski svet v tem obdo-
bju močno razvit, naj si učitelj pomaga z 
domišljijo. Tako postanejo gibalne vsebine 
zanimivejše in privlačnejše (Videmšek in 
Jovan, 2002).
Otroci, stari od 6 do 7 let, so glede na 
telesno maso močni in dobro obvladajo 
gibanje svojega telesa v prostoru. Gibe iz-
vajajo hitreje, spretneje, ritmično. Vizualno 
so dojemljivi in s pomočjo učitelja lahko 
hitro izboljšajo svoje spretnosti. V tej staro-
sti imajo otroci dobro koordinacijo gibanja, 
zato pri hoji in teku nimajo težav. Tek je 
lahkotno sproščen in dokaj tehnično pra-
vilen. Srčno-žilni in dihalni sistem sta prila-
godljiva, kar omogoča vzdržljivost pri teku. 
Tekmovanja in igre s tekom so pri otrocih 
zelo priljubljene. Skoke otroci obvladajo v 
osnovnih oblikah: skok v daljino z mesta, 
skok v daljino s kratkim zaletom, z enono-
žnim in sonožnim odrivom, skok v višino 
s sonožnim in enonožnim odrivom. Prilju-
bljeni so tudi mnogoskoki in globinski sko-
ki. Meti se izvajajo v najrazličnejših oblikah 
in z različnimi rekviziti (žogice, težke žoge, 
žvižgač), ki jih mečejo v daljino in cilj. Kine-
stetični občutek je vse bolj razvit, zato so 
meti dokaj pravilni in koordinirani. Meti so 
na začetku učenja z obema rokama, kasne-
je z eno roko. Rekvizit mora biti primerno 
velik, težak in prijeten na otip (Čoh, 1992).
Obdobje od 7. do 9. leta starosti se uvr-
šča v t. i. zlato dobo gibalnega razvoja otro-
ka. Otrokov organizem je zelo plastičen in 
dojemljiv, kar pripomore k boljšemu prido-
bivanju in izpopolnjevanju gibalnih znanj 
in sposobnosti. Učitelj to »dojemljivost« 
izkoristi v njihov prid. Otroci morajo biti 
deležni čim več in čim bolj pestrih gibal-
nih nalog, spretnosti in izkušenj, saj bodo 
le tako lažje in učinkoviteje izpopolnjevali 
tehniko določenih disciplin (Čoh, 1992).
Opisana obdobja omogočajo optimalne 
pogoje za razvoj nekaterih gibalnih spo-
sobnosti. Koordinacija in hitrost sta v veliki 
meri prirojeni in ravno v tem obdobju je 
mogoče v določeni meri vplivati nanju, ker 
živčno-mišični sistem ni anatomsko in funk-
cionalno povsem izoblikovan. Vzdržljivo-
stna vadba je zelo primerna, predvsem za-
radi ugodnih učinkov na organizem otroka. 
Otroci imajo sposobnost prilagoditve na 
različne vrste dražljajev. Nekatere ugotovi-
tve znanstvenikov kažejo na to, da začetniki 
veliko bolje in lažje prenašajo neprekinjene 
aerobne obremenitve kot intenzivnejše v 
anaerobnih pogojih (Čoh, 1992).
 „ Cilji programa atletike 
za otroke 
Z redno in kakovostno športno vadbo – 
atletiko za otroke – prispevamo k skladne-
mu bio-psiho-socialnemu razvoju otrok, 
sprostitvi, nevtralizaciji negativnih učinkov 
večurnega sedenja in drugih nezdravih 
navad. Otroci postopoma oblikujejo zdrav 
življenjski slog, s katerim bodo lahko tudi v 
prihodnje skrbeli za zdravje, dobro počutje, 
vitalnost in življenjski optimizem.
Foto: Marina Dekleva Foto: Marina Dekleva
Foto: Marina Dekleva

iz prakse za prakso
53
Z ustrezno in redno vadbo atletike uresni-
čujemo številne cilje na različnih področjih 
otrokovega razvoja (gibalnem, telesnem, 
spoznavnem, čustvenem in socialnem). 
