92 UDK 929Lamut A.:37« 1.04 Strokovni članek Prejeto: 13. 7. 2015 Vesna Tomc Lamut* Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) Anton Lamut (1882–1975), a patriotic Slovene teacher Izvleček Anton Lamut (1882–1975) bil eden izmed mnogih narodnozavednih slovenskih uči- teljev, ki so pred več kot stotimi leti krepili duha slovenstva v mladih ljudeh. Predan svo- jemu učiteljskemu poslanstvu je bil odličen pedagog in vzgojitelj, pokončnega svobodo- miselnega značaja. Po poučevanju v Radečah in na Čatežu ob Savi ter enoletnem prosto- voljnem službovanju med koroškimi Slovenci v času pred plebiscitom leta 1920 je nato pe- tindvajset let učil na osnovni šoli v Novem mestu. Med 2. svetovno vojno je bil eden naj- starejših slovenskih partizanov in partizanski učitelj. Upokojil se je kot šolski nadzornik in dočakal 93 let. Mladost in prva leta šolanja Anton Lamut se je rodil 5. junija 1882 kot sedmi otrok v kmečki družini na Selih pri Dragatušu v Beli krajini materi Marinki Gerdešič, ki je bila doma iz bližnjega Goleka, in očetu Janezu, gruntarju s Sel. Imel je več bratov in sester (Marinka, Štefan, Janez, Franc, Miha in Metka). Bratje so odšli v Ameriko in tam za vedno ostali, le en se je vrnil domov, prevzel kmetijo in postal gospodar.1 Mali Anton Lamut je pri svojih šestih letih 1. septembra 1888 vstopil v prvi razred triletne osnovne šole v bližnjem Dragatušu, potem pa je šolanje nadaljeval na * Vesna Tomc Lamut, univ. dipl. slavistka in komparativistka, prof. slovenščine, upokojena srednje- šolska profesorica, e-pošta: vesna.tomc@gmail.com 1 Povzeto po spominskih zapisih družine Lamut. Abstract Anton Lamut (1882–1975) was one of the many patriotic Slovene teachers who over one hundred years ago cultivated the Slovene national spirit in young people. Dedicated to his educational mission, he was an excellent teacher of an upright, liberal character. After teaching in Radeče and Čatež along the Sava and a one­year long voluntary service among the Carinthian Slovenians prior to the 1920 plebiscite, he taught for twenty­five years at a primary school in Novo mesto. During World War Two, he was one of the oldest Slovenian partisans and a partisan teacher. He reached retirement in the position of school inspector and lived to the age of 93. 93Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) Obiskovalno spričalo štiriletne šole (hrani Vesna Tomc Lamut). 94 Šolska kronika • 1–2 • 2015 pripravljalnici v bolj oddaljeni štirirazredni ljudski šoli v Črnomlju, da je dobil dovolj znanja za vpis v gimnazijo. Kot piše na dokumentu, je 12. julija 1895 trinajstleten uspešno končal četrti razred in prejel “spričalo”. Spričevalo je bilo seveda natisnjeno dvojezično, v nemščini in v slovenščini (lastnoročno zapisano pa je bilo seveda samo v slovenščini). Na spričevalu je zapisan tak učni uspeh: nravnost je bila popolnoma lepa, pridnost vztrajna in hoja v šolo prav redna. Sicer pa je dobil za glavne predmete – za veroznanstvo, za slovenski jezik, za nemški jezik in za številjenje (matematiko) ocene prav dobro. »To spričalo se daje učencu v ta namen, da se oglasi za sprejem v srednje šole«. 15. julija 1895 so »spričalo« podpisali katehet Janez Pristov, vaditelj Fr. Šetina in učitelj F. Štefančič. Spodaj je velik moder žig, na katerem je napis: ŠTIRIRAZRE- DNA FRANC JOŽEFOVA LJUDSKA ŠOLA V ČRNOMLJU.2 Nadaljevanje šolanja v Novem mestu (1895–1902) Anton naj bi kot najbolj bister otrok v družini in edini, ki je študiral, postal du- hovnik, kar je bil takrat sen vseh mater, tudi zato, ker je bilo to šolanje brezplačno oz. podprto s strani Cerkve. A svobodomiselnega duha, kot je bil, je to odklonil. Njegova ljubezen je bila narava in naravoslovje in davna otroška želja postati gozdarski inženir, a do cilja in morda univerze na Dunaju je bila še dolga, predolga pot. Po uspešno kon- čani ljudski šoli v Črnomlju se je zato v šolskem letu 1895/1896 vpisal na novomeško klasično gimnazijo. Ko je odhajal na šolanje, mu je sestra Meta stkala belo laneno platno in mu sešila belokranjske »bergeše«.3 Iz Bele krajine v Novo mesto takrat še ni vozil vlak, pot je bila dolga, v glavnem peš, vožnja z vozom in konjsko vprego je bila draga. Tudi sicer je bilo življenje med šolanjem za revno družino veliko breme, zato je mati Marinka Lamut (rojena Gerdešič) očetu naročila, naj gre s sinom do bogatega sorodnika – nje- nega starega strica, sicer takrat pomembnega novomeškega sodnega svetnika dr. Josipa Gerdešiča (ki je bil nezakonski oče dr. Ivana Oražna, dobrotnika študentov medicine) ter ga prosi za kako pomoč, a sta bila grobo zavrnjena.4 V Novem mestu je Anton nato obiskoval nižjo gimnazijo in dva letnika višje kla- sične gimnazije. Ob skromni podpori za odlične učence se je moral vzdrževati skoraj sam. Iz tistih dni je ohranil šolski letopis – Izvestje višje gimnazije v Novem mestu (Rudolfswertu)5 iz leta 1898–1899, ko je obiskoval III. razred. Iz njega razberemo, kdo so bili učitelji, kdo sošolci, kakšen je bil program in kakšna izvedba pouka. Ob- javljen seznam vseh dijakov kaže, da so dijaki prihajali iz raznih krajev Kranjske in od 2 Obiskovalno spričalo štiriletne šole v Črnomlju iz leta 1895 (original hrani vnukinja Vesna Tomc Lamut). 3 spodnje hlače 4 Spominski zapis hčerke Anče Nikolić Lamut. 5 Jahresberricht KK Ober-Gymnasiums in Rudolfswert, 1898–1899, str. 50. 95Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) drugod. Med 32 dijaki jih je pet napisa- nih z močnim tiskom – to so odličnjaki, in Anton Lamut je bil eden od njih. Med sošolci sta bila tudi Josip Vandot, kasne- je znan mladinski pisatelj knjig o Kekcu, in pisatelj Milan Pugelj, ki je v četrti gimnaziji leta 1898/99 pričel s sošolci izdajati rokopisni literarni list Kresnice, ki so izšle štirikrat. Pri tem šolskem oz. razrednem časopisu je sodeloval tudi An- ton. V opombi št. 4 Joža Mahnič piše: Z risbami jih je opremil Milanov sošolec Anton Lamut, oče akademskega slikarja Vladimirja Lamuta.6 Dijaki so stanovali pri raznih di- jaških gospodinjah in tudi Anton si je moral najti skromno sobo oz. posteljo. Gospodinje so kuhale le to, kar so star- ši dijakov pripeljali namesto plačila: krompir, korenje, zelje, peso ... Kasneje v življenju zato rdeče pese ni mogel niti videti! Preživljal se je s podporo za odlič- njake, sicer pa že od 2. razreda gimnazije naprej z inštrukcijami svojih sošolcev. Starši mu niso mogli veliko pomagati, trije starejši bratje, ki so šli za zaslužkom v Ameriko, pa so mu sicer občasno pošiljali nekaj malega denarja, a še zase niso imeli dovolj. Pač pa so mu velikokrat pisali in on je ta pisma (70 pisem iz let 1900–1906) hranil vse živ- ljenje, saj jih ni videl nikoli več. Prav po naslovih teh pisem razberemo, da je stanoval na treh različnih naslovih v Novem mestu: na Šolski ulici št. 57, Križatijski ulici 135 in Nad mlinom št. 7.7 A pri petnajstih letih se je življenje dijaka Antona zapletlo, saj je hudo zbo- lel: dobil je vnetje kosti, ostomelitis goleni desne noge, potrebna je bila operacija v novomeški bolnišnici usmiljenih bratov, sledilo je dolgo ležanje ter izguba letnika. Osteomelitis je bil v tistih časih neozdravljiv in zdravstveno stanje se je z leti samo slabšalo. Glede na to je postala želja, da bi bil nekoč gozdarski inženir, neuresničljiva. Starši in bratje so razmišljali o duhovniškem poklicu, pa Anton ni bil za to. Ker se je zavedal, da podpore od doma ne more pričakovati, do zaključka študija na univerzi pa bi se bilo treba šolati še nekaj let, se je odločil pustiti višjo gimnazijo, kjer je končal že II. letnik, in iti na učiteljišče, saj se je zavedal, da bo tako prišel hitreje do kruha.8 6 Blanka Bošnjak: Pisatelj Milan Pugelj kot pomemben člen v kratkoprozni ustvarjalnosti z začetka 20. stoletja na Slovenskem, Jezik in slovstvo, 2004, letnik 49, št. 1, str. 3. 7 Pisma staršev, sester, bratov (hrani Vesna Tomc Lamut). 8 Spominski zapisi hčerke Anče, arhiv družine Lamut. Anton Lamut kot 15-letni dijak leta 1897 (hrani Vesna Tomc Lamut). 96 Šolska kronika • 1–2 • 2015 Prepis na ljubljansko učiteljišče (1902) Po dveh letih višje gimnazije v Novem mestu se je Anton Lamut leta 1902 pre- pisal na ljubljansko učiteljišče, ki še danes stoji na vogalu današnje Resljeve ceste in Komenskega ulice. Za štiri leta je sicer dobil skromno državno štipendijo, a se je kasneje zaradi podaljšanja študija moral sam vzdrževati, saj je bil zaradi kronične bo- lezni in še druge operacije iste noge dolgo časa po bolnišnicah – večino šolskega leta 1904/1905. Odlomki iz pisem staršev in bratov kažejo, kako težko je Anton živel tudi med šolanjem v Ljubljani in kako so si bratje trgali od ust, da so mu lahko pošiljali denar, ter kako moreče je bilo večno čakanje na denar za preživetje: • Brat France je domov pošiljal 85 kron, da so starši lahko vračali dolg. “Delam večidel zmerom, samo plača je vsake sorte, včasi samo za žgance.” • France je poslal 60 K, po 10 K na vsakega. “Mami sem poslal 50 kron, pa sem pisal, naj razdelijo kako znajo - tebi bo prišlo ene 10 kron.” • Mati je čakala na sinov denar iz Amerike in nato Antonu poslala 7 kron za kvartir, kaj ostane pa naj si kupi hlače ali bukvice. • Brat Franc: “Jaz sem ti mislil poslati par krajcarjev, pa nisem mogel, bom v pri- hodnje.” (Torej – nič!) • Brat Franc: “No, pa bo treba še kaj, kakoveh par krajcarjev kajne, dosti lih ne morem, da bi vsem; ja bom samo tebi, pole ako češ ti dati komu, mami lih žiher za kafo. Tam na zimo bom mari vsem skupaj nakazal par kron ako Bog da za zdravje in srečo.” • Brat Franc: “Danes ali jutri ti bom poslal en par vinarjev, eno deset, dvanajst kron, porabi za kaj češ, prej ti nisem mogel, nisem imel pri sebi, pa saj bodo i zdaj prav prišle, ko bodo počitnice.” • Mati: “Gospod kaplan so prašali, ali imaš kakovo »štrukcijo« ali »štependijo«.” • Mati: “Si pisal, zakaj ti ne pošljemo dinara. Ja sem zmerom čakala da boš pisal pa nisem znala koliko poslat. Jaz sem mislia, ki nisi pisal, da ti je France poslal kaj. Da sam znala, da ti je tako slabo, bi bila poslala kaj za božič. Pa ti bom za tri krale.” • Mati: “Prosi gospodara da počaka za mesec maj, dok dinare dobimo.” • Mati: “Mi bi ti prej kaj poslali, pa smo mislili, da boš morebiti celo zimo v bolnici.” • Brat Miha je obljubil: “Tam na poletje bom v žep potipal, da ti pošljem par centi da si boš lepe cajte obverševal.” • Brat Miha: “V zadnjem pismu sem ti pisal od dinara, da ti bom nekaj dal, pa kako sem že omenil, da sem brez dela, ne morem nič pomagat. Ti bom dal, ko bom delal spet. Dragi brat, ne zameri, zdaj so taki cajti v Ameriki.” • Oče: “Tu ti pošiljamo par krajcarjev, da boš imel za to večjo potrebo. Pole ti bomo vre iše kedaj. Mama ti ne morejo več poslati, zakaj so sami sedaj nekaj bolni.” 9 9 Odlomki iz pisem matere, bratov Mihe, Štefana in Franceta iz let 1900–1906. 97Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) Iz odlomkov teh pisem razberemo, kako težko je Anton živel kot dijak, kako je iz meseca v mesec čakal denar, ki so mu ga pošiljali od doma, oni pa so ga čakali iz Amerike, ali pa ga je občasno dobil od bratov naravnost iz Amerike. Toda tega denarja je bilo zelo zelo malo. Kdaj pa kdaj so od doma poslali kaj hrane, predvsem ob prazni- kih, a kaj ko revni kmetje tudi sami niso imeli veliko. Poslali so mu tudi kakšne hlače, ki so jih kje dobili ali sešili sami ali pa vaški krojač, tudi čevlje mu je šival vaški čevljar. Anton se je sam prebijal skozi leta šolanja, se učil ob sveči do jutra, v mali najeti sobici v Ljubljani (na Gosposki 15 in na Mestnem trgu 9) prevajal iz nemščine v gršči- no in latinščino, inštruiral svoje sošolce … A skozi življenje je vedno hodil ponosno. In namesto duhovniškega poklonjenega oblačila je raje nosil trobojnico (rdeče-belo- modro slovansko zastavo) na demonstracijah proti avstro-ogrski monarhiji leta 1904 in se navduševal za slovanstvo, jugoslovanstvo in slovenstvo! Študij se mu je zaradi bolezni in dolgega zdravljenja v novomeški bolnišnici ter prestopa, ko je po dveh končanih letnikih klasične gimnazije moral dobesedno znova začeti srednjo šolo, seveda zelo zavlekel, a kljub vsem težavam je uspešno maturiral leta 1906, ko je dopolnil sicer že 24 let.10 10 Učiteljišče Gimnazija Ledina 130 let, Ljubljana, 2006, str. 50. Notni zvezek A. Lamuta iz 3. letnika učiteljišča (hrani Vesna Tomc Lamut). 98 Šolska kronika • 1–2 • 2015 Konec šolanja in prva služba: Radeče pri Zidanem Mostu Po dolgih letih šolanja (ki je trajalo od 1888 do 1906) je Anton končno pripeljal svojo pot do konca in leta 1906 opravil zaključni izpit na učiteljišču ter postal učitelj.11 Domači so sicer načrtovali, da se bo vrnil domov in prispeval k družinskemu prora- čunu, da bo šel službovat v bližnji Dragatuš. Toda Anton je imel drugačne načrte in 10. julija 1906, le nekaj dni po odlično končani maturi, je že nastopil državno službo: dobil je mesto učitelja v Radečah pri Zidanem Mostu v lepi novi šolski stavbi, ki je bila dograjena prav tisto leto. V glasilu Slovenski učitelj je zapisano, da je ”učiteljski kandi- dat g. Anton Lamut iz Sela imenovan za provizoričnega učitelja v Radečah”.12 Službe in prve socialne gotovosti v življenju je bil Anton od srca vesel, prav tako njegova mati, ki mu je svetovala, naj “čuva ta kruh”.13 Radeška šola je delovala v veliki novi enonadstropni stavbi na vrhu grička in mla- demu komaj petindvajsetletnemu fantu je to delovno mesto pomenilo velik izziv: tam 11 Zrelostni izpiti: “Zrelostni izpiti na c. kr. moškem učiteljišču v Ljubljani so se vršili od 9. do vštetega 17. julija. Izprašanih je bilo 33 gojencev. Od teh so naredili – izpit a) s slovenskim in nemškim uč- nim jezikom: Ivan Bajde iz Čemšenika, Vinko Brus s Police pri Višnji gori, Jožef Dolgata iz Zgornje Košane, Egon Gregorič iz Kostanjevice, Ludovik Jakofčič iz Mošenj, Lovro Kleindienst iz Ljubljane, Frančišek Korent iz Ljubljane, Jožef Lampe iz Kranja, Anton Lamut iz Sela.”, Slovenski učitelj, letnik VII, št. 9, v Ljubljani, 15. septembra 1906, str. 182 in 186. 12 Slovenski učitelj, letnik VII, št. 9, Ljubljana, 15. september 1906. 13 Materino pismo sinu Antonu, junij 1906 (original hrani Vesna Tomc Lamut). Maturanti ljubljanskega učiteljišča iz leta 1906 (hrani Vesna Tomc Lamut). 99Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) se je prvič znašel v vlogi učitelja, v vlogi vzgojitelja in sodelavca. Šolski kolektiv je bil majhen; po podatkih v vsakoletni ob- javi učiteljskega staleža v državnih šolah je na radeški šoli učilo šest učiteljev: Fran Rant, Marija Rant, Avgusta Kolnik, Mar- tin Sterk, Karol Sovre in Anton Lamut.14 Mladi učitelj pa je v Radečah kmalu spoznal svojo življenjsko ljubezen, 18-le- tno Jelko Kesegi iz Hrvaške, ki je prišla na daljši obisk k teti in stricu trgovcu Al- bertu Moserju. Bila je najstarejša hčerka Nine Kompare in Štefana pl. Közseghyja iz Samobora, oziroma vnukinja Josipa Kompareta15 – knjigoveškega in steklar- skega obrtnika v Samoboru, Slovenca, po rodu iz Idrije oz. Krškega (pesnik in dramatik, slikar in karikaturist, scenarist in igralec, začetnik pustnega karnevala na Hrvaškem, tako imenovanega tra- dicionalnega samoborskega pustnega fašnika). 20-letna Jelka Kesegi in 28-le- tni Anton Lamut sta se zaljubila in 15. maja 1910 poročila v Krapini.16 Drugo delovno mesto Čatež ob Savi Tridesetletni učitelj Anton Lamut se je z leti izkazal in napredoval. Zato je bil 1. avgusta 1912 iz Radeč premeščen na boljše delovno mesto – sprejel je mesto naduči- telja in šolskega upravitelja na Čatežu ob Savi. Tu je služboval deset let, vse do 1922, ko se je preselil v Novo mesto (vmes je bil dobro leto na avstrijskem Koroškem). Na Čatežu je preživljal vso prvo svetovno vojno, ker zaradi bolne noge ni bil mobiliziran v avstrijsko vojsko.17 14 Slovenski adresar za Kranjsko, s seznamom ljudskih šol na Kranjskem, Ljubljana, 1912, str. 43. 15 Roćenović, Lela; Krajačić, Božidar: Josip Kompare i samoborski fašnik povodom 180. godišnjice rođenja i 150. godišnjice djelovanja u samoborskom fašniku, Samobor, Samoborski muzej, 2010. 16 Poročni list mladih zakoncev, Krapina, 15. 5. 1910. 17 Personalstatus der mit 1. Janner 1918 an den offentlichen allgemeinen Volksschulen in Krain, str. 30 (Anton Lamut vpisan kot Oberlehrer in Tschatesch an der Save pod zaporedno številko 245). 26-letni učitelj Anton Lamut na svojem prvem delovnem mestu (hrani Vesna Tomc Lamut). 100 Šolska kronika • 1–2 • 2015 V teh letih sta se mu rodila dva sinova – Vladimir18 in Branimir, izgubil pa je oba starša. Doživel je tudi velik brežiški potres leta 1917 in o njem poročal znanemu seizmografskemu strokovnjaku Ferdinandu Seidlu na Dunaj.19 Bil je sposoben ravnatelj, odličen učitelj in priljubljen vzgojitelj. Učenci in ljudje nasploh so ga imeli zelo radi, mnogi so se ga še dolgo spominjali.20 Poleg rednega pouka na šoli je dvakrat tedensko odhajal učit na oddaljene šole v hribih, aktiven je bil tudi pri pomoči bližnjim kmetom (cepil je na primer sadno drevje, pomagal pri ročnem mlatenju žita, bil je zelo priljubljen pri vaščanih, ker jih je kot preprost kmečki sin razumel). Veliko je naredil tudi za čim boljše šolsko delo (knjige, knjižnica, učni pripomočki, oprema, šolski vrt ...). Njegova je bila tudi zamisel o gradnji nove prepotrebne šolske stavbe, začeli so že zbirati denarna sredstva, pa je vse prehitela prva svetovna vojna. Anekdota iz šolskih dni: Ko je Anton Lamut na jutranjem pozivu otrok videl, da manjka Rezka, je vprašal druge otroke, kje je. Odgovor se je glasil: »Mama so ji kiklo oprali, pa na peči sedi in čaka, da se ji kikla posuši.