List 64. Cesarski notarji in njih opravilstvo. Važnost notarstva in dobičke, kteri iz njega izvirajo, poznati, je vsakemu silno potreba. Notar^tvo je z vnemi stranmi pravnega življenja, kakor se v vsakdanjem občenji ljudi kaj muogover6tno razodevajo, v tesni tesni zvezi; dobički pa, ktere ta deržavna naprava daje, se kažejo v tem, da je vsakemu deržavljauu mogoče, v pravnih zadevah javne ali očitne pisma od mož dobivati, kteri so za to od der-žave postavljeni in poverjeni. Notarji so v naši slovenski domovini že več let, pa vendar bi utegnilo na pravem mest« biti, da „Novicea še enkrat kaj več od njih govore. Kakor je omika narodov napredovala, tako je tudi njih 254 uzajemnost, kar je njih opravila zadevalo, in uzajemnost ljudi v privatnem življenji bolj in bolj rastla, tako so pravne razmere med njimi bolj in bolj mnogoverstne prihajale. Zavoljo tega je tudi bolj in bolj treba bilo, se s postavami so-znanovati in vediti, po kterih pravilih se je pri sostavljanji pravnih pisem ravnati, in zavoljo tejra &e nahaja že pri nekdanjih Rimcih naprava, ktera velja kot začetek notarjev; Tabeliiones so bili tisti možaki imenovani. Pisma po tabeli ioni h narejene so se imenovale note in od tod današnje ime notar. Potem ko so Franki Italijo pod svojo oblast spravili, se je tudi notarstvo bolj razširilo, ker je cesar Korel V7e!iki v svoji dvorni pisarnici notarje imel in vsakemu škofu, opatu in grofu ukazal, svojega notarja imeti. Enako je kraljevim komisarjem, ktere je vsako leto zavoljo reda v duhovnih in deželnih zadevah po deželi pošiljal, zapovedal, v raznih krajih notarje postavljati. Od 11. stoletja sem se je notarstvo bolj in bolj razvijalo in pervo obširno uravnano notarstvo se nahaja v deržavo-notarski postavi, ktero je cesar Maksi mili an v letu 1512 dal; pa še le v poslednjem stoletji je z manjimi ali večjimi pravicami ali utesnjavami sploh na Francozkem, Italianskem in v raznih nemških der-žavah vpeljano. Na podlagi notarske postave cesarja Maksi-miliana je terpelo notarstvo tudi v nemških cesarskih deželah, dokler ni bilo po cesarji Jožefu H. ob moč djano in notarjem ni bilo nič druzega več prepušeno, kakor menične proteste (Wechselproteste) delati. Pozneje je bila v lombardo-beneškem kraljestvu 17. junija 1806 po francozke posneta notarska postava vpeljana in je še dandanašnji veljavna; skoraj v vsih družili cesarskih nemških deželah pa pogodbe in druge pisma, ki jih je v pravnem življenji treba, so narejali, dokler je pattiminialno soduijštvo še bilo, grajšinski in sodnijski uradniki. Tega grajšinskega notarstva je bilo treba na deželi, kjer ni bilo druzih ugodnih oseb, pa to škodo je imelo, da se je mogel sodnik z opravili pečati, ktere se niso skladale z njegovim poklicem, in da imela je mnogokrat, če se je pravda vnela, ravno tajista oseba, ki jo je naredila, na pervi stopnji razsojevati, ali je pogodba veljavna ali ne, in ali zapopada ali ne vse to, za kar pravda teče. Ko so bile leta 1850 sodnijštva na novo osnovane, kronovine na novo uredjene in gori omenjene nedostojnosti spoznane, je moglo vladarstvo za notarstvo skerbeti in z njim vse zjediuiti, kar bi ljudem hasnilo, javno službo pa olajšalo in sodnijštvo prosto naredilo. Namen notarstva je, ljudi nevarnost obvarovati, ktere jih zadenejo, ako nevednim in nevestnim