61
Na sofijski univerzi rabijo dijaki kompendije ruskih profesorjev. Bolgarski zdravniki, kateri nikoli niso bili na Ruskem in so študirali na Zahodu, se pečajo z ruskim zdravniškim slovstvom. Še bolj potrebna je ruska strokovna književnost za častnike in duhovnike, ki še sedaj študirajo v Rusiji. Kako se je ruski jezik na Bolgarskem vdomačil, se vidi iz tega, da sta profesorja Dragomanov in Milukov (oba Rusa) več let predavala na sofijski univerzi v ruskem jeziku. Kulturno življenje bolgarsko je še mlado, njegove potrebe so vt-like, zavoljo tega se na Bolgarskem mnogo prevaja — in to iz ruščine. Tudi dela zahodno - evropske literature se večjidel prevajajo iz ruščine. -
Fr. Št.
več in več. Na občnem zboru se je udeležencem naznanilo, da se bode letos tiskal prvi del „Pisma svateho" prevedenega v slovaščino (dozdaj se je rabilo češko „Sv. pismo"), kar je vzbudilo veliko veselje.
Zahvala Henrika Sienkiewicza. V Stock-holmu, v Akademiji ved in umetnosli, je prejel letos Noblovo darilo tudi Henrik Sienkiewicz. V zahvalo je izpregovoril te-le krasne besede: ,,Ti, ki imajo pravico potegovati se za nagrado, ki jo je ustanovil plemenit ljudoljub, ne pripadajo ljudem enega plemena in niso prebivavci ene dežele. Vsi narodi sveta se potezajo zanjo v osebah svojih pesnikov in pisa-

~&s%
T~nffPf»-
DRŽAVNA ZBORNICA V KRIST1JAN1JI.
Velikodušen češki narodnjak. Češki duhovnik, msgr. Ferd. Lehner, vinogradski župnik, izdajatelj glasbenega in umetniškega lista ,CyriIl" in „Method", izdajatelj „Dejin umeni naroda českeho", je daroval mestu Pragi svojo veliko knjižnico in svoje umetniške zbirke, razen tega pa še 100.000 K, da bi se ustanovil zgodovinsko-umetniški zavod v samostanu blažene Neže v Pragi. Zgodovina češke umetnosti je bila in je še priljubljen predmet plemenitemu ustanovitelju, msgru F. Lehnerju.
ose
Spolok sv. Vojtčcha, ki izdaja verske slovaške knjige kakor pri nas „Dr. sv. Mohorja" in ki bi ga Mažari radi uničili, je natihoma vršil svoj občni zbor. Vdeležencev ni bilo veliko, dasi je udov vsako leto
teljev. Zato tudi visoki areopag, ki priznava to nagrado, in veličastni monarh, ki jo izroča, ne venca le pesnika, marveč hkrati tudi narod, čigar je sin. S tem tudi potrjujejo, da se tisti narod krepko udeležuje splošnega dela, da je njegov trud plodovit, in življenje potrebno za blagor človeštva. Vendar to darilo, ki je dragoceno za vse, koliko dragocenejše mora še biti za sina Poljske! Proglašali so jo mrtvo, toda evo enega izmed tisočerih dokazov, da živil Proglašali so jo nesposobno za okrepljenje in delo, a glej novi dokaz, da deluje! Proglašali so jo premagano, a glej novi razlog, da zna zmagovati! Komu torej ne pridejo na misel besede Galilejeve: Eppur si muove! ko se je vpiičo celega sveta priznala vrednost njenega truda, in je bilo venčano eno njenih del. Za to venčanje — ne moje osebe, ker poljska tla žive in ne manjka pisateljev višjih od mene, —
62
toda za to venčanje poljskega truda in poljske tvorne sile, vam izrekam, gospodje člani Akademije, ki ste najvišji izraz misli in čuvstev vašega plemenitega naroda, kot Poljak najiskrenejšo in najgorkejšo zahvalo."
Jan Kubelik.
