Zadnji Mohikanec. Povest iz leta 1757. Po J. F. Cooper-ju predelal Al. Benkovič. 16 »Ako je mogel sin Izaije ukrotiti hudega duha Savlovega s petjem in harfo, poizkusim tudi jaz, kaj premore petje.« In pričel je peti svoje psalme s tako čistim, daleč na okrog slišnim glasom, da ga je bilo slišati celo v splošni lanešnjavi. Priskočilo je nekaj divjakov, da bi strgali s eester obleko in odnesli njiju skalpe. Ko pa so ugledali čudovito pevčevo postavo, so obstrmeli in ga poslušali. Njib. strmenje se je kmalu izpremenilo v občudovanje. Mislili so, da beli vojščak poje svojo predsmrtnico. Spoštljivo so se umaknili in se vrgli na druge žrtve. Ta uspeh je vzpodbudil Davida, da je napel vse svoje moči in prepeval z vedno večjim navdušenjem. Neznani glasovi so vzbudili tudi pozornost divjaka, ki je kot besen tekal od gruče do gruče, kakor bi iskal prav posebne žrtve. Bil je Magva. Ko je ugledal svoje prejšnje ujetnike, je zmagoslavno grozuo zakričal. »Pojdi z mano«, je viknil in Koro z okrvavljeno roko Bgrabil za obleko. »Koca Huronoa je še odprta. Ali ni tam boljše kot tu?« »Proč od mene!« je zakričala Kora in si zakrila o6i pred groznim pogledom. Indijanec se je porogljivo Msmejal in ji pokazal krVflvro roka ^^^ »Roka je rdrfa, a kri je iz belih Ł11!« jS:4.)d" »Grdobal Kri se drži tvoje duše. Ti si kriv vseh teh grozot!« »Magva je velik poglavar!« je odgovoril divjak, veseleč se zmage. »Ali hoče črnolaska k njemu v vigvam?« »Nikdar! Kar ubij me, da nasitiš svojo maščevalnost!« Magva je pomišljal za trenotek, potem pa je dvignil s tal omedlelo Elizo in tekel z njo proti gozdu. »Stoj!« je zakričala Kora ter obupmo tekla za njim. »Pusti otroka!« A Magva je bil gluh za njenie prošnje in ni pustil plena. Zvesti David je tekel za njimi in naprej prepeval svoje psalme. Tako so bežali preko ravnine, kjer bi bila Kora gotovo padla pod tomahavkom, ko bi je ne bila čuvala cudna postava pevca, ki so ga divjaki imeli za blaznega. Magva je krenil v gozdno grapo, kjer je čakal divjak s konjema, ki ju je bil med tem ujel. Elizo je položil na konja, na drugega pa je morala sesti Kora. Konja je prijel za brzde in jih peljal v goščavo. Ko je pevec opazil, da je sam neopažen zaostal, je aprožil svoje dolge ude in kolovratil za njimi po grapavi stezi. Pot je bila od začetka zelo strma, nazadnje pa so prišli na ploskast gorski vrh, odkoder sta sestri pred nekaj dnevi s prijatelji gledali v taborišče. Tu jima je Magva dovolil, da sta razsedli. Z grozo sta gledali doli na grozni prizor. Grozovitosti še ni bilo konec. Smrt je nehala kositi šele potem, ko je lakomnost postala hujša kot maščevalnost. Potem so se šele polegli kriki ranjencev, dokler niso popolnoma umolknili, ali pa jih je bilo zadušilo zmagoglcvno tijjienje diviakor. ^ir^& --- ;r:;.:  X. Grozepolno prenočišce. Trije dnevi so minili po predaji forta Viljem-Henrika. S krvjo omadeževani zmagovalci so odšli, njih taborišče je bilo prazno in zapuščeno. Trdnjava je bila samo še kadeča se razvalina. Nasipi so bili razstreljeni, dogoreli