Dr. ALOJZ ŠERCELJ
RAZVOJ IN ZGODOVINA GOZDOV V ŠKOFJELOŠKEM HRIBOVJU
Današnje gozdove Škofjeloškega hribovja nam je ipredstavLI že Marinček
(1973). Njegovi temeljiti oipisi posameznih gozdnih združb dajejo, kolikor je
pri tej raznolikosti sploh mogoče, celovito podobo sedanjih gozdov tega območja.
Ti pa, kot vidimo iz razprave, nikakor niso enotni, temveč jih sestavljajo
razvojno in fitosociološiko zelo različne stopnje — od inicialnih, pionirskih
stadijev pa do vrhunskih, t. i. klimaksnih stopanj.
Gotovo je treba hkratni obstoj tako razlionih razvojnih stadijev gozda
na tako majhnem in fitogeografsko enotnem prostoru pripisati izredno razgibanemu
reiiefu, pestri geološki podlagi, do neke mere tudi mikroklimatskim
dejavnikom, a gotovo tudi hudim človekovim posegam že od davnih časov,
predvsem pa od časov prvih poselitev.
Vseskozi pa se moramo zavedati, da je sedanja vegetacija, tudi gozdna,
rezultanta ekoloških razmer, ki so vladale v preteklosti, da je sedanje srtanje
le v današnji čas ujeto treoiutno stanje sekulamega razvoja vegetacije od
davnih časov, ki se preko sedanjosti navezuje v prihodnost. Z drugimi besedami:
gozdovi se nenehno, čeprav za nas neopazno, spreminjajo in niso bili
takšni pred stoletji in tudi v prihodnosti ne bodo takšni, kot so danes. Ujeti
so torej v neizprosni tok naravnega razvoja, a so v dinamičnem ravnotežju
z vsakokratnimi ekološkimi in edafgkimi razmerami kraja. Njihov razvoj pa
teče po točno določenih in dobro znanih zakonitostih. Osnovni dejavniki razvojne
dinamike so klimatske in edafske razmere, vendar so bdli očitno na
delu tudi drugi faktorji, kajti sicer bi bil razvoj premočrteai in v glavnem progresiven,
gozdna vegetacija pa kolikor mogoče enotna. Ko govorimo o progresivnem
razvoju, mislimo tu na razvoj gozdnih oblik od ekološko manj
zahtevnih, preprostejših in konikurenčno šibkih k ekološko najzahtevnejšim
in konkurenčno najmočnejšim ter fitoeocialoško zapletenim grupacijam.
Marinčkovi opisi pa očitno dokazujejo, da je bil razvoj tudi regresiven,
da je goedna vegetacija ponekod tudi nazadovala od »višjih« na »nižje« stopnje.
Seveda to ni šlo »spontano«, temveč so tega krivi zaviralni ali celo škodljivi
dejavniki. Ti so lahko naravne katastrofe (požari, gorski podori itn.), v
zadnjih tisočletjih pa največkrat človek ali živalstvo, bodisi kot škodljivci
(žužeiLke), dostikrat pa kot superpopulacija rastlinojedov, divjadi ali udomačenih
živali. Vsi ti lahko močno zamaijejo ekološko ravnotežje v gozdu. Človek
pa je z redčenjem in s trebljenjem gozdov, sprva za pridobivanje pašnih ali
obdelovalnih površin, kasneje tudi iz potrebe po lesu, močno spremenil podobo
gozda, predvsem v bližini naselij.
11* 163
Za taiko imenovani progresivni razvoj gozdne vegetacije imamo dokaze
v številnih peiodnih diagramih od vsepovsod in seveda tudi iz Slovenije.
V srednji Evropi in tudi pri nas se je začel razvoj današnje, ix>stglacialne
vegetacije ob koncu viška zadnje poledenitve, pred približno 15000 leti, na
severu EvTOi>e ustrezno kasneje. Do tistega časa so namreč velik del Evrope
in tudi Alpe pokrivaE ledeniki, ki so pod seboj uničili vse rastlinstvo in živalstvo.
