LAYI S T I С N REVIJA ČASOPIS ZA JEZIK IN LITERARNE VEDE ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR LJUBLJANA XV. LETNIK, 1-2 1967 VSEBINA RAZPRAVE Tine Logar, Dialektološke študije XII. Govor vasi Kostanje nad Vrbskim jezerom ........................................1 XIII. Vokalizem moravškega govora ................................................................20 Dušan Pirjevec, Vprašanje o Murnovi liriki ............................................................28 Joie Toporišič, Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika ............................64 Fran Petre, Prva slovenska poetika ............................................................................109 Jakob Rigler, Pripombe k pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu ....................................................................................................................129 Emil Štampar, Maske legende u Cesarčevoj novelistici ......................................153 Marja Boršnik, Tavčarjeva Bogomila ........................................................................174 Jakob Rigler, O akcentuaciji sufiksa -ost ..........................._........218 Francè Bernik, Levstikova redakcija Jenkovih »Pesmi« ....................................230 Jože Toporišič, Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku ..............................251 OCENE — ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO ............................................275 SLAVISTIČNA REVIJA Izdajatelj Slavistično društvo Slovenije Uredniški odbor FRANCE BERNIK, MARJA BORSNIK (literarne vede), FRANC JAKOPIN, TINE LOGAR (jezikoslovje), BORIS PATERNU, DUŠAN PIRJEVEC, JOŽE TOPORIŠIČ Rokopise sprejema odgovorni urednik TINE LOGAR Ljubljana, Aškerčeva 12 (Filozofska fakulteta) Reklamacije in naročila sprejema Založba Obzorju, Maribor, Partizansku 5 Tisk CP »Delo« •— obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA JEZIK IN LITERARNE VEDE ZALOZBA OBZORJA MARIBOR LETNIK XV 1967 LJUBLJANA 6.91t9lr r XVM/, 92007-Зб'Зо Uredniški odbor FRANCE BERNIK, MARJA BORŠNIK (literarne vede), FRANC JAKOPIN, TINE LOGAR (jezikoslovje), BORIS PATERNU, DUŠAN PIRJEVEC, JOŽE TOPORIŠIČ Odgovorni urednik TINE LOGAR Izdaja SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE Založila ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR, Partizanska 5 Za založbo JOŽE KOŠAR Tiska CP »DELO« - OBRAT TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI VSEBINA RAZPRAVE Tine Logar, Dialektološke študije XII. Govor vasi Kostanje nad Vrbskim jezerom ................1 XIII. Vokalizem moravškega govora ........................................20 Dušan Pirjevec, Vprašanje o Murnovi liriki ....................................28 Jože Toporišič, Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika .. 64 Fran Petrè, Prva slovenska poetika.. ..............................................109 • t. / Jakob Rigler, Pripombe k pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizinu .........,............................................129 Emil Stampar, Maska legende u Cesarčevoj novelistici ..............153 Marja Boršnik, Tavčarjeva Bogomila ................................................174 Jakob Rigler, O akcentuaciji sufiksa -ost ........................................218 France Bernik, Levstikova redakcija Jenkovih »Pesmi« ............230 Jože Toporišič, Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku ... 251 ^ OCENE — ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO Nova dela češkega strukturalizma (Boris Paternu) ......................275 Slovenski vokalizem v tuji obdelavi (Jakob Rigler) ....................296 Odmevi ruske sovjetske književnosti pri Slovencih v letih 1917 do 1941 (Vera Brnčič) ....................................................................501 Hristo Botev pri Slovencih (Matej Rode) ..........................................313 Henrik Markieroicz, Glowne problemy wiedzy o literaturze (Franc Drolc) ....................................................................................325 Miklavž Prosenc. Die Dadaisten in Zürich (Matjaž Kmecl) .... 328 Ameriška študija o prozi A. P. Čehova (Vlasta Pacheiner) .... 333 Dodalak študiji Tineta Logara »Slovenski govori v Istri« (Nikola Rončeoič) ..................................................................................335 Nahtigal o Breznikovi slovnici (Jakob Solar) ................................336 Najdeno Zoisovo pismo (Ludovik Modest Golia) ............................356 CONTENTS ARTICLES Tine Logar, Dialectologie Studies XII. Speech in the Village Kostanje above the Vrbsko Lake ............................................. 1 XIII. Vocalism of the Moravsko Speech ................. 20 Dušan PirjeDec, The Question Concerning Mum's Lyrical Poetry ................................................. 28 Jože Toporišič, The Perception of Tonemes in Slovene Language .................................................. 64 Fran Petrè, The First Slovene Poetics ........................ 109 Jakob Rigler. Some Notes to the Survey of the Basic Developmental Stages in Slovene Vocalism ...................... 129 Emil Stampar, The Masque of the Legend in Cesarec's Short Stories ................................................. 155 Marja Boršnik, Tavcar's Bogomila ........................... 174 Jakob Rigler. The Accentuation of the Suffix -ost ........... 218 France Bernik, Levstik's Redaction of Jenko's "Pesmi" ("Poems") .............................................. 230 Jože Toporišič, Word Order in Slovene Literary Language ... 251 REVIEWS — NOTES - REPORTS — LITERARY SOURCES New Works of Czech Structuralism (Boris Paternu) .......... 275 Slovene Vocalism as Presented by Foreign Scholars (Jakob Rigler) ................................................. 296 Echoes of the Soviet Russian Literature Among the Slovenes in the Years 1917^-1941 (Vera Brnčič) ................... 301 Hristo Botev Among the Slovenes (Matej Rode) .............. 313 Henrik Markiemicz, Glowne problemy wiedzy o literaturze (Franc Drolc) .......................................... 325 Miklavž Prosenc, Die Dadaisten in Zürich (Matjaž Kmecl) ____ 328 An American Study About A. P. Chekhov's Prose Work (Vlasta Pacheiner) .............................................. 333 A Note to Tine Logar's Study "The Slovene Speeches in Istria" (Nikola Rončevič) ....................................... 335 Nahtigal About Breznik's Grammar (Jakob Solar) ..'......... 336 Л Letter Written bv Žiga Zois Has Been Found (Ludovik Modest Golia) ..'........................................... 356 RAZPRAVE Tine Logar D I A L E K T C) L O S K E S T U D IJ E XII GOVOR VASI KOSTANJE NAD VRBSKIM JEZEROM Jeseni leta 1961 sem se nekaj dni mudil na Kostanjali nad Vrbskim jezerom (Küstelberg), da bi kostanjški govor zapisal za Slovenski lingvistični atlas. Informatorja sta mi bila Kokot Hanzi, tedaj star 32 let. doma v Gorenji vasi 11, in njegova za leto starejša sestra Kastelic-Sakoparnik Mali. Kot rojena in stalno na Kostanjali bivajoča domačina svojo rodno govorico dobro poznata, zato so bili njuni odgovori hitri in zanesljivi. Za prijazno potrpežljivost se obema iskreno zahvaljujem. Kostanjški govor je eden od mnogih govorov rožanskega narečja na Koroškem. Kot za vse druge rožanske govore so tudi zanj značilne koantUetne in intonacijske opozicije v akcentuiranili zlogih. Kvantitetne opozicije so omejene na zadnje ali edine besedne zloge, ker kostanjški govor pozna kratke akcentuirane vokale v glavnem samo v zadnjih zlogih, kolikor pa jili slišimo tudi v drugih besednih zlogih, gre zu redke sekundarne kratke poudarke, ki so nastali iz prejšnjih stranskih poudarkov v večzložnih, na koncu poudarjenih besedah (nasàin: nàsate < nasatè). Nasprotno pa so intonacijske opozicije možne v vseh akcentuiranih zlogili razen v zadnjih, kjer so eliminirane, tako da se vsi zadnji akcentuirani zlogi v intonacijskem pogledu izgovarjajo na enak način, po mojem mnenju z rastočo intonacijo. Akcentsko mesto v besedi je deloma drugačno kot v slovenskem knjižnem jeziku. Zlasti je in mnogo več besed z akcentom na koncu, kar gre na račun tega, da na Kostanjali največkrat kratki akcent ni bil premaknjen s končnega zloga na predakcentske e, o in a (žena, nogà, moglà). Rastoči akcent se tudi v kostanjškem govoru v nezadnjih zlogih večzložnih besed realizira na dveh zlogih: prvi zlog je akcentuiran in je zato ekspiratorno močnejši, zadnji pa je tonično višji. Zato se dogaja, da take besede spremene akcentsko mesto in iz paroksitonov lahko postanejo oksitona (liiuuiu, brada, priadohà, suinsuato, liadorcà). DOLGI VOKALIZEM Sistem dolgih poudarjenih vokalov je v kostanjškem govoru tale: i u id uo e o e o a Dolgi i, u. e, o in a se pojavljajo v vseli besednih zlogih, ia, ua v vseh razen v zadnjih odprtih zlogih, e in o pa sta običajna v nezadnjih zlogih. S historičnega stališča predstavljata i in и nekdanje i, y in и v slovenskih oziroma kostanjških dolgih zlogih, razen tega pa še dolga e in o v zadnjih odprtih zlogih, kjer sta sedanja -i in -u nastala po monoftongi-zaeiji starejših diftongov -ia, -ua: и je razen tega nastal tudi iz dolgega o v poziciji pred istozložnim i in po asimilaciji ни > и: sa'rci; jaliü, кони, prosii. carini, nebu, senu. mesu, Jepu, икй: hnûi; p их < plug. V intonacijskem pogledu sta oba vokala razen v zadnjih zlogih lahko rastoča ali padajoča. Diftonga ia, ua zastopata stalno dolgi Iol. püale, rûay. Razen v domačih nahajamo vse obravnavane vikale tudi v mnogih izposojenih besedah: dîla, risi, misa se, pirgamasiar, inidar, knik, čik\, brUof, biïtôy, bid ar; Irûhua, piišl; niadar. uianayib, priadahà; labîiazar, iûastar, šuaua. Vokala e, o sla razširjena večinoma v nezadnjih besednih zlogih. Razen v tujkah, kjer sta lahko tudi padajoča, sta navadno rastoča. e največkrat zastopa stari akutirani psi. ê, novoakutirani e in a v ne-zadnjili besednih zlogih in sekundarno poudarjeni a; o pa novoakutirani nezadnji o, včasih pa tudi sekundarno poudarjena, nekdaj pred-naglasna o/o: dbéx, dêdi, dékua, déuù < delal, čreue, če < kodê, jéduà < jêdla, koléno, tnléta, léto, nauéstà, plena, poleno, smreka, séme, suécancà, ué t ar, pénà, ndéla, uédu < oêdêl, téua < litêla, oréxa, železo, žaueta; mélàm, nésù, rékù, pékù, périè, méinar, kulésa, sédm, zélian, zaméla < zamelji; pésjà, péxnàm, praméknam -e, meša, stéba'r, skédan; dôï>àr, korene, koža, x«ià, yôdam. nôsèm, ôsm, môrm. očam < (li)očem, uôla, smôle < smolje, и potôce, skôrià: otrôkà. kôrià. kuôbak, kôzay.. nôhà, pôtàk. tôna < to- оъпё, tôsa < to — sê; kotàrè, kôtarcà, lodn, kôbuàx, zôc, soil. e, o sta razširjena v vseh besednih zlogih in zastopata nekdanja nos-nika Ç, o v dolgih zlogih, v e pa je prešel tudi slovenski polglasnih pod dolgim padajočim poudarkom, v nekaterih primerih pa tudi etimološki padajoči e. Sta lahko rastoča in padajoča: dauét, dasét. d ar né, imé, iména, jétrè. jézak. hlédhm, hrédà, lepé, pést, prédàm, prédit, začeta, zrabétà, préduà, préia, présta. pét. péta, pukléknata, sprézàn, srécà, talétà, nalirédac, zéc < zaf jjçc; bacéla, peč; dén, nés, cést; dôià < doga. liùbà, hauôb, hôoac, s kosô, kuop, pot: kôt, zauöt, ukrôhuô; 3. pl. sadô, nasô, tarpô. Vokal a je lahko rastoč ali padajoč in zastopa psi. a. hkrati pa ga nahajamo tudi v mnogih izposojenkah: âbako, bâbcà, brada, bratiânc, data, dam, délia, dâla, duànèst, dakâta, huâuà, hospodâ'r, хцарас, kaši, катэп, kouâc, k'râuà, muàkè, kiièù. muâtatb, podgâna, râmà, prâpràt, skâiià, trâuà, ob're/.uâta; kràncl, zuâxta. ^ gen. sg. m. f. sklanjatve pridevnikov in zaimkov je dolgi a plod skrči t ve dveh vokalov: -égù > -élià > -ahà > -aà > a; dorâ < dobrega: uaščd < laykêgà, ta < legii. mojâ < *mojêga: toiâ < *tvojêgà. KRATKOPOUDARJENI VOKAL1 Kratkopoudarjeni vokali so praviloma mogoči samo v zadnjih ali edinih besednih zlogih. Redki so primeri kratkopoudarjenih vokalov v nczadiijih zlogih (nàsata!). Y kostanjškcm govoru nahajamo tele kratkopoudarjene vokale: i è o o à Vokal i je redek in je rezultat asimilacije — ê + j > i. Slišimo ga v dat., lok. sg. f. pridevniške sklanjatve: na uasoči, и šroči iioda. rudi kratkopoudarjeni è ni zelo pogost vokal, saj ga slišimo v glavnem samo kot obrazilo gen. sg. in nom. асе. pl. končno naglašenih ajev-skih samostalnikov, kot obrazilo lok. sg. nekaterih srednjih samostalnikov s končnim naglasom in v nom. sg. nevtralnih mehkih o- in nI- debel: sesirè, zanè, kozè; na uoknè; irabè, pare, talé, daklè, usé: nance. \ okal ô zastopa stara psi. o in o, razen tega pa v poziciji pred и < и, I tudi vse druge kratkopoudarjene vokale: hn)t>, pohrou, post. škof, uasok, koin, huobôk, šrok. strop, nož, bàD, stok; pop; hamnd, stuhno, сайд < čelo, haruo; acc. sg. žand, kozo; à/, àu. è/, al. êl, U, dl > du: d эк ou, иЉди se; strôu, dot/du, madou, sou. eu al du, t ou < htêl. nosôu; stôu, иди. Kratkopoudarjeni a zastopa nekdanje /, и in a pod kratkim poudarkom, razen tega pa ga nahajamo tudi pred r. kjer se je razvil iz vokalič-nega r (ai): копа < koni. nosà < nosi: šla; hlad. maš. nat, sat. nač, muatač; loma < iêmù, notna < *nêmù; krày, jay; pas. day., tašč, nas < *dnas. Vokal à zastopa stare a. e, ç, ê pod kratkim naglasom v zaprtih zlogih in tudi è, à v odprtih zlogih: pot puât, hijaž, yràm, h i'ay ; mana. laba < mene, mené, tebe, tebe, senam, šaršan. zalàn. jačman. nasàm, -aš nasà. racàm, račaš: o'rùy. yràn. couàk, lapàx < lêpêh, tày a > o pred in!). Ne izključujem možnosti, da se je tudi predakeentski o razvijal po načelu vokalne harmonije, pri čemer bi se izgovarjali širša in ožja varianta (o : o/u). vendar sem se te problematike zavedel že post festum, ko kontrola ni bila več mogoča. Predakeentski a prestavlja stari a in pa tisti a, ki se je razvil iz i m и po vokalni redukciji: c\iateta, pačak. uahata, dakâta, dakàm, pasà; pl. pasà, pasôu, pasùy, scazdà, mahuà; pascé, pl. paščete, nahrétl: uahrédaè (adv.), uasôk, uadata < vidêti. uzahanta < uzdigniti, šašila, žauou, /.auéuà, lasica, dasîta, cahainar. 2. V poakeentskih zaprtih zlogili govore na Kostanjali: e э o a Poakcentski e je redek glas, ki se je razvil iz starejšega diftonga -ai-: àdnest, duânest, pettiest... Prav tako redek je o, ki je omejen na pozicijo pred -u, npr. v gen. pl. samostalnikov moškega spola: stnou, bràtïày, gâbràuc, medtem ko je sicer v zaprtih poakeentskih zlogih prešel v a. Tako se je zgodilo tudi z o v obrazilu instr. sg. in dat. pl. moških in srednjih samostalnikov; drugačna razlaga obrazila -am se mi za ta govor namreč ne zdi potrebna: z otrôkàm, srnam, z brâtràm, z iiasam, pot čauam, z jezikàm, pod zôbam, pod itazam, s kimàm, s pašam, s klîicàm. Najbolj pogosta vokala v poakeentskih zaprtih zlogih sta a in a. V a so se združili nekdanji a, o, e, ç in ê, v a pa stari э, i in u: krâuàm, na rôka%, krâuàx, hlêdam; potak: stûdànc, jàcmàn, kléplàm, -às, sîacàm, -às; pâmât; sôsàd, и šročam < širokem, ušeta% < -êh, ûstax < ustêh, na uôknàx- Glede na to, da je prišlo v rožanskem narečju in tudi v kostanjškeni govoru do posplošitve enega samega tipa obrazil v dat., lok. in instr. pl. pri vseh samostalnikih, — namreč obrazil -am, -ау^, -ama, se je poakcentski a zelo razširil. Vendar moram že na tem mestu pripomniti, da je do take izenačitve prišlo po mojem mnenju po glasoslovnem razvoju, saj sta v rožanskem narečju vsak o in ê v taki poziciji prišlu v a. Navajam še nekaj gradiva za poakcentski a v zaprtem zlogu: uôkat, pSuac, uasak, marjàsac, nizak, hôbac. kâmàn, krâhan; zénan, mrâcnbk, nosam, x(}dam, dûpam, pšeničnak, kuôbak, ko ž ay. 3. V poakeentskih odprtih zlogih se v kostanjškeni govoru govore tile vokali: -i -u -e -o -o t -a Vokal -i je redek; nastal je po asimilaciji diftonga -ai: déni < delaj. Vokal -и je nastal po vokalizaciji -и < l. и v poziciji za konzonantom, razen tega pa tudi po asimilaciji vseli kratkih vokalôv v poziciji pred -u < -u, -l: torej -al. -êl, -al > -u: dàru, cubru, prédît, sîaku: déuu < delal, uédù, uidù; pékù, rékù, nésù, môhù, uanésù, stéhnù, muâtù itd. Vokal -e, predstavlja nekdanje -e, ç in -ê kot obrazila: àicè, pûdle, iéhtianè, uohle, sémè, smôlè, sünce, périè, kâmine, znàminè, rôéè, nôiè < noge, kliašče, krâuè, yjûsce, hôbè; ûstè, c'réuè, jétrè, lîate < lêia, na stianè < stênê, na linîazdè, polétè. -o zastopa -o in -o. Fonetična realizacija -o je ozka. trûpuà, koleno, stopâuo, šiuo, korità, žito, železo, kadïuô, o'ràuà. poleno, ûbakô, џто, hnîazdà, jutro, létà, hliato < gléto < dlêto, mésto; ukrôhuo, obuačno; acc. kràuà, môko, bràdà. -a je nastal iz -i in -u: hlîda, tnnkošta, otrôba, stébrà, kima, Hašanča, sîna, znàbla, тапауЈа, piernaxta, suînsuatà, dura, parsa, čreula, štumfa, rokâuca, stôca; dbâista < doajsti, trista < trideseti; na rôca, na nôja, и kôsta, и krïia; muäisa, noža, uéca, ta uešča, ta tréca, ulša, krûujà, suinšča, бис ja, kurja; ta muada, huobleiša, tnošča, dora < dobri; inf. hrâbta, pouéta, razata, žabrata, smaiâta se, data, zuonîtà, mlétà, iôbata, zauiiata, muâtata. klapâta, šašita, obračuata, presta, hrîzata, žahata, uahâta, začeta: ptc. na -I: tela, dâla, séklb; adv. smtača, nô je a: na strôpa, и diža < dažii ; na püala, sina < sinu, otroka, na uarya, naia, и ai a, dôroma < dobremu. -a največkrat zastopa psi. -a, včasih pa tudi -ê; huâuà, suécnca, nauéstà, uôdà, рЦца, otâua, ščira, lésa, préjà, rûcà, suinà, тгоџТа, bébarcà, lasîcà, oduàkà, jéduà, âbakà, srodkà, ùznà, màuznà, ûrà, hnîuà, srécà, ûza < luža, Haxà, yéià, trâuà, kosîaucà, pâioucenà, métà, oérà, uéz.k; adv. drîaua < drêvê, nôtrà, tôsà < to-sê, tônà < io-m,nê, dopôuna. Pri adv. zuacîrà, dopôuna in drîaua je -a mogoče analogičen po zjutra, ne pa fonetično razvit iz -ê. 4. V poakeentskih zlogih sredi besede na Kostanjali govore iste vokale kot v poakeentskih zaprtih zlogih: e o o a Najpogostejša sta a in a, najredkejši e, medtem ko je o nekoliko pogostejši. я sînama, z ušetama. parsama, s h'rôtama, iéhnanà, malarînarca. pir gam äst ai\ sîuata, za/.liïjfata, obračuata, dîauamo. -ata, -aio, liînastô, tiščauo < tiščalo: ui an ay ta, pîarnaxta; suinsuatà, štiradaKštiri redi, créuasa, и čreuase, détala, pod niabasam, niauasè; duščata, ciapata, robata, priadahà uâdiack, vânkadra, nôsamo, muàtata, uzémamo, àcamô, fàimostar, huoboko, uasôce, -am. -ay, dôroma < dobrêmu, môioma < mojêmu: ta liôycetna. Kot je razvidno iz gradiva, a največkrat zastopa stare a in ê, e, Ç, a stari i, o pa stari o in pred m tudi nekdanji ê (-ému > -amu > -orna). Posebnost kostanjškega govora kot rožanskega narečja sploh je po-akeentska končna dolžina. Nastala je po skrčenju dveh vokalov, potem ko je med njimi onemel konzonant. Ta dolžina se pojavlja samo v pro-noininalni končnici -éga, ki je po rožanski fonetiki prešla v -aha > -aa > -a, kadar je bila beseda naglašena na osnovi; če je bil naglas na obrazilu, je ta a seveda dolg in naglašen, sicer pa nenaglašen in dolg: d'rèiâ < < drugega, uasoča < visokega. : tacâ < takégà. šašti < suhêgà, doi-ti < dobrega: moja < * mojega, toiâ < *tuoiégà, uašča < laykégà. Neakcentuirani dolgi a ima v kostanjškem govoru lonološko distink-livno vrednost, ker v nekaterih primerih loči gen. sg. 111. 11. od 110111. sg. f. podobno kot njegova poudarjena varianta: dora : dora, moi à : moiâ, toià : toiâ. Tam, kjer je prišlo do sekundarne palatalizaeije velarov, pa je taka dolžina postala zgolj fonetična: ua%ka : uašča < lahkêgè. V nekaterih primerih je prišlo celo do spremembe akcentskega mesta, tako da sedaj oblike 110111. sg. f. ločijo od gen. sg. 111. 11. kar trije elementi: različen poudarek. različna kvantiteta obrazila in različen osnovni konzonant: uasoka : uasoča < visokega. V poakeentskih zlogih pa kostanjški govor pozna tudi vokalične sonornike u. m in I: 0 0 o liašijča, pukléknla, riasn; knism, čism: smuklca, čuarčlua, posti. Mnogo samostalnikov, povečini tujega porekla, se končuje 11a -/: bad I, mônil, žrabl, h ti i/. I, hâitl. làrkl. hâkl, rêyj, k'rémpl, pernàyjl, čuarč[, kaši, risL piyl. krâncl, čiklo, piišl, k/iucl, sot\ itd. KONZONANT1ZEM Konzonantizem kostanjškega govora označujejo tale dejstva: Govorijo samo bilabialni u, medtem ko jim seveda labiodentalni ne-zeveneči f ni neznan. Bilabialni и zastopa tudi nekdhnji / v poziciji pred zadnjimi vokali (a, o, u. a), v poziciji pred poudarjenim dolgim začetnim и pa se je tak и < l asimiliral z и (luč>uč, luna > una, Mža> й/.а). Vendarle Kostanjčani sedaj tudi pred zadnjimi vokali poznajo l, le da ni vel aren, ampak srednji. Slišimo ga v mlajših izposojenih besedah, nadalje tedaj, kadar je / nastal iz starejšega Г po depalatalizaciji, dalje tedaj, kadar je za / onemel i (tûluà) in pred tistim kratkim a. ki je nastal iz starejšega e, e. ê: la > ua: и as, liuâuà, harud, stopâud, sind, сайд < čelo. trüpud, žiua. suâmà, mnatač, muàtata, hauôB, matnà < metih, muâka, skâuà, uâdjacà, ta muâda, zuàyjà, uahâta < lagati, kuôp, couàk < človek, zauéuà. spakuà, rakuà < reklà, jçduà < jedla, uanasuà, dâuà, kûpuà, tûluà. pàduà, dîauam; lu > uû > û-: hû% < glux, luč > iič, luna > wià, luža > iiža: kouû < kolo. lu, la. lo: lôdn, làiyjàr, rôt lauf, forêla. zažlaifata: kitla, snàicla, suilà, pliœè, ealàk, mrôulà, ndéla, uôla; klapàta < klepati, klapù, laméza. Velarni zapornik g je razen v poziciji pred pavzo, kjer je zastopan s -z, prešel v grlov nezveneči pripornik h. ki je nato v določeni poziciji sploh onemel. V takem primeru za nekdanji g ni nobenega glasu več. Pred sprednjimi vokali (e, ia, i) pa so velarni konzonanti k, g, % doživeli slovensko dialektično palatalizacijo in prešli v č, j, š. I ako so nastale konzonantične alternacije: k — č, h — i in y_ — š. Vendarle kostanjški govor pozna tudi g, ki pa je razmeroma redek in ga govore zlasti v mlajših izposojenkah iz nemščine: /гиаца, na huàlè, haruô, и liai-lé, lilàd. stahnd < stegno, lirov. liamnd < gumnd. hrédà, jahu, h ray, žahata, hü% < gluh, Ii mi i < gnoj, hniazdd hd'rjè, uzihnàm, hospodài-, liuôuôk, hauôb, uohin, икго1що, haiini, hôoac, h'rém, uahâta: sniay, jay, iûay. bûoy; roče, roče, ščira. yjTisce, smrlače, če, mošča, suinšča, liašnča, štoča (pl.); noie, noja, dôjè < doge, štiaie: šiša. šiša, mû še, houše: gemâinda, hàu/.inga. pirgamasta'r, pràikling, hàrling, glôcna. V gen. sg. ni. n. pridevniške in zaimenske sklanjatve je h . d in sta tudi pred pavzo podobno kot spiranta z, ž ostala zveneča: križ, daž, liuaž, nož. f à rož; dob, bob, hrob, sôsàd, žauod, muéd. Na Kostanjah govore uvularni r kot drugod v Rožu: k ray, hospodài, srian, hrâban, rèp. orày, sar, urias, risl. hrùy. komâr. Od palatalnih konzonantov so ohranili n, medtem ko je f prešel v srednji / in se zlil s starim / v poziciji pred sprednjimi vokali. Ker je l v poziciji pred zadnjimi vokali in a prešel v u, v lleksiji pogosto naletimo na konzonantsko alternacijo и — l: Kostânè, hospodînà, kônà, suîr'ia, črešria, mroulînak, želinane, beče-lînak, korene, kâmir'iè; kèyinà: plûcè, kldč, s klûcàm, mélàni, zamélà, uôhle, ndéla, kléplam, mrôulà, smôlè: huâuà: na huâlè, čano: na êalè; kouû: kulésà, žiua: žile, skaua: skâlè. i se pred a in u rad asimilira: âbakô, ùznà. Pred о se razvije protetični y: uôhlè, uôkno, pl. uôknè, uôkn, uôincè. Konzonantne skupine šč, čr in žr so ohranjene: pašče, tašč, kašča, kuščar, tašči, kliašče, tiščauo, iščaš, kuščar; črešna, žraue. Skupina šč se je celo pomnožila zaradi palatalizacije k > č: mošča < moški, ynišče < hruške, suinšča < svinjski. Kostanjški govor ima torej tale sistem konzonantov: p Ь u 111 f t d s z с 1 n š ž č i (g) X h MORFOLOGIJA Kostanjški govor je v singtilaru ohranil vse tri spole, medtem ko so se nevtra v pluralu feininizirala. Od treh števil je dual ohranjen samo v nom. — acc., druge sklone pa so izpodrinile pluralne oblike. Akcent v flektivnih besedah je ustaljen bodisi na osnovi bodisi na obrazilu ali pa je premičen. Glede tega je kostanjški govor podoben drugim govorom rožanskega narečja. Če pa ga primerjamo s slovenskim knjižnim jezikom, vidimo, da je v kostanjškeni govoru več besed in oblik poudarjenih na obrazilu. Za nominalno fleksijo je zlasti značilno to. da 'se je v dat., lok. in instr. pl. pri samostalnikih s stalnim poudarkom skoraj popolnoma uveljavil en sam tip obrazil, namreč -am, -ay in -ama. Obrazili -îd% < -êh in -mi sta se ohranili pri samostalnikih s premičnim poudarkom, pa še tu sta na umiku: uasiax, d ni ay, kostiax, pestiax, reciax; z uasmî, s kostmi, nočmi, vendar tudi že kostäma. Obrazila -am, -ax, -ama se uveljavljajo celo pri samostalnikih ženskega spola na konzonant s stalnim poudarkom na osnovi: ni tax, mîsax, pârsax, k uianayjam, s par sama itd. 1. Ženski samostalniki z obrazilom -a imajo tale obrazila: Sg. Du. Pl. -а -о < -i -e -e -o < -i -am -o -e -o < i/-e < ê -ax -o -am о < -ami V lok. sg. se poleg obrazila -a pogosto sliši tudi -e. Rastoče poudarjeni samostalniki v instrumental sg. spremene intonacijo v padajočo: kràuà :s krâuo, šiša :s štšo. Isto se pogosto, nikakor pa ne dosledno dogaja tudi v nom. acc. pl. Ta poslednji pojav poznajo tudi drugod po Rožu. Moje mnenje je, da gre v takih primerih za vpliv nevtralnih samostalnikov, ki v pluralu akut redno spremene v cirkumfleks: smreka : smreče kot leto : liate, mésto : mî as te, hniazdo : hnîazde. poleno : poUane. Da cirkumfleks v smreče ni star, dokazuje tudi e, ki bi sicer moral preiti v ia. Po tem tipu se sklanjajo npr. tile kostanjški samostalniki: brada, šiša, smrékà, uredeuica, suâmà, žlica. šwra, pšenica, река, hadra, côtà. siuancà, kašča, suécncà, meša, p nad ah à, ndélà, naiiéstà. ~ » т л . О > 1 • ~ • kôtarcà, ročica, plena, otâuà, ščira, lésa, preja, krâua, kûrà, râca, mačka, béuarcà, lasîca. k'rôta, rîbà, kača. uaruà, črešna. lwbà, répà. buča, urézà, t'ràuà, râna, û/.nù, zîmà, snada. toča, ura, ziu'r/Jà. sreča, pénà, škoda, noša. uôlà, X?jà, uža itd. Samostalniki, ki imajo pred obrazilom -a velarne konzonante k, h, x. te pred obraziloma e in a naravno spremene v č, i, š. Vendar glede tega popolne doslednosti ni: im'r/Ji : mû še, smreka : smreče / smreče. yrùska : X'rCtšče. Nekateri samostalniki, ki imajo pred obrazilom -a, u, pa pred -e in -a. u, spremene v I: hiiâijà : hualè, liuélb: skâuà : skale, vendar: /raya, trauè, plena : pléuè itd. Nekateri samostalniki z obrazilom -a akcentsko mesto v sklanjatvi spreminjajo: v ednini je poudarek razen v dat., lok. in instrumentait! navadno na osnovi, v pluralu pa razen dat. in lokala na obrazilu: sg. nosa. -e. -à, -o, -a, -6; pl. и osé. uôsàm, и osé, uôsày, uosâma. Гако se npr. sklanjajo tudi bôuyà, sôuzà, rôkà in druge. Seveda se tudi tu velari pred obraziloma -e in -a spremene v č/i/š (rôkà, -če: pl. roče, ti on še j. Pred obrazilom -a k včasih alternira s с (rôca). Nekateri samostalniki z obrazilom -a imajo poudarek vedno na obrazilu: žana, -è, -a. -o. -a, -6. I ako se npr. sklanjajo tudi kosà, sastrà. kozà, и ас à, scazdà. Y nom. ace. pl. se tu končni vokal podaljša v -e: kozé, v gen. pl. pa se o/e rada spremenita v iialia: kiias, slast ar. 2. Samostalniki ženskega spola brez obrazila imajo lahko stalni poudarek na osnovi ali pa premični poudarek. a) Samostalniki s stalnim poudarkom se sklanjajo takole: Sg. Du. Pl. 1. maš miša nuša 2. miša miša 3. miša mišam 4. maš nuša 5. miša tnišay 6. z mišjo z mi sama lako se sklanjajo npr. tudi smart, prâpiàt, uah'réd. je slan, binkašta, uianaytà. piarnaytà itd. \ sg. je fleksija normalna, upoštevati je potrebno samo kostanjško fonetiko. V pl. pa so se v stranskih sklonih uveljavila obrazila a-jevske sklanjatve. « b) Samostalniki, pri katerih se v flcksiji akcentsko mesto spreminja, imajo deloma drugačno fleksijo. Zlasti v pluralu se tu drže starejša a keen tli i ra na obra žila: Sg. kûast, kosti, kost à, kuast, kôst à. s kostjo; Du. pl. kosti, kosti, kostiam, kosti, kostiay. kostuma/kostmi. Tako se sklanjajo tudi pést, staid, hôs. nûac, riač, sani in druge. Vpliv a-jevske fleksije se je tli omejil v glavnem na instr. pl., vendar se stara oblika tudi še drži. Samostalnik kri se sklanja takole: kri, kri ja, и k'riia, s karujô. V akcent iiacijskem pogledu torej gre deloma po tipu s stalnim, deloma pa po tipu s premičnim poudarkom. Samostalniki moškega spola imajo kot v knjižnem jeziku vse tri možne poudarke. l isti s stalnim poudarkom se sklanjajo takole: Sg. Du. Pl. !. sin sin a sina 2. к'тa sinon \ sina sinam 4. sina sine 5. sina si/fax 6. sinam sinama V lok. sg. se poleg obrazila -a <-u pogosto sliši tudi -e < -ê: и piskre, и kiiatle. Obrazilo instr. sg. in dat. pl. -am je po mojem mnenje nastalo po akanju v poakccntskili zaprtih zlogih. Obrazilo lok. pi. -ax je fonetično razvito i/, -êh. Ko sta se na ta način dat. in lok. ]>l. izenačila z dat. in lok. pl. ženskih a-jevskih samostalnikov, se je analogično. prenesla iz a-jevskih k moškim samostalnikom še instrumentalna končnica -aта, pri čemer je nedvomno sodeloval tudi plural nekdanjih srednjih samostalnikov, ki se je feminiziral tudi v nom. — acc. l isti moški samostalniki, ki imajo v osnovi rastoči poudarek, ta akut v lok sg. in instr. pl. radi spremene v cirkumfleks: na stropa, na jezika, z bralrama. Po zgornjem vzorcu se sklanja mnogo samostalnikov, med njimi tudi taki. ki akcentsko mesto spreminjajo na osnovi: jézak. jezika. Samostalniki, ki se v 110111. sg. končujejo na j. v ostalih sklonih razširijo osnovo z n: t>ad\, Tiadhia; čuaičl. -na: čiiaičl. -na, hiij/J. -na, luiklo, -na, liâit[, -na: kâncl, kiànc\, k'rémpl, piišl, i'isl. Samostalniki, ki imajo v nom. sg. pred končnim konzonantom a, v drugih sklonili ta a izgube: capàc, capca, hùt>ac, hôbca, %uapac, yuapca, klim an, kâmnà. Samostalniki, ki se v nom. sg. končujejo na -u, v drugih sklonih ta и spremene v it, pred sprednjimi vokali pa pogosto v l: ciahu, cîahua, ciahla: čaru, čarua, kotu, kôtuà, и küatle, žnabu, znâuuà; žnabla. Nekateri samostalniki, ki se v nom. sg. končujejo na poln vokal + г, v drugih sklonih osnovo razširijo z j: cehâina'r, -ja, dayur, -ià, hospodâr, -ià, mocîlar, -ja. Nekateri samostalniki, ki imajo pred končnim konzonantom kratek poudarjen ali nepoudarjen vokal a. imajo v ostalih sklonih namesto njega ozek dolg e: èouàk, èouéka, xi'àn, yjéna, oràx, oréya. sôsàd, soséda. Samostalniki, ki imajo pred končnim konzonantom poudarjen ali nepoudarjen a, imajo v ostalih sklonih deloma i, deloma pa ù: dbž, dižk, sà'r, sira, marlač, marliča, muatač, -iča. hlad, lilidà; k'rax, kiuyà, jbx, jâhà, коу.эу, ko/.iiyà. kuôbak. kuobûkà. Nekateri samostalniki s kratkim poudarjenim a ali o pred končnim konzonantom imajo v drugih sklonih dolg poudarjen a oziroma o: hrày, hrâhà, huai, huâ/.à. yj'îim. yrâmà kostàin, kostânà, sait, saità; h'rôu, htôba, knôf, pôst, pohrôb, koin. koš. mošt. Samostalniki, ki se končujejo na velarne konzonante, izkazujejo pred obrazili s sprednjimi vokali tele alternaeije: k : č, štok, stoča itd. V ilustracijo navajam nekaj samostalnikov, ki se ravnajo v sklanjatvi po zgoraj prikazanem obrazcu: aduént, uadl, bečelinak, bidbr, ui'rtàx -a; bob, uràtàï, bratrânc, u'ritof, caldk, capac, ciahu, caliâinàr, čatartbk, сепй, čikl. couàk, čaru, čreual, čuarčl, čuešpl. dob, daxuai", da/., faimoštar, /uro/., hàizl, lu'ikl. humai", hàrt\, hauôu, hin sinje«, hlad, hôbac, hospodâr, li'ràx, h'rov, huai, У.Чэи, y'ràni, yiàn, yuâpac, jûcmàn, jiirmark, jû'rouc »javor«, jesénuac »jesen«, jopbč, j une, jay, kniinèk, kâmbn, kûncl, kaši, kluč. knik »tilnik«, knôf, kôbuax, kočič, koin, kômài, kôrat kolovrat«, kôrp, kostàin, koš. kôt, kot ù, krop, kôt arč »boter«, koiitič. kô/.ay, kténcl, k'rémp\, kri/, k'rax, karst, kuščar, kuôbak »klobuk«, labûazai" »sveder, lédar, lîasnbk, lôdn, méznà'r, miay. mîasnc, mir »zunanji zid hiše«, mlin, môntl, mocîlar »močerad«, mošt, miučnak »netopir«, mroulinak »mravljišče«, marlač, muatač, marjasbe, niadar, nož., nôhat, oràx, oraunek »lemež«. otrôk, pûiàk, patron, pâuac, pàua'r, pač ak »objedek od sadja«, péln, péibk, регпахЦ »parkelj«, petèln, pilil »hrib«, piskar, podelak. pôdii. pohrôb »pogreb«, pop »popek«, pôpaî, pôst, pôtak, potkôu, poipuat, poux, pôustb'r, pràikling »butara«, pšeničnek, pûx »plug«, pûncay, piisl, parjâiôu, p и ab, pûat < plot, pust, parai, i"isl, senàm, séua'r, siik, skédèïi, sôsàd, sot I, s'rian, stou, strie, strôp, stûdanc, sàr, šait, ščemiau »čmrlj«; skàf, štdk, štremfl, štbmf, šfiastar, šaršan, térc, topôr, tôrk, trâunàk, tûa'r, tarkl, u'rias, utà'r, uadi'r, uecé'r, uétar, uohin, uôu, uozei »voziček«, и ar y, uartač, uasak »vosek«, uaz »voz«, zéc, zéklnà, zôc, iauôd, žehan, že nan, znabù, žnidar, žrabl. Moški samostalniki s premičnim poudarkom imajo v pluralu deloma drugačna obrazila. Proti -am, -ay, -ama tu govore -iam, -iay, -mi: uasiarn < lasem, iiasiay, uasmi. V gen. sg. se akcent navadno premakne na obrazila: uâs:nasâ: uaz : nozâ, hnûi : hnoiâ, bûay : bohà; dén : dnu: mož: moža: zoo : zoba. Akcent se premakne tudi v vseli oblikah plurala razen v genetivu: zoui, zôb. zobe. zobiay, zobmi. V instr. se poleg obrazila -mi uveljavlja tudi konkurenčno obrazilo -ama (zobtuna). Samostalnikov s stalnim poudarkom na obrazilu je malo. Skla-njatvena obrazila so razen v genet, in instr. pl. povsod kratkopoudarjene: sg.: pas, psa. psa, psà, psà, .s psàm; du.: psà; pl.: psà. pst'm, psàm. psè, psày, psâmà. I udi samostalniki srednjega spola imajo lahko trojen poudarek. Največ je takih s stalnim akcentom na osnovi. Ii se v nom. sg. končujejo na -o ali -e. Y sg. se sklanjajo tako kot enako poudarjeni moški samostalniki. Yr lok. sg. je tudi tu pogosto obrazilo -e < -ê. V pluralu so nevtra feminizirana. Zato so vsa obrazila taka kot pri ženski/) a-jevskih samostalnikih: sg.: liniazdà. -а, -а, -о, -е, -am: pl.: hniazde, -, -am, -e, -ay. -ama. V dualu je v nom. — acc. obrazilo -a < -i: âbako, âicè, hniazdo, hliatô. jutro, koleno, korito, kadiuô, kamine, köretiè, méstô. oratio, poleno, puale, pé'riè, sàtuiè, sémè. smôlè, stopâuô, sûnce, sind, t'rûpuo, uinô. и oh lè. znâmine, žito. železo, žehnane. Samostalniki z obrazilom -o, ki imajo v osnovi rastoči e, imajo v pluralu navadno na istem mestu diftong ia in padajočo intonacijo: koleno : koliane, méstô : nitaste, poleno : poliane. Samostalniki z dolgim padajočim poudarkom na obrazilu se končujejo večinoma na -u, izjemoma tudi na -i ali é: копи : sarci, ime. Nekateri od njih v drugih sklonih spremene osnovo in eventualno pomaknejo akcent nazaj: čaru il. créuasà, и èiéuasè, nibû: na iiiabase. Samostalnik sarci ima v dat., lok. in v instrumentait! poudarek na osnovi: sarci, sarcû, saica, na sàrca, s sârcam. Samostalniki na -e v ostalih sklonih podaljšujejo osnovo z n: imé, imena. Samostalniki seine pa se sklanja kot pitale: .чета, sémàmû Stalni poudarek imajo tudi tisti samostalniki, ki se v nom. sg. končujejo na -è. pa v ostalih sklonili podaljšujejo osnovo s i: daklè : daklétà; ранее, paicétà. paré, parétà, talé, ialéià. use, usétà. irabè, i'rabéla. Razen podaljšanja osnove s t se tu pojavlja tudi podaljšava vokala è > é, v pluralu pa večinoma tudi sprememba intonaeije. Vrsta srednjih samostalnikov ima stalni poudarek na obrazilu: čauo, hamnd, haiuo, pašano, žanstuo. Če ima taka beseda tudi plural, se tu akcent pomakne na osnovo: uoknd : uôkne, па цокпах. Plu ru lia tantum imajo večinoma stalni poudarek na osnovi: c'réuè, na créuax, jétre, na jétray., phlče, na plûcàx, ustè. V lok. in instr. rastoči poudarek navadno spremene v padajočega. Pridevniki in svojilni ter kazalni zaimki imajo v rožanskem narečju in tudi v kostanjškem govoru enako fleksijo, ki je po svojem izvoru trda pronominalna. Če upoštevamo rožanske glagoslovne zakonitosti, zlasti pa onemitev meti vokalnega (g > li > o), in prehod nepoudarjenega in kratko poudarjenega ê v à, nam je fleksija, ki je takale, takoj razumljiva: PRIDEVNIK, SVOJII.NI IN KAZALNI ZAIMKI dôbàr dö'ro do'rä doloma dora dorant ■/. dôNam d ô'r à dôi'è dôï'i dö'ro dort y, do'rô pl.: dô'ra dô'rè dôi'àx dorant dô'rè dôiàx y. dôrièina Obrazilo gen. sg. m. n. -a. ki je pri nekaterih pridevnikih in zaimkih poudarjeno, pri drugih pa nepoudarjeno, v vsakem primeru pa dolgo, je nastalo iz -êga. pri čemer je ê > a. g pa je preko h onemel, nato pa se je aà skrčilo v -à. Obrazilo dat. sg. m. n. -oma je nastalo iz -emu, ki je najprej dalo -ama, nato pa po asimilaciji a > o na m -oma. Lok. sg. m. n. na -am je jasen in je nastal iz -êm, medtem ko je instrumentalno obrazilo treba izvajati iz dolgega poudarjenega -êm. ki se je diftongiral v -iam, nato pa po eventualnem premiku akcenta prešel v jam. Pri ženskih oblikah je treba v sg. pojasniti samo dat./lok., ki se končuje na -Î. 1 o obrazilo ni iz -i, kajti to bi v kostanjškeni govoru prešlo v -a, temveč iz starejšega -êi, ki je po asimilaciji dalo -i. Pluralne oblike so jasne, če upoštevamo, da so se tudi tu uveljavila trda pronominalna obrazila (-éh, -êm, -êmi!) in seveda kostanjško-rožan-sko fonetiko (ê > a, dolgi ê > ia!). Pri tistih pridevnikih, katerih osnova se končuje na velarni konzo-nant. je seveda pred ê prišlo do sekundarne koroške palaializacije: k>č, g > j, X > š. 1 ako je nastalo rožansko-kostanjško razmerje med nom. sg. f. in gen. sg. m. n. taška : tašča < težkega; .su/à : sa.sa; uaykà : uašča; suatkà : suadča; drCiha : drèjâ; tâkà : tacà; hûyji : hašti < gluhega; uasokà : uasočii. Oblike gen. sg. ni. 11. se tako ločijo od nom. sg. f. po treh elementih: ])o drugačni kvantiteti končnega a (à:a), po drugačnem konzonantu pred tem a in eventualno tudi po drugačni akcentuaciji. Končna poudarjena ali tudi nepoudarjena dolžina (à) je vsekakor najvažnejši distinktivni znak, ki loči gen. sg. 111. 11. od 110111. sg. f. Zato je razumljivo, da se je ohranila tudi v poakcentski poziciji. Da bi se razlika med nom. sg. f. in gen. sg. m. n. še bolj povečala, večkrat prihaja v gen. sg. 111. 11. do premika akcenta na osnovo (uasočii), ki se nato lahko v nekaterih besedah celo posploši v druge sklone: uasok, -à : nasoča, -e. -am, -e, -e. -ay, -amè. Tako kot pridevniki se torej sklanjajo tudi zaimki razen osebnih. Pri svojilnih zaimkih samo instr. sg. 111. 11. kaže 11a to. da se je tu ohranilo staro obrazilo -im > am: moi. moiâ, moioma, par moi oma, z тојат: PI. moia, moiày, mojàm, z moioma. Kazalni zaimek té se sklanja takole: sg. té, tii. loma, tii. loma, tiam; pl. tilté, tày. tàm. té, tà%, s tiama. - Slavistična revija 17 I ako kot pridevniki se sklanjajo seveda tudi zaimek tiara, števnik a dan, ana ter števniki od 4 dalje: štirih — štira, stiràx, -àm, štiriama, medtem ko ima sklanjatev števnika doa in tri nekaj posebnosti. Vprašalni zaimek xtu se sklanja takole: kohâ, komu, par komu, s kilam. Oblika s кйат je tudi instrumental od zaimka kâi. Nedoločni zaimek nobedan pa ima genetiv köharja. Zaimek osak se uporablja samo v določni obliki usâcà in se sklanja kot pridevniki. OSEBNI ZAIMKI Osebni zaimki imajo normalno fleksijo, če upoštevvamo opisane glasoslovne zakonitosti: jès, manà, типа, mana, mana, z mano; ti, tabà... s tabo; on, im, noma, ž lian. Instr. je brez končnega -i. Dual in plural nimata nobenih posebnosti. ŠTEVNIK Glede števnika bi dodal samo še to, da se od 40 do 90 tvorijo kot povsod na Koroškem z -rqd in ne z -deset, torej: štirada, pétréd, šiast-réd ... dauét'réd. Števniki od 11 do 19 se tvorijo s sufiksom -nest < -najst; za 20 m 30 pa pravijo duâistà, trista. GLAGOL Kot druga koroška narečja pozna tudi kostanjški govor samo dolgo infinitivno obliko, ki se končuje večinoma na -ta, v znanem obsegu pa na -ca: umriatb, otpriata, prita, presta, uzéta, začeta, nésta, upita, stéhnta, uzahnta, mléta, zauétà, tarpéta, zuonita, ciapata, ddščata, kropita, muàtata, sašita, nosita, dašita, kûpatà, tûlata, klapâta, tzabrâtà, dakâta, uahata se, uézata, hlédata, šivata, uàdata < oêdêti, uadata < nidêti, sliačta; siača. Dual je ohranjen in ima v sedanjiku običajna obrazila -ya, -ta, -ta: kléplauà, -tà; mélaua, -ta . Zaradi prehoda e > a so se v kostanjškem govoru sedanjiška obrazila -em, -eš, -e... in -jem, -ješ, -je... izenačila z obrazili -am, -aš, -e...: uzîhnam, -aš, kléplam, -aš, uéiam, -aš, umarjam, -as, siačam, -aš, umîiam, -aš, ourezûiam, -aš, kupûiam, -aš, nasàm, -aš. Pri tistih glagolih I. in 111. vrste, ki imajo sedanjiško obrazilo poudarjeno, so v 3. pl. kratke oblike na -o še povsem naravne, čeprav se tu in tam slišijo tudi daljše oblike: nasô, p lade, raco, paco, uolô, zauô, ta'rpô. Končno poudarjanje v sg. prezenta glagolov 1. vrste, npr. nasàm, -aš, -à, je edino v rabi, medtem ko je v dualu in pluralu akcent prenesen na osnovni vokal: nàsauà, -tà, nàsamô, -te, nàsaiô. Tudi pri glagolskih oblikah je vokalno — harmonično menjavanje med e in a navadno: nasàm : nesta, nesa, nesîtà. Nekateri glagoli 11., 111. in Y. vrste z dolgim prvotnim akcentom na osnovi so v infinitivu in v ženski ter pluralnih oblikah participa na -l doživeli zanimiv akcentski razvoj. Zdi se, da je v takih primerih prišlo v nekem času do prenosa akcenta na končni zlog, zaradi česar se je osnovni vokal skrajšal in doživel navadno rožansko redukcijo. Nato pa je akcent spet prešel na osnovni vokal, ki pa je bil seveda že spremenjen in prizadet od redukcije: oidêti > videti > uadata > uadata; vedeti > vedeti > uadta > uadata; delati > delati > dauatà > dàuata: rêzati > rezati > razata > ràzata; и zdi gnil i > uzigniti > uzahanta > uzahanlb; videla > videla > uadauà > uàdauà; vêdêla > vedelà > uadauà > uàdauà; dêlala > delala > dauauà > dàuuà; dêlali > delali > dauala > dà\iala. Glagoli VI. vrste so infinitivno pripono -ona- spremenili v -ua-: ob rež. uât a, kupuâta. Zanimiva je stava refleksiva se pri glagolih: on uahâ se, v čemer vidim vpliv nemškega jezika. Za zaključek navajam samo še nekaj značilnih kostanjških adverbov: nas; nôica »nocoj«, ziûtrà, siuiača, zuacirà, drîaua, dopôuna, podéna, uahredač »spomladi«, pozi me ; hôrtà, tôra »gori«, dôtà »dol«, ton »ven«, tôna »zunaj«, nôtrà, če »kje«, пищ »domov«, dàlc. 2' 19 XIII VOKALIZEM MORAVŠKEGA GOVORA O govoru Moravske doline je bilo doslej razmeroma malo znanega. Nekaj najvažnejših njegovih posebnosti je omenil že F. Ramovš v Hist, gram. Vil, str. 114—121. Tam pravi, da se na vzhodu, v moravški kotlini izgubi razlikovanje med intonacijami, da se diftong uo skrajša v ua, da se za sekundarno poudarjena e in o govorita ie in uö, da poznajo disimi-lacijo uo- > ua-, da se ob južnovzhodni meji gorenjskega dialekta meša gorenjsko ma z medijskim la. da se za psi. ti govori in/n, da se je r pod poudarkom razvil v ar, sicer pa v ar in da se za g govori glas z rahlo zaporo ali že celo spirant у. To pa je tudi vse, kar je bilo doslej znanega o govorici Moravške kotline. Ko sem se po vojni (1951) nekaj dni mudil v Moravčah, da bi govor zapisal za Slovenski lingvistični atlas, sem hitro uvidel, da Ramovš ni izčrpal vseh posebnosti, ki ta govor ločijo od drugih gorenjskih govorov. Pri mojem delu sta mi prijazno pomagali domačinki tov. Viktorija Ber-lotooa in njena sestra Marija Trampužeoa, ki sta na vsa moja vprašanja potrpežljivo in zanesljivo odgovarjali. Moja prijetna dolžnost je. da se jima tudi na tem mestu iskreno zahvalim za njuno dragoceno pomoč. Če bo moravška govorica poslej kaj bolj znana in razjasnjena, je bolj njuna kot moja zasluga. Precej dragocenega gradiva sem zapisal tudi iz ust šolarjev iz različnih vasi Moravške kotline. Tudi tem mojim dragim informatorjem za pomoč lepa hvala! Moravška govorica se na zahodu začenja približno na črti Dob—lliau, na vzhodu pa sega nekako do črte Tlačnica- P ret rž Peče—Selišče— Dešen, do koder sega švapanje. Seveda se tudi onstran omenjene črte vrsta značilnih moravškili pojavov nadaljuje in prehaja pri Vačah v medijski dialekt. Približno na črti Dob—Ihan oziroma tam, kjer prehaja gorenjska ravnina v hribovje, se zgosti vrsta važnih izoglos, ki ločijo osrednji gorenjski govor od moravške variante gorenjščine. Seveda se kot povsod tudi tod niti dve izoglosi popolnoma ne krijeta. Nekako na tej črti se gorenjska dolga rastoča in dolga padajoča intonacija zlijeta v eno samo ravno. S tem v zvezi se seveda bistveno spremeni akustična podoba moravškega gorenjskega govora. Nič manj pomemben nf pojav vrste diftongov, ki jih drugod po Gorenjskem ni. saj je navadni gorenjski vokalizem monoftongičen kot vokalizem knjižnega jezika. I u pa se go- vorita kar dva para diftongov, namreč ië, up in iê, ivôhvS. Približno na isti črti se pojavi tudi akcentuaeija magla in bazag, za kar drugi Gorenjci navadno govore magla in bazag. In končno naj omenim še eno izogloso, ki poteka v glavnem v isti smeri, namreč zastopstvo psi. n, za katerega drugod po Gorenjskem govore večinoma n, tu pa in, v začetku besede in za konzonanti pa n. Na drugi strani pa je seveda tudi vrsta gorenjskih dialektičnih posebnosti, ki se širijo preko zgoraj imenovane črte še daleč na vzhod (švapanje, tk > yk itd.). V razpravi o vokalizmu moravškega govora se opiram na gradivo, zbrano v teh vaseh Moravske kotline: Moravče, Vrhpolje, Javorščica, Selo, Gorica. Krasce, Katarija, Hrib, Spodnji Prekar, Dešen, Češnjiee, Imenje, I.imbarska gora, Mošenik, Zgornje Koseze, Negastern in Peče. 1. DOLGI VOKALIZEM Moravški govor ima naslednji sistem dolgih vokalov: i u ie uo e 9 |ie wa| с 9 a V primeri z navadnim gorenjskim sistemom se tod govorita dva para diftongov več: ie, up in ie. mp. Fonema i in и zastopata iste psi. vokale in se govorita v glavnem 11a istih mestih kot drugod po Gorenjskem in v knjižnem jeziku. Zato gradiva zanju ne bom navajal. Poudaril bi samo to, da sta se po Moravškem i in и v poziciji pred izstozložnim r razširila v e in o 111 doživela lak nadaljnji razvoj kol prvotni e in novoakutirani o (ie. up): jiastier. tyupr). Fonema ie in up predstavljata psi. padajoči in novoakutirani e, nosnik q ter novoakutirani o in nosnik p. Nekaj gradiva naj to ilustrira: šiest, miêt, čebiela, kuliesa, sarciê, rebriesn, pu nie p, periesa. usiêsa; z.iêyan, kliêplem, kriempal, ziele, riêbray, siedam, žienan, pu zubiey! rukie, petiê. yriêm, telieta, riep, pielk. pieI. diviêt, srieča, suzie; kup/.