
Narodopisna razstava češko-
slovanska v Pragi 1.1895.

Napisal dr. M. Murko.

I. Zgodovina razstave,

ata 1891. proslavil se je češki narod z deželno raz¬
stavo svojega kraljestva. Bila je velikanska, poučna
in lepa. 1 ) To pa še ni bilo vse, kar je delalo čast
večini vsega češkega naroda. Razstava se je
namreč zvala jubilejna, kar je spominjalo na prvo
industrijalno razstavo na evropskem kopnem, pri¬
rejeno o priliki kronanja Leopolda I. za češkega
3 slavo pa so nehote še povečali češki Nemci, ki

se iz narodnopolitičnih razlogov niso hoteli razstave udeležiti
ter dali Cehom priliko, da so se sami pokazali svetu sijajno.
Po komaj štirih letih so bili isti razstavni prostori zopet
napolnjeni, in ves narod češki, ne samo iz kraljestva, pri¬
redil je sebi in vsemu omikanemu svetu novo razstavo, ki
je zopet prva svoje vrste. V dobi, ki prinaša leto za letom
toliko razstav po celem svetu, zdi se nam čudno, daje mogel
jeden iz slovanskih narodov, in sicer iz manjših, ki še niti
ni popolnoma svoj gospodar, na tem polju kaj novega stva-
riti. In vendar so Cehi zaslužili to slavo svojemu in sploh
slovanskemu imenu! Kako je kaj takega mogoče? vprašal
bo pač marsikdo.

Novodobni »narodopis« ima svoj začetek že v preteklem
stoletju. Prenapeto češčenje omike in razuma vzbudilo je
reakcijo, “kateri je bil glavni propovednik J. J. Rousseau, ki
je klical: Vrnimo se zopet k naravi! Ljudje so se začeli za-

>) Gl. moje „Misli s češke razstave" v „Lj. Zvonu" 1.1892, št. 1. in 2.

kralja. T

9

nimati za svoje nižje brate in posebno za razne »divjake«.
Po tem potu so prišle tudi jprve slovanske narodne pesmi
v beli svet,- najbolj po Herderju in Goetheju. Še bolj pa so
to gibanje razširili in povečali nasledki francoske revolucije,
posebno pa boj proti svetovni vladi Napoleonovi. Takrat je
vsak narod iskal zaslombe v svoji individualnosti in pre¬
teklosti. Najbolj so razvijali nemški romantiki nauk, da ima
vsak narod ne samo svoj jezik, ampak tudi svoje popolnoma
izvirno pesništvo, svojo staro vero, svoje samobitno pravo,
svoje samobitne šege in navade, kar si je vse sam stvaril
s svojim »narodnim duhom«. Slovani smo se najbolj vsled
tega gibanja prerodili in napredovali ogromno. Nekatera
slovanska plemena, ki so bila v višjih slojih že popolnoma
potujčena, zajemala so vse svoje moči iz »prostega naroda«
ali iz »ljudstva«, vendar tudi večja in samostalna plemena
je oživljal in prerajal pogled v dušo svojega naroda. Vsled
tega je imelo za Slovane zbiranje jezikovnih spomenikov v
pismu in živem govoru, narodnih pesmi, pravljic, preg >vorov
i. t. d. posebno važnost, in slovanska narodopisna književnost,
posebno pa gradivo za njo je neizmerno naraslo in se v tem
duhu razširja do naših dni. Brez vseh okolnosti se lahko
reče, da imajo vsi Slovani o svojem ljudstvu več narodo¬
pisnega gradiva, nego katerikoli evropski narod, škandinavske
morebiti izvzemši. Znanstveno obdelano in za občni narodo-
pis porabljeno to gradivo pač ni tako, kakor bi zaslužilo.

Zahodnoevropskim narodom takega narodopisa ni bilo
posebno treba, in vsled tega tudi ni imel za nje tako veli¬
kega pomena. Tam so svoje ljudstvo, še bolj pa tuja, navadno
študirali le učenjaki. V narodopisnih muzejih po Evropi na¬
hajali so se do najnovejše dobe navadno skoro samo pred¬
meti raznih zamorskih narodov. Le polagoma se je znova
širilo tudi zanimanje za svoje narode, ali v poslednjih deset¬
letjih je naenkrat neizmerno naraslo. Novodobna kultura
niveluje namreč vse narodne svojine, in zaradi tega se čuti
povsod potreba, naj se ohranijo spomini na vse dosedanje
narodovo življenje v raznih predmetih, ki so ž njim v zvezi,
ali pa vsaj v pismu. Odtod izvira množica narodopisnih časo¬
pisov in knjig pri romanskih in germanskih narodih. Vendar
to ni več stara romantiška navdušenost za »narodne sve¬
tinje«, ampak novejši narodopis stoji tudi pod vplivom veli¬
kega napredka naravoznanstva. Sedaj nas zanima ves
človek in ves narod, ne samo duševne lastnosti, ampak
tudi telesne, in ne veruje se več v popolnoma
samobitno kulturo kateregakoli naroda, v popolno iz¬
virnost in osebnost njegovega mišljenja in čutenja, ki se
izraža v njegovih verovanjih, šegah in navadah, v pesmih,

3

pravljicah in pregovorih. Mi danes vemo, kako so plodi člo¬
veškega uma ravno tako kakor razni tovari romali od naroda
do naroda in povsod zapustili svoje sledove, in ravno tako
jasno je dokazana resnica, daje človeški duh povsod jednak
in da si v podobnih razmerah povsod stvarja jednake pred¬
stave. Marsikatera prazna vera, šega in navada je pri nas
že precej obledela, ne vemo, kaj pomeni, ali bo nam takoj
razumljiva, ako jo poiščemo pri nas in pri sorodnikih v
starših časih, ko jo n. pr. preganjajo cerkveni zbori ali duhovni
pisatelji, še bolj jasna pa nam bo, ako jo najdemo pri popol¬
noma nesorodnih narodih celo v Afriki in Avstraliji, ki so
se ohranili na prvih stopnjah človeškega razvitka. Te nazore,
pred katerimi so se s početka prekriževali narodnjaški in uče-
njaški romantiki ter celo primerjajoči jezikoslovci, ki nikakor
niso mogli dopuščati primerjanja »plemenitih« indoevropskih
narodov z avstralskimi divjaki, so najbolj stvarili in razširili
Angleži (Lubbock, Tylor, med Nemci Bastian), in po njih je
pomlajena in razširjena stara znanost, ki se v prvi vrsti za¬
nima za nižje ljudstvo, dobila celo novo ime »folklore«
(= volkslehre, v nemščini volkskunde), tako da se danes na
vseh jezikih govori o folkloristiki. V našem jeziku bi temu
odgovarjala beseda ljudopis  (kakor češki lidop>s\  ali Ijudoznanstvo^
kar ni neutemeljena novotarija, kajti besedi ljudstvo  in ljudski
se pri nas še rabita.

Med Cehi in Slovaki so nabirali narodopisno gradivo
njih prvi buditelji, učenjaki in pisatelji, ki so tudi na nas
južne Slovane vplivali. čelakovskyje pokazal svetu češke
in druge slovanske narodne pesmi in pregovore ter dramil
brate ob Dravi in Savi, naj se tudi oglase s svojimi zakladi; nje¬
gove »Narodni pisnč slovanske« (1822,1825,1827) in Safarik-
Kollarjeve narodne pesmi ogrskih Slovakov (1823, 1827),
pomnožene v Ko 11 ar j cvili »Zpievankah« (1834, 1835), spod¬
bujale so naše in druge jugoslovanske rojake; z Erbenom,
najboljšim zbirateljem češkega narodnega blaga, bilje Stanko
Vraz v najožji zvezi. V Češkem muzeju, osnovanem 1. 1818.
po primeru graškega Joaneja, in v »Časopisu českeho Mu-
seum« (od leta 1827.) našle so domovinske in rodoljubne
težnje svoje središče. .. V znanstvenih delih o sedanjosti in
preteklosti češkega naroda nahajamo povsod v duhu časa ro-
mantiške pojme, ki so zapustili svoje sledove tudi v javnem
življenju. Kaj je narodno pesništvo koristilo pesnikom pri
vseh Slovanih in tudi pri Čehih, vemo vsi dobro. Da je pa
Čehom stvarila narodna umetnost tudi velike glasbene mojstre,
kakor Smetano jn Dvoraka, je svet šele v naših dneh iz¬
vedel. A med Čehi so se gojile že dolgo jednake težnje,
naj bo vsa narodna umetnost vzor sedanjim umetnikom. V

4

tem duhu je vplivala na umetnike in občinstvo največ »Umč-
lecka Beseda« v Pragi. Med slikarji je posebno Jožef Manes
vedno opominjal, da se je treba od naroda učiti, posebno
z ozirom na motive v  in ornamente, in je s tem namenom
večkrat potoval po Češkem in Moravskem. S svojim delo¬
vanjem je probujal tudi narodopisce in rodoljube, ki so se
začeli zanimati za vse narodno življenje. Tako vemo n. pr.,
daje Manes na Moravskem vplival na vso rodbino Wanklovo,
ki ima za tamošnji narodopis največje zasluge.

V novejšem času se je narodopisno gibanje začelo znova
posebno na Moravskem, kjer je v prvi dobi zbiral Sušil
narodne pesni. Tu se je posebno med bogatimi H a n a k i, med
Vala hi v njih je pač iskati s Slovani pomešane ostanke
nekdanjih planinskih rumunskih pastirjev, ki so s svojimi
čredami celo v te kraje došli — in med Slovaki, katere
po pravem'deli od njih bratov na Ogrskem le deželna meja
in kulturna zveza s češkim plemenom, ohranilo mnogo sta¬
rega, bolj izvirnega in zares lepega v narodnem življenju,
v nošah, v šegah, stavbah itd. Na te posebnosti so Moravani
in njih posamezna plemena jako ponosni. Da jih odkrijejo
in pokažejo svojim »manje slovanskim« bratom na češkem,
osnovali so 1. 1883. pod vodstvom prof, llavelke in dr. Wankja
»Vlastenecky musejni spolek« v Olomucu, ki je začel izdajati
svoj »časopis«, v katerem je spodbujal rojake, naj zbirajo
razne zgodovinske in sedanje predmete iz ljudskega življenja,
posebno pa vzorce narodnega šivanja, pletenja in vezanja.
Mnogo so posebno na poslednjem polju delovale in še delu¬
jejo \Vanklove hčere in druge ženske, ki imajo razen Olomuca
še v brnski »Vesni« svoje središče. Najbolje pa je narodna
narečja in ves narodni život opisal šolski svetnik
Fr. Bartoš v Brnu, danes gotovo najboljši slovanski etnograf,
katerega dela je že peterburška akademija znanosti počastila
s svojim darilom. Iz Olomuca se je izdalo tudi geslo, da je
treba ne samo umetniška dela narodova, ampak tudi vse
njegovo staro in častitljivo življenje hraniti in na novo pre¬
bujati, ako se je že izgubilo. To se je učilo z besedo in
peresom, nazadnje pa tudi v dejanjih na narodopisnih raz-
stavicah. Prva je bila 1. 1887. v Nemčicah pri Prostejovu,
in skoro so ji sledile i druge. Razstavljali se niso samo
predmeti, ampak ljudstvo samo je predstavljalo tudi svoje
slavnosti, obrede, šege in navade. Moravane so pa takoj
posnemali ogrski Slovaki, ki so v tem zanimanju za
narodopis v starem romantiškem duhu iskali tolažbe in
zaslombe za svojo tlačeno narodnost. Tudi tukaj so se jako
udeleževale ženske tega gibanja, in njih društvo »Živena«
priredilo je leta 1887. prvo razstavo »slovenskych vyšivok«

5

v Turčanskem sv. Martinu, v malem mestecu, ki je narod¬
nostno središče ogrskih Slovakov.

Na Češkem je bolj iz praktičnih namenov vzbudila tako
gibanje že leta 1877. gospa znanega zaslužnega narodnjaka
Jqs.  Naprstka, ki se je obogačen z ameriškimi skušnjami in
denarjem trudil, da povzdigne med svojimi rojaki narodno
industrijo in obrt, zaradi česar jim je zbiral v svojem »Pru-
myslovem museju« dobre vzore. Umetna narodna vezila in
pletila so imela torej v tudi to nalogo, in njih zbiranje je našlo
naslednike po vsem češkem. Že 1.1879. priredil je v Pragi prof.
Studnička razstavo češko-moravskih noš, »Umelecka Beseda«
pa je izdala 1. 1880. proglas, naj se čuvajo tudi stare stavbe.
Od te dobe se 'za-nje jako zanimajo arhitekti in slikarji.

Tako se je zanimanje za narodopis v precej obsežnem
pojmu širilo že pred jubilejno deželno razstavo leta 1891.
Kakor na drugih, je bila tudi tukaj kakor nekaka pritiklina
»češka chalupa«. Po študijah profesorjev Jiraska in Koule
ter akad, slikarja J. Prouska stvari! je arhitekt A. Wiehl
neko idealno severnovzhodnočeško kmetiško hišo. V tej se
je pomestilo staro, lepo rezano pohištvo s slikami, domača
posoda, narodno pecivo, nekaj noš, predstavljenih na figu-
rinah, posebno mnogo pa narodnih našivkov (vezil in pletil)
na raznih oblačilih. Mnogo takega gradiva je bilo tudi na
galeriji glavne razstavne palače. In glej! Poleg glavne palače
z deli češke industrije ni bilo drugega mesta, kjer bi se ro¬
jilo toliko ljudi in kamor bi se obiskovavci nekolikrat vračali,
kakor v češki halupi. Češka inteligencija je nekako pobožno
gledala hišo, v kakršnih so se narodili mnogi buditelji
češkega naroda in predniki marsikaterega sedanjega me¬
ščana, ljudstvo samo pa je bilo nekako iznenadeno, ko je
videlo sebe na razstavi. Vsega, kar je bilo tu zbranega,
seveda ni v vsaki hiši, posebno pa tako lepega in starin¬
skega ne, in to je seveda vzbujalo še posebno pozornost.
Večkrat pa so si ljudje tudi govorili: Vidiš, tega pa vendar
nimajo, takih reči je pri nas še več in še lepših, one pa so
drugačne. Temu se je začudil tudi nam Slovencem dobro
znani ravnatelj narodnega gledišča, F. A. Subert, in opazoval
je skoro vsak dan obrskovavce češke hiše. In tako se mu je
rodila misel: kaj pa bi bilo, ako bi mi zbrali take predmete
iz vseh čeških dežel in med ogrskimi Slovaki, razen hiš,
našivkov, obleke in posode ves antropologični, jezikoslovni,
sociologični, glasbeni in sploh umetniški materijal, skratka,
ne dala bi se stvariti velika narodopisna razstava, ki bi
kazala češki narod na koncu 19. stoletja?

Ne vem, je li gosp, ravnatelj Subert teoretično zasle¬
doval moderno folkloristično gibanje, ali zdi se mi, da je

6

kot jasna glava precej sam pogodil pravo, kar se morebiti
mnogim učenjakom ne bi posrečilo. Iz člankov, katere je
spisal v »Osveti« o razstavnih pripravah, vidim, da je bil
ne samo v začetku, ampak tudi pozneje duša vsemu podjetju
kot glavni polnomočnik odborov in njegov podpredsednik.
Po dolgih in raznovrstnih bojih je nazadnje obveljala v
glavnih rečeh vendar njegova heseda. Gotovo je kot rav¬
natelj češke drame in opere ter kot dramatiški pisatelj
pridno študiral svoj narod, tako da je lahko povsod dajal
dobre svete, saj je celo ustanavljal merilo hišnim modelom.
Mnogo mu je seveda pomagal njegov položaj v pisateljskem
in umetniškem svetu, znana so mu bila pota k višjim go¬
spodom ter k avtonomnim in državnim uradom, z ljudmi pa
dober glediščni ravnatelj seveda zna ravnati in jih organi-
zovati. Na delo pa so ga nagibali razni nameni. Prvi je
seveda bil, naj se porabita sijajni uspeh jubilejne razstave
in občna narodna navdušenost za novo razstavo, ki bi vzbu¬
jala narodno samozavest ter širila slavo in moč češkega
naroda doma in na tujem. Mali narodi branijo se najbolje
s tem, da se svoje individualnosti kakor največ zavedajo.
Razstava pa naj bi zapustila tudi viden spomenik: češki
narodopisni muzej, za katerega bi se dalo pridobiti mnogo raz¬
stavnih predmetov. Pri tem je imel na misli vzorni ljudopisni
nordiški muzej v Stockholmu in muzej grofov Dzieduszyckih
v Lvovu, v katerem je zbranih tudi mnogo ljudopisnih pred¬
metov. In tretjič: v dobi politične razdraženosti in razcep¬
ljenosti češkega naroda naj si poiščejo njega sinovi tolažbo
in mir v skupnem delu za ves narod.

Ravnatelj Šubert je napisal program take razstave in
ga v 300 izvodih razposlal pisateljem, umetnikom, delavcem
na narodopisnem polju, poslancem, časnikom in važnejšim
društvom. Od vseh strani so prihajali pritrjevalo i in navdu¬
šeni odgovori. Razni vplivni in izkušeni možje so obetali
svoje sodelovanje, kajti obče se je čutilo, da je jubilejna
razstava vendar-le predstavljala samo gospodarstvo, indu¬
strijo in obrt kraljestva češkega, premalo pa ves češki narod,
njegovo slavno minulost in duševno življenje. Posebno važne
pa so bile mlade moči, ki so upoznale novo folkloristiko.
Ravnokar sta se vrnila iz svojih študij po evropskih stolicah
dr. C. Zib rt in dr. L. Niederle in sta začela priprave za
izdavanje časopisa »Cesky L id«. To Šubertu prej ni bilo
znano, njima pa ne, kaj namerava gosp. Šubert. Tu imamo
lep primer, kako lahko v isti dobi razni ljudje in z raznih
stališč prihajajo do istih rezultatov, ki so v duhu časa.

Ali še nekaj je treba omeniti. Tudi narodopis v novem na-
ravoznanskem in kulturnozgodovinskem zmislu lahko dovolj

služi narodnemu ponosu in narodni odgoji v korist lepše bo¬
dočnosti, tembolj kor se ne navdušuje slepo za vse, kar se
nam zdi narodno, ampak nas uči resnice, ki je vendar
povsod ne samo smoter znanosti, ampak tudi najboljši temelj
vsakemu početju. Kaj nam de, ako izvemo, da nam marsičesa
ni stvaril mitičen »slovanski duh«? Vsa novodobna kul¬
tura je večstoletno delo vseh narodov, in vpraša se le,
koliko je kdo ima, kaj je kdo v njo prinesel in
kako je ono, kar je od drugih s p r e j e 1, i p a k po
svoje prenaredil. V tem oziru ima pa vsak narod svoj
značaj, poleg telesnih posebnosti tudi svoje duševne, ki so
odvisne od njegovih zemljepisnih, verskih in zgodovinskih
razmer. Neizmerno zanimivo je, da so si med Slovani tudi
danes Poljaki najprej osvojili sodobno folkloristiko, ali vsaj
osnovali prvi popolnoma narodopisu posvečeni časopis
»Wisla« (1. 1887.) pod vodstvom Jana Karlowicza v Varšavi.
V začetku stoletja po izgubi svoje »Ojczyzne« bili so Poljaki
najbolj pripravljeni za stvarjenje romantiškega slovanskega
duha proti germanskemu, danes pa živi večina poljskega
'naroda v nenormalnih razmerah in seje po takem hitro lotila
novega sredstva, s katerim lahko kaže svojo narodnost. Za
»Wislo« je prišlo skoro (1. 1889.) na svetlo »Etnograličeskoe
Obozrenie« v Moskvi, katerega urednik J. Jančuk, Malorus
iz kraljestva Poljskega, je sam pisal tudi v »Wislo«. Po
primeru teh izvrstno uredovanih časopisov je bil osnovan
(leta 1891.) zbornik »česky Lid«, posvečen študiju češkega
ljudstva na Češkem, Moravskem, Sleškem in Slovaškem.
Uredništvo antropologičnega in arheologičnega oddelka je
prevzel dr. Lubor Niederle, ki je znan kot pisatelj izvrstne
knjige o antropologiji, kulturnohistoričnega in etnograličnega
oddelka pa dr. čenčk Zibrt, ki se je že proslavil kot pisatelj
večjih in manjših študij iz svojega, predmeta. Neizmerno mar¬
ljivega predhodnika in sovrstnika ima Zibrt v prof. Winterju.
časopis je hitro združil mnogo izvrstnih sodelavcev po vseh
čeških krajih.

Po takem so bila tla češki narodopisni razstavi tudi v
znanstvenem oziru temeljito pripravljena. Resnobna znanost
in narodna navdušenost sta si podali roke; ali tega še ni bilo
dovolj, da se stvari tako ogromno delo, kateremu
doslej ni bilo primera. Treba je tudi tako kulturnega,
trud olj ubivega in zavednega naroda, kakor je češki. »Narodo¬
pisno gibanje« se je razširilo nazadnje med ves narod. Od
1. 1891. do letošnje spomladi je bilo v čeških deželah 175
(ako se doštejejo prejšnjo, bilo je vseh okoli 200) razstav in
razstavic, na katere so prihajali zastopniki glavnega odbora
in provincialnih odborov, da se pogovarjajo in določujejo,

1

8

kaj in kako je treba zbirati; večjih narodopisnih shodov je
bilo 13, predavanj o narodopisnih rečeh po mestih in vaseh
je bilo na tisoče, saj so jih samo dijaki imeli okoli 1400;
sej in sejic raznih odborov seveda še več, pri čemer je še treba
opomniti, da so Čehi o takih prilikah mnogobesedni govorniki.
Razstava jim je torej jemala neizmerno mnogo časa in moči,
Sam praški izvrševalni odbor je imel do razstave 200 sej, ali
poleg njega je delovalo tam še 33 pododborov in odsekov.
Poseben »Vestnik« je od 1. 1893. vsakih 14 dni poročal o
pripravah, poučeval in budil sodelavce na deželi. Seveda je
tudi med Čehi ogromno razvito časnikarstvo podpiralo pri¬
prave, in celo v lističih po deželi so se nahajale vedno se
ponavljajoče y kratice: NVČ (narodopisna vystava českoslo-
vanska), NMč (muzeji in NSC (společnost — društvo). Z a
svojo narodopisno r a z s t a v o j e s o d e 1 o v a 1 n a z a d n j e
v e s n a rod, d o b r o p o u č e n i n i z vrstno ve d e n. Vs 1 e d
t e g a j e tudi bilo mogoče pokazati svetu ves narod
češki in slovaški, in tako se je priredila razstava, ka¬
kršne še dosedaj ni bilo. Svetovne in deželne razstave so
imele sicer že tudi narodopisne oddelke, ali povsod so se
kazali le odlomki narodnega bitja, tako tudi na etnogralični
razstavi v Moskvi I. 1867. Vendar niti starejše romantiške
niti novejše folkloristiške ideje se niso rodile na čeških
tleh, ali y v živo obliko, v celotno sliko so jih prestvarili
ndjprej Čehi, in sicer tako velikansko, vkusno in krasno,
da bo drugim narodom težko jih doseči, ker za tako bolj
idealno delo ne zadostujejo stotisočne subvencije, ampak
za to je tudi treba marljivih in spretnih delavcev, ki ne
iščejo denarnih koristi, in pa naroda, ki ni samo za svojo
narodnost, ampak tudi za resno in težavno delo navdušen.

Preveč prostora bi bilo treba, ako bi hotel podrobno
poročati o pripravah, dasi bi to za. Slovence in druge Slo¬
vane bilo bolj koristno, nego opisovanje razstave same, kajti
ne vem, so li celo oni rojaki, ki so razstavo videli, zadosti
premišljevali, koliko človeških moči, časa in truda je bilo
za-njo treba. Omenim naj torej še le važnejše reči.

Mnogo pogovorov in prepirov je bilo o vprašanju, kaj
se naj razstavi. Mlajši ljudopisci in sam ravnatelj Šubert so
mislili več ali manj le na ljudstvo po vaseh, potem tudi
na obrtnike in delavce po trgih in manjših mestih. Vendar
kje so tukaj meje, posebno pri tako razvitem narodu, kakor
je češki? In marsikaj, kar se še danes med ljudstvom hrani,
prišlo je na kmete vendar iz mest in od visoke gospode,
meščanski pisatelji, umetniki in učenjaki, ki so stvarili se¬
danjo češko kulturo, pa prihajajo v velikem številu iz kmetov
in delavcev, .ali pa so vsaj iz kmetiškega življenja zajemali

9

svoje snovi in oblike. Po takem so razni možje zahtevali,
naj se program razširi na ves narod do najvišjih aristokra-
tičnih slojev in na vsa polja narodove delavnosti in omike.
To bi po pravem zahtevalo novo občno razstavo in pri tem
še razširjeno na vse češke dežele. Križali so se seveda tudi
stari romantiški (v tem duhu je napisan posebno proglas
Eliške Krasnohorske) in novi folkloristični pojmi. Vendar sp
je iz vsega tega stvarilo nazadnje nekaj srednjega in zares
primernega: jedro razstavi je ostal 1 j ud op is, ali
dodani so bili kulturnozgodovinski oddelki od
p ra ve k a do naših dni. Tu je bilo torej prostora dovolj
za ves narod, ali nazadnje . si plemstvo vendar ni postavilo
svojega paviljona, in tudi socijalnodemokratiški delavci so
zakrivili, da delavski stan ni bil tako predstavljen, kakor se
je nameravalo. Odstopili so, ker se jim ni moglo dovoliti,
da precej rdeče nabarvajo statistiko dohodkov tovarnarjev
in svojih plač.