Južno od tod pa so se razprostirale tundre in tajge, kamor se je zateklo
rastlinstvo in živalstvo visokega severa. Po umiku ledenikov pa se je začelo
naseljevati rastlinstvo in živalstvo na poprej opustošena področja. Pred 10000
leti, ko se je končal zadnji hladni val, sta se začela naglo naseljevanje in
selitev goedov proti severu. Cvetni prah iz jezerskih usedlin tega obdobja nedvoiraiio
priča, da so bili prvi pionirji borovi in brezovi gozdovi. V vzhodnih
pokrajinah je prevladoval bor, tako tudi pri nas, v zahodni Evroipi pa je bila
breza močnejša.
Ti pionirski gozdovi so — pač glede na zemljepisno širino — rasli v času
med ISOOOi in 10000 leti, na severu še dlje. Podnebje v obrobju ledenikov pač
še ni dopuščalo topilotoljubnih listavskih gozdov. Po tem času, to je po dokončnem
umiku ledenikov, je podnebje postalo ugodnejše tudi za listavce.
Borove gozdove so začeli izpodrivati mešani hrastovi gozdovi (hrast, brest,
lipa, jesen), vmes pa se je za kratek čas uveljavila leaka (v srednji Evropi
pomembna in močna faza). Faza hrastovega mešanega gozda je trajala pri nas
največ dve tisočletji, na Skandinaviji 5 tisočletij. Pelodni diagrami iz naših
krajev namreč dokazujejo, da so hrastovi gozdovi kmalu, najbrž že po enem
ali dveh tisočletjih (po vmesni šiibki leskovi fazi) podlegli konkurenčno močnejši
bukvi, tako da je bukov gozd kmalu popolnoma obvladal vse slovensko
ozemlje, seveda z izjemo nižinskih močvirnih predelov, ki jih je še naprej
obdržal hrast kot Querco-Carpinetum, ter visokogorskih območjih, kjer je še
dalj časa vladala smreka. Vendar je po prvem silovitem navalu tudi bukev
opešala in doživela recesijo v korist ponovne razširitve mešanega hrastovega
gozda. V atlantsiki dobi, pred približno 6 do 4 tisoč leti pa se je v bukov
gozd vključila še jelka in tako sta bukev in jelka skupno doživeli ponoven
vzpon in višek kot Ahieti-Fagetum, ki je še danes dominantna gozdna združba.
Več kot desettisočletni progresivni razvoj naših gozdov je šel — z enim
močnim zanihanjem — po tehle strogo začrtanih fazah: bor (+ breza) -^ mešani
hrastov gozd (QM) -> leska -> bukov gozid -^ bukov-jelov gozd. Ob vsaki motnji
ali katastrofi se je razvoj obrnil v obratno, regresivno smer; ka:ko daleč nazaj
pa je šlo, je bilo odvisno od intenzitete in trajanja pritiska. Od tod je tudi
današnja tolikšna pestrost vseh evropskih gozdov.
Za Škofjeloško hribovje doslej še nismo imeli tovrstnih podatkov, razen
nekaj posamičnih vzorcev nedoločene starosti. Prav zato smo že dolgo iskali
tudi tu »dokumente« zgodovinskega razvoja gozdov. Dobili bi jih le v ustreznih
in dovolj starih barjih, močvirjih ali jezercih. V usedlinah takšnih jezerc
ali močvirij se namreč ohrani cvetni prah drevja, ki je raslo v preteklih časih,
in je tako barje dragocen »paleobotanični arhiv«. Po posebni metodi ekstrahiramo
pel od iz vsake plasti posebej in ugotovimo, kakšno drevje in rastlinstvo
je raslo v kateri dobi in kako se je izmenjavalo. Seveda dobimo pri tako
imenovani pelodni analizi le neko' idealno povprečje gozdnega sestava in ne
smemo si delati utvar, da bomo s to metodo sploh kdaj lahko direktno ugotavljali
cenološko zgradbo nekdanjih gozdov.