и, skuprja, pupal la ; рибрк, zupf, utrupp, ригиока, sobupta, mups, žinup, nuyup. Fonema e in o zastopata psi. ê v dolgih zlogih in padajoči o. e se je razen tega razvil tudi iz diftonga êi po asimilaciji (jej> je, jête). Vokalna kvaliteta je zlasti pri e širša kot pri gorenjskem in knjižnem e. To in pa dejstvo, da se je moravški e razvil tudi iz ê-\-i, pojasnjuje način postanka današnjih moravških e in o. Mnenja sein, da sta se oba razvila iz starejših diftongov ei in on, saj se je v o monoftongiziral tudi ou, ki je nastal iz vokaličnega / v dolgih zlogih (mouk > ток!), kot mnogo pozneje tudi še tisti diftong ou, ki je nastal zaradi onemitve kratkega nenaglašenega ê. Tu imam v mislih take primere, kot sta y spot < k spovedi in čmok < čmouk < človek. Ti primeri kažejo, da je v moravškem govoru bila monoftongizacija diftonga ou > o stalno delujoč proces. Edino diftong ou, ki je nastal po asimilaciji kratko poudarjenih vokalov a, ê, a v poziciji pred и < Ни, se do sedaj še ni monoftongiziral: Ikou, smlbu, šou. Prav tako pa se ni monoftongiziral diftong ei, ki je v moravščini nastal zaradi razvoja in < n: kurêine. Zdi se. da je bil proces monoftongizacije ei > e v tem času že zaključen. Gradivo: trebay, kulen, sveča, dreta, stena, kleše, strëya. želes, svešanca. nevesta, verca. smareka, češna, češpla, breza, le š an k, ynest. mêsc, pulên, žepe, dren, čuvešk, deivat, ter pet, vedo, jêdo; иуб, nos, rebro, kolo, mos, sôra, dar too, noč, most, sto, meso, ydô, zroBn ; poil, most < molsti, ток, doba < dolbe. Fonema e in p sta v moravški govorici očitno mlajša in se šele pred našimi očmi vključujeta v sistem dolgega vokalizma. Največkrat ju slišimo v končnih poudarjenih zlogih, kjer se drugod po Gorenjskem govore večinoma kratki poudarjeni e in o. Nastala sta torej po podaljšanju kratkih poudarjenih zadnjih zlogov: kmet, advent: nt)yt, yrôp, knof, strop, pot, stok, storš, post, škof, koš, kdjn, šrok, usok, yubok, utrôk. V drugačnih pozicijah sta e in p v moravškem govoru redka. Omenil bi samo glagolske oblike tipa tarpema, tarpêmo, tarpçte, ki jih imam za prevzete iz sosednjega domžalskega govora. Tudi vsi drugi redki primeri z e ali p v predzadnjem zlogu (petay, yrêma, yrêsta, mçdras, sßset) so svoj monoftongični vokalizem verjetno dobili i/, sosednjih gorenjskih govorov z monoftongičnim vokalnim sistemom. Tak prevzem je bil mogoč zato, ker je moravški govor s podaljšanjem končnih poudarjenih e in o ta dva fonema že poznal, le da pozicijsko vezana na zadnja besedna zloga. Z izposojenkami iz sosednjih gorenjskih govorov se tako polagoma širi njuna frekvenca pa tudi distribucija. Diftonga iê in roa sta v moravški govorici zelo pogostna, saj zastopata nekdanje predakcentske e in o. Poleg dolgih realizacij se pogosto slišita tudi kratka in ma/ma. Moje mnenje je, da gre tu sedaj že za diftonga z dvofonemsko vrednostjo, torej za: i + ç (ê) in m + à/a (a). Prav zaradi dvofonemske vrednosti se mi zdi, da je realizacija lahko sedaj dolga, sedaj kratka, saj govor pozna tako fonema £ in à (a) kot tudi fonema ê in â: čjeu, sijeyan, piêta, stadienc, liemeš, fiele, siêdo, žjeivat, briême, piêlan, čiesan, urieme, žiena, tiêta, kliêpat, diêbo, uiieno se if; тагу, km arc, mmàzo, dmàins, tivârk, ymâra, utrmàc, pmâso, rmâka, mvàya, nmàyay, и kivâst, pukmapat, ktvaiay, pioâyko. ivàkna, kivato, kmâsa, kivajna, kmäinay, ртарэг, ytvara, droäl, utmâiio, usmäka, yubmàka. Yokal a ima moravška govorica na tistih mestih kot knjižna slovenščina in zastopa torej stari a in slov. a v dolgih zlogih. 2. KRATKOAKCENTUIRANI VOKALIZEM Kratko akcentuirani vokali so možni v zadnjih in predzadnjih besednih zlogih; le izjemoma jih nahajamo tudi drugod. V teh zadnjih primerih gre vedno za njihovo pozicijsko vezanost (za m in i). V predzadnjih besednih zlogih pa nahajamo kratke poudarjene vokale praviloma takrat, kadar gre za starejša oksitona in je torej akcent prešel nanje z zadnjega besednega zloga. Moravški kratko poudarjeni vokali so tile: a/a /e/ э o Fonetično je e širok, o pa ozek, a pa ima varianto g. e je razmeroma redek in lahko zastopa e in <,' pod kratkim naglasom, vendar .se je mnogo takih e že podaljšalo in prešlo v sistem dolgih vokalov; a predstavlja stare kratkopoudarjene i, ê, a in u: a/a pa zastopa stari kratkopoudarjeni a; o, ki se fonetično realizira kot ozek o, je mogoč samo v poziciji pred isto-zložnim и (<1, и J in predstavlja v taki poziciji katerikoli psi. vokal pod kratkim naglasom: pugr^p, pxâ, ylat, uypra, zaura, zat < zid, maš, угас, z чат; uran, sam, yran, tlay; raš, pas, daš, tas, Dan, bak; štamf, yrant, кар, jay; dîkle, staza, rn'àfila, šaman, mane, stabar, satie; zrdu, 1кдџ, šou, smldu; trna, šmil, biva. V moravškem govoru sta se zvezi ю + o in i + ë skrajšali v m + a in i + a. Tako je del prvotnih dolgih vokalov prešel v sistem kratko-poudarjenega vokalizma: male, таука < olika, ivasunk, mačam, ma% < log, wâla < vol ja, roaži < ožji, masam < osem; jazan, jatka. 3. PREDAKCENTSKI VOKALI V predakcentskih zlogih se v moravški govorici pojavljajo tile vokali: a e/i o u/o Popolnoma stabilna sta v predakcentskih pozicijah samo a in a, medtem ko se ostala dva realizirata največkrat kot и in e, v nekaterih moravških vaseh in v posameznih besedah pa kot p in i. Kaj predstavljajo ti moravški predakcentski vokali: и oziroma o predstavljata večino starih o (< o, p) in začetni: u-: le izjemoma je tu zastopnik a, ki je nastal iz starega o zaradi disimilacije in še v nekaterih do sedaj še ne dovolj pojasnjenih situacijah: madenlca, zrna nI, maiupir, krampîr, mačarai, satiêska, pandêlk, snažet, dama; e < o je nastal izjemoma zaradi delovanja pred njim stoječega r, a predstavlja praviloma stari a in v nekaterih redkih primerih stari o, kot sem pravkar povedal. Predakcentski a je redek in predstavlja stari a in v določenih besedah stare i. и in ê, ki so v takih pozicijah praviloma onemeli, če je bila beseda kljub temu razumljiva in izgovorlji va ; če pa taka ne bi bila. je redukcija ostala na stopnji i, u, ê > a. e predstavlja večino starih e < e. q, ki so v nekaterih redkih besedah po asimilaciji prešli najprej v i. Zato je v moravški govorici predtonični i razmeroma redek, medtem ko je v sosednji tuhinjski že normalen in regularen, kajti tam je vsak prednaglasni e prešel v i. Cradivo: kazale, zaynida, brudaoîca: putîca, kuïïne, uštariia, uyrâia, kuril, puxpmât, риукиюа!, puyrèp, kubük, cupula, ubaro, slu рай, kusll, kustçx, nuyie, ubâina, nusnîca, zubja, rukiê, rukâm, kumûc, krupît, ulrupp, kumač, porôka, ulûr, spudnica, rucîca, ručnik, ulâioa, ulpifè, kusîl, kukûs, yusienca, kumar, pudyâna, kupil, pustaro,. kusîu, rusl, ubuûèan, yubpk, ulrpk, u/iêno, ubÇdan, kurêine, èuoeka, mulil, mu/.yân, čuoešk, kuliesa, rukâla, ucï, ucex, lirai. a: pazdêt; šašit, stadiênc, niayir; i- > -: siioč, snôma, iivât, uyâr, usôk, tyuor, šrok, alsîca; ê->-: ibičk, skîra, silica < stênica, mzhie < mêzine »močviren svet«; dariDo, snaiet; и > dariwa, darilna, pstît, ypûiem; e, q- > e-: nebo, periše, rebro, ledice, trepâvance, petiê, čebiela, ieles, nevesta, predig, telieta, čebula, tesat, madenlca, pero, nesite, zvečlr; e- > i-: dislet, dioiet, pu nibies, pitielan; u- > u1: uyo, ulnäk. \ nekaterih moravških vaseh, kjer je predtonični o zastopan z ozkim o in ne z u, je tudi začetni nenaglašeni u- prešel v o-. Še več: z istim refleksom podajajo tudi nekdanji začetni u: o/ô, oriente, oräpc, odoiva, orana, osnîca, osîen < ušen(o) < pšen(o). i. POAKCENTSKI VOKALI a) Zaprti končni zlogi \ poakeentskih zaprtih končnih zlogih se pojavljajo tile vokali: a e i a o a zastopa nekdanji a in o < o, o, ki je po akanjti prešel v a; e zastopa starejša e in q in včasih o/a. a pa je nastal iz nekdanjih i, u, ê, ki so največkrat sploh onemeli, v nekaterih primerih pa je njihova redukcija ostala na stopnji a: demat, mešat, Učkat, iâyat, kliêpat, iâmar, brämar, iiemat; pàmet: ceioay, pel ay. snovay, plûcay, piêlan, rebray, mmatač, trebay. kmtiiay. oldal. Primeri za popolno onemitev i in e: lešaijk. bivašč, priešč, тагу, crook < človek, spot < spoofê)d. I'oslt. a je vedno onemel: puôpk, cêpc, yjoapc, pišk, žepe, tivârk, piêtk, pandelk, martînck, l'âne, inaziuc. kmânc, ivayk, iwyt. \ si poakcentski vokali pred končnim џ < и, I so se asimilirali z и, česar skupni rezultat je sedaj -o. torej odprt zlog. Fonetična realizacija tega o je ozka: -il. -al, -el, -al, -au, -é/ in -ou > -о: nmâso kûpo, ymâdo ulivûno: iâyo, stiêso kmâoo. zoayo; diêbo; niêso krâdo, zyrizo parjâto, pmâso, pli to, ter ko, nâido kmâto, pivâyko, bûko. riêxko, jêdo, jamo, târpo, vido, vêdo; sëto, brito, brêsko, kliêto, žemto, mwâzo, urêxo (gen. pl.). Poakcentski a in o pred istozložniin i sta se asimilirala v -i, ponekod pa v -e: ziutri, devi < delaj, züni, tûki; sktvâre, spwâde, zymäre, očiere, zûne, z mâni, s tâbi < -oi. Skupina -ru se je razvila v -àro: čmaro, pužaro, pustàro, ubàro, dàro, umàro. b) Neakcentuirani odprti končni zlogi V neakcentuiranih končnih besednih zlogih so ostali neprizadeti: -a, e < -e, in -o < -o, -u, medtem ko je obrazilo -o nevtralnih samostalnikov in pridevnikov zaradi maskulinizacije bilo eliminirano. Obranilo se je samo tedaj, kadar je rezultat asimilacije wo < /o, wo v poziciji za konzonantom: kwado, siêdo, čereso < čreslo, varo < grlo. Vokali -i, -ê in -u so v moravškem govoru normalno onemeli; kadar pa so se zaradi pritiska morfološkega sistema ohranili, tedaj je -i ostal nespremenjen, -u pa je prešel v -o, ki se fonetično realizira kot ožina: -i > -: na ruäk, и cerkal, utrwâc, čuvešk, starš, muzyân, na yroSl, na nivâx, žien, х *Р<}( < k spovedi, utruop; inf. upît, ubît, ukâzat, mulît, tkât, cwôst, tesat, yrîst, sašit, kuslt, kliêpat, mivatît, oiet, zaurêt, mlêt, uxpret, zwanit, kwât, smardêt, krupît. -u > -: brât < bratu, ucîêt, blls, x puyriêp, pu niêp. -ê > -: dau, dreu. V nenaglašenih odprtih končnih zlogih v moravškem govoru nahajamo torej tele kratke vokale: a e i o. Gradivo: mâtuca < latvica, patpais(%a, prî/.anca, soešanca, nedela, puruoka, butara, sora; tieme, lice, vayle, vale, puturiše, fiele, brine, ziele, kurêine, kamne, seme, briême: kleše, vilce, bürkle, kulîne, duše; npl. brati, pii'xi, stàbri; jênmo, namo, mmàimo, tamo, kêrmo. t * 5. NEAKCENTUIRANI VOKALI SREDI BESEDE Redukcija neakcentuiranih vokalov sredi besede je kot.v vseh drugih govorih tudi v moravškem najpogostejša v poziciji za sonorniki, vendar jo nahajamo tudi drugod. Tudi tu so bili vokali i, ê in и najbolj prizadeti in so onemeli; ker moravški govor ne pozna vokaličnih sonornikov, je razumljivo, da se je v takih primerili v poziciji za nesonornim in pred sonornim konzonantoin razvil sekundarni a: punočanca, svešanca, prî-žanca, mâlanca, vevanca, sdnčanca, lešank; vilce, verca < veverica; drûzya, sûzya, tazya/tâkya, kerya; kêrmo. Резюме В статье »Говор местности Костанъе над Врбским озером« автор более подробно описывает особенно ударение, вокализм и консонантизм, а морфологию затрагивает лишь попутно. Костаньский говор является одним из самых северных словенских говоров в Австрии (Köstenberg/Velden), но который, к сожалению, сильно вымирает. Он входит в рожанский диалект, хотя не проявляет всех типичных рожанских особенностей. Актированный i / kakor v nožnici meč brušen. Konkretna človeška vsebina moči, ozi- 4 Slavistična revij» roma to, po čemer hrepeni osamljeni in odtujeni človek, ni nikakšna milobna idila, marveč življenje, polno borb in tveganja, je skratka heroično življenje. Temeljno določilo človeka je heroični subjekt. In ravno ta subjekt se ne more uresničiti, ne more posegati v življenje, ne more ga preoblikovati: sneg žamete vse, preteklost, sedanjost in prihodnost. Človek kot tujec je tedaj zatirana oziroma blokirana moč, je jalova moč: topol samujoč, ki ne seje in ne žanje. Lirika je krik v jalovost obsojene moči. Brezdomstvo ali odtujenost pomeni tedaj blokiranost ali zatrtost moči, nemožnost tvornega poseganja v realno socialno zgodovinsko dogajanje, pri čemer se ta nemožnost ne kaže samo kot nekakšna ovira, ki bi jo bilo mogoče premagati, marveč je nekaj nepreklicnega in hkrati neopredeljivega. Ta nemožnost ni neka čisto konkretna in otipljiva sila, ki bi jo bilo mogoče identificirati in se nato z njo spopasti, zato je Murn uporabil prav prispodobo nenehno padajočega snega in brezoblične, nepregledne zimske pokrajine. Ali z drugimi besedami: konkretno socialno zgodovinsko dogajanje kot tako je blokiranje moči. Čez vso božjo zemljo, brez ljudi in brez okov si želi moč, kot pravi pesem Sam, kar pomeni: ljudje so okovi, družba in zgodovina sta ječa, sta meja brezmejne in svobodne moči. Odtujenost kot temeljna in izvorna situacija Murnovega lirskega subjekta ni tradicionalni konflikt med posameznikom in družbo, marveč pomeni popolno zanikanje, popolno blokado človeka kot svobodne in tvorne moči. Ničesar ni v družbi in zgodovini, kar bi omogočalo realizacijo človeka kot moči. Y tem trenutku pa se seveda odpre vprašanje o utemeljenosti takšnega subjekta. Temelj subjekta kot moči se razkriva že v pesmi Sam: iz nje je namreč razvidno, da se človek kot moč lahko sebi ustrezno uveljavlja le v takšnem prostoru, ki ga opisujejo besede brez okov in brez ljudi. Ta izjemni prostor more biti samo nekje docela zunaj družbe in zgodovine, torej v naravi. Samo v naravi je človek lahko to, kar po svojem prvotnem določilu je, samo v naravi je lahko identičen sam s seboj, medtem ko v družbi takšne identitete ne more doseči in je zato sam s seboj sprt. O tem, da je narava edini prostor človekove identitete, govori dolga vrsta Murnovih pesmi, tu naj navedem samo prvo in tretjo kitico pesmi Svoboda: Od ljudi sem šel daleč okrog, zableščala nad mano svoboda, tako jutranja zarja čez log od vzhoda se pne do zahoda. Kako mi sonce vzblešči, celi svet razgori, kak v nevihti molčijo livade — pa naj sonce blešči, jeza božja buči, srce se odzove, ne pade! Razmerje med naravo in človekom je tu dovolj jasno podano, v pesmi te nikdar več pa je dobilo čisto deklarativno obliko: Nazaj jaz pojdem v one tihe kraje, / kjer zemlja moč, življenje daje, / ki domovina moja prava so. Narava je edino prava domovina človeka, od nje prejema moč in življenje, zato čaka človeka, ki je moč, samo v naravi edino pravo življenje, ki je v svobodnem sproščanju moči. Narava kot edino prava domovina človeka se pojavlja zlasti v tistih Murnovih pesmih, za katere ponavadi pravijo, da se v njih pesnik docela »zlije« z naravo. Takšna je med mnogimi drugimi tudi pesem Oh Rabeljskem jezeru, ki se glasi: Glej, tiho, mirno in pokojno pred mano jezero leži, trepečejo le drobni valčki, kot da srebrni dež rosi. Nebo prečisto je in jasno in od toplote mi zveni — v srcu mojem vsa bližina, daljava vsa spet v srcu zablešči. Prva kitica vzklicuje naravo v njeni popolni skladnosti, v njeni srečni identiteti. Ta srečna narava zveni od toplote, in to je tista toplota, ki jo pesnikovo srce zaman išče, da bi se ob njej ogrelo; najde jo šele v naravi. Srce je našlo dom, soskladje med človekom in svetom je popolno, tako da ni več razlike med bhzu in daleč: diferenca sicer je, a ta diferenca ni več tudi razkol. Če pa je narava prava domovina človeka, potem mora biti med njim in naravo neka sorodnost. C) tem zelo jasno govori pesem Slovaška, kjer so tudi tile verzi: Vsa živa mi neživa bitja / zde takrat srcu se sorodna, / le človek ne —... In boljši vetri so po polji, / in boljši breze na pomol ji. Narava je lirskemu subjektu bolj sorodna kot ljudje. Organ tega sorodstva je srce — in srce pri Murnu ne pomeni samo ljubezni, marveč je domovanje tistega ognja, iz katerega se rodi brezmejna sila. Že iz tega pa sledi, da je narava samo zato prava domovina človeka, ker je njeno srce isto, ali vsaj podobno srcu človeka. O tem govorijo naslednji trije verzi iz Pomladanske romance: Sveti Jurij ta pa ni le cvetni maj, Sveti Jurij je božja svoboda in življenje in moč in priroda. Beseda narava oziroma priroda se tu druži z besedami: svoboda, moč in življenje, to pa so natanko tisti »pojmi«, ki v Murnovi poeziji opredeljujejo tudi človeka: človek je moč, ki ji pripada brezmejna svoboda in samo svobodno se sproščajoča moč je pravo življenje. Človek je po svojem izvornem pomenu tedaj isto kot narava, je potemtakem ravno tako nekaj neukinljivega, silnega in elementarnega kot narava. Vse svoje lastnosti prejema od narave, saj smo že brali o tistili krajih, kjer zemlja moč, življenje daje. Konkretno človeški pomen takšne utemeljenosti lirskega subjekta je zelo jasno razviden iz cele vrste Murnovih pesmi. Tu naj navedem najprej pesem Enaka, ki se glasi: Kadar pomlad v deželo hodi, posestrima se ji rodi, kot dobri Bog mi v dušo vodi vesele, jasne, mlade dni. To je moj pir. pir hrepenenja in polna duša prekipi, in prostor ves, ves lik življenja zrcali v njej se in gubi. Naravni pojavi določajo potek človekovega življenja: vzgibi človekove notranjosti, njegove potrebe, težnje, stremljenja, želje, nagnjenja, strasti itd. so samo posestrima naravnih pojavov, so njihova docela zakonita reprodukcija. Vse, kar se godi v naravi, se zrcali tudi v človeku, a ne samo zrcali: v človekovi duši se gubi prostor ves in ves lik življenja, v prekipevajoči duši se vse to, kar je naravno, gubi, lahko bi rekli, da se dovršuje. Zato je kipenje duše dovršitev naravnega dogajanja in je kot takšno seveda do kraja utemeljeno. Podobnih pesmi jt; napisal Murn precej, omeniti je treba vsaj Golobčka dva. Romanca (Semeniščnik...), Srpan, V vesni, Kostanji šumijo. Ker pa je sleherni vzgib človeka utemeljen v iiuravi, je hkrati samo po sebi umevno, da ne more biti zaman: dozoreti mora do svoje dovršit ve in polnosti, kakor se tudi v naravi vse vedno dovrši. Ta misel je npr. čisto deklarativno izpoveduna v pesmi Spet zelene nam vrbe, ki se pri- čenja z »ugotovitvijo«, da se je pomlad spet vrnila, in ta vrnitev je rodila »posestrimo« : ljubezensko koprnenje, o katerem govori konec pesmi takole: Nemirno kri mi že po žilah gre. Čemu? Zakaj? Zaman zares v srce prišla ljubezen ni brez konca in brez kraja. Ljubezensko hrepenenje kot »posestrima« vsesplošne pomladanske prebuditve je torej že od vsega začetka namenjeno svoji tako rekoč že zagotovljeni dovršitvi oziroma izpolnitvi. Vse opisano gradivo dovolj razločno kaže, do kakšne mere se Jirski subjekt utemeljuje v naravi. Narava je v Murnovi poeziji nekaj temeljnega in izvornega, ima zato pomen biti bivajočega, čeprav je sama nekaj bivajočega. Narava kot bit bivajočega seveda ni Murnova »iznajdba«, saj ima kot temeljna kategorija skoz vso zgodovino Evrope od renesanse dalje izredno velik pomen tako za filozofijo kakor za umetnost, čeprav se je njena vsebina nenehoma spreminjala. Na katere konkretne evropske miselne in umetnostne tokove veže Murna njegova narava, bi bilo šele treba ugotoviti. Na tem mestu je možno reči samo to, da njegova narava ni isto kot Zolajeva narava, pač pa je bližja naravi, kakor so jo razumeli mladi nemški naturalisli, ko so se kritično distancirali do Zolaja — in možno je, da so v Murnovi naravi tudi takšne sestavine, ki spominjajo na nekatere Nietzschejeve misli. Za nas je v tem trenutku pomembno le, da je narava za Murna bit bivajočega in zato tudi bit človeka. Ta človek pa je hkrati osamljeni, odtujeni, iz konkretnega dogajanja iztisnjeni človek. Vendar pa njegova odtujenost ni posledica njegove notranje nezadostnosti, saj je utemeljen v biti sami, marveč je posledica posebnega ustroja zgodovine in družbe. »Napaka« ni v subjektu, »napaka« je v socialno zgodovinskem svetu, kar pomeni, da sta zgodovina in svet nekaj nenaravnega in nebitnega, ali kakor pravi Murn v Slovaški o človeku nasploh: Razum ima pač, prosto ima voljo / a srca ne... Konkretnemu zgodovinsko socialnemu človeku, človeku v svetu, manjka torej srce, srce pa je organ sorodnosti med človekom in naravo, kar pomeni, da ta človek nima več zveze z bitjo. Vprašanje je, kaj pomeni, da je bit človeka in bivajočega sploh postala ravno narava? Z с na prvi pogled je očitno, da je takšen pomen biti možno razumeti, če je odtujenost lirskega subjekta postala tako totalna, da se ne more utemeljevati v ničemer, kar ima družbeni ali zgodovinski značaj. Prav tu tiči razlika, ki loči Murna od Prešerna. Prešernu je bilo življenje res ječa in srečen je bil zanj lahko le tisti, ki hrani v prsih up sreče onstran groba. Kljub temu pa je bil prepričan v orfično poslanstvo pesnika, ki bo zedinil rod slovenšne cele, verjel je, da vremena Kranjcem bodo se zjasnile in da: Der Mensel) muss untergehen; die Menschheit bleibt, fortan wird mit ihr das bestehen, was er für sie getan! Prešeren torej socialno vendar ni bil docela izločen in odtujen, pripadal je na eni strani neki abstraktni človeški skupnosti, na drugi strani pa odrešeni, se pravi idealni nacionalni skupnosti prihodnosti, oziroma: ta idealna nacionalna skupnost prihodnosti je bila utemeljena v tistem pravičnem poteku zgodovine, ki pravi, da bo od človeka ostalo to, kar je storil za človeštvo. Nekaj podobnega je bilo s Cankarjem. Res je, da je bil tujec, romar, popotnik, toda rekel je svojim bratom, da ve za domovino. Tudi ta domovina je idealna skupnost prihodnosti, je prihodnost nacionalnega in socialnega odrešenja, utemeljena v prav tako apriorno pravičnem poteku zgodovine: »Kazal mu je znamenja, ki oznanjajo boljše čase in so glasniki tistega velikega preobrata, ki polagoma že nastopa in se izvrši čisto gotovo, četudi počasi in v nedoglednem času, čisto gotovo, ker tako ne zahteva samo pravica, ki je v naravi, temveč tudi zgodovina in razvoj človeštva.« (Tujci. CZS IV, 251.) Prihodnost je zagotovljena najprej po naravi, hkrati pa tudi po zgodovini in razvoju človeštva, tako da med naravo — naturo in zgodovino ni razlike kakor pri Murnu. Tako Prešeren kakor Cankar sta svojo odtujenost presegala z vero v prihodnost, vsak s svojo posebno eshatologijo. Murnu ta možnost ni bila dana, njegov trenutek je bil očitno trenutek odsotnosti sleherne integracijske matrice, ko se je tista vera v prihodnost, ki jo je bil zasnoval Prešeren, že izrabila, in ko nove, Cankarjeve vere še ni bilo. Prav zato ne Cankar in ne Prešeren nista bila čista lirika v tistem pomenu, v kakršnem rabimo to besedo, kadar gre za Murna. < Na podlagi tega je zdaj možno natančneje definirati tudi Murnovo čisto liriko. Ta lirika je beseda skrajne dezintegracije in skrajne odtujenosti. Tej skrajni dezintegraciji pa pripada tudi do skrajnosti potencirani subjekt, ki je po svojem temeljnem določilu svobodna in brezmejnu moč, tako da med njegovimi konstitutivnimi sestavinami ni več socialno zgodovinske zavezanosti, saj se utemeljuje samo še v naravi. 1,irskemu sub- jektu kot središču in izvoru lirike ne pripada samo popolna odtujenost in izločenost, marveč tudi posebni vir njegove subjektnosti, in ta je v našem primeru narava. Subjekt ohranja svojo subjektnost samo toliko časa, dokler ohranja svojo zvezo z naravo, se pravi, dokler je naravi zvest. Zato lirska beseda ni samo glas vpijočega л- puščavi, marveč je hkrati tudi glas zvestobe, tako da je možna le toliko časa, dokler ostane ta zvestoba neokrnjena. Vprašanje o Murnovi liriki je vprašanje o tem, ali in doklej je lahko narava kot bit bivajočega vir človekove subjektnosti. O vsem tem sprašujemo seveda Murnovo liriko samo. V njej pa razmerje med človekom in naravo nima vseskozi značaja trdne, neporuš-Ijive in že na prvi pogled ugotovljive zveze med subjektom in virom njegove subjektnosti. Za primer nam je lahko kar pesem Urok, ki se glasi: Jezero molči. Na tihem, daljnem svodu ščip samotni bledi mi gori, in kipe pod njim pogorja in slemena, in meglà vrh njih svetla leži. Molk je to v vsem božjem nebesnem prostranstvu, skoro duša v njem se izgubi, skoro čuti tek svetov je in vesoljstva, tajno govorico vse dehti. Jaz jo čul sem; divna, bajna je, brezglasna... a od takrat v srcu mi težko, zapustilo me je verno dekle moje, in nesreča nekšna gre z meno! Prva kitica vzklicuje naravo v vsej njeni polnosti, notranji skladnosti, svobodnosti, samoumevnosti in moči. Ta narava je hkrati tudi edino prava in varna domovina človeka, ga vsega vzame k sebi in vase, da se njegova duša v njej »skoro izgubi«, doživi nekakšno posebno ekstazo, uide svoji družbeno zgodovinski opredeljenosti in hkrati zasliši tajno govorico, tek vesoljstva, tj. tisti divni, bajni in brezglasni glas, ki ne more biti drugega kot glas biti same: človek je dosegel svojo popolnost, identiteto, je v središču resnice, vrnil se je k biti. Vendar pa je ta trenutek povratka k biti tudi trenutek bolečine: v neposrednem stiku z naravo-bitjo si odtujeni subjekt ne okrepi samo svoje subjektnosti, marveč se mu hkrati razodene tudi, da gre z njim »nesreča nekšna«. Kljub temu, da se mu je duša skoro izgubila, se izpraznjeni subjekt ni znova »napolnil«, ostal je nesrečen, v sebi razklan in nepopoln. To pomeni na eni strani, da se je narava-bit kot vir subjektove polnosti začela nekako umikati, na drugi strani pa iz tega sledi, da se človek ne more več docela združiti z naravo, da ostaja drugačen od narave in da zato v njenem »zavetju« ne more več doseči sreče identitete. Podobno vsebino ima cela vrsta Murnovib pesmi. Najprej nam je omeniti tisti tip pesmi, kakršnega predstavlja pesem Ne Dem, kdo bolj je tožen in ki se glasi: Ne vem. kdo bolj je tožen, škrjanček ali jaz, oh njemu kakor meni tesno je isti čas. Škrjančku več leteti, več peti ni mu moč. ker zemljo mrak objema, ker nanjo pada noč. Veselo z vami peti i meni noč ne da. a noč to bolj je huda, to noč je v dnu srca. Temelj pesmi je paralelizem, utemeljen v tistem posebnem razmerju med človekom in naravo, po katerem so vzgibi človekove notranjosti »posestrima« naravnih »dogodkov«. Pesem pa pripoveduje, da tudi v naravi pravzaprav ni vse popolno: tudi v naravi ni samo sonce, ni samo skladje. Po menjavi položajev je življenje v naravi enako človekovemu življenju, hkrati pa je od njega tudi bistveno različno: tista noč. ki ne dâ peti škrjančku, je mnogo manj usodna od noči, ki jemlje besedo pesniku: to noč je o dnu srca. Človek je prizadet v svojem srcu, v svojem bistvu, se pravi tam, kjer bi morala biti ogenj. sila. moč, svoboda. Človek je bolan v svojem središču, je torej bolna narava in zaradi te »bolezni« bistveno različen od narave. Kot bolna narava pa se človek odkriva ravno v stiku z naravo — tako vsaj kaže pesem Urok — a iz tegti sledi najprej, da v naravi človek ne doživlja samo srečnih trenutkov identitete in po-vratka k biti, tako da nastajajo tudi drugačne situacije. Vseh seveda ni mogoče opisati, omeniti pa je treba vsaj pesem Nageljne poljske: pesnik v svoji nesreči beži ven o polje samotno, pa še in še daleč naprej. Vendar se svoje nesreče ne znebi, ne odreši se je, kajti: samega sebe tam slušam, sebe in žalost brez mej. V naravi ni srečnega in odrešujočega stika z na- ravo, človek ostane sani. sani v nesreči. Podoben je tudi položaj, ki ga ponazarja pesem Ko dobrave se mrače: v bleščeči noči, tako rekoč na klic narave, se je v človeku prebudila njegova naravnost, ki se izpove kot hrepenenje po tistem naravnem, se pravi šumnem, sončnem in bojevitem življenju. Vendar se narava človeku ne odzove, njegovo hrepenenje, njegova vizija boljšega življenja ne dobi od narave nikakršnega potrdila, saj se pesem zaključuje z verzoma: tiho, tiho dalje sanja / noč z bleščečimi očmi. Narava je človeku sicer pokazala cilj. potisnila ga je na čisto določeno pot, a ko je nanjo stopil, ga je zapustila. »Umikanje« narave je še posebej očitno v pesmi Tam zunaj: Tam zunaj že tulpe žarijo, prsteni nad poljem gre vzduh, vse bilke od sonca bleščijo in sveti od sonca se plug. Ni mi dobro. Jaz venem in hiram in moč ni iz tvojih bližin; živim, ah, in zraven umiram po blesku gora in dolin. Narava je tu še vedno navzoča, še vedno je polna privlačne moči ter hkrati prispodoba in vir edino pravega življenja v moči, svobodi in zdravju. Vendar pa je hkrati očitno že preslabotna, da bi bolnega človeka »pritegnila« k sebi in ga odrešila. Njena moč nad človekom je nekako ugasnila, lirski subjekt nima moči. da bi šel stran, zato hkrati živi in umira, visi med življenjem in smrtjo, ni ne živ in ne mrtev, je samo še trpljenje. Ponovila se je tista temeljna situacija, ki se je odkrila že v pesmi Sneg: ne tam in ne tu ni človek drugega kot trpljenje, tako rekoč nič. Sredi narave in sredi zgodovine je človek isto: je in ni. To pa že kaže. da z načelom narave ni mogoče presegati odtujenosti in alienira-nosti. Še bolj določna je pesem Akordi, ki se glasi: Kdo, ah, zre onega, ki trpi? Kdo olme dušo v uri težki, nerazjasnjeni —? Sonce opoldne ne blešči, zvezda ne sveti opolnoči v njegov temni liram kot on sam. Ni mogoče živeti mu, ne umret! V duši prekleti mu blodi se svet. Sonce in zvezde so ugasnile, ni več ne sončnega dne ne bleščeče noči. Človek je do kraja sam in zapuščen, to pa v trenutku, ko je najbolj potreben pomoči: v uri težki, nerazjasnjeni. Ta ura ne more biti drugega kot trenutek najtrše blokiranosti, ko je človek do kraja onemogočen, ko je torej narava v njem do kraja zatrta. Ravno v tem trenutku pa »odpove« tudi narava sama, ni več trdni temelj in zanesljivi, čisti vir sub-jektove subjektnosti in ravno zato človek ne more ne živeti in ne umreti. Subjekt še vedno je, sicer bi tudi pesmi ne bilo, vendar pa je ugasnil vir njegove subjektnosti: to je podirajoči se subjekt, ki z muko trga iz sebe svoje zadnje besede — in ta mučni napor izgovarjanja zadnjih besed je dovolj očiten v sami jezikovno formalni strukturi pesmi Akordi. V tej pesmi pa je še nekaj drugega: v njej je trenutek, ko se narava docela »umakne«, tudi podrobneje določen z zadnjima dvema verzoma: V duši prekleti mu / blodi se svet. Ta svet, ki se zdaj blodi človeku v njegovi prekleti duši, je znamenje, da se je povrnila tista družbeno zgodovinska opredeljenost in zakoreninjenost človeka, o kateri se je zdelo v pesmi Urok, da ji je že ušel, ko se je v posebni ekstazi »zlil» z naravo. Enak pomen ima tudi pesem Tam zunaj: pesnik ne more pretrgati vezi z družbo, oziroma ne more iz »njene« bližine, ne more stran od dekleta, ki ne vrača ljubezni. Zato je pesem Tam zunaj nasprotje pesmi Od Save mrzel veter je zavel: Od Save mrzel veter že zavel je, poslovil sem se in odšel, predobro v duši mi bilo je mladi, da še ostal bi in sedel. Izmučilo si me oholo dekle, in več ko prej ni moj obraz — le zbudil ponos v njem se, orel stari, iu sram me je za prošli čas... Prešla slabost, bremen odpadlo breme, hej, vriskal bi, ko veter vel; tako pozabi, glej, tako dviguje v prostost se zopet ptič vesel! Kakor v pesmi Tam zunaj je tudi tu središčni motiv muka neuslišane ljubezni. Toda, ko zaveje veter od Save, se nesrečni subjekt odtrga od ljudi: na klic narave raztrga družbene vezi, spremeni se tako rekoč v naravni pojav, postane veter in ptič vesel. Tu je torej še »moč iz njenih bližin«, tu stik med človekom in njegovo bitjo še ni pretrgan tako kakor v pesmih Tam zunaj in Akordi. V zvezi s tem je potrebno navesti še pesem Zvezde. Glasi se: Poglejte mi kvišku, kak zvezda kraj zvezde gori in bolj žari in blešči čim bližji čas je polnoči. To oči jasne so noči in te so vrh neba — pod njimi pa nam pot leži, pol mračna, pol svetla. Zvezdno nebo res osvetljuje človekova pota, narava je njegova vodnica in če hoče najti pravo smer, se mora ravnati po zemljevidu, ki niti ga je zarisala narava sama. Izhodiščni položaj je tak. da spominja na znano Kantovo vizijo o zvezdnem nebu nad človekom in o moralnem imperativu л- njem. Ycndar pa v navedenih Murnovih verzih nebesni zemljevid ni več zares zanesljiv. Luč nebeških ognjev je preslabotna in zato so človekova pota le na pol osvetljena, na pol pa potopljena v temo, tako da je človek izgubljen in brez varnih enosmiselnih znamenj na svoji poti. Zato je pesem Zvezde nasprotje pesmi Zvečer, ki se glasi: Ze iz daljave mrak prihaja in prva zvezda že gori, zagrinjajo vasi se, polja, zatiska dnevu sen oči. Senožeti in dobrave, bujne trate, postelj zdaj ste ve, postelj dolga in široka, v haldahinu zvezde vam žare. Razlike, ki ločijo Zvečer od Zvezd so očitne že na prvi pogled in jih ni treba posebej določati. Za nas je pomembno le, da ima narava v Murnovi poeziji dva obraza: je varni dom in zanesljiva vodnica, a je tudi brezčutna noč tako rekoč izdajalka. Murnova narava kot bit bivajočega in izvir subjektnosti lirskega subjekta je torej nekaj protislovnega in zato tudi nekaj nezanesljivega. Iz te misli o notranji protislovnosti in nezanesljivosti narave kot biti bivajočega izvirata predvsem dva sklepa, ki opredeljujeta vse nadaljnje razpravljanje o Murnu. Prvič, ker pomeni narava kot bit tudi izvor in temelj lirskega subjekta, se mora njena protislovnost na poseben način kazati tudi v ustroju lirskega subjekta in mora določati tudi njegovo razmerje oziroma njegov položaj v konkretnem socialno zgodovinskem svetu. Drugič, ker smo ugotovili, da je čista lirika možna le iz zvestobe naravi, je očitno, da mora notranja protislovnost narave tako ali drugače prizadevati sam vir lirike pa tudi njeno čistost. Opisati je torej treba posledice te temeljne protislovnosti v vsebini in obliki Murnove lirike. Med bistvene lastnosti lirskega subjekta, ki se utemeljuje v naravi, smo morali prišteti tisto njegovo lastnost, zaradi katere je sleherni vzgib človekove notranjosti reprodukcija naravnega dogajanja in zato zanesljivo utemeljen ter namenjen ustrezni dovršitvi. Л prašanje je, kakšna je ta dovršitev. O tem marsikaj pove že Pesem, ki se glasi: Kakor roža na poljani vsa mi v svatovskem bleščiš, ali greš mi v svate, dekle, ali sama se možiš? Oj. ti dekle, dekle moje. nagelj poljski že cvete, rastejo že rdeče rože. od želja srce mi mre. Oj, ti dekle, dekle moje, pojdi, pojdi za menoj, < kakor veter z drobno travo jaz igral bi se s teboj. Pesem vzklieuje najprej določene naravne pojave: rožo, ki je postavljena sredi poljane, nageljne poljske in rdeče rože, ki že cveto. V naravi se je nekaj dopolnilo, vse se je razkrilo, vse je postavljeno v luč sveta in pripravljeno za zadnje dejanje: snubljenje in hrepenenje je doseglo vrhunec, razkrito je, »priznano«, in zdaj se mora dopolniti. Zato tudi pesnikovo hrepenenje ni več goli pomladanski vzgib, marveč: od želja srce mi mre. Prav tako tudi dekle ni več tako kakor v Pomladanski slutnji samo devica, ki cvete tam za logom, še skrita in dostopna samo slutnji, pač pa je že vsa v svatovskem, vsa bleščeča v svetlobi sveta. Vse je torej skrojeno po meri naravnega dogajanja in zato mora imeti tudi dopolnitev značaj in razsežnosti naravnega »dejanja« — in to je: kakor veter z drobno travo / jaz igral bi se s teboj. Dovršitev v naravi utemeljenega in po naravi priklicanega človekovega vzgiba je podana v obliki personificiranih naravnih pojavov, vendar pa ima ta dovršitev vsebino igre: jaz igral bi se s teboj. To dovršitev naravne pobude v igri je potrebno razumeti v neposredni zvezi z načelom narave, ki ji pripadajo moč, svoboda, elementarnost itd. Zato smemo reči, da je dovršitev glede na izhodiščno načelo nekaj igrivega, poljubnega, neobveznega. V njej ni ničesar usodnega, nikakršne moči ni v njej, nobenega ognja iz srca. Nobenega sledu ni o tistem šumnem, sončnem življenju, polnem borb in ječanja, tako da ni čudno, če se citirana pesem konča s skromnim želel-nim pogojnikom, v katerem se elementarnost, neudržnost in silovitost naravnega docela porazgubljajo. Vse, kar je ostalo od naravne prvin-skosti, je igriva čutnost, ki se že preveša v esteticizem in ki se je poslovila od usodne strastnosti. Podobnih — predvsem ljubezenskih pesmi — je Murn napisal več: Marica: Notranjska; Oj dobro jutro, Marica, Tinka: Oj dobro jutro, hišna mati; Petnajst let ; Na holmcu. Takšna igrivost se pojavlja celo v resnejših življenjskih položajih, kot je to primer s pesmijo Kdo bila je mati tvoja: pred pesnikom je odprta cesta, tla bi se napotil v življenje in svet. Vendar še vedno stoji na začetku poti in premišlja, ker si želi na pot druga vernega roke. Ta verni drug naj bi bilo dekle, ki se nanjo pesnik obrača s prošnjo: Pridi dekle, in če hočeš, / spremljaj me na potu tem. Nikakršne obveznosti ali usodnosti ni, tako da je navsezadnje docela vseeno, kako se bo dekle odločilo. Spričo tega je naravno, da tudi odklonjena ali celo prevarana ljubezen ne more pomeniti pravzaprav nič katastrofalnega, ne more biti tragično usodni pretres. To je razvidno že iz pesmi Vilki hmelj na polju raste, kjer odklonjeni ljubimec takole opravi s svojo nesrečo: Псе tvoje — cvetje v polju, stas tvoj — jela ni tak tenka, srce pa — ne ljubiš ti me, in — le to zanič, mladenka! Še bolj zgovorna je pesem In čarovnica, ki prav tako govori o nezvestem dekletu. Na začetku je bila prava, strastna in usodna ljubezen: dekle je bila prava čarovnica, ljubezen ima tu značaj magične moči, ki je z radostjo in tugo plamen netila srca. Kljub temu pa dejstvo, da je ta čarovnica tistega, ki mu je netila plamen srca, zapustila, in se odločila za drugega, ne more dobiti nikakršne usodnejše razsežnosti. O tej nezvestobi je možno reči samo to, kar pripoveduje igrivi sklep pesmi: Videl sem jo še, nezvesto, ko ])o balo so prišli; lepi konji, lepi svatje — pojdite mi k vragu vsi. la pesem pa razkriva tudi tako rekoč sam vir vse te igrivosti in neobveznosti. Dekletovo nezvestobo pojasnjujejo namreč naslednji verzi: Ah, bila je kakor ptica, ki se dviga pod nebo, in veselo kakor ptica me pustila je — tako. I udi nezvestoba je nekaj, kar je podobno naravnemu pojavu. Vsakdo ravna pač v skladu s svojimi naravnimi nagnjenji, le-ta pa so nekaj tako neogibnega, nedotakljivega in navsezadnje tudi neobvladljivega kot narava sama v svoji prvinski moči. Obsojati tuja naravna nagnjenja bi pomenilo obsojati naravo samo, načelo brezmejne svobode in tako uničiti svoj lastni temelj. Ravno načelo brezmejne svobode in naravnosti onemogoča tedaj sleherno večjo mero obveznosti, prizadetosti ali tragičnosti. Moč in sila se v svobodi nekako razpustita in presahneta. Kakor uresničenje naravnega vzgiba ne more prinesti nič usodnega in elementarnega, tako tudi neuresničenost tega vzgiba ni nič tragičnega. Vse. kar je možno reči, je samo še: me pustila je — tako in ta lahkotno igriva resignacija je isto kot: pojdite mi k vragu vsi. Oba ta dva vzklika pa retroaktivno osmišljata sam prvotni vzgib: čeravno je ta vzgib neka^ naravnega, pa vendar ni tudi nekaj usodnega, kar je gotovo znamenje določene notranje nezanesljivosti, oziroma neobveznosti. Podobne sestavine se odkrivajo tudi v tako imenovanih kmečkih pesmih. Tudi do teh pesmi vodi temeljno načelo narave iij so načeloma opevanje naravnega življenja, oziroma tistih redkih trenutkov, ko živi pesnik sredi narave zazrt in potopljen v življenje kmečke srenje — in ki so torej trenutki identitete. Zato bi morala biti situacija teh pesmi ista ali vsaj podobna začetni situaciji v pesmi Urok oziroma pesmim Ob Ka-beljskem jezeru, Zvečer itd. To bi morala biti situacija zmagoslavja svobodne in naravne moči. Vendar temu ni tako. Za primer naj bo Kmečka pesem: Prelepa vaša hiša, oj, prelep je res vaš dvor in lepa bela miza mi, nad njo sv. Izidor. Alenčica, Alenčica, naj sveti Izidor varuje lepo hišo ti, varuje lepi dvor! Iz hrama ajda naj diši, naj očka ti živi, štej doto, ne preštej je ti tri dni in tri noči! Ze na prvi pogled je očitno, da ti verzi ne vzpostavljajo tistega šum-nega, sončnega in bojevitega življenja, po kakršnem hrepeni subjekt pesmi Ko dobrave se mrače, in zato se v njih tudi ne dovršuje tista ekstaza, v kakršni se je subjekt v začetnih verzih pesmi Urok vrnil k svoji biti. Vse je nekam varno, mirno, brez elementarne moči pa tudi brez monumentalnosti, zlasti še ko zadnji dve vrstici: šlej doto, ne preštej je ti / tri dni in tri noči zaradi svoje hiperboličnosti potiskata celotno podobo v območje čiste idile. To je lahkotna idila, tako lahkotna in tako idilična, kakor da bi sama zase vedela, da je zgolj idila. Ta svet je pesniku pravzaprav nedostopen, ker je neresničen. Vse kar je resničnega, je nekakšno zastrto dvorjenje Alenčici, a to dvorjenje je močno podobno tisti igrivi, estetizirani čutnosti, ki smo jo našli že v ljubezenskih pesmih. To estetizirano čutnost kot edino razsežnost resničnosti je možno nekoliko jasneje zaznati zlasti v lenitovanjski pesmi, ki prav tako sodi med tako imenovane kmečke pesmi. Glasi se: Jate splašenih golobov če/, ravno polje letijo, hitri svatovski vozovi mimo polja pa drčijo. Du šan P i r јеоес V soncu bliskajo peruti mi golobov, golobic se, oj, kako blešči s komatov svetli, medeni nakit se! V soncu bliskajo peruti mi golobov, golobic se, oj, kako blešče tam v grivi traki mi izpod cvetlic se! Lepi, lepi so drugovi, lepše mi družice, ali ženin in nevesta sta najlepša v pas in lice! lo je prizor iz kmečkega življenja in ni mogoče reči, da 1 irski subjekt ni obstal ves zavzet ob tem prizoru: pomešal se je med te svate, dru-gove in družice, giblje se sredi teb golobov, konj. svatovskih vozov, polj. trakov, cvetlic itd. Vendar njegova zavzetost in njegov način biti-v-tem-svetu nikakor ne dosegata tistih razsežnosti, ki označujejo npr. pesem Nebo, nebo: Nebo, nebo in neskončna brezmejna ravan! Pijano oko žari in iskri in vpija ta svet prostran. I u tki samo zavzetost nad naravo, marveč popolno »zlitje« z naravo, in to »zlitje« prinaša s seboj posebno, zares eleiiieniarno čustveno silovitost, strastnost, usodnost, neprekličnost. V Zenitooanjski pesmi pa je razločno čutiti neko distance med lirskim subjektom in tem, kar ga obdaja. To distanco vzpostavlja besedno stilna struktura posameznih verzov, kot npr.: oj. kako blešči s komatov; oj. kako blešče tam v grivi. Blesk komatov, blesk