148
Tomaž Povšič
MAKSU SMRDELU V SPOMIN
Letošnjo spomlad so dijaki neke srednje šole v Kopru za vedno izgubili svojega profesorja slovenščine. Ni se poslovil od njih in tudi rie od svoje družine.Cud -na usoda je udušila njegovo življenje v portoroškem zalivu .. .
Letnik 34, je bil Maks najmlajši v tisti peti šoli, ki se je leto 1948 zbrala v Postojni iz najrazličnejših krajev Primorja. Kot sin delavskih staršev iz Pivke,nekdanjega St. Petra na Krasu, je moral v rani mladosti spoznati življenjsko stvarnost. Velika nadarjenost, literarna in polemična žilica ter nemirni primorski temperament - to ga je skupaj z drugimi šestimi sošolci privedlo na filozofsko fakulteto, kjer je študiral primerjalno književnost in slavistiko.
Bil je hkrati zasanjan pa do skrajnosti realen in resnoben ter prav po kraško u-pomiški. Kot poliglot je gojil v sebi občutek Evropejca, četudi je bil najtrdneje zasidran v izročilu slovenske zavednosti in primorskega okolja. Svoje energije   je razdajal na vse strani. V domačem kraju je vneto zbiral gradivo za zbornik o NOB na Pivškem, zgledno je urejeval tovarniško glasilo Javor, na Koprskem po je pridno delal v slavističnem društvu. Iz svojega bogatega znanja tujih jezikov in izku -šenj kot večletni evropski popotnik si ni ustvaril kapitala. Kapital se je množil v njegovi notranjosti in čakali smo, da ga nam bo razkril, kot je tudi som želel.Bil je neugnonj ko sva pred petnajstimi leti odšlo s kolesom spoznavat naše zamejstvo, sem jaz prišel do Trsta, sam pa je šel s kolesom še naprej v Tirole! Imel je prijatelje od Aten do Pariza in od Varšave do Rimo.
Maks Smrdel je bil med tistimi, ki so v zimi 1953/1954 ustanovili prvo povojno vseprimorsko kulturno revijo - Bore. Kot pedagog je svoje delo namenil mladini no Primorskem, deželi, kjer je tudi som rasel in ki jo je srčno ljubil. Bil je dober Slovenec , zdaj ga ni več ...