164
Pri tem bi želel posebej poudariti in predvsem apelirati na gozdarske strokovnjake,
da je zgodovina njihovih gozdov zapisana v še ohranjenih jezercih
in barjih. Ta enkratni zapis pa je izgubljen za vselej, če barje ali jezerce
tmičimo. Zato lahko z nepotrebnim izsusevanjem manjših barij, morda
zaradi neznatne gospKjdarske koristi, napravimo nepopravljivo škodo bodočim
raziskovanjem. Predvsem pa pred vsakim takšnim posegom preverimo, kaj
nam lahko takšen naravni objekt še p>ove, preden bo mrtev.
Škofjeloško hribovje je že po svoji grebenasti morfologiji in razgibanem
reliefu dokaj neugodno za nastanek in obstoj jezerc, vsaj za daljši čas. Vendar
se je doslej posrečilo tudi izven Jelovice najti dvoje, danes sicer komaj še
zaznavnih majhnih barij, ki sta dali še zadovoljivo paleovegetacijslko sliko
razvoja gozdov visaj za nekaj tisočletij nazaj. Dasi so to v resnici lokalni
podatki, smemo zaradi enovitosti ozemlja njihovo veljavnost raztegniti na
vse to območje.
Eno takšno barje, globoko 4 m, je zabodno od vasi Leakovica, nad potjo
pToti Novakom, ca. 870 m nadmorske višine. Ugotoviti ga je bilo mogoče samo
z vrtanjem, saj je v celoti zaraslo. Pelodni zapis tega barja daje diagram 1.
Drugo, še manjše barje pa je nad vasjo Robidnica, med Blegošem in Črnim
vrhom, na stičišču dveh pobočij. Nastalo je za velikim nasipom grušča,
ki ga je odložil hudournik.
V obeh barjih smo z ročno vrtalno garnituro najpravUi več vrtin in po
eno analizirali glede na pelodno vsebino. Rezultati preiskav so grafično prikazani
na dveh pelodnih diagramih. Pelodni diagram nastane tako, da na
horizontalo, ki predstavlja določeno globino v zemeljskem profilu in hkrati
tudi določeno časovno periodo, nanašamo odstotne vrednosti peloda vseh rastlin,
ki smo ga v tej plasti našli. Ta enkratni prerez vegetacije imenujemo
»pelodni spekter«, predstavlja pa sestavo vegetacije iz kratikega obdobja v
preteklosti. Ce nadalje nanašamo še več talkšnih spektrov drugega nad drugim
— v ustrezni globini — in te vrednosti zvežemo, dobimo diagram, ki je potemtakem
nekakšna tridimenzionalna slika zaporednih gozdnih faz iz različnih,
lahko poljubno dolgih obdobij.
Profil pri Leskovici pod Blegošem
(870 m NM; 11» 44'25" E, 46» 8'40" N; pelodni diagram 1)
Nad potjo, ki pelje od Leskovice proti zahodu do Novakov, je ix)d vasjo
Robidnica okroglasta kotanja premera 20 do 25 m, ki je skoraj v celoti izsušena
in je moč le še slutiti, da je nekoč to bilo barje. Voda, ki se izceja
iz pobočja v to kotanjico, na sredini spet ponikne, kar je vsekaikor neobičajen
pojav.
Z ročno vrtalno garnituro smo zavrtali na več mestih in povsod zadeli
na dnu na karbonatni grušč. Kotanja sama pa je v celoti zaipolnjena z rastlinskim
detritusom, v katerem je tudi precej lesa. Za analize je bil primeren
šele material od 350 cm navzgor. Pelod je bolj slabo ohranjen, vendar še toliko,
da je vegetacijska slika vsaj do neke mere realna.
Oglejmo si diagram št. 1. Na videz je sicer enoten, toda v resnici vsebuje
veliko različnih podatkov. Od skrajne leve na desno se vrstijo tile podatki:
165
1. globina v cm, 2. zemeljski profil (rastlinski drobir), 3. glaivni ali »konkurenčni
« diagram bistvenih gozdnih elementov, 4. skupna odstotna vrednost
peloda zelišč (NAP), 5. diagram posameznih gozdmh elementov in skupin, 6.
diagram posameznih zelišč, vključno »kulturne rastline«, 7. členitev in poskus
kronološke opredelitve.