trakov ni podan neposredno, kakor sta docela neposredno podana v pesmi Nebo, nebo nebo in brezmejna ravan, tako neposredno, da sta prva dva verza sploh brez glagola. V Zenitooanjski pesmi je predmet vzhičenja podan posredno in podan je kot predmet vzhičenja, odtod ravno ta oj in zato ravno tisti mi v verzih: bliskajo peroti mi golobov, golobic se: blešče tam v grivi traki mi izpod svetlic se: lepše mi družice. Pojav sam ohranja svojo avtonomnost in subjektu se razkriva samo njegova dražeče svetla površina. Ta površina je siccr svetla, pisana, bleščeča, vendar pesnika ne upijanja, njegovo oko ne vpija tega sveta, samo vzhičen je nad njim, vanj vtopiti pa se ne more. Lepota sveta ni nekaj usodnega, pretresljivega, marveč je takšna, da vzbuja samo nekoliko srhljivo vzklikanje: oj, oj. Svet in človek se dotikata samo na površinah, človek doživlja svet samo preko dražljaja na epidermi. Človekovo razmerje do sveta je na meji med čutnostjo in golim esteticizmom, ima torej res značaj igrive čutnosti in senzualiziranega esteticizma. Druga plat resnice pesnikovega razmerja do kmečkega življenja se kaže v pesmi Tašča s kupico o rokah pozdravlja snaho. Pesem ima podnaslov Zenitovanjski običaj in prav gotovo sodi v sklop kmečkih pesmi. Glasi se: Kam svatje vi, ker vseh vas ne poznam? Ah, meni vse se zdi, z nevesto greste k nam. Pa ktera mi nevesta je? Gotovo, ki najbolj cvetè! S tem vincem si napij. bog daj nam srečnih dni — odprli hišo smo ti in kleti. In pili so in veseli bili tri dni in tri noči. Ali je v teli verzih kaj elementarnega in usodnega? Gotovo je, da vzklicuje verz odprli hišo smo ti in kleli nekakšno patriarhalno rnonu-mentalnost in prinaša s seboj patino starodavne, obredne, premišljene in zanesljive kretnje. Vendar pa je vse to blokirano; blokado pomenita zadnja dva verza: In pili so in veseli bili / tri dni in tri noči. Hiperbolič-nost teh dveh verzov vnaša v pesem pravljičnost in idiličnost, vsemu obredno nionunientalneinu pa odjemlje njegovo usodnost in ga prevaja v igrivost: pozornost ni več na zanesljivosti obreda, ki ohranja in obnavlja svet, saj se ta obred izteče ravno v tiste tri dni in tri noči veselja in pitja. Po teh lastnostih je ta pesem zelo blizu Kmečki pesmi o Alenčiči in sv. Izidorju. Vendar se od nje tudi razlikuje. Zlasti prva kitica ima v resnici značaj čisto neprizadetega, tako rekoč faktografsko natančnega opisa nekega konkretnega ženitovanjskega običaja, tako da imajo ti verzi že epsko-opisni značaj. Misel o epsko opisnem elementu pa vodi do tistih 4 Slavistična revija 49 Murnovih kmečkih pesmi, v katerih epika že prevladuje. Takšna je npr. Zima, iz katere naj citiram najprej nekaj uvodnih verzov: Prešla pomlad, po bliskovo prešlo poletje in sveti Mihael. Po polju so pospravljeni sadovi, listje je požoltelo, trava porjavela, po brdih breze žalostno blešče. Višje nad njimi bori in smreke To je opis narave; zdaj še nekaj verzov, ki opisujejo to, čemur pravimo kmečko življenje: Tod hodimo vrhovei. Tiho vse življenje in tili naš običaj. Pride poletje, žge in peče, pride jesen, zapre čebele, in pride zima, oddahne si in zapre duri naše. Tam v zgornjici odpre si skrinjo. Poišče sukna si in kril volnenih in plavili toplih rut in nogavic; Gotovo ni pretirano, če trdimo, da to ni več lirika, marveč že dovolj izrazita opisna epika. Epske sestavine pa se uveljavljajo skoraj v vseh kmečkih pesmih, in botrovale so tudi nastanku Kmečke pesmi o Alenčici, saj je iz njenih variant razvidno, kako se je hotel prvotni motiv razviti v daljšo pesem z izrazito epskim značajem (glej ZD I, 407—409). O teli epskih sestavinah je bilo treba posebej spregovoriti, ker po svoje razkrivajo, kakšen je resnični odnos med pesnikom in kmečkim življenjem in tako kažejo, kakšen pomen ima to življenje. Očitno je, da je med lirskim subjektom in tem življenjem neka distança, tista distança, ki šele omogoča epiko. Ta distança pa pomeni predvsem, da je začela presihati lirsko čustvena zagnanost, kar uvidimo brž, ko še enkrat preberemo citirane verze iz pesmi Zima. To gotovo niso lirski verzi. Vendar pa distança kot znamenje presihanja lirsko čustvene kvalitete nima samo oblike epskih sestavin. To, kar se razodeva v epičnosti, se uveljavlja tudi v idiličnosti, igrivosti in lahkotnosti — kakor je to pokazala naša analiza kmečke pesmi in ZenUovanjske pesmi. Eno in drugo: epičnost pa tudi idiličnost, igrivost in lahkotnost kot znamenja presihanja lirike pomenijo isto: odsotnost zavezujočnosti, usodnosti in elemen-tarnosti, skratka »odsotnost« ali »umik« narave in naravnosti. Zato je možno trditi, da kmečke pesmi, ki imajo pravkar opisane lastnosti, niso nastale v območju pravega utelešenja tistega načela, ki je skrito v takšnem pojmovanju človeka, po katerem je človek brezmejna moč, utemeljena v naravi. Ne more biti odveč, če na tem mestu citiram to, kar je o kmečkih pesmih zapisal Anton Slodnjak že leta 1934: Narava se mu je razodela kot neskončno duhovno bitje. V nji je izginila tudi pesnikova duša, oziroma naravo je Murn dojel, kot bi bila psihični izraz njegovega na smrt obsojenega telesa. Vse se je zlilo v enoto ... Iz te osebnosti so se porajale Murnu pesmi, prve čiste impresije v našem pesništvu. To je poglavitna cena njegove pesmi. Med tem ko je Murnova kmečka pesem, ki velja za njegovo največjo vrednoto, samo nečist izraz prav le-te enotnosti, tu je ostal pesnik na polovici pota,... Murn kmečkega življenja ni poznal. Zato ga tudi ne moremo imenovati kmečkega pesnika. V nasprotju s Prijateljem je Slodnjak govoril o problematičnosti Murnovih kmečkih pesmi, a to problematičnost opredeljuje kot nečisti izraz temelja Murnove lirike, kot nečisti izraz enotnosti lirskega subjekta in narave, ali z drugimi besedami: temelj Murnove lirike se je v njegovi kmečki pesmi uveljavljal na ne-čisti način. Za nas ta ne-čistost ne more biti naključje, tako ali drugače mora bili v zvezi s samim temeljnim načelom, zlasti še ko te ne-čistosti nismo odkrili samo v kmečkih pesmih. V teh pesmih se ta ne-čistost kaže kot epska distança ali pa kot igrivost, idiličnost, lahkotnost, poljubnost. Lahkotnost, igrivost in poljubnost pa smo našli tudi v nekaterih Murnovih ljubezenskih pesmih — in pomenile so nam, da se prvotni vzgib, ki je po svojem določilu nekaj naravnega in elementarnega, ne more realizirati na sebi ustrezen način. Odstonost ustrezne realizacije prvotnega vzgiba je značilna tudi za kmečke pesmi. Vir te neustreznosti pa je gotovo skrit v prvotnem vzgibu samem, kar pomeni, da je ta prvotni vzgib sam nekaj nezanesljivega, oziroma: lirski subjekt je sam v sebi nezanesljiv. Vprašanje torej je. ali se nezanesljivost subjekta kaže v Murnovih pesmih še kako drugače. Naj navedem najprej pesem Usoda, ki se glasi: Oj usoda, ti trdi kmet, in jaz nesrečni tvoj mladi zet! l'a odtod i grem jaz po svetu k ljudem, tam vdovo z denarji dobim in z njo zaživim ... ■t' 51 Pikapolonea, ho, zleti na Šmarno goro in prinesi denarja mi polno mošnjo! Začetna situacija pesmi je nesrečno, neustrezno življenje. Rešitev iz te nesreče je nakazana v verzih: Pa ocltodi grem / jaz po suetu. To je ista pot. o kateri pojejo vse Murnove pesmi, ki govorijo o svobodi in o raztrganju dosedanjih vezi. Zato govori v teh dveh verzih, čeprav se drugi končuje z k ljudem, isti temeljni vzgib moči in sile iz srca, ki se hoče razprostreti čez vso božjo zemljo. Vendar pa rezultat tega vzgiba ni ustrezen vzgibu samemu: vsa ta igra z bogato vdovo in s pikapolonco učinkuje kot ironizacija samega sebe, a ta ironizacija ne more biti drugega kot zavest o lastni neustreznosti. Opozoriti je treba tudi na pesem Hrepenenje, ki se začenja z verzi: Pa te zapustim, devica, pojdem na planjavo, na prosto polje, v široko daljavo. Kakor prej trdega kmeta hoče pesnik zdaj zapustiti deoico, da bi prišel v pokrajine svobode, kjer se lahko uresničuje naravna moč. Uresničenje tega napona pa ni nič bolj vzpodbudna kot sklep pesmi Usoda: hrepenenje se namreč konča v zelo banalni resničnosti: in prepiram se, pogajam / z doktorji in kmeti. Uresničenje prvotnega impulza je nekaj degradiranega, oziroma uresničenje je avtodegradacija prvotnega impulza in lirskega subjekta sploh. Ta avtodegradacija seveda ne more pomeniti drugega kot nezanesljivost istega subjekta, zato ni naključje, če se nezanesljivost subjekta v Murnovi poeziji pojavlja večkrat v zelo plastični in jasni obliki. O tem priča že pesem V mraku, ki jo je Murn postavil na peto mesto v svoji zbirki. Pesem govori o divjih goseh, ki so priplule po jezeru v jeseni in v megli. In v tej jesenski megleni in nepregledni sivini se ne dogodi nič, razen da: gosjak samo tam oèasili I obupno zakriči. Pesem se končuje s kitico: Ko njemu se mi toži, na srcu jad leži; no, bogzna al za mračne, al za jasne moje dni... Temeljni ustroj pesmi je enak ustroju pesmi Ne vem, kdo bolj je tožen, ki poje o škrjančku in pesniku. Vendar je med njima tudi razlika. V pesmi o škrjančku je pesnik lahko natančno povedal, kaj je z njim, kaj je njegova nesreča: to noč je v dnu srca. Pesem V mraku pa ne more več identificirati pesnikove nesreče. V pesniku je jad, toži se mu, vendar ne ve po čem: no, bogzna al za mračne, / al za jasne moje dni... V pesmi o škrjančku je bil subjekt samega sebe gotov: je bolna narava. Zdaj ne ve več, kaj je in za kaj mu sploh gre. Prej je bil cilj jasen: izginiti mora noč iz dna srca; zdaj cilja ni več mogoče imenovati. Podobno temeljno nejasnost in nezanesljivost razkrivajo še naslednji verzi: čudno, ah. življenje moje, — / všeč Bogu ni, ne ljudem! (ZD 1, 26); Prihajajo, žalujejo / vse misli v duši tej — I za kom, zakaj žalujejo? / Ti čula, noč, si, v nič razve j / (ZD I. 107); Kako naj svet le celi / pomiri mu srce, / ko češče vzroka boli / dobiti sam ne ve. (ZD I, 220); Sam v življenje češ novô, / padeš v staro spet — (ZD I, 225). Med vsemi pa je gotovo najdoločnejše besedilo Epitafa: Življenje celo sprt. nestalen, miru resnice, sreče je iskal —; njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je pal. I i verzi na eni strani retroaktivno potrjujejo to, kar je bilo že povedano o notranji nezanesljivosti lirskega subjekta, hkrati pa odpirajo še nove vidike. Človeka razumejo ti verzi kot bitje, ki ne išče samo neke egoistične in zgolj privatne sreče in miru, saj je vse njegovo iskanje v znamenju resnice, ki ima pomen splošne vrednote ali nečesa absolutnega. Človekovo iskanje je znamenje zvestobe absolutnemu. Tej zvestobi pa pripadata tudi sprtost in nestalnost, ki imata svoj vir v nasprotju med človekom in svetom, a to nasprotje ne more biti nič drugega kot tisti temeljni položaj, ki ga razkriva pesem Sneg in ki ga označujemo z izrazi: brezdomstvo, odtujenost, alienacija, blokiranost itd. Vendar ta absolutum po vsem videzu ni pravi človekov cilj. saj beremo, da je njegov resnični smoter temen in daljen, po vrhu vsega pa še tak, da ga človek ne doume in zato propade. Človek se v teh verzih kaže kot izrazito problematično bitje, a temeljna lastnost tega problematičnega bitja je zvestoba absolutnemu. ali z drugimi besedami: to problematično bitje je v Absolutu utemeljeni subjekt, ki je ravno zato, ker je nosilec absolutnega, v sporu s svetom. To pa pomeni, da gre pri tem ravno za spornost subjekta kot nosilca absolutnosti; sporna in nestalna je subjektnost subjekta, tista subjektnost, ki se napaja v absolutnem. Nezanesljivost subjekta je torej v Epitafu docela deklarativno izpovedana. Vprašanje je, če jo Murnova poezija še podrobneje opredeljuje. Na to vprašanje odgovarja že prva kitica pesmi Letski motio II. ki se glasi: Ne potožil bi, pa moram, mogel ne bi, da je lažje — hej, za vse je poskrbljeno, zame najbolj vražje! Človeku je hudo in zato toži, se pravi, da biva na način tožbe, in tožba je tu gotovo lirska beseda, glas vpijočega v puščavi itd. Vendar pa tožbe, tj. lirske besede in lirskega subjekta ne bi bilo, ko bi bilo lažje — zato ni mogoče hoteti, da bi bilo bolje. Tožba zaradi hudega ne sme pomeniti želje, naj bi bilo bolje — pa vendar je izvor tožbe ravno v viziji boljšega, lažjega, v prividu svobodnega sproščanja tvorne moči, v idealih miru, resnice, sreče, skratka v nečem absolutnem. Tožba v resnici toži zato, ker vrednote niso uresničene; za tožbo so vrednote nekaj, kar bi že moralo biti uresničeno. Ko pa bi se vrednote in ideali uresničili, bi ne bilo več hudo, in ko ne bi bilo več hudo, tudi tožbe ne bi bilo, ne bi bilo lirike in z njo bi izginil tudi lirski subjekt. Ideali in vrednote morajo biti zato po svojem temeljnem ustroju nekaj ne-uresničljivega. Lirski subjekt je možen samo, dokler je to, kar noče biti: glas vpijočega, trs samotni, topol sainujoč, ki ne seje in ne žanje. Temeljni ustroj lirskega subjekta je protislovnost, kar velja tudi za naravo, za tisti absolutum, v katerem se ta subjekt utemeljuje. Tako Letski motiv kakor Epitaf govorita čisto neposredno o notranji nezanesljivosti in protislovnosti lirskega subjekta. Vendar pa kaže naša analiza, da sta protislovnost in nezanesljivost prisotna tudi v drugih sestavinah Murnove lirike in da tvorita tako rekoč eno od temeljnih razsežnosti njegove poezije. Zato je docela naravno, da se je tej poeziji na novo odprlo tudi vprašanje o razmerju med osamljenim,posameznikom in nenaravnim, nebitnim socialno zgodovinskim dogajanjem, la posameznik zdaj namreč ne more več zanesljivo stati v svoji osamljenosti in utemeljevati to osamljenost kot posledico krive zgodovine in družbe: zdaj namreč postaja očitno, da »krivda« za njegovo osamljenost ni samo v družbi, marveč tudi v njem samem, tako da izgubi osamljenost pomen čiste, neomadeževane zvestobe. V zvezi s temi novimi vprašanji naj navedem najprej pesem Pelin: Pa pesem hočemo na čast pelinu to zapeti, poživi bog njegovo rast, in sonce nanj naj sveti! Kaj nagelj nam in roža sta. marjetica v livadi? Le pelin pili smo z vrta, ko bili smo še mladi! In zrasli smo in vse lahko nam hodi zdaj po sveti — in v čast pelinu pesem to spet s konca dajmo peti! Pelin je simbol grenkobe, grenkoba je okus osamljenosti, razočaranja itd. Vendar pa pesem pravi, da se človek pelina privadi, privadi se samoti, razočaranju itd. Pesem izgovarja nekakšno resignacijo, kakršna je zbrana tudi v znani Prešernovi prispodobi o tnalu neobčutljivem. Vendar je med Prešernovo in Murnovo resignacijo ogromna razlika. Prešernov sonet je poln tragičnega patosa, medtem ko se je Murnova resignacija izpovedala v lahkotno igrivem skorajda plesnem ritmu, ki odjemi je tej resignaciji njeno usodnost zlasti pa njeno nepreklicnost. Odsotnost teh sestavin je značilna še za druge Murnove pesmi s podobno tematiko, med drugimi tudi za Trenutek, ki govori o tem, da je človeku dana sreča le v bežnih, skorajda neulovljivih trenutkih, ki zbežijo takoj, ko so se pojavili, in so torej kot tisti zvok kraguljčkov, ki zamira v vsesplošnem molku sveta. Vendar pa se zaradi tega pesem Trenutek ne more povzpeti do tragičnega patosa, in o lepem trenutku izvemo, da ne vemo »kam, kje se zbudi še kedajc. Nikjer ni rečeno, da se lepi trenutek ne bi mogel povrniti, vendar pa hkrati ni rečeno, da se bo in da se mora povrniti: lahko se povrne, lahko pa tudi ne. Nič manj značilni niso sklepu i štirje verzi Pesmi: Brez ljubezni hodim jaz in brez nad po sveti — lahek bo poslednji čas, lahko mi umreti. Tudi ti verzi so resignacija in nas prav tako postavljajo v bližino Prešerna, saj nas spominjajo na zadnje tri kitice soneta Življenje ječa?. čas v nji rabelj hudi. Kakor pri Prešernu tako se je tudi v Murnovili verzih prikazala smrt kot edina resnica človeka, ki je zvest absolutnemu. Vendar se je ta resnica prikazala le bežno in se v sami pesmi ne more pojaviti z vso svojo, se pravi z vso prešernovsko lirsko in čustveno silovitostjo. Murnova pesem je vse preveč lahkotna, igriva in ritmično plesna; vse je povedano le mimogrede in nič ni zatrdno, jasno in nepreklicno. Murnova pesem je nekako dvosmiselna in njena nenavadnost je v tem, da govori tragično resnico človeka tako tiho. da jo izgovarja mimogrede, igrivo, tako rekoč s plesnim, nekoliko spogledljivim korakom. Pesem je presunljiva in učinkovita, ker v nji tragična resnica izgublja svojo monumentalnost, svojo tragičnost in izjemnost. Smrt ni več nadomestilo za izgubljeno heroično življenje in zato sama po sebi ni več heroična. Postala je nekaj vsakdanjega: želeti si smrti, ni nič patetično tragičnega več, ni več Dejanje; biti brez nad in ljubezni ni nič več tako strahotnega — vse to pa seveda hkrati pomeni še, da tega življenja, kjer človek ne more najti ne nad in ne ljubezni, ni več mogoče obsojati s takšno lirsko čustveno zanesljivostjo, in iz tega sledi, da se je spremenil tudi sam odnos do realnega življenja. In res: pesem Umrl je, se namreč glasi: Umrl je... Kdo spozna skrivnost življenja? Umrl težko, strt od življenja in nerad. V trenutku zadnjem imel največ nad, potlej v solzah se vdal je usodi ... tako umrje zadnji v sveti. Človeka življenje torej stre, saj je ta, ki umira, siri od življenja. Vendar zaradi tega še ni rečeno, da je umreti lahko. Kljub temu, da je življenje težko, kljub temu da sta zgodovina in družba nekaj nenaravnega in nebitnega, kljub temu da odjemljeta subjektu možnost ustrezne realizacije, človek vendar nerad umre. Iz tega sledi, da njegova osamljenost in izločenost vendarle nista totalni in da nista vsa njegova resnica, in zato je jasno, da tudi nenaravnost ni edina resnica svuta: življenja ni mogoče enkrat za vselej in dokončno opredeliti kot nekaj docela negativnega ter do kraja zavrženega. Socialno zgodovinski svet očitno niso samo okovi, življenje ni samo ječa in čas ni samo rabelj hudi. Zato je življenje skrivnost. S tem pa se približuje odgovor na temeljno vprašanje, ki je skrito v Epilafu in ki ga je možno takole definirati: kaj je pravzaprav tisti temni in daljni smoter, ki ga človek, zvest absolutnemu, ne doume in zato propade? Ta smoter ne more biti v zvezi z absolutnim, je lahko samo v zvezi s tem, kar je v pesmi Umrl je nakazano v verzu: Umrl je... Kdo spozna skrivnost življenja? Spoznati je treba skrivnost življenja, ta skrivnost pa je v tem, da življenje človeka sicer stre, pa kljub temu o njem ni mogoče reči. da je nekaj docela negativnega, zavrženega, nebit-nega. Smoter, ki ga absolutnemu zvesti subjekt ni doumel, je torej: odprtost za življenje, za zgodovino — tako vsaj vse kaže. Ta smoter: odprtost za realni socialno zgodovinski svet — sicer ne temelji na predpostavki, da je zdaj življenje kar naenkrat lepo, polno smisla in vse nabreklo od lepše in svetle prihodnosti. Ne: življenje človeka še vedno stre. Ni torej ne sončno, pa tudi ni potopljeno v mrzlo, sovražno temo — samö sivo je, približno takšno, kakor se kaže v Vlahih. kjer ni nobenih barv, ne svetlih in ne temnih. Najbrž ni odveč, če se ob tej pesmi zaustavimo nekoliko dalj, saj ima za našo literarno zgodovino prav posebno ceno. Že Ivan Prijatelj je o njej napisal: »Tako kakor ti Vlahi .gredo", niso še šli ti markantni obiskovalci naših vasi skozi slovensko slovstvo. Ti Vlahi so vredni Trubeckega skulpture.« Ceno pesmi so dvignila tudi poročila o njenem nastanku: Murn jo je napisal v Podragi na Vipavskem, ko je prejel odklonilno oceno svoje zbirke, v kateri je Funtek zapisal, kot poroča Žgur. »da gredo vsi njegovi verzi preko pesniškega merila in so brez asonanc«. Z Vlahi je pesnik menda hotel dokazati, da vendar obvlada metrično muzikalne zakonitosti verza. Ravno zaradi tega poudarja naša literarna zgodovina predvsem metrično muzikalne odlike pesmi o Vlahih. O sami vsebini pa je še največ povedal Mahnič: »Trda socialna stvarnost, ki jo je Aleksandrov neprimerno bolj doživljal kot opeval, zazveni zlasti iz Vlahov. siromašnih istrskih godcev, ki se pomikajo skozi vipavsko vas; sloke postave potujočih godcev so pesnikova podzavestna projekcija lastne bede in brezdomstva in prav zato sugestivno delujejo na nas.« Vlahi so res godci in prišli so kdo ve od kod v neki tuji svet, zaigrali v njem svojo žalostno pesem, nato pa spet odšli. Kljub temu je težko trditi, da so utelešenje brezdomstva. Gotovo je, da ni na njih ničesar, kar bi bilo isto kot glas vpijočega v puščavi, ali trs samotni. Njihova melodija je res žalostna, a ko se poslavljajo, Murn za njihovo poslovilno pesem ne pravi več, da je žalostna, ampak samo: in zapiskajo še v slovo, / da nikoli tako!. V teh visokih postavah, odetih v dolge suknene plašče, v teli žalostnih godcih, ki imajo globoko sklonjeno glavo in ki naprej gredo in nazaj gredo, ni prav nič tistega hrepenenja, ki je sredi noči prebudilo pesnika v pesmi Ko dobraoe se mrače. Najbrž ima prav Prijatelj, ko govori o markantnosti teh godcev, saj se res premikajo, kakor da bi opravljali neki starodavni obred. Vendar ta starodavni obred ne more razodeti svojega smisla, izvršen je bil v tujem svetu, tako da se njegov pomen ne more uveljaviti. A čeprav se ne uveljavi, se obred sam še vedno dogaja. Obred in svet ostajata vrednostno neopredeljena. V skladu s tem je tudi dejstvo, da Vlalii niso prava lirska pesem, marveč so že bližje epskemu opisu. Edina čustvena razsežnost, ki preprečuje, da bi bila pesem zares prava epika, je melanholija, ki pa ni drugega kot posledica dejstva, da se je med lirskim subjektom in njegovim idealom naselila epska distança, a ta distança je, kakor že vemo, znamenje nezanesljivosti ideala, absoluta in biti. Preko Vlahoo smo prišli med drugim tudi do vprašanja o Murnovi melanholiji, ki jo vsi dosedanji raziskovalci posebej poudarjajo. Zdi se, da labko pomen te melanholije zdaj tudi nekoliko natančneje določimo. Melanholija je očitno znamenje, da se lirski subjekt ne more več z vso silo zaganjati k trdno določenemu, jasnemu in svetlemu cilju. Hkrati pa je tudi znamenje, da ne stoji več na trdnem, nepremičnem temelju. Ob-visel je v zraku: ostal pa je spomin na nekdanjo trdnost in nekdanji jasni cilj. Ta spomin je melanholija. Bit se je umaknila in izmaknila, živi samo še kot otožni spomin. Vse kaže. da govori o podobni situaciji tudi Murnova življenjska pot in pa tudi to. kar literarni zgodovinarji razumejo pod pesnikovim značajem. Ni potrebno, da navajamo vse, kar je bilo doslej o tem napisanega. Dovolj je že Mahničeva trditev o Murnovi šibki volji in nestalnosti v značaju. Tega pa se je Murn sam zavedal, ko je v svojem predzadnjem pismu Ivanu Prijatelju pisal takole: Ne bodeva si menda dopisovala več. Jaz sem jako slab in najbrž me vzame že mesec maj... naposled pa se čutim tudi sam popolnoma bankerot. Ne dela me to vznemirjenega, pač pa sem se začutil nekam lahkega, kot hi hil hipoma odrešen velicega bremena. Veš. kadar sem mislil na svojo bodočnost, nisem hil nikdar vesel. Kanclija, in nič druzega!... Ja/. hi moral hiti kmet in čisto nič druzega — Tako pa innrem in v resnici mi ni žal zato. Teh biografskih podrobnosti ne navajam iz prepričanja, da je možno umetniško delo izvajati naravnost in samo iz avtorjevega življenja, marveč zato, ker se v njih razodeva ista temeljna struktura kot v avtorjevem literarnem delu. Ne raste namreč literarno delo iz biografije, pač pa »rasteta« tako biografija kot literarno delo iz istega, iz neke temeljne strukture. Po vsem tem preostaja še vprašanje, kaj je zdaj s tistim človekom, ki se je v Murnovi poeziji konstituiral kot v naravi utemeljena moč? Kaj je torej z močjo? Po vsem videzu odgovarja na to vprašanje zlasti pesem Verzi, ki jo je potrebno navesti v celoti. Glasi se: Če tepe te usoda, skloni tilnik više! Ne beži ko deseti brat od rojstne hiše, obup, brezdelica in mrak s teboj — a sam najhujši si sovražnik svoj. Trpi le. kdor se sam uslužno klanja, volka od staje pa pastir naj si odganja! In brez moči je, kdor od prošlosti živi, nikdar ne oni, ki kljubuje in stoji. Res ljubil molk bi in življenje mirno in ljubil bi naravo širno — 110 drag mi tudi je obup in boj, vihar in blisk in tema nad menoj! Človek je tu še vedno moč. Toda to zdaj ne pomeni več, da se ta moč lahko uveljavlja samo v naravi, o kateri posebej govorita ravno verza: res ljubil molk bi in žioljenje mirno / in ljubil bi nuruoo širno. Moč pomeni predvsem nekaj drugega: kljubovati in stati, se pravi: obstati in ostati v domu, tam kjer si', čeravno je ta dom to. kar je povedano v prvi polovici prvega verza: Če lepe le usoda. Tam, kjer človek je, je deležen udarcev usode, vendar je ta prostor, kjer ga tepe usoda, hkrati tudi edini dom. Zdaj torej ni več res, da je narava edina prava domovina, ravno nasprotno: bežati v naravo pomeni postati »deseti brat«, tujec. »Udarci usode« pa v skladu z vsem, kar smo že ugotovili, ponazarjajo zatrtost ali blokiranost moči. Prenesti udarce usode, pomeni: imeti moč za nemoč, oziroma moč je moč, če je moč za nemoč. I a nemoč je nemoč moči kot reprodukcije narave; vzdržati nemoč pomeni tedaj vzdržati nemoč narave, nemoč biti, nemoč absolutnega. Nemoč narave, biti in absolutumu se je razodela tako, da se je narava umaknila in izmaknila: vzdržati nemoč pomeni vzdržati »zaton« biti. »Zaton« biti pa je, kot kaže pesem Verzi prihod usode. O tej usodi govori pesem Letski motio I takole: Ali, usoda moja zlobna, tej usodi je ime prekletstvo; dve sto jader ne odpelje, tisoč konj ne prehiti je. Usodo kot prekletstvo je treba nedvomno razumeti v skladu z že citiranimi verzi iz pesmi Akordi: V duši prekleti niu, blodi se svet. Duša je prekleta, ker je takšna, da se ji sploh lahko blodi svet, da se torej odpira svetu. Prekletstvo vodi torej h konkretni socialno zgodovinski »naravi« človeka in zato tega prekletstva ne more odpeljati ne dvesto jader, ne tisoč konj — to je »zadeva«, s katero lahko opravi le človek sam v svoji socialno zgodovinski eksistenci, kakršna pač je. Dejstvo, da govorijo vsi ti verzi o socialno zgodovinskem svetu kot o prekletstvu, seveda pomeni, da človek še ni pozabil na svojo nekdanjo bit-naturo, kar se docela strinja z vsem, kar je bilo povedano o melanholiji, kot o spominu na bit. Čim bolj je živ ta spomin, tem več moči je potrebno. Zaton biti pa seveda pomeni tudi zaton tradicionalne transcendence, tiste transcendence, ki je skrita v Prešernovi misli, češ da posameznik sicer umre, človeštvo pa ostane in z njim to, kar je človek storil za ljudi. Ker te transcendence ni več, se mora odpreti vprašanje človekove končnosti — in gotovo je s tem v zvezi tista lastnost Murnove poezije, ki jo literarna zgodovina označuje z izrazom: slutnja smrti. Zato pomeni moč hkrati tudi moč za smrt. O tem nas prepričuje že pesem Na brinju jagoda: Na brinju jagoda vse čustvovanje bilo je tvoje in za kratek čas — kot hrast vejevje svoje sanje množil sem in razprezal jaz. Sto let hrast raste in sto let se širi, na brinju s snegom jagoda sčmi — zdravstvuj, samoten raste hrast, se umiri tam v gori in — odzeleni. Človek je v tej pesmi še vedno nekaj naravnega in elementarnega. Vendar ta naravnost tu ne stoji več samo kot golo in očitajoče nasprotje nenaravni zgodovini in družbi, marveč tudi kot izvor možnosti, da človek vzdrži naravni tok svojega življenja, da se umiri in slednjtič tudi umre. Podobno vsebino imajo še druge pesmi kot npr. Bor in Smreka. Človek je še vedno moč, vendar pa ni več utemeljen v naravi, zato dobiva moč tudi druga imena, do katerih vodi že prvi verz pesmi Verzi: Če tepe te usoda, skloni tilnik niše! Ta vzdignjeni tilnik je.prispodoba ponosa in poguma — in res je, da se v Murnovi poeziji zelo pogosto pojavljata tudi ta dva pojma, razen tega pa govori o ponosu pesem Orel. ki stoji kot nekakšen programatični zaključek na koncu prvega cikla Pesmi in romanc. Ponos in pogum gotovo nista docela isto kot naravni pojav; že po svoji vsebini sta mnogo bližja stvarnim človeškim zadevam, zato hkrati z vsemi drugimi ugotovitvami opravičujeta trditev, da se je v Murnovi poeziji dogodil nek pomemben preokret, zaradi katerega ni zdaj nič več odvisno od narave, marveč vse samo še od človeka. To je skoraj čisto deklarativno izpovedano v pesmi Usoda, ki se glasi: Na zemlji noč leži, v vrhovih hrast ježi, razbij se, noč, gozd, daj poti, na poti popotnik stoji!... Čudež se ne zgodi, čudež sain — to si ti! Pride žalost pa se ji odkrij, obup pride — hej. na upanje pij! V prvih dveh verzih se pojavlja narava kot v toliko drugih Murno-vih pesmih. Pred njo stoji popotnik — tujec — in jo zaklinja, naj se mu odpre, naj ga torej sprejme vase, v svoje varno zavetje. Vendar se čudež ne zgodi. Ni čudeža Šentjanževe kresne noči in ni čudeža svetega Jurija. Čudež je človek, in sicer tedaj, če zna vzeti nase tudi žalost in obup. Človek je čudež, če je moč za nemoč. Čudež pa je nekaj skrivnostnega, zato ni neutemeljeno, če nas skrivnostnost čudeža vodi do tiste skrivnosti življenja, o kateri je govorila pesem Umrl je. Ali je potemtakem človek kot čudež in kot moč za nemoč ravno tisti temni in daljni smoter, ki je odprtost za svet? Murn je v Epi-tafu zapisal, da človek tega daljnega smotra ne doume in propade — zato smemo na naše vprašanje odgovoriti samo s: skoraj gotovo. Skoraj gotovo je človek kot čudež in kot moč za nemoč drugo določilo tistega daljnega in temnega smotra. Gotovo pa je. da ta človek ni glas vpijočega v puščavi niti ne trs samotni, ki ne seje in ne žanje. Je še vedno v puščavi, le da njegov glas ne vpije več, je še vedno topol samujoč, vendar seje in žanje, čeravno setev in žetev nimata več tistega pomena in smisla, ki sta še govorila v Prešernovem napisu na grobu Emila Korytka. Vse to seveda pomeni, da med subjektom in zgodovino ni več nepremostljivega prepada, čeprav tudi identitete ni. Življenja ni mogoče ne samo hvaliti in ne samo preklinjati. V takšni situaciji pa mora presahniti tudi lirsko čustvena silovitost, ki se je hranila ravno iz nepremostljivega prepada. Го presihanje ima. kot smo videli, v Murnovem delu različne razsežnosti od igrivosti do uveljavljanja epskih značilnosti in celo do skoraj popolnega porušenja lirske strukture, kakor je to značilno za pesem Umrl je in kakor se dovolj jasno kaže tudi v njegovi zadnji pesmi, v sloviti Baladi. Peseir govori o nekem tragičnem dogodku: o umiranju dveh ljudi. Vendar skoraj nobena beseda nima posebne lirsko čustvene sile, zlasti pa nima tragičnega patosa. ki bi bil primeren samemu dogodku. Bolj je podobna mirnemu ugotavljanju, hkrati pa tudi nekam okorna, kar je čutil celo pesnik sam, ko je v svojem zadnjem dopisu Ivanu Prijatelju govoril o njej v zvezi z nepopravljenimi tehničnimi in slovničnimi napakami ter o metrično ritmični neuravnovešenosti. Razkrajanje lirske strukture je razkrajanje njenega nosilca, tj. lirskega subjekta samega. Utemeljeno je v njegovi notranji protislovnosti, ki je samo reprodukcija protislovnosti njegovega temelja: narave kot biti bivajočega. Gre torej za razkritje protislovnosti biti. I o razkritje je »potekalo« tako. da se je narava kazala najprej kot varna domovina, nato pa kot brezčutna noč in izdajalka. To pomeni, da se v Murnovi poeziji dovršuje obrat v pomenu biti. Ta obrat v pomenu biti je tudi obrat v liriki kot konec določenega tipa lirike. Ti sklepi pa odpirajo naslednja vprašanja: kaj pomeni ta obrat v pomenu biti nasploh, kaj pomeni za našo slovensko zgodovino in za našo literaturo kot obliko udeležbe na tej zgodovini in kot izrekanja resnice te zgodovine. I o so vprašanja, ki ne sodijo več v okvir pričujoče razprave. Summary The poet Josip Mum is for the Slovenian aesthetic conscience first of all the purist Slovenian lyric poet although at the same time we cannot pass the fact that his lyrics is burdened with a set of elements of lesser value. Murn's lyrics is a pure lyrics but at the same time incomplete as well as problematic. The question is what is the origin and what is the significance of the aesthetic lesser-valued elements of this pure lyrics. Slovenian literary' criticism drew them from the poet's youth, immaturity, unexperience, shortly, from concrete psychophysical nature of his personality. But in fact, they should be drawn from the some basis which enabled his good lyrics also. At the same time, lyrics cannot hi drawn from biography but both, literary work and biography, should be drawn from something third. Uncertinity and incompleteness are implicated in the basis of Murn's lyrics already. Uncertinity of lyrics cannot be something else us uncertinity of lyrical subject, and this uncertinity can be defined only on the basis of analysis. This analysis shows how in Mum's lyrics a lyrical subject is constituted and it shows as well from where it gets its subjectity. Lyrical subject is founded in Murn's lyrics in the notion of nature. The nature has for Murn the notion of primary origin of everything and it is, in its structure, exclusively methaphysical category. This metaphysical category on one hand, enables the lyrical subject and this lyrical subject is the reproduction of a nature which is the origin of everything. However. Murn's poetry shows on the other hand that the nature also renders impossible the subject, and that the subject is too weakly related to the nature to remain stable and invulnerable in itself. With this the contradiction of metaphysics is revealed. In Murn's lyrics this contradiction attains such an intensity that the nature ceases to be the sense of the subjectity of subject. Therefore the lyrical subject begins to decompose and with it decomposes the lyrical structure as well; and epic and prosing elements begin to break in it. or respectively, such properties wich destroy aesthetic harmony. The more the inner contradiction of metha-phvsics is manifested in Murn's poetry, the larger dimensions gets also the decomposition of lyrical structure. Decomposition of lyrical structure is revealing of the truth of the subject founded in the nature which has the content and structure of methaphysical category. Jože Toporišič POJMOVANJE TONEMICNOST Г SLOVENSKEGA JEZIKA* Dobro znano je, da ima slovenski jezik (njega del seveda) tonemsko nasprotje, npr. lipo (Asg) — lîpo (Isg) besede lipa (Nsg). Čeprav sta ta dva naglasna načina — prvega bomo imenovali akutiranega, drugega cirkumflektiranega — bila ugotovljena že pred več kot 150 leti1 in njib distribucija natančno določena,2 je treba vendarle reči, da v svojem jedru vse do danes fonetično nista zadovoljivo pojasnjena. To kljub temu, da ni malo število tistih, ki so to tako ali drugače poizkušali storiti. Razloge za ta neuspeli moramo gotovo iskati v težavnosti take naloge: v bežnih slušnih vtisih je zadevne relevantne kategorije sicer mogoče razločevati, če se — seveda z dobrini posluhom za take stvari3 — za to potrudimo, toda ta vtis določiti natančno, se zdi na podlagi poslušanja skoraj ne- * Monografija o tonemičnosti slovenskega jezika, katere prvi del je pričujoča razprava, je bila zasnovana, ko sem se v šolskem letu 1962/63 kot štipendist Ustanove Alexandra von Humboldta specializiral v Fonetičnem institutu Univerze v Hamburgu pri prof. Ottu von Essnu. Akustični posnetki, s katerih so prerisani tonski poteki in intenzitetna razmerja, so bili napravljeni na podlagi magnetofonskih zapisov v Inštitutu za raziskovanje komunikacij v Braun-schweigu. — Vsem tem ustanovam, posebno tudi Fil. fakulteti v Zagrebu, katere član sem bil ob tem času. se, zahvaljujem za velike usluge, brez katerih tega dela ne hi bilo. 1 Prim. V. Vodnik, Pismenost ali Gramatika za Perve Šole, V' Lublani 1811. str. 4. 2 M. Valjavec, Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku. Had Jugo-slavenske akademije znanosti i umjetnosti 1878—1893, knjige 43—48. 56—57, 60, 67—68. 71, 73—74, 76—77, 93—94, 102. 103. 110, 118—119, 121; Glavne točke o naglasu književne slovenštine. Rad 132/1897. str. 116—213. — S. Škrabec, O glasu in naglasu knjižnega jezika v izreki in pisavi, Progranjm des k. k. Gymnasiums zu Rudolfswerth, 1870. 3—42, ponatisnjeno v P. S. Škrabca Jezikovnih spisih I, 1916, str. I1—39; Nekoliko slovnice za poskuSnjo, Cvetje z vertov sv. Frančiška (dalje Cvetje), Gorica. XII/1893—X1II/1894. X1V/1895 1. 3—5 (približno 48 str.): Valjavčev »Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku« in prihodnja slovenska slovnica, Cvetje XIV/1895 7—10, 12, XV/1896 1; Napake v izreki in naglaševanju naše knjižne slovenščine. Cvetje X/189Û 1—12, XI/1892 5, 7. — M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Ljubljana 1894—1895. J Olaf Broch, Slavische Phonetik, Heidelberg 1911. str. 325. mogoče. Z druge strani se raziskovalci slovenske tonemike doslej niso mogli dovolj posluževati modernejših aparatov za registriranje in analizo tonskih potekov, hkrati pa so — kolikor so le uporabljali eksperinten-talnofonetične metode — zanemarili stavčnofonetična dejstva, ki odločilno vplivajo na tonsko podobo slovenskih tonemov. Zaradi vsega tega je nastala ta razprava, ki hoče prikazati pojmovanja slovenske tonemičnosti, kot uvod v kompleksno reševanje tega zapletenega pojava. V dolgem času več kot 150 let se je namreč nabralo toliko izjav o slovenski tonemiki, da je čeznje nujno napraviti pregled, ločiti pleve od zrnja ter tudi tako rešiti pozitivne ugotovitve preteklosti sodobni lingvistični zavesti. * O naravi slovenskih tonemov je prvi podrobneje spregovoril Luka Svetec.4 Akutirano naglaševanje mu je mehko, cirkumflektirano — (enako mu je nemškemu naglaševanju) — ostro. Pri akutu se mu je glede na jakost zdela močneje izgovorjena druga, pri eirkumfleksu pa prva polovica naglašenega samoglasnika. Mehko naglaševanje istih besed v nekaterih slovenskih narečjih nasproti trdemu v drugih si pri enozlož-nieah pojasnjuje s formulo pool — poôt, pri dvozložnicah z glava — glàâva in pri večzložnicah s репса — petl-ïca — (рейса). Ce ne upoštevamo nastavka репса, ki ga je Svetec izpeljal iz ne čisto jasnega pravila o trohejskem ritmu v naglaševanju, spoznamo v Svetčeveni »ritmičnem priglaskut — tako ga namreč imenuje — pravzaprav dvozložno realizacijo akuta. Zanimivo je tudi ugotoviti, da je Svetcu naglašeni zlog dvomoren, kot bi se izrazili sedaj; pojmovanje, ki se ga je držal, kot bomo še videli, tudi Škrabec, pozneje pa Jakobson. Danes prav tako zbuja pozornost Svetčevo mnenje, da razlika med obema deloma pri enozložnicah in obema zlogoma pri večzložnicah ni tonska, temveč intenzitetna. Na to razmišljanje Luke Svetca se je po treh letih odzval S. Škrabec.5 Tudi on je bil mnenja, da se pri akutu naglašuje druga, pri eirkumfleksu pa prva polovica naglašenega samoglasnika. Da je Škrabcu naglas inten- 4 O slovenskem naglasku ali akcentu. Spisal Podgorski. Novice 186î, str. 52 in 98. Določitev narave obeh naglasov spominja na mesto v Babukičevi »Osnovi slovnice slavjanske . Zagreb 1838. 5 O glasu in naglasu, str. 8. 1 Slavistična revija 65 zitetna zadeva, se posebno jasno vidi iz njegove pripombe k temu mestu v Jezikovnih spisili. Tam je namreč jasno rečeno, da si tonemskega na-glaševanja ne predstavlja kot spremembo tona: »|N]aglas, ki ima svojo moč ali povdarek spred ali v začetku samoglasnika, [se] imenuje .potisnjen", nasproti naglas, katerega moč je zad ali na koncu samoglasnika, .potegnjen". Nemci imenujejo prvega ,fallend', ker je v začetku v najvišji moči in potem se znižuje, peša ali pada. Drugega imenujejo ,steigend", ker se mu moč proti koncu vzdiguje in na koncu samoglasnika doseže svojo najvišjo stopnjo. To je sicer vse prav, ali nemška izraza bi se mogla umeti tudi o muzikaljnem vzvišavanju in znižavanju glasu samega, naša pa kažeta le na mesto glavnega napora glasu, ne da bi bilo misliti na kako petje v izreki.«6 V argumentaciji Škrabčevega zavračanja izrazov rastoč in padajoč za fizikalno realizacijo, pravzaprav pa zaznavni vtis akuta in cirkum-fleksa, se, tako se zdi, razodeva njegov občutek, da za akut sploh ni potrebna rastoča tonska realizacija, za cirkumfleks pa ne padajoča. Гако pojmovanje je kot odgovor M. Valjavcu. in sicer dvema mestoma v njegovi veliki razpravi o slovenskem naglaševanju v Radu. Na prvem7 primerja Valjavec naglasno realizacijo slovenske besede butara in štokavske narodi; oboje mu zveni »skoraj enako«. Štokavski izgovor pa je Valjavec prikazal tako: naglašen zlog z rastočim intervalom dveh poltonov, prvi ponaglasni zlog na enaki višini kot tonski iztek naglašenega zloga, drugi nenaglašeni zlog nižji od prvega za dva poltona. Ob tem Valjavec opozarja, da je ponaglasni zlog visok tudi tedaj, če je kak zlog izpadel, navaja pa med primeri za potrditev te svoje misli tudi navadno enozložno besedo, namreč žalost. Da si je Valjavec akut predstavljal tonično rastoč, se vidi tudi iz njegove druge" pripombe. Tam beremo, da je akutirani samoglasnik na začetku nizek, »potem se pa neprestano dviga, tako da glas seže do naslednjega nenaglašenega zloga«. Valjavec je bil torej prvi, ki je opozoril na visok tonski položaj po-naglasnega zloga pri akutu. Tudi pri cirkumfleksu je Valjavec v nasprotju s Skrabcem govoril o tonskem poteku: na začetku je po njem « II). in Jezikovni spisi str. 7, 9; Cvetje 1/1880 12 b, X1I/1893 8bc, XVI1/189« 1 d; Jezikoslovni spisi str. 307—308. 7 Rad 47/1879, str. 24. » Rad 132/1897, str. 118. cirkumflektirani samoglasnik višji in nato neprestano pada, tako da interval znese dobro seksto. Škrabec, kot rečeno, ni hotel, da bi njegova izraza »potegnjeni« in »potisnjeni« za naglasno nasprotje akut—cirkumfleks kdo razumel v smislu naraščanja ali padanja glasu. Je pač dobro prisluhnil svoji dolenjski govorici. Ko je isto storil tudi Valjavec, je glede na fizikalno in slušno naravo tonskih potekov akutiranili in cirkumflektiranih samoglasnikov imel več razloga misliti prav na dviganje in padanje glasu.9 Škrabec je razmišljal tudi o problematiki tonemske realizacije v stavku. Že 1870 je pisal10 o naglasni različnosti dvočlenske sintag-matične enote tipa bela cerkev in Bela Cerkev. (V prvem primeru gre za prosto zvezo dveh besed v sporočilu, z močnejšim naglasom na cerkev, v drugem za stalno, tj. blokirano zvezo, sklop, z močnejšim naglasom na Bela.) V pojmovnem sklopu tipa stari oče mu je naglašeni a v stari kratek, čeprav ima beseda stari v samostojni rabi, tj. jezikovno, dolg naglašen a. O tem je govoril spet 1894:11 stavčni naglas, je pisal, se opaža »že na prvi od obeh besed, ki jih mi uporabljamo za en pojem namesto zloženke drugih jezikov«. Za primer navaja moja stâra mati (tj. taka, ki ima veliko let) proti moja stara mati (tj. babica). S stavč-nim naglasom je v teh primerih mišljena seveda stavčnofonetična realizacija sintaktičnih in pomenskih odnosov. Že v razpravi o glasu in naglasu12 je Škrabec zadel tudi na problem tonemske nevtralizacije. Zdelo se mu je, da se akutirane besede pod stavčnim poudarkom — s poudarkom meni tu pač posebno izrazitost, ne sintagmatično intenzitetno hierarhizacijo kot v primerih moja stara mati pa tudi besede z gravisom, tj. kratkim naglašenim samoglasnikom, izgovarjajo s posebnim stranskim poudarkom. Га stranski poudarek se po Škrabcu večkrat nahaja na ponaglasnem zlogu, »vender tako. da se ne more reči, da so pervi zlogi le dolgi, sledeči pa naglašeni«. Če pa ta stranski poudarek pride na sam naglašeni zlog (po Sveten Škrabec tak primer imenuje trohejski ritem), se »razloček mej potegnjenim in potisnjenim zlogom malo čuti, ali popolnoma zgublja«. " Zanimiva je še Škrabčeva pripomba, da je akut verjetno majčkeno daljši« od eirkumfleksa (Cvetje VI/1886 8d). Pripomba se nanaša na mesto v Miklošičevi VC. I, str. 355. 10 O glasu in naglasu, str. 14, Jezikoslovni spisi I, str. 20—21. 