tramovi, počenl topovi, podrtine in ostanki zidov so ležali naokrog. Tudi vreme se je bilo na slabo prevrglo. Solnce je skrivalo svoje tople žarke za neprodiraimi meglami. Mrzel veter je bril preko pokrajine, kakor bi žalobno pesem mrličem pihal v ušesa, ali pa je z vso silo vihral skozi gozde, da je listje in vejevje letalo po zraku. Pičlo uro pred solnčnim vzhodom omenjenega dne je stopilo pet mož iz goščave ob jezeru. Počasi so se bližall razvalinam trdnjave, kjer so bili divjali Huronci. Napre| je stopal mlad Indijanec vitke rasti, varno in previdno, kakor mu je bilo prirojeno. Drugi, ki je bil tudi Indijanec, je hodil bolj ob strani in opazoval rob bližnjega gozda z očmi, ki so bile navajene zaslediti najneznatnejše znamenje bližajoče se nevarnosti. Ostali trije so bili belci, a njih obleka in oprava je pričala, da je njih namen, zasledovati sovražno armado skozi divjino, in da se dobro zavedajo s tem združenih nevarnosti. Vpliv groznepolnega kraja na to petorico je bil prav tako različen kakor njih značaji. Mladenič, ki je bil za vodnika, se je resno oziral na grozno razmesarjene mrliče. Videlo se mu je, da se boji izražati svojo grozo, vendar je bil premlad in premalo izkušen, da bi jo popolnoma utajiL Starejši rdecekožec pa je bil vzvišen nad take slabosti. S trdnimi koraki je stopal mimo mrtvecev in pri tem kazal hladnokrvnost, ki si jo osvoji clovek le a dolgO vajo. Tudi belokožci so kazali precej različna čuvstva, Eden izmed njih, sivih las in razoranega oblidja, je kazal rojaško nastopanje. Kljub temu, da je nosil lovsko obleko, mu je bilo videti, kako je navajen vojnih grozot. Vendar je večkrat glasno zavzdihnil, kadar se mu je nudil kak posebno grozen prizor. Mladega moža ob njegovi strani je stresala groza, pa je očividno zaradi postarnega spremljevalca krotil svoja čuvstva. Samo tisti, ki je hodil zadaj, se je oziral na strašne prizore s pogledi in obrazom, ki ni poznal strahu, vendar pa z gnusom, ki je jasno pričal, kaj si je mislil o takem barbarskem klanju. Bralcc ie v petorici gotovo že spoznal oba Mobikanca, Munra s Ec jTvardom in Sokola. In res je bil to sivolasi oče, ki je iskal svoja otroka, spremljan od Heywarda, ženina ene njegovih hčera, in od trojice gozdovnikov. Ko je prišel Unkas na sredo ravnine, je kriknil, da so vsi drugi skočili k njemu. Mladi vojščak se je bil ustavil pred kopioo ženskih trupel. Munro in Heyward sta se takoj sklonila preko njih ter iskala, če se med njimi nahaja katera izmed pogrešanih deklic. Olajšana sta se oddahnila, ko nista ničesar našla. >Huk!« je naenkrat kriknil Unkas, se strumno vzravnal in gledal nekam pred se. »Kaj je, dečko?« je vprašal Sokol. »Da bi bil Ie kak zapoznel Francoz, ki bi rad tukaj plenil. Takoj pokažem, kaj zna moj zveromor.« Unkas pa je bil že skočil h grmu, z veje snel kosec Korinega zelenega naličja ter ga zmagoslavno vihtel nad glavo. »Moje dete!« je razburJMi Tzkliknil Munro. »Dajte ml BM>je dete nazaj!« »Unkaa bo poslnrsil!