« In Anton je deklici opravičil odsotnost. Anton Lamut je bil vedno zaveden Slovenec in Jugoslovan. Po 1. svetovni vojni je avstroogrska monarhija razpadla in ustanovljena je bila skupna država južnih Slo- vanov Kraljevina SHS, ki je postala nato Kraljevina Jugoslavija. Anton Lamut je bil presrečen. Ko pa je del slovenske zemlje na Koroškem pripadel Avstriji oziroma se je po dogovoru velikih sil pripravljal plebiscit, samoodločba, se je na lastno pobudo sam javil in z družino odšel na Koroško, v Podljubelj pri Borovljah, da bi ljudem budil narodno zavest in jim pomagal pri pravilni odločitvi.21 Učitelj in agitator na Koroškem v Podljubelju Podljubelj je vas na Koroškem na oni strani meje z Avstrijo, na severni strani Ka- ravank, blizu Borovelj, z razvito železarsko obrtjo, furmanskimi gostilnami in revnimi kmetijami, katerih hiše so še lesene in mnoge strehe iz skodel. V tako vas je leta 1919 – eno leto pred plebiscitom – prišel Anton Lamut z družino kot učitelj in ravnatelj širit propagando za slovenstvo in jugoslovanstvo. 18 Članek objavljamo tudi v počastitev 100-letnice rojstva Vladimirja Lamuta (19. 8. 1915–11. 3. 1962), slovenskega slikarja in grafika ter profesorja risanja na novomeški gimnaziji (Uredništvo Šolske kronike). 19 Zahvalno pismo Ferdinanda Seidla Antonu Lamutu, poslano leta 1917. 20 Najstarejša Posavka, 105-letna Antonija Komočar, je povedala, da sta ji iz osnovnošolskih let ostala v spominu učitelja Jože Ambrožič in Anton Lamut (M. Kalčič: Počuti se, kot bi imela 16 let, Posavski obzornik, časopis za pokrajino Posavje, leto XII, št. 10., 15. 5. 2008, str. 3). 21 Lastnoročno napisan življenjepis Antona Lamuta, družinski arhiv. 101Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) V šoli v Podljubelju pri Borovljah je živel z vso družino (ženo in sinovoma, 4-letnim Brankom in 5-letnim Vladom). “Bil sem prostovoljno na Koroškem za časa ple- biscita, točneje od 7. avgusta 1919 do 20. oktobra 1920. V šoli smo tudi prebivali. Sicer pa sem se takoj vključil ne le v poučevanje, temveč v življenje vasi nasploh, saj sem po nalogu takoj ustanovil Narodni svet in bil njegov glavni tajnik, s 16 odborniki ter organiziral zborovanja po bližnjih koroških krajih.” 22 Po krivičnih, prirejenih rezultatih plebiscita 10. 10. 1920, je ta del slovenske zemlje pripadel Avstriji in zato se je družina Lamut morala razočarana vrniti nazaj v Jugoslavijo. Še isti dan, v dveh urah po končanem plebiscitu, so morali oditi! Odšli so s predzadnjim vlakom. A ker Avstrijci niso več hoteli priklopiti lokomotive, so železni- čarji ročno potiskali vagon z družino Lamut in še osmimi pogumnimi družinami skozi kilometre dolg predor pod Karavankami do Jesenic, kjer so jih sprejeli kot junaške borce za slovensko zemljo.23 Ohranila se je anekdota o mami Jelki, ki je bila tako skrbna in natančna glede čistoče, da je celo med vožnjo pometala tla živinskega vagona, v katerem so se peljali skupaj z vsem pohištvom, pri tem pa ji je skozi vrata padla metla in za vedno ostala v karavanškem predoru! Iz časa bivanja na Koroškem je Anton ohranil mnoge plebiscitne razglednice, knjige o koroškem vprašanju, zemljevide, spiske neupravičenih glasovalcev, zapisnike sestankov in ugotovitev, kako so Avstrijci z goljufijami pridobivali ljudi na svojo stran. Med ohranjenimi dokumenti so listi, na katerih je zapisoval ugotovitve in dokazoval goljufije pri seznamih prebivalcev, saj so nemške oblasti načrtno naseljevale svoje ljudi, ki so nato zagotovo volili za pripadnost ozemlja Avstriji. Večino gradiva je po drugi svetovni vojno predal v varstvo Arhivu Slovenije v Ljubljani. Tako je zapisal v svojih spominih: “Po 1. svetovni vojni sem se prostovoljno javil za službo na Koroškem, kamor sem bil nato brzojavno poklican v Podljubelj pri Borovljah. Prevzel sem delo na šoli, istočasno pa tudi dolžnost ustanovitve in tajništva Narodnega sveta za svoj okoliš. Bila je praznina brez knjig, brez katalogov, brez preglednih spiskov prebivalstva. – Vse je sovražnik odnesel ali uničil. Popis učencev se je vršil od hiše do hiše, na isti način tudi popis prebivalstva – onih nad 20 let za pregled glasovalcev. Narodni svet se je sestajal vsak mesec, po potrebi tudi pogosteje. Delo med 16 odborniki je bilo razdeljeno vsakomur po njegovih sposobnostih; potrebni so bili stalni stiki s prebivalstvom, izdelali smo seznam vseh upravičencev in jih razvrstili po njihovi zanesljivosti. Utrjevanje poguma in zavednosti za odločitev. Vodili smo svoje ljudi na okrajna zborovanja v Borovlje, Bistrico v Rožu, na Otok ob Vrbskem jezeru, zadnje zboro- 22 Lastnoročno napisan življenjepis Antona Lamuta, družinski arhiv. 23 Spominski zapisi družine Lamut. 102 Šolska kronika • 1–2 • 2015 vanje je bilo v Žrelcu južno od Celovca. Bilo je veličastnih in ganljivih pojavov zavednosti. Zadnji teden so imeli dostop v cono tudi Avstrijci in njihovi privrženci. Dnevi in noči so bili razburljivi – propaganda – antipropaganda. Letaki, lepaki, nalepljanje enih na druge. Zadnja nedelja: cesta polna letakov, celo noč smo jih odstranjevali in mečkali. V Antantovi komisiji v Celovcu je imel polnomočje itak zastopnik in so prišli v seznam vsi nasprotniki, ki so sploh kdaj mimogrede služili v coni – celo iz Nemčije in Rheinlanda. Tako je prišlo s pomočjo komisije več tisoč neupravičenih glasovalcev v seznam. Kljub tem potvorbam je dal okraj Borovlje za nas 8000 glasov, za Avstrijo pa 8500 glasov. Ob gla- sovanju so se ljudje čudili, ko so zagledali tujca, rekoč: »Saj jih sploh ne poznamo.