OSAMLJENO DREVO 
V daljave sinje jata ptic leti, 
drevo za njimi žalostno strmi: 
ovelo listje kot solze kaplja 
na gola, mrzla tla ... 
Zaman, zaman je vse razdalo, 
osamljeno pod sivim nebom je ostalo . 
Nikar drevo, zakaj ihtiš — 
spomladi spet ozeleniš 
in krošnja tvoja ptice spet privabi 
In v zarji nove sreče 
drevo bridkost pozabi! 
Pa jaz? 
Srce nikoli več ne bo vzbrstelo 
pomlad ne vrne mi, 
kar je življenje vzelo . . . 
188