11 Str. 14. Cvetje X11I/1894 5 be. 1г V Jezikoslovnih spisih 1, str. 20—21. V zvezi z nevtralizacijo tonemov se je Škrabec večkrat dotaknil tudi naglasa v zvalniku; tako 1880 in 1895,13 drugikrat v zvezi z Valjavcem, ki je menil, da se v tem sklonu namesto akuta uporablja cirkumfleks. Po Škrabčevi misli je vokativ »res pravi imenovalnik tudi po svojem besednem naglasu«. Glede na to se po Škrabcu akut v imenovalniku ohranja tudi v sintaktičnem zvalniku. Spremembe, ki jih je mogoče opazovati v zvalniku akutiranih besed »pri klicavnem« ali »vprašavnem nagovoru«, Škrabec pripisuje stavčnemu naglasu. Take spremembe na-glasne podobe akutiranih besed pa po Škrabcu niso nič karakterističnega ravno za zvalnik, »saj more imeti različen stavčni povdarek tudi vsaki drugi padež«. Ta stavčnofonetična tipika akuta je v obeh slovenskih glavnih narečjih — dolenjskem in gorenjskem — po Škrabcu različna. Posebej glede zvalnika, pravzaprav torej ogovorilnega imenovalnika, je Škrabec glede dolenjskega narečja pisal že 1880,1,1 da »tudi klicalnik [...], ki se sicer ne razloči od imenovalnika, dobiva [...], ako se rabi sam zase ali pa tako, da je prva beseda v zvezi, dva povdarka (vsaj v Ribnici): fêta! тай ljuba! Jànêz! Začetni zlog more ostati dolg z nekoliko oslabelim naglasom: širina! Jože! Ako pa se ne kliče se silo in nepoterpežlji-vostjo, izgine pervi povdarek popolnoma in dotični zlog se skrajša.« Glede vprašalne modulacije tonema Škrabec pripominja, da se v takih primerih »končni zlog zatezuje in zavija, vendar ne, da bi dobil glasnik, ki je sam na sebi kratek, glas dolgega«. Škrabčeva razmišljanja o slovenski tonematiki so odličen nastavek za pravilno pojmitev tega problema. Posebne pozornosti zasluži glede na dolenjščino, tj. to, kar je Škrabec govoril, njegov odpor zoper pojmovanje, da bi akut bil tonsko rastoč, cirkumfleks pa padajoč. Čeprav moje raziskave tega problema še niso zaključene, bi se le dalo reči, da ima Škrabec za nekatere realizacije prav, ko govori o dvodelnem pojmovanju dolžin. Razlika med obema polovicama je res tudi intenzitetna, čeprav ne v tem smislu, kot govori Škrabec. Pravilno je opozarjal na neenakost dolenjskega in gorenjskega naglašcvanja (to tudi v distribuciji obeh tonemov), še posebno pa je Škrabec zaslužen za to, da je pri preučevanju tonemov upošteval naravno življenjsko polje besed, namreč mesto v stavku. 13 Cvetje 1/1880 5 cd; Cvetje XIV/1895 ?c (Valjavčev »Prinos...»). 14 O besedah z dvema poudarjenima zlogoma, Cvetje 1/1880 5 cd. Kmalu za Škrabcem, tj. leta 1911, se je s problemom slovenske tone-matike ukvarjal eminentni fonetik O. Broch; zdi se, ne da bi bil upošteval to. ker je bil ugotovil Škrabec. V Brochovi Slovanski fonetiki15 so nove ugotovitve o gibanju intenzitete in tona ne le v zlogih in besedah, temveč tudi v stavkih. Glede gibanja intenzitete so Broehove ugotovitve najprej v skladu z dotlej običajnimi: pritisk mu je pri akutu bolj ali manj rastoč, pri eirkumfleksu padajoč.16 Nova je ugotovitev, da je linija pritiska pri eirkumfleksu neredko dvovršna17 in da razporeditev izdišnega pritiska vpliva na sluh tako, »da se nam zdi akutirani zlog daljši od cirkum-flektiranega«.18 Broch govori o nedvomni splošni vzporednosti tonskega poteka in zračnega pritiska: pri akutu sta pri razločnem izgovoru obe liniji rastoči, pri eirkumfleksu padajoči. Slovenski tonemi so, pripominja, teže razpoznavni, ker so zanje značilni manjši intervali kot za srbohrvaške.19 (dede alotonosti slovenskih tonemov Broch pripominja, da je v navadnem ali hitrejšem pogovoru tonski potek naglašenih zlogov bolj izenačen. »K izgubi diferentnega tonskega poteka,« se mu je zdelo, »se posebno nagiba akutirani zlog. ki iz rastočega pogosto preide v skoraj vodoravnega, toda tudi pod cirkunifleksom zlog pogosto izgubi del tonskega poteka, in sicer zadnji, nizki del. Na ta način,« nadaljuje, »nastane novo tonsko nasprotje: četudi se padajoči in rastoči potek izgubita, vendarle ostane bolj ali manj razločen za cirkumfleks relativno visoki tonski položaj in za akut relativno nižji tonski položaj, kar je oboje bilo prvotno lastno samo začetnemu delu enega in drugega naglasa.«®0 Po Broditi se tonski potek samoglasnika nadaljuje tudi v sledečih mu glasovih m in 11r1 kako je s tem pri drugih zvenečih in soglasnikih sploh, pa ni povedano. 15 V delu Slavische Phonetik. 10 Slavische Phonetik, str. 325—326. 17 Jb., str. 325. 18 Ib., str. 326. Nanaša se na Miklošičevo VC I, str. 335: vrät — vrat. 10 lb„ str. 326. 20 Ib. Na str. 331 omenja »slabo naglašeni položaj«, v katerem se intervali med naglašenim in sledečim mu nenaglašenim zlogom različno intoniranih besed reducirajo na minimum ali se celo zlijejo. Poleg slabo naglašenega položaja pozna še »rahlo poudarjeni« položaj, v katerem so ti intervali izrazitejši. 21 Slavische Phonetik, str. 327. Glede sosednjih zlogov naglašenega zloga Broch ni mogel podati natančnejšega intervalnega razmerja. Za cirkumfleks ugotavlja le, da ima ponaglasni zlog po naravi nizek ton. Po akutu se naslednji zlog drži nekaj časa v višji tonski legi. Intervali so v teh primerih, pravi Broch, prav majhni. Vendar je po akutiranem zlogu mogoče najti tudi primere z nizko tonsko lego. Broch opozarja še na »muzikalno asimilacijo« v obliki zvišanega tona v zlogu neposredno pred cirkumfleksom: tako je za naloga poleg tonske oblike, kjer je prednaglasni zlog nižji od začetka naglašenega, našel pogosteje tudi obliko, da je prednaglasni zlog enako visok kot začetek naglašenega.22 rudi Broch si je zastavil vprašanje medsebojnega odnosa besednega in stavčnega tonskega poteka, tonemske in intonacijske realizacije. Za srbohrvaški mostarski govor, na katerega se sklicuje kot enakega slovenskemu, ugotavlja, »da podrejeni tonski poteki, tj. into-nacije zlogov, četudi ostajajo precej nespremenjeni, tonskih potekov višje enote, tj. stavka, ne ovirajo«.23 Dalje pripominja, da »tonski potek kadence delne poteke lahko zrahlja in zabriše [...]. V podobnih primerih je pogosto izredno težko določiti, ali je ton kakega zloga padajoč ali rastoč, l aka izguba delne intonaeije je v zvezi s koncentracijo stavčne intonacije na koncu stavka. Značilna muzikalna oblikovanost stavčnega konca ali posameznih logično izstopajočih delov stavka — posebno psihologičnega predikata —, medtem ko se drugi deli stavka, ki so kot vezni člen, zlijejo v bolj ali manj enolično tonsko ravnino [...), to je pojav,« pravi Broch, »ki dajejo zanj drugi slovanski jeziki bogato gradivo.«24 Za primer v slovenščini navaja Broch besedo modrost na koncu vprašalne stavčne intonacije: tonski potek le-te je v povedni stavčni intonaciji padajoč, v vprašalni pa »razločno rastoč«, medtem ko se padajoči značaj cirkumfleksa ohranja v pojemajoči moči pritiska. Tako zmaga za vprašanje nujna intonacija stavčnega konca nad običajno zlogovno intonacijo, končuje Broch." Vprašanja, ali je »za dolge naglase [t|edanje (ljubljanske) slovenščine pojmovati kot bistveno lastnost muzikalni ali ekspiratorični moment«, Broch v tej zvezi ni rešil. 22 lb. 23 Ib.. str. 528. 24 Ib., str. 329. 25 Ib.. str. 330—351. Ko razpravlja o dvozložnili penultiniah. Broch ugotavlja, da je v besedi Tone padajoči interval med naglašenim in nenaglašenim zlogom (pač v kadenčnem delu) večji kot pri besedi tone, da pa se ta intervala v slabo naglašenem položaju reducirata na minimum ali pa se sploh izenačita«. Tako spet pride do nasprotja visoki — nizki ton.26 Clede ne v t r a 1 i z ac i j e tonskih oblik dvozložnili tonemsko različno naglašenih besed pri vprašalni stavčni intonaciji (v formuli nizek — višji) Broch pripominja, da se to dogaja samo v hitrem vsakdanjem govoru, ne pa tudi pri razločnem izgovoru.27 I tikaj zaslužita biti navedeni še dve Brochovi ugotovitvi: da eno-zložni stavek »v okviru enega zloga ponavlja tonski potek vprašanja«;28 in da jezikovno dolgi naglašeni zlogi v stavčni intonaciji lahko izgube ne le svojo dolžino, temveč tudi svojo naglašenost.29 Kot se vidi, je Broch načel najvažnejše probleme, ki vstajujo pred raziskovalcem slovenske tonemičnosti. Na splošno je mogoče reči, da je Broch za pravilno pojmitev te problematike zelo zaslužen, žal le, da njegovih ugotovitev pozneje dolgo niti niso prav nadalje razvijali niti jih spopolnili ali popravili. ( J. J. Mikkole Praslovanska slovnica je npr. prinesla samo na Valjavca opirajoče se mnenje, da se slovenska akut in cirkumfleks ločita od hrvaških le »po manjših intervalih«.80 Pač pa nas nekaj odškoduje R. Ekblom.31 Za akut piše, da je zanj »značilno razmeroma slabo dviganje« tona.82 Bolj zanimiva je njegova grafična upodobitev obeh slovenskih naglasov: cirkumfleks je prikazan z rahlo konveksno proti desni padajočo črto v srednji tonski legi, akut kot ravno rastoča črta v nizki tonski legi.83 Tonske lege je Ekblom torej dobro opazoval.) Če gledam na Brochove ugotovitve s stališča svojih raziskovanj slovenske tonemike, je mogoče pritrditi njegovi ugotovitvi, da je glede na pritisk cirkumflektirani samoglasnik pogosto res dvovršen, vendar je 20 lb„ str. 334. 27 Ib.. str. 332. » II). 29 lh.. str. 333. 30 Heidelberg 1913. str. 132. 81 Zur Physiologie der Akzentuation langer Silben im Slavo-Baltischen, Uppsala-Leipzig 1922. 82 L. е., str. 7. 8S Ib., str. 32. enako tudi z akutom. Zdi se vendar, da ne eno ne drugo ni odločevalno, ker imam za ljubljanski govor tako pri akutu kot pri eirkumfleksu zaznamovan tudi enovršni izgovor.34 Glede dolžine naglašenili cirkumflek-tiranih oziroma akutiranih samoglasnikov je treba reči. da ni ne vem kako konstantna, daljšost akutiranega samoglasnika pa je mogoče dokazati tudi na akustičnih fotografijah glasov.35 Eksperimentalna fonetika potrjuje tudi Brochovo trditev o položajni nevtralizaciji tonskega poteka pri akutu in eirkumfleksu, kar ima za posledico, da razliko med enim in drugim ohranja samo še različna lega , obeli potekov.30 Broch si je tipični tonski potek akuta oziroma cirkumfleksa v bistvu le predstavljal kot rastočega oziroma padajočega, lak potek je sicer j mogoč, ni pa najtipičnejši. Na splošno se da reči, da je oblika tonskega poteka močno odvisna od stavčne intonacije. Opozoriti je treba tudi na primere, kjer je cirkumfleks realiziran nižje od akuta ali enako visoko, pa distinktivno vlogo prevzame tonska podoba naglašenega zloga.37 Vse je res, kar Broch trdi o odnosu naglašenili in nenaglašenih zlogov. Vendar so stvari še bolj zapletene, zato je rešitev tega vprašanja mogoče podati samo v okviru širše razprave. Tudi višina intervala med naglašenim in nenaglašenim zlogom je odvisna od stavčne intonacije. Na splošno se lahko reče, da se v stavku, ki nima posebej poudarjenega zloga, tak interval od začetnega takta, kjer je največji, proti koncu manjša in iz pozitivne diference (to imamo, ko je nenaglašeni zlog pri akutu višji od naglašenega) na koncu skoraj redoma preide v nega- 34 Prim. slik. pril. t (str. 90—92). Intenziteta se meri od črtkaste črte. Dve črti pri intenziteti zaznamujeta meji nihanj. Številke pred podobami podajajo enoto iz raziskovalnega gradiva, pri nestavčnih navedkih pa kažejo na sobese-dilo, v katerem se nahaja; to je natisnjeno po zaporedju številčnih vrednosti za slikovnimi prilogami na koncu tega članka od str. 105 dalje. 35 Prim, slikovno prilogo 2. Daljšost akuta je očitna v nekadenčnem in ne-polkadenčnem položaju (prvi dve podobi v vsaki vrsti). 30 Prim. slik. prilogo 5. Strnjena črta zaznamuje cirkumflektirani, črtkasta akutirani in pikčasta nenaglašeni samoglasnik. Intonacijski poteki so nespačeni. Za merjenje višinskih razlik slu/i tudi pri podobah intonacij vodoravna črtkana črta pod ponazoritvami tonskega poteka. Ta podoba kaže primere tonskih potekov za akut in cirkumfleks, ki so blizu nevtralizaciji. Da bi bila primerjava lažja, je tonski potek akuta (št. 545 in 555) podan še enkrat ob eirkumfleksu (št. 544 in 550). 37 Glej slik. prilogo 4. Za rastoče ali padajoče poteke prim. slik. prilogo 3, za višino realizacije pa 4. tivno.38 Drugače je seveda, če je v intonacijskem segmentu taka poudarjena beseda, potem ima pač ta lahko največji, redoma pa povečan interval med naglašenim in nenaglašenim zlogom.39 Glede Brochove ugotovitve o vplivanju stavčne intonacije na tonsko realizacijo tonemov je treba pripomniti, tla so njegove ugotovitve pravilne. Besedni tonski potek stavčnega res ne ovira, ga pa močno preoblikuje. posebno tudi v tonskem razmerju naglašenih in nenaglašenih zlogov, kolikor niso na stavčnofonetično relevantnih mestih, tj. v polkadenci in kadenci, kjer se tonski poteki obeh tonemov močno približujejo.40 Za kadenco je to opazil že Broch, eksperimentalno potrditev pa smo dobili tudi v Voduškovi razpravi (II. slikovna priloga) vsaj v črtežih za J. Riglerja, P. Ramovša in J. Modra za polkadenco, in v podobi III za kadenco vsaj v črtežu Ramovševega izgovora (vse pa tudi le za oksi-tonične besede). Po mojih izkušnjah pa je težko pritrditi Broehovi in pozneje še Sovre-tovi misli, da se besede v komunikacijsko manj važnih delili sporočila »zlijejo v bolj ali manj enolično tonsko ravnino«. To velja do neke mere dejansko le za tako imenovani prehodni del stavka (tj. za del med izhodiščem in jedrom), sicer pa je tonemičnost prav dobro ohranjena. Potrdilo za to mi niso le realizacije v vzorčnih41 stavkih, temveč tudi v takih iz večje strnjene pripovedi.42 Mislim da Broch tudi nima prav, ko meni, da pri cirkumflektiranem zadnjem zlogu besede v antikadenci varuje tonemsko nasprotje do akuta pojemanje zvočnega pritiska, medtem ko bi pri akutu le-ta rastel (prim, slik. pril. 9, kjer se vidi, da je pritisk v obeh primerih konkaven, razlika med akutom in cirkumfleksom pa najostrejša v tonski legi. 3S Prim. slik. prilogo 5. Celotni takt, tj. naglašeni zlog in sledeči mu ne- naglašeni (do naslednjega naglašenega), je vsakokrat nižji od predhodnega; pâse je kot rahlo poudarjen. Pazi tudi na intervalne razlike. 39 Prim. slik. prilogo 6. Primerjaj jo s prilogo 5, tla ugotoviš, kako po-udarjenost povečuje intervale v taktu. Kateri zlog je poudarjen, nakazuje tudi podčrtana črka naglašenega samoglasnika. 40 Prim. slik. priloge 4 (618, 616), 5, 6 in 7. Vse kažejo približanje tonskih potekov v kadenci in polkadenci (to spoznaš tudi v črkovnem zapisu po tem, da je pri kadenci za besedo pika, pri polkadenci pa vejica; besedo v absolutnem zučetku stavka nakazuje velika začetnica). 41 Vzročni so kot Krava se pase..., Starček čaka..., Tak junak... in Zvečer se clan... Za tonske poteke glej priloge 5, 6, 7 in sploh primere, ki podajajo tonske poteke celih stavkov. 42 Prim. slik. pril. 8. Znak # pomeni, tla je na tistem mestu slika skrajšana. K Brochovi ugotovitvi o razlikalt med Töne in tone v hitrem govorjenju, po kateri je cirkumflektirani o nasproti zlogu ne višji kot akutirani. je pripomniti, da to res drži. Pravilno je Broch tudi ugotovil izrazitejšo realizacijo tonemskega nasprotja v energičnejšem izgovoru.43 Popolnoma ustreza resnici tudi Brochova pripomba, da pod močnejšim ekspiracijskim pritiskom za njegovo uho ni padajočega dela tonskega poteka za cirkumfleks v besedi Tone. To omenjam posebej glede ч na neko mesto v Voduškovi razpravi.44 Posebno pomembno v Brochovih pripombah k slovenski tonemiki je njegovo dosledno upoštevanje položaja besede v stavčni govorni verigi in v tipu stavka, tj. takega z vprašalno in takega s povedno stavčno intonacijo, kot bi rekli danes. Mimogrede je upošteval tudi emocionalno obarvana tovrstna sporočila. Tako npr. pripominja, da so v »jezi ji veni razpoloženju intervali in energija večji (kot v indiferentnem normalnem), da pa glavna linija intonacije vendarle ostane ista«.45 Redko kateri nadaljnji raziskovalec slovenske tonemičnosti je upošteval raznovrstne stavčne položaje raziskovanih besed s tonemskim izgovorom in se tudi zato sam ogoljufal za pravilna dognanja. Leta 1931 je tudi slovenske tonemske razmere obravnaval R. Jakobson,40 prvikrat s stališča fonologije, čeprav je seveda že Vodnikovo odkritje slovenskih tonemov hkrati fonološko (prini. Ga prime v.a vrut ~ in ga nese do orât), pozneje pa je na čiste opozicije tonemov opozarjal še Škrabec, z nasprotjem Tone — tone pa operiral tudi Broch. Jakobson uvršča slovenske kranjske govore med politonične jezike,47 ki hkrati štejejo more4" (kakor sta pri nas te stvari v bistvu pojmovala že Svetec in Škrabec). Jakobsonu je nasprotje med akuloni in cirkumfleksom korc-lacija tonskih potekov49 (torej drugače kot Sveten in Škrabcu). Jakobsonovo pojmovanje slovenskega naglaševanja kot takega, ki šteje more, je s teoretičnega stališča sprejemljivo, vendar v akustičnem pojavu ni ničesar takega, kar bi to domnevo potrjevalo. Posebno težko < « Prim. slik. pril. 10. 44 Linguistica IV. str. 27, mesto o samo rastočem tonskem poteku eirkum-flektiranih samoglasnikov. 45 Slav. Phon., str. 350. » TL P 4, 1931. 47 L. c., 170—171. 4* L. c., 167. 49 L. е., 173—174. je sprejeti tako pojmovanje, če pomislimo na narečja, ki imajo tonemsko nasprotje iudi na kratkih zlogih. Da bi v teb primerih bil druga mora naslednji nenaglašeni zlog, bi bilo dokazano le s tem, ko bi se obnašal drugače kot posttonični zlog za dolgim naglašenim. Takega potrdila pa ne poznam. Po Jakobsonu naletimo v literaturi na važne izjave o naravi slovenskih tonemov šele pri Ramovšu. Leta 1953 je v svoji razpravi o dolenjskem narečju50 skušal podati svoj slušni vtis o obeh tonemih ne le z besedo, temveč tudi z grafično ponazoritvijo. »Zlogi pod ' imajo,« piše Ramovš, »nizek ton; spočetka ton celo pada in šele po prvem intenzitet-nem višku, ki mu sledi kratka tonična uravnanost, se pričenja rastoče dviganje.« Glede nenaglašenih, posebno predtoničnih zlogov tam beremo, da so »v muzikaličnem pogledu visoki, da, običajno so višji kot akcentu-irani«. Istih nazorov je bil Ramovš tudi v svojih Dialektih;51 dolenjska tonična in intenzitetna dvovršnost mu je nasprotje gorenjski enovršnosti. Kako si je predstavljal dolenjsko tonično zakrivljenost, se vidi iz njegove grafične upodobitve obeh akcentov: akutirane toneme ponazarja s konkavnim, cirkumflektirane pa, kot že pri Brochu, s konveksnim lokom.52 Posebno naj poudarim Ramovševo opozarjanje na razliko med akutom in cirkumfleksom v tonski legi (akut nizek, cirkumfleks visok), poleg tega, da za akut izrecno pove, da se na začetku tonično »celo« spušča. Ce odštejemo ta »celo« in dejstvo, da si je vse tonske podobe naglašenih zlogov predstavljal na isti tonski višini, in zmeraj z istim naklonskim kotom, je Ramovševo spoznanje zelo dragoceno. Tisto o dvo-vršnosti sicer ne drži zmeraj, vendar pogosto, hkrati pa ne le na Dolenjskem, temveč tudi v Ljubljani in na Gorenjskem.53 Tri leta po Ramovšu je v Slavii (XIV, 1936/37) obravnaval slovenske toneme lsačenko: »Za razločevanje obeh intonacij, t. i. rastoče in t. i. padajoče se v slovenskem jeziku poleg časovnega dviganja oz. padanja melodije uporablja tudi naraščanje oz. upadanje glasovne jakosti v ve- M Kratka karakteristika slovenskega narečja na Dolenjskem, Sbornikb \ъ česti, na prof. L. Miletič, Sofija 1933', str. 1*54. 51 Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti, Ljubljana 1935, str. 107 in 124. 52 Prim. slik. pril. 11. - 53 Prim. slik. pril. 12. liko večji meri kakor v srbohrvaščini.«54 To je pojmovanje, ki skuša nekako združiti Svetec-Škrabčevo pojmovanje o intenzitetnem nasprotju z Valjavčevim o tonskem. Kar se tiče njegove objektivnosti, je na podlagi eksperimentalnofonetične dokumentacije res mogoče ugotoviti ekspira-torno izrazitost intoniranih zlogov nasproti neopaznosti neintoniranih, da bi pa sama intenziteta kaj reševala, je težko mogoče, razen kolikor ne vpliva na jasnejšo percepcijo tako ali drugače intoniranih zlogotvornih glasov. Treba pa je v tej zvezi še rešiti vprašanje intenzitete poakutira-nega zloga, ki jačinsko pogosto dovolj izstopa in, kot je opozoril že Škrabec, л- nekaterih primerih sploh odvzame vsakršno naglasno izrazitost prvotno naglašenemu zlogu. Zapeljivo bi bilo po zgledu na srbohrvaščino slovenske akutirane zloge imeti za postakcentuirane (ponagla-šene); vendar ta razlaga za slovenščino odpade že zaradi nasprotja tipa urût — Drat, ni pa zanjo prav tako ne eksperimentalne potrditve. I Glede kratkih naglašenih zlogov Isačenko piše: »Izrazitost zadnjega zloga zaradi dinamične naglašenosti nima besednorazlikovalne vloge, temveč je besednorazmejitveno«,55 mnenje, ki je odslej splošno sprejeto.56 Čudno je, da ima Isačenko »slovenski jezik (in sicer knjižni kot tudi celoto njegovih narečij) za jezik, ki ima muzikalne naglase«5' — trditev, ki bi jo bilo komaj mogoče dokazati. Leta 1959 je slovensko tonemičnost obravnaval veliki fonolog A. S.Trubeekoj.58 Od Jakobsona prevzema misel o politoničnosti in o štetju mor v slovenskem jeziku. Slovenski jezik uvršča med tiste politonične jezike, »ki pri dolgih nosilcih zlogov razločujejo dva naglasna načina. Pri tem je fonetični ustroj,« pravi Trubeckoj, »teh naglasnib načinov nebistven. Bistveno je le, da sta začetek in konec dolgega zlogotvornega glasu obravnavana različno; pri tem ima to različno obravnavanje razločevalno vrednost ne glede na to, ali gre pri tem za muzikalno ali za ekspiratorično poudarjanje ali nepoudarjanje začetka pri eni, konca pri drugi vrsti naglasa.«59 Kot se iz citata vidi. Trubeckoj dopušča tako ekspiratorično kot tonično razlago slovenskih tonemov, verjetno pod vtisom Isačenkovih ugotovitev. ' 54 L. c., str. 47. 55 L. c., str. 55. 50 Sprejema ga npr. tudi Sovrè v razpravi, navedeni pri št. 92. 57 L. c., str. 47. 5B Grundzüge der Phonologie, Prague 1959. 59 L. е., str. 172. Istega leta kot 1 rubeekoj je slovenske tonemske razmere obravnaval še enkrat A. V. Isačenko.00 Pri enozložnieali Isačenko ponazarja tonski potek — spet pač le na podlagi ušesne fonetike — akuta z aa, cirkum-fleksa z aa.61 To je v glavnem tako, kot si ga je predstavljal, sicer le pri dvo- in večzložnicah, že Valjavec. Interval med skrajnima točkama tonskega poteka znaša po Isačenku eno tereo, pri eirkumfleksu pa oktavo. Rastoči značaj akuta v izoliranem izgovoru dvozložne besede (verjetno je s tem mišh^n izgovor, ki ga dobimo, če komu rečemo: »Povej...«) podaja za del koroških narečij s poševno, od leve proti desni dvigajočo se črto in višjo piko za njo. S tem hoče povedati, da v naglašenim zlogih ton neprenehoma raste, da pa je tonični in intenzitetni višek dosežen šele v naslednjem, namreč nenaglašenem zlogu. Zaradi tega je Isačenku tonemičnost besedna, ne zlogovna. Sedaj pa se je moral vprašati, kateri del tonskega in intenzitetnega poteka je aktiven in kateri pasiven. Z drugimi besedami: kateremu pri-tiče razločevalna vloga. '\ nasprotju z nekim mestom v Ramovševih Dialektih62 (Ramovš se je pri tem opiral na fizikalna dejstva) prihaja Isačenko do sklepa, da je »melodični višek na končnem zlogu za (ljudi, ki govore ta rožanska narečja) samo mehaničen in sam po sebi razumljiv pojav, ki spremlja rastoči ton na debelskem zlogu«.63 Isačenko je opazil tudi stavčnofonetično pogojeno alternacijo akuta. Po njegovih opažanjih se na koncu stavka namesto akuta govori cirkumfleks. To pa da ni tako le v koroških narečjih slovenskega jezika, temveč tudi v drugih njegovih narečjih in tudi v knjižnem jeziku.64 Pri tem se sklicuje na mesto v Ramovševi kritiki, v kateri je Ramovš razpravljal o E. Sieversa razpravi »Staroslovanska verzna besedila Kijevskih lističev in Brižinskih spomenikov«.65 To mesto611 pri Ramovšu je nastalo kot odgovor na Vasmerjevo priporočilo, naj se posveti pozornost intonacijskim 60 Narečje vasi Sele na Rožu. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani, 16. Filološko-lingvistični odsek, 4. Ljubljana 1939, str. 16—24. 61 L. е.. str. 17. 62 Dialekti, str. 14. 6:1 Narečje .... str. 18. 64 Ib.. str. 20. Torej se namesto rastočega tonskega poteka govori padajoči. Isto je za /.iljsko narečje že pred tem ugotovil Grafenauer (Archiv 27/1905, str. 198). "■"> Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. VII/1928. str. 160 do t (»S: O jeziku v brižinskih spomenikih. - «• O jeziku .... str. 167. spremembam žive slovenščine v stavčnili zvezali.07 »Jasno je,« piše Ramovš,08 »da tudi v slovenskem jeziku vrsta stavka in govorni način vplivajo na intonacijo posameznih, pomensko važnih besed v stavku. Tako padajoča intonacija lahko preide v rastočo, rastoča pa navadno v ravno, le redko v počasi padajočo. Poleg tega je pa tudi vse to samo individualno.« končuje Ramovš. Ionski potek pri sicer akutirani dvozložni paroksitonični besedi, ki pa je zaradi položaja na koncu stavka postala cirkumflektirana, podaja Isačenko s poševno navzdol nagnjeno premico in niže ležečo piko. Pri paroksitonični tro- in večzložnici pa s tako poševno rastočo črto in s piko nad njo za ponaglasni zlog, pod njo za prednaglasne(ga).09 — Pri aku-tiranih štirizložnicah z naglasom na predpredzadnjem oziroma prvem zlogu ima po njem ponaglasno zložje različne oblike: prvi ponaglasni zlog je višji, drugi pa na višini tonskega izteka naglašenega zloga; prvi ponaglasni zlog je v višini tonskega izteka naglašenega zloga, drugi pa nad njim; prvi ponaglasni zlog je nižji od tonskega izteka naglašenega, drugi v enaki višini kot iztek tonskega poteka naglašenega zloga, tretji pa je nad njim.70 Na koncu Isačenko pripominja, da se v slovenskem jeziku dolžina vedno občuti iktično. »Če pa manjka dolgi zlog, se v rožanskih govorili (kakor v knjižnem jeziku) naglašuje zadnji zlog; za tak naglas tudi sedaj trdi, da ima samo razmejevalno, in ne razločevalno vlogo.71 Ker je o Isačenkovih pogledih na koroško in slovensko tonematiko še istega leta razpravljal 1. Grafenauer,72 naj sam komentiram samo tiste stvari, ki jili Grafenauer ni, pa so vendarle potrebne komentarja. Prvo tako dejstvo je Isačenkova trditev, da se na koncu povedi namesto akuta govori cirkumfleks. Tej ugotovitvi po mojih izkušnjah ni mogoče pritrditi, če nam je bistvo nasprotja med akutom in cirkum-fleksom razlika sploh, ne pa tonski potek navzgor ali navzdol, kakor stvar v bistvu pojmuje Isačenko. V kadenčnem delu stavka je glavna smer tonskega poteka sicer za oba tonema lahko res enakšna, vendar se razlika med njima večinoma ohranja v naklonskem kotu ali v relativni višini obeli * 07 Berichte über die Verh. der sächs. Akad. d. Wiss., pilil.-hist. Kl. "6, 2, str. 58. 08 Na mestu, navedenem pod 65. 0B Narečje..., str. 20. 70 Ib.. str. 20--21. 71 Ib., str. 21 in 24. 72 Cas. Revija Leonove družbe, 33—1958/1939, str. 281—282. realizacij,73 dokaj pogosto, posebno pri poudarjenosti, pa je ohranjen tudi različen tonski potek.74 Hkrati je v zvezi z navedeno Ramovševo pripombo treba povedati, da take alternacije osnovnih tonemskih oblik niso toliko posledica individualnih govorcev, temveč ravno stavčnofonetičnih položajev. — Prava škoda je, da Vasmerjevega opozorila na stavčno-fonetično odvisnost tonemskih realizacij skoraj nobeden poznejših raziskovalcev ni upošteval, ali pa le malo. Glede Isačenkovega pojmovanja tonskega poteka pri cirkumfleksu (ravna, poševno padajoča črta) velja pripomniti, da je manj primerno naravi stvari od Brochovega; razumeti ga je mogoče le s stališča lika, ki ga tvori sosledje naglašenega samoglasnika in sledečih mu nenaglašenih. Grafenauer je potrdil Isačenkovo mnenje o tonskem odnosu naglašenih in nenaglašenih zlogov pri akutiranih dvo- in večzložnicah, namreč, da je ponaglasni zlog višji od tonskega izteka, naglašenega samoglasnika ali pa enako visok. Tak odnos pa po Grafenauerju ni značilen le za rožansko narečje, temveč tudi za »druga slovenska narečja z dvojno muzikalično intonacijo«. Pri tem izrecno opozarja na gorenjski govor Breznice pri Žirovnici. Iz Grafenauerjevega grafičnega prikaza tonskega poteka75 enega stavka se vidi, da se pod stavčnim poudarkom akutirani zlogi, ki so že tako nižji kot cirkumflektirani, začenjajo še nižje, in da ponaglasni zlog jezikovno akutirane besede na koncu stavka v nasprotju s položajem v njega sredini lahko nižji kot tonemsko padajoče akcentu-irani zlog. Posebno pomembna pa je Grafenauerjeva pripomba, da v ziljskem brdskem narečju »glas v [.. .| dolgem naglašenem zlogu sploh ne raste, temveč šele v naslednjih zlogih«, kakor je bil sicer že 1905 omenil v Jagi-cevem Archivu. Te tonske poteke je ponazoril, kot kaže skica 16. Na omenjenem mestu v Archivu pa beremo: »Naglaševanje v brdskem narečju je v osnovi enako muzikaličnemu naglaševanju slovenskih kranjskih narečij, ki so podlaga knjižnemu jeziku. Glavna razlika je kratki akcent ziljskega narečja.«70 Glede na Isačenkova razglabljanja o iktusu v ponaglasnem zlogu akutirane besede je vredno navesti še drugo mesto iz te Grafenauerjeve 73 Prim, razlike pri sicer navzdol obrnjenem tonskem poteku akuta in cirkumfleksa na slikovni prilogi 13. 74 Prim. slik. pril. 14. 75 Prim. slik. pril. I1»: poudarjeni besedi sta molze in dobro. - 76 Archiv 27/1905, str. 198. razprave, ki govori o dvojnem naglasu: »Dvojni naglas v ziljskem narečju [. ..] v dvozložnili besedah in v besedah, ki naglašujejo predzadnji zlog [...]: prvi zlog je močnejši, drugi, prvotno naglašeni, višje nagla-šen |...]. Tako je danes dvojni naglas edina oblika rastočega akcenta v Ziljski dolini, samo da je ekspiracija stranskega naglasa pri kratkem naglasu šibkejša kot pri dolgem. Podobno je tudi v večzložnih besedah, pri katerih je glavni naglas na zlogu pred predzadnjim zlogom: pri teh besedah ima glavni naglas vedno drugi, rastočemu glavnemu naglasu sledeči zlog šibkejši, toda višji, kratko padajoči naglas: žingrada, oévarcû [...]. Zaradi rednosti tega pojava tega stranskega naglasa ne zapisujem,« končuje Grafenauer,77 ko opozori še na to, da je dvojni naglas odkril že prej Oblak. Joda vrnimo se h Grafenauerjevi recenziji Isačenkove knjige. Glede nenaglašenih zlogov Grafenauer ugotavlja, da so v pred- in ponaglasnem položaju pri akutu višji, pri cirkumfleksu pa nižji od naglašenega zloga. — Pripomba o položaju nenaglašenih zlogov je deloma odgovor na Bro-chovo negotovost, ki za to ni mogel podati kakega »določnega razmerja«, pripomba o položaju nenaglašenih zlogov pri cirkumflektirani besedi pa je hkrati odgovor — pravilen — na spredaj navedeno Ramovševo mnenje o tej zadevi, ki 11111 je narekovalo vse nenaglašene zloge (razen zadnjega, na koncu stavka) zarisati nad cirkumflektirano naglašenim zlogom. — Grafenauerjevo mnenje o višinskem razmerju samoglasnikov cirkuin-flektirane besede se zdi zelo naravno, in tako je konec 90-tih let moral pač misliti tudi Valjavec, ko je pozornost bralca obračal bolj 11a posebni tonski potek ponaglasnih zlogov akutirane besede.78 S stališča sedanje naše obveščenosti je glede tega treba pripomniti, da ima Grafenauer načeloma prav, kolikor ne gre za polkadeneo (tudi v sklopu povedne stavčne intonacije) ali pa za vprašalno intonacijo, pri kateri so ponaglasni zlogi pri akutu in cirkumfleksu tonsko načeloma nad naglašenim (bodisi akutiranim bodisi cirkumflektiranim) zlogom.7" Poseben primer so tudi — jaz bi jih imenoval — četrtkadence. V vseh takili primerih pomaga razpoznavati akut od cirkumfleksa manjši tonski interval naglašenega zloga in sledečih mu nenaglašenih, medtem ko je tonski potek naglašenih zlogov načeloma nevtraliziran (in sicer v smeri k akutski obliki). 77 I,, е., str. 222. 78 Rad 130/1897. str. 118. 7B Prim. slik. pril. 17. Leto 1939 je znamenito tudi po tem, da je takrat slovensko tone-matiko predstavil z eksperimentalnofonetičnega stališča F. Bezlaj.80 Od Valjavea in Brocha do Isačenka in (v glavnem) Ramovša se v nasprotju do Svetca, Škrabea in Grafenauerja vleče veriga pojmovanja, da je izraze rastoč in padajoč za akut in cirkumfleks treba pojmovati tudi tonično. Tudi Ramovšu je bil akut padajoče-rastoč samo v dolenjskem narečju, medtem ko je na splošno govoril o rastoči in padajoči intonaciji glede na to, ali gre za akut ali pa za cirkumfleks. Prav Ramovševo mnenje je vplivalo tudi na Bezlajevo pojmovanje te problematike in. zdi se, tudi prejudiciralo raziskovalne rezultate, ki so sicer spričo tedanje tehnike v eksperimentalnofonetičnem delu zahtevali toliko truda. Bezlaj je raziskoval tonski potek 205 primerov štirih poizkusnih oseb, kakor nekoč Ekblom »predvsem v kratkih stavkih, ki so se začenjali s »To je...«. Poizkttsne osebe sta z Ramovšem šolala, iz pridobljenega slikovnega gradiva pa skupaj odbrala tiste primere, ki so se jima zdeli pač najtipičnejši.81 Ker je to metodo v prvi fazi82 svojih raziskovanj o slovenski tone-matiki pozneje uporabil še Vodušek, ne bo odveč, če pripomnim, da pride na ta način beseda, ki jo raziskujemo, v neugoden, namreč ka-denčni del stavčne intonacije, kjer se tonska podoba naglašenili in ne-naglašenih zlogov silno močno — kakor je bilo pred tem, kot smo videli, že večkrat opaženo — podaja stavčni intonaciji. Tega dejstva se Bezlaj ni dovolj zavedal, kakor nam spričujejo njegove na Brocha spominjajoče besede, da »se besedna melodija do določene mere podreja vsej stavčni liniji«, kar pa da ni velikega pomena83 (kot je v zvezi s citirano pripombo o Vasmerju menil tudi Ramovš). O tonskih realizacijah obeh tonemov Bezlaj sporoča naslednje: cirkumfleks ima rastoče-padajočo, ravno (z eventualnimi nihanji navzgor in navzdol) in padajočo realizacijo; akut ima rastočo, padajočo, padajoče-rastočo in ravno rastočo tonsko realizacijo. Kot je pripomnil Vodušek,8J je s tem praktično velika podobnost med akutoin in cirkunifleksom. Posebno čudno se poznavalcu zdi dejstvo, tla m Oris slovenskega knjižnega izgovora, Ljubljana 1939. 81 Avtorjeva ustna izjava piscu te razprave. 82 V tej je pripravljal poročilo za piranski slavistični shod leta 1960 (prim. Linguistica IV, str. 22). 83 Vse v Orisu, str. 97. 84 Linguistica IV, str. 21. b Slavistična revija HI je Bezlaj za akut našel primere z rastočim tonskim potekom (celo na prvem mestu). Škoda je, da za različne tonske poteke tonemov ni dal podatkov glede na položaj v govornem segmentu (stavčni intonaciji), saj je nekaj primerov posnel tudi v nekadenčnem položaju. Ali je bil ta hkrati tudi polkadenčni (naštevalni), prav tako ni jasno, vse to pa bi bilo dvignilo vrednost njegovega poročila. Tu, v stavčnofonetičnem položaju, bi bil prej našel kriterij za različne tonske realizacije tonemov (prim, njegovo opombo, da je rastoče-padajoča realizacija akuta odvisna od položaja na koncu stavka)85 kot v mnenju, da so omahovanja v tonskem poteku odvisna »od energije izgovora«,80 čeprav si je s tem faktorjem včasih res mogoče razložiti kako varianto tonenta. -— Zanimivo in v skladu z Ramovševim pojmovanjem tonskega poteka dolenjskega akuta je Bezlajevo mnenje, da jc padajoče-rastočo realizacijo akuta mogoče razložiti z dolenjskim narečnim vplivom na izgovor Ljubljane.87 — Bezlaj tudi ni delal razlike med oksitoniranimi in baritoniranimi besedami. Na koncu Bezlajcve knjige je grafično reproduciranih 28 tonskih potekov za cirkumfleks in 23 za akut. Ob natančnejšem študiju teh ponazoritev se za cirkumfleks opazi v glavnem konveksna oblika tonskega poteka, le v dveh primerih gre za ležeče sigmatičnega, kar je prav tako mogoče imeti za konveksnost.88 Konveksno tonsko podobo ima tudi večina akutiranih besed, le da je pogosto desno pridvignjena. Približno enako pogosto je akut realiziran kot poševno navzgor rastoča premica, le v treh primerih pa je oblika padajoča ali padajoče-rastoča.80 fz teh dejstev je mogoče sklepati, da poskusne osebe sploh niso govorile akuta (izvzeti je treba le tri zgoraj omenjene besede), temveč nekaj, kar naj bi bilo rastoče. Naštete rastoče oblike so še posebej dvomljive, če pomislimo, da so po vsej verjetnosti pridobljene iz kadenčnega položaja. Za ljubljanski govor pri normalnem govorjenju jaz nisem dobil nikoli takšnih krivulj, in tudi Vodušek jih navaja v glavnem le za poskusno osebo iz Horjula;80 vendar je tudi pri tej vprašanje, ali kot slovenist in nekdanji fonetični praktikant pri svojem izgovoru ni bila vplivana po Ramovševi predstavi o tonski rastočosti akuta. Po moji ušesni zaznavi 85 Oris ..., str. 98—99. 80 Ib., str. 97. 87 Ib.. str. 98. 88 11).. str. 104 (dan), str. 107 (ropota). 80 Ib.. str. Ill in 112 (kosa), str. 114 (kükavica). wl Linguistica IV (v prilogi). izgovora Voduškovega informatorja iz Horjula bi rekel, da se njegova oblika izgovora akuta ne loči od splošne slovenske. Glede na nenavadne Bezlajeve ponazoritve tonskega poteka akutiranih besed je po mojem nemogoče iskati razloge morda v dejstvu, da bi se bila v času od 1938 do 1962/63, iz katerega so moji posnetki, spremenila narava slovenskih tonemov. Vojna in čas po nji nista k spoznanju slovenske tonemičnosti prispevala ničesar. Nasprotno: zdi se, da so se v tem času iz splošne zavesti izbrisala skoraj vsa pozitivna spoznanja o teh zadevah, ostala pa samo tista iz Bezlajevega Orisa. Tako si je mogoče razlagati npr. Voduškovo izjavo, da so do njega o slovenski tonematiki nasploh napačno mislili.91 Spričo tega je toliko pomembnejša razprava M. Sovreta o slovenskih tonemih (iz leta 1956).92 Njej gre zasluga, da je problem spet spravila na dnevni red, hkrati pa dala tudi primerno razlago tonemskega nasprotja kot nasprotja med visokim in nizkim (seveda relativno) tonom.93 S tem v zvezi je Sovre moral zavrniti pojmovanje slovenske tonemičnosti v smislu nasprotja tonskih potekov in si te poteke razložiti drugače. Navedi mo dobesedno: »|P]ri intoniranem zlogu se čuti kot relevantna ne njegova padajočost ali rastočost, temveč njegova tonska višina o odnosu do tonske višine drugih zlogov kake povedi. In sicer gre samo za tonsko višino ritmično odločevalne točke zloga. Le-ta je v eksploziji vzglasnega soglasnika zloga (oz. zadnjega soglasnika vzglasnega soglasniškega zlo-govnega sklopa). Kadar gre za samoglasniško vzglasje po premoru — ravno začetek zvenenja.« I rditev o tonski višinski razliki je, če izvzamemo nekatere izjeme, o katerih pa tukaj ni mogoče poročati, pravilna. Misel o relevantni točki intonacijske podobe je pa samo zanimiva domneva, ki jo je težko uskladiti z dejstvom, da jc ravno na zadevnem mestu tonski potek sam nestanoviten zaradi tako imenovanega vključitvenega momenta, posebno za nezvenečimi soglasniki. pa tudi za zvenečimi eksplozivi in spiranti (tudi za p),91 izvzeta sta le nosnika m in n ter polvokala i in u. Razen tega je ta Sovretova relevantna točka tudi prekratka, da bi jo bilo mogoče aper-cipirati. Pripomniti je še treba, da posebno za zaporniki (več ali manj 91 Ib., str. 25. 1,2 Akzent und Vokalismus im Slovenisehen, Filologiska Meddelanden frân Ryska Institutet vid Stockholms Högskola, Nr. 2, 1956. ,s L. c., str. 3. 94 Prim. slik. pril. 18. 6* 83 pa tudi za priporniki) prihaja do mehaničnega spusta tonskega poteka, ki sploh ne more biti intendiran, kar pa za fonološko relevantno točko tonema moramo domnevati. Po mojih ugotovitvah (za sedaj še ne dokončnih), bi bila taka relevantna točka za akut še najlaže preusmerit-veni del tonskega poteka."5 To velja torej za akut, ki ima po mojem kot temeljno konkavno tonsko obliko: za cirkumfleks take relevantne točke niti ni treba predvidevati. Skoraj z ničimer ni mogoče podpreti tistega, kar Sovre govori o tonskem poteku obeh tonemov, namreč da je »pri eirkumfleksu višina tona neposredno po eksploziji visoka [...]« in da »po tem ritmičnem središču glas upada še med zvenenjem zlogotvornega samoglasnika do nivoja ne-naglašenih zlogov, ki je dosežen v naslednjem ritmičnem središču, tj. pri eksploziji naslednjega soglasnika (soglasniškega sklopa)«. Enako še, če Sovre trdi, da je »drseči padajoči gib med ritmičnima središčema glede na jezikovno zavest nevažen«. In enako za akut: »To je nizek ton v določenem intervalnem razmerju do nenaglašenih zlogov (in samo ob sebi umevno, tudi do višine cirkumfleksa), ki se potem, še preden je intonirani vokal pri kraju, spet dvigne do nevtralne izhodiščne višine. Toda to dviganje, čeprav nekako postopno, je samo naraven stranski pojav menjave dveh tonskih stopenj.«90 Najprej sploh ni res, da bi cirkumfleks vedno (tudi v večini primerov ne) tonično padal ali da bi akut tonično rastel. Glede cirkumfleksa se je glede tega lahko prepričati že iz Bezlajeve knjige. Bezlajevi tonski poteki za akut so sicer v glavnem v skladu s Sovretovim prikazom, toda kot rečeno — Tj. 97 Linguistica IV, str. 26. »7« Glej slik. pril. 20. naglašeno zložje pomaga graditi okostnico stavčne intonacije, ki jo je za povedno stavčno intonacijo brez poudarjenih besed na kratko mogoče označiti kot padajočo, za vprašalno pa spet tako ali drugače tipično modificirano. Da »drseči gib« za Sovretovo relevantno ritmično točko razločevalno ni čisto brez pomena, se vidi iz naslednjega: prav smer tona omogoča, da se doseže tonemsko nasprotje v primerih, ko se višinska razlika nevtralizira."8 To je treba upoštevati, ko sicer dajemo Sovretu prav, če trdi v nasprotju npr. s Trubeckojem, da se »namesto korelacije tonskega poteka« torej prej priporoča izraz »nasprotje tonske višine«.9" Navesti je vredno še Sovretovo ugotovitev, da je pri slovenskem naglasu »fonološko relevantna« samo intonacija, »intenzitetno in kvanti-tetno nasprotje pa sekundarno«, in da ima »izbira zloga, nosilca naglas-nega znamenja potemtakem prav tako razločevalno vrednost kot izbira med obema znamenjema, cirkiinilleksoni in akutoin«.100 To je odziv na Isačenkovo opozorilo o udeleženosti intenzitete v pomensko razločevalni vlogi. Glede na realizacijo tonemov v stavku Sovre piše. da se »ortotonične besede, tako gravirane kot cirkumflektirane in akutirane, pogosto izgovarjajo docela brez iktusa«. »Naglasne lastnosti — tako iktus kot kvantiteta in intonacija — se v govoru nikakor ne realizirajo povsod, temveč prihajajo do izraza v normalnem govoru samo v takih besedah, ki kakorkoli zavzemajo središčno mesto povedi, medtem ko se druge uvrščajo v vrsto zlogov, ki so glede naglasa indiferentni: vsi njihovi zlogi so enako nenaglašeni in neintonirani.« Za primer navaja stavek Janez pride šele jutri (samo z dvema naglasoma).101 Ta Sovrctova trditev bi s svojo nedoločnostjo (»kakorkoli |.. .j središčno mesto v povedi«) lahko zapeljala v zmoto. Po mojih izkušnjah so primeri toneniske nevtralizacije redki, in še tedaj je na podlagi vokalne kvalitete, kakršna je značilna samo za naglašene zloge, mogoče trditi, da se nasprotje med ortotoničnimi in klitičnimi besedami ohranja. Sovretov pride je poleg tega v tipičnem prehodnem položaju med izhodiščem in jedrom povedi, pa tudi akut na jutri je zelo neverjeten. »" Prim. slik. pril. 19. "» L. е., str. 4. 100 L.c., str.6. .. 101 Ib. Po Sovretu sem fonetično stran tonemov obravnaval tudi sam v knjigi o izgovoru slovenskega knjižnega jezika102 (rokopis zanjo je nastal že 1^58/59). Pri tem sem se v glavnem naslonil na Bezlajevo delo. Od mojih samostojnih misli tukaj zasluži biti navedeno mnenje, da se vtis tonskega padanja pri eirkumfleksu opira predvsem na tonski potek v drugi polovici naglašenega samoglasnika in da pri akutu na začetku našega poslušanja intonacij zaradi tonskega poteka prezgodaj sklepamo, da gre za padajočo intonacijo.103 To je pripomba s stališča ušesne fonetike, ki odgovarja tudi Voduškovim eksperimentalnim podatkom, ki pa je takrat ni bilo mogoče uskladiti z ogromno večino Bezlajevih grafičnih ponazoritev akuta. Dejanski naravi slovenskih tonemov je ustrezala tudi moja ugotovitev (ki pa jo najdemo pač tudi pri Valjavcu), da pri akutu v »srbohrvaščini ton narašča enakomerneje« kot v slovenščini in da je intervalna razlika manjša, nosilec zloga pa v srbohrvaščini daljši.104 Opomnil sem še, da je akut v nekaterih narečjih daljši od cirkumfleksa,105 trditev, ki je v skladu z Broehom in v nasprotju z Bezlajem. Zavedal sem se odvisnosti tonemske realizacije od stavčne intonacije: »[S]tavčna intonacija vpliva na fonemsko tako, da ji manjša in veča tonski razpon in premika register«,100 tj. »realizacijsko višino«. Pri tem sem posebno opozarjal na realizacijo akuta in cirkumfleksa v kadenčnih delili povedne in vprašalne stavčne intonacije. Prav tako je omenjena možnost fizikalnega prehoda cirkumfleksa v rastoči tonski potek in akuta v padajočega, vendar sem nadaljeval: »Tonemska opozicija se vendarle ohranja; realizira se v opozicijskih alotonih.