« je $1 kjf^ ij± odlq&ii od- jpOVKJT. j...uiiŁ3LiiC™ Ubogi oče si je košček naličja pritisnil na ustnice in nemirno iščoč gledal v bližnje grmovje, kakor bi upal in se bal, da Koro najde tukaj. »Na tem kraju ni mrličev«, je rekel Hejrvvard s hripavim glasom, ki ga je skoro zadušila razburjenost. »To je jasno, kot nebo nad našimi glavami«, je sedaj izpregovoril Sokol. >Vendar pa je mogoče, da je šla črnolaska tod mimo. Prav si rekel, Unkas. Črnolaska je bila tu in je pred morilci zbežala v gozd. Hitro poišcimo njenih sledi. Indijanske oči zapazijo celo, če je kolibri letel po zraku.« Mladi Indijanec je stekel naprej in kmalu znova veselo kriknil. Na nizki bukovi veji je zopet visel košček naličja. »Le počasi«, je rekel Sokol in ustavil Hej^arda, ki je burno hotel hiteti naprej. »En sam nepremišljen korak nas lahko zadrži za več ur. Na sledi pa smo, to se ne da tajiti.« »Bog vaa blagoslovi, vrli mož!« je vzkliknil nesrečni oce. »A kam sta bežali? Kje sta moji ubogi hčeri?« >Pot, katero sta krenili, je od marsičesa odvisna. Ako sta sami, potem bržkone blodita v krogu in ne moreta biti daleS. Ako pa so ji odpeljali Huronci ali pa francoski Indijanci, potem sta sedaj že gotovo na kanadski meji. A to niž ne de. Tu stojita Mohikanca in jaz na začetka sledi. Lahko se zanesete, da najdemo tudi njen konec, če je tudi sto milj oddaljen! Počasi, Unkas, pozabil si, da ženske noge puščnjo za sabo le slabe sledi.c »Huk!« je kriknil tedtj Cinfagok ter pokaul na tlt kakor človek, ko ugleda strupen mrčes. Heyward se je •klonil in vzkliknil: »Moikji iledl Nobene dvojbe pi Teč, »Boljše je to, nego begati po divjini in nazadnje poginiti lakote«, je odgovoril lovec. »Petdeset bobrovih kož stavim proti prav toliko kresil, da najdemo njih koče, predno poteče mesec dni. Poglej, Unkas, kaj ti povedo tl mokasini, kajti to ni sled od čevlja.« Mladi Mohikanec se je sklonil čez sled, razbrskal suho listje in gledal dolgo in pozorno. Slednjič je vstal in re* kel: »Zviti lisjak«! »Saj je mokasin podoben mokaslnii«, je rekel Hex* ward, »da se človek lahko zmoti.« »Mislite? Prav tako bi lahko rekli, da je noga nogi podobna«, je rekel Sokol. »Naj še jaz pogledam.« Priklonil se je in rekel čez nekaj časa: >Prav si povedal, dečko, to je s!ed, ki smo jo tolikokrat videli, ko smo lovili lopova. Dolgost in širina se tudi ujemata, kaj ne,Čingagok?« Mohikanec je pogledal in rekel takoj nato: »Magval« »Stvar je popolnoma jasna«, je rekel nato SokoL »Črnolaska in Magva sta šla tod mimo.« »Eliza pa ne?« je vprašal Heyward. »0 njej doslej še nimamo sledi«, je odgovoril lovec in še enkrat pazno pregledal drevesa, grme in tla. »A kaj j& tam-le? Le poglejte, pevčeva piščalkal« je pristavil, sef pripognil in pobral Davidovo glasbilo. »Potem je držal obljuboc, je veselo vzkliknil Heyward, »in ni zapustil deklic« »Seveda«, je hladno rekel Sokol. »Zdaj jima lahko psalme poje. Ali pa zna U3treliti srno, da jima uteši glad? Ali ume po bukovem mahu spomati, kam pelje pot? All zna Huroncu prerezati grlo? Nič ne zna. A zdaj naprej, Driia.te]||. Mogoče, d& najderao ie kake druge sledi.«