Spomenik Kopczyriskega. Hvaležni Poljaki so pred kratkim postavili O. Kopczvnskemu lep spomenik. Onufrv Kopczviiski je bil rojen 1. 1735. v Černjejevu in je spisal dela, iz katerih je nastala vsa. poznejša poljska gramatična književnost. To, kar je bilo v tej stroki pred Kopczvriskim, ni imelo nobene znanstvene vrednosti. Kopczvriski je prvi obdelal oblike poljskega jezika na metodičen način, očistivši poljski govor barbarizmov; popravil je pravopis in vpeljal v proučevanje poljske slovnice filozofsko metodo. Leta 1752. je Kopczvriski postal duhovnik in učitelj retorike in literature; potem je potoval po Nemškem, Francoskem in ko se je vrnil, je spisal „ Gramatike: jezvka polskiego i lačinskiego dla szkol narodowych" (1. 1780.). L. 1794. je Kopczvriski zapustil domovino ter pet let potoval po tujih krajih brez službe. Končno se je zopet vrnil v domovino in je v Varšavi deloval kot član „To-warzystwa Przvjaciol Nauk". Umrl je 1. 1817. ter zapustil v rokopisu obširno delo „Gramatyka jezika polskiego", ki je izšlo šele po njegovi smrti. Razen tega je spisal še manjša dela, kakor n. pr. „Nauka o dobrem pismie", „0 duchu jezyka polskiego" in dr.
Fr. Št.
Doslej neznano Mickiewiczevo delo — najdeno. Jan Kwietniewski je našel na posestvu Tuchanovvske v vasi Smolczycich na Poljskem v starem kovčegu pod streho neznano delo Adama Mickie-wicza.  Z6ve se:  „Szczupak  Koldyczewski,  Ballada
dta Michala Wereszczaki". Rokopis je drobno pisan na sedmih četrtinkah. Pri Wereszczaku je bival Mi-ckievvicz v gostih. Kwietniewski je našel tu še zbirko verzov „Zosine piosenki" od Czeczotta in zbirko važnih pisem iz let 1833-1849.
Nova poljska igra. Izmed poljskih glediških iger je največje zanimanje vzbudila igra „Bagienko" od Boheslava Gorczyriskega. Slika boj mladeniča proti oblikam družabnosti. Rad bi dvignil iz moralnega močvirja padlo deklico, a nima dovolj moči. Junak, prevaran v svojih iluzijah, resignira.
Umrl je poljski humorist Romuald K. The-odorowicz star 47 let. V uniformi sodnega uradnika ni zanemarjal literature. Zbirka humoresk „Przes barwne szkielka" je postala zelo popularna.
A. S. Afanasjev-Čužbinskij. Slovstveni krogi ruski so 6. septembra obhajali tridesetletnico po smrti beletrista narodopisca A. S. Afanasjeva. Afanasjev pripada sedaj k pozabljenim pisateljem. Akopram Afanasjev ne spada k ruskim pisateljem prve vrste, so se vendar njegovi spisi tiskali v najboljših ruskih časnikih („Sovremennik", „Majak", „ Biblioteka dlja čtenija", „Ruskij Vestnik" in dr.)   „Spisi  Afanasjeva
—   piše S. A. Vengerov v svojem slovarju pisateljev
—  iz častniškega in provincialnega življenja so napisani živo in zanimivo. Manj zanimiv je njegov večji roman ,Peterburgskie igroki', ki je zato postal tako popularen, ker riše petrograjske kvartavce". — Afanasjev je začel literarno delovati 1. 1838. pod psevdonimom „Čužbinskij"; ta psevdonim je rabil do leta 1858., od tega časa pa se je podpisoval „Afanasjev-Čužbinskij". Afanasjev je v svojih povestih seznanjal bravce z  dvobojniki, don-juani, uradniki vseh vrst,
Giosue Carducci.
z ljubkimi deklicami na deželi in tudi z nadležnimi despotskimi starkami. S svojimi spisi, ki so bili objavljeni v raznih časnikih, je obrnil Afanasjev na se pozornost velikega kneza Konstantina Nikolajeviča, ki ga je poslal z drugimi ruskimi pisatelji proučevat