svetovavcom (za-kotijim pisačem) zavoljo pomanjkanja zvedenih in očitno poverjenih mož v roko pridejo, in da sodnijstvu iz neprav narejenih pisem mnoge težke in dolge pravde ne izvirajo, ktere stroške za sodno upravljanje množijo. Stroške pa mora deržavni zaklad in po njem cela dežela terpeti. Zavoljo tega je bilo z Najvišjim sklepom od 9. maja 1850 notarstvo privoljeno v vseh kronovinah, v kterih velja nova sodnijška uredba, in Naj v. sklepom od 20. septembra 1850 je bila notarska postava poterjena in razglašena za kronovine Avstrijo nad in pod Anižo, Solnograško, Štajersko, Koroško, Krajnsko, Goriško, Gradisko in Istrio. za mesto Teržaško in njegovo okolico, za Tiroljsko in Forarlberško, Cesko, Moravsko, zgornjo in doljnjo Šlezio. Koj ko so bili notarji izvoljeni, je notarska postava moč dobila in le posamne odločbe tajiste, kakor §. 3, daje za nepogojni vpis v javne bukve (za intabulacio) notarskega pisma treba, če pisma, ki se ima vpisati, ni kaka javna gosposka naredila, in §. 4, kteri terja za veljavnost odločenih pravnih opravil (n. pr. ženitnih, kupnih, menjav-nih in druzih tacih pisem), da jih notar naredi, razun v Avstrii nad in pod Anižo in na Soluograškem v ostalih kronovinah niso bile vpeljane. Zavolj tega in zavoljo najnovejše uredbe cesarskih sod-nij v letu 1854 je bilo treba notarsko postavo še enkrat, pregledati, in s cesarskim patentom od 21. maja leta 1855 zastran iztirjevanja dolgov, kteri so po notarskih spisih dokazani, razglašena. Ces. patent od 9. avgusta 1854 je že pred novo postavo zastran pravdnih reči zvuriaj pravde razglasil in izrekel, da je dopušeno, javno postavljene notarje kot sodne komisarje v njih okraji rabiti. Z Najvišjim sklepom od 6. septembra 1854 je bilo tudi število notarjev za vsako kronovino odločeuo, in sicer za Štajarsko 69, za Koroško 21, za Krajnsko 19, za Gorico, Gradisko, Istrio in Terst pa 40. Pregledana notarska postava je dobila moč 1. avgusta 1855. (Dal. si.) List 65. Cesarski notarji in njih opravilstvo. (Dalje.) Nate tukaj naj poglavitneje odločbe tajiste, po kterih bo vsakemu lahko prepričati se, da mnoge in velike dobrote ljudem iz nje izvirajo, da si zamorejo zlasti ljudje? 258 kteri se poštenosti in skušenosti notarjev zaupajo, svoje pisma in pogodbe z odločenimi in jasnimi pogoji delati dajati, ktere se ne dajo na dve strani obračati in torej nika-koršnih pravd ne dopušajo; da, če bi kdo po kakem notarji v škodo prišel, se zamore z vloženo zagotovšino vsake škode rešiti, ktera bi ga po nevednosti in zanikernosti notarjev zadeti mogla, in zadnjič so pisma po notarjih narejene in notarske spričbe popolni dokazi. Namen notarstva se vidi iz §. 1 nove notarske postave, ki se takole glasi: „Notarje postavlja in poveruje deržava (cesar), da na prošnjo ljudi čez pravne opravila, vpričo njih sklenjene ali poterjene, narejajo javne pisma in pode-lujejo izdajbo zastran njih, — da skerbe za hrambo zaupanih pisem in za izdajbo v primirljejih, odločenih po postavi spričbe čez djanja". Notarji so tedaj od deržave poverjeni in od ministra pravosodja izvoljeni. K dosegi take službe je pa potrebno, da je prosivec avstrijansk deržavljan, star 24 let, keršanske vere, prikladen za prosto oskerbovanje svojega premoženja in da je njegovo življenje brez madeža. Treba je tudi, da on zna