Pri interpretaciji diagrama bomo morali upoštevati vse te parametre.
Ker navadno hočemo kavzalno spremljati spremembe v vegetaciji, bomo zasledovali
njen razvoj od začetka oziroma od »začetka«, v katerega seže diagram,
to je od spodaj navzgor, od najstarejših do najmlajših plasti. Uporabne
rezultate smo dobili šele v gilobini 350 cm, v rastlinskem drobirju, ki je še
malo pomešan z gruščem.
Na glavnem diagramu, ki bi mu lahko rekli tudi konkurenčni diagram,
so krivulje izbranih drevesnih vrst, označene s simboli, nanesene na isto polje,
s čimer se pokaže medsebojna konkurenca. Ce zasledujemo ta diagram do vrha
profila (diagrama), vidimo, kako se posamezne krivulje križajo, naraščajo in
upadajo, kakor je pač bila katera vrsta konkurenčno močnejša.
A 350 cm — smrekova faza: v najstarejši fazi, ki jo diagram še zajame,
sta si delili prostor smreka (Picea) in bukev (Fagus), leska (Corylus) je dosegala
vrednositi nad 18 "/o, elementi QM, mešanega hrastovega gozda (hrast,
liipa, brest, jesen) dosegajo le 10*/o. Bor (Pinus) je bU. že utesnjen na nekonkurenčna,
skrajno slaba rastišča, jelka (Ahies) pa se je šele priseljevala. Ce
bi to sliko primerjali z razivojem vegetacije v gorskih predelih, na primer na
Jelovici (Šercelj, mscr.) ali na Pokljuki (Budnar-Tregubov, 1958; Sercelj, 1971),
bi videli, da smo najbrž segli prav v konec smrekove faze, ki je v višjih legah
nadomeščala prvo bukovo fazo.
B 330 do 205 cm — jelova-snorekova faza: večina drevesnih vrst upade,
le jelka in z njo smreka sta postali vodilni vrsti, dasi na nivoju 285 cm malo
oslabljeni. V nadaljnjem pa se ločita tudi ti dve.
C 205 do 135 cm — jelova faza: krivulja jelke se še dvigne, smrekova
ustretzino uipade, tako da jelka popolnoma diominira in tvori samostojno goeidno
fazo.
D 145 do 75 cm — jelova4>ukova faza: jelka in bukev v glavnem dominirata,
a tudi smreka se jima močno približa, ostali gozdni elementi pa so precej
potisnjeni v ozadje, s skronmimi pelodnimi vrednostmi.
E 75 do 55 cm — bukova faza: bukev začasno popolnoma prevlada, vrednost
jelke pa upade na vrednosti smreke in leske.
F 55 do 35 cm •— jelova faza: jelka se znova povzpne na dominantno mesto
in prevlada nad bukvijo in smreko. Najbrž se tu začne antropogeni vpliv,
krčenje bukovega gozda za nji-ve in pašnike, morda tudi za rudairstvo in železarstvo.
V okolici Leskovice so leta 1512 odkrili bakrovo rudo z močnimi primesmi
srebra in zlata (Blaznik, 1973) in so spet potrebovali les za rudarjenje
in topljenje rude. Takšne preobrate v gozdni vegetaciji poti^uje močan dvig
leskove krivulje in prav tako pojavljanje brinjevega peloda, kar vse kaže tudi
na pašnike. Od zeliščne vegetacije se prvič pojavi pelod žit in tudi lobodnic,
Ici so sicer znanUke brazgozdnih razmer, toda hkrati tudi indikatorji ruderalnih,
obdelovalnih površin.