« Če je prišlo drugače, nismo mi krivi.” Po neuspelem plebiscitu in poln razočaranja se je Anton Lamut z družino vrnil na Čatež ob Savi. Tam je prevzel spet svoje prejšnje delovno mesto nadučitelja. V vmes- nem času so drugi zasedli oz. uporabljali njihovo stanovanje, iz katerega so jim med njihovo odsotnostjo marsikaj odtujili. Nepravično so mu očitali nekaj pomanjkljivosti, ki pa jih je nato v dolgem pismu svojemu nadrejenemu ovrgel.24 Bil je razočaran nad vsem, tudi nad odnosi med sodelavci, in je zaprosil za premestitev v Novo mesto. Odšel je leta 1922, še istega leta, potem ko se mu je na Čatežu rodila še prva hčerka Anica. Leta učiteljevanja v Novem mestu Tako se je sedaj že petčlanska družina Lamut preselila v Novo mesto, kjer je oče dobil službo nadučitelja v novomeški osnovni šoli. Četrti otrok, hčerka Darinka, se je rodila leta 1925. Začela se je nato trda borba, da bi omogočil dobro življenje dru- žini, možnosti za šolanje svojim otrokom in ustvaril lastni dom. Zato je poleg svojega osnovnega učiteljskega dela opravljal še druge stvari (učil na obrtni in na trgovski šoli, učil nepismene v kaznilnici in vojake v kasarni, inštruiral nemščino, pripravljal kan- didate za gimnazijske sprejemne izpite, poučeval violino …). Delal je vse z ljubeznijo, a tudi vztrajnostjo, brez predaha, bil je strog in zahteven do drugih, predvsem pa do sebe. Najprej so stanovali v Žabji vasi, potem pa so se preselili v mesto, v prostore stare novomeške šole. Vsega so se v življenju selili enajstkrat, dokler se leta 1933 niso vselili v svojo skromno, z velikim trudom in odpovedovanjem prigarano enonadstropno hišo z vrtom in najčudovitejšim razgledom na Krko.25 Leta učiteljevanja, ki jih je preživel na novomeški osnovni šoli, so najpomembnej- ša; takrat je dozorel kot človek, kot učitelj, kot sodelavec. Stkal je mnoga prijateljstva in zavezništva, tudi ideološka. Bil je vedno samosvoj, sicer poslušen, kolikor je bilo treba, dejansko pa strokoven, natančen, premočrten, pravičen, dober. Bil je eden naj- boljših novomeških učiteljev! 24 Pismo nadrejenega učitelja in Lamutov odgovor nanj. 25 Lamutov rokopisni življenjepis, družinski arhiv. 103Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) Iz tega časa je ohranil veliko fotografij razredov in slik šolskih kolektivov. Z veliko sodelavci je ohranil prijateljske stike še v pozna leta, mnogi so hodili k njemu na obiske. Anton Lamut je shranil zanimiv šolski dokument: urnik osmega razreda osemraz- redne ljudske šole v Novem mestu za šolsko leto1923/24. Na dokumentu je ovalni žig Vodstva osnovne šole v Novem mestu, 15. septembra 1923 ga je podpisal šolski voditelj M. Matko. Urnik je oštevilčen s 3006, 23. septembra 1923 pa ga je potrdil okrajni šol- ski svet v Novem mestu in ga podpisal njegov predsednik Josip Vončina. Pod Opomnje so napisana imena učiteljev: Ivo Hrovat, razrednik, Martin Matko, nadučitelj, poučuje petje, Lojze Ivanetič poučuje risanje, Vilko Menard poučuje lepopis, Lojze Weber pou- čuje telovadbo. Pouk je trajal od 8. ure do 13., nato je bil čas za kosilo, trikrat tedensko pa je od 14. do 15. ure sledila še ena ura nemščine. Ure so trajale 60 minut.26 Anton Lamut je bil, skupaj z mnogimi zavednimi slovenskimi učitelji, tudi pripa- dnik naprednega nacionalnega in telovadnega društva Sokol.27 V sokolski uniformi se je leta 1938 slikal na Loki pod železniškim mostom v Novem mestu. Bil je aktiven član in se je kljub svoji oboleli nogi redno udeleževal vseh gimnastičnih vaj in nastopov, v svoje vrste pa je pritegnil tudi hčerko Anico. Zavedanje o krepitvi telesa in duha ga je spremlja- lo vse do konca življenja, kljub invalidnosti in boleznim je vse do svojega 93. leta vsako jutro telovadil v postelji pri odprtem oknu in se do pasu umival z ledeno mrzlo vodo.28 Življenje družine med obema vojnama je potekalo mirno, ob siceršnjem po- manjkanju, a vendar srečno, še posebej v svoji novi hiši. Otroci so odraščali: sinova 26 Podatki z originalnega urnika, ki ga hrani Vesna Tomc Lamut. 27 Bogo Komelj, Zgodovina novomeškega Sokola. 28 Osebni spomin hčerke Anice. Urnik OŠ Novo mesto iz šolskega leta 1923/24 (hrani Vesna Tomc Lamut). 104 Šolska kronika • 1–2 • 2015 Anton Lamut z družino leta 1935 Družina Lamut na domačem vrtu malo pred 2. svetovno vojno. Stojijo od leve na desno: starejši sin Vladimir, žena Jelka, Anton Lamut, sin Branko, sedita hčeri Inka in Anica (hrani Vesna Tomc Lamut). 4.a razred OŠ Novo mesto z učiteljem Antonom Lamutom (hrani Vesna Tomc Lamut). 105Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) Kolektiv osnovne šole iz leta 1928 (Stalež šolstva in učiteljstva na Slovenskem, Ljubljana, 1928). Anton Lamut v Novem mestu leta 1937 (hrani Vesna Tomc Lamut). 106 Šolska kronika • 1–2 • 2015 Vlado in Branko sta zaključila osem razredov novomeške gimnazije in že hodita na zagrebško univerzo: prvi na Likovno akademijo, drugi na Pravno fakulteto, hčerka Anica dokončuje gimnazijo in se bo nato vpisala na Medicinsko fakulteto. Mlajša hčerka Inka pa je še osnovnošolka (in se bo po vojni vpisala na učiteljišče).29 Druga svetovna vojna Po padcu stare jugoslovanske vlade in nemški napovedi vojne Kraljevini Jugo- slaviji je bilo Novo mesto med prvimi bombardiranimi mesti v državi. Že v začetku aprila je stavba novomeške osnovne šole, ene najlepših šol v državi, postala žrtev le- talskega napada, bomb in ognja. Državo sta si razdelila dva okupatorja: Hitlerjeva Nemčija in Musollinijeva Italija. Novo mesto zasede italijanski okupator in mesto obda z žico in 38 bunkerji. Pouk se odvija na različnih krajih, največ v frančiškanskem samostanu. Anton Lamut se, kolikor je mogoče, upira italijanskim zahtevam in ne agi- tira za vključitev učencev v mladinsko fašistično organizacijo GILL, za kar ga obtožijo in se – zanimivo – s pomočjo učencev komaj