jezike navadne v tistem okrožji, za kterega želi dobiti službo , in da je dobro opravil pre-skušnjo za advokate ali notarje. Notar ne sme svojega ureda opravljati, dokler ni prisegel po predpisu in mora popred vložiti zagotovšino (^kavcijo), ktera je izmerjena za poglavno mesto cesarstva z 8000 gold., za mesta, ki imajo naj manj 30.000 stanovavcov, s 5000 gold., za druge mesta, v kterih ima kaka zborna sodnija perve stopnje svoj sedež, z 2000 gold., za vse druge kraje po 1000 gold. Zagotov-šina je naj popred namenjena v zavarovanje vseh pravic do odškodovanja in plačil, ki iz opravilstva notarjevega izvirajo, — za druge tirjave se je sme kdo le lotiti, kolikor tej ali uni poglavitni namembi ni v škodo. Notarjem je razun (v §. 1 opomnjene) uredske delavnosti in naložene dolžnosti, kakor sodnim komisarjem, tudi dopušeno sostavljati privatne pisma in vloge v neprepirnih rečeh za vložbo pri kteri si bodi oblastnii, ako to kdo želi. Oni morajo toraj te dela po obstoječih postavah pošteno, pridno in natanko opravljati, in ne smejo zlasti pomagati pri nobenem prepovedanem ali samo na videz sklenjenem opravilu in pri drugih zvijačah, in ne napravljati nepotrebnih stroškov in nadlegovati cesarskih gosposk. Notarji, kteri se zakrivijo s kakoršnim si bodi zanemarjenjem predpisov postave za notarstvo, ali z vedenjem zoper svoje dolžnosti ali čast svojega poklica, se ojstro kaznujejo. Manjši prestopi se imajo pokoriti z opomini, pokregi in dnarnimi kaznimi; težke službne pregreške pa po okolišinah z dnarnimi kaznimi do 500 gold., z ustavo njih službe za odločeni čas, ali pa tudi z odstavo od službe. Nadgledovanje in disciplinarna oblast čez notarje gre zbornim sodnijam perve in višjih stopinj kakor tudi pravosodnemu ministru, in posebno ima predsednik zborne sodnije perve stopnje skerbeti, da se pisarnice notarskih zbornic in pismohraniša od časa do časa preišejo , in pa čuti nad tem, da notarska zbornica večkrat pregleda spise notarjev svojega okoliša, in če bi nastopila uterjena skerb zastran tega, da ima ure-dovanje kacega notarja obširne pomanjkljivosti, ima zauka-zati preiskavo. Ako iz tega, ker je kak notar svojo dolžnost prelomil, za kakega udeleženca tudi izvira pravica, tirjati odškodovanje, je treba izpraševaje udeležence natanko pozvediti, koliko in kakošna je škoda, in tudi notarja zastran tega za njegov zagovor prašati, in višja sodnija mora razsoditi ali je treba obdolženca oprostiti, ali pa ga kaznovati in kako. Notar je za svoje opravila odgovoren in notarjeva dolžnost pri nareji vsacega zapisa je, kar je moč, pozvediti prikladnost in pravo pooblastenje ljudi za sklenitev opravil, jih podučiti čez pravi namen in čez nasledke opravila, prepričati se zastran njih prave in resne volje, jo zapisati popolnoma jasno in odločno in ljudi po prebranem zapisu za njih privoljenje poprašati. Notar daje odgovor za resnico vsega, vpričo njega v notarskem zapisu povedanega, on pa ne sme nobene obravnave čez neveljavne, prepovedane ali take dela opravljati, zastran kterih obstoji uterjena sumnja, da jih ljudje hočejo skleniti samo na videz, da bi se postavi odtegnili, ali kakemu druzemu v škodo. (Dal. si.) 262 Cesarski notarji in njih opravilstvo. (Dalje.) Po postavi narejeni notarski spisi delajo čez taisto, čez kar so napravljeni, polni