G 35 do 10 cm — leskovar-borova faza: čas močnega človekovega vpliva
in degradacija gozda. Videti je, da je človek že prej močno načel gozd — za
166
pašo in oibdelaivo, zdaj pa nastopi regenerativiia faiza z lesko in kasneje z
borom.
Krivulja NAP (= vsega nedrevesnega peloda) se gLMje v vsem diagramu
na zelo skromnih vrednostih, šele v fazi G se nenadoma dvigne na precej višje
vrednosti. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo to barje vseskozi v goadu, šele
v tistem času je nastala tu fcroevina, kar še posebej dokazuje pelod ajde
167
(Fagopyrum) m rži (Secale) ter trav (Gramineae). Ko je bil gozd izkrčen, je
obrobje barja prerasila jelša (Alnus), kar dokazuje močan dvig njene pelodne
krivulje.
Drugi gozdni elementi so bili le bolj ali manj spremljevalci ali dopolnila
gozdnih združb, tu pa tam so morda celo prevladovali ali sestavljali svoje
združbe:
— Breza (Betula) se kot pionir v starejših fazah, ko je bil gozd še normalen,
ni mogla uveljaviti. Šele v času človekovih posegov v gozd se je malo
bolj razširila.
— Jelša (Alnus) je sicer vseskozi rasla po zamočvirjenih površinah, šele
po skrčenju gozda v neposredni okolici je obrasla barje.
— Gaber (Carpinus) se je vrasel v gozdove razmeroma kasno, šele v jelovi
in jelovi-bukovi fazi.
— Cmi gaber (Ostrya) je nastopal le sporadično, predvsem po krčenju
gozda. V naših Alpah je sicer dosegel največjo razširjenost v začetku postglaciala,
v pionirski fazi (Sercelj, 1961, 1965, 1971).
— Mešani hraistov gozd (QM), ki ga sestavljajo hrast (Quercus), brest
(TJlmus), lipa (Tilia) in jesen (Fraximis) ter javor (Acer), so vseskozi skromno
zastopani, saj je to področje že nad normalno višino hrastovega go23da, razen
bresta. Vendar jei lipa, kot v vseh naših diagramih, bolje zastopana v starejših
obdobjih, hrast in brest pa v mlajših,
— Kositemica (Ephedra) sicer redno nasitopa v vseh pelodnih diagramih
pri nas in drugod po Evropi, vendar le v kasnem glacialu, to je iz časov med
15000 in lOOOO leti. Pri nas je le še ob Jadranu, v Alpah pa po pečevju južnotiiolsikih
Alp kot izrazito heliofilni element. V holocenskih sedimentih jo je
našel tudi Fritz (1964) v koroških Alpah, vendar tudi v večji nadmorski višini.
— Brinje (Juniperus) je prav tako rastlina odprtih, predvsem po paši degradiranih
površin.
— Vrba (Salix) in krhlika (Rhamnus) se pojavljata sporadično, zopet bolj
v antropogeni fazi z odprto vegetacijo.
— Oreh (Juglans) je v teh razmerah predvsem človekov spremljevalec.
NAP (= non arborum poUen) pelod zeliščne vegetacije: ajda (Fagopyrum),
rž (Secale), žita (cerealia), plavica (Centaurea), lobodnice fChenopodiaceae),
trpotec (Plantago) so najbolj pogosti človekovi spremljevalci, zato jim pravimo
tudi kulturne rastline, ali še bolje kazalci človekove prisotnosti. Košamice
(Compositae), trave (Gramineae), kobulnice (Uvfibelliferae) pa so bolj splošni
kazalci odprtih, brezgozdnih površin, ne glede na človekovo delovanje. Saši
(Cyperaceae) so znanilci močvirnih površin. Tudi močan dvig trosov orlove
praproti (Pteris) pKHneni znatno razredčenje goeda v neposredni bližini. Zelo
visoke vrednosti monoletnih spor, ki verjetno pripadajo praprotim Dryopteris
ali Athyrium, pričajo o vseskozi vlažnih gozdnih površinah.