češka narodopisna razstava se je imela sploh boriti z
velikimi ovirami. Zaslužni in za delo sposobni starejši in
mlajši možje so opešali ali se pa odstranili, ker se niso
ujemali z večkrat spremenjenim programom, ali niso hoteli
ali pa niso mogli zastonj žrtvovati dragega časa, ali pa so
izgubili vero v uspeh vsega podjetja. Res jim ni bilo lahko
ostati vztrajnim. Razstava je bila najprej predložena za 1. 1893.,
potem vsaj za 1. 1894., ali ker je bil leta 1893. češki deželni
zbor predčasno zaprt in ni mogel sklepati o podpori, morala
se je preložiti na 1. 1895. Najbolj so torej politične razmere
zakrivile tako prelaganje in neko malodušnost, kar pa ni
bilo slabo za dolge in težavne priprave. Kmalu po začetku
pravega dela je bilo namreč proglašeno (13. sept. 1893) iz¬
jemno stanje za Prago in okolico. S tem je bilo omejeno
pravo zborovanja, in glavni odbor je trepetal celo za svoj
život, tako da si je takoj imenoval testamentarnega nasled¬
nika, katerega si je pa moral šele stvariti, da bi lahko na
vsak slučaj njegovo delo dokončal. »Narodopisna společnost
(društvo) českoslovanska« je bila sicer že 1. 1891. ustanov¬
ljena, ali ni začela svojega delovanja, ker je bilo treba vseh
moči za razstavo; vendar v tej zadregi si jo je odbor takoj
prikrojil za vsako potrebo in jo za dobo razstave šele takrat
zastavil, ko se je prepričal, da mu ipak ne preti nobena ne¬
varnost. Vlada sicer ni rada videla priprav za novo razstavo,
na kateri se je bala omladinskih in morebiti tudi drugih de¬
monstracij, ali zabranjevala in naravnost ovirala jih tudi ni.
Podpore pa, moralne in materijalne, letošnja razstava od
vlade ni dobila nikake; ni ji pokroviteljstvoval namestnik
grof Thun, kakor jubilejni, in država je odklonila svojo pod-

1*

10

poro, akoravno je odborov memorandum poudarjal, da Je
razstava tudi dobra priprava za kako bodočo avstrijsko! Še
število razstavnih sreček je bilo iz 500.000 skrčeno na 200.000.
Razstava pa tudi zaradi tega ni bila po godu vplivnim kro¬
gom, ker je bila izključno češko narodno podjetje, pri ka¬
terem ni bilo mesta deželni dvojezičnosti. Ne bomo se torej
čudili, da deželna zbora moravski in sleški tudi nista dala
nikake podpore, ali treba je omeniti, dajo je na Moravskem
vsaj proračunski odbor predlagal. Na Slovaškem pa se za
razstavo ni moglo niti javno agitirati, ker tam tiči v vsakem
narodnem gibanju »panslavizem«; korporacije, društva in
tudi posamezniki pa se je niso mogli udeležiti, da se ne
pregreše proti celokupnosti ogrske države. S pomočjo doma¬
činov je odbor tam večino predmetov nakupil, ali še izmed
teh so bili nekateri pri odpošiljatvi zaplenjeni. Odbor je
moral biti še zaradi tega posebno previden, da ne da ogrski
vladi prilike za reklamacije pri avstrijski vladi, ki podjetju
itak tudi ni bila naklonjena.

Podpora je torej prišla le od deželnega zbora kraljestva
češkega, od stolice Prage, od narodnih ustavov, mest in
okrajev ter od požrtvovalnih posameznikov. Denarja pa je
tudi bilo mnogo treba. Že 1. 1893. so bili stroški preraču-
njeni na 550.000 gld., ali potem je bilo treba še precej od¬
dati za razne stavbe, in šele takrat, ko je razstava kazala
že lep uspeh, se je odbor odločil tudi za novo fontano, tako
da so stroški znašali okoli milijona gld. Treba je tudi pomis¬
liti, da na taki razstavi večinoma razstavljavci ne plačujejo
za odmerjene jim prostore in da tudi instalacijski in prevozni
stroški večinoma spadajo na odbor.

Ker vlada ni bila razstavi prijazna, je tudi plemstvo
ostalo pasivno. Nekoliko zaslugo ima ipak, da se ni proti-
vilo deželni podpori (62.000 gld.), brez katere razstava ni
bila mogoča, kajti to je bila tudi moralna podpora, in šele
za deželnim zborom je sledila 4*raga (15.000 gld.) in za njo
druga mesta. Pa ne samo z ozirom na vlado se plemstvo
ni odločilo za sodelovanje, ampak tudi zaradi političnega
nasprotstva, ki se je med njim in večino češkega naroda
močno zaostrilo. Razdraženost nekaterih velikašev je šla
celo tako daleč, da odboru niso hoteli prepustiti niti zani¬
mivih, nedavno najdenih izkopin. Koliko je pa ostalo kul¬
turnozgodovinskih, neizmerno važnih reči v čeških gradovih!
Ni bilo težko tudi pokazati, kako je živel češki plemič, po¬
sebno manjši, v preteklih stoletjih, kar bi bilo posebno važno
za starejšo dobo, ko je plemstvo bilo še popolnoma narodno.
Pomislimo tudi, da si je ljudstvo marsikaj prisvojilo od svoje

11

gospode in je to le dalje ohranilo. Popolnost zgodovinske
slike češkega .naroda je od tega gotovo trpela.

Takim podjetjem, kakor narodopisni razstavi, je seveda
treba tudi čislanega in visokopostavljenega predsednika.
Za take si Cehi, ki so sicer veliki demokrati, vedno radi
zbirajo visokega plemiča. Ali takrat so tudi pri tem imeli
svoje križe. Kakor poklican za to mesto je bil grof Jan
Harrach, ki se šteje k najbolj narodnim aristokratom ter za
narodna podjetja ne samo žrtvuje, ampak tudi umeje delati
in dobro voditi. Bil je res izvoljen za predsednika glavnemu
odboru, ali kmalu je to mesto odložil, kakor se mi zdi vendar
le bolj zaradi tega, ker se kot čist romantik 1 ) ni ujemal z
mnogimi odborniki in ni bil zadovoljen, ako se ni zadosti
oziralo na njegovo kompetencijo. Pri iskanju primernega
kandidata morali so odborniki nazadnje seči po mladem
in malo znanem, ali imeli so prav srečno roko. Dr. jur. Vla¬
dimir grof Lažansky ni bil samo za parado, ampak je sam
jako marljivo delal, potoval in agitiral. Bil je tudi požrtvo¬
valen in je dal češki razburjenosti, ko je moravski deželni
zbor odklonil vsako podporo (budžetni odsek je vsaj 5000 gld.
namesto 20.000 gld. predlagal), prvi duška z 2000 gld., tako
da je zavržena podpora po njegovem zgledu bila v kratkem
več kot nadomeščena. In še jedno dobro lastnost je imel:
govori dobro tudi češki. Zalibog je treba to še tudi pri
Cehih posebej,poudarjati, saj je celo še predsednik jubilejne
razstave iihbl težave s češčino. Grof Lažansky seje po takem
lahko v odboru in med narodom popolnoma udpmačil, in ni
ga danes med Cehi bolj popularnega plemiča od njega.

Aristokrata pa nazadnje ni bilo na častnem mestu, kjer
bi ga najbolj pričakovali. Cisto narodni značaj razstave seje
kazal tudi v tem, da ji je protektor bil C. Gregor, primator
kraljevskega glavnega mesta Prage. Vendar med častnimi
predsedniki nahajamo poleg državnega poslanca Adamka,
ki je mnogo deloval za narodopisju razstavo, in etnografa
Bartoša tudi grofa Harracha in državnega poslanca grofa
Arnošta SyIva-Taroucca. Poslednjega ime pa ostane
zvezano z razstavo in. s češkim narodopisom sploh. Možje,
ki so razstavo pripravljali, so takoj mislili, da ji mora biti
jeden glavnih namenov osnovanje Narodopisnega mu¬
zeja, v katerega bi lahko takoj prešlo mnogo razstavnih
predmetov. Za tega je seveda treba primernih prostorov,

‘) N. pr. je blagi grof že zadnja leta žrtvoval precejšnjo svoto za
delo, ki dokazuje, da so pirenejski Baski — Slovani. Temu iskanju
starih Slovanov po vseh kotih še vedno ni konca! Iščimo in izučujmo
rajši žive! Stokrat bolje bi n. pr. denar bil porabljen za kako delo o
Slovakih.

12

dokler muzej ne dobi svoje strehe, česar pa ne bo mogoče
s v koro doseči. Odborniki so se spomnili, kako se je nekdaj
Češki muzej pomeščeval v aristokratičnih palačah, in imeli
so hitro dve palači na misli. V prvi vrsti jim je šlo za veli¬
častno Nostičevo palačo na Prikopu, na najodličnejši in naj-
dostojnejši ulici praški. Sedanja posestnika, grof Sylva-Taroucca
in njegova žena, rojena grofica Nostic, ki živita navadno na
svoji graščini, pokazala sta takoj, da razumeta nalogo plemstva
med svojim narodom. Najlepši prostori, za katere se je še pred
kratkim ponujalo bojda 20.000 gld. letne najemnine, so za
deset let brezplačno prepuščeni Narodopisnemu muzeju. Tako
je lahko razstavni odbor že imel seje v svojih prostorih, po
razstavi pa je vse prostore, ki so bili že v začetku premajhni,
takoj napolnil in popolnoma uredil, tako, da se je muzej mogel
že 15. maja 1. 1896. odpreti. Prekosil je druge muzeje tudi v
bogastvu takih reči, ki se že dolgo zbirajo. Tako je n. pr.
zbirka noš v njem samo po darilih večja nego v bero-
linskem »Museum ftir deutsche Volkstrachten« ali pa v mo¬
skovskem Rumjancovskem muzeju.

II. Razstavišče. Narodopisni oddelki.

Kaka pa je bila razstava sama? Težko je povedati,
kaj je človek videl, še manj pa se to da opisati in oceniti.
Morem torej le v glavnih potezah ohraniti spomin na veliko
delo bratskega nam naroda. Črez Vltavo in novi VII. okrog
mesta Praškega se vozimo do Stromovke. Pri vhodu na
razstavo vidimo vse »kakor 1. 1891. Na lepo razvedeni loki
nas pozdravlja češki lev iz cvetlic, na njenem koncu še stoji
spomenik najslavnejšega češkega kralja Jurija Podebradskega,
namenjen njegovemu rojstnemu mestu. Na levo in pravo so
shranjene iste stavbe, pred nami pa stoji velikanska industri-
jalna palača, vzorno delo moderne tehnike, ki skoro izključno
rabi železo in steklo. Na njenem stolpu se blišči na večer
češka krona, pri vhodu pa vidimo kipe cesarja Leopolda v
ornatu češkega kralja po jedni, cesarja Franca Jožefa po
drugi strani. Tu se je predstavljala pred štirimi leti visoko
razvita češka industrija. Kako je bilo mogoče to palačo in
skoro vse nekdanje razstavišče napolniti z narodopisno raz¬
stavo, posebno če ji je glavni .smoter ljudoznanstvo, mislil
sem si večkrat pred prihodom v Prago. Vendar kmalu
sem se čudil, kako se je dalo toliko predmetov zbrati in
razstaviti, in rad sem verjel, da je moral odbor pustiti še
marsikaj v skrinjah, ker ni imel prostora dovolj, da bi se
isti predmeti večkrat ponavljali.

13

Oglejmo si najprej jedro razstave. Tu imamo v sredini
pred seboj plastične in navadne mape d e ž eri češke krone
in Slovaškega. Jednako se nam predstavljajo tudi razni
kraji in mesta, potem geologija, rudninstvo, rastlin¬
stvo in meteorologija čeških dežel. Potem izvemo
vse statistične podrobnosti o Cehih in deloma tudi o Slo¬
vakih (vseh je. v Evropi in Ameriki 8,117.008). Ne plašijo pa
vas samo številke, ampak razne mape, kartogrami in diagrami
vas mičejo, da se vendar zanimate za raznovrstno statistiko
o prebivavstvu vsega Češkega, Moravskega in Sleškega in
njih okrajev. Tej skrbi in temu trudu, da se vse številke
nagledno predstavijo, čudili se bomo na celi razstavi. O te¬
lesnih lastnostih (antropologija) češkega naroda nas
poučujejo jednaki pomočki, potem pa mnogoštevilne foto¬
grafije, slike, kostenjaki in črepinje, posebno iz starejše dobe.

Potem pride na vrsto jezik češki. Na posebni mapi
se skušajo določiti stara narečja po plemenih, ki so se na
Češkem naselila; sedanja narečja pa predstavljajo posebne
mape, Duškova za Češko, Bartoševa za Moravo in Bondova
za Slovaško. Izloženi so tudi primeri češčine iz raznih dob
ter primeri sedanjih narečij. Na Češkem v zadnjih letih
zbirajo dialektologiško gradivo posebno marljivo učitelji po
»vzornih stavkih«, katere je sestavil prof. Dušek po zgledu
nemških dialektologov tako, da se v njih nahajajo kolikor
'mogoče vse posebnosti, ki so v glasoslovju in oblikoslovju
mogoče. Seveda je tudi treba popolnega vzorca dotičnega
narečja v kaki pravljici in pa zbirk posebnih besed vsakega
kraja. Izložena so tudi važnejša gramatična in dialektologična
dela; delavce na teh poljih nam predstavljajo fotografije, imena
zbirateljev dialektologičnega gradiva pa so zapisana na kar¬
tonih, podobnih spominskim ploščam. Seveda je bilo treba
omeniti tu tudi sorodstva češkega jezika z drugimi slovan¬
skimi jeziki in njih razmerja med seboj, ali to je predstav¬
ljeno pomanjkljivo in tudi krivo. Cehi niso izvedeli, koliko
je drugih Slovanov, iz delitve slovanskih jezikov pa se niso
mogli mnogo učiti. Človek skoro ni mogel verjeti, da se na¬
haja med narodom, ki. je vsemu slovanstvu dal Dobrovskega
in Safarika. Tudi primer, kako plitvo je vse naše »slovanstvo«!

Kako si ,narod stavi svoje hiše, gospodarska po¬
slopja, mline na vodo in veter, žage in kovačnice; kako
si je stavil v prejšnjih časih lesene cerkvice, kapelice- in
zvonike, stare županske hiše po mestih in »rychte« na
kmetih, kažejo nam najprej natančno delani modeli. Pred
seboj vidimo cele »statke« (posestva) v najbolj tipičnih vzor¬
cih iz različnih krajev ali pa rojstne dome znamenitih mož,
kakor Jungmanna in Riegerja. Modeli so navadno tako de-

14

lani, da se lahko odprejo ali razložijo, in po takem imate
tudi njih notranjost pred seboj.

Naravno bi bilo, da sedaj idemp v češko vas, ali
ostanimo v palači in oglejmo si oddelke na levi strani. Tu
se nam v sredini skupno predstavlja, kako še češko in slo¬
vaško ljudstvo ob delavnikih in praznikih oblači, kako
si svojo obleko krasi s šivanjem, pletenjem in vezanjem.
Tu imamo neštevilna oblačila, moška in ženska, od navadnih
starodavnih iz domačega platna do najbogatejših iz volne,
sukna in svile. Še lepše pa se nam vsa obleka predstavlja
na mnogih, neizmerno dobro izdelanih figurinah. Večkrat
se vam zdi, posebno iz daljave, da imate pred seboj žive
ljudi, in ne morete se zadosti načuditi raznovrstnosti, lepoti
in bogastvu narodnih noš.

Tudi šege in navade češkega ljudstva so po mogoč¬
nosti predstavljene. Na slavnostne dni od sv. Miklavža črez
vse leto spominjajo nas podobe, popisi, maske, slavnostni ko¬
lači in raznovrstno pecivo. Posebno bogate so zbirke veliko¬
nočnih jajec, pravih »pisank« — kakor se govori po neka¬
terih krajih naše domovine - - ker povsod nahajamo na njih
neizmerno umetno izvedene geometrične ali pa figuralne in
rastlinske motive. Kaže se nam tudi, kako si ljudstvo »mala«
svoje hiše, posebno na Moravskem; vidimo podobe svetnikov
na steklu, domače loke in celo lekarno, karte,, igrače vaških
otrok itd. Nadalje gledamo »smrt«, kako jo dekleta nosijo
v vodo, in valaški »bača« (pastir) vrti z vrvjo neizmerno
hitro drog ob drevo in dela pred nami sveti živi ogenj, ki
ne sme ugasniti, dokler so črede v gorah. S. figurinami sc
nam celo predstavlja, kako se mladina shaja na prejo, in
kako jemlje na Moravskem zadnje tri dni v pustu vso ob¬
činsko oblast (»pravo«) v svoje roke. Najbolj pa nas mika
velika skupina, ki predstavlja »kraljevo ježo« med morav¬
skimi Slovaki. »Kralj« (mladenič) je oblečen kakor ženska,
ovešen s trakovi in v ustih ima rožo. Po strani jezdita
njegova pomočnika, tudi ženski oblečena, konji (seveda v
pravi veličini), pa so med seboj zvezani s trakovi. Za njimi
prihajajo, deloma še tudi na konjih, trobentači, poslanci in
— nabiravci. Kralj je namreč ubog in prosi milosti. Ta običaj
je bil nekdaj o v binkoštih na Češkem navaden, ali tudi na
Bavarskem in Svabskem in sploh v zahodni Evropi je bil
znan kralj prosjak (Bettelkdnig).

Poseben oddelek nam kaže, kaj ljudstvo čita, piše
in si pripoveduje. Navzlic visokemu razvitju Guten-
bergove umetnosti na Češkem prepisovali so vendar, posebno
učitelji in »pismaki«do najnovejših časov molitvice, kancionale,
računske, lekarske in gospodarske knjižice, zbirke pregovorov,

15

pravljic, vraž i. t. d. Take knjižice imajo večkrat prav lepe
sličice. Listine in dopisi nam pričajo, da so Cehi že davno
hoteli imeti vse »črno na belem«, in največji siromak je
pisal večjo oporoko, nego jo danes zapušča milijonar. Izmed
duhovnih knjig so se dolgo skrivala dela čeških bratov, ali
tem bolj marljivo prebirala. V novejšem času so buditelji
češkega naroda seveda najbolj skrbeli za ljudstvo, ki je imelo
in še ima blizu jednake vkuse in potrebe, kakorpri nas in
povsod. Najvažnejša knjiga je seveda koledar, in Cehi imajo
prvega tiskanega že iz leta 1489., leta 1894. pa jih je izšlo
108. Svoje hiše si je ljudstvo krasilo s »hišnimi blagoslovi«
in svetimi podobicami, ki so večkrat prav neokretno izvedene,
ali kažejo prosto in nepredvzeto mišljenje.

O narodni pesmi, godbi in plesu se seveda pri
Cehih da posebno mnogo pripovedovati in kazati. Na razstavi
vidimo najstarše zapiske narodnih pesmi, njih zbirke in zbira¬
telje, in na mapi se nam jako poučno predstavlja, kje so se našle.
Ni pa se pozabilo tudi na »kramarske«, semenjske in podobne
pesmi novejših časov. Med množico domačiji plesov, ki jih
ima češki narod in si jih je večinoma sam ustvaril, ) naha¬
jamo tudi polko s celo njeno zgodovino. Znano je, da jo je
izmislila navadna kmetiška deklica, Ana Chadim, hčerka
krčmarja v Petrovicah poleg Selčan, ki je služila v okolici
Melnika in v Kostelcu nad Labo ter se omožila z nekim
dninarjem. Svoj »ta neč na polo« (polovico, od tod ime, ne
od Poljakov) je kazala prvilTrat 1. 1830. v Kostelcu. Melodijo
je zložil tamošnji učitelj Jožef Neruda, v salon pa je novi
ples presadil češki deželni stanovski plesni mojster Raab v
Pragi; odtod ga je prenesel v Pariz, in tako je »polka
francaise« romala potem čez London, Milan in Peterburg v
beli svet. Raab je bil nazadnje plesni učitelj na dunajskem
Terezijanišču, Nerudo in njegovo ženo pa so 1. 1876. hudo¬
delci v Vodolki, kjer je užival svoj pokoj, umorili. Zanimivi
so bili dokazi, kako še danes nastajajo narodni plesi in pa
pesmi, katerih očetje in matere so neznani. Ako se pomisli,
da ima na Češkem že vsako srednje mesto svoj listič, moramo
se pač čuditi, kako se še nahajajo »pesniki«, ki stavijo svojo
luč pod mernik. Da takih pesmi no dela ves narod, kakor
sc je nekdaj mislilo, nam je danes že popolnoma znano.
Bogata je seveda zbirka glasbenih instrumentov, in čudimo
se, kako so se nekateri, kakor n. pr. dude, še do danes ohra¬
nili med ljudstvom, ki je v glasbi tako razvito. Na razstavi
nas bodo »dudaki« še večkrat razveseljevali.

’) Dr. Č. Žibrt (Jak se kdy v Čechach tancoval.o, v Pragi 1891) je
naštel v celem 7 plesov na avstrijskem Sleškem, 17 na Slovaškem, 133
na Moravskem in 193 na Češkem.

16

Še bolj žive in zanimive slike nego sistematični od¬
delki predstavljajo nam krajevni in plemenski raz¬
delki ob stenah.

Vse, kar. že dosedaj znamo, je tu v celoti zbrano; k
temu pa so še dodane vse kulturnozgodovinske stvari, katere
so za kateri kraj ali pleme po mestih in vaseh važne. Za¬
četi moramo zopet na levi strani in tukaj bomo hodili po
čeških krajih od vzhoda na zahod, kajti v tem redu so se
tudi ohranile prvotne narodove osebnosti. Najprej se čudimo
lepoti in bogastvu ogrsko-slovaškega oddelka, posebno oble¬
kam, domači posodi in orodjem. Ne manj pisana in popolna
je razstava moravskih Slovakov. Med drugim vidimo cel
prizor s slovaškega trga (semnja), ki nam v prekrasnih ligu-
rinah predstavlja noše iz krajev okoli Kyjova, Ogrskega
Broda in Ogrskega Gradišča. Akademični slikar Jožka Uprka
pa nam je zbral cel »salon« svojih slik iz slovaškega živ¬
ljenja, med katerimi je »Romanje k sv. Antonu« znano že
po vsem svetu. V tem oddelku lahko tudi prvikrat opazu¬
jemo notranjost hiš. Mize, stoli, skrinje, bogato opravljene
postelje i. t. d., vse se nam kaže v resnični podobi, in izvrstno
delane figurine nas spominjajo na ljudi, ki žive med temi
predmeti.

Prvo ceno bi pa jaz prisodil oddelku »Valašsko«. Severo¬
vzhodna Morava je ustvarila zares vzor narodopisne raz¬
stave; njen oddelek je bil najbolj popoln, sistematičen in
znanstven, tu je res predstavljeno vse, kar more kraj in
njega ljudstvo v vsakem oziru karakterrzovati. To že bolj
planinsko in nekoliko gotovo z romunskimi pastirji pomešano
pleme, ki se mora bolj boriti z naravo nego drugi Moravani,
ima poleg svojega ponosa tudi neko posebno energijo. V
sredini razstave nas spominja več kot stoletna zibelka Pa-
lackega, da se je »oče naroda« narodil med ljudmi, ki pra¬
vijo o sebi »my zine naši \alaši«, kar se nekako sliši tudi
iz njegovega gesla: »Štol  K s vojem u«.

Crcz moravske meje gremo za kratek čas k Slezanom
na Opavskem in Tešinskem, kjer češki živelj prehaja v polj¬
skega, potem se vrnemo na Moravsko k Hanakom, ki ne
skrivajo svojega bogastva in svoje imenitnosti v češki pre¬
teklosti, kajti njihovi so Komenskv, Blahoslav in v novejši
dobi Sušil, od tod pridemo v okolico Brna, za katero se je
pobrinilo največ žensko društvo »Vesna«, in pri zahodno-
moravskih llorakih zapustimo v narodopisnem oziru naj¬
zanimivejše kraje.