«107 Jeseni 1960 je o isti temi predaval B. Vodušek. Njegovo odkritje je bilo, da sta fonema fizikalno tonsko padajoča, le da je cirkumfleks tonsko visok, akut pa nizek.loe Glede razlike v tonski višini Vodušek torej eksperimentalno potrjuje štiri leta starejšo Sovretovo ugotovitev. Samo padajoči tonski potek obeh tonemov je v nasprotju z dotlejšnjim pojmovanjem, moramo pa si ga razlagati z dejstvom, da je Vodušek toneme 102 Slovenski jezik. Izgovor i intonacija s recitacijama na ,pločama. Zagreb 1961. 10" Т.. c.. str. 45. 104 L. c., str. 4/). 105 b.c., str. 45. 100 b.c., str. 55. 107 1,. c., str. 55—56. I0H Prim, pripombo o moji knjigi, cit. pod 102. pri Vodušku v Linguistici, str. 45. analiziral iz kadenčnega zloga stavkov tipa To je ... V skladu z Valjav-cem, Grafenauerjem, Isačenkom in Sovretom je tedanja Voduškova predstava, da je pri paroksitonili ponaglasni zlog pri akutu višji, pri cirkumfleksu pa nižji. — Po mojih izkušnjah velja to za akutirane besede v kadenčnem položaju navadno le tedaj, če je taka beseda posebej poudarjena.108 Na začetku leta 1963 sem v zvezi s svojimi raziskavami slovenske tonemičnosti na podlagi posnetkov z Griitzmacher-Lottermoserjevim zapisovalcem tonskega poteka slovenskih tonemov (posnetke so mi napravili v Inštitutu za komunikacijsko raziskovanje v Braunschweigu) našel, da bi bilo najprimernejše poimenovanje tonskih potekov obeh slovenskih tonemov konkaven za akut, konveksen za cirkumfleks. Ugotovil sem tudi. da je tonski potek akuta manj dostopen spremembam glede na različne položaje v govorni verigi kot cirkumfleks.110 Posebno se je to kazalo v kadenčnem položaju. Moje takratno pojmovanje tonemske realizacije se vidi tudi iz Jakschetovega obravnavanja te problematike na sedmi strani njegove knjige o slovenski akcentuaciji,111 namreč da je akut v glavnem konkaven, cfl. konveksen. — Vendar sem takrat obravnaval le povedno into-nacijo. V časopisu Linguistica IV112 poroča o nadaljnjih rezultatih svojega proučevanja slovenske tonematike B. Vodušek. ■— Od Brocha samo za določene govorne položaje nakazano tonsko nasprotje med visoko in nizko tonsko stopnjo, kar je nato M. Sovre proglasil za edino razločevalno znamenje tonemskega nasprotja v vseh govornih položajih, Vodušek na podlagi svojih meritev le potrjuje v celoti. Čudno je, da mu tonsko stopenjsko nasprotje zbuja začudenje.11® Za svoje odkritje ima Vodušek padajoči značaj tonskega poteka pri naglašenem akutiranem zlogu in rastočega, Prim. slik. pril. 20 in 5 (542) proti 6 (560); za oksitona prim. slik. pril. tO (545 : 578). 110 Cf. moje poročilo z dne 12. februarja 1963 (str. 3) Humboldtovi ustanovi: »Realisierung des merkmallosen Tonems betrachte ich in Bezug auf den Ton-verlauf als irrelevant, des merkmaltragenden dagegen als verharrend in einer gewissen 1 Iöhenebene. 111 Slavische Akzentuation II, Slovenisch. 1965, Otto Harrasowitz, Wiesbaden. "2 Z letnico 1961. dejansko izšlo 1964: naslov: Grundsätzliche Betrachtungen über den melodischen Verlauf der Wortakzente in den zentralen slovenischen Mundarten. 118 Linguistica IV. str. 25. če je zlog cirkumflektiran. Prepričan je, da njegova odkritja tako rekoč »spreminjajo v nasprotno vse, kar smo si doslej predstavljali kot inio-nacijsko nasprotje«.114 S tem se seveda ni mogoče strinjati, če pomislimo na to, kar smo o tonskih potekih slovenskih tonemov povedali doslej. Sicer je pa 1957 že J. Rigler z zapisov istega kimografa, ki ga je uporabljal Vodušek, izračunal tonske višinske vrednosti,115 ki so kazale na isto. in je takrat — zares začuden — to svojo ugotovitev širil v slavističnem okolju akademije in ljubljanske filozofske fakultete. Vodušku je važna tudi njegova ugotovitev o fonetičnem dvozložnem odrazu tonskega poteka obeh tonemov v delu slovenskih narečij, sicer znanem že od Valjavca, Grafenauerja, Sovreta itd. Vprašanja fonološke relevance te dvozložne realizacije pa Vodušek ne rešuje, kakor je to pred njim storil Isačenko za koroška narečja ali Sovre za knjižni jezik, temveč se zadovoljuje z opozorilom na drugačne značilnosti v drugem delu slovenskih narečij. »Največje nasprotje našim |tj. jezikoslovnimi predstavam o naravi intonacijske opozicije v slovenščini« Vodušku pomeni »rastoči tonski iztek cirkumflektiranih oksitonov« narečne skupine, ki jo zaznamuje s številkami 1, 5, 6.lle — To dejstvo pa je po moji vednosti v navedenem primeru treba pripisovati dejstvu, da se nosilci tonemov nahajajo v pro-gredienčnem, tj. polkadenčnem, položaju. Zanimiva je Voduškova ugotovitev, da je tonski potek neooksiton i ranili besed (tj. takih, katerih naglašeni zlog je prišel na konec besede zaradi moderne vokalne redukcije) drugačen kot pri starih oksitonih, različna pa da je tudi kvantiteta naglašenega vokala.117 V čem se oba akuta razločujeta, ni povedano. Vodušek misli, da ta njegova ugotovitev »v nasprotju z dosedanjimi nazori dopušča sklep o vplivu moderne vokalne redukcije na sistem intonaeijskih nasprotij.«118 — V zvezi s tem je treba pripomniti, da je bil vpliv reduciranili samoglasnikov na intonacijo znan že davno pred Voduškom (prim. npr. Stangovo118 razlago slovenskega novega cirkumfleksa, Tine l.ogar pa je za briško narečje prikazal180 nastanek novega akuta kot posledice vokalne redukcije). 114 L. c„ str. 27. 115 Ti izračuni so ohranjeni. 116 L. е.. str. 34. 117 L. е.. str. 55. 118 Ih. 118 Cli.S. Stang: Slavonic Accentuation, 1957. 120 Slavistična revija. Na koncu svoje razprave Vodušek govori o prapodobi slovenskih tonskih potekov obeh tonemov. Ta bi bila pri akutu »po vsej verjetnosti tonsko nizka, sprva padajoča in potem rastoča«, pri cirkumfleksu pa »sprva rastoča in potem padajoča«, »obe v opoziciji na naglašenem samoglasniku in pozneje na eventualnem ponaglasnem samoglasniku, pri akutu z melodično linijo v visokem položaju, pri cirkumfleksu z melodično linijo v nizkem tonskem položaju«.121 Do tega mnenja je Vodušek prišel na podlagi statističnih povprečkov za tonske poteke v polkadenčnem in kadenčnem položaju. S tem v zvezi bi pripomnil, da ta nenavadni Voduškov sklep o obliki tonskih potekov bolj slabo izhaja iz vsega, kar je Vodušek o tonskih potekih povedal pred tem. Prav tako pa Voduškove podobe tonemov, pridobljene iz povprečka, ne ustrezajo dejanski distribucijski resničnosti. (Tipična statistična prevara o povprečku.) Svoje celotno gledanje na problematiko slovenske tonemičnosti bom skušal v kratkem razodeti v drugi razpravi. 121 L. c., str. 37—38. 122 Linguistica IV, str. 35. Piškurje v a Dvovrini Г! Eno vršni /"/ D*ovrin. I'I Enovrim ГI 2U____V. _ 25______29_ ml à t, s и л, sv i T. d i lam Jab ° ал 29 26__________29__ oc ê sa vesla â fa V 32 зо ____ kleč t, 32______ЗО_____ gd & i â та t Pogorelèeva Dvovrini Enovrim Г/ Dvovrini /'/ Enovrim /'/ ö^c'eva Dvovrini /"У o kno, zr o ko i* кг и ха 245 1Н Zor i зет vprxn â la: к «i m, à nés. » я С Г\ 2^2 m* ô t б rte, Г 7 ha sprai a la ^ ia» 1 о г» a o brtga s p !, X 6 tu r Й !J4 1ST I« m 6 ti j e ail r a j e dt» «ocvn/ à d' •oo poml a ali, Enovrini Г1 790 zvec è r da n konč a С â ka ùvovriru l'I 719 ^ 79©^ ' \ Ki a va tr a vi. zcfr a v9 T â к Enovrini l'I p a se / e p/ jun â k vûf a. Dvovrim Г1 A Э62 dey ê t E nov ri ru £s A p\ rs а s • st p ê t P t t, P ê f. p ê 1 p S t Oes « t Dvovrini l'I 363 369 W d 6 brega. r é ci, 0 če Enovrini l'I A ; И> ' «I7 Я f tu e na r d *«, 7 é dli Modiceva Dvovršni 11 157 «в 1 p e t p ê t aas i f. с â kap ê f. Enovrini П <99 I г\ зоо 1 20« ' ê va 1 da E ma Dvovrini 1 '/ Fnovrini / '/ <«3 /во 1&9 / V 7 в àli r é ku: pov â bi. r • ku. «67 »i* 166 h 6 tu г e Zvec ê r d â nkonc â 2. 10 Jazbece va 696 Г ) ч^, _ K r a va s e p â s epolépitr a vi 695 kC r avasep d s e p o t r â vi. 668 69É, S f â г с э /< Я t a r č а k JancŽičeva ' v 54 5 T a k j и n â k s e л e v a a ____ ✓ _ _ / 56« 564 578 Takjujunakse n e v d g. " - 4 S^u Zve č e r s e d à n k o n с a 5eo 5S3 Zve č с r s e s e d â n k o n Я o n č â. 11 Dolenjsko nared/e SïiQkanmi киои^ па/ ze gliedat ne zùobc ! e a 9 чо<щ ai a ie a e Go e 12 л/g'er (dol ) £15 a Zve с ïrsedân ko ne â i 6t5t> T â h J и n â k s e n e v d a бъе ^ - S t ar с о к с à k ol z d г a v e p o / â d/ \ — N «37 " 4 K r â vas epâ s e n a ( é p i t г â vi Oazbečeva Igor.) 6ЭЗ Stare эк с à к a p о m 1 â d. i, i 0 L a r SO ( a r p a p о с T t n i с v» " • \ __ _ — 691 Kr â v e s с p a s e j o p o ( é p i t r a v / N. •• » . • . /< o n j i p a v de f e (/ /. Blejčeva (Ljubljana) — ' .. - -798 N - ^ kr a v e s e P ö sejo polt p i t r a v i t к 6 n j i p a v d t e 1 J J. 1 7 Slavistična revija Golobova P ° с itn / c. p o m l o d , .p o m I â d i. dé t e l j i. t r à v / . p o t г a vi. Jazbece va V рос itn 1 C. p а V d é t e I J_ BlejČeva 709____________79 Oa p o m I a d i. k O n č â. 76B ^^ t r a vi. n e y d a. Rigler p o m / â d i. 615 a k o n с S. p i t r ci vi. 649 » 3 e и d a . a p o m I â Л90 T ~r~~a~ 507 d _ Sio n, у d 477 476 ч84 483 S f à г é » к к r â v a d â n n e j и n à k s e Jazbecema 688 687 p o m i â d i. p i t r â vi. Janežiče va - - ' \ • 585 584 544 p o m l a d i L t r g v i{ k o n £ â. n e v d à. Bigler ^ v. 6И'--624 . 6«4 СО p o m l S d i z p i t г â v il č à k o p 6 s e Ml 651 6M z a i n e, г ait on j, obi â k, 15 ßrerm ca 4 /_ 4 4-T âkrâva dôbro vt oh* Tâkra*a ootronolie 16 В rez men rokâ lâbà bébarcà yâkatn с a prii^atê' 17 Rigler 610 6,16 pomladi, p i t r à v i. Golo bova 497 S tarč экс â k a z d r â v e p o m l â d i, 481 solarpa p о с ? t n t с1 p o ml б d i Ђ \__ ч 496 K r â v e s e p â s e j o v t г a v i, \ '"' ___ k o tj / / p a v d é t e i j < .г p <• t f v L , Janeiiceva " # ^^ 566 St à r с з kc â k azdr a ve p от l 6 d /4 569 К г â v a s e p a s e p о 1 é p i t г a v 549 546 """--" p o m l a à i, p t t r a vi, Blejava < 793 ^^ 7Ц p o m l â d 19 p i t r à v i, 602 Z v e с è г s e d ânnekonc à\ y ^ _ x / / 805 У T â k j и n a k s e n e v d a L /8 Toporišič / PucktcHtycvci, 427 Gr б f uglê da medv ë à a i n 91 эко či z anjirn Z é b l o g a j e Mezetova Э01 S e d é la s topove с e r j i v к и х i n j i V t n S t а 1 и Š č fia g r ci x. 19 Bigler 630a бЗОЬ «31 635 s e d â nkojunaksestr 6 9 k k r a v a Oazbečeva *91 694 6 97 696 d â n j и n a k dan junak 20 Janezi ce va 543 * 5Ы p o m l â d i p o m l j5 d i. 5*2 5So p t t г a v/. p i t r a vi Rigler 4 ч 6*4 6«3 p o m l â d i. p i t r 6 vi. 638 637 p o m 1 â_ d i. p i t r д v i. 21 Broch/Lju-klj. naloga i 1 о цс a / gr a o i ti n « n il e p 6 ta m t • г » n а 1 S g a n a t 0 Ç o Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika NARAVNI KONTEKST OBRAVNAVANIH BESED* 23, 24. Mlad, suh, težk6, svêt. 25, 26. Dêlam. nesiva, očesa, vêrujem. 29. Po jezeru veslata dvâ lab6da. 30, 31, 32. Sama, pripovedovati, kleči, kdô, okno, z roko,... 54. Prinčsi težaku kriilia in pijače. 157. Pêt in pêt je desêt. 158. Dvakrat pêt je desêt. 163. Kaj ste jédli tako dobrega? Jäz pa sem réku: 167. Saj sem hôtel réci, pa nisem mogel. 180. Če ga vidiš, ga povabi. 181. Hôtel sem zavpiti. 183. Povedal bom. kâj si rekel. 186. Znam kuhati, prati, pospravljati, vsê kar je treba. 187. Éna, dvê, tri, štiri. pêt. 193. Gospod, držite se našega dogovora. 195. Oče te čaka. 199. Eva je. 200. Ida je. 201. Erna je. Örel je. 234. Oče je iz Ljubljane, mati je iz Bovca. 236. Kâj ste jédli tako dobrega. 237. Na primer rake. torte, ananas. 238. Jédli smo ananas. 239. Vsê spi, vsê hiti, vsê potrpi. 240. Tiha še pride. 241. Saj sem hôtel réci, pa nisem mogel. 242. Zato sem ga vprašala, kaj vendar hočeš. 243. Zato sem ga vprašala, kam, kam. kam hočeš. 245. Kaj. danes, opolnoči?! 358. Šest manj pêt je éna. 359. Rékel sem pit, ne pêt. 360 b. Pêt in pêt je desêt. 561. Dväkrat éna in tri je pêt. 562. Trikrat trî je dévêt, manj sêst je tri. 363. Kâj stc jédli tako dôbrega? Râke. tôrte, ananas? 364. Jédli smo ananas. 369. Saj sem hôtel réci, pa nisem môgel. 594. Öde te čaka. 476. Krâva se pâse po lépi trâvi. 477. Starček čaka zdrave pomladi. 479. Krave se pasejo po lépi trâvi, kônji pa v detelji. * Vokalna kvaliteta pri e in o ni zaznamovana. Poševno tiskane besede so (stavčno) poudarjene. 4SI. Starček čaka pomladi, šolar pa počitnic. 480. Zvecêr se dan konča in gremo spat. 482. Так junak se ne vdâ, ker vé, da bi bilo zastonj. 483. Tak junâk se ne oda. 4S4. Zvečer se dân ne konča. 486. Starček čaka zdrave pomladi. 495. Krâva se pase po lépi trâvi? 497. Starček čaka zdrave pomladi. šolar pa počitnic? 498. Krave se pasejo v trâvi, kônji pa v detelji? 499. Krava se pase po travi. 500. Starček čaka zdrave pomladi. 507. , dân. po lépi, krava, 510. , čaka. se vdâ, konji, 542. Krâva se pâse po lépi trâvi. 543. Starček čaka zdrâve pomladi. 544. Zvečer se dân konča. 545. Tâk junâk se ne vdâ. 546. Krâve se pâsejo po lépi trâvi. kônji pa v dételji. 547. Zvečer se dân konča in grémo spät. 548. Starček êâka pomladi, šolar pa počitnic. 549. Tâk junâk se ne vdâ. ker vé. da bi bil*) zastonj. 550. Zvečer se dân ne konča? 555. Tâk junâk se ne vda? 555. Zvecêr se dân konča, noč pa začne? 557. Tâk junâk se ne vdâ, jaz bi se pa? 560. Zvečer se dân konča. 561. Tâk junâk se ne vdâ. 563. Krâva se pase na lépi trâvi. 564. Tâk junâk se ne vdâ. 565. Zvečer se dan konča. 566. Starček čaka zdâve pomladi? 567. Zvečer se dân konča? 578. Tâk junâk se ne vdâ. 579. Zvecêr se dân ne konča. 580. Krâva se pâse na lépi trâvi. 581. Starček êâka zdrâve pomladi. 584. Krâva se pâse v lépi trâvi? 585. Starček čaka zdrâve pomladi? 613. Krâva se pâse po lépi trâvi. 614. Stâréc.k éâka zdrâve pomlâdi. 615 a. Zvečer se dân konča. 615 b. Tâk junâk se ne vdâ. 616. Krâve se pâsejo po lépi trâvi, kônji pa v dételji. 618. Starček čnka pomlâdi, šolar pa počitnic. 621. Stârcek čaka zdrâve pomlâdi? 622. Krâva se pâse po lépi trâvi? 628. Kràoa se pâse po trâvi. 629. Starček čaka zdrâve pomlâdi. 630 a. Zvecêr se dân konča. 630 b. Tâk junâk se ne vdâ. 634. Tâk junâk se ne vdâ. 635. Krâva se pâse po trâvi? 636. Zvecêr se dân konča. 637. Krâva se pâse na lépi trâvi. 638. Starček čaka zdrâve pomladi. 639 a. Tâk junâk se ne vdâ? 639 b. Zvecêr se dân konča? 649. , v dételji, junâk, spät, 631. , noč, šolar. zastonj, 652. , začne, oblâk, kovač. 687. Krâva se pâse po lépi trâvi. 688. Starček čaka zdrâve pomlâdi. 691. Krâve se pâsejo po lépi trâvi, kônji pa v dételji. 692. Zvecêr se dân konča in grémo spät. 693. Starček eâka pomlâdi, š6Iar pa počitnic. 694. Tâk junâk se ne vdâ. ker vé, da bi bilô zastônj. 696. Starček câka zdrâve pomlâdi. 697. Zvecêr se dân konča. 698. Tâk junâk se ne vdâ. 788. Krâva se pâse po lépi trâvi. 789. Stârèek čaka zdrâve pomlâdi. 790 a. Zvecêr se dân konča. 790 b. Tâk junâk se ne vdâ. 791. Krâve se pâsejo po lépi trâvi. kônji pa v dételji. 793. Starček čaka pomladi, šolar pa počitnic. 800. Starček čaka pomladi, šolar pa počitnic. 901. Sedela sta po vecêrji v kuhinji in sta luščila grûh. Zusammenfassung Die Abhandlung »Auffassung der Tonemität der slovenischen Sprache« ist der erste Teil einer Monographie über die akustische und phonologische Seite der slovenischen Tonemität. Diese Monographie wurde entworfen, als ihr Verfasser im Schuljahre 1962/63 im Phonetischen Institut der Universität Hamburg als Stipendiat der Alexander von Humboldt-Stiftung unter der Führung vom Professor Otto von Essen arbeiten konnte. Seine Hauptaufgabe war. die Grundzüge der slovenischen Satzintonation experimentell auszuarbeiten. Diese Aufgabe musste jedoch zunächst zurückgestellt werden, denn es hat sich herausgestellt, dass diese Frage so lange unlösbar ist, bis man nicht über exakte Angaben über die Tonemrealisation selbst verfügt. Die Erforschung der Tonemrealisation macht sehr schwierig unter anderem auch die Tatsache, dass man zu wenig Nutzen von den bisherigen grossen Erforschungsbemühungen und -resultaten zieht. So werden zum Beispiel diesbezügliche Kenntnisse solcher eminenten Erforscher dieses Gebiets, wie etwa ' Stanislaus Škrabec, Olaf Broch. Ivan Grafenauer, Roman Jakobson. A. S. Tru-beckoj. 1. A. Isačenko, vernachlässigt. Andererseits stammen von diesen und ^ noch anderen Forschern (etwa Fran Bezlaj, Franc Ramovš, Mitja Sovre, Božo , Vodušek) zu diesen Problemen manchmal abweichende und überhaupt gegensätzliche Äusserungen, die sogar im Kopfe der Forscher eine richtige Wirrnis zur Folge haben können, beim durschnittlich Interessierten für diese Frage aber noch viel weniger klares Bild entstehen lassen. — Deswegen musste vorher ein Überblick über die Resultate der bisherigen Erforschung der slovenischen Tonemität gewonnen werden. Die vom Standpunkt der heutigen Kenntnisse dieser Probleme positiven Feststellungen sollten hervorgehoben, die falschen ausgeschieden werden. Beides ist in dieser Abhandlung geschehen auf Grund der Kenntnisse, die sich ihr Verfasser über diese Probleme im Laufe der Jahre (etwa von 1958. besonders aber nach 1963) erworben hat. Alle seine diesbezüglichen Entscheidungen werden grundsätzlich mit Aufzeichnungen, die dieser Abhandlung beigelegt sind, begründet und gerechtfertigt. Slovenische Tonemoppositionen wurden 1811 von Valentin Vodnik entdeckt und nach fünfzig Jahren von Luka Svetec zum erstenmal eingehender besprochen. Die Toneinopposition wird von Svetec als Druckopposition zwischen der ersten und der zweiten Hälfte der betonten Silbe aufgefasst. (Dabei scheint sich Svetec auf Babukič gestützt zu haben.) Auch Škrabec betrachtete den Tonemgegensatz als Intensitätsopposition. In diesem Sinne spricht er von der Stelle der grössten Lautanstrengung beim Akut in der zweiten, beim Zirkumflex in der ersten Hälfte des Silbenträgers. Die Intensitätsopposition konnte experimentell nicht bekräftigt werden. Škrabec besprach als erster das Problem der Tonemneutralisation und überhaupt das Problem der verschiedenen Tonem-realisationen unter der Satzbetonung. ' Matija Valjavec betrachtete die slovenische Toneinopposition als Tonverlaufkategorie. Er stützte sich dabei auf Masing und stellte sich den Akut als eine sich hebende Linie, den Zirkumflex als eine sinkende vor. Valjavec war sich auch der Wichtigkeit der Lage der posttonischen Silben für die Natur der beiden Toneme bewusst. (Beim Akut hoch wie der Ausgang des steigenden Tonverlaufs der betonten Silbe, beim Zirkumflex niedriger als der Ausgang des sinkenden Tonverlaufs der betonten Silbe.) Nach Škrabec und Valjavec beschäftigte sich mit slovenischer Tonematik Olaf Broch. Von ihm haben wir folgende wichtige Feststellungen: 1. Der Tonverlauf setzt beim Akut niedrig, beim Zirkumflex hoch ein. 2. Die posttonischen Silben können beim Akut höher und beim Zirkumflex niedriger von der betonten Silbe sein, sie müssen es aber nicht. 5. Die Tonverläufe können neutralisiert werden (z. B. der Zirkumflex mit steigendem Tonverlauf bei fragender Satzintonation). 4. Wenn die Tonverlaufopposition (z.B. bei rascherer Rede) neutra- lisiert wird, bleibt die Tonemopposition in der relativen Realisationshölle erhalten. In solchen Fällen ist z. B. auch der Intervall zwischen dem betonten und dem unbetonten Selbstlaut beim Zirkumflex grösser als beim Akut. — Weniger sicher sind Brochs Feststellungen über die Parallelität der Ton- und Intensitätsverläufe. — Vom grössten methodologischen Wert ist Brochs Betrachtung der Toneme im Rahmen der Satzintonation. Alle Forscher, die das später — trotz Vasmers Warnung — vernachlässigt haben, beraubten sich selbst der Objektivität und auch nur relativer Vollkommenheit ihrer Forschungsresultate. Roman Jakobson reihte die slovenischen tonemunterscheidenden Mundarten unter die politonischen und morenzählenden Sprachen. Die Beachtung des morenzählenden Prinzips ist experimentell nicht nachweisbar. Isacenko's Ausführungen über die Natur der slovenischen Toneme in einer kärntnerischen Mundart (Sele) beruhen auf der Auffassung, class der Tonem-gegensatz ein Tonverlaufgegensatz (im Grunde wie bei Valjavec) ist. Wichtig ist seine Feststellung, dass der slovenische kurze Akzent nur eine wortabgrenzende Funktion ausfüllt. Seine Vorstellung, dass die akutierte Silbe demnach einen steigenden Tonverlauf hat, hat Ivan Grafenauer festzustellen veranlasst, dass im slovenischen Gailtaler Dialekt der Ton in der akutierten Silbe gar nicht steigt, wohl aber die unbetonte posttonisehe Silbe hoch ist. Wichtig ist auch seine Bemerkung, dass die unter Satzhervorhebung akutierten Silben niedriger als sonst realisiert werden. (Dass die zirkumflektierten Silben in solchen Fällen höher als sonst realisiert werden, wurde schon von Isačenko bemerkt.) Fran Ramovš war, wenigstens was den unterkrainer (dolenjski) Akut anbelangt, der Meinung, dass der Ton bei ihm zuerst sinkt und erst danach steigt. Seiner Meinung, dass die Allotonen etwas nur individuelles wären, kann nicht beigepflichtet werden. Auch Fran Bezlaj erforschte in seinem Buch über die Phonetik der slovenischen Schriftsprache die slovenische Tonemrealisation. Für den Akut und Zirkumflex stellt er sehr verschiedene Tonverläufe l'est (steigend, steigendfallend, eben, fallend-steigend, fallend), wusste sie aber nicht gut zu klassifizieren. etwa auf Grund der Position im Satze. Bezlaj scheint auch vorgefasster Meinung vom steigenden Charakter beim Akut und vom fallenden beim Zirkumflex erlegen zu haben, was dann seine Auswahl der im Buch graphisch dargestellten Tonverläufe für den Akut und Zirkumflex beeinflusst hatte. — Diese meines Wissens falsche Vorstellungen von der Natur der beiden unseren Akzente wurden als objektive Feststellungen genommen und verdrängten für längere Zeit die älteren wertvollen Erkenntnisse. Desto wichtiger ist Mitja Sovre's Feststellung, dass der Gegensatz zwischen dem Akut und dem Zirkumflex als Tonhöhenunterschied aufzufassen ist. Die Auffassung der Tonverläufe ist bei Sovre jedoch noch die alte (steigend für den Akut, fallend für den Zirkumflex). Auch der Meinung, dass der relevante Punkt beider Toneme gleich nach dem letzten Mitlaute vor dem Selbstlaut wäre, kann nicht beigepflichtet werden. Es gibt nämlich Fälle, wo diese Punkte neutralisiert oder sogar der Realisationshöhe nach verwechselt werden, die TOnemopposition jedoch erhalten bleibt. Als letzter wichtiger Erforscher wird Božo Vodušek behandelt. Mit etwas verwunderlicher Vehemenz erbringt er den experimentalphonetischen Beweis für die Tonhühenopposition. Der Hauptteil seiner Abhandlung verhandelt über die Tonverläufe des Akuts und Zirkumflex in verschiedenen slovenischeu Mundarten. — Es ist zu bemerken, dass Vodusek's Untersuchungen trotz grosser Hervorhebung der mothodologischen Problematik eben von der Seite der Methodologie stark gefährdet werden. Vodušek ist sich nämlich der Abhängigkeit der Tonemrealisation von der Satzphonetik nicht genügend bewusst. So untersucht er Tonernrealisationen gerade aus jenen satzphonetischen Positionen, die am stärksten der Neutralisation unterliegen (d. i. im Kadenz- und Halbkadenzteil; V. nennt sie schwache und starke Position). Die angenommenen Urformen der Tonverläufe errechnet er als Durchschnittswerte beider Positionen (und abgesehen davon, ob es sich um oxytonische oder paroxytonische Beispiele handelt). Auf diese Weise gewonnene Urform entspricht keiner distributioneilen Tatsache. Die manchmal ungemein komplizierte Problematik der Realisation der slovenischen Tönerne unter Berücksichtigung möglichst aller phonetischen und kommunikativen Positionen wird vom Verfasser dieser Abhandlung in nächster Zeit dargestellt werden. Fran Petrè PRVA SLOVENSKA POETIKA l Marko Pohlin je vključil v svojo kraynsko grammatiko, das ist die crainerische Grammatik, oder die Kunst die crainerische Sprache regelrichtig zu reden, und zu schreiben razpravo, ki slove kot prva slovenska poetika. Najdemo jo v obeh izdajah slovnice, vendar ne v enakem položaju. V prvi izdaji iz leta 1768 je metrika v sestavi same slovnice kot eno izmed poglavij Pravopisa, tretjega in zaključnega dela slovnice. Poglavje ima naslov Von der Thonsprechung (spevorečnost) in obsega na desetih straneh šest podpoglavij: Von dem Sylbenkiiniüniße (o zlogu). Von den Reimgliedern (o stopah), Von dem Reimmaße (o stihu), Von dem Abschnitte (o cezuri). Von dem Reimlaute (o rimi) in oddelek о pesniških figurah, ki nosi naslov Von den poetischen Freiheiten (o pesniških svoboščinah). S tem poglavjem se slovnica konča, ker mu sledijo le še kratek dodatek o svetovnih čudih in šest praktičnih razgovorov, ki so služili za jezikovne vaje. Slovnica je pisana v nemškem jeziku, ki je tedaj veljal pri Slovencih — podobno kot latinščina — za znanstveni jezik, vendar so pojmi iz poetike deloma prevedeni tudi v slovenščino, le da s strokovnimi izrazi, ki se kasneje niso ohranili. V drugi, popravljeni izdaji s'ovnice, do katere je prišlo leta 1783, je Pohlin poglobil pomen metrike. Izločil jo je iz pravopisa in s tem iz slovnice in ji jo dodal kot samostojno prilogo z izpremenjenim in razširjenim naslovom Von der krainisehen Dichtkunst, o kranjskem pesništvu. Besedilo je na več mestih nekoliko izpremenjeno, razdelitev poglavij je ostala ista. Poglavje o pesništvu se v tej drugi izdaji veže z drugim delom slovnice Von der Tonmefhing (o glasomerju), kjer govori avtor o lastnostih samoglasnikov v slovenskem knjižnem jeziku. S Pohlinovo metriko ali poetiko se je pred dvesto leti začelo teoretično razpravljanje o slovenskem stihu in pesništvu, kar daje spisu izjemno pomembnost v slovenski literarni zgodovini. Nastala je na za- četku slovenskega razsvetljenstva, zato bi morala izražati osnovne estetske poglede na književnost, kakor jih je imel racionalizem. Obvladati bi morala književno doktrino in ustvarjalno prakso skozi njegovo dobo, to se pravi dokler je ne bi iztisnila poetika romantikov. Prirodno bi bilo, da bi bila pod njenim vplivom vsaj vsa pesniška produkcija druge polovice osemnajstega stoletja. Poetike nastajajo post faktum, kot plod zrele dobe dotične nacionalne književnosti. Književni teoretik ugotavlja s poetiko pojave, ki so se v književnosti tako redno ponavljali, da so postali pravilo. Naknadno izvaja iz njih zaključke, na katerih gradi splošne zakonitosti književnega razvoja. Primer tega so tako rekoč vse poetike, začenši z Aristotelovo. Ko sta grška tragedija in komedija po Evripidu in Aristofanu zamirali, je mogel pisati antični mislec svoje definicije tragičnega, o pomenu katarze za človeka, o smislu smeha in o težnji po scenski upodobitvi ljudi, ki so slabši od nas. Podobno je bilo z vsemi pisci poetik, ki so sledili Aristotelu. Vse se nanašajo na tisto, kar je v poeziji, dramatiki ali prozi že bilo. Še več, moralo se je uveljaviti do take mere. da je dalo umetniški pečat svoji dobi. Poetik. ki bi napovedovale bodočnost literature, ni. Lahko bi kdo oznanjal, v kakšno smer se bo obračala družba, ki bo nekoč upodobljena v romanu, lahko bi domneval, kako se bo dalje razvijala človekova duševna senzibilnost, lahko ugibal, katera književna vrsta se bo najčvrsteje obdržala na površini, toda oblik književnih izpovedi ni mogoče določati vnaprej. Umetnost je v tem pogledu dosti bolj brez moči kakor so prirodo-slovne znanosti. Negotovost lastne bodočnosti jo dela privlačno. Ker se ne da kaj bistvenega napovedovati in je utiranje novih književnih programov navadno stvar novo nastopajoče književne generacije, so poetike na ta način bolj varuh tradicije kakor pa potokaz. Slovenska književnost se ni razvijala po naravni poti, zato je napravila izjemo tudi pri poetiki. Prva slovenska poetika je nastala prej kot se je pojavila in razvila umetniška poezija v slovenskem jeziku, ki naj bi jo poetika razlagala. Vzroki so ležali globoko v preteklosti. Razvojni ritem slovenske književnosti je bil bistveno drugačen kakor tok velikih evropskih književnosti. Odvijal se je neenakomerno, z retar-dacijami in v sunkih, ker je bil pretežno blokiran. Začetek srednjeveške pismenosti je obetal dober razvoj. Prevodi najstarejših molitev, katerih odraz so teksti v brižinskem, rateškem in stiškem rokopisu, so imeli svoj vir v karolinški renesansi, iz katere so nastali tudi prvi prevodi v nem- ški in francoski jezik. Toda takoj nato je bil nadaljnji razvoj prekinjen. Izostala je vsa posvetna književnost, kot se je oblikovala od dvanajstega stoletja dalje, kajti slovenske pokrajine so tedaj že imele nemško fevdalno mrežo. S tem sta izostala nosivec in konsument kakršne koli oblike slovenske fevdalne književnosti. Protestanti so v drugi polovici šestnajstega stoletja ustvarili polno protestantsko versko književnost in normirali slovenski knjižni jezik, toda rekatolizacija je izišle knjige sežgala in knjižni jezik zanemarila. Zelo važno je pri tem poudariti, da izostanek slovenske književnosti ni bil posledica splošne kulturne zaostalosti slovenskih pokrajin. Civilizacija je bila podobna onim v sosednjih zahodnih deželah in tudi ostale panoge umetnosti so se razvijale normalno, pač v skladu z ekonomskimi pogoji tega ozemlja. Arhitektura in likovna umetnost so imele svojo lokalno obarvano romaniko in gotiko. Medtem ko so se umetnostna gibanja pri velikih narodih manifestirala vzporedno na vseh področjih, je bil zakon politično podjarmljenega naroda, da je književnost pri tem izvzeta, ker je vezana na nacionalni jezik in ima poleg splošnih še svoje posebne kulturne in politične funkcije. Notranje napetosti so se zelo jasno razkrivale vprav v osemnajstem stoletju. Ko se je cerkev po potresih šestnajstega stoletja zopet utrdila, je hotela dati bivši protestantski pokrajini viden zunanji poudarek z modernimi monumentalnimi stavbami. Slovenija je dobila tedaj v sakralni arhitekturi svojo baročno podobo, ki se do danes ni zabrisala. Takoj v začetku stoletja so Italijani zidali štiri glavne cerkve v Ljubljani, domači stavbarji pa so razširili prilagojeni tip monumentalnega baročnega oblikovanja prostora in fasad sirom po pokrajini. Proti sredi stoletja je cerkvi sledilo plemstvo in postavilo v kranjski deželni prestolnici dvorce, ki so opozarjali, kdo je ob cerkvi predstavnik dobe. Meščani, nekdaj nosivci protestantske Ljubljane, so se ob teh dveh graditeljih zadrževali pasivno, njim bo pripadlo znova šele devetnajsto stoletje. V zadnji tretjini osemnajstega stoletja je nova. racionalnejša smer klasicizma v arhitekturi in likovni umetnosti, naslonjena bolj na francoske vplive, že izpodrivala barok in njegov veliki zamah.1 Širokopotezne cerkvene in plemiške investicije v gradbeništvu so kazale na znaten gospodarski potencial dežele, a poleg zelo sodobne formalne stilne opre- 1 Nace Šumi, Ljubljanska baročna arhitektura, t%l. deljenosti tudi na svojo poudarjeno ideološko stran. Vse se je razvijalo, edinole književnost je totalno stagnirala. V deželi se je enako lahko uveljavljal priseljenec, domačin ali gost. Pri likovnih ustvaritvah osemnajsto stoletje ni vpraševalo po nacionalnosti. V dialektiki razvoja je, da ob zmagovitem višku v sami njegovi senci že kali zrno, ki se bo razvilo v njegovo nasprotje. Z zelo natančnimi raziskavami je France Kidrič dognal, da je okoli leta 1750 živelo v Sloveniji vsega skupaj samo deset do dvanajst mož, ki so kaj slovenskega ali slovenističnega napisali, pa naj je bilo karkoli, pratika za kmete, romarska pesem, nova izdaja slovarja ali samo kak zapisek. Po socialni pripadnosti sta bila med njimi samo dva laika, vsi ostali so bili duhovniki. Še od teh dveh je eden. znanstvenik Žiga Po-povič, emigriral v Nemčijo.2 Težko bi bilo najti bolj prepričevalen dokaz nasprotja med deželo v raz-cvetu, kar je Kranjska s Slovenijo ob svoji baročni dejavnosti nedvomno bila. in njeno povsem zanemarjeno, če ne kar opuščeno književno kulturo. V takih razmerah so dobivali posebno važnost tudi najbolj neznatni pojavi, ki so se upirali splošni jezikovno-kulturni praksi. Med mesti, kjer so poganjale prve klice neke nove miselnosti, je bil ljubljanski diskalceatski samostan. V njem je bila že neka tradicija, odkar se je pridigar oče Frančišek Ksaverij, z meščanskim imenom Gregor Vorenc, doma iz Kamnika (»po narodnosti Kainničan. po očet-njavi Kranjec«),® na koncu sedemnajstega stoletja priključil zbiravccm blaga za slovar slovenskega jezika. V dobi viška razmaha baročne Ljubljane, ko je vse dobivalo novo podobo, sta dva mlajša redovnika začela razmišljati o potrebi slovenske umetniške književnosti. Čudna resnica je bila. da je pisana slovenska književnost v nekih oblikah obstajala od desetega stoletja, a ni ustvarila enega dela z umetniškim navdihom. Oba sta izšla po svojem družbenem poreklu iz drobnega meščanstva, iz Tržiča in Ljubljane, okolja, ki je imelo še zelo cehovski značaj, in bila vzgojena v samostanih avstrijsko-češke diskalceatske province, kjer so se lahko med seboj seznanjali in spoznavali pripadniki, raznih slovanskih narodov v Avstriji. Noviciat tega reda se je za gojence začel v Maria-Brunnu pri Dunaju in končal na Dunaju, nakar so se redovniki razpršili po samostanih. Ni konkretnih dokazov, kaj je dalo v tedanjih 2 France Kidrič. Zgodovina slovenskega slovstva, tl)2(> 193čf. 142. 3 Vorančeva formulacija lastne nacionalne pripadnosti, glej Kidrič. Zgodovina. 151. splošnih ekonomskih in političnih pogojih terezijanske dobe neposredni nagib za važno izpremembo, ki bo odpravila stoletno prakso. Bila je izraz vseh mnogoštevilnih družbenih, filozofskih in umetniških komponent, ki so delovale v prid razvoja podložnih narodov v Avstriji. Okoli leta 1765 je začel prevajati o. Janez Damascen (z meščanskim imenom Feliks Dev, rojen 1752) iz latinščine v slovenščino rimske pesnike. S tem je odprl problem slovenske posvetne verzifikacije in književnosti sploh. Kasneje je navdušeno pisal o bodočnosti slovenskega Parnasa. Kot tvorec stihov se mu je pridružil o. Marko Pohlin (rojen 1755) in poglobil poskus s pripravo in izdajo prve slovenske poetike. Bilo je notranje protislovje, da se je pojavljala posvetna poezija v samostanu in med redovniki. Toda samo med duhovščino se je zbirala mlada slovenska inteligenca, ker so ji bila posvetna področja še zelo zaprta. Proces nastanka posvetne inteligence je bil vezan na izpremembo socialnega položaja slovenskega kmeta, zlasti ukinitve podložništva, in bo trajal še globoko v devetnajsto stoletje. Prav to, da je izdajal slovnico slovenskega jezika z bojevitim kulturno-političnim uvodom in s poetiko k posvetni poeziji, ki je ni bilo, redovnik, priča, kako močno je dozorevalo spoznanje o potrebi izpremembe kulturnega stanja pri Slovencih. 2 i Zaradi okoliščin svojega nastanka je imela Pohlinova poetika drugačno funkcijo, kakor so jo sicer imele poetike. Namesto da bi skušala kodificirati stilni fenomen, ki se je že bil izoblikoval v knjižni praksi, je imela programsko nacionalno-politično in literarno nalogo. Vzpodbudila naj bi nastanek slovenske umetne poezije. Na tem področju Slovenija dotlej ni sodelovala v mednarodni zamenjavi duhovnih dobrin. Zdaj naj bi se Slovenci vključili v besedno ustvarjanje, ki je pri nekaterih velikih narodih imelo že osemstoletno tradicijo. Racionalistična ideologija je tako razumsko zastavitev naloge omogočala, saj je postopala podobno tudi na drugih področjih. Od Pohlina samega je tedaj ali v teku naslednjih let izšla iniciativa za spoštovanje slovenskega razgovornega jezika v domači meščanski družbi, za izdajanje fiziokratskih knjig za kmete, zgodovinskih spisov, zemljepisnih črtic, zabavnega čtiva, slovnice, slovarja, šolskih knjig in bibliografije slovenske književnosti. Ob pripiso- H Slavističnu revija 115 vanju take vloge poetiki je bilo vse odvisno od tega, koliko je pisec razgledan po literarnih vprašanjih. Če ni bilo slovenske umetne pesmi, ni rečeno, da ni bilo slovenske verzifikacije. Nasprotno, obstajali sta dve zelo stari in zelo obsežni pesniški izročili. Prva je bila ustna ljudska poezija, druga nabožna poezija s katoliško in protestantsko cerkveno pesmijo. Ker je šlo za dolgi vzporedni zgodovinski razvoj in so peli obe vrsti poezije ponajveč isti ljudje, sta se medsebojno vplivali, na obe pa je mogla obenem vplivati sočasna tuja umetna pesem. Ob zelo obsežni tvarini so ta vprašanja v slovenski vedi o stihu le slabo raziskana. Njihove specifične lastnosti, ki se zelo razlikujejo od strukture ljudske poezije na sosednjem hrvatskem in dalje srbskem jezikovnem ozemlju, še niso prav določene. V protestantskih pesmaricah iz druge polovice šestnajstega stoletja se nam del tega zaklada, protestantska cerkvena pesem, kaže prvič v tiskani podobi. Pri protestantih je prišlo najprej do prevodov nemških luteranskih pesmi, zato je bil pisec slovenskih stihov vezan na pesniški izraz v nemškem izvirniku. Trubar je v svoji prvi pesmarici Catechismus in der Windischen Sprach (1550) prevzel naslednje elemente kot tvorne činitclje pri oblikovanju pesmi: metrum, enakomerno dolžino stihov (kar pa ni znal vedno tudi izvesti), rime in kitico. Y njegovih pesmih je. kakor se zdi, izvedeno naglasno načelo. Pesmi so verske in oznanjajo osnovne verske nauke, zato sta njihov ton in slog svečana. Še dobrih trideset let kasneje je Jurij Dalmatin hvalil Trubarjeve prevode kot »feine Windi-sclie Reimen« (Га celi Сatehismus, 1584, 9). Protestanti so tudi prvi začeli razpravo o pesniškem oblikovanju slovenskega jezika in vodili o tem celo žgoče prepire. Njim je bila pesem vsakdanja potreba v verskem udejstvovanju, zato ni bilo vseeno, ali je pesem slaba ali dobra, pa naj je bila prevedena ali izvirna. V njihovih objavah pesmi je bilo dovolj gradiva, ki bi lahko sprožilo osnovna vprašanja o gradnji stihov, vendar so reševali vse praktično, brez poskusov, da bi delo teoretično usmerjali. Da pa so bili občutljivi za kvaliteto stihov, nam kaže spor, ki je nastal ob izidu Klombner-Jurišičeve pesmarice Ene duhovne pejsni. Tiskali so jo v Urachu 1563 pod Trubarjevim imenom, toda brez njegove vednosti. V težkih besedah obtožbe, ki so padale na sestanku prizadetih v Ljubljani, je Trubar očital sodelavcem zbirke, posebno Klombnerju in Cvcklu, da so »pesniki, ki še zlogov ne znajo šteti«, in jim odrekel pravico objavljanja pesmi.4 Kot pogoj vsakega pesniškega nastopanja je smatral resnično nadarjenost, ne le vnemo in dobro voljo. Kljub razpravljanju o metriki pa slovenski protestanti niso prišli do svoje poetike. Še manj je mogla storiti to protireformacija, ki je slovensko književno življenje očitno zanemarjala. Sredi osemnajstega stoletja, v času priprave Devovega in Pohlinovega nastopa, sta predstavljali tiskano besedo dve zbirki nabožnih pesmi, ki sta po vsej verjetnosti že tudi pošli v prodaji: Ahaca Steržinarja Katoliš krščanskiga viika pejsme, natisnjene 1729 v Gradcu, in jezuita Primoža Lavrenčiča Misionske katoliš krščanske pejsme, izdane v Celovcu 1752. Zbirki sta bili namenjeni za petje pri krščanskem nauku in na romanjih. Za posvetno rabo je služila verzificirana beseda dotlej le redko, največ v čisto praktične svrhe. Polilinova poetika nudi primer, kako so se osnovna vprašanja s področja književnosti lomila pri nedržavnem narodu ali narodu z zatrto književnostjo. Polilin razume v glavnem poetiko tako, kot so jo razumeli od humanizma do razsvetljenstva, kot pouk o pesništvu. »Prirocla, genij in vaja napravijo tudi na Kranjskem najspretnejšega pesnika, česar sicer s trudom in razbijanjem glave ni mogoče doseči«, pravi v drugi izdaji spisa O kranjskem pesništvu, vendar težišče ni na geniju, marveč na vaji. Po tem nazoru je naloga poetike, da da navodila, kako se delajo pesmi, in pojasni načela, ki morajo vladati v njihovi gradnji. Da bi se govor izpremenil v obliko, ki se imenuje pesem, se mora podrediti rednemu valovanju metra, imeti mora posebni, izbrani besedni material in okraske v jeziku, imenovane »pesniška sredstva«. Po tem programu je bil ideal poezije, da bi kolikor mogoče točno izpolnjevala pravila. Pesnikov cilj naj ne bi bil, da bi napravil individualno pesem, marveč pesem, ki bi se čim bolj prilagodila zahtevam, stavljenim nanjo s poetiko. Disciplina. red in podreditev — ti znaki družbenega življenja na političnem, cerkvenem in šolskem področju — naj bi veljali kot pravilo tudi v književnosti. S takim pojmovanjem je Pohlin omejil poetiko na obravnavanje pesniškega jezika, in to zgolj kot jezikovnega gradiva, podvrženega splošnim fonetičnim in morfološkim zakonom. Njegova poetika se ne ukvarja z vprašanji, o čem naj se poje, kako naj se poje in kakšni sve- 4 Mirko Rupel, Primož Trubar, Ljubljana 1962, 161. 8' 115 tovi se odkrivajo za pesniško besedo. Poblin ne doživlja pesniškega jezika kot besedni izraz, s katerim se prenašajo na nas emocionalni in refleksivni procesi, marveč samo kot določeno obliko jezika, ki se ravna po pravilib, sestavljenih posebej zanj. Stroga omejitev predmeta je izvedena takoj v prvih dveh odstavkih uvoda, kjer določa pisec: 1. Spevorečnost je umetelnost, kako d besedah določimo dolžino zlogov, ali naj zlog izgovorimo dolgo ali kratko. 2. Mera ne velja samo za vezani, marveč tudi za nevezani govor, vendar predvsem za vezani, v katerem naj vladajo vzvišeni način in posebni umetni postopki, ker bi sicer nastale neokusne in nespretne nakaze stihov.5 Definicija je bila odraz šolskih humanističnih poetik. Težišče slovenske poetike je bilo za Pohlina v tem. kako prilagoditi glasovni sestav slovenskega jezika, zlasti njegovih samoglasnikov, zahtevam dolgih in kratkih zlogov, ki so vladali v starem grškem in latinskem jeziku. Ni razmišljal, če antični sistem mere samoglasnikov ustreza slovenskemu jeziku in dotedanjima dvema pesniškima tradicijama, ustni ljudski liriki in domači verski pesmi, marveč je pristopil, v skladu z zahtevo kvantitativnega načela, takoj določanju značaja slovenskih samoglasnikov. Želel je ugotoviti, kateri so kratki, kateri dolgi, oziroma kdaj so kratki, kdaj dolgi. Prva slovenska metrika je s tem odklonila naglasno načelo v poeziji. Pohlin je določil naslednja pravila: 1. Enozložne besede, ki se končujejo na dva samoglasnika, so v stihu kratke. Če se beseda končuje na en samoglasnik, je lahko dolga ali kratka. 2. Če je dvo- ali večzložna beseda sestavljena, odloča o dolžini ali kračini samo predzadnji zlog korenskega dela. Ъ. Če je predzadnji zlog kratek, moramo p red predzadnjega podaljšati. Če je zadnji zlog dolg, se skrajšuje predzadnji, če pji sta kratka oba zadnja zloga, sta zloga pred njima dolga. 4. Značaj zloga določa njegov samoglasnik, ki more biti kratek ali dolg. Kratki samoglasniki so: i, è, <), a, u. 5 Pohlin, Kraynska Grammatika, 1768, 176. Dolgi samoglasniki so: i, y, é, e, ее, o, â, aa in u na koncu zloga. Po Pohlinovi poetiki bi moral pesnik, ali bolje stihotvorec, iskati za sestavo stiha tako razdelitev dolgih in kratkih vokalov, ki bi ustrezala normi določene oblike. Vaclav Burian je opozoril leta 1928 na ozko odvisnost Pohlinove slovnice od slovnice češkega jezika čechorečnost seu Grammatica lingue Bohemicae, ki jo je 1672 izdal v Pragi Vaclav Rosa.0 Ta slovnica je pripadala zadnjim letom pobelogorskega obdobja in češkega literarnega baroka in bila napisana še v latinščini. Rosa sam je bil sicer laik med pisci-jezuiti onega časa, odvetnik, a baročni maniristični pesnik. Njegov vpliv na Pohlinovo slovnico je bil zelo mnogostranski, tu nas zanima razmerje dveh poetik. Za Roso je bil vokalni sistem jezika osrednje vprašanje poetike. Kar je veljalo za grški in latinski jezik, je prenesel na češkega in trdil: Lingua Boëmica non distinguit tempus a tono, sicut Greaca et Latina: Izdelal je zelo razvejano sistematizacijo, po kateri imajo glasovi češkega jezika šest samoglasnikov, sedemnajst dvoglasnikov in dvaindvajset so-glasnikov. Ko je določil za samoglasnike in dvoglasnike dolžine in kra-čine, je postavil deset prozodičnih pravil o položaja kratkih in dolgih zlogov v češkem stihu.8 Res je, da sta si v svoji osnovi sistema Rose in Pohlina zelo sorodna, toda češki je neprimerno bolj zapleten kakor zgoraj opisani slovenski. Pač pa je neko še starejše češko delo, s katerim ima Pohlinovo očito najožjo zvezo. To je slovnica jezuita Jana Drachovskega Grammatica Böemica in V libros divisa..., izšla v Olomoucu 1660. Pisec je umrl 1644, napisana je bila še za življenja Komenskega in bila objavljena postumno. Vprav Drachovsky je izdelal za češko poezijo kvantitativno teorijo,9 kakor je bil sploh še ves v humanističnem pojmovanju jezikoslovja. Ne morem ugotavljati, če je Pohlin dejansko imel v rokah slovnico Drachovskega. iz vsebine vseh treh del je domneva upravičena, kot naj pokažejo glavna pravila Drachovskega: Kratki vokali so i, o, u, dolg je i, oboje 0 Vaclav Burian, Po stopdcli češtvi a českč knihy v staršim slovinském pisemnietvi, Slavia VIII, 1928, 449—472. ' V. Rosa, Čechorečnost, 398. e Istotam, 432'—486. 