Otroci na igriv ter sproščen način razvija-
jo gibalne in funkcionalne sposobnosti, 
osnovne gibalne koncepte oz. sheme ter 
postopoma usvajajo gibalna znanja s po-
dročja atletike. Vedno bolj se zavedajo la-
stnega telesa in doživljajo ugodje v športu. 
Razvijajo in oblikujejo nekatere lastnosti, 
kot so vztrajnost, rednost, navada, disci-
plina, odločnost, samozavest ter razumejo 
pomen športnega obnašanja in poštene 
igre (fair play). Postopoma se naučijo spre-
jemati in upoštevati dogovorjena pravila, 
pridobijo občutek solidarnosti, enakovre-
dnosti, razumevanja, spoštovanja in upo-
števanja drugih v skupini. Otroci spoznava-
jo različna športna orodja in pripomočke, 
njihovo uporabo ter poimenovanje. Z zna-
njem, pridobljenim na vadbi, se sproščeno 
in samozavestno primerjajo z vrstniki in 
vključujejo v nekatera atletska tekmovanja, 
kjer spoznajo svoje sposobnosti in omeji-
tve. Tekmovanja naj bodo prilagojena nji-
hovi razvojni stopnji – sproščena in igriva.
 „ Vsebine, športni 
pripomočki in orodja 
Atletska vadba je vsestransko usmerje-
na, pestra z vidika raznovrstnih izkušenj, 
vsebin, dejavnosti, orodij, pripomočkov. 
Poleg usvajanja atletskih elementov je pri 
začetnikih velik poudarek na razvoju neka-
terih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti 
(ravnotežje, koordinacija, preciznost, moč, 
gibljivost, hitrost, vzdržljivost), osnovnih 
gibalnih vzorcev in naravnih oblik gibanj. 
Dejavnosti lahko izvajamo v različnih učnih 
oblikah, kot so: poligon, štafeta, vadba v 
paru, trojkah, vadba po postajah, vadba z 
dodatnimi in dopolnilnimi nalogami, indi-
vidualna vadba, tekmovanja.
Raznovrstna vadba, ki jo učitelj prepleta z 
igro, je najboljša »kombinacija« za skladen 
telesni, gibalni, spoznavni, čustveni in soci-
alni razvoj otroka.
DEJAVNOSTI, ki jih izvajamo pri atletiki v 
starostnem obdobju od 5 do 9 let:
 ƒ naravne oblike gibanja: hoja, tek, lazenja, 
plazenja, plezanja, skoki, lovljenja v različ-
nih situacijah, dviganja, nošenja, potiska-
nja, vlečenja, meti,
 ƒ igre in naloge za razvoj gibalnih in funk-
cionalnih sposobnosti: koordinacija, hi-
trost, moč, ravnotežje, preciznost, vzdr-
žljivost,
 ƒ tekalne igre na prostem in v telovadnici: 
lovljenja, skupinski teki, teki z menjavo 
mest,
 ƒ štafetne igre in teki,
 ƒ moštvene igre,
 ƒ različni teki: lahkotni tek, sprint, tek s spre-
minjanjem hitrosti in smeri, tek prek niz-
kih ovir (žoge, palice, ovire), teki od črt do 
črt, vodenje žoge z roko ali nogo v teku 
okoli stojal, med tekom prenašanje rekvi-
zitov (kije, obroče, žoge),
 ƒigre hitrih odzivnosti, štarti iz netipičnih 
položajev, nenadni šprinti in prehod v 
tek,
 ƒ nizki in visoki štart,
 ƒ šprint s startnih blokov,
 ƒ vzdržljivostni tek,
 ƒskoki: skoki po eni nogi, sonožni posko-
ki, mnogoskoki, globinski skoki, prisun-
ski poskoki, poskoki iz čepa, enonožno 
preskakovanje ovir, skoki po eni nogi v 
obroče, preskakovanje kolebnice, pre-
skakovanje krožeče kolebnice, skoki prek 
palice vzdolž,
 ƒ skok v daljino z mesta in z zaletom,
 ƒ skok v višino: osnovni skok, skrčka, preko-
račna tehnika,
 ƒvadba elementarnih oblik metov (težka 
žoga, žogica, žvižgač): meti in lovljenja, 
meti v daljino in tarčo z boljšo, slabšo 
roko, z obema rokama,
 ƒ štafetni teki s predajo štafetne palice,
 ƒtek čez ovire: preko ležečih palic, koleb-
nic, žog, stožcev, polivalentnih blazin, 
malih atletskih ovir, preko vrvice,
 ƒ atletski poligoni,
 ƒ tek v naravi, fartlek,
 ƒtekmovanja v šprintu, skoku v daljino, 
metih,
 ƒ tekmovanja v atletskem troboju,
 ƒ igre za razvoj ravnotežja, preciznosti,
 ƒ različne igre za umirjanje, sprostilne igre.