V oddelkih iz kraljestva češkega ne nahajamo več tako
raznovrstnih in starih noš ter prvotnih razmer v ljudskem
življenju, ali čudimo se vendar, kako se tudi tukaj v raznih

17
ToZ*
krajih, posebno pa na bavarski meji okoli Plzni in Doma-
žlic (od tod so noše v »Prodani nevesti«) ljudje oblačijo po
starem, bogato in lepo. Sicer pa tudi v drugih krajih moški
in ženske skrbe, da njih novodobna-obleka hrani marsikaj
starega in narodnega. Posebno pa se cene raznovrstna ženska
ročna dela. Kakor nikjer so poleg vasi tukaj zastopana tudi
mesta v neštevilnih predmetih, slikah, fotografijah, spisih,
zemljevidih i. t. d. Tako lahko opazujemo, da je bila Češka
vedno imenitno kulturno središče v srednji Evropi. Vsi mo¬
goči tuji vplivi so tukaj zaporedoma vladali in se križali.
Tako je na primer za značaj ženskih noš važno, da se je
v njih večinoma ohranil rokoko. V teh oddelkih vidimo po
takem tudi mnogo zgodovinskega, še bolj pa se nam kaže
ogromen napredek sedanje Caške. Najbolje je tukaj pred¬
stavljen srednječeški okraj Hlirfl-Hio, kar je zasluga državnega
poslanca Adamka. Tukaj je res zbrano vse, karkoli vam
more pričati o preteklosti in sedanjosti vsega okraja.

Podobno sistematično razstavo iz vasi in mest ima še
Slanski okraj v posebnem paviljonu.

Še bolj skupno podobo o življenju češkega ljudstva pa
dobimo, ako zapustimo glavno palačo in idemo navzdol v
češko vas. Za drevoredom, ki deli gornje razstavišče od
dolnjega, bili so pred štirimi leti veličanstvenj paviljoni
češkega plemstva, ki je tu kazalo svoje visoko razvito gospo¬
darstvo; letos pa je zavzelo te prostore češko ljudstvo. Ta
zunanja sprememba je bila neizmerno značajna za vso raz¬
stavo. Tu smo popolnoma na kmetih. Pri vhodu je postavil
vaški umetnik iz južne Morave križ, na katerem vidimo vse
muke Gospodove, poleg njih pa še monštranco, božji grob,
Adama in Evo in še marsikaj drugega. Vas sama ima okroglo
jajčnato obliko in šteje v celem 24 stavb. V sredini stoji
stara lesena cerkev iz okolice Pardubic, kakršnih je že malo
med Cehi. Še ta cerkev je bila obsojena, naj izgine z zemlje,
ali arhitekt Sochor si je izprosil milost, da jo sme on po¬
dreti. Vse notranje dele prenesel je semkaj na razstavo,
pokriti vhod črez potok, stolp in podstrešje pa je postavil
po svojih študijah o takih starih stavbah. V tej obliki ostane
še dolgo časa na svetu, kajti olomuški knez in nadškof jo
je podaril neki vasi svoje škofije. V jedni iz kmetiških hiš
v vasi nahajamo tudi staro leseno šolo z vsemi posebnostmi,
o katerih ve današnji svet že prav malo.

Dalje najdemo star mlin, ki je do najmanjših podrob¬
nosti ponarejen, kovačnico, moravsko slovaško vinsko klet
in ribamo. Iz malega ribnika pri cerkvici nam ribič lovi
ribe in rake, v njegovi koči pa nahajamo cel muzej ribarskih
orodij, in izkušen starec plete pred nami nove mreže.

18

Hiše v vasi pa šo presajene/ semkaj iz vseh češko¬
slovaških krajev. Nekatere so postavili domači tesarji popol¬
noma po svoji navadi, druge pa arhitekti, ki so marljivo
študirali vse posebnosti svojega okrožja ter ustvarili neke
idealne hiše, pri katerih nahajamo vse, kar je za dotične
kraje značajno. Strokovnjaki so se o tem mnogo prepirali,
in moramo jim pritrditi, da mnogi arhitekti niso znanstveno
postopali. Resnično je, da takih hiš, ki bi imele vse, kar
tukaj vidimo, nikjer ni. Sicer pa tudi tukaj dobivamo občne
pojme o stavbinski umetnosti češkega ljudstva. In kake raz¬
like vidimo na tem majhnem prostoru! Od siromaških slo¬
vaških »chalup«, od »kopaničarske izbe« drvarjev na morav-
sko-ogrski meji, v kateri ne najdemo niti žreblja, pridemo
do moravskih bogatih »gruntov« in do kmetiških dvorov na
češkem, v katerih se večkrat prav gosposki živi, čitamo
sicer tožbe, da stare lepe stavbe ginejo, ali vidimo pred
seboj tudi tako starino, da imajo kmetje na Sleškem še danes
posebne kamrice in hleve — za vojake,

V sobah, kamrah, kuhinjah, v podstrešjih in na dvo¬
riščih je seveda vse kakor v resnici. Ljudje se nam senl-
tertja predstavljajo le v ligurinah, večkrat pa imamo tudi
žive pred seboj. Tu nam kaže moravska babica, kako slika
hiše brez vzorcev iz glave, tam nam delajo umetne pisanke;
drugod nam ponujajo domače kolače, večkrat pa zajdemo v
krčme, kjer nam igrajo, pojejo in plešejo, da je veselje. V
jedni siromašni koči najdemo celo novorojenčka, ki je za¬
gledal beli svet na razstavi. Ne vem, katero številko bo imel
v krstnem listu, ali če so stariši varčni, mu lahko prihranijo
lepo doto, kajti mnogi obiskovavci, posebno dame, ne pri¬
hajajo zastonj gledat, kako rastejo otroci pod ubožno streho.
Zunaj in znotraj pa nahajamo povsod red in čistost in neko
resnobno vedenje. Z druge strani pa je realizem tako daleč
dotiran, da na nekem dvorišču vidimo tudi pripetega pra¬
šička, o katerem hudobni jeziki pripovedujejo, da si ga odbor
redi za božič; v valaškem oddelku pa je tudi ta prepotrebna
žival sama svoja ter se sme svobodno po kaluži valjati in
rvati, kjer more. Valahi so se namreč tudi tukaj posebej
pokazali in nad drevoredom postavili svojo kočo z gospo¬
darskim poslopjem, svojo sušilnico, žago, kovačnico, salaš
(pastirska koča v gorah) in seveda tudi — svojo krčmo.

Pri vhodu v vas pa je postavil slikar A. Liebscher
»valaško madono«, to je kapelico, kjer se v duhu narodnih
pesmi in pripovesti na treh slikah predstavlja rojstvo Gospo¬
dovo. Kapelica ostane na gori Radhošt, katero je v mladih
letih opeval Palacky.

19

V vasi se čudimo marsikaterim starodavnim posebno¬
stim. Priznati moram, da sem bil neizmerno iznenadcn, ko
me je šele narodopisna razstava poučila, da so se ostanki
jugoslovanske zadruge ohranili med Slovaki, in sicer najbolj
med takimi, kakršne še mi v naših krajih večkrat vidimo.
Vsak »glažar«, ki priroma s svojega Slovenskega (Slovaškega)
v našo slovensko domovino, je iz trenčanske stolice (župa¬
nije). V nerodni, ubožni kotlini med visokimi gorami na meji
med trenčansko, nitransko in’ turčansko stolico leži vas Cič-
many. Tukaj in pa na meji turčanske stolice proti Moravi,
v Lazih in okolici najdemo še stara »gazdovstva«, in čič-
mansko gazdovstvo vidimo kot najbolj tipično na razstavi.
Tu živi več rodbin pod jedno streho; najstarši člen je »gazda«
in vlada s svojo »gazdino«, semtertje je pa najstarši mož
gazda, žena najmlajšega pa gospodinja. Tema so vsi drugi
med seboj ravni členi podvrženi.

Gazdove skrbi so večkrat prav velike; svoje vladarstvo
on rad odstopi tudi mlajšim sposobnejšim močeni. V nekaterih
gospodarstvih pa prehajajo gazdovstva v obrokih s člena na
člen. Solastnik more postati vsak moški člen, ki prestopi 24. leto.
Nepremakljivi imetek je skupen in nerazdeljiv, denarni do¬
biček pa si členi dele vsako leto po ravni meri. Gazdovstvu
je treba mladih delavskih moči; zaradi tega se mora vsak
novi člen ženiti. Nevesta ne dobiva nikakih nepremičnih
stvari, zato pa gotov denar in veliko obleke, dvajsetero
oblačil in še več. Lep primer, kako so si ljudje povsod po¬
dobni; vsakdo hoče imeti svoj imetek in se ž njim ponašati,
kolikor se le da. Ako ni zadosti moških v domu, vzame se
samo v potrebi po skupnem posvetovanju »pristupnik«, ki se
v domu oženi.

V vasi »čičmany« imajo vse združene rodbine jeden
velik dom. Pri tleh je »černa jizba«, kjer po dnevu vsi delajo
in jedo. Tu jim gospodinja tudi kuha, za kar ima peč in poleg
peči ognjišče, nad katerim visi kotel. Okoli sten so klopi, proti
peči v kotu pri mizi najdemo jedno ali dve klopi tudi za starce
in za mladež. Pri izbi-sta dve »komori«, napolnjeni domačega
orodja in pridelkov. Na vrhu pa so tri, navadno štiri komore za
ženske. Na koliko so te stavbe, kakor misli mladi slovaški arhi¬
tekt Jurkovič, pravi tip lesenih staroslovanskih, dokler so še
naši predniki v zadrugah živeli, bilo bi treba še natančneje pre¬
iskati, kajti pri Jugoslovanih se navadno za vsako rodbino
dostavi nova hišica za-se. Kdor prestopi hrvaško mejo na
Štajerskem, lahko že od daleč spozna vasi, v katerih so se
še zadrugo ohranile ali pa šele pred kratkim razdelile. Pa
zadruga ni bila samo slovanska uredba, ni treba danes več

20

dokazovati. Izgubila pa se je povsod iz jednakih vzrokov,
kakršni se z žalostjo opazujejo tudi pri Slovakih.

Koliko je treba previdnosti pri takih občnih sklepih, naj še
pokaže drug primer. Med Koraki v gorskih krajih olomuških
in brnskih ima vsaka hiša svojega rodbinskega svetnika, po
katerem se vedno krsti najstarejši sin. To bi marsikateremu
romantiku zadostovalo, da v hišnem patronu pri Srbih in
Moravanih vidi tako nekaj praslovanskega, vsaj iz dobe Cirilove
in Metodove, ako ne iz poganske. Zadnja trditev bi še bila bolj
verjetna kot prva, ker svoje domače božke ali vsaj duhove so
tudi Slovani imeli: po takem bi domači svetniki lahko bili
takozvani kulturni prežitki. Vendar kakor v mnogih slučajih,
kjer se je prej iskalo Bog ve kaj poganskega, imamo tudi
tukaj nekaj celo krščanskega in morebiti precej poznega
pred seboj. V srednjem veku je imela vsaka vladarska hiša
svojega patrona. Nekak red v dajanju imen se nahaja po
mnogih krajih (n. pr. po starem očetu) in se lahko popol¬
noma samostalno razvija, ker so zato povsod jednaki pogoji.
Tako se n. pr. v ponemčeni češki in popolnoma nemški
aristokraciji hranijo od roda do roda čisto češka imena,
kakor Zdenko, Jaroslav, Jaromir, Bohuslav itd.

V vasi imamo poleg drugih zabav proti večeru tudi
gledališče. Ne mislim na diletante, ki se na Češkem pogosto
nahajajo, ampak tu je samo jeden igravec za sceno, ki go¬
vori v raznih glasovih in vlači semtertje viteze in razboj¬
nike, hudobne brate in nemilosrdne očete, nesrečne ljubčke
in nezveste žene. Takih gledaliških »ravnateljev« z mario¬
netami roma še do danes po čeških vaseh kakih 60.

Na staro vaško oblast nas spominja »rychta«. To je
jednonadstropna stavba v duhu starih, lesenih mestnih in
vaških občinskih hiš. V zidanem pritličju je krčma s staro-
češko kuhinjo, in tu se vedno igra in pleše tudi po stari
češki navadi. Po starinskih stopnicah pridemo v prvo nad¬
stropje v »konšelsko« dvorano, kjer se nam s figurinami pred¬
stavlja vse »rihtarsko« uradovanje. Starih rihtarjev, »konšelov«
(v tej obliki so mogočni rimski consules prešli v naše čase!),
biričev in njih posebnih pravic danes ni več v vasi, pač pa
se z nova oživljajo v mestih. Tu imate zopet primer
češkega društvenega življenja: celo »rychto« so namreč dali
postaviti »baračniki«; pred 14 leti so nastala v obrtniških
krogih društva z namenom, da hranijo starodavno kmetiško
življenje. Dohodki njih »po sosedski« prirejanih zabav, med
katerimi so tudi »posviceni« (= žegnanje) in romanje, žrtvu¬
jejo se »Matici šolski«.

Ko smo videli, kje in kako živi češko ljudstvo, moramo
tudi izvedeti, kaj in kako dela. To se nam je o marši-

21

katerem kraju že pripovedalo v njegovem oddelku, ali tudi
skupno se nam predstavljajo večinoma v nekdanji »češki
halupi« zemljedelstvo,. živinoreja, bčelarstvo, vrtnarstvo, go¬
zdarstvo in lov. Tu imamo modele gospodarskih poslopij in
strojev, statistiko, diagrame in mape, iz katerih izvemo, kako
se v posameznih krajih zemljišča uporabljajo, kaj donašajo,
kako so zadolžena itd. Razen tega je osrednje gospodarsko
društvo za kraljestvo češko prirejalo v raznih obrokih od
začetka do konca razstave izložbe gospodarskih strojev in
orodij, živine in plodov.

III. Kulturnozgodovinski oddelki.

Na razstavi pa se nam predstavlja tudi ostala ročna
in duševna delavnost vsega češkega naroda, ali ne samo
sedanja, ampak tudi pretekla. Tako smo prišli do kulturno¬
zgodovinskih »dodatkov«, ki pa niso manj važni nego
ljudopisni oddelki. Za Slovana, ki se hoče poučiti o napredku
in moči češkega, naroda, nahaja se prav za prav tukaj največ
zanimivega. Iz vasi pojdimo najprej v »Staro Prago«.

Tudi misel Stare Prage ni izvirna, ali Pražani so
segli dalje nazaj nego Parižani in Dunajčani; tudi so svoje
delo prav resnobno izvedli in ga niso preveč porabili za
krčme in prodajalnice. Vzeli so iz Starega mesta Mali trg
iz slavne dobe, ko je cesar Rudolf stalno v Pragi prebival,
torej s konca 16. stoletja. Vendar podobe takratnega »rynečka«
niso našli, in tako so arhitekti morali marljivo študirati
sedanje hiše, podobe iz prejšnjega stoletja in zgodovinske
vire. Praga se lahko ponaša, da je njena zgodovina od
VI. Tomka preiskana in popisana (dosedaj 10 knjig), kakor
malokatera druga, v novejšem času pa različni strokovnjaki
dopolnjujejo ta občni obraz. Po takem smo dobili Staro
Prago, ki morebiti ni bila v vseh podrobnostih istinita, pač
pa v svoji celoti. Gotika- ki je zapustila Češki toliko slavnih
del, mora se že umikati italijanski renesansi, ali oba sloga
sta si še mogočna soseda. Lepe hiše so si stavili stari Pra¬
žani, ne tako suhoparne kakor mi; svetle in tudi zložne
sicer niso mogle biti, ali živelo se v njih ni slabo. Tako se
je n. pr. leta 1575. v hiši pri »zlatem kolesu« — seveda ima
tudi na razstavi vsaka hiša svoje zgodovinsko ime — na¬
štelo samo pri jedni rodbini 240 blazin in duhen! In kako
živahno in veselo sploh je bilo življenje na tem trgu! Ba¬
varski princ Ferdinand je leta 1578. tu v štirih tednih po¬
trosil 50.000 gld., za ono dobo ogromen denar. Sicer pa so
v teh hišah živeli tudi prav mešani ljudje, tudi taki, ki so

22

»na dan« delali in samo ponoči hodili semkaj »spat«. Blizu
cerkve sv. Linhartu pri »zlatem konju« pa je v starih listi¬
nah zapisan celo »Franciscus Brancaleon Palaeologus«, štal-
mojster Vojteha Kaplira, torej vsaj na videz potomec bizan-
tijskih cesarjev, ako ni bil kak sleparski klativitez.

Od zunaj je bilo v Stari Pragi vse izvrstno ponarejeno;
samo tako daleč realizem ni šel, da bi se tudi nesnage iz
hiš na ulico spuščalo. Znotraj pa smo mogli samo pritličja
opazovati. Poleg krčem smo videli prodajalnice in meščansko
kuhinjo 16. stoletja (priredilo jo je društvo »Domačnost«), v
kateri je bilo vse pravo in izvirno. V domu »v raju«, kjer
je bila prva lekarna za dobo Karla IV. od laškega magistra
Angela ustanovljena, priredilo je društvo farmacevtov za
kraljevino češko s pomočjo mnogih lekarnarjev lekarno in
latinsko kuhinjo iz 16. stoletja, po kateri se je človek kaj
plaho oziral; posebno strašna je bila velika zver, ki vas je
hotela v lekarnici s. stropa požreti. Po takih »krokodilih« -
tako se je imenovala pošast v katalogu — si je lahko ljud¬
stvo ustvarjalo v »lintverne«. Zanimivo je bilo tudi ogledati,
kako so stari Cehi delali denar! Seveda so nam v ponov¬
ljeni »mincovni« kovali sanio medalje, katere smo si lahko
kupili za spomin.

Tudi jedro kulturnozgodovinski razstavi je
v glavni palači, in sicer na desni strani. Tu nas najprej
zanima književnost. Njen razvitek do najnovejše dobe je
hotel literarni odbor kvantitativno in kvalitativno predstaviti,
pri čemer so kakor povsod posebno pomagale mlade moči.

Preglede čeških knjig vseh strok smo imeli v precej
popolnih zbirkah, ali bolj poučni so bili diagrami, katerim
smo se posebno tukaj čudili, kajti bilo je treba pomisliti,
koliko dela je bilo ž njimi. Z navpičnimi in vodoravnimi
črtami, s palicami v raznih barvah in s krogi se nam je
predstavljal razvitek češke književnosti. Tu smo videli na
diagramih, kako je stopalo in padalo število čeških bogo-
slovskih, katoliških in evangeliških knjig, in kako je v no¬
vejšem času zopet naraslo. Istotako se nam predstavlja
posebno za novejše čase pravniška, zdravniška, iiiosofska,
staroklasična, češka slovniška in literaturnozgodovinska
književnost, svetovna poezija v čeških prestavah, duhovna
poezija, beletristika (v letih 1800- -19 69 spisov, 1880—89
1375), glasbena, zgodovinska, životopisna, zemljepisna, matc-
matičnolizična, kemična, narodopisna, inženerska, risarska,
krasnopisna in tesnopisna, zemljedelska, vojaška, telovadna,
ognjegasilska in ljudopisna književnost. Posebne diagrame
imajo almanahi, koledarji in časopisi. Prvi pravi časnik iz¬
šel je leta 1672; v 1. 1848—49 je število časnikov kakor

23

povsod naenkrat jako naraslo in potem zopet padlo; velik
napredek se opazuje zopet od leta 1870.: takrat je izhajalo
čeških listov 72, 1. 1894. pa je bilo njih število 528! Povsod
vidimo, kako važnost za prerojenje češkega naroda so imele
knjige in časniki.

Ravnatelj Madiera je pa še nazadnje priredil velik dia¬
gram, na katerem se je vsa češka književnost po glavnih
dobah predstavljala. Na veliki mapi je človek po večjih ali
manjših barvanih palicah lahko sodil, kako so se n. pr. Cehi
v svoji takozvani zlati dobi najbolj zanimali za bogoslovske
spise, tako da jih v naj novejšem času šele po ustanovljenju
češke bogoslovske fakultete komaj dosegajo. Čudimo se, kako
so se tudi pri Cehih nekatere važne stroke le malo negovale, in
kako se je to v najnovejšem času na srečo zboljšalo. Za čisto
znanost v svojem jeziku so se-Cehi sicer brigali že od 1.1821.,
ko sta prof. Purkyne in Preši osnovala časopis »Krok«, delo¬
vali so pridno v vseh strokah, ali vidi se, kake skoke dela
znanstvena književnost po ustanovitvi češke tehnike, vse¬
učilišča in akademije.

V kvalitativnem oziru se je moral odbor precej omejiti.
Skušal je, da predstavi glavne pisatelje češke, dasi so skoro
vsi spomeniki o Dobrovskem, Safarlku, Kotlarju in llavličku
zloženi v češkem muzeju, od koder se niso izposodili. Po¬
srečilo pa se je vendar odboru, da je tudi o njih marsikaj
zbral. Pri drugih ga je posebno podpirala pieteta in dobra
volja sorodnikov. Tako so nasledniki sami neizmerno na-
gledno predstavili delavnico imenitnega fiziologa Purkynja,
tovarnik J. Prič pa delavnico in burno življenje svojega očeta
■J. V. Priča. Z znanjem in vkusom je priredil dr. Jakubec dvo¬
rano Nerudovo, Palackega in Jungmannovo ter oddelek
1 laikov in Erbenov, prof. Bfly dvorano Celakovskega, Dora
Ilanuševa pa oddelek J. J. Hanuša. Tu ste videli slike, kipe
in celo figurine teh mož z licem iz voska, njih dela, roko¬
pise, pisma, listine, ki pričajo o važnih dogodkih njih živ¬
ljenja, njih odlikovanja i. t. d. Posebno poučne pa so bile
imenovane delavnice in dvorane, pri katerih se vam je zdelo,
da ste prišli čeških velikanov obiskovat. Tu ste opazovali
aristokratičnega Palackega in njegovo trdo roko v rokopisih,
tam Jungmanna, kako je preživel na vrhuncu svoje slave
poslednja leta svojega življenja. O podrobnosti, o kateri nisem
nikoli čital v njegovih životopisih, poučil me je kolofonij na
njegovi mizi: Jungmann je namreč v svojih svobodnih uricah
prav pridno godel. Tu vidimo Celakovskega, katerega je po
težkih pesniških in pisateljskih skušnjah nazadnje znanost
tudi precej dobro redila, tam priprostega Nerudo, v katerega
knjižnici je ostalo mnogo od novejših pisateljev mu podar-

2

24

jenih knjig — nerazrezanih. Marsikateri domišljavi pisateljček
se je lahko tukaj prepričal, kako ga je cenil Neruda.

Videli ste tudi mape z rojstnimi kraji pisateljev na
Češkem, Moravskem in Sleškem. Razni diagrami so kazali
vpliv tujih smerov na češko literaturo, žalibog samo do leta

1620., naraščaj čeških pisateljev v novejši dobi, razmerje med
pesniško, znanstveno in poučno književnostjo v izvirnikih
in prevodih, prevode iz slovanskih jezikov in iz češkega
jezika v slovanske. Celemu oddelku pa je bila dodana čital¬
nica, v kateri so se nahajali časniki, časopisi in važnejša
draga dela. Vsakdo se mora čuditi visokemu razvitku češkega
tiskarstva in reproduktivnih umetnosti, kajti nekateri zavodi
se lahko merijo s prvimi v največjih evropskih središčih.

Kakor literatura, predstavljalo seje tudi gledališče
in glasba. Imponirala je seveda razstava »Narodnega
divadla«, ali zanimivo je bilo gledati nazaj, kako so se mu
tla pripravljala. Pretresel vas je pogled na izbico, v kateri
je v Plzni umrl Jožef’ Kajetan Tyl: mož, ki je toliko storil
za prebujenje češkega naroda kot igravec in pisatelj, ki se
je po vsakem ponesrečenem poskusu z nova navdušeno lotil
svojega dela, piše pred vami na škrinji ali prav za prav na
veliki kišti, kajti nima niti mize. Neštevilne glediške družbe
so se ustanavljale po čeških mestih in trgih, propadale in se
na novo rodile; danes ima »Jednota českeho herectva« (dru¬
štvo čeških igravcev) 20 odsekov po čeških krajih. Posebni
razstavi še imata mestno gledišče plzensko in narodno brnsko,
ali tudi o drugih izvemo marsikaj. Ne manj važna pa so
še danes društva čeških diletantov. Češke zabave si tudi v
vaseh ne morete lahko misliti brez domačih igravcev. Kakor
povsod, se Čehi tudi tu organizujejo, in njih »Ustrednl Matice
divadelnich ochotniku českoslovanskych«, ustanovljena leta

1886., šteje nad 100 društev. V diagramih se nam predstavlja
repertoir, finančni uspeh, sedanji stan in razvitek čeških
diletantskih gledišč, in njih mesta so še na posebni mapi
zaznamovana.

V glasbenem oddelku se nam kaže, da so Cehi že v
18. stoletju imeli imenitne skladatelje, med katerimi je spadal
Jožef' Mysliveček k najbolj priljubljenim v celi Italiji, Jurij
Benda pa na Nemškem; tudi so imeli imenitne goslarje in
pianiste. Glasbeno življenje na Češkem je bilo sploh visoko
razvito. Znano je, da je Mozart napisal Don Juana za Prago;
v letu 1811. se je tam odprl prvi konservatorij v srednji
Evropi (tako ima Praga tudi prvo vseučilišče in tehniko),
leta 1830. pa mu je bila dodana šola za orgljarje.