0 Josef Krdl, O prosodii českč I, Praha 1923, 50. so lahko a, e, y. Na koncu besede so vsi vokali lahko kratki ali dolgi. Med dvoglasniki sta ë in oj lahko tudi kratka.10 Ce je Pohlinu služil kot vir Rosa, leže temelji njegove poetike v drugi polovici sedemnajstega stoletja, če Drachovsky, celo v prvi polovici, ko so humanistični jezikoslovni nazori in književni pogledi humanizma še odločilno vplivali na oblikovanje nacionalnega češkega jezika in češke književnosti. Komensky je prevajal po kvantitativnem načelu in v antične metre v češčino psalme, Katona in Vergila, Drachovsky je kot slovničar izdelal teorijo kvantitativne prozodije, ki se je pri Čehih borila globoko v devetnajsto stoletje z naglušnim načelom za prevlado v češki poeziji in teoretični doktrini. Rosa je bil učenec Drachovskega. Ko je Pohlin prenesel naravnost od Drachovskega ali preko Rose v slovensko vedo o stihu princip humanistične dobe. je s tem opravil zastarelo delo. Drachovsky in Rosa sta bila v drugi polovici osemnajstega stoletja preživela stvar v evropski estetski misli. Po strokovni slovenistični literaturi je razširjena sodba, da je nastala Pohlinova metrika kot posnetek racionalističnih poetik. Temeljni racio-nalistični poetiki sta Boileauxova in Bateauxjeva z estetskimi osnovami francoskega klasicizma. V njem je eden izmed važnih elementov na novi način doživljena antika, zdaj ne več po formalni izgrajenosti njenih oblik, marveč po njenem tenkem sluhu za etična vprašanja človeka. Niti tak racionalizem, niti racionalizem nemške poetike Gottscheda s premikom klasicizma v meščansko sfero ali Švicarja Breitingerja, ki se je zavzel za pravice fantastike v književnosti, ni prodrl v predstavni svet Marka Pohlina. Pohlinova poetika torej nima zveze z racionalizmom. Ljubljanski diskalceat je imel za slovnico poleg blizu sto let starega Rosinega dela še drug češki vzor, slovnico svojega sodobnika Jana Vâclava Pohla Grammaiica lingue bohemicae oder die bömische Sprachkunst. Če bi se pisec, ki je bil učitelj za češčino na Dunaju, zanimal za književnost in osvežil poglede na poetiko, bi mogel povesti tudi Pohlina na nova pota. Njegova slovnica na splošno sicer ni zastopala modernih racionalističnih načel. V izdaji iz 176-L ki je izšla na Dunaju, ni dela ali dodatka s poetiko, zato vpliv Polila na Pohlina na tem področju sploh ne more priti v poštev. Menda je izšla prva izdaja tega dela že 1756 na Dunaju, v Pragi in v Trstu, vendar mi ta izdaja ni dostopna. Po literaturi zaključujem, da tudi tam ni razprave o poetiki. 10 J. Drachovsky, Grammatica, 164. y Latinska vzgoja, ki je slonela na Virgilu, Ovidu in drugih rimskih pesnikih, je povsod predliodila domači posvetni poeziji. Njena pedagoška teorija, ki je ustvarjala iz pesnikovanja učeno tehniko, jim je dajala nekaj skupnega, trdno hrbtenico. Zato ni čudno, če si Pohl in ni mogel zamisliti nove slovenske poezije brez te osnovne pomoči. Razlika je bila le v tem, da je prišla k Slovencem pozno. Igra pravil in omejevanj v jeziku je s tem postala osnova Pohlinove poetike. Ker je bilo vse obseženo že v sami zvočni strukturi besednega gradiva v jeziku (kvantiteti), so postala vprašanja preprosta. Samoglasniki v besedah so dolgi ali kratki, in to vpliva, za kakšno besedo se bo odločil pesnik v stihu. Odločati se je moral za tak izbor, ki je prinašal v mero stiha redno menjavanje dolgih in kratkih vokalov. Y Speoorečnosti, oziroma v drugi izdaji v razpravi O kranjskem pesništvu, piše avtor o posameznih elementih poetike, vendar vedno le o vlogi, ki jo v njih igra kvantitetno načelo, to je dolgi ali kratki zlogi, lako v podpoglavju o stopicali sploh ne omenja sestavov kot so daktil, jamb, trohej in ostale mere, in ne o njihovih kompozicijah v heksametru, pentametru in ostalih tipih, zastopanih v antični poeziji ali dramatiki. Pohlinova poetika je ostala na ta način brez bistvenega didaktičnega dela. Slovnica je bila namenjena šolanemu človeku, ki ga je njen avtor želel nacionalno prebuditi in ogreti za rabo lastnega jezika v meščanski družbi in v književnosti. Če ni sploh mehanično prevzel češkega pozno-humanističnega načina obravnavanja problemov poetike, je verjetno smatral, da so te stvari šolanemu človeku znane iz gimnazijskega pouka latinščine in grščine, lako predstavljajo njegova podpoglavja le zelo kratke, sumarične razlage osnovnih pojmov v zvezi z jezikovno-tehnično stranjo poezije in razlikami, ki nastajajo med navadnim in pesniškim jezikom. Poetika se mora naslanjati na konkretno pesniško gradivo, lu so nastale Pohlinove zadrege. Primerov je bilo le mulo. Kako naj navede slovenski jamb ali trohej v antičnem smislu določene menjave dveh zlogov, enega kratkega in enega dolgega, če take slovenske stopice v umetni pesmi niso bile napisane? Tu bi si lahko še nekako pomagal z izborom dvozložnih besed, ki bi po svojem vokalnem sestavu ustrezale zahtevi, toda kako naj demonstrira slovenski heksameter, pentameter ali sapfično kitico, če rimski in grški pesniki niso bili prevedeni in domače pesmi s temi vzorci niso obstajale. Poskusi pisanja ali prevajanja, ki se jih je lotil z Devom, so bili nebogljeni. Zdi se, da je plod njegovega lastnega kovanja stihov sedem heksametrov, s katerimi je mogel nastopiti v poetiki. Po dolgem odlašanju se je tudi France Kidrič odločil, da mu jih pripiše.11 Napravil je šolski vzorec za heksameter: ki je vsebinsko smešen, oblikovno pa ne ponazarja predpisanih šest daktilov s eezuro za tretjim daktilom po shemi Ostalih šest, za katere pravi Pohlin sam, da so napisani za šalo, predstavlja memorialne verze za slovnične spole, ki po svoji oblikovni strani prav tako ne morejo razkriti posebnosti antičnega heksametra. Dev si je zastavil s poskusom, da bi prevajal Vergilove ekloge iz Bukolik in Ovidove epistole, še zahtevnejšo nalogo. Odpovedal se je upu, da bi uspel s heksametri, zato se je po nemškem zgledu odločil za stih, ki niti ni bil antičnega porekla. Uvedel je v slovensko umetno poezijo aleksandrinec, priljubljeni stili francoske klasicistične dramatike, ki sta ga Andreas Gryphius in Angelus Silesius vpeljala v nemško baročno poezijo kot zamenjavo za beksanietre. Namesto pripovednih daktilov se je tu oblikoval jambski ritem. V prevodih ni bilo sence poetičnega duha, bili so res le začetniška šola verzifikacije po antičnem meroslovnem načelu. Navidez nerešljiva naloga je privedla Pohlina na sled dejanski slovenski verzifikaciji. Vsa njegova poetika ostaja v okviru humanističnega vzora kvantitativnega principa (podpoglavja o stopicali, cezuri in pesniških svoboščinah), toda dve poglavji razširjata ta okvir nehote na naglasni princip. To sta podpoglavji o stilni in o rimi. Pfodor se je izvršil s tem. da je Pohlin moral priznati, da obstoje v slovenščini pesmi, grajene na tonalnem sistemu. V podpoglavju O stihu piše: Kranjski pesnik svobodno izbira vrsto stiha. Sam si izbere njegovo dolžino in jo obdrži do konca: Kot v vseh 11 F.Kidrič, Polilin, Slovenski biografski leksikon II, 422. Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, teleta, -vjvj -УЈУЈ -vjw ii -KJVJ -KJKJ -KJ drugih jezikih se lahko ravna po načinu, kakor latinski pesniki delajo stihe, znane po vsej deželi.12 Pripomba, da so klasični pesniki »znani po vsej deželi«, nam sama govori, kako zelo je vplival gimnazijski šolski sistem na oblikovanje literarnega okusa pri inteligenci iz osemnajstega stoletja. Ob tvorbo, za katero mu je manjkalo primerov, je Pohlin postavil pesmi, »pete na drugačen način«, in sicer prve poskuse slovenskega umetnega pesništva iz konca sedemnajstega stoletja in pa primer ustnega izročila. Pohlin je smatral, da sta to dve povsem različni koncepciji, a si ni dal truda, da bi ju razložil ali vsaj naglasil, da so izvirne slovenske pesmi grajene na naglasnem načelu in v drugačnih metričnih kompozicijah kakor antične. S stavkom: »Na drugačen način je pel gospod Jožef Zizental13 na začetku kranjske Kronike«,14 je Pohlin uvedel v slovensko poetiko Zizen-čelijevo poslanico Valvasorju, ta osamljeni dokument prevajanja nemških stihov v slovenščino ali pisanja slovenskih stihov v okviru fevdalne literature s pokrajinskim patriotizmom. Pohlin je ponatisnil prvih šest stihov poslanice, vendar se ni spuščal v analizo njenega stiha. Navedel ni niti tega, da je pesem napisana na naglasnem, a ne na kvantitativnem načelu, kar je postavljalo problem slovenskega stiha v povsem novo luč. Ker pa je pesem v odlomku citiral, je podal s tem dokaz, da antični metrični sistem ni edini, ki je bil sprejet v slovensko verzifikacijo. Do istega zaključka je vedel tudi primer, ki ga je Pohlin podal s pesniško tvorbo »vaške mladine« (Dorfjunkers) ali »prirodnih pesnikov« (natürliche Poeten). Pohlinova zbadljivka Šentaj, plentaj. blisk nu strela je zelo slab primer ljudske pesmi, toda njena navedba dobiva posebno veljavo v tedanji literarnozgodovinski relaciji. Ljudske pesmi so imele pri Slovencih v osemnajstem stoletju staro sporno veljavo. Da bi jih izrinili, so jezuitje in drugi redovniki tiskali iz moralističnih in verskovzpodbudnih nagibov izdaje pobožnih pesmi (Steržinar 1729. Lavrenčič 1752. Redeskini 1775). Pri Slovencih tedaj ni 12 Pohlin, Von der Thonredung. Kraynska Grammatika, 1768. 179—180. 18 O avtorju nemške in slovenske hvalnice Valvasorju, objavljene na začetku Die Elire des Herzogthums Kraiii. ne vemo drugega kot ime Sisentschelli ali Zizenčeli. s katerim se je podpisal. Pohlin navaja drugačno obliko tega imena Sißenthal. kar zveni kot ime po kakem gradu. Kidrič je sicer menil, da je napisal le Pohlin ime v pokvarjeni obliki, toda morda bi nas raziskovanje v tej smeri privedlo k razrešitvi vprašanja, kdo je bil zgodnji slovenski verzifikator, fevdalec ali morda meščan? 14 Pohlin, Kravnska Grammatica, 1768. 180. mogoče reči, da ni bilo pri inteligenci zanimanja za ustno književnost. Bilo je, toda odklonilno. Kmečki sloj je preko pesmi izražal svoja razpoloženja dalje in vprav njegovo ustvarjanje predstavlja pri Slovencih skozi dolga stoletja edino resnično umetniško književnost. Na njenem dejanskem obstoju nič ne izpreminja dejstvo, da ni bila zapisana. S tem se je izpremenila le njena usoda. Bila je labilnejša kot pisana umetna poezija, ker se je neprestano pozabljala, izgubljala in znova nastajala. Rokopis, v katerem je neznani koroški »bukovnik« v letih 1757—1761 v Lešah zapisal tudi posvetno ljudsko pesem,15 še ne more veljati za primer zanimanja inteligence za ljudsko pesem. Pač pa izpričuje tako zanimanje Pohlinova poetika. Osem let pred Pohlinovo slovnico je učitelj James Macpherson izdal svoje posnetke balad barda Ossiana (Fragments of Ancient Poetry, 1760) in škof Percy nato dve zbirki izvirnih starih ljudskih pesmi (Five Peaces of Runic Poetry, 1763: Reliques of Ancient Poetry, 1765). Macphersonovo delo je 1768 prevedel Dunajčan Michael Denis v nemške heksametre (Die Gedichte Ossians) in v uvodu izdaje upozoril na »stare pesmi« pri Slovanih, zlasti na Češkem, v Dalmaciji in na Hrvatskem. Ko je Pohlin pisal slovnico in poetiko, teh izdaj ni poznal, pač pa je Denisa »menda marljivo čital« po izdaji svoje slovnice.1" Njegovo obravnavanje »pesmi kmečke mladine« oziroma »prirodnih pesnikov« in objava odlomka kot primera takih pesmi nas opozarja, da do zanimanja za ljudske pesmi v okviru razsvetljenstva na Slovenskem ni prišlo pod vplivom novega evropskega toka, ki so ga predstavljali Macpherson, Percy in Herder, marveč samostojno, v zvezi z domačo književno tradicijo. Izraz Volkslied, ljudska pesem, je vpeljal Herder šele deset let po Pohlinovi poetiki s svojo izdajo ljudskih pesmi Volkslieder (I, 1778; H, 1779). Kakor se Denis ni mogel odločiti, da prevede Ossiana v originalnem stilni, nego ga je po okusu časa prelil v neprimerne heksametre, tako Pohlin ni postavil slovenske poetike na osnovo domače ljudske pesmi in tudi ne na osnovo Zizenčelijevega stiha. V drugi izdaji slovnice je Valvasorjevega sodobnika sploh izpustil, a ohranil opozorilo na način ljudske tvorbe in svojo terminologijo zanjo. Nihanje med kvantitativnim in naglušnim načelom je očito tudi v poglavju o rimah. Rima ni igrala v antiki nobene vloge, saj stihov niso 15 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, 14-9. 1,1 Kidrič, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, 1930. 23. rimali. Zvočno skladnost s ponavljanjem določenih ritmov na koncu stavka in asonance so uvedli v rimsko prozo šele govorniki, retorji. V siromašnem gradivu, na katerega se je mogel nasloniti Polilin v pogledu rime, je izbral življenjepis sv. Heme, ustanoviteljice krškega samostana na Koroškem (avtor te verzifikacije ni znan) in Devov prevod iz Ovida. Zadovoljil se je s citiranjem rimanih stihov, ne da bi poskušal navesti vsaj vrste rim in določiti zahteve, ki se stavljajo na pravilne ali dobre rime. Iz hagiografskega spisa je povzel naslednje: kreature — nature, zadržati — izbrati, in iz Ovida: tolkaj — kedaj, presti — nesti, da — trepeta, leži — drži. Poglavje je uvedel pač le zaradi zaokroženosti gradiva iz poetike. Kasneje je nepopolnost popravil s posebno brošuro Adjumentum poësos carniolicae, 1799. 4 Pohlin je slej ko prej stremel, da bi dobili Slovenci visoko pesništvo v duhu antike. Го kažeta poleg uvodnih poglavij zlasti poglavji o cezuri in pesniških svoboščinah, napisani v duhu humanistične poetike. Cezuro razlaga Pohlin: Cezura je odmor и stihu, ko se čitanje kratko prekine in zajame dali, da bi se preostali del izgovoril povsem nemoteno.17 Kot primer zanjo je mogel navesti začetek prve ekloge iz Ver-gilovih Bukolik. Prevedena je bila v šeststopičnih jambih (aleksandrincu) s cezuro po tretjem janibu. Kakor niso bili metrično razčlenjeni prejšnji zgledi (heksametri, Zizenčelijev stih, ljudska pesem), tudi zdaj Pohlin ni prikazal silabične strukture Vergilovega stiha in slovenskega prevoda ter opozoril, na katerem mestu bi morala biti oziroma je zareza. Naj navedem ta spev pastirja Melibeusa kot podobo slovenskega prevajanja na njegovih prvih, omahujočih korakih: Pod hladnem gaberjam o Titir! ti ležiš. Jen' tvoje pišve glas v' zelen gojztl spustiš. Site planine рак mi mor'nio zapustiti, Mi inor'nio se čelu od doma odločiti. Ti Titir! Ti tukej se v' sencah veseliš. Od Amarile kjer cel boršte pejt' učiš.18 17 Pohlin, Kraynska Grainmatika, 1768. 181. Istotam. Dr. Fran Bradač je prevedel Vergilove heksametre takole: Titirus, ti si lepo se zleknil pod bukev košato, drobni pastirski piščali izvabljaš pesem kmetiško, mi pa zapuščamo rodno zemljo in sladke poljane, z doma bežimo. A Titirus, ti Amarilido lepo v senci brezskrbno opevaš, da pesem odmeva po gozdu.19 Poglavje o pesniških svoboščinah predstavlja najobširnejši del Po-hlinove poetike. Sestavljen je iz dveh delov, iz opisa ligur, ki v pesmi odstopajo ocl navadnega govora, oziroma pravil, ki vladajo v jeziku, in iz poslovenjene antične mitologije. Definicija prvega se pri Pohlinu glasi: Pesniška svoboščina je dovoljenje. da napravinio včasih izjemo pri splošnih pravilih v jeziku, kajti zakoni rim in stopic pogosto silijo pesnika, da izpreminja dolg zlog v kratkega in kratkega v dolgega, v kranjski poeziji pa še posebej, da izpušča zloge. Kot svoboščina so navedeni in ponazorjeni s primeri afa-reza, sinkopa, paragoga, apokopa, apostrof, kontrakcija, emesis in anti-staza. Deset drugih retoričnih figur je navedenih brez primera: antiteza, enalaga, hiperbola, mioza. proteza, diereza. metateza, apokopa, sene-kdolm in anastrofa. Ves bogati program figur samo potrjuje, da je bila Pohlinov vzor humanistična estetika, ki je v veliki meri razvijala retoriko. Podobno je z mitologijo. Homerjevi junaki so bili prepričani, da vodijo usodo človeka bogovi, in bogovi so se. po njihovih predstavah, vsak liip vmešavali v njihove postopke. Jonska filozofija je poskušala zlomiti mitično predstavo sveta, toda v književnosti se je obdržala in ni bilo pisca, ki bi se ji mogel uspešno upirati, l ako je kot biten element antike stopila mitologija v srednji vek in s svojimi božanstvi-simboli dajala veliko prilike krilom domišljije. Pohlin je želel vpeljati v slovensko stihoslovje popolno antično mitologijo; v poetiki ni navedel nič manj kakor štiriinštirideset božanstev in polbožanstev, ki naj bi bila na službo pesnikom. Resno skrb si je nadel z nalogo, da antična božanstva poveže s slovanskimi, ki jili je tedaj že ugotovila slovanska mitologija. Slovanskim bogovom je sum našel grške dvojnike. Res je ustvaril vzporedno k antični in slovanski slovensko ali slovenizirano mitološko ekipo. Iz zveze med humanistično, češko baročno in to slovensko poetiko je nastala i» Vergil, Bukolika in Georgika, Iz latinščine prevedel dr. Fran Bradač, Maribor t%4, 31. lia ta način zmes grškega, rimskega in slovanskega mitološkega aparata, ki naj bi služil bodoči slovenski razsvetljenski in vsej kasnejši poeziji kot trdna osnova pesniških simbolov in vir metaforičnega izražanja. K mitologiziranju se je vračala v različnih oblikah vsa romantična poezija. Težko je danes reči, v čem je bila privlačnost mitoloških bitij, v splošnem ugledu antičnega sveta ali zaradi fantastike, ki se je skrivala za temi oblikami. Zaradi močnih odmevov v poeziji naslednjih dob pri raznih pesnikih in v zelo različnih zvezah navajam seznam Polilinovih mitoloških likov: Belin, tudi Sonce — Apolon, Beron, tudi Krajlomoč — Jupiter, Bo-gina ali Slavina — Juno, Bratek — Genius, Dražene, Družnice, Strašnice — furije, Družice — Charitas, Gospodične bogov — nimfe, Hromek. Zlomek — Vulkan. Hudina, tudi Ninga — Prosperina (boginja pekla), Jelovc — Akteon, Ladon, Tor, Tork — Mars, Lesni bogovi, Divji mož — Satir, Ljubček — Kupido, Merot — Pluto, Močirna, tudi Grumina — boginja zlih vetrov, Modrica — Minerva. Muran — Neptun, Nemarnica Vacuna, Nočlica — Diana. Oglasuvavka — Eho. odmev, Palioda — boginja lepega vremena, Pan, tudi Travnepan — pastirski bog, Pust •— Bakhus, lložencveta — Flora, Sejvina — Ceres, Selon — Merkur, Siba, tudi Čistilka — Venus, Sidek, Skritek, Škratek — hišni duh, Sodice, tudi Živice — Parke, Sreča — Fortuna, Torka — Belona, Viliarnik — Aeolus, Vila, Vilna — Hekata, Vrentenek, tudi Zlomek — bog vremena. V svoji celoti se ta številni mitološki zbor ni nikdar pojavljal v slovenski poeziji, tudi v klasicistični dobi ne. Trdoživejši pa se je pokazal v posameznih predstavnikih, čeprav se je moral boriti z božanstvi, ki so ohranila grško ali rimsko ime. Od vseh področij, kjer je zarezala humanistična doktrina v literarno ledino, se je ravno mitologija pokazala kot najbolj privlačna in odporna. Posebno poglavje predstavlja Pohlinovo prizadevanje za slovensko literarno-teoretično terminologijo. Obe izdaji slovnice in obe redakciji poetike je pisal v nemškem jeziku, toda ves čas skrbel za slovensko izrazoslovje na ta način, da je za nemške izraze pisal ali si izmišljal slovenske in jih dodajal v oklepaju. Skupno je zabeležil za 18 nemških pojmov iz poetike 21 slovenskih strokovnih izrazov. Ti so (iz obeh izdaj slovnice): die Thonsprechung — speoorečnost (danes stihoslovje. metrika); das Reimglied — pesemske dej], pqsmèske dejl, skok (stopica); das Reimmafi — pçsmèska miru (stili, verz); der Abschnitt — predaluienje (cczura, zareza, odmor sredi stopice); das Lied — pesem. Vse izraze za pesniška sredstva in figure je oblikoval na enak način, s končnico -nost: apokopa — obseknost, sinonim — enakorečnost, antiteza — prutistavnost, mioza — zmanjšatnost (zmanjšateljnost), proteza — prestavlenost (perdadejlnost), diareza — rezdejlnost, metateza — prest aolenost, apokopa — odseknost, sinekdoha — skupjemnost (skup-jemanost), anastrofa — prebražnost (preobraženost), odvzemanje -— od-šipnost, okkrušnost (odlošnost), idiotizem — lesnorečnost, ironija — posmehoačnost (izrazi v oklepajih so iz prve izdaje, a so bili v drugi izdaji zamenjani z novimi). Kot je razvidno, se Pohlinova terminologija ni ohranila. Poetika se je obrnila v drugo smer in izrazoslovja s področja pesniških figur, ki je delalo prvemu našemu teoretiku največ preglavic, sploh niso prevajali. * Pohlinova poetika v času svojega izida ni predstavljala sodobno orientiranega dela, ki bi se vključilo v razvoj evropske estetske misli na njegovi najrazvitejši točki v drugi polovici osemnajstega stoletja. Bil je pač redovnik z malimi možnostmi literarne razgledanosti in obenem še zagledan v zastarele češke in s tem slovanske vzore. Izredno delo bi opravil v svoji dobi, če bi znal teoretično nasloniti novo slovensko umetno poezijo, ki si je je toliko želel, na dva velika književna pojava: na verzifikacijski sistem in ustvarjalni zgled domače ljudske pesmi in na najmlajši umetniški razvoj onih evropskih književnosti. ki so se osvobajale klasicizma in iskale novih poti za svojo meščansko književnost. Kakor sta si bila različna, sta imela vendarle nekaj skupnega — oba sta bila prirodnejša kakor klasicizem in s tem umetniško iskrenejša. Pohlin takih možnosti ni videl. Njegov ideal je lebdel v preteklosti, niti ne v klasicizmu, marveč v humanistični estetiki. Želel je dati Slovencem visoki ti]) književnosti, čeprav sam ni prav vedel, kakšen bi bil in ga zato tudi ni podrobneje nakazal s svojo poetiko. < In vendar je ob vseh teh slabostih opravil važno delo. V okrnjeno slovensko umetniško življenje je vpeljal še eno novo področje, teoretično razpravljanje o poeziji, pesniški besedi, lepem in sredstvih pesniškega izražanja. S tem je izzval slovensko umetniško besedo, ki je v prihodnjih desetletjih prevzemala izredno vlogo v nacionalnem življenju. Žc med prvo in drugo izdajo poetike se je organizirala družba, ki je pod Devo- vini vodstvom pripravila gradivo za pesniški almanah Pisanice, prvo delo posvetne slovenske književnosti in s tem njen resnični začetek sploh. Nejasnosti in kolebanja, v katere je zapadel krog Pisaničarjev, so bile v znatni meri posledica neprečiščenih vprašanj v Polilinovi poetiki. Toda ravno v luči vseli težav dobi pravo veljavo vzpon, do katerega je prišlo v slovenski književnosti že takoj v prihodnji generaciji, pri romantikih. S ti m 111 a r v The beginning of lhe theoretical discussion about verse and poetry among the Slovenes is represented by the little treatise Von der Tonsprechung. Marko Pohlin included it in the chapter on orthography in his grammer Kraynska grammatika, das ist die crainerische Grammatik, published in 1768. In the second edition of the grammar from 1783 he stressed the importance of prosody by re-writing the chapter and adding it at the end of the book under the separate title Von der krainisclien Dichtkunst. This essay came into existence at the beginning of the Slovene enlighte-ment. It offers us an example of how the literary problems were being shattered when, or since, the nation had not a state of its own, or rather, had restrictions imposed on its literature. By means of his grammar Pohlin gave a strong impetus for the Slovene revival as well as for individual writing of potry, which so far had not existed. According to Pohlin, it was the task of poetics to give instructions for the composition of poems and to make clear the rules that were to be observed in poetry. The poem was to have a metre, a choice vocabulary, and linguistic ornaments, these last being the poetic means. The central emphasis of his poetics lay 011 the adapting of the Slovene sound system to the measures of long and short syllables, lie set up rules which of the Slovene vowels were short (i, è, о, a, u), and which long (1, y, é, ее, 6, â, aa, and u at the end of syllable). By doing this he adopted for the Slovene verse the quantitative metric system. Viiclav Burian pointed out in 1928 that Pohlin took his example from the grammar čechorečnost sen Grammatica lingue Bohemicae. published by Vaclav Rosa in Prague in 1672. A comparison of the two metrics shows that the Czech system of vowels and diphthongs was even more complicated than Pohlin's. But Pohlin's system is closely related to another, older Czech humanistic grammar Grammatica Böemica, by Jan Drachovsky, from 1660. Owing to his humanistic upbringing and to the Czech influence Pohlin could not conceive the new Slovene poetry without fundamental relying 011 the Classical literatures. His poetics is not classicistic, but a strongly belated reflection of the humanistic works 011 prosody. Difficulties would have appeared if Pohlin had set out to demonstrate the lojvs of his prosody 011 the material from the existing Slovene poetry. Damascen Dev started to translate Vergil's eclogues from Bucolica and Ovid's epistles. He could not create a Slovene hexameter, so he decided, following the German example, to use for his translation the alexandrine. Pohlin himself wrote a few examples of the hexameter, but these amount only to clumsy experiments in versification. Since he did not have enough for feet, rhymes, verse, caesura, and poetic licences, he had to draw for illustration on forms existing in Slovene poetry but not made according to Classical models. There were two such sources. An exceptionally rare example of secular versification from the end of the 17th century and the huge treasury of folk poetry. In poetry of both kinds the principle of stress, and not the principle of quantity, was followed. Ten years before Herder's term "Volkslieder" Pohlin calls folk poems the products of the village youth (die Dorfjunkers) and the natural poets (natürliche Poeten). In this way we first come across the Slovene denomination of folk poem in 1768. independently and unrelatedly to the cult of folk song, which was at that very time taking its start in Europe. Pohlin could not have known Macpherson (1Г60), the two editions of Percy (1765. 1765), or Denis's translation Die Gedichte Ossians, which, for that matter, was written in hexameter. In spite of the warnig that Slovene folks songs had from time immemorial heen built on the principle of stress Pohlin could not decide to build for the future Slovene poetry a system of prosody and poetics corresponding to the established tradition in the structure of verse. All the poetic means he discussed led him to Classics or to Classical ideals. As poetic licences were regarded all instances of disregarding everyday speech, and these instances were caused by exigencies of the alternation of long and short syllables, or rather, by the changing of short syllables into long ones and vice versa: aphesis. syncope, paragoge, apocope, apostrophe, contraction, emcsis, antistasis: and the rhetho-rical figures: antithesis, enalage. hyperbole, meiosis, prothesis. dieresis, metathesis. apocope, synecdoche, and anastrophe. Pohlin envisaged the poetic ideal of the future Slovene poetry in the realization of all artistic turns invented by humanistic poetics. It was much the same with mythology. The Classic mythologie machiner) should serve to the Slovene poetry of the enlightement and of the times to come as a firm basis of poetic symbols and as a source of meta-phoric expression. Yet Pohlin was not taking over the antique gods but found for the names of the old Greek gods and semi-gods Slavonic and Slovene counterparts. Thus he rendered into Slovene the whole Olympus and gave names to no less than forty-four mythological beings that were now to make their appearance in the Slovene poetry. The writer of the first Slovene poetics paid particular attention to literary terminology. Most of the technical terms lie translated, via German, into Slovene. What difficultied must have been coming up in the notional sphere at the time when the literary language was not yet worked out can be deduced from the fact that in the second edition of the grammar the terms- from the first edition were already replaced by new ones. Later generations did not accept Pohlin's terminology. Jakob Rigler PRIPOMBE K PREGLEDU OSNOVNIH RAZVOJNIH ETAP V SLOVENSKEM VOKAEIZMU I Zaradi omejenega prosiora, deloma pa tudi zaradi potrebnih kompozicijskih razmerij л- razpravi Pregled osnovnih razvojnih etap л- slovenskem vokalizmu (dalje Pregled)1 ni bilo mogoče obravnavati vseh problemov v zvezi s slovenskim vokalizmom, kot tudi ni bilo mogoče dokazovati nekaterih tam izrečenih trditev, niti obravnavati nekaterih dosedanjih mnenj, ki nasprotujejo izvajanjem v omenjeni razpravi. Zaradi ekonomičnosti tudi nisem navajal novih vokalnih sistemov po vsaki spremembi, ampak sem navedel nove sisteme šele po nekaj spremembah, vendar tako. da preglednost ne trpi preveč. Tu bi v obliki pripomb k omenjeni razpravi poskusil dodati nekaj stvari, ki bi osvetlile še nekatere probleme, ali pa vsaj ilustrirale tam navedene pojave in rezultate. Za izhodišče opisu slovenskega vokalizma sem nastavil kot končni praslovanski sistem: i у и ь ъ e о ü а oralui : nazalni prednji : zadnji / prednji : zadnji nelabialni : labialni / nelabialni : lahialni Ta stopnja praslovenskega vokalizma je nastopila že na naših tleh. Znana je bila najbrž okrog 9. stoletja. Ni izključena možnost, da je bil > 1 Glej SR XIV, 1 bu, slš. bol < byl. polj. dial, bul < byl, ki jih ni treba vezati na diftongično vrednost psla. y = iii (kot npr. Lekov),5 ker je to laže razlagati z zakasnitvijo opustitve labializacije bodisi še v času. ko je bil y zadnji vokal, lahko pa je do tega prišlo tudi kasneje. Prim, zakasnitev labializacije pri pogostnem sle. dial, bu j ti iz ubiti, kroazati iz ukazati" in и bi) t za ubiti, и mi) t poleg uomU za -miti v južni notranjščini.7 Zlasti je do tega laliko prišlo v jezikih, kjer je bil у še vedno pozicijska varianta i-ja (artikulirana tudi nekoliko bolj zadaj) in posebno še v poziciji med b -f- /. Y navedenem sistemu so še obstajala prvotna kvantitetna razmerja (i, y, u, ii, a, q in o dolgi, drugi kratki). Na krajšanja določenih dolžin (npr. starega akuta ipd.) pred tem časom po vsej verjetnosti ni mogoče misliti, čeprav je precej lingvistov naklonjenih mnenju o zgodnjem pra-slovanskem krajšanju nekaterih dolžin, npr. zlasti izglasne rastoče dolžine. Krajšanje izglasnih rastočih dolžin povezujejo nekateri celo z enakim litavskim krajšanjem;8 to pa je nemogoče, ker bi sicer morali imeti -o namesto -a. Ni izključeno, da niso bile vse dolžine fonetično 2 Dvojno kvaliteto č (glede na izvor) je menda prvi suponiral Jagič. AfslPh VI. 1882, str. 74. Prim, tudi Nahtigal, Slov. jez.2 166; Bernstein. Očerk sravnit. grain ni. 214—215. V zadnjem času to teorijo dalje razvija Zuravlev. Vsesojuznaja konf. na slav. lil.. Leningrad 1962. 75 si.; VJa 1963, 2, str. 8 si. 3 M. Samilov, The Phoneme Jat' in Slavic, The Hague *9б4, str. 130. 4 Prim, (s tam navedeno literaturo); Ramovš, J F VII, 192»—1929. 264; Skok, ČJKZ VI, 1927. I si.; Mareš. Slavia XXV. 1956. 4W6 si. (za jsla); Lekov, Nasoki ..., Sofija 1960, 16. 5 L. c. 0 Prim. Ramovš, HG II, 156. ' Prim. Rigler, JNG 80. 8 Prim. Nahtigal. Slov. jez.2 31. Pripombe k Pregledu o su. razvojnih etap v slov. o o k al i zrnu enake, kot tudi danes niso," vendar so gotovo imele isto fonološko vrednost in se kot take tudi razvijale; lahko pa bi bil v tem zarodek kasnejših podobnih razvojev v različnih jezikih. Da kvantitetne spremembe niso praslovanske, ampak izvedene že v posameznih jezikih (mislim po razselitvi), kar sem suponiral tudi v Pregledu, postaja лее bolj jasno. K takemu mnenju se je nagibal v zadnjih delih že Van Wijk. dolgo ohranjena prvotna kvantitetna razmerja suponira v svojem sistemu Mareš in tudi Jakobson zasiopa to mnenje.10 To, da ne moremo računati s kakimi zgodnjimi krajšavami, nam dokazujejo tudi substitucije. Če bi bil že okrog 7. stoletja skrajšan stari akut, bi bilo nerazumljivo substituiranje tujega kratkega a s slovanskim (oziroma južnoslovanskim) o, saj bi ga v tem primeru lahko substituirali s skrajšanim staroakutiranim a, ne pa s kratkim praslovanskim a, ki je v zadnji fazi praslovanščine dal o. Razlaganje tega dejstva s kakšno morebitno svetlo naravo praslovanskega a-ja in temno naravo tujega ne prihaja v poštev, saj nam strukturalni pogled na praslovanski vokalizem kaže, da praslovanski a ni mogel biti sprednji. Prav tako ob času kontrakcije oje (oziroma aje) >č po vsej verjetnosti še ni bil podaljšan kratki cirkumfleks." Tu bi omenil še to, da nimamo refleksa za é, če je bil eden od kontrahiranih vokalov prvotni nazal, ojq ali ajq se kontrahira v q, npr.: toje > tq, nejq > nq. Takšno kontrakcijo je nastavljal že Valjavec,12 drugačnega mnenja pa je Ramovš. ki v zgodnejših delih misli, da je pri jejq eje dalo etimološki e, medtem ko pozneje pravi, da možnost kontrakcije tojq > te ni izkazana, ker bi moral biti refleks č.13 Tudi Torbiornsson" vsaj za slovenščino nima prav, ko nastavi tojq > toje > té. Kontrakcija je nastopila pred denazali-zaeijo in refleks je nazal. O tem ne more biti dvoma. Ne dokazujejo nam tega samo brižinski spomeniki, kjer dobimo že tudi kontrahirane oblike, pa še nazale, ampak zlasti taki primeri kot koroško zec z refleksom za q (oziroma v tistem delu Podjune, ki ima še ohranjene nazale, z nazalom) iz zajqc. Pa ne samo severozahodni del slovenščine, ki je dalj časa obdržal nazale, tudi severno štajersko področje, ki še razlikuje nazal od è • Prim, razne meritve, npr. Apeli, WSJ I. 1950. 56. 10 Van Wijk, Slavia XIX, 512: Mareš, Šlavia XXV. 445 si.; Jakobson. Opvt fonologičeskogo podhoda k istoričeskim voprosam slavjanskoj akcentologii, The Hague 1965, 4 si. 11 Glej Rigler, RSI XXIV, 1965, 85. 12 Rad JAZU 132, str. 209. 13 Glej HG 1920 (litografirana izdaja), str. 194: Morfologija 88, 91. > 14 ZfslPh I. 1924, 74. in etimološkega e (v dolgih zlogih), prav tako kaže na q v takih primerili.15 Dvojni refleks ë v slovenščini je bil poudarjen že v Pregledu. Jugovzhodni del je refleks za è zožil, kot večina slovanskih jezikov, severozahodni pa predstavlja s (sprva) širokim ë nekak arhaizem kot poljsko in bolgarsko področje. Zoženje ë (naj bo že vseh primerov ali samo èx, ki bi naio sovpadel z ozkim e za ë.,, medtem ko bi na arhaičnem severozahodnem področju v tem primeru redkejši e2 sovpadel z ë1 — glej zgoraj) mora biti sicer razmeroma zelo staro, vendar je samo datiranje tega pojava tvegano. Ker vse kaže, da je povezanost med oženjem ë in denazalizacijo, sta najbrž oba pojava tudi časovno blizu. O drugih problemih glede datiranja pa glej moj članek Rozwôj č w jçzvku slowen-skim.16 Zaradi novega pojmovanja razvoja ë je treba korigirati tudi druge trditve, ki so v zvezi s prejšnjimi razlagami. Omenil sem že, da je kon-takcija aje > ë utemeljena s kvantitetnimi razmerji, zato nam gl°de kvalitete ë, kljub temu, da je Ramovšu17 služila kot eden močnih dokazov pri njeni rekonstrukciji, ničesar ne dokazuje. Novemu načinu pojmovanja razvoja ë tudi ne nasprotuje razvoj pred r. V dialektih /. ei iz dolgega ë, ë pred r namreč ne da regularnega refleksa. Razlaga, češ da se je ë pred r zožil, seveda ne prihaja več v poštev, ker se je zožil vsak ë, ampak je r samo preprečil diftongizacijo.18 V zvezi z ozko kvaliteto ë je zgodnja denazalizacija. Denazalizi-rani q je bil širok ä-jevski glas, za določitev kvalitete nazalov v zgodnji dobi pa nimamo povsem oprijemljivih dejstev. Slovenske substitucije nam o kvaliteti ničesar ne povedo, ker imamo o za tuji ari (Korolan, Kokra) kot tudi za tuji un (joger, ooščUi, Kungota, Žmoiiče). Take substitucije nas ne smejo čuditi, saj so popolnoma utemeljene s tedanjim fonološkim sistemom slovenščine (oziroma praslovanščine), ki ni dopuščal zaprtih zlogov in vseboval samo po en prednji in zadnji nazalni vokal. Dosti zanesljivejše niso niti nemške substitucije slovenskih krajevnih imen, ker tudi kažejo včasih na širino, včasih 'na ožino (zlasti pri ç). Substituirali so namreč tudi z u. in sicer tudi v govoru, ne samo ,s Npr. v zaimkih Je (Poljčane, Ziče). Južnopohorsko zec pa je drugačnega izvora kot koroško, njihov e (široki) je iz aj (prim. Pregled 60)., "> RSI XXIV, 79—92, zlasti 82—83. » ÖJKZ VI. 1927. 11: RSAZU 11, 1944, 117, 121. 18 Glej Rigler. RSI XXIV, 84. Pripombe k Pregledu o sn. razvojnih ei a p o slov. v ok ali z mu v pisavi.19 Morda to predstavlja le približne substitucije za zadnji zaokroženi nazalni vokal, pri katerem je bila pač nazalnost že razporejena čez ves vokal, ne pa skoncentrirana na koncu. Seveda pa za zdaj tudi še ne vemo. koliko se v tem odražajo morda kake praslovanske dialektične posebnosti različnih naselitvenih tokov. Kot je omenjeno v Pregledu (str. 29) za datiranje denazalizacije v slovenščini nimamo prepričljivih dokazov, saj v glavnem nobeno dejstvo, na katera so se za datiranje opirali, nima posebne vrednosti. Tujke kot škumpa, škindra,20 ki bi morale bili zaradi šk- izposojene pred 12. stoletjem, nam ničesar ne povedo, kajti po onemitvi redukcijskih vokalov v šibki poziciji se vokal + nazalni konzonant ni več substituiral z nazalnim vokalom, čeprav še ni prišlo do denazalizacije. Pomanjkljivo označevanje nazalnosti v historičnih zapisih. ki pa vendar še v 12. stoletju ni izjemno21 nam glede denazalizacije ničesar ne dokazuje, saj celo v stari poljščini nazalnost dostikrat ni označena.22 Zato nas tudi pisava v brižinskih spomenikih ne sme motiti. Res da imamo v njih samo petkrat označen nazal in še tistih pet primerov bi se dalo za silo razložiti drugače — predvsem kot izobrazitev n pred zaporniki (ohranitev rinezma).23 Toda sklepanje po tem na izgubo nazalnosti (kot Vondrâk, Nahtigal, v začetku Ramovš, Kolarič)24 je po-pozneje zavrnil Ramovš,25 pri čemer se je opiral zlasti na obliko Duerun. V zadnjem času je poskusil izpodbiti dokazljivost te oblike Kolarič26 in jo razložiti kot pisno pomoto pod vplivom bavarščine, kar pa ni prepričljivo. Seveda so ohranjene nazale v brižinskih spomenikih suponi-rali tudi že pred Ramovšem.27 Dodal bi to, da nam kaže na nazalni izgovor že samo menjavanje med o in и za o. česar pri etimološkem o ni. oziroma je samo tolikšno, da je v pravem razmerju z ostalimi napakami in ga zato imamo z vso upravičenostjo za pisne pomote. Torej bi v pri- » Glej Kelemina, CZN XXI, 58. 20 Prim. Schwarz, ZfslPh Y, 125. 21 Glej gradivo pri Pirchegger, SOM 87; Kolarič, CJKZ VI. 1927, 38—39. 22 Prim. Baudouin de Courtenay, О drevne-polskom jazyke, Leipcig 1870, 79 si.; Cyran. RKJ III, Lodz 1955, 87 si. 23 Glej Nahtigal, CZN XII, 1915, 77 si.; za vuerun pa Kolarič, SR XI, 1958, 72. 24 Vondrâk, Fris. pam. 33; Nahtigal, CZN XII, 77 si.; Ramovš, HG 1920, I, 11-12, 24; Kolarič. CJKZ VI, 40; SR XI, 72. 25 Delno JF VII, 1928—1929, 296; Brižinski spomeniki 12; odločneje pa v KZSJ 33. 20 SR XL 72. " Prim. Oblak, LMS 188»), 136—137; Škrabec, Cv XXVIII, 1911, le. meru denazalizacije moral biti refleks za o ožji od etimološkega o, to pa v slovenščini ni možno.28 S takim ožjim glasom skuša namreč razložiti grafiko po njegovem nenazalnega refleksa za o v brižinskih spomenikih Kolarič, toda njegovo sklicevanje na gorenjščino ne pride v poštev, ker je gorenjska ožina novejša, kajti tudi gorenjščina kaže z -o < -o : o < -u < -o na širšo kvaliteto denazaliziranega o kot etimološkega o. Od zgod-neje denazaliziranili področij bi bilo kvečjemu za prleščino29 mogoče domnevati, da je denazalizirala o v ožji refleks od etimološkega o, to se pravi, da bi imela v začetku kajkavski razvoj vokalizma, medtem ko za druge panonske slovenske dialekte to ni verjetno, kajti v tem primeru bi prišla e in o v par tudi v kratkih zlogih, a sosednji goričanski dialekt bi, vsaj po podatkih pri Ramovšu.30 kazal prav nasprotno. Menjavanje med o in u v brižinskih spomenikih nam torej lahko kaže samo na na-zalni izgovor, ali pa je treba to menjavanje z Vondrakom ali Isačenkom razlagati za neslovensko,31 kar pa je povsem nepotrebno in neverjetno, saj imamo isti problem substitucije nazala z o in и tudi v krajevnih imenih. Zgodnejšo denazalizacijo sem nastavil na tistem ozemlju, kjer se je è zožil. Na prvi pogled bi temu nasprotovali ohranjeni rinezmi — po katerih se navadno sklepa na dlje ohranjeno nazalnost — v štajerskih dialektih. Vendar ni verjetno, da bi se pri denazalizaciji štajerski dialekti bistveno ločili od drugih jugovzhodnih dialektov. Rinezmi kot mesene, ronka ipd.32 tega ne dokazujejo. To področje nagiba k sekundarni nazalizaciji, zato so se take oblike toliko lažje razvile. Opozoril bi, da dobimo rinezeni pri besedi mesec tudi pri Trubarju: le mesnizhne, inu le kii• ie boshy shlag vdarel Mat 8 a. Da ne gre zgolj za tiskovno napako dokazuje oblika me/nizhne v novi izdaji v NT L, 9; v CNT 1, 15, pa je popravljeno v meffezhne. Seveda ni gotovo, ali je to Trubarjeva domača oblika ali jo je sprejel iz govora v Laškem (vendar je v začetni fazi tudi ta govor spadal k dolenjščini). 28 V kraščini je sicer p oh denazalizaciji imel najbrž ožjo kvaliteto kot etimološki o (z izjemo cirkuniflektiranega), toda tam je prišld do denazalizacije kasno — prim. Rigler, SR XIV, 67. 2" Na vzhodnoštajerska narečja se tudi nekoliko ozira Kolarič, C JK7. VI. 56. *> HC, Vil, 174, 31 Vondrâk, Fris. pain. 33; Isačenko, Jazyk a pôvod Frizinskych pamia-tok 68. 32 Glej Nahtigal, CZN XII, 86 si.; Tesnière, Bull, de la Soc. de lingti. 24, 155—158; Ramovš, HG H, § 62. Pripombe k Pregledu osn. razvojnih etap v sloo. ookalizmu V Pregledu (31—32) je rečeno, da kaže, da je neka povezanost med razvojem и v ii (ali bolje u) in diftongizacijo e v ei ter o v ou. Ni sicer gotovo niti to, če sta se nekdaj oba pojava v slovenščini krila. Za številna področja, kjer danes ü-ja nimajo več, se ga dâ dokazati za starejša obdobja (pogostokrat po razvoju Z-a pred и kot v nekaterih dolenjskih govorih ali v medijskem dialektu, včasih tudi po razvoju v posameznih besedah ipd.)33 Za gorenjščino pa starejša stopnja z ii (oziroma ii) ni dokazljiva (vsaj zdaj še ne). Omenil pa bi vendarle to, da se je ruskemu lingvistu Bogorodickemu34 zdel gorenjski и v primeri z ruskim zelo sprednji, skoraj ii. Glede diftongizacije dolgih vokalov v smeri ie ali v smeri ei je treba pripomniti, da en ali drug način diftongizacije ni odvisen od tega, ali se diftongira ozek ali širok vokal, kot je domneval Ramovš.35 V resnici se lahko diftongira katerakoli kvaliteta v obe smeri. Za možnost diftongizacije ozkega vokala v smeri ei prim, poleg v članku Rozwôj e w jçzyku slowenskim36 naštetih pojavov še lokalno diftongizacijo v tej smeri v Gradištu,37 ki je na ozemlju,36 kjer ne bi mogli pričakovati za ë širši izgovor kot za etimološki e ali q; prim, pa tudi diftongizacijo v smeri ei v črnogorskem mrkoviškem govoru39 in ou lokalno v beloruščini.40 Vzroki, zakaj se enkrat diftongira dolgi e, o v smeri ei, ou in drugič v smeri ie, uo, niso jasni. Vendar bi pripomnil, da v slovenščini difton-girajo v smeri ei, ou tista področja, ki so imela v sistemu kratkih vokalov (ne samo pozicijsko) ozke e-jevske oziroma o-jevske glasove. Pa tudi ta področja ne diftongirajo v tej smeri tistih vokalov. ki so jih podaljšali, a so bili ozki že pred podaljšanjem. Le zgodaj podaljšani staroakutirani ë (na južnoštajerskem in centralnem področju) se ne ravna po tem, ker je bil ob podaljšanju zelo blizu stalno dolgemu ë in je z njim sovpadcl (podaljšal se je verjetno pred diftongizacijo stalno dolgega). Najdalj so šla z diftongizacijo v smeri ei, ou štajerska in nekatera prekmurska narečja, ki so tudi imela največ kratkih ozkih e-jevskih in o-jevskih glasov (prim. 33 Glej Rigler, SR XI, 1958, 207—ai 1 ; JNG, § 22, 58. 