Športni pripomočki in orodja morajo biti 
varni, iz kakovostnih materialov, brez ostrih 
robov, primerno težki, veliki, mehki, za otro-
ke privlačni, barvni, iz lahkih materialov, 
prijetni na otip. Otroci jih lahko s pomočjo 
učitelja izdelajo iz različnih materialov. Pri 
atletiki se uporabljajo naslednji:
 ƒ tanjše blazine, debelejše blazine, poliva-
lentne blazine: pravokotne, trikotne, pol-
krožne, različnih barv in velikosti,
Foto: Mateja Videmšek
Foto: Marina Dekleva Foto: Marina Dekleva

54
 ƒ žoge: različne velikosti, barve, teže, 
 ƒ palice, kolebnice, obroči,
 ƒ barvne rutice,
 ƒ lahke štafetne palice,
 ƒpenasti žvižgač, penasti diski, penaste 
žogice, teniške žogice, mehko kladivo v 
obliki obroča z vrvico in držalom,
 ƒ loparji za tenis s krajšim ročajem,
 ƒ liki iz mehke pene,
 ƒ stožci,
 ƒ stojala,
 ƒ elastike,
 ƒtalne označbe na tleh: črte, liki, v obliki 
stopal in dlani, barvne ploščice, lepilni 
trak,
 ƒ vrv: debelejša, tanjša,
 ƒ plezalne lestve, vrvi, žrdi,
 ƒ klopi, gredi,
 ƒ mala prožna ponjava,
 ƒ mehke, lahke, nizke, penaste atletske ovi-
re (30–40 cm),
 ƒstojalo z mehkimi palicami za skok v vi-
šino,
 ƒ otroški štartni bloki,
 ƒ tarča za žogice,
 ƒ odrivna deska, švedska skrinja in klop,
 ƒ ravnotežni krožnik ali deska, hodulje,
 ƒ voziček za športne pripomočke,
 ƒ trak z merilno lestvico za skok v daljino,
 ƒ meter ali merilni trak,
 ƒ štartna klapa, 
 ƒ štoparica,
 ƒ piščalka.
Foto: Marina Dekleva
Foto: Marina Dekleva
 „ Program atletike za 
otroke
Program atletike vključuje vadbo za otro-
ke, stare 5 do 9 let. Vadba običajno pote-
ka 2-krat tedensko po 60 minut. Vodijo jo 
ustrezno usposobljeni učitelji ali trenerji. 
Gre za organizirano vadbo otrok, ki na 
igriv, zabaven, doživljajski in poučen način 
zapolnjujejo potrebo po gibanju, igri, dru-
ženju, navajanju reda in discipline. Vse to je 
posreden način za oblikovanje kompleksne 
in zdrave osebnosti otroka.