Profil nad Robidnico
(980 m NM; 11» 44' 30" E, 46" 9' 40" N; pelodni diagram št. 2)
Nad vasjo Robidnica je na koncu gorske tesni med hribom Cmi vrh in
masivom Blegoš obsežna trikotna ravnica, nastala za čelnim nasipom gnišča,
ki ga je tam zatrpal hudourniški potok. Danes je vsa ta ravnica travnik sredi
168
gozdov, vendar že ledinsko ime »izer« daje slutiti, da je bila tu nekoč stoječa
voda. Na jugozahodnem robu te ravnice je še ostanek sfagrnumske šote, ki jo
je že začela preraščati resava (Callunetum). Nedvomno je bilo to barje ali
jezero nekoč precej večje, saj je dei šotišča razdejal hudournik, ki si je ob
zahodnem robu močno pogloibil strugo in se globoko zarezal v bcirje, tako da
je profil šote razgaljen in že zarasel.
169
Danes je torej ohranjen le še del tega barja, katerega globina je največ
150 cm. Vrtine so dale takšen profil: na površju ok. 30 cm šote, porasle že z
resavo, sipodaj pa je z rastlinskim drobirjem pomešan glinasti ciluvion, ki
prehaja navzdol v grušč.
Pelodne ancilize so dale zadovoljive rezadtate. Diagram teh analiz kaže
veliko bolj preprosto sliko, saj obs^a le najmlajše obdobje, ki ustreza zadnjima
fazama (F in G) diagrama pri. Leskovici:
a) 110 do 90 cm — jelova-ibukova faza: jelka in bukev sta dominantna
gozdna edifikatorja, tako kot vidimo v fazi F diagrama pri Leskovici. Izjema
je ta, da manjka pelod žit, saj tu sredi gozdov najbrž ni bilo polj, vsaj ne
v zadnjem času. Tudi leska je slabše zastopana. Eldini od spremljevalcev človeka
je oreh, toda tudi pelod oreha je najbrž prišel sem z vetrom vzgomikom.
b) 90 do O cm — bukova-jelova faza: 'bukev prevlada nad jelko in še
pridobiva na razširjenosti. Leska ne kaže posebnih nihanj, le proti vrhu diagrama
upada. Hrast in brest sta slabše zastopana, lipa pa le še sporadično,
kar je značilno za vse naše pelodne diagrame iz najmlajšega časa.
Nikakor tudi ne smemo prezreti peloda kositemice, ki smo ga našli tudi
v barju pri Leskovici, nikjer pa ga še nismo zasledili v pelodnih diagramih iz
nižjih leg, razen pri Kaptolu ob Kolpi (Sercelj, mscr.). Torej ne smemo izključevati,
da je tudi tu še nedavno rasla po skalnatih pobočjih, kot še danes raste
v južnotirolskih Alpah, in je tudi še v holocenu rasla v koroških Alpah —
Auertal (Fritz, 1964). Bortenschlager (1965) sicer trdi, da so pelod efedre prinesli
puščavski vetrovi iz severne Afrike, skupno s peskom. Toda, če bi bilo
to tako, bi se moral usedati po vsej pokrajini, ne le po nekaterih hribih do
določene višine, in najbrž tudi ne bi bii samo pelod efedre, temveč bi prišlo
z vetrom tudi kaj drugega, pelod še drugih puščavskih rastlin. Tako pa najdemo
pelod kositemice le tam, kjer je 2sa njeno rast tudi sicer ugodno. Lahko
bi torej morda tudi rekli, da je Ephedra ena od posrednih žrtev človekovega
pK>sega v naravo.
Zanimivo je tudi, da je v tem času, ko je človekov vpliv začel popuščati,
tudi bukev znova napredovala.
Zaključek
Po razvojnih značilnostih vegetacije obeh diagramov in po njuni primerjavi
lahko sikleipamo, da profil nad Robidnico v celoti obsega čas po kolonizaciji,
torej fazi F in G diagrama pri Leskovici. Morda gre celo za zadnjo
kolonizacijo v 16. stoletju, dasi se vas Robidnica (Rulbinitz) s tremi hubami
in eno opuščeno omenja že v urbarju iz leta 1291 (Blaznik, 1938).