dokaz. Ta dokazna moč gre tudi notarskim poverjenim izdajbam. Notarske pisma, pri kterih se niso spolnovale po postavi za bistvene izrečene oblike, se nimajo čislati za javne pisma. Bistvene oblike so pa posebne, da notar mora ljudi sam osebno poznati, ali da mu je njih istost po dveh njemu znanih pričah poterjena, — da k nareji notarskega zapisa pokliče dve priči ali še druzega notarja, in da so priče nazoče pri prebiranji iu podpisovanji. Priči morate biti možkega spola, od notarja poznane; saj eden mora znati brati in pisati. Taki, ki so bili kadaj v preiskavi zavoljo kakoršnega koli si bodi hudodelstva in niso bili spoznani nedolžni, ali kteri so bili obsojeni zavoljo kakega pregreška, storjenega iz hlepenja po dobičku ali iz goljufnega namena, ali pa takega prestopka, ter tisti, kterim se v zapisu kak dobiček odloči, aH pa kteri so s kako pri zapisu udeleženo osebo ali pa z notarjem v kaki razmeri, v bližnjem rodu ali svaštvu, potem služabniki notarja, in tisti, ki ne razumejo jezika, v kterem se ima narediti zapis, ne morejo biti priče. Notarsko pismo mora pa zapopadati: ime vladajočega cesarja, kronovine, kraja, dne mesca in leta, ime in priimek notarja, deležnikov pisma, potrebnih prič čez zapis kakor tudi čez istost oseb, zapopadek sklenjenega opravila m na koncu poterdbo, da je bil zapis deležnikom prebran vpričo prič, ali da so deležniki vpričo njih povedali, da jim je bil zapis prebran, potem podpis deležnikov, prič, in notarja in njegov pritisnjen pečat, zadnjič pa tudi odločbo, koliko izdajb in za ktere osebe jih je treba narediti. Kadar je zapis sklenjen in podpisan, se ne sme nič več pristaviti, nič ostergati, in v stiku nobena beseda prepisati. Za vsaki pristavek, za vsako pismeno, je treba, da sta verjetna, naprave novega zapisa. Pisma se morajo praviloma narejati v kakem izmed jezikov, ki so navadni v notarskem okraji (tedaj so tudi pisma v slovenskem jeziku popolnoma veljavne in imajo dokazno moč), vendar je dovoljeno, da v tistih kro-novinah, v kterih so razun nemškega jezika tudi še drugi jeziki navadni, se smejo s privoljenjem (§. 49.) deležnikov (Partheien) pisma tudi v nemškem jeziku narejati, iu v tem primerljeji mora ljudem, ki tega jezika ne znajo, notar pisma v njih jeziku razlagati. Tudi že narejeno privatno pismo more postati notarsko pismo, ako deležniki poterdijo njegov zapopadek in podpis, ter se naredi zastran tega notarsk zapis. Posebni predpisi veljajo glede na zapise, ki se nare-jajo s si epi m človekom, z mu te i, gluhomutci ali gluhimi, iu postava zaukazuje posebne reči zastran naredb oporoke (testamenta), da se imajo čislati za enake tistim oporokam, ktere se napravijo pred sodnijo. Dokler notar svoje pisma sam hrani, gre samo njemu pravica, izdajbe taistih dajati tistim osebam, za ktere so one v pismu samemu izrecno odločene. V lastnem imenu deležnikom, njih postavnim namestnikom, pooblastencom in pravnim naslednikom se smejo dajati tudi druge poverjene izdajbe, če zapis ne obstoji iz dolžnega pisma, in tem osebam je tudi brez razločka, kolikor so vdeležene, dopašeno, notarske zapise pregledati, drugim osebam je pa samo takrat dopušeno, če to naroči sodnija ali pa če privolijo vde-leženci. Prepisi oporok (testamentov) ali kodicilov se smejo, dokler je še živ zapustnik, samo temu