34 Uč. zap. kazanskago univ. LXXII, 1, 1905. dial. zam. 13—14. 35 CJKZ VI, 11-12; JF VII, 296; KZSJ 186; RSAZU II, 1944. 120; SR IV. 1951, 5. 30 RSI XXIV, 81. 37 Vurnica, ZNŽO V, 1900, 130—131. 38 Prim, opis tega področja pri Ivšic, Rad JAZU 196, str. 162—174. 39 L. Vujovid, JF XXIII, 1958, 235 si. 40 E. F. Karskij. Belorusy, Jazvk belorusskogo naroda 1, 131'—132. historične vokalne sisteme v Pregledu 44—45). Severozahod, ki ni imel kratkih ozkih e-jev in o-jev, nima diftongizacij v smeri ei, ou. Jugovzhod, z ozkim e za kratki è, je sprva ozke dolge e in o diftongiral v ei in ou. Centralni dialekti niso nadalje zožili več nobenega kratkega e-jevskega ali o-jevskcga glasu (razen kasneje samo pozicijsko), ampak so celo kratki e iz ë eliminirali s tem, da so ga razvih v i (oziroma pozicijsko v e). Ti dialekti tudi niso pozneje dolgih vokalov več diftongirali v smeri ei, ou. Štajerski in panonski dialekti pa so kratki e obdržali, oziroma so štajerski dialekti še kratka etimološka e in o zožili (glej Pregled 37, 44—45), panonski pa o (Pregled 37, 45, 57). S tem so kratke e-jevske in o-jevske glasove v svojih sistemih še pomnožili. Tukaj so tudi pozneje še vedno diftongirali dolge vokale v smeri ei. ou. V tej smeri so ti dialekti diftongirali (če je do diftongizacije prišlo) tudi podaljšane reflekse staroakutiranih nazalov, toda nazali se niso podaljšali kot ozki (Pregled 45). Prav tako se niso podaljšali kot ozki tudi južnoštajerski novoakutirani e in o (Pregled 35). Vokali, ki so se podaljšali kot ozki, so se diftongirali v smeri ie, uo (oziroma se ponekod najbrž direktno ožili). V to skupino gredo zlasti severnoštajerski novoakutirani e in o ter kasno podaljšani staroakutirani ë (ki je na tem področju sovpadel z novo-akutiranim e) pa tudi sekundarno akcentuirani e in o na tistih področjih. kjer so jih podaljšali kot ozka. deloma tudi podaljšana kratka i in и (Pregled 59), če sta se prej nekoliko razširila, ludi prekmurščina ima kratke e-jevske in o-jevske vokale in tudi tam so se dolgi vokali diftongirali v smeri ei, ou. medtem ko dobimo pri lokalno (zelo pozno) podaljšanih ozkih e-jih in o-jih diftongizacijo v smeri ie, uo.*1 Navedeno razmerje sicer za samo razlago različnih diftongizacij ne zadošča. Oboje je verjetno — mogoče tudi skupaj z razvojem u-ja — že posledica nekega načina izgovora. Vendar nam vse to že daje slutiti, da diftongizacije slovenskih vokalov, ki predstavljajo na prvi pogled popoln konglomerat vseli mogočih razvojev, niso slučajne, ampak z nečim utemeljene. Diftongi ei, ou so bili v starejši dobi (deloma so še zdaj) obravnavani kot enofoncmski, kar nam dokazuje razvoj etimološkega m > v v vzhodnih dialektih, kajti če bi predstavljal он dvofonemsko skupino, bi se obenem z m > v razvil tudi diftong on v od; ravno tako pa nam 41 Za diftongizacijo dolgih vokalov v prekmurščini je zelo ilustrativen v Pregledu (61) navedeni vokalni sistem iz Gorice, za diftongizacijo podaljšanih ozkih pa prim. Vratuša, SJ II, 1959, 223. Pripombe k Pregledu o sn. razvojnih etap v slov. vokali zrnu tudi razvoj /-a v vzhodnih dialektih prav tako kaže na monofonemsko obravnavanje diftonga o».42 Ti diftongi pa so morali imeti tudi svoje pozicijske kombinatorne variante. Y določenih pozicijah je namreč izgovor diftongov ou in ei otežkočen. Če je ej -j- istozložni и še mogoče izgovarjati in se tak izgovor zlasti v takih primerih, kjer ga podpirajo sorodne oblike, pogosto še drži,43 izgovor oni (istozložno) skoraj ni bil mogoč pa tudi ouu ni dosti lažje izgovorljivo. Zaradi tega so se ti glasovi v poziciji pred istozložnimi и in i lahko razvijali na poseben način.44 Ko je prišlo do diftongizacij, je v takih pozicijah monoftong lahko ostal kot pozicijska varianta k diftonga in se potem lahko po narečjih različno razvijal in vključeval (odvisno pač od fonološkega sistema) v drage foneme. Ta seveda ni mesto, da bi podrobno obravnaval te pozicijske razvoje po raznih govorih. Pojasniti je treba le princip, po katerem so se odvijali, kajti po prejšnjih razlagali bi, če jih ne ovržem ali pokažem drage možnosti za razlago, večkrat nasprotovali nekaterim osnovnim razvojem, ki so suponirani v Pregledu, med drugim npr. prehodu cirkumflektiranega in zgodaj podaljšanega novoakutiranega o v dolenjski narečni skupini v и preko diftonga 011. Pozicijski ö se je lahko zožil (v u, če so ga v sistemu sploh imeli) ali razširil, lahko pa se je razvijal tudi paralelno kot prvi del diftonga ou, to se pravi, če se je ou asimiliral v u, je tudi pozicijski б dal u, če je ou > au pa a. Tako imajo npr. v Zibiki.45 kjer je au za zgodaj podaljšani o, za moj obliko mai (poleg muoi, ki je analogična po oblikah s sekundarno naglašenim o). Dolenjski milj je lahko posledica prvega ali drugega vzroka. Lahko se je i oziroma и tudi silabiziral: mâuii (Zadrže pri Šmarju).40 Če se je pozicijska varianta razvijala paralelno z diftongom, je zaradi potencialno nerealiziranega drugega dela, lahko kadarkoli izgubila zvezo z diftongom in se še vedno kot dolžina vključila v drug foneni. Tako dobimo npr.: oaiunca (Ribnica) z refleksom za č, oieunca (Ig) z refleksom kot za etim. e ali nazal, oiaunca (Sajevec pri Ribnici), veaunca (Raščica) z refleksom kot za sek. akc. e. Naslednja možnost je, da se diftong skrajša in se razvija kot kračina: čreiuli/čreuli > čreuh > črouli, prim, čduli »škornji« (Raščica). Sem moramo šteti tudi prek- 42 Glej Rigler, SR XIII, 1961/62, 241—252. 45 Nekaj primerov glej pri Rigler, JNG 56. 44 Za severozahodno področje je znano, da dolgega č pred istozložnim j ne diftongira v ie (glej Škrabec, Cv. XX, 1903, 7 d). 45 Po gradivu, ki ga je zapisala M. Založnik. 40 Po zapisu dr. T. Logarja za SLA. mursko obliko moi, tvoi (Cankova),47 ki ne predstavlja morda nepodalj-šanega arbaizma, ampak gre pri njej za sekundarno krajšanje, saj je podaljšanje v teb zaimkih zelo staro, povezano tudi s srbohrvaščino. V srbohrvaščini gre namreč v primeru moj za zgodnejše daljšanje kakor pri drugih novoakutiranih (oziroma skrajšanih staroakutiranih) primerih, kot nam dokazujejo npr. posavske oblike тбј : kräj, ki predstavljajo samo zgodnejše proti kasnejšemu daljšanju in ne kot meni Belic,48 da bi zaradi uporabe v nenaglašeni poziciji dobile sekundarno drugačno intonacijo. Oblika moj se je namreč daljšala še v času, ko so bili kratki novoakutirani (in skrajšani staroakutirani) vokali še povsod rastoči, medtem ko so bila druga daljšanja pred sonorniki kasnejša, ko se je ponekod omenjeni naglas že razvil v padajočega. Precejšnje težave pa povzroča -od v gen. pl. in v domov, za kar imamo v dolenjščini 16. stoletja ou. sedaj pa ima dolenjščina u. Ce bi se ou zgodaj skrajšal v du, bi ta skrajšani ou še vedno moral sovpasti z diftongom ou za б (npr. domou bi moralo sovpasti s *kdou za kdö), in spet dati že pred 16. stoletjem u. ali sovpasti z ou v nom. sg.. ki pa je do zdaj ohranjen. Če se ni skrajšal, bi pričakovali, da se bo razvijal kot v moj. Ramovšu je delal ta pojav vsaj na prvi pogled manj težav, ker je izhajal pri dolenjskem и (za cirkumflektirani in zgodaj podaljšani novoakutirani o) iz diftonga i/o in ne ou. Po Ramovšu49 bi se ou skrajšal v où in šele po 16. stoletju asimiliral v u. Toda verjetnost asimilacije kratkega naglašenega ou v и po 16. stoletju je nekoliko dvomljiva. Upoštevati moramo namreč, da se je celo skrajšani пи po 16. stoletju razvijal v ou50 in sicer najbrž ne glede na intonacijo kot bi kazal primer polšter. Možno je, da bi se izglasje drugače razvijalo,51 toda tudi ou ( *stô(j > stô iu рдџ1 > *роџо > рои (prim, о razvoju / Rigler, SR XIII, 245 si.) in ne kot misli Ramovš (HG II, 12), da je stô posplošeno i/, nenaglašene pozicije in da je роџ že sekundarno iz pö. in to iz */«'<' < P°U < P»l Pripombe k Pregledu o s п. ra zu o j ni h etap o si od. d ok al i zrnu anta v zvezi z и obdržal vsaj v nekaterih govorili še do 16. stoletja52 (pri Trubarju beremo npr. tudi: garmouie NT L, 180, koffourni NT L, 273), se nato razvil v и in se brez skrajšanja asimiliral z и (йи > й),ъз le v redkih govorih se je skrajšal in dal ou. Tako dobimo npr. v jugozahodnem delu notranjščine54 obliko domou, na istem ozemlju pa dobimo tudi sou iz *süü < sûu < sid < sol. Če je oblika пои namesto *пп iz пою znana na širšem ozemlju kot sou iz söl je to zaradi večjih možnosti za analogično podpiranje skrajšanja. Ni pa tudi gotovo, da Trubarjeva pisava -ou predstavlja splošnodolenjski pojav. Lahko gre samo za lokalno skrajšanje, ki se do zdaj v dolenjščini ni ohranilo. Pri drugih piscih 16. stoletja dobimo namreč tudi zapise z uu, izjemoma celo pri Trubarju: domuu K (1550) 95: pofluu K (1550) 156; Vduu NT L, 237. Dalmatin pa ima domou, a paralelno tudi moj. vendar v poziciji pred j tudi u. Glede odvisnosti vokalne kvalitete od kvantitete je že v Pregledu rečeno, da to ni nič specifično slovenskega, ker je to povsem običajen pojav tudi v drugih jezikih. Na str. 32 v op. 11 so navedeni avtorji, ki so za slovenščino upoštevali odvisnost vokalne kvalitete od kvantitete. Za Baudouina so ustrezna mesta že navedena, za druge pa prim.: Brandt, Načertanie slavjanskoj akcentologii S.-Peterburg 1880, 101—102; dalje prim. Nahtigalovo predavanje o »kavzalnem neksusu med akcentom in vokalno kvaliteto v slovenščini« (glej ČJKZ VI, 242): Ljapunov, Neskolko zamečanij o slovensko-nemeckom slovare Pleteršnika 13—14: Tesnière, RES IX, 1929, 89. Seveda tudi Škrabec v svojih delih upošteva odvisnost kvalitete od kvantitete, čeprav tega zakona točno ne formulira. Ramovš je na tej odvisnosti vokalne kvalitete od kvantitete zgradil vso svojo teorijo o razvoju slovenskega vokalizma, toda pri tem je zašel predaleč in spregledal zelo pomembne razvoje v slovenskem vokalizmu, kot so npr. razvoj č in u. ki v začetni fazi niso bili odvisni od kvantitete. O dvojnih refleksih za kratki i v centralnih dialektih5" (Pregled 37) je zaradi pomanjkanja tekstov težko. Neobsežni rateški rokopis iz 1370 ima zanj i. Pri Trubarju pa imamo pogosto menjavanje med i in e. Vendar zaradi te Trubarjeve pisave ni treba sklepati, da je govoril mogoče zelo ozek e, ki bi ga enkrat pisal z i, drugič z e, kot se je to npr. zgodilo pri prvih raziskovalcih što-kavskega krašovanskega dialekta in najbrž tudi pri starih slavonskih in dubrovniških zapisih.57 Trubar namreč menjuje e ~ i zlasti v takih primerih, kjer je e lahko pisal analogično po dolgih zlogih, pri drugih primerih, kjer sorodnih oblik z dolgim è ni bilo, ali so bile semantično preveč oddaljene, tega menjavanja nima. Kratki naglašeni zlogi so se. kot je znano, v slovenščini daljšali v različnih časih. Centralni (z južnoštajerskimi) in zahodni dialekti so kratki akut v nezadnjih zlogih zgodaj podaljšali, koroški in severno-štajerski pa pozneje. Toda že pred daljšanjem v centru in na zahodu so nastopila posamezna daljšanja in vokalne kvalitete teh pred regularnim daljšanjem podaljšanih vokalov so iste kot pri cirkumflektiranih voka-lih (za o v dolenjščini u). Te primere zgodnjega daljšanja je podrobno obravnaval Ramovš." Razlage teh podaljšav nas na tem mestu pravzaprav ne zanimajo. Omenil bi le to, da nekatere izmed naštetih pozicij najbrž niso dovolj utemeljene. 1 ako mislim, da se vzglasni o razvija enako kot v drugih pozicijah. Dolenjsko je uôsam, uôistar, uôsounak,** uočam, unie ipd. Vse to bi bilo treba razlagati s protetičnim m ali na kak drug način. I oda zakaj potem protetični ro ne bi nastopil pri drugih primerih, ko pa je imel za nastop prav iste pogoje. Na slučajih ne moremo graditi razlag, zato ta razlaga ni verjetna. Pri primerih z и za o v vzglasju opazimo, da so zastopani v istih kategorijah, ki imajo û za o tudi v internih zlogih. Tako dobimo uknu paralelno kot kuhi, ûrjem kot pûjdem, usje gnéizdu kot bližja puot (ki seveda tudi nima и analogično po buk »bog«). Dolenjsko йкпа torej ne bo zaradi vzglasja, 55 Rokopis oddan za Zbor. za fil. i ling. ' 5* Najbrž se je ta prehod izvršil v vseh centralnih dialektih — glede črno-vrškega glej moj članek Fonološka problematika slovenskega črnovrškega dialekta. Zbor. za fil. i ling. IX, 1966. 97—111. 57 Glej Ivič, V*J a 1958, 1, str. 8—9. 58 JF II, 1921, 227—239, in KZSJ 199—202. 50 Kraško mûsouAik ne zadošča za kako dokazovanje, ker predstavlja kra-ščina (zlasti komenski govor od koder je navedeni primer) mešan dialekt. Pripombe k Pregledu o su. razvojnih etap o sloo. v o k al i zrnu ampak predstavlja le zgodnje daljšanje novega akuta v pluralu nevtralnih substantivov. Tudi dolenjsko plieča ipd. lahko predstavlja tudi zgodnjo podaljšavo in ne samo tisto, ki je nastala po splošnem daljšanju naglašenih kratkih nezadnjih zlogov. Seveda ima to daljšanje lahko svoj začetek v določenih sklonili in je potem posplošeno. Rožanščina pa npr. te zgodnje podaljšave v pluralu ni izvršila, oziroma je posplošila vokalizem nepodaljšanih sklonov, ker ima npr. seäli z refleksom normalno podaljšanega è (Sele)00 in tudi uoqnd, pl. uoqna z refleksom normalno podaljšanega o in analogično intonacijo (Št. Jakob); v ziljščini pa je različno po primerih in različno po sklonih. Tudi nekatere posameznosti, ki jih navaja Ramovš, je mogoče enostavneje razložiti. Omenil bi le, da je npr. vokalizem v obliki znuooa61 analogičen po določni obliki, la analogija, ki bi lahko nastopila že sama po sebi,02 zlasti ker je nom. sg. mase. skrajšan in ni imel u-ja, je izvedena po vzorcu primerov z naza-lom kot guost, guôsta, gostu, ta guosti, na guostu in nato tudi ndu, nova, пооп, ta nuôoi, na nuovu, znuooa. Koliko so ista najzgodnejša daljšanja nastopila tudi izven centra, je za zdaj še težko določiti, ker manjka podatkov. Prekmurski primeri z ou niso še zanesljiv dokaz, da kažejo na isto daljšanje kot dolenjski u. kajti tam imajo ou tudi za praslovanski o, to se pravi, da bi podaljšani o lahko dal ou tudi kasneje skupaj z refleksom za o in ne samo takrat kot cirkumflektirani o. Teoretično vzeto ni nujno, da je prekmursko oukna identično z dolenjskim ukna. Paralelno kot so v centru, ki je prej kot sever podaljšal nezadnje kratke naglašene zloge (novi in skrajšani stari akut), podaljšali nekatere primere prej kot je nastopilo splošno daljšanje, je lahko sever, ki je to splošno daljšanje kasneje izvršil, v tem vmesnem času podaljšal še nekatere kategorije besed. V tem času podaljšani vokali ne bi več kvalitetno sovpadli (seveda velja to le za e in o) z najzgodneje daljšanimi (cirkumflektiranimi), toda do splošnega daljšanja bi že dobili svojo posebno kvaliteto in bi se razlikovali od vokalov, ki bi bili podaljšani ob splošnem daljšanju. To možnost sem uporabil za razlago nekaterih prej nepojasnjenih vokalnih refleksov na področju, ki ni zgodaj podaljšalo nezadnjih kratkih naglašenili zlogov. Y Pregledu (>9—40) sem namreč Isačenko. Sele 59. »' Prim. Ramovš, JF II. 234. 02 Prim. npr. v članku O akcentuaciji sufiksa -ost (v tej številki SR) opombo 9. suponiral, da so na tem področju določene (po govorih različne) besedne kategorije daljšali pred splošnim daljšanjem. Da so takšna daljšanja možna nam dokazujejo tisti dialekti, ki splošnega daljšanja še do danes niso izvedli. Sem spada (seveda z izjemo tistih lokalnih govorov, ki so izgubili kvantitetne opozicije) zlasti prek-murščina s prleščino in hrvaška kajkavščina. Za kajkavščino navaja Ivšič63 podaljšave v naslednjih tipih: 1. zelje; 2. nom. pl. n. sèla, rebra; 3. gen. pl. lonec; 4. lok. instr. pl. m. in n. köni(h), kôli(h); 5. adj. kot dôbri, sirôki; 6. štev. irêii, sèdmi; 7. adj. kot ženski, konski. Prekmurski dialekt daljša približno iste kategorije kot kajkavščina. Dodati je treba zlasti podaljšavo v sedanjiku oksitoniranih glagolov: näse, ziibé (C ankova).64 ki je v kajkavščini nisem zasledil, se pa v slovenščini pojavi tudi v ziljščini.'5 Nima pa tudi prekmurščina podaljšave v prezentu korensko novoakutiranih glagolov, kakršno je treba suponirati na koroškem področju, celo metatonijskega novega cirkumfleksa nima v prezentu dosledno izvedenega.66 Koroško področje (vsaj vzhodno, za zahodno ni jasno, ker so tam do zdaj refleksi izenačeni) je predčasno podaljšalo nekaj kategorij več. Omeniti je treba predvsem predčasno podaljšanje kratkega novega akuta v prezentu glagolov (zlasti v tipu hodim). Prim, iz Kaple na Kozjaku: yôdim, lomim, močhn, modlnn, nosnn. prosim itd. : koBža, skoçda, moôkd'r, proßsen; ženim se, sedom »7« : neeso »nesel«. To zadnje bi bilo sicer lahko analogično po femin., ker je refleks za sekundarno akcentuirani e tudi ее. Tako so po Ramovševem vzorcu te oblike do zdaj razlagali tudi drugi. Toda Vuzenica ima npr. nie su, nêsla: pieku, pekla."1 Refleks sekundarno akcentuiranega e je monoftong. monoftongičen je tudi refleks za è v tistih primerih, ki bi se po naši teoriji predčasno daljšali: mêlem, pêlem, sêdum, Irêtki."* Tukaj [в v niêsu, pieku ne more 63 LJAZU 48. 1936, str. 72: Beliéev zb. 1937, 185. 04 Pavel. о. е.. 53. 38. 41. 65 Prim. Grafenauer, AfslPh XXVII, 1 <>05, 210. < Prim, mislim (po izvoru ustreza obliki mislim), dèlan. Pâvel, o.e., 113; podobno tudi Ivšič, I.JAZU 48. str. 71. V prleščini se dobijo izjemoma celo oblike kot niislin, pàdnen (v Vidmu ob Sčavnici po dipl. nalogi A. Kocbekove). V ka jkavščini tipa mislim ne inetatonirajo menda samo ikavski kajkavci. V tem smislu je treba dopolniti v Pregledu str. 39. opombo 20. 07 Po diplomski nalogi 1). Vobovnika. •* Iz naloge ni jasno razvidno, ali sta oba kvalitetno enaka ali različna. Pripombe k Pregledu o sil. razvojnih etap и slov. v ok ali zrnu biti analogičen po drugih oblikah in če ne bi sprejeli predlagane teorije o predčasnem daljšanju, se znajdemo pred problemom od kod tu naenkrat [e, ki je sicer v tem govoru refleks staroakutiranega nosila (enako kot pri motika > mbtika). Na robovih tega ozemlja je to razmerje še ohranjeno (v poknjiženi obliki bi se glasilo liodil. hodila, hodili), drugod so ostale oblike (z izjemo sg. mase.) večinoma izenačene po femin. (hodili, delali). Ponekod — kot npr. v Kapli — pa kaže, da je plur. mase. prišel v metatonijsko kategorijo. Vzroki so nejasni, vendar je začetek po vsej verjetnosti utemeljen v ™ Gradivo je iz diplomske naloge Zinke Zorko-T.ebove. ki predstavlja do zdaj najpodrobnejši opis kakega govora s tega področja. 10 Slavistična revija 145 nekili analogičnih posploševanjih, pri katerih se je končno plur. mase. morda kot nemarkirana oblika oddelil o oko (prim.: seno < seno, nebo < nebo). Enako stanje pri tipu nesli mi je znano iz Koprivne pri Črni na Koroškem: nêsu, nêsua, rièsli, plur. fem. pa nesle; pa tudi za Sele je po gradivu pri Isačenku mogoče sklepati na enakšno akcentuacijo. Za ostale zgoraj navedene glagolske tipe iz Kapic bi pripomnil, da je brola : brali (ô je refleks dolgega a, 3 pa kratko akcentuiranega, oziroma takega, ki je prišel pozno pod akcent) verjetno iz brala : brali, kar je pogostna oblika na severovzhodu: po tem se je uravnal (udi tip stali; jiado predstavlja staro splošnoslovensko metatonijo, medtem ko je jeedla in jeclli enako razvito kot zgoraj obravnavani ti]) goreli: pri sedel je prodrl refleks mižala iz prezenta, dubletne oblike pa imajo è in so razvite tako kot pri jesti. Blizu časa splošnega daljšanja nezadnjih kratkih naglašenili zlogov na severu sem v Pregledu (40) datiral tudi razvoj dolgega эха ali e, oziroma nekje blizu konca 13. stoletja. Za datiranje tega razvoja še nimamo kakih podatkov, zato sem se lahko opiral le na relativno kronologijo jezikovnih pojavov in na datiranje v srbohrvaščini, kjer ga datirajo v konec 13. stoletja.'4 Mogoče se bo dalo za datiranje še kaj najti v zapisih krajevnih imen, ki glede na ta pojav še niso preiskana. Pripombe k Pregledu o su. razvojnih etap v si o o. vokalizmu O razvoju a v slovenščini se je že precej pisalo. Predvsem je treba omeniti, da je Oblak75 na osnovi njegovih dveh različnih refleksov v dolgih zlogih (a : e) delil slovenščino na dve glavni narečni skupini. Ramovš" je tej delitvi nasprotoval, ker je slovenščino delil na več narečnih skupin, a obenem je tudi menil, da Miklošičeva delitev po refleksih za è bolj ustreza celotnemu načinu govora. Vendarle je Ramovš v svoji razpravi o razvoju 4 in ъ v slovenskem jeziku77 mislil, da ima razvoj dolgega a v a ali e svoj vzrok v dialektični dvojnosti slovenskega a že od vsega začetka — od sovpada ь in ъ in da 1o predstavlja najstarejšo dia-lektizacijo slovenskega jezika. V Pregledu sem glede na dejstva lingvistične geografije in relativne kronologije to mnenje zavrnil in prikazal, da je razvoj a v a ali e kot tudi morebitna dialektična različnost a nekaj stoletij mlajši kot najstarejša dialektizacija slovenskega jezika. Je pa ostalo še nekaj problemov, o katerih je treba spregovoriti tukaj, zlasti glede enotnega razvoja dolgega a v vseh pozicijah in glede sovpada refleksa za dolgi a z refleksom za praslovanski nazalni e v severno-štajerskem, panonskem in koroškem osnovnem vokalnem sistemu. Verjetno je, da sprva ni bilo kakega dvojnega od pozicije odvisnega razvoja. Ne strinjam se s Tomšičem,78 ki meni, da se je na tistem področju, ki sicer dolgi polglasnik vokalizira v a, v določenih okoliščinah lahko polglasnik vokaliziral v e. in sicer v soseščini glasov iz srednjega dela ustne votline ali labialov, kadar bi se posamezna oblika, ki je imela dolg akcent, preveč oddaljila od svoje besedne osnove. Čeprav bi bila dvojna vokalizacija iz različnih pozicijskih (kombinatornih) variant polglas-nika načelno mogoča in jo pri novejših vokalizacijah kratkega polglas-nika pogostokrat tudi najdemo v naših dialektih — sicer v precej drugačnih okoliščinah kot so bile tedanje7' — vendar možnost različne vokalizacije v tistem času ni verjetna. Da nekoč ni bilo kake pozicijske variante polglasnika ob dentalih in labialih. nam dovolj jasno dokazujejo številni drugi primeri z vokalizacijo v a v enakšni poziciji. Glede 74 Prim. Oblak, AfslPh XVI. 1894, 176: Belič, E] IV, 517. 75 AfslPh XVI. 163. 70 Dialektološka karta II. 77 Beličev zb. 1957, 359—546. 78 J iS VII, 1961/62. 192. 70 Zdaj gre navadno za pozicijsko prehajanje etimološkega kratkega a v prednji ali zadnji redukcijski vokal, ki sta v dialektu obstajala iz reducirani!) t, и in kratkega sonantnega /. 10* 147 oddaljitve od besedne osnove pa je treba pripomniti, da je e bližji э-ju v bistvu samo takrat, kadar imamo pred očmi pisano besedo (zaradi slovenskega pravopisa). In ker je bila alternacija a : a v raznih morfoloških oblikah dovolj pogostna, uvajanje nove alternacije v kakih petih primerih ne bi prispevalo k večji jasnosti in bližji povezanosti oblik, niti ne bi bilo v skladu z ekonomiko jezika. Besede, ki bi kazale na vokalizacijo v e, so večinoma knjižne: potemnil (ljudski je samo glagol potemneti, ki ima v opisnem deležniku akcent potemnèl), zmedlil, zameglil — nastale so v govoru izobražencev ali vsaj pod knjižnim vplivom. Isto velja za glagol šepnili, o katerem je pisal že Škrabec,80 razen tega bi pri tem onomatopoetičnein glagolu lahko obstajala še dubleta z etimološkim e. Le oblika ta tenki je razširjena tudi v nekaterih dialektih (mislim na take dialekte, ki jih še ni zajel vpliv knjižnega jezika). Toda povsod je nastala sekundarno in ne predstavlja razvoja dolgega a v e. Za njen nastanek je več možnosti. У takih dialektih, ki so izenačili e in j v predtoničnih zlogih (bodisi v i kot v horjulščini ali v э kot ponekod v gorenjščini ipd.), jc v oblikah, ko ni bilo akcenta na prvem zlogu, sovpadel э pri tanak z vokalom e pri primerih kot mehak, težak ipd.; s tem je bila dana možnost za analogijo: po ta méhki, ta težki je nastalo tudi ta tenki, posebno ker pri podobnih adjektivih prevladuje e. Druga možnost za razvoj v e pri tem adjektivu pa je nastopila tam, kjer so skupino nk palatalizirali81 v tik, oziroma so to potem lahko razvili še v ink in a se je lahko i-ju asimiliral. Tako smo dobili npr. v Podnanosu têiijku, kar bi sicer tam ustrezalo refleksu za è, to pa se je lahko po monoftongizaciji dalje razvilo v têijku. Poleg vsega tega pa bi še opozoril na dejstvo, da pri podobnih adjektivih lahko prične vdirati refleks e-ja tudi namesto drugih vokalov, npr. v tesen prodira e namesto č. Moščanski govor, ki je na meji vokalizacij dolgega a v a ali e, ima po Toporišičevem opisu82 dvojni refleks, in sicer v soseščini velarov e, drugod pa a. Tu gre za razmeroma dosleden pojav, čeprav nekateri primeri tudi nasprotujejo. Pri Toporišiču so taki izjemni primeri razloženi z analogijami. Toda že bližnji sosednji govori kažejo nekoliko drugačno razvrstitev a : e,83 čeprav se primeri posebno ne razlikujejo na vsem tem 80 Cv. X, 1891, 8 h; XXXI, 1914, 6 b—c. 81 Prim, o palatalizaciji te skupine Ramovš, HG II, § 55. 82 Dolenjski zbornik 1961, str. 212. 83 Prim. Ramovš, HG VII, 150; dalje prim.: lâxki, mSša, sSte, tflša, oSški. merto&ški, mfiln : tçnki, g enim, zamçknim, dotêknim, kêsn, dpznim (Zg. Obrez Pripombe k Pregledu osn. r azvojnih etap o slov. vokali zrnu področju, ki meša oba refleksa, to je od Laškega do Sotle. Vendar k tej vsaj delni enotnosti ni prispevala toliko kaka pozicijska razvrstitev', kot to, da nastopa e v celi kategoriji glagolov II. vrste, ki imajo slučajno v osnovi velarni konzonant. Tudi tu moramo računati s prvotno enotno (tukaj verjetno v a) in ne z dvojno od pozicije odvisno vokalizacijo. Po vsej verjetnosti gre namreč pri tem za kasnejši sekundaren pojav, ki je nastal na osnovi mešanja dialektov, kot je mislil že Ramovš.84 Refleks e nastopa predvsem v primerih, pri katerih ima dolenjščina, ki ima refleks a, navadno drugačno akcentuacijo in je torej štajerski refleks (e) toliko lažje razumljiv, ker je na tem prvotno najbrž dolenjskem področju štajerska akcentuacija izrinila dolenjsko in s tem se je razširil v teh primerih tudi štajerski refleks za polglasnik (npr. dotéknem nasproti običajnemu dolenjskemu dotaknem,85 megla proti dolenjskemu maglà ipd.). V Pregledu (41) je rečeno, da je refleks za a. ko se je razvil v e, z izjemo prleščine in južnoštajerskega področja sovpadel z denazalizira-nim refleksom za q — to se pravi sovpadel bi na področju severnoštajer-skega in panonskega osnovnega vokalnega sistema (na skici na str. 47 na področjih IV in V). Precej težav pa je s tem v pohorskem dialektu. Razni podatki temu sovpadu večkrat nasprotujejo. Tako naj bi npr. po Ramovšu80 v pohorščini sovpadel novoakutirani a s staroakutiranim č. Toda verjetno so na to trditev vplivali primeri z a ob nazalnem konzo-nantu (v taki poziciji se v nekaterih pohorskih govorih vokali ožijo), kajti novejši material (zlasti za SLA in študentske seminarske naloge) bi tega ne potrjeval. Težave so tudi v tem, da Ramovš večkrat navaja v opisu dialekta refleks za določen praslovanski glas iz enega, a refleks za drugi glas iz drugega kraja, tako da ni mogoče sestaviti sistema. Deloma nasprotujejo sovpadu dolgih a in q tudi pohorski primeri, ki jih navaja I.ogar87 za okolico Polskave, ki kažejo pri q nekoliko širšo kvaliteto — toda verjetno gre tu samo za okolico Spodnje Polskave, ki spada pod južnoštajerski osnovni vokalni sistem, kjer je razlikovanje možno. Razen tega kaže ponekod v pohorskem dialektu kot bi cirkumflektirani pri Artičah — po sem. nalogi A. Volčanškove); vas, dân, max, maša, sâje »sanje«, lâgek slaliek« : liën, premiêkne, upifyne. giêne (Lokavec — po zapisu M. Orožen za SLA). 84 HG VII, 150. 85 Ta akcentuacija se tudi v dolenjščini čedalje bolj izgublja. 86 HG VII, 165. 87 RSAZU V, 1959, 85. itj. zgodaj dolgi) a dal enak refleks kot stalno dolgi è.BS Toda tudi tu gre za sekundarne razvoje. Enak refleks kot za è (ei) najdemo zlasti v besedah kot Deis »vas« in dein »dan«. Vendar Deis prav lahko razlagamo s parazitskim j (kot ojster ipd.), da pa tudi oblika dein (oziroma podobni primeri ob nazalnem konzonantu) ni regularna, kaže že to. da ni omejena samo na govore, ki imajo ei za dolgi è, ampak se teritorialno nadaljuje tudi v take. ki sploh niso diftongirali nobenega glasu v ei (npr. dein, lein v Kap Ii). rudi v Ramovševih Dialektih (168) opisani kozjaški govor nasprotuje suponiranemu sovpadu refleksov za a in q (v dolgih zlogih). Glede na v Pregledu suponirani razvoj vokalizma se mi zdi opis kozjaškega govora sumljiv, čeprav je o tem težko kaj reči. ker to področje skoraj še sploh ni raziskano. Na razpolago imam samo podatke za /g. Kungoto.8* I i podatki pa se z Ramovševim opisom kozjaškega dialekta ne ujemajo, temveč potrjujejo mojo teorijo. Verjetno je Ramovšev opis sestavljen kot sem že zgoraj omenil za pohorščino — po podatkih iz različnih krajev, tako da ne predstavlja enotnega sistema. Za prekmurščino je sovpad dolgega a (tukaj samo cirkumflektira-nega. ker se akutirani še ni podaljšal, oziroma se lokalno podaljšuje šele v novejšem času. ni pa se podaljšal takrat kot na koroško-štajerskem področju)"0 in q bolj jasen. V rokopisni diplomski nalogi o govoru Gorice navaja sicer I. Colčeva poseben refleks za dolgi a. vendar so jo do tega privedli le primeri ob nazalnem konzonantu z inonoftongom kot pozicijsko varianto. \ laki poziciji imajo tudi drugi e-jevski glasovi enako varianto. \ drugačni poziciji pa kažejo narečni teksti iz tega govora enak refleks za dolgi a in q (ei). Za koroško področje, kjer so bili v tistem času, ko se je dolgi a razvil v e, nazali najbrž še povsod ohranjeni, sem nastavil za refleks dolgega a posebno kvaliteto, ki pa naj bi bila oralni korelat k q. ki naj bi se z njim kvalitetno enako razvijal (podjunski a za â je paralelen к Ц za q) in ob denazalizaciji q z njim sovpadel. Samo podatki iz ene ziljske vasi bi temu nasprotovali. V gradivu za SLA je za Blače v Ziljski dolini na Koroškem (zapis I. Grafenauerja) za dolgi a drugačen refleks kot za q. To gradivo je uporabil tudi I. Logar \ razpravi Sistemi dolgih Npr. v gradivu za SLA zu Lobnico. "* Izgradiva za SLA (zapisal dr. T. Logar). "" Izjema so seveda kategorije s predčasnim daljšanjem. Pripombe k Pregledu osn. razvojnih etap o sloo. ookalizmu vokalnih foneinov v slovenskih narečjih." kjer navaja, da je sovpadel refleks za ь, -<, z refleksom sekundarno akcentuiranega e in ne z refleksom nazala. \ tem govoru so refleksi nazalov v primeri z drugimi ziljskimi govori, ki že itak nimajo posebno široke kvalitete za nazale, še nekoliko zoženi. Širšo monoftongično kvaliteto pa so zavzeli sekundarno akcen-tuirani vokali (toda fonetično gledano ti sekundarno akcentuirani vokali kvalitetno sploh niso široki, ampak komaj nevtralni). Obe kvaliteti se le slabo razlikujeta in si po magnetofonskih posnetkih tega govora, ki mi jih je dal na razpolago E. Stankiewicz,'2 nisem mogel ustvariti jasnega mnenja o kvaliteti refleksa za a. Zdi se mi. kot da bi tudi za nazal včasih nastopila tista nekoliko širša kvaliteta kot pri a. V tem primeru bi šlo pri razlikovanju obeh kvalitet za neki sekundarni pojav. Če pa je v tem govoru refleks za q res različen od refleksa za a, bi to bilo mogoče takole pojasniti: Suponirati bi bilo treba dolgo ohranjene nazale v dolgih zlogih in q bi se moral pred denazalizacijo zožiti, tako da ne bi več ostal v ko-relaciji z e2 iz koroškega osnovnega sistema (Pregled 4-6), ampak bi prišel v korelacijo z e', ki je tu sovpadel tudi z e. e: bi se sicer moral ožiti obenem z nazaloin. a to oženje bi lahko preprečilo to, če bi bil v tem govoru v tisti dobi e2 tako širok, da bi stopil v korelacijo z u. S tem so vsaj do neke mere pojasnjene nekatere sporne stvari iz prvega dela Pregleda. O področjih, ki sem jih izločil iz osnovnih vokalnih sistemov (na skici na str. 47 so označena s črkami) in o nadaljnjem razvoju posameznih osnovnih vokalnih sistemov pa bo treba še spregovoriti. Резюме Статья яиляется дополнением к первой части статьи »Об:юр основных этапов развития в словенском вокализме« (CP, XIY, 25—78). В предыдущей статье нельзя было из-за ограниченного места и необходимого композиционного размещения ни аргументировать некоторые высказанные положения, ни опровергать некоторые противоречивые мнения. В настоящей статье освещаются особенно проблемы природы у, первобытных количественных отношений, контракции, è и носовых гласных. Представ- " SU XIV. 1<Х>>, Iti si., za Hlače sir. 122. " Posneto približno v istem času. kol je nastal Grafenauerjev zapis. ляется тенденция, до некоторой степени присущая словенскому языку, тенденция взаимозависимости между качеством кратких е- и о- гласных и способом дифтонгизации долгих в направлении ie или ei. Подается также позиционное развитие долгих е и о в связи с тавтосиллабическим j или т. Более подробно освещаются нерегулярные более ранние удлинения ударяемых кратких (акутированных) гласных, имеющих большую пестроту. Следует предполагать не только удлинение в определенных категориях, которое произошло перед удлинением акута в центральных и в западных диалектах, но в тех диалектах, в которых поздно удлинились ударяемые непоследние слоги, следует предположить еще одно более позднее удлинение определенных категорий, однако это произошло уже перед общим удлинением. В статье представлены также и проблемы единственного развития долгого а в а или е во всех позициях, и совпадения долгого э с рефлексом праславянского носового е в северноштирийской, панонской и каринтийской основных вокальных системах. Emil Š t am p ar MASKA LEGENDE U CESARČEVOJ NOYELISTIČI Na pragu četvrtog decenija svoga burnog života i u času kad je velikosrpska hegemonija sve više prerasiala u oblike monarho-fašističke diktature jiriredio je Cesarec čitaocima časopisa Književnik i Hrvatska revija malo iznenadenje. Do toga vremena, tj. do 1930. god., pisae je več prešao veči dio trnovite staže svoga života i očeličio ličnost bogatim iskustviina a dao je i mnoge plodove političkog i književnog djelovanja. Za njim su več ostali u uspomeni: siromašno djetinjstvo u kliči oca soci-jalnog demokrata, sudjelovanje u atentatu na komesara Čuvaja, mitro-vički zatvor. oboljenje pluča, austro-ugarsko vojnikovanje u Srbiji s unutarnjim krizama, odbacivanje integralnog jugoslavenstva i anarhizma te pobjeda marksizma, posjeti Sovjetskom savezu, ponovni zatvori. zasjenjivanje ekspresionistične epizode u liriei i novelistici psihološkom strukturom proze te i opet u razliciiim oblicima borba za slobodu i za dostojanstvo radnog čovjeka protiv nasilja velikosrpskog režima i malogradanštine u bivšoj Jugoslaviji u časopisu Zaštita čovjeka koji je odigrao značajnu i hrabril ulogu u hrvatskem društvu, a odjeknilo je i u cijeloj Jugoslaviji. U toni je listu naročilo objasnio smjernice koje su ga uopče vodile u javnom i književnem radu: »Osnovno je pitanje i tako ga treba postaviti u prvom redu: smije li još danas iko u kome je samo mrva sa-vjesti, da šuti na tu reakciji«, smiju li to pogotovu književnici koji, ako gdjekada i nisu, a ono bi trebali, da budil savjest zemlje, u čijem javnom životu sudjeluju sa svojim radoni? S toga, eto, stanovišta ja sam tuj list pokrenuo kao Slobodan i ne-zavisan književnik, kome pero nikad nije uzniicalo pred tim da bude i mač za slobodu i istimi, pokrenuo sam ga u čas, — kad mi se čini tla za njim, pa bio on najskromniji vapi cijela naša nesretna i osramočena današnjica, gladila pravde, slobode i čovječnosti. 1 ja sam več u uvod- iiiku naglasio da je on, boreči se za prava čovjeka i gradanina bez razlike nacije, klase i partije, nezavisan od bilo koje političke grupe.«1 Dakle, nakon mnogih prevladanih napora i iiuika, prezrenih posjeta policije, raskrinkavanja režimskih zločinstava, aktivne agitacione i književne smionosti i hrabre borbenosti Cesarec je izazvao čudenje kritike i publike ciklusom novela s motivima legendi u kojima se inače slave poosobljeni bog i različiti sveči. Hi bar kako po mišljenju njemačkog teoretika Hellmuta Rosenfelda izlazi da je »11 stvarnosti zapadna legenda od početka pa dalje prikazivala samo život svetih osoba i njihovo djelo-vanje kao ljudi (premda ljudi kojima je bog bio milostiv) i stoga ostaje prema svom biču povezana s vjerničkim štovanjem svetih premda se oblik i način pripovijedanja može mijenjati«.2 A da bi Cesarčeve novele bile još zanimljivije, ])isac po ideološkoj orijentaciji marksist, kao što su vjerodostojnost svojih romana opravda-vali Šenoa i Kumičic povijesnim vrelima, pozivao se sub margine na bibliju, i to više put baš na pojedine glave u Starom zaojetu o Mojsiju! Razumljivo je da taj vrtoglavi zaokret zahtijeva objašnjenje koje nece predstavljati nerješivu zagonetku: zašto je pisac nakon frontalnib napadaja na društvo sad kao romantički pobjegao u daleku prošlost i zašao u fantastičnu atmosferu legende koja ga je mogla osumnjičiti vezom s krščanstvom. Postavlja se i pitanje: što je smatrao pod pojmom legende i otkuda je došao na ideju da uznie taj oblik. A uz to je još interesantnije saznati koji su bitni idejni ciljevi tih novela? 1 na kraju kakav je njihov stvaralački domet? Na prvo če pitanje najsavjesnijc odgovoriti nečasna historija pro-gona slobodne misli u bivšoj Jugoslaviji. Ta, Krleži nije bilo lako pokopavati staru Austro-Ugarsku i otkrivati amoralnu golotinju hrvatske i srpske buržoazije, a kamoli Cesarcu koji je uz to stvarao likove borbenih radnika i junaka nove budučnosti. Njegova su djela, zapravo, bila trajna legitimacija za zatvor i pogotovu crveni rubac za cenzora! Zaista Cesarcu je osim policije bio najveci protivnik državni cenzor, koji je uostalom bio saveznik i ekspert te ustanove. Spiycavao je prodor svake slobodnije i revolucionarnije misli u društvo tako da se pisac ne jednom ljutio na tu sputanost aktivnosti. Cenzor je za njega bio kom- 1 August Cesarec: Jedno objašnjenje. Izušlo u knjiži Svjetlost u mraku. Zagreb 1%". 226. 2 Hellmut Rosenfeld: Legende. Stuttgart 1961, 81—82. .1/ ask a legende о С esarčevo j n о d eI i si i с i pleks, trajna mora, gotovo tlapnja progonjenja. Ta, kad je po drugi put, nakon ratne stanke. ulazio u književnost, zaplijenjene su mu neke pjesme i dva prozna priloga u Plamenu,3 a i taj časopis kojemu je uz Krležu bio urednikom, zadavila je več u prvoj godini (1919) cenzura. Ali na tom nije ostalo, nego su se tako »srdačni« odnosi još više za-oštravali. Njegov supatnik zbog cenzure Krleža žalostno je konstatirao: »Vrativši se iz inozemstva još borbeniji kuči, on je intenzivno radio književno i publicistički, više plijenjen i cenzuriran nego objavljivan.«4 Zaista pripovijesti hči crue гике u Savremeniku (1926) otrgao je cenzor završnicu. Njegov časopis Zaštita čovjeka je bio dvaput zaplijenjen, Cesarec kažnjen zatvorom i novčanom globom i konačno je časopis za-branjen. A za vrijeme diktature ne samo da je bio zatvoren. nego je imao i sedam rasprava zbog istih štamparskib prestupaka, štaviše, okrivljen je unatrag zbog nekih članaka u Borbi (1922 i I924).5 Konačno mu je cenzor zaplijenio, a onda i s umjetničke strane pokvario roman Bjegunci.* jer je Cesarec morao naknadno u složenom tekstu mijenjati pojedine situacije što je konačno uzrokovalo disakorde rastrganosti u kompoziciji romana. Očito je za zahvalnost tom frizeru tekstova i preveo Cesarec satiru Jaroslava Hašeka O jedilom cenzor и (1929).7 Ti udarci cenzure dovodili su Cesarca ne samo do bijesa, nego i do časovnog malodušja i očaja, ali nije klonuo, nego se borio i tražio skri-vene izlaze za prodor svojih ideja u društvu. Več u vrijeme Plamena zlovoljno je govorio: »Meni je vezan jezik, s inoga se pera trusi kao omen pretnje nezgoden prašak crvene olovke.«8 A boječi se cenzure on je 3 To su članci u Plamenu (1419): April, plavi vojniei i ja (br. 10) i Vidov-dan slepih iniševa (br. 13). O zaplijenjenim pjesniama Ladislav Zimberk: Književna ostavština Augusta Cesarea. Republika 1953. br. 12. 1065. 4 Miroslav Krleža: Slučaj A. Cesarca. Nova Evropa 1923. br. 16, 505. 5 Vice Zaninovič: August Cesarec u danima šestojanuarske diktature. Izraz 1959. br. 4. 567. " Ladislav Zimbrek: Revolucionarna misao u ronianii »Bjegunci« od Augusta Cesarca. Republika 1931, br. 7—8. 628. 7 l)a je ta groteskna satira odmazda cenzoru, vidi se iz ovili istrganih rečenica: U doba, kada još nije bila takova sloboda štanipe kao danas, u vremena. kada su se još tiskopisi zaplijenjivali. što se danas više nigdje na svijetu ne dogada, živio je u blagoslov Ijenoj jednoj zemlji cenzor, koji je imao vodu u glavi«.— I naročilo ovaj tekst: >,Klub idiota' stajalo je napisano na vratima klupskih prostorija, a gospodin cenzor bio je tom klubu predsjednik.« (Jaroslav Hašek: O jednom cenzoru. Književnik 1929. br. 2, 56.) prema Žimbreku" — mijenjao tekst za tisak u pripovijesti Kči črne ruke s namjerom da zadrži idejnu moč, a da to cenzor ne noči. I tako, kad se za diktature pritisak još pojačao, a cenzor dobio još specijalnije naočale, Cesarec je morao za krioničarenje svojih ideja otkriti čitav strateški sistem zaniagljivanja riječi i našao ga je u obliku legende s biblijskim motivima. Samo mimo ovili konstatacija ne može se olako proči bez ponekih objašnjenja i manjih korektura. Razumljivo je da se ta izlaganja odnose u prvom redu na legende u užem smislu, vezane na biblijske motive, koje su objavljene u revijama oko 1930. do 1932. i poslije « knjiži Izraelov izlazak i druge legende (1938). Ali u tom slučaju treba istači da je Cesarec postigao i više od kamufliranja ideje legendom! Očito se opet narugao i osvetio cenzoru koji, ako je bio inteligentan, morao se osjecati nadniudrenim i biblijskim citatima pecnutim, a opet teško je mogao što učiniti protiv invencioznog kamuflatora koji je zaronio u tako daleku prošlost, potkrijepljenu citatima iz biblije! Naročito je Cesarec morao biti zadovoljan što je pro-turao u Književniku (1930) novelu Faraonova gradnja koju se ipak nije usudio štampati u kasnijoj knjiži Izraelov izlazak i druge legende (1938) da ne ugrozi objavljivanje ostalih nešto manje opasnih legendi. Ali u vezi s t im biblijskim legendama treba istači da Cesarčevo shvacanje književnog roda legende nije ostajalo samo u okviru spome-nute tematike. Na oprez pri toni več upozorava sam naslov knjige Izraelov izlazak i druge legende, a i obavještenje pisca na 6. strani: »Sve ove legende štainpane su u ,Hrvatskoj reviji* ili ,Književniku' 1930—1932 godine«. U toj su knjigi izašle novele s biblijskim motivima Izlazak Izraela iz Egipta i U faraonovu gradu mrtvili ali uz njih i tri novele s fantastičnim motivima vezanim za različite ličnosti i različito vrijeme pa i piščevu sadašnjicu: Doživljaji i smrt mudraca Kratesa, San doktora Lupusa i Pos jet a iz daleka. Pod pojmom legende očito nije imao Cesarec pred očima književne radove samo s témoin o svecima, nego je shvačao spomenuti književni rod u šireni značenju gdje je opseg riječi legenda il vqzi s litcraturoin ekspresionizma raširen na stvaralačku reprodukciju ličnosti koje je tru-dicija obavila famom zanimljivosti pa mogti biti simbol neke etičke 8 Plamen ll)19, 192. ' Ladislav 2imbrek: Književna ostavština Augusta Cesarca. Republika 1953, br. 12, 1068. Maska legende o Cesar čeooj n o v el i sli с i ideje ili se uopce odnosi na »nerealističko, čudnovato, čarobno i alego-rijsko pjesništvo«.10 U širein značenj« toga književnog roda, koje zastupa i Van Tieghem shvatio je i Krleža svoje mladenačke drame u kojima su glavni likovi osim Krista, Adama i Eve još Kristofor Kolumbo, Michelangelo Bouna-rotti. don Quijote i drugi te ili je izdao pod skupnim imenom Legende (1933). Prema tome pobudu za koncepciju takva šireg tipa legende mogao je Cesarec dobiti u hrvatskoj književnosti od Miroslava Krleže, Kranjčevičeva Mojsija ili možda od Nazorovih Slavenskili legendi, premda se ne mogu isključiti niti poneke veze s njemačkom literaturoni za i poslije prvoga svjetskog rata koju je pisac pažljivo pratio. U skladu sa svim tim Cesarec je i preveo Legend и o Ulenšpigelu i Lamzu Gudzaku (1945) s Rollandovim, a ne Cesarčevim predgovorom. Na takav širi pojam legende u Cesarca upozoravao je Ivo Kozarčanin u svom prikazu knjige Izlazak Izraelov i druge legende,11 a praktično i Božo Milačic pišuči o Cesarčevoj noveli Uskrs i smrt cara Lazara kao legendi.12 Razumljivo je da se pitanje pojma legende pojavilo i pri izdavanju lzabranih djela Augusta Cesarca po 1945. godini. Zaslužni istraživač i urednik Cesarčevih djela Ladislav Zimbrek istakao je u članku Legende Augusta Cesarca13 da je pisac objavio osim legendi s biblijskim motivima još i neke druge novele s alegorijskim simboličkim i legendnim načinom pripovijedanja te je neke od njih i spomenuo. Ipak u 8. knjiži lzabranih djela pod naslovom Legende i druge priponi jesti (1951) nije pokušao sabrati sve novele koje bi se mogle uvrstiti medu legende u širem značenju te riječi. nego se držao Cesarčeva izbora iz 1938. g. do-davši samo novelu Faraonova gradnja i nekoliko pripovijesti koje nisu legendnog karaktera, a ispustivši legcndu Posjeta iz daleka zbog mo-mentalnih političkih razloga. Shvatljivo je da opredjeljenje bibliografa pri izboru legendi nije doduše lako i bez dilema koje zbunjuju. Medutim prema svemu što je dosad rečeno očito bi se mogle medu legende nanizati ovc novele: Veliki komtur pred tribunalom saojesti (Plamen 1919), Legenda o zvonu na 10 Hellmut Rosenfeld: Legende. Stuttgart 1%1, 81. 