Nasprotno pa ima diagram pri Leskovici veliko večji časovni obseg. Ker
se tudi Leskovica (Lieizgawe) s sedmimi huibami omenja prav tako v urbarju
iz leta 1291 (Blaznik, cit.), smemo fazi F in G postaviti v ta časovni razpon,
druge faze od A do E pa so starejše. Po nekaterih analogijah iz drugih diagramov
iz Slovenije bi lahko rekli, da se začenja ob koncu smreikove faze,
to je nekako v atlantski dobi, pred približno 6000 do 4000 leti. Ne moremo
pa trditi, da je razvoj barja tekel vseskozi enakomerno in da bi celoten profil
lahko razdelili na enake časovne odseke v okviru teh 6000 let.
170
Predvsem je to odvisno od razvoja in rasti barja, kajti zaradi sprememb
vodnih razmer laltko kdaj naglo priraSda, v&asih pa rast zastane ali celo začne
skrepenevati, zaraidi česar nastane časovna vrzel, kasneje pa spet oživi. Takšnih
preobraitov v razvoju barja pelodna analiza ne more registrirati. Zato je
seveda nerazumno po debelini šotnih plasti šteti absolutno starost posameznih
faz ali hori2x>ntov. Malo bliže resnici je členitev na podlagi gosadnih faz, toda
le, če so te rezultanta nem.otenega naravnega reizvoja in poteka sukcesij. Doslej
še najbolj zanesljiva je fizikalna metoda, to je datacija na podlaigi merjenja
radioaktivnega ogljika v sedimentu, ki pa se j e tu žal izjalovila.
L i t e r a t u r a
P. Blaznih, Kolonizacija Poljanske doline, GMS 19, 193S, 1-2; isti. Srednjeveški
urbarji za Slovenijo, VI. Urbarji Preisinške škofije, Ljubljana 1963; isti, Skofja
Loka in loško gospostvo. Skofja Loka 1973; S. Bortenschlager, Funde afrikanischer
PoUen in den Alpen, Die Natunvissenschaften 24. 1965; A. Budnar-Trgubov, Palinološke
raziskave barij na Pokljuki in Pohorju, Grcologija 4, Ljubljana 19&8; A.
Fritz, PoLLenanalytische Untersuahung des Bergkiefamhochmoores itn Auertal, Kamten,
Carinthia 2, 74, 1964, Klagenfurt; L. Mariniek, Gozdna vegetacija Škofjeloškega
pogorja, Loški razgledi 20, 1973; A. Sercelj, RazAroj in propad gozda v dolini Triglavskih
jezer, Goedarski vestnik 18, 1961; isti. Razvoj wiirmsfce in holocenske gozdne vegetacije
v Sloveniji. Razpr. SAZU 7, razr. 4, Ljubljana 1963; isti, Paleofloristična raziskovanja
v Triglavskem pogorju. Razprave SAZU 8, razr. 4, Ljubljana 1965; isti,
Postglacialni razvoj gorskih gozdov v severozahodni Jugoslaviji. Razpn:. SAZU 14/9,
razr. 4, Ljubljana 1973.
Z u s a m m e n f a s s u n g
DIE ENTWICKLUNGSGESCHICHTE DER WALDER
IM BERGLAND VON SKOFJA LOKA
Die rezente Waldvegetation des Berglandes von Skofja Loka ist schon eingehend
beschrieben worden ( M a r i n č e k , 1973). Aus der phytoz6nologischen Darstellung
geht hervor, daB die heutige Pflanzendecke aus einem bunten Mosaik zahlreicher
Pflanzengemeinschaften besteht — mit den Pionierstadien angefangen, bis zu den
fagetalen »Klimaxgesellschaften«. Dieses gleichzeitige Nebeneinander verschiedener
Entwicklungsstadien in einem phytogeographisch einheitlichen Gebiet des Voralpenraumes
laBt auf sekundare Regressions- und Regenerationsprozesse unterschiedlicher
Reichweite schlieCen.