podeliti. Vse izdajbe morajo biti natanko enakoglasne s pervopisom, in tako razločno pisane, da se lahko berejo, brez okrajšanja, popravka ali vmestjenja, in posebno poverjene, to je, da notar na koncu njih poterdi, da jih je popoluoma enakoglasne našel pervopisu, ki se med njegovimi spisi najde, da omeni, za koga je prepis omenjen, da pristavi datum in svoj podpis, in pritisne svoj uredski pečat. Notarji morajo na prošnjo deležnikov izdajati spričbe 1) čez natančnost prepisov, 2) čez natančnost prestav, 3) čez pristnost podpisov (legaliziranje), 4) čez dobo, v kteri so se pisma predložile, 5) čez to, da kdo še živi, 6) čez to, da je kdo pomudil kako opravilo, daje od koga tirjal spolnitev kake dolžnosti, da je odpovedal pogodbe, in da so se dale na znanje druge izrečenja, ki imajo pravne nasledke, 7) čez proteste menic. Da imajo notarske spričbe popolnoma dokazno moč, je treba spolnovati posebne predpise. So prepisi enoglasni s po-kazanimi pismi, zamorejo notarji s pristavkom svojega podpisa in pečata jih poterditi ali vidimirati, in poterditi pravost prestav pisem tistega jezika, za kterega je prikladen narejati zapise. Z legaliziranjem ali poverjenjem predpisov po-svedoči notar, da je deležnik vpričo njega lastnoročno podpisal, ali pa na taistem že stoječi podpis za svojega priznal. Spričbe čez izrečenja, ktere hoče kdo dati na znanje drugim, smejo notarji samo takrat narejati, če ima izrečenje ta namen, da bi tistega, ki ga odda, oprostilo kake odgovornosti, da bi razveljavilo kako pravno razmero, ali imelo kak drug praven nasledek. Primirljeji takih spričb so, postavimo, ako kdo od drugega kaj kakor dolžnost tirja, — ali če tisti, ki je doslej reč v lastnem imenu postavno posestovai, posestno pravico drugemu prepustiti hoče — ali če kdo tirja, da se pogodba natanko spolni — če temu, kije bolno živino prodal, zapazeno napako poročiti ali pri najemnih in zakupnih pogodbah zakup ali najem odpovedati hoče itd. Da se tako izrečenje da na znanje, se mora notar podati v sta-novališe ali v delavnico tistega, kteremu se ima razglasiti in mu to razodeti, in preden da izda kako notarsko spričbo, mora zastran tega narediti notarski zapisnik. Tudi glede na narejo meničnih protestov je treba spolnovati obstoječe posebne predpise. (Dal. si.) 270 Cesarski notarji in njih opravilstvo. (Dalje.) Notarji imajo pravico, pisma vsaktere verste, torej tndi menice in oporoke (testamente) v shrambo jemati, in morajo čez vsako vloženo pisaio narediti zapisnik, v kterem je treba omeniti kraj, dan, mesec in leto hranitve, ime hranivca, znamenje prevzetih pisem in osebe, kterim se imajo pisma po volji viožuika izročiti. Poiožnik dobi na prošnjo poverjenje shranjenega pisma ali pa prejemno poterdilo, in sme, če ni kaka druga oseba pravice do dalj shrambe zadobila, v vsaki dobi ga nazaj tirjati.o Notar mora vse spise po tekočem opravilskem številu uredjene na varnem in suhem mestu svojega stanovališča ali zaperte pisarnice skerbno hraniti, in kolikor ni po postavi dolžen, dajati naznanila iz spinov, ima ostro dolžnost, spise skrite imeti in zastran njih molčati. Spisi notarja, kte-rega uredna delavnost je nehala, ali ki je bil prestavljen na drugo mesto, se imajo oddati notarskemu pismohranišu, ktero je na mestu slednje zborne sodnije perve stopnje napravljeno, in