reši.30 Lamutov spomin na 2. svetovno vojno je bil leta 1975 objavljen v šolskem časopisu Stezice OŠ Katje Rupena Novo mesto ob 30-letnici osvoboditve objavljen pod naslovom VEDEL JE, KJE JE NJEGOVO MESTO31 “Na šoli sem učil 5. razred. Otroke sem učil v narodnozavednem duhu. Vsi so me imeli radi. Med odmori sem se sestajal z nekaterimi zavednimi učitelji, a šolski upravitelj je zasumil, o čem se pogovarjamo, zato je poklical Italijane in ti so nas zasliševali. Izvedeli niso ničesar. Da bi otroke pridobili na svojo stran, so na šoli usta- novili mladinsko organizacijo GILL. Iz mojega razreda se je prijavil le eden. Vprašali so me, zakaj imam samo enega. Ker nisem nič vedel povedati, so me zasliševali pred razredom. Jaz sem stal spredaj, za menoj pa dva Italijana. Otrokom sem govoril z očmi in oni so me razumeli, da sem v stiski. Italijana sta otroke vprašala, ali sem jim dal prijavnice, in otroci so po pravici povedali, da so jih dobili. Ker Italijana nista nič izvedela, sta otroke vprašala, če se še kdo prijavi. Javil se je še eden.” (Intervjuvala učenka OŠ Katje Rupena Novo mesto Marta Macedoni) Politično delovanje Antona Lamuta “Že takoj poleti 1941 je bil na Cankarjevi 14 (takrat Režkovi 17) ustanovljen odbor OF za naš teren. Prvi sestanek je bil pri Antonu Štoru. Sestanek je sklical Bogdan Osolnik, 29 Družinski arhiv. 30 Erna Muser: Novomeška osnovna šola v letih vojne in prvih povojnih letih, Visoki jubileji, Novo mesto 1979, str. 64–72. 31 Marta Macedoni: Spomini na NOB, šolski časopis Stezice, OŠ Katja Rupena Novo mesto, 1975. 107Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) ostali člani pa so bili Anton Lamut, oba sinova Vlado in Branko Lamut ... skupaj 20 ljudi. Prisostvoval je kasnejši general major Lado Ambrožič Novljan. Zbirali smo prispevke za parti- zane, obleke, perilo, špecialke, orožje (oddal sem tudi pištolo z naboji – spomin iz Koroške).” 32 Lamut je bil skupaj z drugimi člani družine član Osvobodilne fronte že od avgu- sta 1941, nato pa ves čas italijanske okupacije aktivist OF na terenu (knjižničar, sokol, marksist, učitelj). Glede na vsem poznano politično prepričanje ter levičarsko-marksi- stično usmerjenost in delovanje celotne družine je to bila edina možna odločitev. Vojna je mlela tudi ostale: starejšega sina slikarja so odpeljali v italijansko koncentra- cijsko taborišče v Monigo in Gonars, nato je bil ilegalec v Ljubljani, mlajši sin se ni mogel več vrniti s Hrvaške, tam pa je bil revolucionar, za kar je bil dvakrat obsojen na smrt, starejša hčerka, študentka medicine, pa je bila bolničarka v Cankarjevi brigadi. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 in pred prihodom Nemcev v Novo mesto je bilo mesto začasno svobodno. Skrb za ljudi so prevzeli člani organizacije OF. Lamut je deloval najprej v ambulanti, nastanjeni v napol porušeni novomeški šoli, nato v napredni organizaciji Narodna zaščita Novo mesto in okolica, zatem pa je bil po ko- mandi mesta dodeljen k delavskemu bataljonu, kjer je prevzel nalogo politkomisarja v mestnem predelu Bršljin. A 21. oktobra leta 1943 ob nemškem vdoru v Novo mesto je odšel v partizane, skupaj s še enim učiteljem, in se z drugimi, tudi nekaterimi bivšimi učenci, pridružil XII. udarni partizanski brigadi. Udeležil se je prvih spopadov z Nemci pri Mirni peči in sodeloval v napadih na Novo mesto od 12. do 15. 12. 1943.33 Lamut je bil eden najstarejših slovenskih partizanov (ob koncu vojne je imel 63 let). Zaradi tega je izgubil službo, ostal brez pravice do denarnega nadomestila, zaple- nili so mu vse premoženje, s hišo vred. Doma sta ostali sami žena in 18-letna hčerka Inka, brez sredstev za preživljanje. Obe sta bili kasneje izdani in leta 1944 odpeljani v nemško koncentracijsko taborišče v Marktl am Inn.34 Popis vseh partizanskih bojev v okolici Novega mesta, ki jih je bíla XII. brigada je v knjigi Lada Ambrožiča – Novljana DVANAJSTA BRIGADA (Knjižnica NOV in POS, 16, Lj. 1976). V njej je tudi seznam vseh partizanskih borcev brigade in med njimi je zapisano tudi ime Anton Lamut-Stari (zaradi njegove visoke starosti, saj je bil eden najstarejših slovenskih partizanov). Lamut pa je imel še eno ilegalno ime: na osvobojenem ozemlju v Beli krajini se je sam imenoval Anton Lamut-Ivanov. 35 Vendar pa se Anton ni mogel dolgo boriti s puško, ni več mogel sodelovati v bojih, saj se mu je zaradi partizanskih pohodov in naporov odprla rana na nogi in začela krvaveti. Zato je bil kmalu poslan na zdravljenje v rodno Belo krajino, kjer je bilo takrat že osvobojeno ozemlje. V občini Sela-Golek je sodeloval leta 1944 pri uva- 32 Lastnoročni zapis življenjepisa A. Lamuta. O tem sestanku piše tudi Bogdan Osolnik: Z ljubeznijo skozi surovi čas, Lj., Založba Borec, Dolenjska založba, 1989, str. 70. 33 Lado Ambrožič Novljan: Dvanajsta brigada, Ljubljana, 1976, priloga seznam borcev. 34 Spomini hčerke Anice (družinski arhiv). 35 Lado Ambrožič Novljan: Dvanajsta brigada, Ljubljana, 1976, seznam borcev. 108 Šolska kronika • 1–2 • 2015 janju nove uprave: predpisi, sestava matrike, popis prebivalstva, živine, sestava volilnih imenikov, bil je volilni komisar za svojo in dve sosednji občini. Nekaj časa (spomladi 1944) je tudi poučeval na osnovni šoli Golek. 1. septembra 1944 pa je prevzel mesto partizanskega učitelja in šolskega upravitelja v Rožnem Dolu.36 Učitelj v partizanskih šolah Izkušenega učitelja Antona Lamuta so z dekretom postavili najprej v partizansko šolo na Goleku, nato pa zadnje vojno leto v Rožni Dol na severozahod Bele krajine, za Gorjance, v bližino Kočevskega Roga, a hkrati nedaleč stran od nemških postojank. O vsem tem v svoji knjigi »Kronika šolstva NOB v Beli krajini«, Založba Borec, Lj. 1978, v poglavju Šolstvo v Rožnem Dolu med drugo vojno, piše Drago Vončina, okrajni šolski nadzornik med vojno, kasneje pa šolski svetnik v Ljubljani, v njej je natančno popisan tudi Anton Lamut. Med drugim poroča dobesedno: “V oktobru 1944 je prišel na šolo Anton Lamut iz Novega mesta in absolventka I. pedagoškega tečaja v Dobličah Majda Gregorc. Pouk je trajal do 25. marca 1945, ko sta bili obe učni moči evakuirani in prepeljani v Dalmacijo.” 