Vegetationsgeschichtliche Untersuchungen konnten diese Vermutung bestatigen,
und so sind zwei Moorprofile aus dieser Gegend palynologisch untersucht worden.
Das eine liegt westlich vom Dorfe Leskovica, 870 m NN, und das andere oberhalb
des Dorfes Robidnica, 980 m NN. Im Urbar von 1291 sind diese Dorfer als Leiezgawe,
bzw. Rubinltz angegeben ( B l a z n i k , 1938).
Die Resultate der Pollenanalyse sind in zwei Pollendiagrammen wiedergegeben.
Das erste Pollendiagramm (I) umfaBt mehrere Waldphasen, mit der Fichtenphase
der montanen Stufe angefangen (A). Dann geht die Waldentwicklung in die
Tannen-Fichtenphase (B) iiber, wobei die Tanne immer mehr an Verbreitung gewinnt,
bis sie schlieBlich eine selbstandige Tannenphase (C) bildet. In der Folge
setzt sich die Buche immer mehr durch und schlieBt sich mit der Tanne zu einem
Abieti-Fagetum (D) zusammen. Mit dem Auftreten der Kulturzeiger: Chenopodiaceae,
Secale, cerealia, Plantago, Fagopyrum und Juglans, ist auch im Walde eine Storung
zu spiiren, die sich in starken Schwankungen der PoUenkurven der Waldbaume
widerspiegelt. Die Anwesenheit der »Kulturpflanzen« lasst die Vermutung zu, daB
171
diese Storungen dem anthropogenen EinfluB auf den Wald zuzuschreiben sind: der
Waldnutzung fiir Erz- und Metallgewinnung (Eisen, Kupfer, Silber) und Rodungen
fiir Weide und Ackerbau (F). Die letzte und jiingste Phase (G) ist als eine Regenerationsphase
zu betrachten: sie ist durch den Anstieg der Pionierarten Pinus und
Corylus gekennzeichnet.
Das Profil von Robidnica (II) weist viel einfachere Vegetationsverhaltnisse avt.
Es schlieBt nur die beiden letzten Phasen (F und G) des vorigen Pollendiagramms
ein, mit der Endphase des Abieti-Fagetums beginnend, und geht in eine Regenerationsphase
des Fagetums iiber. Der Wald war hier nicht so stark degradierendem
Druck ausgesetzt und konnte sich durchaus mehr oder weniger normal entwickeln,
Besondere Aufmerksamkeit verdient die Anwesenheit der Pollen von Ephedra
in den jiingsten Zeitabschnitten.
Die chronologische Einstufung der beiden PoUendiagramme kann nur durch
Korrelation mit den entsprechenden Diagrammen aus der montanen Stufe: Pokljuka
( B u d n a r - T r e g u b o v , 1958, S e r c e 1 j , 1971) und Triglavgebirge (S e r c e 1 j ,
1961, 1965) durchgefiihrt werden. Dort ist die erste Buchenphase der niedrigeren
Lagen (S e r c e 1 j , 1963) durch eine Fichtenphase vertreten, und erst spater hat sich
die Buche auch in hoheren Lagen duchgesetzt.
Das Pollendiagramm von Leskovica fangt mit der beginnenden Fichtenphase
an, ungefahr zwischen 6000 und 4000 Jahren vor unserer Zeit. Das ist auch die
Verbreitungszeit der Tanne. Die folgenden Phasen (B bis E) konnen zeitlich nicht
eingestuft werden, wahrend die beiden letzten (F und G) unzweifelhaft in die Zeit
der Kolonisation dieses Gebietes fallen, d. h. spatestens ins 13. Jahrhundert, wenn
nicht schon friiher. JDie zu Cu entnommenen Proben, die genauere Stiitzpunkte zur
Datierung geben diirften, sind leider durch einem Unfall im Labor verlorengegangen.
Das Diagramm von Robidnica (II) ist nur der Zeit der Besiedlung zuzuschreiben.
172