4}   Gustav Strniša:
Spremenjenje.
N
emir sem vgnetel svoj v te božje čare, in med pšenico seme posejal — blesk svoje duše vlil sem v solncne žare, sam v črno grud sem zemlje se vsesal —
Začutil pokoj večnega soglasja sem v duši trudni, ves sem zagorel, ovit v šuštenje težkega sem klasja v hlepenju silnem k solncu plamenel —
Tedaj življenje dvojno je zaplalo
in iz srca pognala nova kal:
iz mene žitno klasje vzvalovalo,
med njim rdeč mak tresoč se je smehljal.
Vesoljstvo s tajnostjo me je prepreglo, in bil sem ptič v žareči mreži dalj. — Naenkrat se vrnilo je odbeglo, v presilni slasti ves sem trepetal —
In dvignem se . . .   A kdo sem ? — Ni človeka — v sinjini jasni žarek tih miglja — pred njim trepeče lahna senca-beka, in pesem mu skrivnosti šepeta-------

V >J
29