Deset pesmi
ŠKRATI     Seveda, da nikakor ni dovolj, Milan                                     da bi samo posedal na tistih sodih.
^eč                                     Odpreti jih moram in še več.
Potem se naokrog mene naredi
in tudi širi takšen poseben zrak,
da se lahko škrati nemoteno pogovarjajo
iz vseh koncev sveta.
BELA REKA    Ti nenehni prepiri in ta obup
in kot da bi ostajala še zadnja možnost. V najini sobi bom poskusil zamenjati še reko. Zato, dobrodošla, bela reka. Do sedaj te še ni bilo v moji poeziji, kar se je dogajalo predvsem zato, ker sem mislil, kako se boš dolgočasila, in kar takoj se ti opravičujem, ker te bom preprosto izrabil,
161
Milan Kleč
162
Milan Kleč
čeprav ne vem, če bo šlo tako preprosto,
ker me kar naprej nekaj davi.
Aha, sedaj si zavila
in se pridružila veselju belih medvedov.
Kdaj pa kdaj pogledam globoko vate,
kot da bi se bal povodnji.
Seveda da lahko pljuskneš.
Toda prav zdaj ti bom odprl vrata
in te spustil v sobo,
ker potem morda ne bo tako enostavno,
kot se sliši:
Punca moja, na koncu nekega dneva
nama bo preostala samo še ljubezen.
PRIJATELJ     Nisem vedel,
da prihaja samo k meni
in da se drugih na dolgo in široko izogiba.
Sedel je in govoril.
Sedel sem in ga poslušal
in tako iz dneva v dan.
V moji navzočnosti
je hotel spraviti iz sebe
vse besede.
To sem nekako začutil,
ko mu je preostalo še zelo malo moči,
ko bi že skorajda treščil
in se razbil na trdi zemlji.
Skočil sem s stola
in mu z vsemi močmi zatisnil usta.
Moči mi popuščajo,
ko sem noč in dan z njim
in čutim,
da so mu preostale
še največ dve tri besede.
Kako ga čutim
in kakšno blazno življenje je to.
TELEFONSKE GOVORILNICE    V telefonskih govorilnicah
so samo šolske torbice.
V njih ne telefoniram,
ampak otrokom pišem domače naloge.
163
Zato te do zdaj tudi nisem uspel
poklicati,
kar moraš razumeti,
kličem pa te,
ker moram narediti spis o ljubezni.
Lahko mi pomagaš
in ne odloži slušalke.
Še več kot vidim te.
Jaz ne znam niti začeti.
Vem, da me ne prekinjaš,
slišiš me.
Kaj naj napišem?
Ali tvoj molk pomeni,
da nimam pravice o ljubezni
niti črhniti?!
Kaj bodo pa otroci rekli
pa njihova tovarišica.
Ta tvoj molk.
Kar spomni se,
da je najina soba nasproti šole
in sama si rekla,
da se takrat,
ko se midva pred njimi ljubiva,
otroci še največ naučijo.
Ja, to bom napisal,
to bom napisal
in kaj naj ti še rečem.
Zares mi veliko pomeniš.
ZAKAJ TAKO DOLGO SPIM     S tem sem začel že kot otrok,
ker če sem zgodaj vstal, sem vedno trčil na prelepo sosedo. Jaz sem bil deček, ona pa je bila deklica in več kot gotovo je bilo, da bi se zapletla. Tukaj zares ni bilo kaj in ko sem jo po dolgih letih srečal, je bila še vedno lepa in tudi lepe prijateljice ima. Skupaj pa so zadovoljne s svojimi fanti
Devet pesmi
164
Milan Kleč
in nikakor ne delujejo kot moje ženske,
ki sem jih potemtakem spoznal
v kasnejših urah dneva.
Prav srečen sem,
da sem nekaterim vsaj to omogočil
in občutek imam,
da bom vedno več spal,
saj le tako lahko osrečujem ta svet.
EDINO V PISMIH    Samo mislim si lahko, SEM SE LEP    kakšno pismo je to.
Spominja na ljubezensko
in je že leto neodprto.
Ne morem ga prijeti v roke,
kako bi ga drugače prebral,
pa tudi ne vem.
To je pismo,
ki se ga ne da prebrati
in ne vem, če je takšno kot pismo,
ki je tik poleg njega.
To je krvavo pismo,
ampak tokrat je za spremembo
tekla kri
iz nekega drugega pisma
in se je na moje samo nadležno prilepila
in šele sedaj se začudim,
kako se v resnici izmikam.
Zato se odločim in si zabičam,
kako moram biti spet kratek.
Spet kratek, se oddahnem,
ker kaj pa vse to izmikanje
kaže na drugega,
kot da imam edino še v pismih
zalogo ljubezni.
Edino v pismih sem še lep.
POSTELJA     Postelja, na katero me vabiš. Na njej ne morem niti sedeti niti spati in kaj šele, da bi pomislil na ljubezen.
Koliko dela imam
in takšen zrak se širi naokrog,
da me meče po parketu,
čeprav jo napadam z vseh strani,
a do tega trenutka se je nisem uspel
niti dotakniti,
ti pa me spodbujaš,
da se bova na njej peljala
skozi zvezdo,
ki je tako popolna
in ji zares nič ne manjka.
Skoraj ti že verjamem,
ko me tako kličeš s postelje,
toda jaz sem se v zvezdah že ustavljal
in nisem samo potoval skoznje,
česar pa seveda ne veš,
kot morda tudi ne veš,
da je v njih prostor,
ko ženske iztegnejo roko
in ti preprosto potegnejo ven srce,
čeprav tega v resnici niti nočejo,
zato sem vedno bolj prepričan,
da bo s to posteljo še zelo težko.
LEPOTNE PEGE     Tvoje lepotne pege so povezane, tega nisem vedel, kako izstopajo in ko preverjam nered, opazim,
da je nastal pod vratom. V tisti lepotni pegi sta nagi ženski jahali
nagega moškega, ki je prav takrat omagal in prav nerodno telebnil, ko so se srečale najine oči. Ženski pa nista nič več razposajeni, ampak ga začneta brcati in daviti, da tebe stiska v vratu. Morda to počneta zaradi tega,
165
Devet pesmi
ker me ne opazita,
toda to me več ne zanima,
ker zdaj vem zares že veliko o tebi
in predvsem, zakaj si večkrat
tako zadihana,
ko se ljubiva.
PO DOLGEM ČASU     Po dolgem času sem spet lep.
Ženske se tako hitro menjavajo, da sploh ne vem, kako je to mogoče. Vsaki se tudi zareče, zakaj me tako hitro ljubi. Bojijo se,
da me ne bi že vmes prevzela kakšna druga in prav zares, težko fantom, ki bodo s temi ženskami. Lahko pa jim pustim v tolažbo
in razmislek naslednje: V teh dnevih moram jaz prižgati luč že zjutraj, če hočem, da mi zvečer zagori v vsem svojem sijaju.
ŠOLA     In ko se me začnejo v šoli izposojati za vse mogoče ure. Danes zjutraj na primer za uro telovadbe. Malo sem bil izgubljen, ker kako pa naj bi jim na pol zbujen razkazal veščine na orodjih.
166
167                                                                                                             Devet pesmi
A kako gladko mi je šlo od rok,
še posebej sem blestel
na konju
in potem na koncu ure,
ko sem vrgel kopje
naravnost v mlad oblak
ter zopet prebodel nebo,
da smo lahko osvežili
svoja lepa telesa
z mlado roso.