prejema in dalj časa hrani spise in pečate notarjev, ki od ureda odstopijo ali umrejo. Notarji kakor sodni komisarji sledeče opravila oaker-bujejo: a) zapisovanje za merliči, in opravljanje družin pri obravnavi zapuščin in v sirotskih rečeh potrebnih djanj, pri kterih ne §;r6 za sodno razsodbo; b} sodne cenitve v pravdah in zunaj pravd; c) sodne prodaje premakljivega blaga v pravdah in zunej pravd; d) prodaje nepremakljivih posestev zunej pravd. Notarji imajo za tiste uredske djanja, za ktere so v posebni tarifi odločbe zapopadene, plačilo dobivati po ondi ustanovljeni meri; zaostale djanja se morajo zastran plačila dogovoriti z dotičnimi ljudmi in če se ne morejo z njimi porazumiti, ima plačilo sodnija odločiti. Plačilo za sestavljanje in nakejo pisem, kterih reč je v odločenem znesku vrednosti izrečena, znaša, če reč ne presega 200 gold. 1 gold.; če presega 200 gold. pa ne 500 gold. 2 gold.; če presega 500 gold. pa ne 1000 gold. 4 gold. in ako 1000 gold. presega, gre notarju odstotni pridavek, ki znaša 3 kr, od vsacih 100 goldinarjev. Za sostavljanje in narejo dolžnih pisem in odstopov, oddolžnih pisem (pobotnic), zakupnih in najemnih pogodb in menje, ter za notarske spričbe, za poverjenje izdajbe so posebne večidel še manjše plačila vstanovljene. Ako notar kako uredsko djanje zunaj notarjeve pisarnice opravi, mu razun prislužka gre 1 gold. kakor plačilo za odtialjenje, pa tuli voznina, če se mu ne pošlje voz. Razun orHužka poteguje notar tudi pisnino, ktere za pervopis, kakor tudi za prepis, in sicer za stran po 25 verst, vsaka po 15 slogov, 6 kr. znaša. Samo za opravila, ki so nenavadno obširne, zlo težavne in za ktere je velika odgovornost, sme notar terjati svojemu izrednemu trudu primerno plačilo. Notar ima pravico, kakor hitro je zapis do-gnan, tirjati svoje plačilo. Ce začeti zapis brez njegovega zadolženja. nedokončan ostane, mu gre primerno povračilo. Za opravila, ktere notar na posebno prošnjo vdleženca o nenavadnih urah, to je od 7. ure zvečer do 8. ure zajutra stori, se plačilo za polovico zneska povikša. Kar se tiče dolžnost, plačila notarjem kot sodnim komisarjem za njih opravke odrajtati, in njih iztirjanje, veljajo predpisi za po-terjevanje sodnih davsin. (DaL si.) 275 Cesarski notarji in njih opravilstvo. (Dalje.) To so ob kratkem najpoglavitneje odločbe postave za notarstvo, ktere zamorejo vsacega prepričati, da obstoje jasni in odločeni predpisi zastran postavljenja in naimenova-nja notarjev, zastran njih opravil, zastran sestavljanja pisem io oblik pri sostavijanji tajistih, zastran hranjenja pisem, zastran nadgledovaoja in izgotovljevanja predpisov, kako se je notarjem vesti, in zastran tega, koliko sinejo notarji za svoje opravila tirjati, in da prejme slednji, kteri se posluži notarjev kot javno poverjenih zaupnih mož pri javnih opravilih pisma, ktere zamorejo kot izverstne, po pravilu vsako pravdo odvračujoče spričbe biti, da je bilo kako pravno opravilo po mogočosti razločno in jasno opravljeno, in da mu ne more notar nikol preveč rajtati, ker so plačila za notarske opravila v postavljeni tarifi po mogočosti nizko postavljene, če prevdarimo, kakošnih pripravnost in koliko odgovornost tirja postava od notarjev. Ako že te okoljnosti narejanje pisem po notarjih priporočajo, bi utegnili dobički, kteri