Glasba in petje tudi pomagata narodnemu probujenju,
in danes se lahko Čehi ponašajo s takimi narodnimi in v

25

celem svetu priznanimi skladatelji, kakor Smetana, K. Bendi,
K. Dvorak, Zd. Fibich, katerih podobe, dela in trofeje nam
razstavljajo. Med goslarji so uživali in uživajo evropsko
slavo Jožef Slavlk (j- 1833), Ferdinand Laub (f 1835) in
Fr. Ondfiček. Seveda niso pozabljena tudi pevska društva,
ki so toliko storila za prebujenje češkega naroda, in posebna
mapa nam kaže, kako so razširjena.

Čehi so v slovanskem svetu in drugod znani kot narod
arhitektov in inženerjev. Treba pa je tudi vedeti, da
so k temu največ pomagale šole in da je praška tehnika za
pariško najstarša v Evropi. Iz starših slogov se nam najbolj
predstavlja gotiški, ki je postal za Čehe zares nekako naroden
in jim je zapustil najlepše spomenike, kateri se v zadnjih
časih obnavljajo z veliko pieteto in s strokovnjaškim zna¬
njem. Razstava prof. Mockra iz treh dob češke gotike se
končuje z modelom prednjega zvonika katedrale sv.Vita, ki se
bo še na koncu tega stoletja pokazala v novi velikanski obliki.

Drugače ta oddelek ni popoln in predstavlja se nam
v njem le staviteljstvo naše dobe. Najbolj nam novodobni
razvitek kažejo praška okolična mesta. Tako so si Vinohrady,
katerih razvoj se nam v šestih dobah predstavlja od leta
1866., ko so imeli 57 hiš, do leta 1895., ko je njih število
naraslo na 848 (prebivavcev 40.000), zgradili cerkev sv. Lud-
mile za 384.000 gld., krasne in velikanske šole (meščanska
šola za dečke in ljudska na Smetanki je stala 250.000 gld.!)
mestno hišo, narodni dom (za 470000 gld.), okrajno sodišče
(za 130.000 gld.) in mestno vodarno.

Načrti in diagrami cest na češkem nam kažejo, da
se ta razvita dežela šteje med najnaprednejše poleg Belgije
in Francoske. Prvi poskusi z železnicami na kopnem so se
delali na češkem, in tam je bila res zgrajena prva, sicer
samo konjska iz Budejovic do Linča (koncem leta 1832.), na
kar spominjajo izloženi Gerstnerjevi spisi. Sedanji neizmerno
visoki razvitek čeških železnic nam seveda kaže poseben
diagram. Vse za železnice potrebne in tudi druge stroje
delajo si Čehi doma in posebno ponosno poudarjajo, da so
nazadnje tudi pri stavbah železnih mostov popolnoma iz¬
tisnili tujo konkurencijo, ki je na tem polju najdalje trajala,
in da danes sami uspešno tekmujejo tudi s tujimi tvorni-
cami daleč za avstrijskimi mejami. Iz drugih strok je danes
posebno razvita elektrotehnika. Glavni začetnik je tu Fr. Kfižfk,
katerega svetilnice so razširjene po vsem svetu.

Velik oddelek nam je predstavljal dragocene spomenike
umetelne obrtnije in industrije. Tu smo imeli zgodo¬
vinsko in sistematično zbirko našivkov (pletil in vezil), oblačil
in čipek. Tu in pri pohištvu razstavljene reči pa niso starše

2*

26

od 17. stoletja. Raznovrstnosti ženskih ročnih del se tudi
tukaj čudimo, skoro vsak kraj ima svoj slog, posebno na
Moravskem in Slovaškem. Tu in še potem v muzeju v Tur-
čanskem Sv. Martinu sem se čudil, kako imajo Slovaki razne
načine vezanja in pletenja ter povsod svoja izvirna imena.
Ne verujem sicer, da se je ta umetnost samostalno razvila,
in še manj, da so njene tradicije skupne vsem Slovanom,
ampak njen početek imamo iskati na vzhodu, od koder je
prešla k jugovzhodnim slovanskim (pr. popolnoma turško
terminologijo pri Hrvatih, Srbih in Bolgarih) in drugim na¬
rodom. Vendar y to je jasno, da so Slovaki in Moravani — na
koliko so tudi Cehi v kraljestvu imeli jednako ornamentiko,
še ni dokazano — k njim zanesene početke samostalno in
izvrstno dalje razvijali. Marsikaj je dolgo let potovalo s Slo¬
vaškega v tuje dežele, da se je potem vračalo v modnih
žurnalih kot tuje delo. Tako se pa tu ljudska umetnost, ki
že umira, zopet oživlja, in tu se nam kaže tudi pot, kako
se ohrani, kar se da ohraniti. Na Češkem že danes ni
več narodnega čipkarstva, vse se dela po vzorih, katere
kupci delavkam predlagajo, in prepričan sem, da se bodo
narodni motivi in ornamenti med Cehi in tudi drugod
razširili.

Pri pohištvu lahko opazujemo, kako se tudi ono po
modi in po novih potrebah menja. Kiparska, rezbarska in
kovaška dela so večinoma iz cerkev in nam pričajo, da je
katoliška protireformacija razvitku cerkvene umetnosti,
posebno pa kiparstvu, bila jako ugodna. Odlične so sličice
v starih čeških rokopisih do 16. stoletja. Znamenita dela
imamo posebno v kancijonalih. Se v 18. in celo v 19. sto¬
letju nahajamo pisane molitvice s sličicami v vsaki vasi.
Najlepše take spomenike imamo med moravskimi Slovaki,
in njih slog je jednak ornamentiki na pohištvu, našivkih
in pisankah. Lončarska dela so večinoma iz 17. in 18. sto¬
letja, ali pa do novejših časov s kmetov. Tudi tukaj se
odlikujeta Moravsko in Slovaško. Češko, steklarstvo, ki je
danes po celem svetu znano, razvija se v tej meri šele od
17. stoletja. V kronologičnem redu se nam predstavlja, kako
so Cehi delali denar, medalje in pečate. Govori se nam tu
še o razvitku in slogu stavbenih del.

Že do sedaj smo se v duhu večkrat prestavljali v
cerkve, ali imamo še tudi poseben oddelek, kato¬
liški in protestantski. V katoliškem nas mikajo po¬
sebno spomeniki na češke patrone in zakladi svetovidski, ki
so po dovoljenju kardinala nadškofa Schoenborna takrat
tudi prišli na razstavo, česar ni bilo mogoče doseči 1. 1891.
Na mapah in diagramih se nam predstavlja razvitek kato-

27

liske cerkve, bratovščin in katoliških društev med Cehi; v
podobah vidimo za narod zaslužne duhovnike, romarska
mesta in njih mapo; potem zbirko čeških madon (božjih
mater), devocijonalije in bogoslovno literaturo, staršo in
novejšo. Neizmerno zanimiv je v posebnem paviljonu
stopimo malo iz razstavne palače — evangeliški oddelek
zaradi bogate zbirke husitske in češkobratske književ¬
nosti, ki je imela tako slavno ulogo v razvitku češkega
jezika in slovstva. Seveda se nam na mapah, diagramih in
slikah predstavlja zgodovina evangeliške cerkve med Cehi.
Poseben' odsek ameriških evangeliških cerkev pa nam kaže,
kako se je tudi med češkimi kolonisti, med katerimi ni
mnogo evangelikov, razširilo sektantstvo.

V pravniškem oddelku nam lahko Cehi kažejo,
daje v njih pravu do obnovljenega deželnega reda (1. 1627.)
mnogo izvirnega, in da tudi na poznejši razvitek domače
pravo ni ostalo brez vpliva. Češka uredba so »zemske (de¬
želne) deske«, na katerih so se zapisovale razsodbe dežel¬
nega sodišča, sodniški zapisniki, navade, naredbe, sklepi
deželnih zborov in privilegije, razen tega pa dogovori in
pravne spremembe na nepremičnih posestvih. Ta poslednji
pomen se jim je ohranil do današnjega dne, in v tej obliki
imajo danes občeavstrijsko veljavo (Landtafel). Kdor se bolj
podrobno zanima za razvitek našega pravništva in posebno
upravništva, ve tudi, da se je še marsikaj drugega s Češkega
in Moravskega razširilo v druge dežele. Čudimo se na raz¬
stavi faktu, da še niti za cesarja Jožefa II. germanizacija ni
bila tako mogočna, kakor si mi in tudi Cehi večinoma
mislimo, kajti tudi iz te dobe še vidimo deželnozborske
zapisnike z nadpisom »Snemy«, še več pa raznih listin, ki
nasprotujejo današnjemu »notranjemu uradnemu jeziku«.
Ako še k temu vzamemo visoko razvito staro pravniško
literaturo, ki se nam seveda tudi kaže, bo nam pač jasno,
da je vse to Čehom in posredno tudi nam mnogo pomagalo
v bojih za jezikovno ravnopravnost. Med raznimi predmeti,
med katerimi je največ sodniških znakov, mečev in orodij
za mučenje, je pač mijbolj zanimiv deželni pečat s podobo
sv. Večeslava, ki se je rabil pri pečatenju deželnih dogo¬
vorov, n. pr. prisege kraljeve pred deželnimi stanovi in
stanov pred kraljem. Kos debla z izdolbenim križem pa nas
spominja, kako so se nekdaj stavili deželni mejniki v gozdnih
krajih, kjer bržkone ni bilo mnogo kamenja: smreke, jelke
i. t. d. so dobivale križe.

V trgovinskem oddelku se lahko prepričamo,
kako se Čehi z velikimi koraki osvobojujejo tujega kapitala,
in kako se tudi trgovine poprijemljejo, ki je dolgo časa bila

28

večinoma v tujih rokah. Naj le čisla govore: banke, ki so
čisto v čeških rokah, imajo 70 milijonov aktiv, hranilnice
polpetsto, posojilnice poldrugisto milijonov. Jako razgledno
se nam predstavljajo te razmerno velikanske svote. Tukaj
nimamo mape s črtami ali z dolgimi barvanimi pravokotniki
na steni, ampak veliko mapo Češkega, Moravskega in Sle-
škega (v merilu 1 : 75.000) na tleh, iz katerih se vzdigujejo
okrogle palice v raznih barvah (n. pr. rdeče pomenijo poso¬
jilnice); jeden centimeter višine takih palic pomeni 50.000 gld.
hranjenega kapitala. Tu se lahko vsakdo skoro prepriča,
kateri kraji še so zaostali, ker so neprebujeni ali pa siro¬
mašni. Neprijetne praznine vidimo posebno na jugozahodnem
Češkem, kjer se nahajajo največji latifundiji. Posebno se
čudimo visokim palicam praških bank, ki segajo skoro do
stropa 20 metrov visoko. Žalibog ni pokazano, koliko če¬
škega kapitala je še v deželni hranilnici, katera je po jed-
naki usodi kakor kranjska v nemških rokah. Neizmerno
hitro se razvija tudi društveno življenje med trgovci, trgo¬
vinsko šolstvo in trgovinska književnost.

Tudi tu je razstavni trgovinski odbor skrbel, da se
nam pokaže kos zgodovine v prodajalnici s kupcem in
njegovim učencem iz 17. stoletja; isto se kaže še po drugih
figurinah, ki predstavljajo praškega kupca in njegovo ženo
v prazniški obleki iz 17. stoletja, tako tudi prazniški oble¬
čenega »formana« ter praškega kupca v obleki oroženega
zbora trgovcev iz dobe kronanja Leopolda II. 1791. 1. Ni se
pozabilo tudi na starega poštarja iz 1. 1784. in poštnega
voznika (iz 1. 1826.).

Vsa čast češkemu dijaštvu posvetnemu in duhov¬
nemu! Tako moramo zaklicati, ko smo si ogledali oddelek
»študentstvo in visoke šole«. Visokošolci so najbolj širili
narodopisno gibanje. Imeli so neštevilna predavanja o raz¬
stavi, v kraje, kjer dijakov ni, kakor na Sleškem, so pošiljali
na svoje stroške posebne predavatelje; oni so večinoma
prirejali razstavice ali pa so se jih najbolj udeleževali; pri
dotičnih zabavah so razširjali češke plese in skrbeli za de¬
narni uspeh razstavic in velike razstave. Po takem je
seveda tudi akademični odbor narodopisne razstave storil
vse, da predstavi dostojno češko velikošolstvo. Na tablicah
in diagramih lahko študirate vso mogočo statistiko praškega
vseučilišča in tehnike ter bogoslovskih semenišč na češkem
in Moravskem. Predstavlja se nam število vseučiliščnih slu¬
šateljev po gimnazijah od 1. 1887. do 1. 1892., obiskovanje
skupnega vseučilišča od 1. 1835. do delitve, potem pa čisto
češka doba obeh visokih šol. Tu se lahko pač v vsem po¬
učite po podatkih zbranih iz 100.000 matic. 'Pako je n. pr.

29

za karasteristiko češke inteligencije jako važno, da je bilo
1. 1893. iz kmetfškega stanu pravnikov 28%, medicincev 33%,
filozofov 29%, tehnikov 23%, farmacevtov 11%; iz obrtni¬
škega stanu so dotične številke: 15, 13, 18, 19, 13; iz uči¬
teljskega stanu: 9, 9, 11, 5, 11: iz služabniškega in delav
skega stanu: 7, 3, 7, 5, 2. Proti temu so malenkostni odstotki
sinov doktorjev medicine in pravnikov: pravnikov 6, medi¬
cincev 4, lilozofov 2-1, tehnikov 2, farmacevtov 3; tako tudi
sinov arhitektov in inženerjev: 1'5, 1, 1, 2, 3; iz vojaškega
stanu prihaja kar samo 0’3% pravnikov, o drugih dijakih
pa se niti ne govori. Za 1. 1894. se je tudi poizvedelo, ko¬
liko dijakov vzdržujejo roditelji, koliko deloma roditelji, in
koliko*jih je, ki se sami žive (pravnikov 17’27%, medicincev
7’92%, lilozofov 36’53%, tehnikov 6’31%). Celih 19% vsega
dijaštva mora dajati instrukcije (16%) ali pa služiti po pisarnah.
Takim mundantom se plačuje mesečno za ves dan primerno
31’40 gld., za pol dne 18; pri instrukcijah so plače podobne,
ali nahajajo se tudi siromaki, ki se za 3 gld. na mesec
žrtvujejo.

Pri primerjanju številk drugih vseučilišč v Avstriji
vidimo; da je praško vseučilišče (1. 1892/93 : 2454 slušateljev)
po številu slušateljev prvo za dunajskim in da daleč pre¬
sega vsa druga (nemško v Pragi 1351, graško 1349), tako
da že te številke govore za potrebo drugega češkega vse¬
učilišča, ko bi ne bilo še drugih važnih vzrokov dovolj.
Malenkostne so številke drugih Slovanov na češkem vse¬
učilišču, največ 1. 1886. : 19, 1. 1891. pa samo 1, 1892 : 3,
1893 : 6. V letih 1876 do 1879 je bilo vsaj na tehniki vedno
10 do 11 Slovanov, ali zadnja leta se je tudi to število ne¬
izmerno skrčilo (1. 1891 v : 6, 1892 : 4, 1893 : 3). Za to pa na
Dunaju študira samih Cehov na leto 500 do 800. V obširni
(vel. 8° 162 str.) knjižici »Prfivodce. akademickym životem«
se pa obiskovanje tujih vseučilišč nikakor ne bbsojuje, ampak
celo hvali. Zato pa bi bilo treba svetovati tudi drugim Slo¬
vanom, ki se lahko svobodno gibljejo, naj vsaj jeden se¬
mester študirajo v Pragi. Neizmerno zanimive so številke
o skušnjah, ki pričajo o veliki nadarjenosti, še bolj pa o
pridnosti čeških dijakov. Tako n. pr. izmed medicincev do¬
seže doktorat v primerni dobi (v 6. letih) 70’7%, izmed
filozofov dela skušnjo v petih letih 76’5%.

Jako živahno je med dijaštvom društveno življenje.
Tudi tukaj izvemo, da je velika večina dijakov v društvih,
in sicer: pravnikov 77%, medicincev 87’45%, filozofov 85’71%,
farmacevtov 71’43%, tehnikov 88’11%. Med češko mladino
pa že več let neizmerno vre. Po oddelitvi češkega vse¬
učilišča namreč ni bilo treba več boja za ravnopravnost na

30

tem polju, in vsled tega kmalu ni več zadostovala stara
narodnjaška frazeologija. Realisti, v prvi vrsti njih, vodja
profesor Masaryk, so izdali geslo, da je treba narodni pro¬
gram revidirati in proglobiti. Razen tega je I. 1889., po¬
sebno pa 1. 1890. na Mickievviczevi slavnosti v Krakovu,
stopila češka mladina v ozko dotiko z radikalno poljsko in
rusinsko v Galiciji. Tako so se rodili češki »naprednjaki«
(pokrokari), ki so hoteli reševati socijalna in kulturna vpra¬
šanja. Dijaštvo naj stopi v zvezo posebno z delavci, naj
porabi svoj vpliv na politiko, naj se bojuje proti velikemu
kapitalu; vse narodnosti naj so jednakopravne in naj se
razvijajo na podlagi svojih lastnih moči — v praktiki je
bilo to obsojevanje postopanja Rusije s Poljaki in Malorusi,
za katere so se zahtevale jednake pravice — jn treba je
skrbeti tudi za povzdigo in emancipacijo žensk. Češki dijaki
pa so se tudi teh vprašanj lotili s posebno žilavostjo in
energijo ter svoje praške, gališke in nemške učitelje (mnogo
je vplival na-nje nemški socijalizem, posebno Beblova knjiga
»Die Fran«) skoro prekosili. Ker so se bolj delavni in spo¬
sobni dijaki pridružili novemu gibanju, so »naprednjaki« v
kratkem povsod zavladali, ali kmalu se je začela tudi
reakcija »neodvisnega dijaštva«, ki pa še ni našla svojega
pozitivnega programa. Ne dvomimo pa, da pri dobrem vod¬
stvu dijaštvo tudi tukaj pride na pravo pot, ker ima resne
volje dovolj, da misli in dela.

Na te novejše boje se spominjamo, ko vidimo zastave,
razne spomenike in publikacije (med njimi posebno mnogo
časopisov zadnjih let) najstarših akademičnih društev. Naj¬
večje in najslavnejše društvo je bil »Akademickv čtenarsky
spolek«, ustanovljen 1. 1849., razpuščen 1. 1889. (formalno
zaradi precej otročje adrese francoskemu dijaštvu), baš ko
je začel notranje hirati, ker se je slepo zapisal praznemu
»svobodomiselnemu« narodnjaštvu. Došlo je celo tako daleč,
da je 1. 1887. občni zbor z bombastičnimi frazami glasoval
proti nasprotnikom zelenogorskega in kraljedvorskega roko¬
pisa. Nasledovala ga je »Slavia«, najstarejše češko dijaško
društvo, ustanovljeno 1. 1848., oživljeno 1. 1869., ki je
do razpustitve »Akademickega spolka« imelo v prvi vrsti
gojiti slavistiko in slovansko vzajemnost. Vendar tudi to
društvo je 1. 1894. pokopalo pretirano naprednjaštvo in ne¬
spoštljivo kritikovanje vseučiliščnih profesorjev.

Veliko važnost so imela in še imajo strokovnjaška
društva, ki so nekdaj nadomestovala češka predavanja, danes
pa drugače dobrodelno vplivajo na svoje ude. Tu imamo
društva pravnikov, zgodovinarjev, matematikov, medicincev,

31

lilologov, kemikov, inženerjev, naravoznancev, slušateljev
strojništva in farmacevtov.

Nekaj posebnega je društvo »Stalcev«, ustanovljeno
1. 1878., katerega glavna naloga je ražsirjevanje čeških knjig
in prirejenje literarnih predavanj. V sedemnajstih letih so
društveniki plačali 100.000 gld. za knjige, kar pomeni po
trgovinski ceni 126.000 gld.! Po skušnjah bi niti peti del
ne bil porabljen za knjige, ko bi društvo svojih udov ne
bilo na to sililo in jim ne preskrbovalo olajšav pri nakupo¬
vanju. Zanimivost je tudi društvo za stavljenje akademičnega
doma, v katerem bi imela svoje prostore vsa akademična
društva. Lani se je že kupila hiša za 109.200 gld., ali treba
bo še nekaj let, da pridejo društva pod svojo streho.

Razen velikih občedijaških, strokovnjaških in podpornih
društev imajo pa češki dijaki še mnogo »kraj inski h ?d r iištev«
v Pragi, v katerih se zbirajo, zabavajo, poučujejo in podpi¬
rajo dijaki kakega okrožja, še več pa »mestnih društev« in
»lerijalnih klubov« po svoji domovini na Peškem in Morav¬
skem in celo Sleškem (»Opava« v Opavi). Razen prijatelj¬
skega občevanja imajo taka ferijalna društva nalogo, da
prirejajo zabave, slavnosti, dobrodelne bazare, predavanja,
na katera se v poslednjih letih posebno pazi, in da podpi¬
rajo vsa kulturna podjetja češka, človek se čudi, koliko
denarja imajo take družbice same, še bolj pa, koliko ga
nabirajo -za »Matico šolsko« itd.

Poleg tega pa še imajo vsa češka dijaška društva
neizmerno lepo in važno nalogo, katero nam je tudi
razstava kazala. Tu ste videli »vzorno knjižnico za ljud¬
stvo«, katero je poseben odsek sestavil na stroške aka-
-demičnega odbora in dijaštva. Obsega 220 vezanih zvez¬
kov v ceni 470 gld. Po razstavi bode darovana kaki
občini. Tako pravi katalog. Druga poročila pa nam še
pričajo, da je češko dijaštvo v ubogih in posebno germani¬
zaciji izpostavljenih občinah osnovalo podobnih knjižnic na
Češkem — 695, na Moravskem in Sleškem — 450.

Seveda je tudi -tukaj kazala mapa mesta delavnosti
dijaških društev in od njih osnovanih knjižnic; diagrami
pa so predstavljali njih dohodke in stroške, število členov,
predavanj, društvenih in na kmetih osnovanih knjižnic,
stroške za podpore in kulturne namene. O predavanjih pri¬
povedovale so nam še posebne tablice. Tu so bile številke,
ki so govorile za-se. Naši mladini, ki ima gotovo mnogo
dobre volje, ali si večkrat ne more najti prave delavnosti,
priporočam, naj bolje upoznava dobre zglede češkega dija¬
škega življenja. Tam dijaki ne kujejo vedno pravil in opra-

32

vilnikov — seveda posebnih tudi za pitje — polnih nem¬
škega formalizma in birokratizma, in se ne navdušujejo za
tak nemško-hrvaški nestvor, kakor so »Križevački statuti«.
In še nekaj: nobena stranka med češko mladino ne pobija
neprijetnih ji teženj z — bizantijskim klerikalizmom, kajti
nič drugega ni takozvani »slovanski« program, kakršen se
je že tudi Cehom večkrat predlagal, ali brez uspeha.

Posebnost za nas Slovence so popolnoma pravilna
društva po vseh čeških bogos lovskih semeniščih.
Nekatera nosijo ime zaslužnih duhovnikov (»R&žo Sušilova«
v Brnu in Pragi, »Jirsik« v Budejovicah), ali pa se zovejo
»Literarno in govorniško društvo bogoslovcev« (v Olomucu
in Kralovehradcu). Različne zaveze po seminarijih so že
precej stare, ali pravilna društva se javljajo šele od 1. 1877.;
prvo je bilo brnsko, najmlajše pa je praško z 1. 1886. V njih
se seveda bogoslovci pripravljajo za svoj poklic v pisanju in
govorjenju na korist cerkve in domovine. To se godi v sejah,
ki bivajo redno vsak teden ali vsaka dva tedna. Razen bogo-
slovskih vprašanj se razpravljajo tudi vsa druga. Kako kora¬
kajo bogoslovci z duhom časa, dokazuje ustanovljenje »soci-
jalnega krožka« (1.1893.—1894.) in »socijalnega kursa« (1894.
do 1895.) v brnski »Ruži Sušilovi«. Skoro v vseh semeniščih
se goje tudi jako marljivo slovanski jeziki, na Moravskem
posebno poljski. Seveda se skrbi tudi za dostojno zabavo in
slavnostne akademije, katere pripravljajo semtertje posebni
pevski ali glasbeni odseki. Vsa društva imajo svoje knjiž¬
nice; posebno mnogo pa snujejo knjižnic po občinah, kjer
sta vera in narodnost v nevarnosti. Zgoraj imenovano veliko
število knjižnic na Moravskem in Sleškem je v prvi vrsti
zasluga bogoslovcev; olomuški samo so jih osnovali 236,
brnski 57. Skoro vsi društveni stroški se rabijo za kulturne
namene. Razen tega pa se še posebej zbira za narodna in
verska podjetja. Tako n. pr. brnski bogoslovci pošiljajo redno
vsako leto Matici šolski 200 gld. (v celem soji do danes darovali
1605 gld.), kralovehraški so njen ustanovnik in drugi peteri
pravi člen (s 1000 gld.), podpirajo še pa posebej sosednje matične
šole. Vsa bogoslovska društva žive v vzajemnosti in imajo
tudi skupne shode na Velehradu. Včasih izdajajo svoje zbor¬
nike in časopise, vendar pravi in stalni sad njih delavnosti
kaže se šele v naslednjih letih. Veliki razvitek češke kato¬
liške književnosti v najnovejši v dobi je gotovo v prvi vrsti
zasluga bogoslovskih društev. Čeških duhovnih pisateljev je
toliko, da se delijo v šole in da imajo že tudi svojo »moderno«,
ki se z mladim pokolenjem realistov in naprednjakov
strinja v tem, da umetniških del ne sestavlja samo oblika,
ampak da jim je treba tudi idej.