37 36 Anton Lamut: Lastnoročni življenjepis. 37 Drago Vončina: Kronika šolstva NOB v Beli krajini, Založba Borec, Lj. 1978, poglavje Šolstvo v Rožnem dolu med drugo vojno, str. 277. Dekret za opravljanje službe partizanskega učitelja na osnovni šoli Golek l. 1944 (hrani Vesna Tomc Lamut). 109Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) Danes žal šolska stavba v Rožnem Dolu ne stoji več. V šoli v belokranjski vasi na osvobojenem ozemlju, le nekaj kilometrov od nemških položajev okrog Novega mesta, je Anton Lamut poučeval zadnje leto naro- dnoosvobodilne vojne, skupaj s sodelavko učiteljico Magdo Gregorčevo. Teh dni se spominja v pismu, ki ga je leta 1944 pisal hčerki Anici v partizane: “Nastopil sem službo 10. 10. 1944. Od kraja zelo odbijalen kraj. Sčasoma se navadiš na kraj in ljudi. Nisem na šoli sam. Imam koleginjo tov. Magdo Gregorčevo. Imam šolo 3 ure dopoldan; tačas ona kuha in opravlja svoje posle - popoldan pa ima ona par ur pouk, jaz imam pa čas za svoja opravila. Verouk uči kaplan iz Semiča - v soboto. Ta dan smo prosti. Tedaj grem po poslu v Črnomelj.” 38 Takoj po vojni, ko si je urejal dokazila za pokojninsko dobo, je Anton poslal pismo tudi Dragu Vončini, da mu potrdil njegovo službo partizanskega učitelja in upravitelja na dvorazredni osnovni šoli v Rožnem Dolu na Gorjancih, 3–4 km od partizanskih postojank Laze-Uršna sela v času od 1. 10. 1944 do 25. 3. 1945. V dol- gem in prijaznem pismu je dejal: “Ko to pišem, se mi zbujajo spomini, ko sem prihajal iz Rožnega dola k vam v Črnomelj na okraj, kakor domov k svojim. Svojo palico sem prislonil v kot in tedaj je bil intervju. Sedaj pa ni tam nikogar, ki bi me poznal in iskal po arhivu. To bi bila pač zamuda in zavlačevanje, zato te prosim in želim, da mi izstaviš potrebno izjavo na priloženem vzorcu.” 39 Sledil je Vončinov prijazen odgovor na to pismo: potrdil mu je delovanje in mu poleg tega pisal prijazno pismo: “Dragi Tone, večkrat se te spominjam in rad bi te videl. Prav lušten tovariš si bil, ko si prižgal svojo fajfo in kakšno povedal!” 40 V rožnodolski šoli je Anton Lamut učil vse do 25. marca 1945, ko je bil zaradi stopnjevanja zdravstvenih težav z nogo z zavezniškim letalom odpeljan z letališča pri Krasincu pri Gradacu na zdravljenje v osvobojeno Dalmacijo. Tako se spominja: “Bela krajina je bila že osvobojena, partizanski vojski pa so pomagali tudi zavezniki. Potrebna je bila evakuacija bolnih in starih ljudi, žena, otrok in invalidov. Zbirali so se v Gradacu in odhajali do letališč pri Krasincu ter pri vasi Otok. Tam so pristajala ameri- kanska letala pod zaščito lovcev in odvažala ljudi v Zadar, v Dalmacijo. 26. marca 1945 sem bil med njimi tudi sam. Po dveh mesecih zdravljenja sem se vrnil z ladjo po morju na Reko in od tam po železnici skozi osvobojeno Ljubljano v Novo mesto, kamor sem prispel 1. junija 1945”.41 Leta po končani vojni Lamutovi so imeli srečo, da je vsa družina vojno preživela in se vrnila v svoj dom. Hiša je ostala cela, vendar popolnoma izpraznjena. Otroci, vsi visoko izobraženi, so 38 Pismo Antona Lamuta hčerki Anici leta 1944 v partizane (družinski arhiv). 39 Pismo Antona Lamuta Dragu Vončini leta 1947 (družinski arhiv). 40 Pismo šolskega inšpektorja Draga Vončine Antonu Lamutu (družinski arhiv). 41 Anton Lamut: lastnoročni življenjepis (družinski arhiv). 110 Šolska kronika • 1–2 • 2015 si ustvarjali svoje družine, prihajali so že vnuki (skupaj šest). Življenje je šlo v stare tirnice – vendar Anton Lamut še ni kon- čal svojega življenjskega in pedagoškega poslanstva! Pred njim je bila še zadnja delovna dolžnost: imenovan je bil najprej za okrajnega šolskega svetovalca za Kosta- njevico in nato za okrajnega šolskega nadzornika v Novem mestu. To delo pa je žal opravljal le kratek čas. Zaradi hu- dega poslabšanja zdravstvenega stanja je bila v letu 1949 potrebna amputacija desne noge, po njej je postal invalid. V prosvetni službi je bil več kot štirideset let. Za svoje predano delo je dobil tudi vrsto priznanj in odlikovanj. Bil je pravi vzorni in vestni narodni učitelj, ki je ostal v spominu mnogih generacij.42 Živel je nato umirjeno življenje upokojenca, a ne za dolgo: po ženini hudi bolezni sledi naslednji udarec usode, ko nesrečno odide starejši sin, priznani aka- demski slikar Vladimir Lamut, kmalu nato pa ostane še brez žene. Malo prej s soprogo praznujeta pomembno obletnico – zlato poroko, petdeset let skupnega življenja. Leta 1966 Dolenjski list piše o zanimivem dogodku pri Lamutovih: kar devet maturantov ljubljanskega učiteljišča iz davnega leta 1906 praznuje šestdeseto obletni- co mature pri svojem sošolcu v Novem mestu (nato se srečanja ponavljajo, vsako leto žal z manj člani, Antona preživi le še en sošolec Riko Paternost.)43 Ob ljubezni in skrbi obeh hčera in sina ter gospodinje teče življenje v zadnji krog. Zadnjih sedem let ne vstane več iz postelje, a je kljub vsemu telesno močan, saj vsako jutro telovadi ob odprtem oknu. Dneve si bogati z branjem časopisov in knjig, ugankarstvom, poslušanjem radia in tudi gledanjem televizije, nad katero je navdušen. Leta 1973 dočaka še edino pravnukinjo Evo, ki ji ob njenem prvem obisku jeseni 1974 zaigra na belokranjsko piščal. Dolga in plodna življenjska pot Antona Lamuta se je iztekla v njegovem 93. letu 9. marca 1975, zadnje počivališče pa je na novomeškem pokopališču Ločna. 