Športna dejavnost poteka v zaprtem pro-
storu (športni igralnici, športni dvorani) ali 
odprtem prostoru (zunanja igrišča, atletski 
stadion, gozd, jasa, trim steza). Prostor naj 
bo zračen, varen, primerne velikosti, pri-
merno osvetljen, prijazno in privlačno obli-
kovan, opremljen s kakovostno opremo, 
Foto: Mateja Videmšek
Foto: Mateja Videmšek
Foto: Marina Dekleva
Foto: Marina Dekleva

iz prakse za prakso
55
učitelj pa naj poskrbi za ustrezne športne 
pripomočke, orodja in igrala.
Raznolikost vadbe je pestra: naravne obli-
ke gibanj, elementarne in štafetne igre, 
gimnastične vaje, osnovni elementi atle-
tike (atletska abeceda, teki, skoki, meti) in 
sprostilne dejavnosti. Poudarek je na tekih, 
hitrih spremembah gibanja, hitrih reakcijah, 
raznovrstnih poskakovanjih, preskakovanju 
ovir, skokih in metih. Vse to na posreden 
način vpliva na razvoj gibalnih sposobno-
sti, kot so koordinacija, moč, hitrost, na-
tančnost, ravnotežje, v manjši meri tudi na 
gibljivost. Ker gre za heterogeno skupino 
otrok, se moramo držati nekaterih didaktič-
nih načel: individualizacije, socializacije, sis-
tematičnosti, postopnosti. Igrivo izvajanje 
nalog na začetku učenja ne zahteva zelo 
natančne izvedbe elementov, vendar po 
večkratni vadbi in ponovitvah se zahteva 
po natančnosti izvedbe nekega elementa 
že nekoliko poveča. Uporabljamo čim več 
različnih sodobnih športnih pripomočkov, 
ki so za otroke varni in zanimivi. 
Primer vadbene enote
V nadaljevanju bomo predstavili primer 
vadbene enote, ki je razdeljena na uvodni, 
glavni in sklepni del (Dekleva idr., 2017).
VADBENA ENOTA
Vsebina: atletika; lovljenja, skoki in poskoki na različne načine, skok v daljino, igre hitrih reakcij.
Cilji: razvijati hitrost, koordinacijo, odrivno moč nog, hitre reakcije in odzive.
Orodja in pripomočki: tanke in debele blazine, žoga, košarkarska žoga, merilna preproga, odrivna deska.
UVODNI DEL: 15 min
Igra lovljenj v paru: »DVOJČKA«.
Cilj: spoznati občutke ob premagovanju dolgotrajnejše obremenitve (vzdržjivostni tek), navaditi otroke na razporeditev moči, koordi-
nirano in sproščeno teči.
Pripomočki: rutice.
Opis: otroci so razdeljeni v pare, držijo se za roke. Učitelj določi polovico parov, ki jih označi z rutico. Označeni pari začnejo na učiteljev 
znak loviti ostale pare brez rutice. Lovljenje je omejeno na 3 minute, nato vloge zamenjajo. Par je lahko tudi večkrat ulovljen. Zmago-
valni par je tisti, ki ulovi več nasprotnikov (Škof idr., 2010).
– Sklop gimnastičnih vaj.
– Atletska abeceda.
GLAVNI DEL: 40 min
– Igra za razvoj hitrosti: »PREHITI ŽOGO«. 
Cilj: spoznati in učiti se osnov šprinterskega teka, razvijati hitrost in hitre reakcije, koordinirano in sproščeno teči v šprintu.
Pripomočki: košarkarska žoga.
Opis: otroci so postavljeni za črto. Za njimi je učitelj z žogo, ki jo zakotali proti učencem. Ko žoga prečka črto, za katero stojijo otroci, ti 
začnejo teči in jo v razdalji 15–20 metrov poskušajo prehiteti. Igra se lahko večkrat ponovi, vendar naj bo hitrost žoge različna.
– Igra: »SKOKI ČEZ REKO AMAZONKO«. 
Cilj: spoznati elementarne oblike skokov, razvijati odrivno moč nog, koordinacijo celega telesa in vzdržljivost.
Pripomočki: tanjše blazine.
Opis: otroci tečejo po blazinah, ki so razporejene in različno oddaljene po prostoru. Razmik med blazinami naj preskočijo na določen 
način. Naloga je lahko predstavljena kot poligon ali štafetna igra.