so po postavi dopušeni pri iztirjevanji tirjav, ki so po notarskem spisku dokazani, vsacega prepričati, da vsakemu najbolj hasne, da pri notarji pisma dela, če se hoče dolzih pravd ogniti, počasnih ek-sekucij obvarovati in, kolikor se da, kmalo do svoje pravice priti. Glede berzega iztirjevanja davšin je bil že omenjen ukaz od 21. maja 1855 dau in g. 1 tajistega veli, „da, ako zamore tožnik vse, na kar se njegova tožba opera, bodi si na tirjanje dnarjev ali na spolnjenje kake druge osebne dolžnosti, s ktero se vsaka davšina ume, tako v poglavitni reči kakor tudi glede postranskih dolžnost, z notarsko poterdbo, ktera ima vse v sebi, kar postava zahteva, dokazati, ima sodnija na njegovo zahtevanje toženca, brez da bi ga pred zaslišala, naznaniti, da ima v 14 dneh zahtevane dolžnosti spolniti ali pa svoje ugovore zoper to donesti, ker bo sicer eksekucii zapadel.44 Vsled §. 4 se ne more nihče pritožiti, kteremu je bilo zapovedano, da naj plača, in po §. 7 je tožniku, čeravno je imel že ustmeno ali pa pismeno obravnavo s ložencom, ako zato zaprosi, dovoljeno, da toženeovo premoženje zaru-biti in ceniti da, ko čas v plačilnem naročilu postavljen preteče, ako morda že ni zgube dostojno obvarovan. — Koristnost teh predpisov naj ti-le izgledi razjasnijo: Matevž je naredil s Tomažem privatno pismo in Tomaž se zaveže čez en mesec Matevžu senožet v last ali pa v posestvo prepustiti. Dva mesca pretečeta, pa Tomaž neče Matevžu senožeti v last prepustiti ali v posestvo in vžitek dati. Matevž mora za to pravo tožiti, na ktero imata pri sodnii navaduo več dni, zavoljo ugovorov pa tudi večidel več preloženih tacih dni. Tako preteče več meseov ali pa tudi let, preden razsodno pismo (urtel) pride. Zilaj še le mora Matevž na pot eksekucije priti in doseže last ali posestvo senožeti. — Ako sta pa Matevž in Tomaž za imenovano pravno opravilo pri kakem notarji pismo naredila, ka-koršno mora po notarski postavi biti, ima sodnija na podlagi notarskega pisma, če Matevž to zahteva, Tomažu, brez da bi tega popred zaslišala, z odpisom naročiti, da nej v 15 dneh senožet Matevžu v last ali posestvo da. Odpadejo tedaj vsi sodni dnevi in vse pota in pisarije do razsodnega pisma in stroški ter zgnbijevanja časa. Enako se godi, n. pr. če se zaveže Peter, do aovega leta Pavlu 100 gold. posojenih dnarjev verniti. Ako ima Pavi o tem dolgu samo privatno dolžno pismo, mora Petra, če mu o novem letu ne plača, tožiti, in če potem Peter pri dnevu, ki ga imata, zoper dolžno pismo ugovore dela, svoj podpis taji ali sicer kaj zoper dolžno pismo ima, se naredi pravda, ktere je morda še le drugo leto konec in Pavi prejme še le čez veliko meseov svoje dnarje. — Ako je pa Peter pri notarji, po notarsko napravljeno dolžno pismo Pavlu dal, bo sodnija po novem letu, če bo Pavi to zahte- val, Petru naročite, v 14 dneh plačati, in ker ta zoper po notarsko narejeno dolžno pismo nič ne more ugovarjati, bo Pavi po preteku tega časa z eksekucijo kmalo svoje dnarje dobil. Iz teh izgledov bi se utegnil slednji prepričati, kako urno se dajo tirjatve dognati, ktere se zamorejo z notarskimi pismi dokazati. Ko smo notarstvo razložili in dobičke pokazali, kteri v vsakem ozeru vdeležencom iz njega izvirajo, se ne morem*) zderžati, dober svet dati, da nej se slednji, kteri ima pravne