42 Bogomir Lilija: Redek jubilej, Dolenjski list, Novo mesto 1966, Jože Splichal: Star meščan o No- vem mestu, Dolenjski list, Novo mesto, Jože Splichal: Sprehod po času, Delo, Ljubljana, 5. junij 1971, Janez Šolmajer: Visok jubilej v zatišju domače hiše, Dolenjski list, Novo mesto, 1972. 43 Jože Splichal: 61 let po maturi, Delo, 7. septembra 1967. Anton Lamut s pipo pred hišo l. 1951 (hrani Vesna Tomc Lamut). 111Anton Lamut (1882–1975), narodnozavedni slovenski učitelj (ob 40-letnici smrti) “Valovi življenja nas nesejo dalje, a mi moramo plavati po njih in z njimi, ali pa nas zalije, da utonemo. Človek je igra narave in življenja. Kako se v tej igri držiš, kako to igro igraš, od tega je odvisen ves potek in konec.” Anton Lamut Povzetek Letos mineva 40 let od smrti Antona Lamuta, enega od narodno zavednih slo- venskih učiteljev, ki je večino svojega dolgega življenja posvetil prenašanju znanja na otroke po več krajih na Dolenjskem. Bister belokranjski deček, rojen leta 1882 na Selih pri Dragatušu, je odšel najprej na gimnazijo v Novo mesto, zatem pa se je zaradi pomanjkanja sredstev odločil za učiteljski poklic. Služboval je najprej v Radečah pri Zidanem Mostu, kjer se je tudi poročil, zatem pa bil nadučitelj in šolski upravitelj na Čatežu ob Savi. Po končani prvi svetovni vojni je z družino za eno leto prostovoljno odšel službovat v Podljubelj na Koroško, da bi pomagal Slovencem pri samoodločbi in budil med njimi narodno zavest, ko so se morali leta 1920 na plebiscitu odločati za Avstrijo ali novo Kraljevino SHS. Po vrnitvi je zaprosil za mesto učitelja v Novem mestu, kjer je učil na osnovni šoli, ob tem pa tudi honorarno poučeval, da je laže zgra- dil dom svoji družini. Ves čas je bil tudi družbenopolitično aktiven (že kot dijak je bil zaveden Slovenec, slovanofil in aktiven na demonstracijah proti Avstro-Ogrski, nato sprva navdušen nad novo državo Južnih Slovanov, bil je pripadnik športno-kulturnega in nacionalnega društva Sokol, ves čas levičarsko usmerjen, liberalec, svobodomislec). Ob tem je bil seveda predan svojemu učiteljskemu poslanstvu, izreden pedagog in vzgojitelj, človek pokončnega značaja. Med drugo svetovno vojno se je takoj vključil v OF, med italijansko okupacijo ilegalno deloval, po kapitulaciji Italije pa se takoj vklju- čil v narodnoosvobodilni boj in bil s 63 leti eden najstarejših slovenskih partizanov. Tudi preostali člani družine so bili dejavni v boju proti italijanskemu in nato nemške- mu okupatorju: sin akademski slikar Vladimir Lamut je bil poslan v koncentracijsko taborišče Gonars in v Monigo, drugi sin je ilegalno deloval na Hrvaškem, hčerka Ani- ca, zdravnica, je bila bolničarka v Cankarjevi brigadi. Po očetovem odhodu v partizane sta morali v nemško taborišče tudi žena in najmlajša hčerka, vso imovino pa je nemški okupator zaplenil. Anton Lamut je bil zaradi obolele noge nato poslan na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, kjer je pomagal graditi temelje nove države, nato pa je bil par- tizanski učitelj v Rožnem Dolu. Tik pred koncem vojne je zaradi poslabšanja zdravja z zavezniškim letalom odšel na zdravljenje v že osvobojeno Dalmacijo. Vsa družina je srečno dočakala konec vojne in se zbrala v svojem domu v Novem mestu. Anton Lamut je bil takoj po vojni kratek čas okrajni šolski nadzornik, nato pa se je upokojil. Vesel je bil širitve družine z vnuki, na mnoge potomce je prenesel ljube- zen do pedagoškega poklica. Kljub kasnejšim življenjskim udarcem je bil vse življenje bistrega in vedrega duha, težka invalidnost pa ni bila ovira za ohranitev krepkega in gibkega telesa. V svojem domu je sprejemal sorodnike, sošolce, prijatelje in stanovske tovariše, zaradi svoje častitljive starosti pa bil večkrat tudi v časopisnih člankih. Doča- kal je polnih 93 let, ko je leta 1975 zaključil svojo življenjsko pot. 112 Šolska kronika • 1–2 • 2015 Viri in literatura Viri: Dokumenti in Lamutovi zapiski o šolskem delu, skice učnih priprav, nastopov, prireditev. Lastni spomini iz družinske kronike (Vesna Tomc Lamut). Lastnoročni zapisi spominov hčerke dr. Anče Nikolić Lamut. Lastnoročno zapisan življenjepis Antona Lamuta s podatki. Bogomil Lilija: Redek jubilej, Dolenjski list 1966. Marta Macedoni: Spomini na NOB, intervju v šolskem časopisu Stezice, Novo mesto, 1975. Pisma staršev, žene, bratov, sinov in hčera. Pismo Draga Vončine Antonu Lamutu. Ročni redovalnici z ocenami sinov Vlada in Branka. Rodovnik družine Lamut (Vesna Tomc Lamut). Jože Splichal: 61 let po maturi, Delo, 7. 9. 1967. Jože Splichal: Star meščan o Novem mestu, Dolenjski list, 1971. Jože Splichal: Sprehod po času, Delo, 5. 6. 1971. Jože Splichal: Anton Lamut, nekrolog, Dolenjski list 9. 3. 1975. Janez Šolmajer: Visok jubilej v zatišju domače hiše, Dolenjski list 1972. Šolski zvezek Antona Lamuta s šolskimi nalogami, Lj. učiteljišče 1905. Ustna pričevanja hčerk dr. Anče Nikolić Lamut in Darinke Lamut Uhan in sina Bra- nimirja Lamuta. Literatura: Lado Ambrožič Novljan: Dvanajsta brigada, Lj. 1976, priloga seznam borcev. Branka Bošnjak: Pisatelj Milan Pugelj, diplomska naloga Pedagoška fakulteta Maribor 1998/99, str. 64–6. Internetni Dolenjski biografski leksikon, knjižnica Mirana Jarca Novo mesto. Jahres- bericht KK Ober-Gimnasiums in Rudolfswert 1998–99. Erna Muser: Novomeška osnovna šola v letih vojne in prvih povojnih letih, Visoki jubileji, Novo mesto 1979. Bogdan Osolnik: Z ljubeznijo skozi surovi čas, Lj., Borec 1989, str. 70. Personalsatus der mit 1. janner 1918 an den offentlichen allgemainen Volksschulen in Krain, str. 30 (Anton Lamut oberlehrer in Tschatesch an der Save, pod zap. št. 245). Slovenski adresar za kranjsko, s seznamom ljudskih šol na Kranjskem, 1912, stran 43. Stalež šolstva in učiteljstva na Slovenskem 1928. Drago Vončina: Kronika šolstva NOB v Beli krajini, založba Borec, Lj. 1978.