Različica: izvedbo naloge lahko popestrimo z različnimi načini gibanja po blazinah (enonožni ali sonožni poskoki, žabji ali zajčji po-
skoki, skiping, džoging poskoki ...).
– Skok v daljino z mesta s sonožnim odrivom. 
– Skok v daljino: »PRESKOČI UČITELJA!«. 
Cilj: spoznati elementarne oblike skokov z igro, razvijati odrivno moč nog in koordinacijo celega telesa.
Pripomočki: debele blazine, tanjše blazine, odrivna deska, polivalentne blazine, mala atletska ovira ...
Opis: naloga je za otroke izredno zanimiva in zabavna. Oviro, katero je treba preskočiti, predstavlja učitelj, ki se uleže. Vadeči se po 
zaletu enonožno odrine na odrivni deski in učitelja po širini preskoči. Doskok je izveden sonožno. Naloga predstavlja izziv, obenem 
pa od otrok zahteva določeno mero koncentracije, saj se zavedajo, da je tokrat ovira učitelj.
Različica: namesto učitelja lahko postavimo različne ovire: atletska ovira, polivalentna blazina ... Pri tem otroci ne skačejo samo v 
dolžino, temveč tudi v višino.
SKLEPNI DEL: 5 min
– Elementarna igra hitrih reakcij in odzivov: »PRISLUHNI ŽOGI«. 
Cilj: razvijati hitre reakcije in odzive.
Pripomočki: košarkarska žoga.
Opis: otroci so razporejeni za črto. Jasno se določi štartno in ciljno črto (10 ali 15 metrov). Za njihovimi hrbti stoji učitelj z žogo tako, 
da ga ne vidijo. Otroci pozorno poslušajo in čakajo na učiteljev znak za začetek teka. Ko učitelj spusti žogo iz rok (odboj žoge), učenci 
pričnejo s tekom do označenega cilja. Kdo bo prvi pretekel razdaljo desetih ali petnajstih metrov?

56
 „ Vloga staršev
Pri vključevanju otrok v športne dejavnosti 
je vloga staršev zelo pomembna, še pose-
bej v zgodnjem otroštvu. Pomembno je, da 
se starši zavedajo svoje pomembne vloge 
pri izbiri športa za otroka. Starši danes vse 
bolj razumejo, da šport predstavlja odlično 
sredstvo za razvoj otroka, njegovih spo-
sobnosti, spretnosti in predstavlja pomem-
ben kompenzacijski dejavnik pri današnjih 
negativnih civilizacijskih trendih. Svoj vzor 
kažejo s koristnim in zdravim preživljanjem 
prostega časa. Veliko primerov kaže na to, 
da se otroci začnejo ukvarjati s športi, s 
katerimi se ukvarjajo njihovi starši. Šport 
otrokom postane blizu in z njim so ves čas 
v stiku.
Vloga staršev je podpiranje, spodbujanje, 
opogumljanje, usmerjanje, motiviranje in 
financiranje. Če otrok ni srečen pri športni 
dejavnosti, naj ga starši ne silijo k vztrajanju, 
morda mu priporočijo razmislek o nadalje-
vanju vadbe.
 „ Priporočila 
Starši
Starši naj sodelujejo pri otrokovi dejavnosti. 
To pomeni, da ga spodbujajo, motivira-
jo, pomagajo pripraviti športno opremo, 
redno in pravočasno otroka pripeljejo na 
športno vadbo ter pridejo ponj. Ob vsem 
naštetem pa prisotnost staršev na vadbi v 
tej starosti lahko predstavlja moteč faktor 
in večina učiteljev in trenerjev to tudi od-
svetuje. Pomembno je, da starši brez skrbi 
prepustijo in zaupajo svojega otroka učite-
lju ali trenerju. Le v redkih primerih je pri-
sotnost staršev zaželena, kot so prvi obisk 
vadbe, težave posameznih otrok itn.