33

Na zgodovinsko ulogo v življenju češkega dijaštva
spominja spomenik študentske legije leta 1648., prapor
legije iz dobe Marije Terezije, figurine legijonarjev iz leta
1801. in 1848., slike uličnih bojev i. t. d. iz 1. 1848. Vendar
mene je še bolj zanimala množica pisanih časopisov visokih
in srednjih šol od l. 1845. naprej, ki ne pričajo samo o blagih
težnjah nekdanjih dijakov, ampak tudi o tem, da oni in njih
nasledniki primerno hranijo spomine na mladoletne ideale
in poskuse. Da pa dobijo čitatelji še pojem, kaj vse se je tu
in tudi v drugih oddelkih razstavljalo, omenim naj šele, da
ste videli celo kopico fotografij in slik starih in novejših
predsednikov raznih društev, njih prostorov, knjižnic, slav¬
nostnih izletov in skupin, potem njih znake, plesne rede,
legitimacije in odtiske pečatov!

češka žena je znana kot tip dobre matere, gospo¬
dinje in kuharice. In vendar čujemo v Avstriji o ženski
emancipaciji največ iz Prage! Tam je društvo »Minerva«
osnovalo prvo žensko gimnazijo, od tamkaj prihajajo peticije
na državni zbor, naj se dovoli ženskam vstop v visoke šole.
Na razstavi pa vidimo bogato žensko literaturo, mnogo
ženskih umetniških del, impozantno statistiko ženskih lite¬
rarnih, telovadnih in dobrodelnih društev, častne spomenike
o čeških ženah (med njimi zlato medaljo in častni diplom
z razstave v Chicago za spise za mladino), veliko število
slik in fotografij odličnih čeških žen, njih časopise in bro¬
šure, rokopise in literarne spomenike. Od kod prihaja to
živahno duševno in društveno življenje? Na staroslovanske
demokratiške tradicije se tukaj ne moremo sklicevati, kakor
se to godi v katalogu. Sicer pa je še veliko vprašanje, na
koliko je žena bila takrat javnopravna. Pogled na položaj
proste žene pri Rusih ali Črnogorcih, kjer je sicer marsikaj
lahko pokvaril poznejši vzhodni vpliv, in občni nazor o
ženskah pri vseh slovanskih narodih ne potrjujeta nikakor
takih teorij. Le narodno prebujenje, ob katerem je bilo treba
tudi ženske pomoči, sposobnost in prirojena praktičnost
čeških žen, novodobni boj za obstanek, ruska in nordiška
književnost — vse" to je mogočno vplivalo na naprednost
češkega ženstva, največ pa morebiti poameričanjeni rodoljub
V. Naprstek, ki je že 1. 1865. s pisateljico Karolino Svetlo
osnoval »česko-americky klub dam». On je spoznal važnost
omikanih žen za narod in človeško družbo, odprl jim je
svojo bogato knjižnico in načrta! program njih klubu, po
katerem se naj širita ženska omika in dobrodelnost; posebno
pa je vzpodbujal ženske k skrbi za mladino in predlagal v
gospodinjstvu koristne poprave (n. pr. je uvedel na češkem
prvi šivalni stroj). Vsestranski omikana in samostalna bodi

34

ženska, da se lahko sama preživi; še bolje pa bo, ako se
možu na stran postavi dovršena tovaršica in mati. Te ideje
so oživljale delavnost čeških žen, za nje so se borile in se
bore češke pisateljice. Število ženskih društev se množi od
leta do leta; sedaj jih je kakih 90, ki izdajajo na leto
80.000 gld. za dobrodelne namene.

Pojdimo še v kulturnozgodovinske paviljone. V
jednem se nam predstavlja pr a ve k zemlje češke siste¬
matično in kratko ter po najnovejših najdbah, kajti ta od¬
delek je bil že 1. 1891. prav obširen in popoln. Znano je, da
se v zadnjih letih spravljajo na svetlo, posebno na Morav¬
skem, prav zanimivi ostanki iz diluvijalne dobe, ali tudi
razkopavanje gradišč na češkem daje prav lepe rezultate.
Čudimo se, ko vidimo,da razni predmeti prihajajo iz dvanajstih
muzejev izven Prage. To priča o veliki kulturnosti češkega
naroda, ker se toliko manjših mest zanima za starino, ali
priznati se mora, da se tudi zbirke preveč raztresajo. Tako
se objasnjuje nekoliko, zakaj je n. pr. moskovski antropolog
Anučin bil iznenadjen od siromaštva praškega češkega mu¬
zeja na polju prazgodovine.

V srednji vek in v prva stoletja novega veka nas naj¬
bolj prestavlja grad Ko kori n. Tu se vidijo dobro posnete
razvaline pravega grada iz okolice Molnika. Postaviti ga je
dal klub čeških turistov, črez stara vrata se pride na velik
dvor, na katerem stoji dobro znani husitski voz. Na pravi
strani imamo vojaški oddelek, ki je večinoma posvečen
proslavljanju Jana Žižke in Prokopa Velikega. Vidimo tudi
husitske vojake, njih orožja, iz husitskih bojev znana mesta
in gradove, natančne načrte vojniških pohodov Žižke in
Prokopa. Na starše čase spominjajo slike; orožja pa je mnogo
iz vseh dob, posebno pa iz časov tridesetletne vojske. Na¬
hajamo tudi spomenike iz zgodovine avstrijske armade, v
katero pošiljajo Čehi toliko izvrstnih vojakov, žalibog pa
premalo častnikov. Po takem je Cehov seveda na višjih
mestih še manj; razstava nas spominja samo na podmaršala
barona Friedberga, generalmajorja Samca in na nekaj pol¬
kovnikov in stotnikov, ki imajo posebne zasluge za češko
vojaško literaturo. Nam se zdi, da bi bilo za Čehe in za
druge avstrijske Slovane mnogo bolje, ako bi tudi v vojski
ne prepuščali preveč mest Nemcem, posebno pa ne tak narod
kakor češki, ki pošilja leto za letom toliko svoje inteligen¬
čne na vse strani sveta, kjer se še prej odtujujejo, nego bi
se v armadi. Naravne moči, telesne in duševne sposobnosti
bi nazadnje tudi tukaj premagale vse težave in ovire, da
Slovan ne bo samo dober sluga, ampak tudi izvrsten gospod.

35

Sicer nam pa ne manjka krasnih primerov v visokih povelj¬
nikih^ katere je Avstriji dajala Vojaška granica.

Crez podvižen most stopimo še na levo stran tega grada
Kokorfna, kjer vidimo gladomornico, natezalnico, na kateri
razpenjajo človeka, in druga grozna mučila. Veliko delo je
imela biti diorama, ki je predstavljala pobitje Saksoncev
pod llrubo Skalo po — kraljedvorskem rokopisu. Cehe je
mikal uspeh diorame na lvovski razstavi, kjer se je videla
zmaga Košciuszkova pri Raclavicah. Kaj podobnega bi se v
češki zgodovini dalo vzeti le iz husitskih vojsk, ali proti
temu so govorili višji oziri; kaka podoba iz narodovega živ¬
ljenja (Moravan Uprka je n. pr. hotel naslikati romarsko pot
na Velehrad) pa ni našla milosti. Po takem so odborniki in
umetniki segli po megleni dobi v osvetljavi falsifikata iz
19. stoletja in seveda stvarili tudi nekaj prav meglenega.

Celo češko zgodovino pa nam je predstavljal pavi¬
ljon kraljevskega glavnega mesta Prage, v kate¬
rem so se nahajali važnejši predmeti mestnega muzeja. Tu
smo videli zbirke pravečnih izkopin iz sistematično pre¬
iskane okolice praške in raznovrstne Pražanom potrebne
izdelke od najstarših dob, posebno od praških mojstrov.
Med predmeti, ki so pričali o blesku praškega življenja, za¬
nima nas posebno »primatorski voz« iz 18. stoletja, po ka¬
terem je človek lahko mislil, da je praški župan bil velik
gospod. Nekdanji cehi so nam zapustili svoje škrinje, znake
in rede. Bogata je bila zbirka praških cerkvenih predmetov,
tudi tiskopisov in listin, ki so se največ tikale Husa. Ne¬
prijetne občutke vzbujala so pa razna orodja za mučenje in
morjenje hudodelnikov; natančne slike so nam še posebej
objasnjevale, kako je treba mučiti in moriti. Le semtertje
se je komu vsilil smeh, ko je zagledal še iz 18. stoletja
železen nagobnik, s katerim so se klepetulje stavile pred
sramotni steber. Mnogo krivice se je tudi njim godilo kakor
čarovnicam, in kako nečloveški so bili naši predniki še pred
nedavnim časom!

Praga ima slavno zgodovino in jo tudi lepo hrani na
svojih stavbah in v muzejih. Na razstavi smo videli poglede
na praška mesta od 15. stoletja do leta 1850., vse za češko
zgodovino osodepolne dogodke pa naslikane, narisane in
opisane večinoma od sovrstnikov. Tako ste n. pr. lahko štu¬
dirali belogorsko bitko in vse njene nesrečne nasledke po
takratnih proizvodih. Avtograii in podobe imenitnih oseb,
spomeniki, pečati, listine i. t. d. so nam še posebej pripove¬
dovale, da v Pragi in okolici korakate povsod po zgodovin¬
skih tleh. Seveda se vam je tudi v spomin klicalo, da so
bili vsi Habsburžani do cesarja Ferdinanda (1. 1836.) v Pragi

36

kronani kot češki kralji. Sočasne podobe in popisi so vam
predstavljali vse koronacije. Nebo, ki se je rabilo pri kro¬
nanju cesarja in kralja Leopolda II. 1. 1791., je vam še po¬
sebno pričalo o blesku te pomenljive ceremonije, po kakršni
hrepeni zopet ves češki narod.

Največje veselje in opravičen ponos je lahko pri vseh
Cehih in njih prijateljih vzbujal šolski paviljon, posvečen
ljudskemu in meščanskemu šolstvu. Ko vstopite, zagledate
modelovani spomenik Komenskega, njega poprsje, me¬
daljone, slike, rokopise, spise, bogato literaturo o njem na
vseh jezikih, mapo njegovih potovanj in mapo mest, v ka¬
terih so se izdajali njegovi spisi. Vse to vas spominja, da
je Morava pred tremi stoletji dala vsemu svetu največjega
novodobnega pedagoga. Ko se potem natančno poučujete o
napredku češkega šolstva zadnjih let, izveste skoro povsod,
da je vse, kar imamo danes dobrega v šolah, že Komensky
učil in predlagal. Žalibog se mora priznati, da je vsled ne¬
srečnih verskih bojev njegovo delovanje pripadalo večinoma
tujim krajem, ter da so se njegovi vzvišeni nazori tudi na
tujem najprej in največ razširili. Tudi v naši dobi časti prej
pozabljenega »učitelja narodov« mnogo tujcev, posebno
Nemcev; ti izdajajo in objasnjujejo njegova dela. Vendar
danes Čehi ne zaostajajo za drugimi narodi, kar dokazuje
1. 1888/90. ustanovljeni muzej Komenskega, ki že danes
šteje črez 560 predmetov in bo v kratkem nova zanimivost
zlate Prage. Poleg Komenskega ima pa še češki narod
mnogo drugih slavnih učiteljev od konca 14. stoletja do
naših dni, katerih spomin nam vzbuja »Paedagogicky Sla¬
vin«. Vse, kar koli se je v njih važnejšega našlo, je tu
zbrano ter vam objasnjuje, da je današnji neizmerno visoki
stan češkega šolstva delo stoletij. Tudi ti spomeniki in mnogi
drugi razstavni predmeti tega oddelka ostanejo zbrani, ker
češko učiteljstvo je že sklenilo, naj se osnuje pedagogiški
muzej v Pragi.

Seveda se nam tudi tukaj predstavlja zgodovinski raz-
vitek. Tu imate-mapo čeških šol v dobi pohusitski, dokler
jih ni dobilo vseučilišče v svojo upravo, mapo čeških šol
iz 1. 1791. in 1. 1849., mapi šolstva v olomuški in brnski
škofiji 1. 1860., mapo sedanjih ljudskih šol na Moravskem,
Sleškem in Slovaškem ter razvoj meščanskih šol in njih
stan na češkem in Moravskem 1. 1894. Tudi okraji in mesta
imajo staro zgodovino svojega šolstva. Tako vidimo n. pr.
pregled razvitka šole v Sedlčanih od 1. 1591. do I. 1894.,
šola v Dačicah razstavlja statistični pregled od 1. 1562. do
1. 1893.; ves kutnohorski okraj pa nam predstavlja pregled
ljudskih, meščanskih in srednjih šol celo od 14. stoletja do

37

1. 1894. Statistika šol plzenjskega okrožja pa je predstavljena
od 1. 1674. do 1. 1892. Sploh se z razvitkom obiskovanja in
razredov svojih šol ponaša mnogo okrajev in mest od pre¬
teklega stoletja počenši. Pri učnih načrtih, učilih, kazno¬
valnih sredstvih, šolskih stavbah in pri položaju učiteljev
sega se daleč nazaj, posebno pa se dela vedno razloček
med staro in novo šolo. Tu je napredek res velikanski. Po¬
glejte n. pr. podobe, fotografije in modele starših in starih
šol ter jih primerjajte velikim in vkusno zidanim palačam,
kakršne stavijo Praga in okolična mesta, Plzenj, Jaromčr itd.
Sicer pa razmerno za njimi ne zaostajajo niti manjša mesta,
trgi in vasi, kar vam dokazujejo stotine slik in fotografij.
Nekateri okraji kažejo celo vse svoje šole. Ta blesk pa se¬
veda ni samo zunanji, ampak češko šolstvo se lahko meri
z najnaprednejšim v Evropi v pedagogičnem in zdravstve¬
nem oziru.

Da na češkem, Moravskem in Sleškem danes ni zdravih
otrok, ki bi ne hodili v šolo v določeni dobi, je znano. Z
veseljem pa vidimo, da se tudi na Slovaškem uči 84% otrok
v šolah. Sploh vam pripovedujejo neštevilne tablice s šte¬
vilkami in razni diagrami marsikaj neizmerno zanimivega.
Tako imajo n. v pr. Nemci na Češkem (razmerje 2 : 3) vendar
več šol nego Čehi, ker čeških je samo 42°/ 0 , in le število
razredov (58%) je večje. To si deloma s tem objasnjujem,
da Nemci žive bolj raztreseni v gorskih krajih; v celem pa
to vendar priča, da je v Nemcih šolstvo še bolj razvito.
In kak razloček je med Čehi v kraljestvu in drugih de¬
želah! Tudi ne mislim samo na tuji jarem, kateri ovira
češko šolstvo na Moravskem in posebno na Sleškem, kjer
ni niti jedne češke meščanske šole, ampak primerjajte tudi
ta-le važni fakt: na češkem je čeških jednorazrednic le
18’5%, na Moravskem 41'5%, na Sleškem 56-3°/ 0 , na Slo¬
vaškem pa že 88%! Ni li-to najlepši dokaz, kako koraka
novodobna kultura od zahoda na vzhod, ob jednem pa tudi
nauk, v čem je iskati rešitve slovanstvu. Zanimivo je tudi
število privatnih čeških šol na češkem in Moravskem:
Matica šolska jih vzdržuje 41, to je pa le 30% vseh, druge
pa so seveda skoro vse nemške.

Ne morem se spuščati v podrobnejši opis tega oddelka
(specijalni katalog o njem šteje 248 strani), hočem torej
omeniti le važnejše reči. Tu ste videli najbolj, kako je
češko učiteljstvo delovalo za razstavo. Nahajali smo že sicer
skoro v vseh oddelkih sadove njegove delavnosti, ali najbolj
ste si ji morali tukaj čuditi. Odbor za učiteljski oddelek je
štel 4 funkcijonarje, jednega kateheta, 40 ravnateljev in
učiteljev in 15 učiteljic. Vsak člen tega odbora je imel po-

38

seben delokrog pri izbiranju in izstavljanju predmetov. Po¬
magalo je pa vse učiteljstvo iz vseh krajev. Nekatera mesta
in okraji so imeli svoje popolne razstavice. Za preglednost
se je skrbelo, kolikor je le bilo mogoče. Nikjer ni bilo
toliko map, diagramov, načrtov, slik, fotografij, modelov in
samih predmetov kakor tukaj. Koliko je n. pr. stal samo
popis češkega šolskega otroka! Učiteljstvo vseh čeških in
moravskih krajev je izmerilo in izvagalo otroke v svojih raz¬
redih, podalo poročilo o barvi njih las, o nadarjenosti,
nravih, boleznih itd. Dr. Matiegka je vse to gradivo pre¬
gledal in rezultate predstavil na 25 diagramih in mapah.
Na podlagi podatkov, zbranih na 100.000 otrokih, in po fo-
tografičnih skupinah iz raznih krajev dobi se lahko pravi
pojem o češkem otroku. Videli pa ste tudi fotografije otrok
v učilnici, delavnici, risovalnici, pri počitku na hodnikih, v
telovadnicah, na igrališčih, lediščih itd. To vam je poleg
mnogih drugih predmetov in precejšnje literature pričalo,
kako učiteljstvo skrbi tudi za telesni razvoj in za zdravje
svojih otrok.

Jako pa se pazi tudi na odgojo otrok zunaj šole. Po¬
sebna knjižica o igračah čeških otrok nam jih našteva 800,
otročja gledišča z lilikami so neizmerno razširjena, časo¬
pisov za mladino je izhajalo 1. 1895. na češkem in Morav¬
skem 11 (med njimi celo »Mali goslar«), na Slovaškem
jeden, v Ameriki dva, več »knjižnic« pa podaja bogato lite¬
raturo za otroke, ki je samo za zadnjih pet let izložena,
da bi ne v  zajemala preveč prostora. Toži se nam sicer, da
je med Cehi še premalo dobrodelnih ustavov za otroke, ali
vendar imajo posebnega celo za »slaboumne« (idijote) otroke
že od 1. 1871. Praga ima že tudi svoje društvo za ferijalne
kolonije od 1. 1882., ki je doslej na kmete poslalo 3.696
ubogih in slabotnih otrok ter za nje izdalo 65.258 gld.

Lep primer dajejo Cehi tudi z otroškimi zaba¬
višči, o s k r b o v a 1 n i c  a m i in »jaslicami« za otroke.
Otroška zabavišča in tudi njih ime »materske šole« pri¬
hajale so od 1. 1832. s Francoskega na Češko, ali Komensky
je že pred poltretjim stoletjem napisal »Informatorium školy
materske.« Danes se odlikuje ž njimi posebno Praga (ima
13 ustavov in 63 pestunj), kar je zasluga Riegerjeve žene
in župnika V. Nyklesa. Vseh je v čeških deželah 160, izmed
katerih jih vzdržuje Matica šolska 50.

Iz zbirk, ki predstavljajo pouk v ljudskih in meščanskih
šolah, vidi se, da češko učiteljstvo skrbi jako za nazor¬
nost v duhu Komenskega ter preganja suhoparno učenost
in preveliko teoretiziranje, ki je gotovo jedna iz največjih
napak nove šole. Pripoveduje se nam z žalostjo, kako je

39

bil v stari šoli vsak učitelj dober glasbenik, ali vidimo, da
se petje in glasba tudi v novi marljivo gojita. Velika važ¬
nost se pripisuje ženskim ročnim delom, uvajajo pa se že
tudi ročna dela za dečke. V nordiških (severnih) deželah
jako razviti »slojd«, ki je na Finskem že od 1. 1866. šolski
predmet, od 1. 1882. pa že tudi na Francoskem, uvaja se
kot dobrovoljni predmet ob sredah in sobotah popoludne v
meščanskih šolah praških, katerim občinski zastop prireja
delavnice, plačuje učitelje in preskrbuje potrebni materijal,
t. j. lepila, les in glino. Ta pouk ima namen, da se stvari
ravnotežje med duševno in telesno delavnostjo, da se mla¬
dina uči razumevati praktično življenje in dobiva veselje
do rokodelstva, katero polomikancem večkrat ni po volji.
Razen Prage še imata samo dve češki mesti šolske delav¬
nice, nemških mest pa že mnogo. In vendar je tudi na tem
polju že Komensky kazal Cehom pot, v novejšem času pa
Amerling!

Podobno se je godilo Komenskega idejam tudi v
strokovnjaških šolah. Na Francoskem je bil njegov
vrstnik Descartes bolj srečen, tako da imajo Francozi že od
17. stoletja imenitno strokovnjaško šolstvo. V Avstriji se je
nekoliko posnemalo že za časa Marije Terezije, ali šele dunaj¬
ska svetovna razstava 1.1873. je prav oči odprla poklicanim
krogom ter pokazala, česa nam je treba, kakor Angležem
londonska 1. 1851. Od tega časa je avstrijsko strokovnjaško
šolstvo jako napredovalo in postalo celo vzorno. Za Nemci so si
seveda največ obrtnih šol, nižjih ali tako zvanih mojsterskih
in višjih industrijalnih priborili Cehi ter imajo poleg teh tudi
umetelno - industrijalno šolo; ali vendar je tudi na Češkem
takih šol s češkim učnim jezikom le Cehi pa ne pri¬
čakujejo vsega od države, ampak tudi dežela, mesta, trgo¬
vinske zbornice in okraji se trudijo, da povzdignejo svoj
obrtniški stan. Najbolj opazujemo njih požrtvovalnost pri
nadaljevalnih šolah, katerih je bilo 1. 1881. 29 s 70 razredi,
1. 1894 pa že 178 s 650 razredi; število dijakov je v isti dobi
na češkem narastlb od 4500 na 23.000, stroški od 20.000
na 320.000 gld. To š‘o bili zanimivi diagrami, ki so vam
predstavljali naraščanje in kazali, kaki obrtni učenci jih
obiskujejo ob nedeljah in večerih. Kako daleč sega v ne¬
katerih krajih požrtvovalnost, vidi se iz tega, da stroški na
učenca znašajo 4 do 30 gld. na leto. Strokovnjaški časopisi so
izloženi za mehanike, kleparje, mizarje, črevljarje, krojače itd.
Cehi že danes tudi trgovine ne prepuščajo Nemcem. Začetki
so bili prav težki, in češka trgovinska akademija v Pragi
je imela prav slaba leta, da se je bilo bati že za njen ob¬
stanek. Danes se izvrstno razvija, ima sestro v Chrudimi in

3

40

dobi jo skoro v Taboru; razen tega pa imajo Plzenj, Melnik
in Prostejov (Prossnitz) na Moravskem trgovinske šole, in
več privatnih je tudi v Pragi. Tudi pri trgovinskih učencih
se skrbi za nadaljevalni pouk. Takih šol je na Češkem 25,
na Moravskem 1; vse imajo črez 1000 dijakov, iz katerih
stane jeden 5’37 gld. (v Pragi) do 42'10 gld. na leto za
6 do 8 ur na teden.

Tudi za dekleta se odpirajo po čeških mestih nadalje¬
valne in strokovnjaške šole, v katerih se nadaljuje teoretični
pouk, še bolj pa skrbi za praktični. Tu store mnogo mesta
in privatna društva. Tako ima Praga poleg višje dekliške
šole (od 1. 1863.) že od 1. 1871. ustav »društva za ženski
prislužek«, ki šteje šole za trgovino, slikarstvo, ročna dela,
literaturo, za modistinje, cvetličarice, za' klavir in jezike.
L. 1893. do 1894. je bilo v 34 razredih in 7 oddelkih 627
učenk. Tudi v Brnu vzdržuje žensko društvo »Vesna« de¬
kliško šolo, ki stane na leto 19.500 gld. In še drugih pet
moravskih mest ima nadaljevalne dekliške šole, Kromeriž
pa gospodinjsko in Pferov risarsko šolo.