opravila in zastran njih pisem želi, prizadeva, take pisma pri notarji narediti in si si jih po notarji poterditi dati. Ta svet naj si pa zlasti naši slovenski rojaki v serce vtisnejo, kteri, Bogu bodi potoženo! ali zavoljo nevednosti, kakošue lastnosti morajo po notarjih narejene pisma imeti, ali pa ker se prevelicih stroškov boje, kteri so vendar po postavi v zmerni tarifi ustanovljeni, rajši zaupajo ljudem, kteri ne poznajo postave in še pisemca spisati ne umejo, ali pa lakomnim pisunom ali zakotnim pisa-čem, kterim je več za to, da kaj zaslužijo, kakor pa da kdo redovno pravno opravilo opravi in pismo z lastnostmi prejme, ktere mora imeti. Tako zabredejo večidel v pravde, kterih nasledki so jeza io prepir, zguba časa in sovražtvo, posebno pa nepotrebni veliki stroški. Nasproti pa, če grejo zavoljo pravnega opravila k notarju, zamorejo podučenja, kolikor jim ga je treba, zahtevati in opravilo tako opraviti, da se smejo zanesti. Notar namreč je storil prisego, založil zagotovšino (kavcion) in je za vse, kar kot notar stori, odgovoru; zavolj tega se mora prizadevati, da vsakemu, ki ga zahteva, naredi pismo, kakor postava terja, in s kterim je mogoče se vsake pravde ogniti. Pismo ostane vedno pri njem shranjeno; zavoljo tega se ni tako bati, da bi se zgubilo, zgorelo itd. (Dal. si.) 278 Cesarski notarji in njih opravilstvo. (Dalje in konec.) Razložili smo postavo zastran notarjev, kolikor je bilo mogoče, po domače, jo z izgledi razjasnili, dobičke pokazali, kteri iz notarstva izvirajo in dober svet dali, kako se je našim rojakom, zlasti kmetom, ravnati, da jih v pravnih opravilih prevelika škoda ne zadene zavoljo prevelicega zaupanja do ljudi, kteri ne poz naj o ne samo postav in se pisemca spisati ne umejo, temuč še bolj zavoljo preljubega kruhka nevedne ljudi v mreže love, jih skubejo in skubejo in tako v pravde zakopavajo, ktere bi se dale odverniti Ce bi take ljudi samo pomanjkanje kruha k temu nasanjalo, bi rekli: naj že bo! Ali pomanjkanja družica teh ljudi je skorej vselej hudovoljnost, — in to so zakotni p i s a č L Spoznavši silnost teh nadležnikov in njih škodljivost za nevedne ljudi, kteri se dostikrat zoper svojo voljo v pravde zamotajo, je izdalo c. k. pravosodno ministerstvo 8. junija t. L ukaz zaetran zakotnih pisačev in kako je z njimi ravnati. Zakotni pisac je po tem ukazu: 1. vsak, kteri nima ne vednost ne pravice za to, in v pravnih rečeh, v kterih se morajo ljudje po predpisih pravdnega reda pravnika fpravdnega dohtarja) posluževati, za nje pravne opravila prejemlje ali pisma dela; 2. kdor od pristojne gosposke nima pravice, pa se vendar s tem peča, da pravne pisma ali sodne vloge v pravdnih rečeh ali zunaj njih dela, čeravno postava za-nje pravnika (dohtarja} ne terja, ali ljudi, kteri imajo pravne opravila, kot njih pooblasteoec pri sodnijah uarnestuje, nej se da dokazati ali dobiva zato kako plačilo ali ne, al pa naj se da misliti, da si je iz mnogosti narejenih pravnih pisem ali vlog, ali zavoljo tega, da je pogostoma kot po-oblastenec prišel, hlinjene odstope ali cesione pokazoval ali zavoljo česa druzega samo za svoj prid ekeibel. Omenjeni ministerski ukaz odločuje natanko, kako je & tac i mi zakotnimi pisači ravnati. Želeti je le, da bi naše rojake — bolje danes kot juter — bridke skušnje spametovale !