Učitelj/trener
Če so starši nenehno navzoči na trenin-
gih in tekmah, mora učitelj oziroma trener 
posredovati takoj, ko opazi prve nepri-
merne pristope v starševskem odnosu do 
otroka športnika. Starše naj tudi seznani z 
nekaterimi osnovnimi pravili vedenja. Ka-
dar starši kažejo pretirano zanimanje za 
otrokovo ukvarjanje s športom, ga začne-
jo utesnjevati, njegovo navdušenje pa se 
počasi zmanjšuje. Na tem mestu postane 
pomembna vloga učitelja oziroma trenerja, 
saj mora pri otroku razviti pozitivno moti-
vacijo za šport, ki ne bo izhajala iz zunanjih 
vzvodov (ugajati staršem), ampak bo nje-
gova lastna, notranja (Tušak idr., 2009).
Športna oprema
Starši so tisti, ki morajo poskrbeti za otro-
kovo športno opremo. Oblačila so udobna, 
primerne velikosti in primerna za šport. Če 
se dejavnost izvaja v naravi, naj bo otrok 
oblečen večplastno, tako da se po potrebi 
sleče. Obutev je pri vadbi zelo pomembna; 
učitelj naj ne dovoli, da so otroci v noga-
vicah ali bosi, saj lahko pride do zdrsov in 
poškodb. Športni copati naj bodo anatom-
sko primerni, udobni, mehki, z debelimi, 
nedrsečimi podplati in primerne velikosti. 
Ustrezna športna oprema bo preprečila in 
ublažila poškodbe otrok.
 „ Pijača
Pomembna je primerna hidriranost otrok, 
še posebej v toplem in vročem vremenu. 
Otroci redko sami od sebe zaužijejo zado-
stno tekočino med in po vadbi, saj se še 
ne zavedajo pomena pitja tekočine med 
športno dejavnostjo. Učiteljeva naloga je, 
da otroke na primeren način ozavešča o 
pomenu pitja in izgubljene tekočine. Vad-
bo enkrat do dvakrat prekine s kratkimi 
»namenskimi« odmori. Otroci pijačo prine-
sejo od doma, ta naj bo dobro zaprta, pri-
merno ustekleničena. Odsvetujejo se slad-
ki, gazirani in raznovrstni energijski napitki 
za odrasle. Primerna tekočina je voda, čaj, 
razni naravni napitki, sokovi … Učitelj naj 
bo pozoren, da pijače ne polivajo po telo-
vadnici, saj bi tla postala lepljiva in nevarna 
za poškodbe.
 „ Delo z gibalno nadar-
jenimi in gibalno manj 
sposobnimi otroki
Nemalokrat se zgodi, da starši otroka vpi-
šejo v neko športno dejavnost v upanju, 
da bo z vadbo odpravili določeno po-
manjkljivost ali motnjo (vedenjsko, tele-
sno, duševno, čustveno, socialno).Tako se 
učitelji srečujejo z otroki, ki so gibalno 
manj sposobni, manj spretni v gibanju, 
z različnimi telesnimi, gibalnimi, spoznav-
nimi, duševnimi in socialnimi motnjami. 
Tem otrokom je treba posvetiti še poseb-
no pozornost. Učitelj mora biti seznanjen z 
otrokom, njegovo motnjo, značilnostmi te 
motnje in njenimi omejitvami. Priporočljiv 
je posvet s starši, zdravniki, ortopedi, psiho-
logi. Učitelj uporablja različne učne oblike 
(individualna vadba, vadba z dopolnilnimi 
nalogami, vzporedni poligon), raznovrstne 
prijeme ter po potrebi prilagojene vadbe-
ne pripomočke. Vadba je usmerjena na 
razvoj osnovnih gibalnih sposobnosti, pri-
dobivanje raznovrstnih gibalnih izkušenj, 
dopolnilne naloge s pripravljalnimi vajami 
za osvojitev določenega elementa, vaje v 
olajšanih okoliščinah ipd. Vzpostavi naj se 
dobra interakcija med učiteljem in otro-
kom ter otrokom z motnjo z ostalimi otroki 
v skupini. Otroka je potrebno neprestano 
spodbujati, usmerjati, ponuditi vloge in 
naloge, v katerih bo uspešen, zadovoljen, 
obenem pa ga tudi pohvaliti ob napredku. 