Predstavlja'se nam impozantno tudi češko učitelj¬
stvo. Na diagramih vidimo, kako so rastli njega dohodki
od 1. 1875. Po novem šolskem zakonu so se učiteljske plače
regulirale 1. 1870., 1875., 1890., 1892. (za Prago in predmestja)
in 1894. Za primerjanje naj navedem samo sedanje številke
o plačah na ljudskih šolah. Učitelji in učiteljice dobivajo
500, 550, 600, 700, 800 gld., podučitelji 400, 450, 500, 550 gld.
plače; petletne doklade so za učitelje 50, 100, 100, 100, 50,
50 gld., za podučitelje vedno 50; funkcijske doklade na
jednorazrednicah 80, na dvorazrednicah 100, na trirazred-
nicah 125, na štirirazrednicah 150, na šolah s petimi ali še več
razredi 200 gld., na združenih meščanskih in ljudskih šolah
250 do 300 gld. Stanarina učiteljev in vodij znaša 100, 150,
200, 300 gld.; pokojnina vseh oseb po 10 letih od skušnje
sposobnosti 34% in za vsako sledeče leto 2'2% več do 40. leta.

češko učiteljstvo neizmerno pridno obiskuje gospo¬
darske in industrijalne kurze, da se dalje izobražuje. Posebno
je treba omeniti kurze za ročna dela iz lesa na državni in
industrijalni šoli v Pragi 1. 1889. in na obrtni v Kladnu
1. 1893 ter kurze za otročje igre, katere je priredilo »Dru¬
štvo za pospeševanje iger češke mladine« 1. 1893. v Pragi.
Organizacija češkega učiteljstva je danes ta-le: L. 1880. usta¬
novljeno osrednje učiteljsko društvo na Češkem šteje 113
društev, moravsko 46 in v najnovejšem času sleško 4. Mnogo
učiteljskih društev je slavilo že svojo petindvajsetletnico.
Šolsko razstavo je priredilo učiteljstvo že večkrat od 1. 1867.,
največjo v Karlinu 1.1886. Razen mnogih pokrajinskih shodov

41

prirejajo se tudi shodi vsega češkega učiteljstva; lani je bilo
'zbranih v Pragi pri taki priliki črez 1500 učiteljev.

Velikanski napredek se nam predstavlja v pedago-
giški literaturi. Do 1. 1870. bili so samo trije češki spisi,
danes pa je samo na razstavi izleženih črez 100 del iz zgo¬
dovine vzgojiteljstva, iz didaktike, metodike in pedagogike.
Navadno so to popolnoma znanstvena dela, spisana od filo¬
zofski izobraženih mož. Nahaja se med njimi tudi pedago-
giška enciklopedija (slovnik). Danes skrbi šest pedagogiških
knjižnic za izdajanje stalne duševne hrane za učitelje. Izmed
množice učiteljskih in odgojiteljskih listov naj samo omenim,
da imajo svoje liste celo kateheti in učiteljice. »Časopis uči-
telek« še lahko služi za primer, kako obširna so nekatera
učiteljska glasila, kajti ta časopis ima te-le priloge: Mate¬
rinsko šolo, Šolo ženskih ročnih del, Razglede po človeko-
Ij ubstvu.

Sokolstvo ima danes jako važno mesto v organi¬
zaciji češkega naroda in je postalo vzor Slovencem in Hrvatom,
v novejši dobi še tudi Bolgarom na jugu, na severu pa
Poljakom in od predlanskega tudi Rosinom. Zanimal nas je
torej posebno sokolski paviljon. Predstavljal je zajedno
vzorno sokolsko telovadnico, ali bolje povedano, sokolski dom.
Prednji del ima jedno nadstropje in služi administrativnim
namenom, drugi pa predstavlja telovadnico, 15 m  dolgo, 10 m
široko in na najvišjih točkah 9 m  visoko. Videli sjno tu vse,
česar je Sokolom treba, v naj lepših proizvodih, čuditi smo
se morali posebno dovršenim in vkusnim orodjem, ki se se¬
veda le doma izdelujejo, in bogati telovadniški literaturi za
Sokole in šolske otroke obeh spolov, časopis »Sokol« ima
2500 naročnikov; razen tega pa spadajo tudi sem »Vojenske
listy« in »Borec«, v Ameriki pa izhajata »Sokol americky«
(od 1. 1879.) in »Besidka sokolska«. Mape, diagrami, tablice,
spisi, slike, fotografije, zastave, medalje in razni drugi spo¬
meniki pa so nam pričali o razvitku češkega sokolstva. Njega
začetek se išče že v burnem letu 1848., in dva Sokola (v
Zbraslavi in Sobotki) hranita zastave takratne narodne garde.
Vendar prava telovadna društva sta gotovo stvarila 1. 1862.,
ko se je narod češki lahko zopet svobodneje gibal, Ftigner
in dr. Tyrš (umrl 1. 1884. kot vseučiliščni profesor estetike)
po vzoru nemških društev, katera je osnoval L. Jahn že v
dobi vojsk proti Napoleonu. Seveda sta jim dodala tudi
nekaj svojega, posebno srečno pa sta izbrala ime v prav
narodnem slovanskem duhu. Jedrnato geslo: »Tužme se«
(krepimo se) izražalo je namen: povzdigujmo telesne in
nravne moči češkega naroda! »Zdrava duša v zdravem te¬
lesu« je star pregovor, ali k temu še je bilo treba učiti

3*

42

mlade in stare ljudi redkih slovanskih lastnosti: pravega
ponosa, ljubezni do svobode, ki zna svoje meje, reda in
poslušnosti, ne hlapčevske, ampak moške, ki združuje v
bratski j edinosti može vseh stanov in vseh strank v korist
domovine in naroda. V prvem desetletju so Sokoli s svojimi
izleti prebujali češki narod in ga učili, naj veruje v svoje
moči. Po velikem neuspehu češke politike 1. 1871. in po
gospodarskem polomu 1. 1873. je padlo tudi sokolstvo in
nekako životarilo, dokler mu Tyrš na skupnem izletu 1. 1882.
ni vlil novega duha. V tej poslednji dobi se je potrojilo
število društev, organizacija sokolska pa je dosegla najvišjo
stopnjo. Že 1. 1884. so se društva večjih pokrajin združila
v župe sokolske in prirejala župne izlete, 1. 1889. pa je
bila zasnovana zaveza vseh sokolskih društev na Češkem:
»Češka obec sokolska«, ki je štela v razstavnem letu
14 žup, 240 društev, 25.000 členov, izmed katerih jih je
telovadilo 7200. L. 1892. je bila osnovana »Moravsko-Slezska
obec sokolska«, ki šteje 5 žup, 75 društev, 6000 členov, med
njimi telovadcev 2000. L. 1893. so dunajska sokolska društva
osnovala dolnje-avstrijsko župo, ki šteje 5 društev, 800 členov,
400 telovadcev. Več sokolskih društev ima ženske oddelke.
Sokolska društva pa imajo Cehi tudi v Parizu, Berolinu,
Draždanah, Hamburgu, Saksonski Kamenici, Lipskem in Mni-
hovu (350 členov, 250 telovadcev). V ameriških Zjedinjenih
državah ima sokolstvo svojo »Narodni jednotu sokolskou«
(od 1. 1878.), ki šteje 55 društev, 4600 členov. Imetek vseh
sokolskih društev znaša 802.000 gld., zakladi za stavbe telo¬
vadnic 401.000 gld.

To so torej celi polki čeških junakov, ki imajo posebno
važnost v mešanih in nemških krajih, kjer hranijo raztrošene
Cehe pred nemško povodnijo. Vsako leto se rodi pol sto
novih sokolskih društev, ali tudi njih notranja vrednost se
povišuje. Sedaj so sokolska društva v dobi organizacije in
kritike. Gleda se, da se izjednačijo različnosti v pravilih,
©pravilnikih, poveljih, pozdravih in v obleki, pri kateri so
se odpravili vsi nepotrebni trakovi in cunje. Poudarja se,
da sokolstvu škodujejo več ko sovražniki, katerih .ni malo,
mlačni udje in pa taki, katere mika samo pisana obleka.
Nekdanjo zunanjo navdušenost nadomeščuje mogočen prak¬
tičen duh, ki pa vidi jasno svoj ideal. Češko sokolstvo je
prepričano in javno uči, da imajo le nravstveno močni narodi
bodočnost pred seboj. Najmanjšemu narodu ni treba zavez¬
nikov, ko je sam sebe našel: kdor pozna svojo moč, je sam
sebi najboljši zaveznik.

Prijateljev si iščejo seveda tudi češki Sokoli. Znani so
danes Francozom in tudi Švicarjem, Belgijcem in Svodom.

43

Posebno ljubezen pa kažejo češki Sokoli svojim mlajšim
sinovom med bratskimi narodi na jugu in severu. Žalibog
še jih je malo. Z bridkimi občutki čita človek v kronolo-
gični zgodovini (glej »Prlivodce sokolskym pavilonem«) tako-le
poročilo:

»L. 1870. je bilo osnovano 20 društev, med njimi dve
peški in jezdni društvi v Mirohošti na Volinji na Ruskem.
Dne 13. maja je bil tam posvečen sokolski prapor od metro¬
polita kijevskega v Ostrogu. Od teh društev je ostal danes
samo zanimiv spomin, niti omenjeni prapor ni več ohra¬
njen . . . »— K žalostnim primerom slovanskih blodenj spada
tudi zgodovina češke kolonizacije na Ruskem. Kake nade
so sc stavile v njo in kako bi se bilo lahko marsikaj izvršilo!
Vendar vsa ruska navdušenost in celo pravoslavni blagoslov
ni nič pomagal češkim Sokolom: morali so izginiti, kajti na
Ruskem še ni časa za taka društva in ni prostora za ljudi,
v katerih veje njih duh! Kdaj pride doba., ko se bodo pred-
stavitelji bratskih narodov lahko tudi tamkaj shajali na
sokolskih slavnostih?

Neizmerno razvita so pri Cehih tudi ognj egasilska
in veteranska društva, ali ravno tukaj ste tudi lahko opa¬
zovali, da jih imajo Nemci ne samo razmerno, ampak tudi
absolutno še več. Posebno jarko se to vidi na mapi gasilnih
društev, kjer je črnih kolesec vse polno, rdečih pa večkrat
neizmerno malo. Po raznih v poskusih s skupno dvojezično
zavezo sta od 1. 1891. na Češkem dve samostalni zavezi
čeških in nemških društev, ki so bila prej združena v župe.
Pred delitvijo 1. 1890. je bilo 61 čeških žup s 1176 zbori in
61.631 členi, nemških pa 77 s 1183 zbori in 72.758 členi.
L. 1894. je število čeških žup poskočilo na 72, zborov pa
na 1556, torej zborov skoraj za 400! Kako tudi Morava na¬
preduje, kažejo te-le številke: 1. 1874. je bilo čeških društev 16,
1. 1871. 86, 1. 1889. 191, koncem aprila 1894 429. Na Sleškem
je bilo prvo društvo osnovano šele 1. 1879., ali danes jih je
že 55. Kakor sokolska društva, so tudi požarne hrambe
združene v župe, in vse obsegata deželna zaveza na Češkem
in pa »češka ustredni jednota hasičska pro Moravu a Slezsko«.
V Pragi je češko osrednje društvo osnovalo 1. 1891. ognje-
gasilski muzej, v katerega so prešli predmeti iz takratne
razstave.

K narodni organizaciji se po pravici štejejo tudi dru¬
štva doslužencev (veteranov), ki so se predstavljala
v vojaškem oddelku. Njih narodno važnost najboljše dokazuje
to, da so najprej nastala na jezikovni meji, kjer je bilo treba
združevati češke vojake, od katerih bi se drugače gotovo
marsikdo v nemških društvih izgubil. Seveda to tudi kaže,

odkod se je vzel vzorec. Se 1. 1895. je bilo na Češkem le
351 takih čeških društev (imajo 32.000 členov in okoli
400.000 gld. imetka), v Nemci pa so jih imeli že 1. 1890. 536.
Tukaj pušča Morava češko za seboj, ker je imela že 1. 1890.
160 društev proti 131 nemškim, zato pa Sleško takrat ni
imelo niti jednega. Obleka ima večinoma vojaški značaj, ali
uvaja se vedno bolj narodna in jednotna oblika, kakor pri
ognjegašilcih. Razen »Vojenskih listov« imajo ta društva še
posebno glasilo »Vysloužilec« in svoj koledar.

V posebnem oddelku za društva razstavilo,jih je
mnogo svoja poročila, publikacije, diagrame, albume. Čudimo
se, kako so se pri Čehih že davno združevali obrtniki in
delavci vseh vrst in kako imajo tudi še danes posebna dru¬
štva poleg svojih zadrug. Posebno zanimiva pa je krščansko¬
socialna društvena organizacija, ki je v dveh letih ogromno
narastla. Društva katoliških tovarišev so že stara (prvo v
Pragi je osnovano že I. 1852.), in katoliški delavci so tudi
imeli svoja glasila, vendar velikanski napredek se opazuje
od 1. 1891. posebno na Moravskem. V Brnu so takrat začele
izhajati »Delnicke noviny«, v štirih letih se je ustanovilo
400 društev krščansko-socijalne delavske stranke in rodila
sta se še dva časopisa: »Obrana prače« v Brnu in »Zajmy
delnictva« v Mor. Ostravi. Razen tovariških društev pa se
snujejo še »Krščansko-katoliška izobraževalna društva« in
»Društva katoliških mož in mladeničev«, ki sprejemajo tudi
ude, kateri niso obrtniškega stanu. Poleg obrezovanja in
podpiranja imajo seveda tudi nalogo, da povzdigujejo verski
duh. L. 1894. je bil prvi shod krščansko-socijalne delavske
organizacije v Lytomišlu, da se izdela program, 1. 1893. pa
je bil osnovan politiški klub katoliških delavcev na Češkem.
Žal, da ni bilo mogoče študirati socijalno-demokratične orga¬
nizacije. Odbor je hotel razstaviti tudi modele delavskih hiš
in stanovanj in imeti sliko delavskega življenja. Vendar so-
cijalni demokratje so hoteli razstavo porabiti tudi nekako
kot agitacijsko sredstvo in posebno kričeče predstaviti raz¬
loček med dobički tovarnarjev in plačami delavcev itd. Tega
pa glavni odbor ni mogel dovoliti. Zanimivost so tudi bro-
šurice »Slova pravdy«, katere širi kraljevograški škof E. Brynyh
na tisoče (cena jim je samo 2 kr.).

Med društvenimi poročili je vzbudilo mojo posebno
pozornost »Društvo za predavanja« (Prednaškovjr spolek) v
Pragi. V naprednih deželah se danes povsod čuti potreba
predavanj, ki bi ljudstvo, delavce in tudi srednje stanove,
ki nimajo časa ali prilike za daljše izobraževanje, poučevala
o raznih rečeh, ki so za-nje zanimive in važne. Na Angleškem
in v severnih deželah se snujejo zato takozvana »vseuči-

45

lišča za ljudstvo«. Nekaj podobnega so imeli mladi možje
na misli, ki so 1. 1890.91. osnovali praško društvo za pre¬
davanja. Kmalu se je pokazalo, kako vpliva živa beseda.
Govorniki, v prvi vrsti starši visokošolci, so pohajali z jednim
predavanjem razna društva, posebno delavska. Ta zaslužna
delavnost je bila ocenjena v glavnem poročilu obrtniških
nadzornikov, in 1. 1895. sta že dve veliki tovarni (Ringhof-
1’erjeva in Cesko-moravska strojirna) prosili, naj prireja dru¬
štvo za njih delavce redna predavanja. Posebno priljubljena
so tudi predavanja za dame. Sploh društvo skrbi, da se nje¬
gova delavnost razširi na vse stanove in da preide tudi v
druga mesta in na kmete.

Cehi na tujem so tudi na. razstavi. Vsako leto mnogo
izvrstnih omikancev in delavcev zapušča svojo domovino,
da si išče kruha po svetu. Veliko se jih po takem izgubi,
ali mnogi se spominjajo vendar vedno svoje v domovine, in
vsaj v prvih pokolenjih ostaja danes mnogo Cehov zvestih
svojemu narodu, posebno v okviru našega cesarstva. Najlepši
dokaz so dunajski Cehi, katerih se je 1. 1880. 35.694 pri¬
glasilo k češkemu občevalnemu jeziku, 1. 1890. pa že 63.834,
(na 1,364.548 prebivavcev). Razmerje se je torej poboljšalo
s 3 l /2°/o na  5 l /4°,o> pi’i čemer je pač treba v račun vzeti
tudi novi Veliki Dunaj. Seveda je še tudi ta številka more¬
biti samo tretjina ali še manj pravega češkega prebivavstva,
ali vendar je že velika, ako pomislimo, koliko ljudi gre po
svetu s trebuhom za kruhom brez posebnih idealov, koliko
jih je bojazljivih ter noče imeti neprijetnosti, in koliko se
jih izgubi zaradi znanih praktik pri ljudskem štetju. Danes
prihajajo uradniki in obrtniki vendar z večjo narodnostno
zavednostjo na Dunaj in nahajajo zaslombo v društvih; po-
litiških so imeli Cehi 1. 1892. 'dve, nepolitiških 39 (pri tem
je všteto tudi slovansko pevsko društvo, ki je danes jedino
še faktično vseslovansko), osrednjih dve, gospodarskih 6.
Delavci se sicer za narodnost mnogo ne brigajo, ali rešili
so že jezikovno vprašanje praktično, kakor bo nazadnje
povsod rešeno. Na zborovanjih dunajskih socijalistov govori
se vselej nemški in češki. Sicer pa so tudi češki socijalni
demokratje na Dunaju organizovani; »zmerni« imajo 8 za¬
bavnih in bralnih društev, ki vzdržujejo več čitalnic v raznih
okrajih in jedno pevsko, nemško-češko društvo; »neodvisni«
čisto češki, dve društvi; v  glasilo prvih so »Delnicke listy«,
drugih »Volne listy«. Železniški delavci imajo tudi svoj
strokovnjaški list, o drugih strokah pa sprejemajo dotični
nemški socijalistični listi tudi češke članke.

Da imajo Cehi na Dunaju v X. okraju tudi svojo šolo,
katero vzdržuje društvo »Komensky«, je znano. Kako je po-

46

trebna, vidi se iz tega, da je jednonadstropno, 1. 1882./83.
zidano šolsko poslopje že 1. 1885. moralo biti povišano za
dve nadstropji. L. 1894./95. je štela šola 831 otrok, ali vsi,
ki so se oglasili, niso mogli biti sprejeti. Otročja zavetišča
(oskrbovalnice) nahajajo in snujejo se tudi po drugih okrajih,
razen tega pa »šole češkega jezika«, katere obiskujejo ob
sredah in sobotah popoludne otroci, ki se sicer uče v nemških
šolah. Te šolice imajo prav lepe uspehe in bodočnost povsod,
kjer ni mogoče osnovati ljudskih šol.

Razen na Dunaju živijo Cehi po vseh okrajih niže-
avstrijskih. Pri zadnji štetvi se jih je našlo v deželo pri¬
stojnih (einheimisch) 30.000. Ali seveda tudi teh je več,
ker dokazuje se nam, da so se okoli Cmunta (Gmund)
pri štetvi popolnoma izgubile tri vasi, v katerih razen
učiteljev in Židov nikdo nemški ne zna. Posebno zanimive
pa so češke občine ob moravski meji. V prvi vrsti
Poštorna (Unter -Themenau), Chorvatska Nova Ves (Ober-
Themenau) in Hlohovec (Bischofwajrt), ki so si 1. 1877. in
1882. pri državnem sodišču priborile na pol češke šole. V
novejšem času so se začeli dunajski 'Cehi za te občine za¬
nimati, tako da so tudi na razstavi prav lepo zastopane. Njih
prebivavci so Slovaki, kakor njih sosedje na Moravskem, in
se s temi tudi pridružujejo češkemu književnemu jeziku in
narodnemu jedinstvu. Še bolj zanimivo pa je to, da so ti
Slovaki, ki se češčijo, prvotno bili pravi Hrvati. To je v
»Sbornfku Cechu dolnorakouskych«, katerega je izdal nižje-
avstrijski odbor za narodopisno razstavo, jasno dokaza! njega
urednik dr. Jos. Karasek, ki je v Hlohovcu našel ljudi, ki
še govore hrvaško-čakavsko narečje. To nam tudi objasnjuje,
zakaj se na Dunaju krošnjarji in krošnjarice, ki raznašajo
posebno sadje in sočivo, zovejo »Kroboten« in »Krobotinnen«,
dasi govore slovaški. Tako se vsaj del hrvaški h kolonij,
razsejanih ob nižeavstrijski meji na Ogrskem, hrani slo¬
vanstvu s tem, da jih požira bolj kulturni in mogočni češko¬
slovaški živelj.

» Z a g r a n i č n i« Cehi po Evropi kažejo nam tudi svojo
organizacijo in imajo že 18 let svoje glasilo »Vlast«, ki
izhaja v Berolinu. čudimo se najprej velikemu številu čeških
društev na Nemškem. Na razstavi se nam jih je predsta¬
vilo 27; med njih predsedniki in odborniki nahajamo veči¬
noma krojače, črevljarje in druge obrtnike, redko tehnike.
Da zahajajo češki obrtniki v bližnja in velika nemška mesta,
ni posebno čudo, ali njih društva nahajamo tudi v Mainzu,
Mannheimu, v Kolnu in Strassburgu. Proti temu so številke
čeških društev v Parizu, Londonu in slovanskih državah
malenkostne. Na Balkanu in na Ruskem so Cehi navadno

47

na boljših službah, ali pa sami izvrstno gospodarijo, usta¬
navljajo pivovarne in druge zavode, celo v Sibiriji. V Peter¬
burgu je dvorni kapelnik Ceh lllavač, pri operi sta Na-
pravnik in Kučera. Cehi iz Rusije nam predstavljajo samo
poglede na svoje zavode, svoja dela, fotografije itd.; pravih
društev nimajo. Iz svojih spominov vem, da se jim v Moskvi
niti podporno društvo ni dovolilo, z opazko, saj imajo avstro-
ogrsko!

V severno Ameriko začeli so se Cehi seliti že v 17. sto¬
letju, ko jih je v burnih časih na stotisoče zapuščalo domo¬
vino, v kateri so bili preganjani zaradi svoje vere. Prvi Ceh
je stopil na ameriška tla 1. 1633. V 18. stoletju so posebno
češki bratje iskali tukaj zavetja, ali njih nasledniki so se že
vsi poameričanili, oziroma poangležili. V našem stoletju na¬
seljujejo se čehi v Ameriki od 1.1840., in sicer najbolj v Novem
Yorku in Chicagu. Posebno na zahodu so jiastale cele
občine in okraji češki. Danes se šteje 350.000 Čehov. Iz teh
jih živi v Chicagu kakih 70.000. To mesto se torej smatra
nekako za češko stolico, ali tudi Poljaki, katerih je v Ameriki
še več (optimisti jih računijo na poldrugi milijon), slavijo Chi¬
cago kot svojo stolico. Ostali so pa jako raztreseni po vseh drža¬
vah. Pogled na mapo, ki predstavlja oddaljenost čeških kolonij
med seboj, vam posebno jasno kaže, da med praktičnimi
Američani, pri katerih so materijalni oziri vsemogočni, Čehom
ni lahko ohraniti svoje narodnosti. Vendar kolikor se da,
skrbi zato v neverjetni meri razvito društveno življenje. V
Ameriki bržkone ni Čeha, ki bi ne bil ud vsaj dveh društev,
zabavnih, pevskih, sokolskih, podpornih itd., ki se delijo v
»svobodomiselna« in v  v katoliška. Med seboj se svobodo¬
miselni in katoliški Cehi večkrat strašno koljejo z jeziki,
peresi (dnevnikov in drugih listov je več, nego jih je treba)
in tudi z dejanji. Ali za razstavo so se zjedinili na skupno
delovanje. Razvitek svobodomiselnih društev, ki se v verskem
oziru razcepljajo med razne ameriške sekte, predstavlja se
nam v »mestni rezidenciji« bogatega ameriškega Ceha, raz¬
vitek katoliških društev pa v prvi češki ameriški cerkvi,
ki je tudi od zunaj vsemu podobna, samo cerkvi ne. Na
vsak način je katoliška organizacija najbolj razvita, jed-
notna in po mojem mnenju tudi uspešna. Katoliških čeških
cerkev je 125, duhovnikov iz Evrope in Amerike 110, šol 47,
otrok v njih 9006. Katoliški značaj imajo vsaj večinoma tudi
ženska društva.

Nekaj posebnega so med ameriškimi društvi »redi«. V
Evropi človek večkrat ne ve, kaj pomenijo danes redi kri-
žakov, maltezijcev itd. Ali ti dvakrat demokratični ameriški
Čehi si snujejo »rede« na stotine, razstavljajo nam svoje

48

uniforme in redovne znake, katere si sami navešajo, ker jih
jim ne daje noben vladar. Najlepši dokaz, kako so človeške
slabosti povsod jednake! Posebno čudni so razni »vitezi«
(rvtfri) sv. Mihaela, sv. Vaclava itd. Človek bi pri njih foto-
grafičnih skupinah kar mislil na nebeške trume, ko bi ne
imel pred seboj čokatih in debelotrebušnih Cehov. Sicer
pa so še Cehi vendar skromni nasproti Poljakom: ti se igrajo
v stare poljske vojake iz dob Kosčiuszkovih in mislijo, da
se da Poljska iz Amerike znova ustanoviti. Treba pa je še
omeniti, da so tudi slovanski naseljenci te slabosti sprejeli
od Američanov, ki se navzlic svojemu demokratizmu posebno
zanimajo za take reči, katerih nimajo, n. pr. za plemstvo.

Marsikaj se mi je v .ameriški razstavici jako do-
padalo. V katalogu se posebno poudarjajo velike težave, s
katerimi se ima danes boriti nov naseljenec; med drugim
je znanje angleščine neobhodno potrebno, in odkritosrčno se
priznava, da je narodnozavednih in delavnih mož povsod le
peščica, nekaj stotin na vso Ameriko, zaradi česar se gotovo
ne more računiti na dolgotrajno češtvo naseljencev. Velikih
bogastev si Cehi v Ameriki tudi niso nabrali, večinoma so
le srednje premožni, kar bi ob jednakem delu in trudu v
Evropi tudi postali.

Razen teh oddelkov, ki so bili teoretično združeni v
štiri skupine (J. občni oddelki, /J. kmetiško ljudstvo, C.  po¬
krajinske in plemenske razstave, D.  kulturnozgodovinski
oddelki), štela je razstava še peto skupino (E.) za novo¬
dobno industrijo in obrt. Njeni oddelki sicer niso
spadali v narodopis niti v širšem pomenu te besede, ali do¬
dali so se iz finančnih ozirov ter se vsaj deloma tako ure¬
dili, da se je pokazalo, kako v se češki narod udeležuje
mogočno razvite industrije na Češkem. Najbolj se je to
posrečilo v cukrovarniškem paviljonu, ki nam je pričal, da
je cukrovarništvo res precej narodna industrija, ki se je
navzlic vsem nezgodam kolikor mogoče ohranila v narodnih
rokah, ako so društva na akcije imela zdravo finančno pod¬
lago in se držala vedno najvišje stopnje novodobne tehnike.
Tu se je videlo, da so Cehi sami na tem polju neizmerno
mnogo strojev in popolnjenih pomočkov iznašli, druge pa
znali o pravem času prevzeti. Društvo čeških kemikov pa
je predstavilo zasluge češkega naroda za napredek na tem
polju. Videlo se je tudi, kako so med Cehi posebno razvite
industrije, ki so v zvezi z zemljedelstvom. Z veseljem pa
človek opazuje, da se tudi steklarstvo, obdelovanje kovin,
izdelovanje strojev in tkalska industrija v veliki meri naha¬
jajo v čeških rokah.

49

IV. Uspeh in nasledki narodopisne razstave.

Narodopisna razstava je štela od 15. maja do 23. okto¬
bra 2,065.285 obiskovavcev, ki so vstopnino plačali, torej v
162 dneh poprečno na dan 12.749. Zaostala je po takem
sicer za jubilejno, ki je štela za 156 dni 2,434.887 plačujočih
oseb (torej na vsak dan 15.608). Ali pomislimo samo, kako
ogromno število je to za 6 milijonov češkega naroda, ker
Slovakov tu ne moremo posebno v račun jemati, dasi so
bili letos med vsemi Slovani najbolj pridni gostje v Pragi.
Ne pozabimo tudi, da je plemstvo ni mnogo obiskovalo, in
da je to bila speci j alna razstava, posvečena bolj idealnim,
nego materijalnim ciljem. Razstavljavcem ni ponudila mnogo
koristi, s početka dolgo ni bila dovršena, in s tem je tudi
odbor računil, ker vstopnina na razstavo (40, oziroma 30 kr.)
in k raznim zabavam je bila prav po ceni. Večkrat je raz¬
stavo motilo tudi slabo vreme.

Kdor Cehe prav pozna, ve tudi, da so jako varčni
povsod in vselej. Kaj je torej Pražane vabilo vsak dan tja?
Kaj je mikalo v Prago rojake iz čeških dežel in iz vseh
koncev sveta? Narodna zavest in narodni ponos nam ne ob-
jasnjujeta tako velikega uspeha. Tudi na tej razstavi so se
Cehi lahko neizmerno mnogo učili; navduševali so se iz
preteklosti in sedanjosti za bodočnost, merili in cenili so
svoje moči ter premišljevali, kje in kaj je še treba delati,
da si češki narod ohrani svojo individualnost, da postane
povsod svoj gospodar in da doseže svoje najvišje namene.
Vsa razstava je pričala o veliki jednodušnosti in navduše¬
nosti češkega naroda. Ali ta navdušenost ni ogenj, ki vzplamti
iz slame, temveč povsod se je videla neizmerna resnoba,
trezna, neumorna in dosledna delavnost, osnovana na teme¬
ljitem učenju in znanju.

Razstava pa ni bila le sama po sebi poučna, ampak zva¬
bila je v Prago tudi zastopnike vseh stanov na shode,
kjer so imeli svoja posvetovanja. Mlinarji, krojači, črevljarji,
natakarji, kovači itd. so se zbirali iz vseh čeških dežel.
Učiteljev je bilo na njih shodu skoro 2000. Narodopisni shod
je proti koncu razstave izrazil utemeljeno željo, naj se ohrani
češita vas, kar se bo večinoma tudi zgodilo, in je določil
bodoče delovanje narodopisnega društva, in muzeja. Upamo,
da muzej, ki se tako lepo razvija, ne ostane 1.0 let v gostih
pod tujo streho, ampak, da bo Praga skoro imela tudi pri¬
merno poslopje za svoje novo kulturnoznanstveno središče,
ki bo vzor vsem Slovanom in tudi drugim narodom. Ne
brez prepirov in ovir se je zbral velik narodnogospodarski
shod, ki je osnoval narodnogospodarsko društvo, v katerega

50

odbor so bili voljeni zastopniki vseh stanov in strank od
najvišjih aristokratov do socijalnih demokratov. To je zanimiv
poskus sodelovanja vseh faktorjev pri razpravljanju perečih
socijalnih in gospodarskih vprašanj, kateremu želimo iz
vsega srca mnogo uspeha.

Na razstavi se je seveda skrbelo tudi mnogo za pri¬
merno duševno zabavo. V koncertni dvorani je igral
izvrstni Kovačičev orkester dela čeških glasbenih mojstrov,
iz katerih so seveda največ zajemali tudi orkestri pred raz¬
stavno palačo in v raznih gostilnicah. Narodno godbo in
plese iz raznih krajev čeških in slovaških pa smo lahko
videli v nekaterih hišah češke vasi in po raznih drugih
krčmah. V stari Pragi so nam dijaki predstavljali stare štu¬
dentovske navade; med drugimi so tudi neusmiljeno »brusili«
ubogega novinca stare »almae matris« praške. Dijaki so tam
skrbeli tudi za predstavljenje starih veseloiger, kakor »Mač-
tičkar« in »Kupcova neverna žena«, ki so jako zanimale, ali
tudi dokazovale, da bi jih današnje občinstvo večkrat na
odru nikakor ne maralo. Po moji skušnji je imelo večji
uspeh gledišče z lilikami pri otrocih in starih ljudeh, ki so
se radi spominjali svoje mladosti in se veselili z otročiči.
Sploh sem v ljudopisnih oddelkih opazoval, kako ganjeni so
bili stari očetje in matere, ko so med otroškimi igračami in
zabavami našli marsikaj, česar danes ni več po mestih, njim
pa je bilo v mladosti jedino veselje. Videl sem babico, ki je
svojim vnukom s solzami v očeh kazala različne take reči.
To nam tudi nekoliko objasnjuje, zakaj se je ves narod
češki tudi v svojo narodopisno razstavo tako zaljubil.

Češki narod je zares 1 j ubil delo, za katero se je toliko
trudil in žrtvoval. Iz vseh krajev so prihajali vlaki, ki so privažali
na tisoče meščanov in kmetov, tako daje na binkošti in na dan
sv. Večeslava bilo na razstavi 73.000 obiskovavcev, torej črez
20.000 več nego katerikoli dan na dunajski svetovni razstavi
1. 1873. Kako daleč je segala ta ljubezen, naj dokaže samo
jeden primer. Na dan sv. Večeslava se je hotelo doseči ko¬
likor mogoče veliko število, celo 100.000. Nadzorniki, sluge,
natakarji, kuharice itd. kupili so si ta dan vstopnice, da po¬
višajo slavo razstave. Pražani in okoličani so bili seveda
posebno marljivi gostje in hodili so tja tudi v velikih sku¬
pinah. Vsa predmestja in nazadnje sama Praga, vsi stanovi,
tudi branjevke, so imeli svoj »dan« na razstavi in se v
dolgih sprevodih pomikali tja po vsej Pragi. Navadno tudi
niso prišli s praznimi rokami, ampak so prinesli s seboj
kak dar v narodne namene. Tako je n. pr. praško mesto
Kralovske Vinohrady peljalo na slavnostnem vozu milijon
vinarjev za Matico šolsko in 200.000 vinarjev za Narodo-

51

pisni muzej, torej vsega 6000 gld. Priznavati se mora, da se
je navzlic izjemnemu stanju takih sprevodov in zabav več
dovoljevalo nego 1. 1891. Moji rojaki so se pač tudi čudili
velikim skupinam šolskih otrok iz vseh krajev, ki so pri¬
hajali z učitelji, kateheti in roditelji ter veselo in navdu¬
šeno peli narodne pesni, kakor »Kde domov muj«, »Hej Slo¬
vane« itd.

Posebno slavnostni pa so bili dnevi, ko so prihajale
velike skupine iz v s e h č e š k i h i n s 1 o v a š k i h k r aj e v,
da predstavljajo v amfiteatru svoje šege in navade. Kar ste
videli drugače samo na figurinah in slikah, bilo je takrat
živo pred vami. Svatbe iz raznih krajev, praznike po kon¬
čanju žetve (obžinky) in česanja hmelja (dočesna), trgatev,
prejo, pustne in druge navade z njih obredi in pesmimi
predstavljali so vam domačini z veselimi in milimi obrazi.
Posebno so se odlikovali Moravani, katerih se je o veliki
gospojnici pripeljalo 4000 v svojih pisanih in bogatih oblekah,
s svojimi vozovi in lepimi konji. Ti so nekaj dni sistema¬
tično predstavljali vse navade moravskega ljudstva. Svateb
pa Pražani niso videli samo ponarejenih, ampak tudi prave.
Dva slovaška para sta se zvezala za večnost na razstavi.
Dvakrat se je odtod premikal velik sprevod v evan-
geliško cerkev v Pragi, kjer sta župan praški in grof'
Lažansky kot najvišja funkcijonarja razstave bila starejšini.
Kako bo jeden iz teh mož, ubog kovač in muzikant, pripo¬
vedoval do konca svojih dni, da mu tetice niso privoščile
njegove ljubljene Evice! Žalosten je odrinil na razstavo, da
bi kaj zaslužil s svojimi goslimi. V čičmanski zadrugi pa
so še potrebovali jednega dekleta, in tako je za njim prišla
tudi ona. Tu sta si toliko zaslužila, da bosta lahko gospo¬
darila in gotovo tudi teticam odpustila njih grehe, ker so
jima nehote žalost spremenile v veselje.

Da, izvirna je bila misel narodopisne razstave, in videli
ste tam marsikatere nenavadne reči. K tem prištevam tudi
igro z živimi šahi. Poskušali so nekaj podobnega že
Američani in Angleži, ali Cehi so jih prekosili s številom
oseb in glavno mislijo. Na 2300 štirjaških metrov veliki ša¬
hovnici je vojeval pri glasovih starih čeških koralov in zato
posebno zloženih pohodnic najbolj popularni češki kralj
Jurij Podebradsky z ogrskim kraljem Matjažem (Korvinom,
1. 1469.). Pešci,, jezdeci, strelci in težki vozovi so manevrirali
v opravi iz druge polovice 15. stoletja. Ubogega Matjaža z
malim spremstvom so glavne češke moči odsekale od nje¬
gove vojske; mora svoj tneč predati Juriju, ali ta mu ga
velikodušno vrača. Narod ni tako mrmral kakor takrat, ko
je Jurij Podebradsky res daroval svobodo svojemu sovražniku,

52

ampak po 8000 gledavcev je v amfiteatru vsakokrat navdu¬
šeno ploskalo vojskam, ki so se po slavnostni himni vračale
ob.veseli pohodnici. Največ vojakov je dal praški Sokol, ki
je delegiral 256 svojih najbolj vajenih mož in izurjenih
jezdecev. Omenjene oprave in druge reči so se prodale v
Budimpešto.

Pri drugih Slovanih narodopisna razstava ni imela
takega uspeha, kakor jubilejna, dasi je baš v narodnostnem
oziru bila bolj zanimiva. Vendar se je ljudem bržkone zdela
preveč specijalna, in gotovo tudi niso bili o pravem času
zadosti o njej poučeni. S posebnim vlakom v največjem
številu in z imenitnimi zastopniki iz učenjaškega in poli¬
tičnega sveta so priromali v Prago le Bolgari. To ni čudež,
kajti oba naroda imata v svojem značaju marsikaj podob¬
nega, kar drugim Slovanom niti ni simpatično, in tudi za¬
tegadelj imajo Bolgari na jugu najlepšo bodočnost. Razmerno
pristojno smo še Slovenci tudi takrat pokazali Cehom
svoje simpatije. Vendar jaz bi o našem potovanju v Prago
tudi danes vse ponovil, kar sem pisal 1. 1.891. Posebno je
treba priporočati več organizacije in zahtevati, naj bo ob
takih prilikah več inteligencije zastopane. Prišla je tudi
peščica Rusi nov, ker ti so med seboj tako razcepljeni, da
so še v Prago hoteli romati po strankah, ali na zadnje je
samo staroruska zbobnala primerno število potnikov.

Ni bilo Hrvatov niti Srbov niti Poljakov, o
Rusih pa sploh niti ne govorim. Ako pomislimo, da so
Poljaki 1. 1891. priredili pet skupnih izletov v Prago
govorilo in pisalo se je takrat o »pragomaniji« — moramo
so pač prašati, kaj je ta dva sosednja in najbližja si naroda
tako sprlo; kajti le tako se objasnjuje, zakaj Poljaki niso
niti enkrat olicijalno prišli v Prago. Omeniti hočem le kratko
to kočljivo vprašanje, ker je tudi za nas poučno.

Vsled političnih dogodkov so se v zadnjih letih strune
med Cehi in Poljaki v parlamentu jako napele, kar je po¬
sebno vplivalo tudi na novinarstvo. Kot dober poznavavec
poljskih razmer ne morem jaz Poljakom ničesa drugega
očitati kakor to, da v Mladočehih predolgo niso hoteli spo¬
znati izraza narodne volje češke. Od »poljskega kola« v
dunajski zbornici torej tudi ni bilo taktno, da je na lvovsko
razstavo 1. 1894. povabilo same Staročehe. S tem pa se je
na Češkem preveč računilo in preveč se je oziralo tudi na
to, kar so tendencijozno pisali dunajski časniki, iz katerih
se žalibog tudi Čehi z redkimi izjemami poučujejo o Poljakih.
To velja posebno o navadnem občinstvu in celo o jako raz¬
umnih ljudeh, kakor sem se sam prepričal. Da so Poljaki
avstrijskega finančnega ministra baš s tem si morajo vsi

53

Galičani, tudi Rusini, biti najbolj dobri — in ogrske ministre
— proti tem so bili sicer jako hladni - dostojno sprejemali,
ko so prišli k njim v gosti, razume se vendar samo po
sebi. Kaka občna navdušenost pa bi bila zjavladala povsod
po potu od Krakova do Lvova, ako bi se Cehi ne bili dali
preplašiti od kolere, ki je prišla nekako na pomoč, da se je
po imenu prikril pravi vzrok. Na nesrečo je politično raz¬
draženost hitro po odkritju lvovske razstave še povečal jeden
izmed urednikov glavnega češkega glasila. Ta je potoval v
Lvov s svojimi predvzetimi nazori in pisal o Galiciji tako,
da je radikalni »Kurjer Lwowski«, ki ne stoji samo na mla-
dočeškem, ampak na omladinskem stališču, imenoval to
»škandal«, drugi listi pa so kar ostrmeli in molčali. Lvovsko
razstavo je tudi ves p o Ij s k i narod smatral za svoje delo,
dasi je imelo pri njem prvo besedo visoko plemstvo, ki je
pa tudi ogromni deficit plačalo iz svojega žepa brez vsakega
šuma. Veliko narodno podjetje, ki je bilo tudi zanimivo in
poučno, je torej bilo tudi vredno simpatij češkega naroda,
in narod je moral obiskati sosednji narod, saj se tudi najbolj
konservativni Poljaki 1. 1891. niso dali motiti s tem, da so
ravnokar na Češkem popolnoma zavladali za-nje strašni
Mladočehi. Kolikokrat se z ozirom na različne slovanske
narode med Cehi kakor pri nas ponavlja izrek: »Kaj je vlada?
Kaj so, vladajoči krogi? Mi mislimo samo na narod!« In baš na
to se čeki nasproti poljski razstavi niso ozirali ter se pregrešili
proti - noblesi, ki velja za narode, kakor za posamezne
ljudi. Kaj storimo, ako nam kdo ne vrne vizite? In kako
kratko je vladal ta razpor! Leto pozneje so se Mladočehi že
bližali poljskim ministrom! Drugače tudi ne more biti,
ker v Avstriji danes ni dveh slovanskih narodov, katerih
idealne težnje po večji avtonomiji bi si bile tako blizke.
To je pač najlepši dokaz, kako nam je treba biti previdnim,
posebno, ako nam je res kaj mar za slovansko vzajemnost.

Sicer pa so tudi letos poljski listi in časopisi največ in
najlepše pisali o razstavi. Nazadnje je celo glasilo krakovskih
velikašev. (Czas) prineslo iz peresa jednega izmed svojih naj¬
odličnejših stebrov navdušene podlistke o češkem ljudstvu,
ki si svoje gledišče, svoje muzeje in še takšno rastavo, ka¬
kršna je bila narodopisna, popolnoma samo stvarja in pla¬
čuje. Popolnoma resnična je tudi trditev, da pri Poljakih do
sedaj izvršuje to nalogo plemstvo, in ne skriva se obžalo¬
vanje, da seje češko plemstvo iznarodilo. Mi pa dostavljamo:
Ljudstvu se mora približati oboje! Ni sreča za Poljake, da
je plemstvo pri njih vse, za Čehe pa tudi ni, da ga v resnici
nimajo. Blagoslovljen bodi čas, ko se bodo češki knezi in
grofje morali potegovati za mandate svojega ljudstva!

54

Neizmerno pa je razstava človeka veselila kot izraz
češkoslovaškega bratstva. Vsak človek se je sicer
moral čuditi^ narodnostni celosti vsega slovanskega prebi-
vavstva od Sumave do Tatre. Videl je tudi, kako je češka
literatura procvetala na Slovaškem, ko so si njeni predsta-
vitelji morali iskati tam zavetja; vendar žalibog se je v
našem stoletju ta naravna in kulturnozgodovinska vez na
škodo obeh narodov pretrgala. Cehi s Slovaki bili bi naj¬
močnejši narod v naši monarhiji; kje pa bi bili Slovaki, ko
bi imeli kulturna sredstva češkega naroda in bi čutili za
seboj mogočno zaslombo! Dolgo se je grešilo z obeh strani.
Na Dunaju se je še pred 16 leti društvo »Tatran« izselilo
iz »Akademickega spolka«, in slovaški dijaki so proti Rieger-
jevim govorom protestovali po nemško-židovskih časnikih.
Te žalostne razmere so se danes jako poboljšale. Slovaki
vendar vidijo, da so jim Cehi najbližji bratje, njih razumni
možje ne sanjajo več o zakarpatski pomoči, ampak začenjajo
sami delati po čeških vzorih, pošiljajo svojo mladino na šo¬
lanje v Češko, širijo češke knjige, časopise, posebno ilustro-
vane, in časnike ter sprejemajo od Čehov tudi češko pisane
članke. Čehi pa jim ne očitajo več odpadništva, ne rogajo se
njih siromaštvu, prepuščajo njim, naj sami odločujejo o svoji
usodi, obiskujejo in podpirajo jih pridno. Tudi se ne bi dalo
z denarjem, s katerim se pri Slovakih lahko vse nakupi,
bogato slovaško gradivo, ki je bilo na razstavi, tako lepo
in popolno v  zbrati, ako ne bi bilo teh osebnih zvez med
mnogimi Čehi in Slovaki. V Prago so prihajali parkrat v
večjem številu slovaški narodnjaki, da se okrepčajo na
duhu, in ni manjkalo slovaškega ljudstva, ki je tudi pred¬
stavljalo svoje navade, petje, godbo in ples. Niti ubogih
drotarjev niso Pražani pozabili: za njih darove jih je prišlo
110 na razstavo učit se in veselit. S tem so starši bratje
izpolnili ne samo narodno, ampak sploh človeško dolžnost,
kakršno omikani krogi s svojimi lahkomiselnimi nazori o
socijalnih vprašanjih večkrat zanemarjajo.

Dočim so bili malomarni slovanski narodi, katerih se
je tikala razstava, prihajali so pa bolj v Prago njih različni
strokovnjaki, posebno slavisti. Izmed ruskih je mi-
nisterstvo narodne prosvete jednega odposlalo posebej na
razstavo. Obširna poročila in ocene čitali smo v raznih stro¬
kovnjaških in drugih časopisih slovanskih. Prepričan sem
torej, da bo slavno češko delo koristilo tudi drugim Slova¬
nom, pri katerih bomo sadove lanske češke razstave opazovali
šele po letih. Vendar se je moglo še več storiti. Kako lahko
se je n. pr. dal takrat ob majhni organizaciji prirediti shod
slavistov! Že v Kollarjevem »Sborniku« 1. 1893. sem na to

55

opozoril, kako je pevec »Slavy Deere« in propovednik slo¬
vanske vzajemnosti že 1. 1837. zahteval shode slovanskih
učenjakov po vzoru shodov nemških zdravnikov in naravo¬
slovcev. Mislil sem vedno, da bi za začetek med slovanskimi
mesti v Avstriji bila Praga najbolj primerna, narodopisna
razstava pa najlepša prilika, posebno 1. 1895., v katerem se
je praznovala stoletnica Safarikova. Češki črevljarji, kovači itd.
si vedo bolj pomagati nego njih učenjaki, ki bi morali slo¬
vanski svet seznaniti s Cehi, svoje rojake pa s slovanskim
svetom. Niti v znanosti že ni več »panslavizma«! Pri vsakem
narodu in narodiču se njegovi filologi omejujejo vedno bolj
na svoje domače polje. Cehi pa, ki so nam vendar slavistiko
stvarili, so še imeli posebno nesrečo, da jim je cela poko-
lenja pokvaril mož, ki je na svoji stolici sicer duhovito
zabavljal, ali malo učil, vzpodbujal in delal. Tu je primer,
kaka nevarnost preti semtertje malim narodom, ako pri njih
ni tekmovanja in kritike, ob jednem pa jeden izmed glavnih
razlogov, zakaj je Cehom treba drugega-vseučilišča. Upajmo,
da mlade moči zamujeno skoraj popravijo. Med drugimi deli
je tudi Cehom treba novega Safafikovega »Slovanskega na-
rodopisa«, v razširjeni in sedanjim razmeram primerni obliki,
v katerem bi torej morala biti tudi kulturno-politiška po¬
glavja. češko novinarstvo se sicer bavi še največ s slovan¬
skim svetom, ali tudi v njegovem slovanstvu je strašno
mnogo neznanja ali pa predvzetih misli, še več pa med
občinstvom. Puhle slovanske frazeologije imajo tudi drugi
slovanski narodi mnogo od Čehov; daj Bog, da bi skoro
tudi od njih prišel veter, ki bi jo razpršil. Začetke že imamo,
ali pri drugih Slovanih so še premalo znani. V lanskih go¬
vorih in napitnicah morala je še vedno alegorična mati
Slava delati vse čudeže, kajti drugega jedra je bilo v njih
jako malo in le redko.

Kar se tiče tujih narodov, reče se lahko, da je
lanska razstava na vsak način napravila velik vtis na Nemce.
Dunajski listi so jo sicer precej pritajevali, dasi se je bil
led od dunajske glasbeno-gledališke razstave, po kateri je
ravnatelj Subert odprl svet »Prodani nevesti«, precej stajah
Dunajski žurnalisti so bili že pripravljeni sprejeti vabilo
razstavnega odbora, naj pridejo v Prago. Ali preprečili so
to praški zagrizenci, s katerimi so Dunajčani hoteli biti za-
jedno češki gostje. Reklame torej razstava pri Nemcih ni
imela nikake, ali obiskovali in na tihem hvalili so jo mnogi
navzlic samočeškim napisom.