Otrok se ob tem čuti sprejetega, enakovre-
dnega z ostalimi, ob napredku ga obdaja 
občutek sreče in zadovoljstva, postaja sa-
mozavestnejši v športu in motiviran za na-
daljnje ukvarjanje s športnimi dejavnostmi.
Foto: Marina Dekleva

iz prakse za prakso
57
Tudi otrokom, ki so gibalno nadarjeni, 
je potrebno zagotoviti primeren razvoj v 
pravo smer. Izkušen učitelj hitro prepozna 
nadarjenega otroka in mu omogoči pri-
merne aktivnosti zanj. Tu gre predvsem 
za nadgrajevanje njegovih sposobnosti 
in športnega znanja. Ponuditi mu je po-
trebno dodatne aktivnosti in pripomočke, 
zahtevnejše naloge, nadgradnje določenih 
elementov, popestriti dejavnosti z dodatno 
obremenitvijo ali izvedbo v oteženih okoli-
ščinah. Najbolj pogosta oblika poteka zno-
traj skupinske vadbe – vadba z dodatnimi 
nalogami ali vzporedni poligon. Odrasli naj 
otroka spodbuja, mu daje izzive, ki jim bo 
kos in ga ob vsem tem ustrezno motivira. 
Z dobro pripravljeno organizacijo vadbene 
ure bo učitelj dosegel zadane cilje in za-
dovoljil gibalne potrebe vsakega posame-
znika v skupini. Boljše in kvalitetnejše delo 
bo dosegel, če bo imel dodatno pomoč 
vaditelja.
Pomemben je komunikacijski most med 
učiteljem in otrokovimi starši. Učitelj je dol-
žen obveščati starše o otrokovih pomanj-
kljivostih, vedenju, napredku, nadarjenosti. 
Na podlagi izkušenj in ocene otrokovih 
sposobnosti predlaga dodatne aktivnosti, 
ga spodbudi za nadaljnje ukvarjanje z atle-
tiko ali katerim drugim športom ter ga ob 
pravem času usmeri v specializacijo.
 „ Sklep 
Atletika sodi med zelo priljubljene in raz-
širjene športe pri otrocih. Otrok zna teči, 
skakati in metati spontano in brez napora. 
Kmalu se pojavi velika želja po primerjanju 
in tekmovanju z vrstniki - kdo bo hitrejši, 
močnejši in spretnejši. Naloga učitelja je, 
da elementarna gibanja t. i. spontane atle-
tike pri otrocih »kultivira« in usmerja tako, 
da bodo le-ta pravilna in gospodarna (Čoh, 
1992).
Cilji atletike za otroke so celovito zastavlje-
ni. Učitelj pri svojem delu uporablja različ-
ne učne oblike in metode dela. Uro atletike 
popestri z ustrezno uporabo orodij, igral 
in pripomočkov. Uporaba le-teh mora biti 
primerna, varna, smiselna in večnamenska. 
Če gre za pomanjkanje rekvizitov zaradi 
finančne stiske, si lahko pomaga z impro-
vizirani pripomočki, narejenimi doma ali v 
šoli oziroma izposojo pri drugih šolah ali 
klubih. Da bodo otroci čim bolj motivirani 
in navdušeni za atletsko disciplino, mora 
torej vadba potekati na igriv, zabaven in 
poučen način, s čim večjo paleto ustreznih 
pripomočkov in igral. 
Prva atletska tekmovanja nekaterim otro-
kom povzročijo pojav prve treme, stra-
hu ali stresa. Tekmovanje naj bo sestavni 
del vadbe, vendar naj bo organizirano na 
sproščen in zabaven način. Naloga učitelja 
je, da ustvari prijetno razpoloženje, pri ka-
terem se vsak otrok počuti zadovoljnega, 
koristnega, sprejetega in varnega. Morda 
bi jih privabila pogostejša tekmovanja v 
sproščenem, igrivem in kolektivnem duhu. 