Glavna reč pa so seveda mnenja strokovnjakov. Muzeji
in antropologična društva na Dunaju, v Berlinu, v Mnihovu,
v Hamburgu itd. so pošiljala svoje zastopnike na razstavo,

4

56

ki je niso mogli prehvaliti, dasi so jo semtertjc tudi' skozi
nemške naočnike gledali. Kako resno so jo nekateri štu¬
dirali, vidi se n. pr. iz tega, da sta zastopnika berlinskega
»Volkermuseum« bivala cel teden na razstavi in imela
1000 mark subvencije. Saksonska vlada je poslala tri inže-
nerje, ki so študirali češko vas; na letošnji razstavi v Draž-
danah videlo se je nekaj podobnega, posebno pa seje pazilo
na lužiško-srbski oddelek. V raznih listih so bili neizmerno
pohvalni podlistki od strokovnjakov, v strokovnjaških pa
temeljite, dasi včasih kratke ocene. Jaz omenjam izmed njih
samo podlistek dvornega svetnika profesorja Exnerja v
»Wiener Zeitung« (1895; št. 241.) Mož je gotovo strokovnjak
prve vrste, kar se tiče umetnega obrtništva in prirejanja
razstav, katerih vidi vsako leto nekoliko, kot levičarski po¬
slanec pa Cehom gotovo ni naklonjen, vendar pa priznava:
»Die Ausstellung hat auf mich einen tiefen Eindruck ge-
macht.« Po njegovi sodbi so Cehi izkoristili vse dosedanje
razstavne skušnje ter jih popolnih in povečali na vse strani.
Čudi se mladeniški navdušenosti, svojeobraznosti, kultur¬
nosti, delavnosti in bogastvu češkega naroda, ki si je tako
razstavo sam priredil. Človek kar začuden gleda javni ukor
plemstvu in tiho grajo vladi v uradnem listu. Jako pametno
je Exner tudi rešil vprašnje o narodnosti umetniških obraznih |

del. Tu se da le po globokih študijah odgovarjati, čegavo
je kaj, ali to ni glavna reč, ampak za Cehe je častno, da
imajo njih srednji stanovi toliko takih del in da jih znajo
ceniti.

Glasoviti učenjak R. Virchovv, predsednik berlinskega l

antropologičnega društva, pa je imel zaradi svoje sodbe o
češki razstavi celo neprilike z nemškimi nacijonalci. Seveda
se je kot vodja antropologičnih študij na Nemškem moral
zanimati tudi za češko podjetje, katero ga je tako navdušilo,
da je odbornikom poleg drugih pohval tudi povedal, da hoče
pruskemu naučnemu ministru svetovati, naj nekaj jednakega
priredi. S tem se je strašno zameril češko-nemškim tepcem,
ki so njega in njegovega zeta, praškega medicinskega pro¬
fesorja Rabla, kateri mu ni povedal, daje razstava od praških
kazinotov prekleta, začeli po časnikih napadati ter so celo
izmislili laž, da je Virchovv Matici šolski daroval dva goldi¬
narja. Glasoviti učenjak je to nazadnje ovrgel v berolinskem
»B6rsen-Courier«-ju, ali dodal je, da je bil res »begeistert«,
in zapisal še sledeče besede: »Ich vvtinschte wohl, dass viele
Deutsche sie gesehen und sie als Vorbild des boi uns zu
Leistenden kcnnen gelernt hatten«. S tem je iz kom¬
petentnih ust izrečena pač največja pohvala, ki se sploh da
misliti.

57

Nepričakovan uspeh je imela razstava pri Madžarih.
Ogrska se je pripravljala na svojo tisočletnico, katero je
hotela najbolj nagledno proslaviti z veliko razstavo. Mad¬
žarski strokovnjaki so se torej jako zanimali za razstave
zadnjih let, za praško pa posebno, ker so se češke in ogrske
dežele večkrat v zgodovini • stikale. Kulturno-zgodovinski
oddelki so bili torej za-nje jako zanimivi ter so si pridobili
njih veliko pohvalo. Ali še več! Ko so se Madžari prepričali,
da praška razstava nima nič iridentističnega in dražljivega,
čudili so se tudi marljivosti, ki je zbrala tako popolno gra¬
divo iz vseh slovaških stolic na Ogrskem. V »Pester Lloydu«,
ki je razstavo v treh podlistkih (št. 209, 210, 212) prav lepo
ocenil, se nekdo ni bal »svetotatstva« ter je organizatorjem
ogrske tisočletniške razstave nujno svetoval, naj si slovaški
oddelek v Pragi podrobno ogledajo, kajti morebiti bi se dal
ogrski razstavi ves organično pridružiti.

Moralni uspeh razstave je bil torej tudi pred drugim
svetom velikanski. Resnica nazadnje povsod prodre, in slavo
češkega naroda bo širil i nadalje »Narodopisni muzej«, ali
bolje rečeno »Ljudopisni muzej«, ker ne bo hotel delati kon-
kurencije češkemu deželnemu in praškemu mestnemu muzeju.
Gotovo ga bodo prihajali gledat učenjaki iz vseh strani sveta.
Lani še vendar niso došli vsi poklicani krogi, kajti Cehi so
dolgo sami sebi premalo zaupali, niso v pravem času, t. j. še
po zimi povabili tujih učenih društev in niso priredili ni-
kakih mednarodnih ali pa vsaj slovanskih shodov. Kaj po¬
čenjajo vse Madžari, ki stoje po svojih zaslugah za 'znanost
in občečloveško omiko vendar daleč za Cehi!

Razen »Narodopisnega muzeja« in »Narodopisne spo-
lečnosti česko-slovanske«, ki je že začela resno svoje delo¬
vanje, ostaneta še po razstavi sokolski in pedagogični muzej,
in govorilo se je tudi o muzeju narodne umetnosti. Kolikor
mogoče pa bo razstava češkemu narodu ohranjena v velikem
in krasnem delu »Narodopisna vystava češko-slovanska v
Praze 1895« (Tiskem a nakladem J. Otty v Praze), katero
izdajata odbor narodopisne razstave in narodopisno društvo
s pomočjo najboljših pisateljev in umetnikov čeških. Na vseh
narodopisnih poljih se bo začeta delavnost gotovo nadalje¬
vala, in dobili bomo obširno gradivo, iz katerega se more
zares roditi velika in temeljita enciklopedija o češko-slo-
vaškem narodu, ki bi tudi lahko postala vzor za druge slo¬
vanske narode, kajti povsod je treba misliti na to, da se
ogromno narodopisno ^gradivo razbere, pretrese in uredi. Ne
dvomim, da bodo tudi Cehi sami primerjali svoje bitje drugim
slovanskim narodom in sosednjim Nemcem in Madžarom ter
skušali dognati, kaj je njihovega izvirnega, kaj je njim

4*

58

občnega ž njimi in v  kaj so od njih sprejeli. Gotovo imajo
Cehi z Nemci na češkem marsikaj bolj skupnega nego z
drugimi Slovani, ali tudi o teh rečeh se bode strogo znan¬
stveno dalo sodjti le takrat, ko bodo tudi češki Nemci,
jednako kakor Čehi, zbrali svoje gradivo, kar se že v obilni
mori godi. Na vsak način pa ostane prvenstvo velikih zaslug
za znanost takrat Čehom.

Narodopisna razstava pa bode tudi dolgo oživljala na¬
rodno umetnost in obrt. Pri raznih razstavnih paviljonih so
se arhitekti že letos držali vzorov in motivov starih kme-
tiških stavb in bodo v bodočnosti gotovo skušali, da jih tudi
drugod porabijo. Primer slavnega arhitekta B’r. Schmoranza,
od katerega ima dunajski umetelno-obrtni muzej egiptsko
sobo, se še dosedaj ni mnogo posnemal, kajti on v  je že
1. 1881. postavil podobno lovsko hišo v Kuneticah. Se bolj
pa se bodo narodni vzorci dali rabiti na obrtnih in posebno
na ženskih ročnih izdelkih ter lahko preidejo tudi na tovar¬
niške, ako jih bode narodni vkus zahteval. Lepim narodnim
nošam bo sicer konec, ali marsikaj, kar na njih občudu¬
jemo, živelo bo dalje ne samo na oblačilih, ampak tudi na
drugih izdelkih in bo stvarjalo nove oblike v narodnem slogu.

Možje, ki so sprožili misel narodopisne razstave in jo
srečno izvršili, so torej lahko zadovoljni s svojim delom,
kajti to je preseglo njih pričakovanja, ponosen pa sme biti
na-nje ves narod. Po velikanskem uspehu jubilejne razstave
in po odkritju češke opere pred svetom je bila narodopisna
razstava tretja velika kulturna zmaga češkega naroda v teku
štirih let. To ne more ostati brez vpliva na položaj Čehov
v državi in pred svetom, ampak ima tudi političen pomen,
katerega sta vlada in plemstvo vsled neverjetne kratkovid¬
nosti povečala še s tem, da sta prisilila češki narod, naj
pokaže . popolnoma sam svojo duševno in gmotno moč.
Upajmo, da se skoraj najdejo možje, ki bodo znali to veliko
moč češkega ljudstva tudi dobro porabiti na korist češkega
naroda in drugih Slovanov.

V. Nauki za Slovence.

Ravnatelj Subert je sprožil pri sprejemu slovanskih
gostov tudi vprašanje, ne bi se li dala prirediti tudi občna
slovanska narodopisna razstava v Pragi. Gotovo bi
se imela boriti še z večjimi težavami nego češka, posebno
ako bi se. tam predstavljali vsi slovanski narodi, ali po
mnogih letih bi bila vendar mogoča. Strašilo panslavizma
gine vedno bolj pred lučjo faktičnih, večkrat jako žalostnih

59

razmer, in vprašalo bi se morebiti nazadnje samo, bode li
mogoče spraviti vse Slovane pod jeden klobuk, navdušiti
jih za veliko skupno delo, in bodo li vsi zadosti za-nje pri¬
pravljeni. Po mojem mnenju je za sedaj naša glavna naloga,
da povsod zbiramo in študiramo, kar imamo za narodopis
važnega, tako da bi se iz vsega le najbolj karakteristične
stvari izbrale in poslale na slovansko narodopisno razstavo,
ki seveda ne bi mogla biti za vsak narod tako obširna in
večkrat preobložena, kakor je bila češka. To bi veljalo tudi
o jugoslovanski razstavi, o kakršni se misli v Belgradu za
1. '1900.

Kaj naj storimo torej mi Slovenci? Skoro na vse, kar
se šteje danes k narodopisu, je mislil že naš Stanko Vraz,
mislili in delovali so v duhu slovanske romantike skoro vsi
naši buditelji. Vendar je pri nas marsikatero delo ostalo le
v odlomkih, zbrano gradivo pa bi bilo treba iskati po raznih
knjižicah, časopisih in časnikih. Pozneje nego katerikoli slo¬
vanski narod prihajamo s popolno zbirko naših narodnih
pesmi. Podobno je treba tudi zbrati narodne pripovedke,
pravljice in pregovore ali pa vsaj sestaviti njih spisek (ne¬
kake regeste), da se ve, kaj se narodnega blaga pri nas
nahaja in kje ga je treba iskati. Vsi narodni proizvodi se
naj kolikor mogoče ohranijo v dotičnem narečju. Zbirajmo
tudi neznane narodne besede in pa take, ki se rabijo v
nenavadnih pomenih; sploh pazimo na vse posebnosti v
govoru po vseh delih slovenske slovnice. Vprašanje o pre¬
mikanju jezikovnih mej, tako važno v narodnostnem oziru,
spada seveda tudi semkaj.

Pri narodnih vražah in praznih verah je treba zbirati
in dodajati, česar ni v Navratilovih zbirkah, ali pa poprav¬
ljati, kar je tam krivo. Moramo se sploh zanimati za vse
narodne šege in navade ter hraniti njih spomin. Kjer še
moderna meščanska obleka ni pregnala popolnoma ali vsaj
deloma starih noš, treba jih je hraniti v opisih ali v po¬
dobah, še bolj pa v pristnih in tipičnih izvodih posameznih
delov, cele pa na figurinah. Kako ljudstvo poje, gode, pleše,
kako se igra in veseli, kako pa tudi žalosti, s čim se zdravi,
vse to naj se opisuje in hrani v spominu, kakor se le da.
Naj se posebno iščejo pisane knjižice, ki se še med ljud¬
stvom hranijo, tudi stare listine, oporoke in pisma, seveda
tudi stare knjige; naj se pa tudi opazuje, kaj ljudstvo naj-
rajše čita iz današnjih tiskanih knjig in časnikov. V tem
oziru bila bi neizmerno zanimiva statistika izdaj knjig
družbe sv. Mohorja. Treba 'se je pa tudi ozirati na vse te¬
lesne lastnosti (velikost, širokost, teža, oblika glav, barva
las in oči itd.) in zanimive tipe. Cele skupine je fotogra-

60

fovati ter opazovati, kje in kako ljudstvo, živi, kaj dela in
kako gospodari na svoji ali tuji zemlji. Ne pozabimo seveda
tudi na pobožnost in verski značaj našega ljudstva, na nje¬
gova romarska pota, cerkvene praznike itd. Ljudstvo
si je ohranilo še do danes marsikatero običajno pravo, z
novimi zakoni pa seveda tudi postopa prav po svoje. Sploh
pa se zanimajmo za vse njegove pravniške in narodno-gospo-
darske nazore.

Posebno malo se je doslej pri nas pazilo na kmetiške
stavbe. Opisujmo, načrtujmo, fotografujmo in slikajmo hiše
in druge stavbe po vseh krajih naše domovine in izdelujmo
njih modele. Pove pa se naj tudi, kako se stavijo hiše v
skupinah, kako po vaseh, kje ljudstvo najrajše zida svoje
cerkve in kapelice, kje stavi svoje križe in druga znamenja.
Opisujmo in hranimo staro posodo, stara orodja in igrače.
Posebno pa pazimo, da se ne izgubijo umetelno-obrtni izdelki
po hišah in cerkvah, in skrbimo, da lepši in važnejši pred¬
meti pridejo v muzeje. Te dolžnosti naj se posebno zavedajo
učitelji naših obrtnih šol.

Kakor se iz vsega vidi, narodopis ne more biti delo
posameznikov, naj imajo še toliko časa in znanja. Tu morajo
zbirati in pomagati učitelji in duhovniki, dijaki in profesorji,
pravniki, arhitekti, umetniki, omikani obrtniki in kmetje.
Taka opazovanja priporočam posebno turistom, in slovensko
planinsko društvo naj svoje ude tudi za to odgojuje. Seveda
ne svetujem, naj se vse tiska, temveč pripravno gradivo naj
hranijo razna društva, v prvi vrsti pa »Matica Slovenska«,
ako se s časom ne osnuje posebno društvo za ljudoznanstvo.
Od zbiravcev se ne more zahtevati, naj presojajo svoje
gradivo, je-li narodno ali ne, in tudi gospodje, ki bodo
zbrano gradivo obdelovali, naj se ne spuščajo preveč v taka
vprašanja, ako niso strokovnjaki v svojem predmetu in nimajo
za primerjanje zadosti pomočkov na razpolaganje. Le na
mejah naj se dobro pazi na vse, kar slovenski
narod loči od sosedov, in naj se izprašuje, kaj
ljudstvo sariip smatra za svoje. Iz tega pa še ni¬
kakor ne sledi, da je to tudi izvirno narodno.
Marsikaj se je pri nas še ohranilo, kar je bilo prej skupno
vsem narodom, kakor n. pr. kresi. Nato pa je treba še po¬
misliti, da so tudi v preteklih stoletjih k nam prihajale tuje
misli in tuje reči. Kot dokaz naj služi samo jeden primer.
Ni danes v Evropi bolj narodne pijače, kakor je za Ruse
čaj, tako da nahajamo samovar že v vsaki kmetiški hiši.
Vendar niti ta beseda, ki se zdi tako, lepo slovanska, ni
ruska; ruskosibirski poslanci, ki so v 17. stoletju bili pri
Mongolih, nam pripovedujejo, da sc jim je tam predlagalo

61

»prcgrdobno pitje«. Po tem lahko vsakdo sam sodi, koliko
časa'je še trebalo, da se je čaj razširil med vse ruske sloje
po Evropi. Tako tudi majolike gotovo ni naše ljudstvo iz¬
mislilo, in morebiti se jih tudi ni mnogo pri nas delalo, ali
kako narodna je postala, kako jo slavi narodna pesem!
Jednako se je godilo marsikaterim drugim obrtnim in ume¬
telnim izdelkom.

Zbirajmo in hranimo torej svoje starine, samobitne in
prisvojene, kolikor moremo, ker človeka, ki ni barbar, bo
vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki. Od njih
sc Lahko večkrat tudi marsičesa učimo. Se bolj pa je važno,
da pozna sedanje narodno življenje in mišljenje vsakdo, ki
prihaja z narodom v dotiko, torej posebno duhovniki, učitelji,
sodniki in sploh vsak rodoljub. Ne pretirujmo pa nikakor
ljubezni do vsega starega, resnično in navidezno narodnega!
Nikomur ne pride na misel, da je treba hraniti narodne
vraže in babjo vero, ali takih reči je še mnogo, ki niso v
duhu časa ter narodni napredek le ovirajo. Imejmo vedno
na misli sedanjost in bodočnost narodovo, posebno mi, ki se
moramo boriti z visoko-kulturnimi sosedi za svoj obstanek!
Poglejmo, kaj so Cehi na češkem, dasi niso v posebni večini
proti Nemcem, kaj pa na Moravskem, kjer jih je več kot tri
četrtine vsega prebivavstva, in kaj so šele ogrski Slovaki,
med katerimi so žid, graščak in birič vsegamogočni. Meni
vsaj je stokrat ljubša vzorna narodna organizacija na Češkem
nego vse »slovanstvo« na Moravskem in Slovaškem.

Kaj pa je početi z zbranimi rečmi? Pri tem prihajajo
človeku najprej prav žalostne misli v spomin. Večina Slo¬
vencev pač ne ve ničesar o neverjetnem faktu, da se v
Ljubljani niti vsaka slovenska knjiga, list in časnik ne hrani.
Jednako išče človek v Ljubljani z malimi izjemami zastonj roko¬
pise, pisma in druge spomenike po slovenskih pisateljih, umet¬
nikih in buditeljih. Nikdo ne misli, da bi vsaj take reči bilo
treba iskati, v dar jemati, ali pa celo kupovati. Tudi kranjski
deželni muzej, katerega imata vendar v rokah narodni de¬
želni odbor in zbor, se nikakor ne upravlja in ne razširja
tako, da bi vsaj slovenski narod na Kranjskem primerno
predstavljal domačinom in tujcem. Seveda se ob dosedanji
nemarnosti in dosedanjih deželnih doneskih za muzej ne
da kaj posebnega doseči. Ljubljana pa in cela kranjska de¬
žela morata tudi misliti, da sta središče vsemu slovenskemu
narodu, ki bo rad prinašal žrtve, da se tam nekaj stvari, kar
bo vsem Slovencem na čast in pouk. Središče pa mora se¬
veda začeti, mora buditi in dajati dober primer. Tu je pač
treba odločno na delo klicati, ker je za to že skrajni čas.
Jaz samo vprašam: kam in zakaj naj pošljem v Ljubljano

62

kakega slovanskega učenjaka, ki bi se hotel poučiti o našem
narodu, ako tam niti vsake slovenske knjige ne najde? V
zadnjem slučaju mu še vsaj lahko svetujem, naj ostane na
Dunaju, ker tam skoro vse dobi. Iz česa pa naj navaden
slovanski in neslovanski popotnik pozna, da je Ljubljana
slovenska stolica?

Težko je staviti iz tujine konkretne predloge, ali
vendar hočem podati nekatere misli na preudarek. V prvi
vrsti je seveda treba poskušati, da se razširi delokrog in
važnost že obstoječih društev, knjižnic in muzejev. Večkrat
se je izražalo mnenje, naj nam Matica Slovenska postane
naša akademija. Do take nam je še sicer jako daleč, ali na
vsak način je že tudi pri nas čas za učeno društvo, ki
bi obsegalo vse pokrajine, ako hočemo veljati za narod.
Najbolje bi bilo, da Matica Slovenska razdeli svojo
znanstveno in p o u č n o - z a b a v n o delavnost. Seveda
bi se morali ustanoviti znanstveni odseki, ki bi lahko imeli
skupna in strokovnjaška zborovanja ter bi skrbeli, da se
pri nas širi tudi stroga znanost v slovenskem jeziku, po¬
sebno pa, da znanstveno preiskujemo in opisujemo naše
kraje, naše ljudstvo in našo zgodovino. Ti odseki bi priprav¬
ljali in ocenjevali Matici znanstveno gradivo, ki bi izhajalo
v posebnih knjigah in pa v učeno-kritičnem časopisu, kakr¬
šnega nam je pač že treba. Za primer take delavnosti nam
lahko služijo —- Rosini, katerih »Naukove tovarystvo imeni
Ševčenki« v Lvovu je popolnoma na teh načelih osnovano.
Nočem zatajiti, da imajo denar in tudi mnogo duševne pod¬
pore za to večinoma od Ukrajincev na Ruskem, ki se doma
ne morejo svobodno gibati, ker je tiskanje takih maloruskih
spisov strogo prepovedano. Ali zakaj bi se tudi pri nas ne
našli rodoljubi, ki bi sedaj ali pa vsaj po svoji smrti pre¬
pustili Matici potrebno glavnico za izdavanje potrebnih
spisov in za podpiranje učenjakov, da lahko potujejo in
zbirajo svoje gradivo. Seveda bi morali tudi deželni zbori
— treba je za vsa kulturna podjetja trkati povsod, kjer pla¬
čujejo Slovenci davke —■ okrajni zastopi, mesta, denarni za¬
vodi in posamezniki storiti svojo dolžnost. S premišljenim,
vztrajnim in sistematičnim delovanjem se da marsikaj do¬
seči, posebno ako se ne cepijo moči, česar vsaj v
slovenski znanosti nikakor ni treba.

.leden iz glavnih razlogov, zakaj predlagam, naj Matica
Slovenska razširi svojo delavnost, je ta, da že ima lepo
znanstveno slovansko knjižnico. Ta se naj dobro uredi, da
postane javna in da bode vsaj nekatere dni odprta. To naj
bi bila o b č e s 1 o v e n s k a in naša slovanska knjiž¬
nica, katera bi lahko dobila še marsikaj v dar, posebno

63

pa v zameno. Seveda bi morala po takem stopiti v zvezo
še z mnogimi drugimi učenimi društvi in uredništvi znan¬
stvenih časopisov. Tako bi se širila slava našega imena,
Ljubljana pa bi zares postala umstveno središče slovensko,
v katerem bi se tudi nahajali potrebni pomočki za znan¬
stveno delovanje. Tako si je sestavil lepo knjižnico »Muzej
kraljestva češkega« s svojim »Časopisom českeho museum«,
in Poljaki imajo v Lvovu veličanstven zavod Ossolinskih z
veliko knjižnico, z rokopisi, z arhivom in muzejem. Lvovska
posebnost.je, da zavod Ossolinskih in društvo Ševčenka imata
pravico na zalogo poljskih in rusinskih šolskih knjig, kar
jima nosi lep denar.

Da nam je treba tudi narodnega muzeja, je pač jasno
iz vsega, saj ga imajo celo Slovaki v Turčanskem Sv. Martinu.
V marsičem bi se vendar dala razširiti delavnost kranjskega
deželnega muzeja na ves slovenski narod, kakor to vidimo
pri »Muzeju kraljestva češkega«. Poleg njega pa bi bil jako
umesten baš narodopisni slovenski muzej, ki bi predstavljal
ves naš narod, kakršen je sedaj, in po mogočnosti tudi,
kakršen je bil. Tudi ta bi se vsaj v začetku lahko združil
z Matico Slovensko, ker zbirati je treba takoj, da se vsaj
reši, kar se še rešiti da. Tukaj si jemljimo posebno Čehe V
primer. Pri razstavah, ki se prirejajo v slovenskih krajih,
naj bo povsod tudi narodopisni oddelek. Prirejujmo pa tudi
samostalne narodopisne razstavice, ki so lahko po šolah in
drugih javnih poslopjih, v katerih bo včasih jedna sobica
zadostovala. Tam naj strokovnjaki poiščejo, kaj bi naj prišlo
v kak muzej ali pa na slovensko narodopisno raz¬
stavo, na katero je seveda tudi treba misliti. Ne bo sicer
tako lepa niti razmerno tako velika, kakor je bila.češka, ali
vendar bo lahko dostojna našega narod^.^eb.tp bo.Tsicer
mnogo dela in požrtvovalnosti, ali Slovepcj'fehjilo’ š'i‘ že hihniJfojaT
stvarili po češkem vzoru na veliko kwšt in ;  .čast . sebi,'fti'
bodočim pokolenjem. Zgodi se tudi'T^. skdrd po velikem.,
uspehu češke narodopisne razstave! M ,. ... •> '