Primerna bi bila tekmovanja v obliki sku-
pinskih štafetnih iger z elementi atletske 
motorike. 
K boljši kakovosti vadbene ure pripomore 
tudi primerno število otrok v skupini ter 
homogenost skupine glede na starost. 
Prevelika odstopanja v kronološki starosti 
lahko predstavljajo problem, saj pogosto 
pomenijo tudi odstopanja na vseh podro-
čjih otrokovega razvoja. Za bolj kakovostno 
in dinamično izpeljavo ure si lahko učitelj 
pomaga z dodatnim vaditeljem oziroma 
pomočnikom. Učitelj bo imel boljši nadzor 
nad dogajanjem, otroci pa bodo naloge 
izvajali varneje, z večjim številom ponovi-
tev, brez nepotrebnega čakanja in obenem 
bolj kakovostno.
Foto: Mateja Videmšek
Foto: Mateja Videmšek

58
Število otrok, ki se ukvarja z atletiko, nara-
šča iz leta v leto. Delo z najmlajšimi v vrtcu, 
šoli ter v različnih društvih in klubih postaja 
vse bolj zahtevno. Učitelji in trenerji mora-
jo biti kos številnim zahtevam in težavam, 
pred katere so postavljeni, pritiski in priča-
kovanja staršev pa so iz dneva v dan večja. 
Poglavitna naloga slehernega pedagoga, 
ki dela na športnem področju, je, da po-
leg uresničevanja vseh že omenjenih ciljev 
naredi atletiko privlačno, prijazno in priku-
pno, da jo bo otrok resnično vzljubil in ga 
bo tako na različne načine spremljala vse 
življenje.
 „ Literatura
1. Čoh, M. (1992). Atletika: tehnika in metodika 
nekaterih atletskih disciplin. Ljubljana: Univer-
za v Ljubljani, Fakulteta za šport.
2. Čoh, M. in Uranjek, I. (1997). Starogrška atleti-
ka. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta 
za šport, Inštitut za šport.
3. Dekleva, M., Videmšek, M., Čoh, M., Karpljuk, 
D. in Dekleva, B. (2017). Igriva atletika. Ljublja-
na: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 
Inštitut za šport.
4. Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007). 
Šport in družba: sociološki vidiki. Ljubljana: 
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inšti-
tut za šport.
5. Kovač, M. in Jurak, G. (2010). Izpeljava športne 
vzgoje: didaktični pojavi, športni programi in 
učno okolje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
6. Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura mo-
torike v zgodnjem otroštvu: motorične sposob-
nosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi 
dimenzijami psihosomatičnega statusa otroka. 
Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška 
fakulteta, Znanstveno-raziskovalno središče, 
Inštitut za kineziološke raziskave, Založba 
Annales.
7. Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mlado-
stnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul-
teta za šport, Inštitut za šport.
8. Škof, B., Tomažin, K., Dolenec, A., Marcina, P. 
in Čoh, M. (2010). Atletski praktikum: didaktični 
vidiki poučevanja osnovnih atletskih disciplin. 
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za 
šport, Inštitut za šport.
9. Tušak, M. (Matej), Marinšek, M. (Maksimiljana) 
in Tušak, M. (Maks). (2009). Družina in športnik. 
Ljubljana: University of Ljubljana, Faculty of 
Sport.
10. Videmšek, M. in Jovan, N. (2002). Čarobni svet 
igral in športnih pripomočkov: predšolska špor-
tna vzgoja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
11. Videmšek, M., Karpljuk, D., Videmšek, D., 
Breskvar, P. in Videmšek, T. (2018). Prvi koraki 
v svet športa. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Marina Dekleva, prof. šp. vzg.
Osnovna šola Zbora odposlancev, Kočevje
marina.dekleva@gmail.com