11 Ivo Kozarčanin: Knjiga legenda Augusta Cesarca. Hrvatski dnevnik 1939. 8. I. 12 Božo Milačič: Legenda o istini. Vjesnik 1964. 4. XII. |Я Književne novine 1951. 12. VI. hr. 24. grobi ju (Obzor 1925. 5. IX), Uskrs i smrt tara Lazara (Vijenac 1928), U faraouooom gradu mrtvih (Književnik 1930), San doktora Lupusa (Književnik 1950). Mojsije (Hrvatska revija 1930), Na Sinaju (Hrvatska revija 1930), Pred faraonom (Hrvatska revija 1930), Izraelov izlazak iz Egipta (Hrvatska revija 1930), Posjeta iz daleka (Literatura 1931), Anno Dei... (Književnik 1932), Doživljaji i smrt mudraca kratesa (Hrvatska revija 1932), Faraonova gradnja (Književnik 1932) i Smijeh Jude Iška-riota (Republika 1945). k.ako granice u Cesarčevoj koncepciji legende nisu sasvim jasno urezane, prepušteni su neki radovi još brizi diskusije, a neke pojave postat ce jasni je kad izadu sabrana djela Cesarčeva. Ipak, več i sada bibliografska horizontala otkriva neke zanimlji-vosti. Prije svega nameče se konstatacija da se pisac več prije služio legendom, a ne da ga je na to nagnala diktatura koja je, svakako zaslužna za posebno iznenadenje s biblijskim motivima i citatima. Osim loga vidi se da sve legende nisu jedinstvenog tipa. Očito su neki radovi s gradom iz historije pri čem je interval prema prošlosti različit i po vremenu i po lokalizaciji. Neke su novele izrazito legende »sadašnjice« (Posjeta iz daleka, San doktora Lupusa, Anno Dei...). U nekim su novelama historijske ličnosti projicirane u Cesarčevu »današnjicu« kao i u Domanovičevoj satiri Kraljevič Marko po drugi put medu Srbima (Uskrs i smrt cara Lazara). A brzi pogled na unutrašnju strukturu tili legendi otkriva i različite stilske osobitosti. Medutini ipak izbija pri svem tom glavni utisak kako je ta koprena legende prije svega pomagala Cesarcu da pod njenom zaštitom prenese idejno oružje na praktično područje društvenih sukoba i da funkcionalno pomogne kritiku staroga društvenog reda. borbu društveno ugne-tenih slojeva protiv iskoriščivača i navješčivanje novih perspektiva. Naravno ta opca idejna stremljenja reprezentirana su u pojedinim legendama konkretnim fantastičnim dogactanjima, problemima i liko-vima, nosiocima odredenih idejnih tendencija koje u biti vuku svoj korijen iz poratne atmosfere. Neposreden odjek prvoga svjetskoga rata izrazito je iznesen u noveli Veliki komtur pred tribunalom savjesti koja je rodena u sjeni ekspresionističkih pobuda, lu je, ukratko, osnovni idejni akcent na oštroj osudi rata kojega posljedice je i te kako osjetio Cesarec pa i inače opisao u realističkoj noveli Golgota osmorice. Koncepcija novele o komturu je duhovita i invenciozna premda sama realizacija ipak izaziva stanovitc rezerve. U križarskom vodi. ve- Маяка legende о Cesarčeooj nooelistici likom komturu koji nosi simboličen mač u obliku križa, groteskno je zahvačen lik ratnog osvajača koji je upropastio mnogo ljudi i na kraju se našao u svojoj osamljenosti pred sudom svoje vlastite savjesti te je sasvim klonuo. Kao nekom filmskom tehnikom reda Cesarec optužbe mrtvih protiv komtura: i mornara iz mora i ljudi iz grobova i onih obješenih na granama drveča a i nastupe razbješnjelih živih masa pod simboličkim crvenim zastavama koje ne priznaju komturova boga, nego traže njegovu smrt i postavljaju za cilj nove ideale. Simbolička fantastika je omogučila piscu da osnovnu tezu protiv križarskih ratova raširi sintetizacijom na osudu svili zavojevača i ekspanzionista koji vode čovječanstvo u svjetsku klaonicu, upozorujuči pri toni aktualnim aluzijama na prvi svjetski rat.14 Osim toga iz asocijacija o komturu i njegovim grotesknim trzanjima osječa se i kritika crkve i uopce starog društvenog reda koji se ruši. U ovoj je noveli očito Cesarec predstavnik borbenog. aktivističkog tipa ekspresionizma kako ga je označio Werner Malirliolz u knjiži Deutsche Literatur der Gegeiwart (1950). Zato je izbor strukturalnih ele-menata i izražajnih sredstava vršen s naročitim naglaskom na idejnoj efektivnosti, a ne toliko na gradenju lika i fabule. Novela je pisana u ekspresionističkom uzbudenju te na društvene disakorde reagira povi-šenim tonom koji na nekim ni jest ima prelazi u usiljenu patetiku. Ritam te proze je dinamičan i temperamenten, pun raznovrsnih intonacija, deklarativnih, upitnili, afirmativno uskličnih, stupnjevanih do fortissima ili do nervoznih rečenica — riječi sa staccato-efektima, iako ipak ne u tolikoj mjeri kao u Krležinu Kristoforu Kolumbu. Za-niniljivosti te proze pridonose bujni dijalozi i unutrašnji monolozi glav-nog lika tako da u zajednici s objektivnim pripovijedanjem autora raz-vijaju živahnost u odvijanju dogadaja i stvaraju atmosferu raznoličnih iznenadenja i s tini katkad privlačnosti za čitaoca. Voli da operira jakim kontrastima i efektima. Tako več. veliku unutrašnju depresiji! komturovu nastoji da pojača još paralelizmom tamnog pejzaža: »Vani u ponočnom misteriju kao horda varvarska liarači oluja. 1 črnim pesnicama viliora lupa 11 prozore. Pod njezinim pustopašnim vragovanjem povijaju se drvoredi kao dvoredovi streljačkih lanaca pod gradom kuršuma. Kočoperni jablani osovili su se i prkose najezdi stihija. 14 Tako spoininje pisac i tankove pri čem kida objektivni! tehniku pripo-vijedunja (A. Cesarec: Smijeh Jude Iškariota. Zagreb 1(>46. 38). Crninom se zaodjela oluja i tuguje. Rida, zavija, tuli, plače i cvili.«15 laj citat ujedno ilustrira težnju pisca da se izražava što više figurativno, po mogucnosti snažno kontrastno pomažuci se naročito hiperbo-listikom, klimaksima, alegorijama i simbolima, ali na žalost rijetko djeluje njegov izraz uvjerljivo, nego više forsirano, kao s nekom poseb-noni željom da se pod svaku cijenu postigne emocionalno iznenadenje. Pri tom ukiisna nijera nije cesto uspjela da zauzda tu želju za prenagla-šenim efektima: »A u velikom kom turu kao da je sva krv i svi mišici uzavreli rastopljenim gvoždem mržnje i bijesa. Iščvorugaju mu se sve moždane vijuge u klupko orijaškili čegrtuša, trepavice mu se naježe kao čkalj, a lice 11111 proplane krvavi odsjev straliotnog požara smrti i života. I gordost ga prosjevne i zaždi. Zgvrči se u naslonjaču kao vrbin lirek i u jedinstvenu skoku ustoboči kao jablan.«1" Takvim i sličnim stilističkim sredstvima, nakrcanim još brojnim neobičnim kompozitima i neologizmima,17 nije bilo moguče osigurati trajnu životnost toj noveli, a pogotovu ne i zato što pisac nije pokušao izdiferencirano individualizirati jezik pojedinib osoba, nego je govor i likova i autora dan u pojačanom tonu iznesenog odlomka. Tako je ta novela ostala samo duhovit načrt književne mladosti i uspomena iz ere Plamena. I kasnijim radovima se postepeno snizuje snažan kontrast plime i oseke i poprima prirodnije oblike u rečeničnom ritmu. To izbija več iz skromne crtice Legenda o zvonu (1925) gdje ljudi s igrališta sreče neče razbiti zvono da bi postajali sretni i ljudi na groblju pa »se Hristos, videči da još uvijek nema zvona sreče i ljubavi za sve, okrenuo, s malo se njih povukao u stranu i ponovno zaplakao gorko«.18 Stišavanje ritmičke uznemirenosti i bučnosti te ulaženje u staložene kolosijeke izrazitije se osječa i u noveli Uskrs i smrt čara Lazara (1928) koja je vrlo smiona svojom teniatikom i društvenem optužboni. Cesarec se, naime, usudio dirnuti u jednu od najosjetljivijih rana velikosrpskog režima: 11 zloglasni beograjski zatvor Glavnjaču. Doduše, direktno ga ne apostofira, ali ga niti ne kanutflira lokalizirajuči ga ispod dvaju 15 August Cesarec: Smijeli Jude ISkariota. Zagreb 1946, n. 10 August Cesarec: Smijeh Jude ISkariota. Zagreb 1946, 44. 17 O. c.: crvopisk (40), grizodušnu poskočnicu Savjesti (47), smnragdno-firne luke (47). zlokovarna sjeua pobjednika (51). suncoizlazni Istok (54). sunco-smiraj (45), prladovitog smijeha (49). japarna srdžba (41). 18 August Cesarec: Legenda o zvonu na groblju. Obzor 1925. 5. IX, br. 258. Maska legende o Cesar čeDo j n ov el i sfi ci fakulteta u gradu u kojem puše kosava, pa se tu lako može prepoznati jugoslavenska prijestolniea. Uostalom autor je kao publicist razotkrivao u časopisu Zaštita čovjeka strašne prilike u lepoglavskoj i požarevačkoj kaznionici, a u nekim je člancima več u naslovu spomenuta Glavnjača19 koja mu je često služila kao najizrazitiji simbol sistematskih režimskih zločina. 1 baš to anketiranje o zatvorima, a specijalno možda podaci iz reportaže Dna članka o »bombaškotn« procesu и Zagrebu 1928 pridoni-jeli su svojom krutošču činjenica da su još više razumljive oštre optužbe u noveli u kojoj je fantastičan povratak cara Lazara u novostvorenu državu garniran ovakvim strahotama: »Svuda, kuda sam prošao, vidio sam kod naroda toliko nezadovoljstva, nad njim toliko nepravde i nasilja, ovdje рак kod tebe toliko upravo turške surovosti i zvjerstva, da to sve, kakogod se ti hvastaš Srpstvom, više nalikuje na nekadašnju svirepu vladavini! nekrsta, negoli na uskrsnulo carstvo. kojemu se toliko nadao narod, da je patio i borio se za nj vjekovinia.«20 Ili prikaz cara Lazara u zatvoru: »Tu, u njegovoj jami. u njemu samome, bila je kanda zbirna točka, u kojoj se odražavalo i odjekivalo sve: i to. kako su tu ljude zgomilavali u čelije, da nisu imali ni gdje da stoje, a kamoli da legnu; i to kako su tu zdrave bacali kraj bolesnih, koji su se raspadali od zaraznih bolesti: i to, kako su u vruce dane ljude gurali u tople. dimljive odžake, a u hladne ili. gole. polijevali vodom i puštali ili da mrznu na zaledenom betonu; i to, kako su tu ljude tukli do nesvijesti, pa čak ili i ubijali, a žene i djecu, -— o to je bilo posebno, strašno poglavlje! — zatvarali ne jedamput samo zato. da se nasladuju njihovim silovanjima.«21 A onda dalje nastavlja Cesarec kritikom znanosti koja je pod pro-tektoratoni Glavnjače, osuduje hegemonističku kliku koja bestidno kiti svoju idejnu fasadu i nioralnu bazu kosovskim mitom, a iz alegorijskih izlaganja krivonogog policista se vidi kako je taj režim zatirao ostale narode, a privilegirao vladajuču naciju. Medutim alegorija dalje razvija idejnu analizu i dovodi do zaniinljivih iznenadenja koja su razumljiva za Cesarčev idejni stav: uza sve svoje poštenje i stradanje car Lazar je ipak samo predstavnik staroga društvenog reda pa kad rat počinje da potresa temelje države, naivno se pomiruje s krivonogim policistom i '» U knjiži A. Cesarec: Svjetlost u mraku. Zagreb 1963. 239, 242. 20 A. Cesarec: Sinijeh Jude Iškariota. Zagreb 1946. 6". 21 A. Cesarec: Smijeh Jude Iškariota. Zagreb 1946, 79. II Slavistifim roviju |()| Emil Sta m p a r režimom, ali mase ga zato ostavljuju, on pada, pretvara se u prah »koji je, prije nego što su na nj stale noge naroda, dobrostivno raznio vjetar, •— ojetar pun sunca i uskrsne, ipak uskrsne soježine«.22 Sva ta ostrina kritike s optimističkom simbolikom pokazuje da je glavni akcent na idejnosti, ali ta proza otkriva i stanovita premicanja u svojoj strukturi. S idejne strane kritičan prema Dostojevskom, ipak je pod njegovim metodološkim pobudama ostavljao stilistička sredstva ekspresionizma i u cjelokttpnoj prozi spuštao se u nižine psihološkog realizma. Očito sve više pažnje posvečuje unutrašnjem modeliranju likova. Taj je metodološki zaokret vidan i u legendi o čaru Lazaru. U mršavoj fabuli, bez vecili akcija ili razgranatih epizoda Cesarec u toj pripovijesti izgractuje u atmosferi bezimenih patnika zatvorenika dva glavna lika: uskrsnulog kosovskog junaka i s pozadinom zvjerskih žan-dara predstavnika režima krivonogog policista. I aj je, gotovo, sasvim psihološka realistička figura. U njegovu oblikovanju razvio je smisao za izbor duhovitih detalja. Dvaput upotrebljeni motiv da krivonogi policist saslušava cara Lazara obratno ješuči stolac i pomičuči se njim, plastično osvetljuje primitivizam režimskog mučioca, prirodno poentira odnos poniženja i razbija monologi ju dijaloga. S druge strane zadržao je car Lazar neke legendno-fantazijske elemente, ali je na časove uspjelo piscu ostvariti utisak suvremenog zatvorenika mučenika iz Cesarčeva razdoblja. Pri tom je zanimljivo istači da je i Dimitrije Vučenov konstatirao za Domanovičevu satiru »i realističen i fantastičen vid«.23 Ipak, unetoč stenovitoj kvaliteti, ne može se izbječi želja za jačom individualizacijom likova. Reclanje situacija, njihovo povezivanje i stupnjevanje se zaključnom poentom deje dojam uravnotežene fakture. Rilani rečenica koji ime temperamente i izbor leksike ostvereni su potrebont funkcionalnosti u sklopu veče cjeline. Riječi ne nameče dužnost da nosi u sebi šlo više figurativnosti, več ona teži da se približi psihološko; nijansi. Ipak po-neke metefore ne pravom mjestu pridonijela bi osvježenju te proze. Te se novele, unetoč ekcentuiranoj idejnosti smjestila medu legen-dama na izrazitijem mjestu. Л stilske karakteristike legendi o velikom komturu i o čaru Lazaru pružat ce pomoč pri rezumijevanju ostalih 22 A. Cesarec: Smijeh Jude Iškariota. Zagreb 1946, (spac. E. S.). 23 Radoje Domanovič: Sabrana dela L Priredio i predgovor napisao dr. Dimitrije Vučenov. Prosveta, Beograd 1964, 13. Maska legende o C es ar č ev o j novelisti с i legendi u kojima treba u prvom redu tražiti idejne zanimljivosti, temat-sku raznovrsnost, a ponekad i stvaralačke elemente. U nekim od njih učinio je Cesarec zanimljiv korak tim što je iz suvremenog života stva-rao legendu koja bi svojom idejnošcu djelovala na suvremene ljude! U novelama Anno Dei..., San doktora Lupusa i Posjeta iz daleka idejno je agresivan prema moralnim paradoksima evropskoga kapitali-stičkog svijeta. Jasno je da ta kritika proviruje iza fantazijskog metodo-loškog postopka koji je potrebno u par riječi ilustrirati. U- prvoj noveli vlasnik velike trgovačke kuče uspijeva za največe krize proda\rati robu i bogatiti jer je u svoj ti trgovačku kuču stavio u staklo duha nad duhovima koji treba da dijeli savjete kupcima pa je zato trgovina puna ljudi. Medutim ispostavilo se da jc duh nad duhovima običan ludak i bolničari ga hoče odvuči u ludnicu, ali to ne da vlasnik. potkupljuje ostale bolničare osim jednoga koji neče da bi Petre-fakt i dalje varao ljude. Ali sad svi složno proglase toga bolničara ludim, navuku mu ludačku košulju i mali ljudi su i dalje s nadom ulazili u tu trgovinu ! Dakle prijevarne makinacije velikih kapitalista zbog velikih zarada, nesvijesnost masa da prozrtt te zablude i represalije protiv onih koji otkrivaju čovječanstvu istinu i razotkrivaju lažne proroke. U drugoj noveli koncipiranoj više psihoanalitički i s rječnikom bli-skim ekspresionizmu Cesarec je s ogorčenjem ocrtao lik vojnog industrijalca i »patriota» koji s nepritajenim zadovoljstvom uživa što su njegovi otrovni plinovi, slučajnom nesrečom. efikasno isprobani na živim Iju-dima, radnicima od kojilt nastaju gomile mrtvih, Ljut što mu ti mrtvaci prijete u snu i navješčuju njegovu smrt Prosper Lupus, kad se probudio, dao je niz činovnika i radnika otpustiti, a sam je taj pripravljač rata s ljubavnicom pošao kao delegat na kongres za razoru žanje!! Dakle paradoks dehumanizacije u bratstvu s cinizmom! A u trečoj noveli Posjeta iz daleka nc žele putnici s drugog planeta pristati na zemljinu kuglu jer je puna nehumanosti i neslobode, dok konačno ijink ne ugledaju na jednoj šestini površine sunce i sreču čovje-čanstva. Razumljivo je da tu deklarativnu zagonetku nije teško odgo-netnuti. Na taj je način Cesarec ostrim analizama i poentiranim detaljima raširio svoje tematsko-idejne tendencije s područja legende na krupni i ratni kapital za koji je pokolj čovječanstvu period prosperiteta. Broj-nim je kontrastiina istakao svu dubinu nehumanosti tili slojeva i suge- 114 163 stivno je djelovao na borbeno raspoloženje čovječanstva protiv njih. Гако su legende »sadašnjice« izrazito otkrile rane društvenih suprot-nosti. Po literarnoin tipu novela San doktora Lupusa bliže je legendi Veliki komtur pred tribuualom saojesti pri čem treba istači i neke nove psihoanalitičke elemente, a novela Anno Dei... sličnija je tonu legende Uskrs i smrt cara Ijazara. Medutim u svim njima se osječa nešto nedo-voljno izoblikovano: one daju više dojam skica ili reportaža od kojih još treba priječi stanovit put pa da se dobiju zrelija ostvarenja. U preostalim je legendama sve više tražio Cesarec historijsku'zavje-trinu nastoječi da hude po povijesnoj gradi što više udaljen od suvreme-nosti. a po idejnim paralelizmima i po aktualnosti društvene kritike što svježiji i razorniji. Novela Smijeh Jude Iškariota služila mu je za raz-otkrivanje negativnosti crkve pa je zato uveo Judu iz pakla u ponovni život u vrijeme Borgija! Prikazao je kardinala koji ne vjeruje u crkveno naučavanje i uglav-noin se brine za svjetska dobra pa su mu takvi ljudi kao Juda dobro došli! Medutim i pisac udara po Judi koji sad hoče da se rehabilitira i drži se Kristovih načela, ali baš svojim propovijedanjem o neodupira-II j ii zlu u biti odobrava izrabljivanje radnika pa Cesarec tako razotkriva ponovnu izdajničku ulogu Jude koji na koncu idc za župnika u gorski kraj gdje če braniti kardinalove aspiracije na vinograde koje mu hoče župljani preuzeti. Autor legende koji je več prije u eseju o Dostojevskoin morao za-uzeti stav prema krščanstvu očito je sad upozorio na deinobilizacijsku ulogu koju vrši crkva svojim djelovanjem na male ljude i tim sprečava jedinstvenost nastopa a i punoču efekta u borbi za socijalna prava radnika. Ta novela s nekim psihološkim nijansama ali i završnom gro-tesknom poantom o Judi. nije. čini se. bila dovršena. Aluzije na fašizam u Italiji nasilno su umetnute i u biti razbijaju historijsko atmosferu gledanu iz objektivnog zakutka pisca. Pripovijest ili zbog delikatnog problema ili zbog njene nedovršenosti nije izašla za života pisca, nego tek u trečoj knjiži Izabranili (Ijela (Zagreb 1446). Novela Doživljaji i smrt mudraca Kratesa označava pokušaj pisca da svoju idejnost maskira motivom antike, la je akcija prilično uspjela s književne strane. Prije svega autor je znao nači jednostavnu fabtilu ali poinoču koje je ipak mogao oštro istači idejne paradoksalnosti svoga vremena. Nahne, grčki inudrac Krutes traži poštenje po svijetu, ali ga ne nalazi u Ateni u pobjedniku pjesnika Meletosu koji KVatesovu kesu Maska legende o C e sar č eoo j nooel ist ici sa zlatom sakriva nogoni i poslije je prisvoji, nego na otoku tiranina Aristosa Korakospetri gdje su glavna božanstva simbolički gavranovi. Medutim prije toga iznenadnog otkriéa piscu je uspjelo provesti Kra-tesa kroz niz situacija koje su u biti krile sliku suvremenik fašističkih režima i njihovih nasilja nad slobodoljubivim čovječanstvom. Na toni je otoku logika postavljena naglavce, a svaka je dobra ideja u toj sredini sarkastički persiflirana. Pisac je s ukusom izredao niz ilustrativnih slika koje iza svoje alegoričnosti i simbolike otkrivaju strašne protučovječnosti i nakaznosti ljudskog života. Tu ljudi moraju hodati na rukama i s nogama u zraku: tu slabi radnici moraju obavljati teže poslove, a jači manje i zato imaju vece place. Jedni grade, a drugi raz-graduju. Žene ne smiju govoriti ili prigovarati jer su bespravne, a Ari-stos se i onako zanima za dječake. Krates sreče mnoga strašna mučilišta, ali u njima mučenici u sav glas slave tiranina Aristosa i njegovu mu-drost prema načelu da patnja preporada!! Na tom je otoku Kratesa dočekalo cinično gostoprimstvo: Aristos ga je ponudio pravim čovječjim mesom, i to specijalno čovječjim srcem. Razumljivo je da Krates, želeči što prije odavle otiči, obečaje Aristosu da če po svijetu pripovijedati o »sretnim ljudima« u Aristosovoj državi! Pošto je tako poantirao dosadašnji tok novele prikazom strahota diktatorskog režima, pisac je uspješno i dalje razvio fabulu novom poantom: iznenadenjem da je baš u toj državi našao poštenje. Naime na drugoj strani otoka sreo je Krates okovanog roba izloženoga za hranu božanskim gavranovima, ali taj osuctcnik nije vikao i nije želio da ga Krates oslobodi jer bi inače stradao stražar koji je po dogovoru otišao k svojoj djevojci, a morao je čuvati roba. Taj jadnik koji je samo tihim pjevanjem produžavao svoj život pred krvožednim božanstvima jedini se osudio otkriti, i opet u obliku duhovi tog iznenadenja, da se tiranin Aristos rodio s osnovnom griješkom vida pa zato sad svi otočani moraju hodati naopačke! Osim tc simboličke kritike diktatorskih režima Cesarec je još upo-zorio na drugu stranu medalje. Njegov Krates se čudi takvu poštenju roba koji drži riječ i svome krvniku te s idejne strane ne može shvatiti opče mišljenje robova: »A što se tiče drugih robova, to, stranče, moraš razumjeti, da svi mi stojimo na tom, da se zlu ne trebanio opirati zlom, jer če se zlo na taj način najbolje samo iživjeti i pasti.. .«24 24 A. Cesarec: Izraelov izlazak i drupe legende. Zagreb 1938, 129. I ako je Cesarec i opet upozorio na nedovoljno razvitu svijest radnih ljudi da se moraju borili protiv tlačenja, a pogotovu je ponovno islakao svoj odbojni stav prema krščanskom neodupiranju zlu. Samo pri tom treba upozoriti na ukus i mjeru kojom je Cesarec raz-vio svoje tendencije. Rijetko one nasilno izbijaju, več se više spontano izvijaju iz radnje, odnosa likova i njihovih rezoniranja. Invenciozno je razvijao fabulu i stvarao ugodna afektivna iznenadenja. Uspjelo mu je toliko uopčiti negativnosti diktatorstva i tiranstva da njegova antikom maskirana a humanizmom prožeta slika može djelovati uvijek i u svakoj sredini gdje je slobodna misao ugnjetena. Autor je znao ostati u objek-tivnoj pozadini, bez osobnih ulaženja u raspravljanja ne forsirajuči direktne aluzije na suvremene sličnosti. Zato se one same čitaču to spon-tanije javljaju. Tu je imanentan dubok humani smisao koji može da trajnije djeluje i podržava interes za aktualnost. Akcenat je u toj noveli više na simbolici različitih idejnosti, a manje na približavanju realizmu. Spretno se izmjenjuju u kompoziciji novele Kratesove meditacije i brojni dijalozi s duhovitim detaljima i poantama, a način kako se razvija radnja pobuduje prirodnu zainteresiranost. Izraz je dotjeraniji nego u ostalim legendama, živ i temperamenten, ali i odmjeren, bez hiperbo-ličkib nabujalosti kao u Velikom komturu. Га novela zaslužuje veču pažnju i svakako ulazi u uži izbor Cesar-čevih ostvarenja. Biblijska grada o Mojsiju bila je Cesarcu zanimljiva i privlačila ga je iz više razloga. Prije svega jer je u najcrnjim danima diktature mogao svoje borbene misli pod zaštitom takve kamuflaže poslati u svijet na djelovanje i oblikovanje novoga čovjeka. Osim toga to je bila i slatka osveta cenzoru — kako je več istaknulo. Grada o Mojsiju je krila u sebi dinamičnih suproinosti u koje su se mogle smjestiti aktualne tendencije. Nečovječno izrabljivanje Izraelaca sa strane Egipčana, Mojsijevo ubijstvo Egipčanina kad je zlostavljao Izraelca, zatim Mojsijeva konspiracija pa cijela oslobodilačka organizacija Izraelaca i njihov put u slobodu očito su svojom dinamičnom motivikom impresionirali Cesarca da je tu gradu smatrao dobro došlom. Pri tom je zanimljivo da i slovenski prijevod biblije25 donosi sliku iz grobnice potkralja Rehmize gdje su prikazani radnici koji s mukom iz-raduju opeku, a nad njima je »priganjač«, nadzornik koji ili tjcra bati- 25 Sveto pismo stare zaveze. Maribor 1938. 129. Maska legende o Cesar če voj noveli st ici nom da rade. Nije nevjerojatno da se na kakvoj od takvili slika inspi-rirao i Cesarec, a da u biblijsku gradu unese ideje radničkog pokreta, mogao je vidjeti u njemačkoj literaturi po prvom svjetskom ratu. Tako je Franz Herweg26 u djelu St. Sebastian von Wedding (1922) stavio Seba-stijana u berlinski radnički ustanak. Uostalom i Kranjčevič je dao Kristu borbenu ulogu u francuskoj revoluciji (Resurrectio), a Blok u oktobar-skoj (Dvanaestorica). Kad se odgrne zavjesa s biblijskih motiva, javlja se bujna slika aktualnih problema i idejnosti starog društva u bivšoj Jugoslaviji i radničkog pokreta. Jasno je da treba paralelizmima otkriti smisao simbolike i njenu pravu usmjerenost, a to, uglavnom, ne izaziva veče teškoče. Mojsije je lik borca za slobodu i vizionara koji preko svili zapreka konačno odvodi narod u slobodu. Gospod ili Jeliova su simboli prave idejnosti koja je postavljena kao ideal borbe čovječanstva za narodnu i socijalnu pravdu, dok su egipatski bogovi, faraon, činovnici a pogotovu svečenici sa svojim šarlatanskim čaranjem predstavnici svijeta nasilja koji tone i gubi tlo pod sobom. Ali tu su dane i situacije teškoča u ori-jentaciji. Koliko li je teško širokim masama sugerirati pravi put, koliko je tu malodušnosti, kolebanja. nevjerovanja u konačni uspeli u borbi protiv neprijatelja. Koliko je to tragično, naročito ilustrira novela U faraonovu gradu mrtvih a i neke druge. Pisac zato razvija kamuflirani plan borbe radničkog pokreta: rad na izdizanju svijesti od pojedinca do pojedinca, često tajno: on upozorava da če neprijatelj napasti Egipčane, pa če i Izraelci dobiti oružje u ruke, ali njim če pobiti faraonove činov-nike i omogočiti odlazak u slobodnu zemlju gdje če svi biti jednaki. Ističe se da če ogorčenje naroda s pojačanim nepravdama rasti pa če doči do pobune i ubijstva tako nehunianog faraona kao što je prikazan u noveli Faraonova gradnja. Cesarec je elastično upotrebio latentne mogučnosti biblijskih motiva i djelomično parafrazirao bibliju pa gdjegdje se podvrgao i njenu stilu, ali je očito da je prema svojim idejnim potrebama dodao mnoge formulacije u takvim stilizacijama kakvili nema u bibliji, kao npr.: » Jeliova. Gospode naš, mi smo tvoji, budi i ti naš, i neka drhču svi buduči nepri-jatelji pred nama, neka drhču svi pred narodom, koji si ti izabrao da u život ljudski unese što još ne bijašc. pravednost i ljubav, slobodu i jednakost sviju pred tobom!«27 26 Hell m u t Rosenfeld: Legende. Stuttgart 1961. 80. 27 A. Cesarec: Izraelov izlazak i druge legende. Zagreb 1938, 70. Pisac je unosio mnogo svojih misli, situacija i objašnjenja a mnoge je biblijske ispuštao da bi digao dobro izabranu gradu na plan veče aktualnosti i jačeg djelovanja. Tako je u noveli Izlazak izvan biblije naročito istakao metodu borbe: »Mnogo je o tome razmišljao Mojsije, i spoznao je jasno, jasnije nego ikada, da za oslobodenje njegova naroda ne koriste molbe podnesene silniku, ne koriste toliko ni čudesa poslana s nebesa od Gospoda: osint ovih bilo je potrebno još nešto drugo: pokret i djelo samoga izraelskog naroda. Protiv biča je bio potreban bič. protiv mača mač, protiv strjelice strjelica. jer: oko za oko, zub za zub!«28 Iii je ostro diferencirao pojedine društvene slojeve govoreči o egipat-skom carstvu gdje mu je biblija dala samo dispozicijo: »Bogato je ono bilo još uvijek, samo se to bogastvo podijelilo u dva nerazmjerno ne-jednaka dijela, tako da gotovo sve imahu faraon, činovnici, vojnici i po-gotovo svečenici, a svi ostali, cio narod, svi ostali narodi ništa .. .«29 Cesarcu je, dakle. uspjelo proturiti suvremene probleme i ideje i aktualizirati ih, ali u literarnoj realizaciji, čini se, da nije definitivno našao dosljedan put. Tako je Mojsije u prvoj noveli dan prilično psihološki uvjerljivo. a njegov susret s Gospodom duhovito je riješcn psilio-analitički snom. Tsto tako je prijelaz Izraelaca preko Crvenoga mora nastojao prirodno objasniti osekom a za Egipčane plimom. T Krleža je u svojoj Legendi nastojao objasniti Judinu izdaju čovječjini razlogom: ljubomorom! Medutim u nizu ostalih situacija ne može pisac bez čudesa koja ionako samo po svom izboru upotrebljava. Zato se osječa kao neki kompoziciono-psihološki lom ili kao neka ideja dobro koncipirana, ali gdje je piscu u nastavku nestalo dalia i invencioznosti da izdrži planirani korak. Novela Mojsije koja se našla na uvodnom mjestu zbirke najbolja je i s psihološke strane premdu u okviru lcgendne atmosfere, najuvjerlji-vija je medu biblijskim legendama. U daljem toku toga biblijskog ciklusa psihološka uvjerljivost popušta. Novele možda dobivaju na fabuli, akciji, ali likovi ostaju bljedi. Didaktički disakordi više put otkrivaju nestrpljivog pisca koji se nije mogao održati na dostojnoj di-stanci prema prikazanoj gradi. < Novela Faraonova gradnja najsmionija je po svom revolucionarnom usmjerenju, ali nema ostalih vrlina izrazitije novele o Mojsiju. 2Й O. c., 58. 2» О. е., 59. Maska legende o Cesarčeooj nooelistici Ovaj prikaz Cesarčevih legendi možda se i nehotice produžio u po-vorku analiza. Zapravo je sama materija zahtijevala analitički postupak, jer bi u drugom slučaju očito došlo do ogoljenog prikaza idejnosti bez speci ličkih legendnih elemenata u strukinri radova, a tim bi se izbrisala granica prema njegovim pripovijestima s izrazitom stvarnom podlogom, kao npr. s Aientatorom Mojsijem i sličnim novelama. Unatoč pojedinač-nim sintetičkim pokušajima. sad bi zato trebalo sabrati osnovne misli i rezultate u nekoliko bitnih rečeniea. Demokrat i aktivan borac Cesarec je očito litio kritički razotkriti mnoge negativnosti bivše Jugoslavije i uopče starog reda u svijetu, a želio je opozoriti i na mogučnost i potrebu novih perspektiva te boljili odnosa. Pri tom je u svom književnom djelovanju nailazio na veliku zapreka državnog odvjetnika, odnosno u prvom redu cenzora koji mu je često plijenio i iskasapio njegove književne tekstove. Zato je sve više pribjegavao kamufliranom obliku pripovijedanja i tražio zaklonište u legendi da bi mogao zamaskirati svoje borbene ideje i djelovati na pre-obražaj ljudi. Našao je za tu svrhu raznovrsnu gradu od antike pa sve do njegove sadašnjosti, a kao vrhunac te tendencije su legende s biblijskim motivima koje su zapravo revanš i izazov cenzoru. Bez obzira na različitu historij-sku udaljenost motiva te su novele uvijek ataka na aktualne slabosti društva i često smion obračun s njim. S idejne strane Cesarec je protestirao protiv rata koji ostavlja tolike strahote za sobom i pokazao mnogo hrabrosti i invencije za otkrivanje tolikih etičkih disakorda u Jugoslaviji i 11 svijetu, slikajuči prilike u zatvorima, logorima, strašna mučenja ljudi, tlačenje hrvatskog naroda u nacionalnom i socijalnom smislu. Naročito su s te strane reprezentativne novele Uskrs i smrt cara Lazara i Faraonova gradnja. Zato veči dio tili Cesarčevih legendi nisu parafrazirane novele s tematikom o nekim svecima, nego u biti legende u širem značenju i večinom s jakim sati-ričkim ili grotesknim akcentom. Ali Cesarec nije ostao slijep ni za slabosti radničkih masa, upozora-vajuči na nedovoljnu prosvijecenost, organizaciji!, borbenu svijest te je svim silama i u toj legendnoj materiji iznosio metode i taktičke postopke tadašnjeg radničkog pokreta. S te je strane bio vrlo aktualan i ažuran, katkad i previše prikovan za svoje vrijeme. Sve u svemu Cesarec predstavlja izvanrednu moralnu snagu 11 borbi protiv velikosrpske liege-monije i fašizma u svijetu i u oblikovanju boraca za novi svijet. Bijedak je ali ujedno izrazito snažan primjer skladnog odnosa izmedu književnih ideja i praktičkog života pisca. Zato poslije Cesarčeve žrtve zvuče Krležine riječi o piscu borcu još afirmativnije: »August Cesarec je več u ,Plamenu' (1919) i kasnije u ,Književnoj republici' progovorio o mnogim otvorenim pitanjima odlučno i neuvijeno s akcentom i tonom koji se po moralno-političkoj smionosti danas još nije pojavio u našoj poli-tičkoj esejistici.«3" Ali snažno insistiranje na idejnom djelovanju u društvu otkrilo je i drugu stranu medalje, donekle bolnu. Zaokret k legendi zapravo je dirigiran željom za prevladavanjem cenzorskih zapreka te je glavnu pažnju iscrpao u borbi za ezopovštinom izraza koji ce prenijeti ideju pokraj cerberskib očiju, a opet ce odjeknuti u čitaocu i njegovu uspa-vanu energiju uzbuditi i usmjeriti u napad na mračne sile, koje vrše nasilje nad osnovnim pravima čovjeka. A k tome legendno-fantazijski način pripovijedanja s idejnom aktualnošču zahtijeva svojom komplici-ranošču od pisca da bilde vrlo invenciozan. elastičan stvaralac i talentiran majstor jezika ])a da stvori živo i trajno djelo. Očito u žurbi nije imao Cesarec dovoljno vremena da adekvatni! pažnju posveti i drugom korelatu stvaranja. si ici koja bi kreativno oživjela likove i uopče transponiranu materiju. Ipak je to legendno područje dalo i kvalitetnijih radova koji, medutim. ne mogu pretendirati na neko više priznanje, nego se moraju zadovoljiti epitetom osrednjosti. S te strane najbolje reprezentiraju pisca legende: Doživljaji i smrf mudraca Kratesa koja je najsolidnije ostvarenje i Mojsije iz ciklusa Izraelov izlazak, a zanimanje pobudujc još novela Uskrs i smrt cara Lazara, dok je novela Veliki komtur pred tribunalom savjesti duhovit ekspresionistički načrt koji je s nešto više zalaganja i kontrole ukusa mogao postati kvalitetno ostvarenje. U prva tri rada Cesarec je, negdje više negdje manje, inventiven, ponekad duhovit, zna poantirati situacije. U legendni način stvaranja nastoji unijeti katkad uopčavanje pojava do širokočovječanskih granica (Krates. Mojsije. Komtur), likove psihološki uvjerljivo razviti pa negdje gdje je bila za tom prilika, psihoanalitički, groteskno, alegorijski i sim-bolički dočarati stvarmi sliku i aktualnu idejnost. Jasno je da je u večini legendi takvih kreativnih elemenata manje i da je više brzili i katkad nedovoljno pripravljenih i nemotiviranih postùpaka. Ne mogu spontano M Miroslav Krleža: Eseji III. Zagreb 1963, 409. Maska legende o Cesarčevoj nooelistici djelovati niti deklarativna rješavanja problema. Isto tako ne mogu iza-zvati ugodno emocionalno uzbudenje i neki motivi, problemi ili ideje koji se ponavljajo, pa čak i više puta! Dok je u ekspresionističkim legendama i pejzaž pomagao kontrastima istači ideju. kasnije ga pisac skoro i ne vidi od prevelike brige za golu tendenciju. Više puta se čini da Cesarec, brinuči se u prvom redu za ažurnost idejnog djelovanja, ne posvečuje dosta pažnjc 11 jezi književnog izraža-vanja, jezika. Kao mali paradoks može odjeknuti činjenica da je u rado-vima u kojima je izraz pod dojmom ekspresionističke poetike baš mnogo pažnjc posvečivao jeziku, pa čak da je i eksperimentirao. Гај je jezik vrlo figurativan, pun kontrasta i devijacionih noviteta koji ponekad unose svježinu, ali, kao i u njegovoj lirici, 11 njegovim rečenicama pojav-ljiiju se katkad neuspjeli neologizmi i usiljeni kompoziti koji djeluju, zapravo, odbojno. Kasnije je njegov izraz težio da dobije realističko-])sihološku rezonanciju, a u nekim je radovima obična deskriptivna fiksacija izraza. Osječa se da je neke tekstove dulje vremena cizelirao i tu je izraz pregnantniji, staloženiji, življi i prilivatljiviji, a neke su legende ostale neizbrušene i dosta sirove. Vjerojatno je Cesarčev jezik zavisio donekle i od lektora revije. Tako esej o Dosiojevskoin koji je izašao u Književnoj republici djeluje prirodno i s jezične strane svježe. Stanovita nedovršenost ili nedostajanje one posljednje politure jezika karakteristika je večine legendi, ali najmanje novele Doživljaji i smrt mudraca Kratesa koja treba uči u svaki uži izbor Cesarčevih književnih radova, a sva-kako ne mogu se zaboravu prepustiti ni legende: Mojsije i Uskrs i smrt cara Lazara. Djelovanje Cesarčevih legendi na društvo bilo je efikasno. Naročilo je njegova proza komunikativna s obzirom na čitaoca radnika i uopče 11a nialoga čovjeka. Mnogi podaci glasno govore o snažnom odjeku njegovih djela u hrvatskoj i jugoslavenskoj sredini. Ta, za legendi! Uskrs i smrt cara T.azara dobio je 1928. književni! nagradil Vijenca za najbolju novelu o Glavnjači, a tim je osobito bio dignut interes i za njenu idej-nost. Različiti procesi protiv pisca, tužbe sudu, zapljene cenzora i zatvori još su više dizali zanimanje za njegovu hrabrost i za njegova djela. Л kad su se društvene i političke suprotnosti pred drugi svjetski rat zaostrile, kritika i čitalačka publika još su više, nego prilikom prvi! izdanja, osjetili aktualnost Cesarčevih legendi, njiliovu idejnu perspektivnost i čak obogačenu tematsko-idejnu kritičnost. Kritika je s lijepim priznanjem govorila o Cesarčevim naporima da zaštiti čovjeka od nasilja nečovječnosti i terora u svijetu. Tome cilju su legende dale svakako snažan prilog. Cesarec je zaista bio neustrašiva književna savjest svoga vremena Résumé L'écrivain croate August Cesarec (1893—1941) était un démocrate et un combattant actif qui voulait démasquer dans ses oeuvres les nombreux aspects négatifs de l'ancienne Yougoslavie et de l'ancien ordre du monde en général, et qui désirait attirer l'attention sur la nécessité des perspectives nouvelles et des rapports nouveaux entre les hommes. Ces efforts furent naturellement contrariés par la censure cpii saisit ou massacra plusieurs de ses textes littéraires. 11 essaya donc de dire ce qu'il avait sur le coeur dans une forme camouflée, sous le masque de la légende. Pour narguer le censeur et pour gagner ses lecteurs pour ses idées progressistes, cet homme de gauche se mit à traiter des motifs antiques et bibliques. Cesarec protestait contre la guerre et ses horreurs, et il dénonçait les méfaits de l'ancienne Yougoslavie: les prisons, les camps de concentration, la torture des prisonniers, l'oppression du peuple croate dans le sens national et économique. Dans les nouvelles Uskrs i smrt сага Lazaru et Faraonova gradnja, la clarté de son analyse idéologique se montre sous son meilleur jour. La plupart des légendes de Cesarec ne sont pas des nouvelles paraphrasées sur des saints, mais elles sont des légendes dans une acceptation plus large de ce terme, avec un vigoureux accent satirique ou grotesque. 11 critiquait aussi les faiblesses du mouvement ouvrier: le manque de culture, les défauts de l'organisation, l'absence de l'esprit combattif. Il était toujours à la pointe de l'actualité et il faisait preuve d'une grande force morale quand il s'agissait de lutter contre l'hégémonie serbe et le fascisme, ou de former des combattants pour un monde nouveau. En façonnant ses textes, Cesarec tenait surtout à choisir des mots qui, tout en masquant ses tendances idéologiques, seraient compréhensibles comme les fables d'Esope et qui agiraient sur le lecteur île manière directe. C'est pourquoi il lui arrivait parfois de ne pas donner assez d'attention à l'autre corrélatif tie sa création — ù l'image qui devrait donner la vie aux personnages et à la matière transposée. De ce fait, certaines nouvelles sont intéressantes surtout clti côté idéologique. Quelques-unes de ses légendes sont pourtant ties créations dignes d'estime. Nous citerons comme les deux meilleures Doživljaji i smrt mudraca Kratesa et Mojsije. Les nouvelles Uskrs i smrt сага Lazara et Veliki komtur pred tribunalom savjesti sont elles aussi dignes d'intérêt. Cette dernière-ci représente une ébauche spirituelle dans la manière expressionniste, et si l'auteur l'avait façonnée avec un goût plus sûr elle serait sans doute une oeuvre tie qualité. Maska legende o Cesarčevoj novelisti с i Dans ses légendes, on rencontre des éléments d'expressionnisme et de symbolisme, et parfois aussi certaines traces de realisme psychologique. Dans les nouvelles expressionnistes, la langue est très figurative, pleine de contrastes, d'hyperboles et de néologismes qui sont parfois assez maladroits. Dans ses autres nouvelles, Cesarec est plus modéré dans le chois de ses mots. Les légendes de Cesarec ont agi d'une manière très efficace sur la société de son époque. Pour une nouvelle qui décrivait les horreurs de la prison Glav-njača à Belgrade, l'auteur obtint un prix littéraire. Les procès que lui intentaient les autorités firent eux aussi beaucoup pour la popularisation de ses oeuvres. La critique contemporaine parlait avec beaucoup d'estime de Cesarec et de ses efforts pour la défense des droits de l'homme. Cesarec fut une courageuse conscience littéraire de son époque. M a r j а В or š ni к T А V Č A RJE VA BOG O M I L A Leta 1884 je vse leto izhajal v Ljubljanskem zvonu Tavčarjev roman Mrtva srca. ki se je zdel nekaterim našim vodilnim sodobnikom pre-romantičen. Šolarka Franica Košeninijeva pa ga je s takšnim užitkom prebirala, da si je želela spoznati tudi avtorja. Ko se ji je to na nekem plesu posrečilo, se je vanj zaljubila pa tudi on vanjo. Triintridesetletni pisatelj je bil dovolj galanten, da je na dobrodelni prireditvi za dvajset goldinarjev odkupil oleandrov cvet iz njenih las, hkrati pa preveč malo-dušen, da bi si bil lahko resno upal misliti na to lepo, živahno dekle. Ne le, da se mu je zdela po letih premlada, sebi samemu se je v tistih časih videl za vsako novo ljubezen prestar.1 Saj je prav v teh časih zaključil dve desetletji, odkar mu je bila prva ljubezen s prvimi verzi sprožila mladostno ustvarjalnost, in to doživetje je bilo zanj nekaj tako bolečega, kot da mu je do smrti ranilo srce. Dve leti manj kot dve desetletji se je vanj nabirala grenkoba, ki mu je oblikovala prvi mladostni roman. Še tri leta delj je potreboval, da ga je mogel dati javnosti. In igra usode je hotela, da mu je prav ta roman privabil novo ljubezen, ki se je končala v srečnem zakonu. Hkrati pa je ta »igra usode« hotela, da prav z istim letom in z istim mescem, ko se je pričel v tisku pojavljati roman Mrtva srca kot osrednji spomenik prvi ljubezenski tragediji. Tavčarju dejansko umre tudi junakinja te tragedije Bogomila. Ljubljansko slovensko časopisje je ta dogodek zabeležilo s kratko osmrtnico,2 nemško pa se je razpisalo,8 da je 13. januarja »po daljšem, zelo težkem trpljenju« za jctiko umrla vcleposestnica Emilija Terpinc (Terpinz), žena trgovca Ivana Baumgà'rtnerja, mati treh hčera: Josipine, Marije in Alme. Ta danra 'iz visokih ljubljanskih krogov ni bila nič manj < 1 Prim. 2S 1925. 33 s.; T7.D VIII. 186 s. 2 SN 14.. 15. in tO. januarja 1884: S 14., 15. in 16. januarja 1884: Novice K), januarja 1884. s I.Zg 14.. 15.. K), in 17. januarja 1884: Laibacher Wochenblatt 19. januarja splošno uvaževana in občudovana »zavoljo svojega močnega značaja in živega smisla za dobrodelnost« kakor »zavoljo svojih redkih duhovnih darov in odličnih talentov«. Izredna udeležba pri impozantnem pogrebu, ki so ga spremljali vsi sloji do vrhov — našteti so posamezniki od deželnega predsednika barona Winklerja in deželnega poglavarja grofa Thurna ter ljubljanskega župana Grassellija preko številnih drugih posvetnih in cerkvenih dostojanstvenikov —, poleg komaj še kdaj vidnega tolikšnega bogastva prelestnih rož so dokaz globoko doživete žalosti in iskrene simpatije, ki jo je ta komaj štiriintridesetletna gospa vzbujala v vseh slojih. Šest dni po Bogomilini smrti je Tavčar na Turjaškem trgu odprl svojo odvetniško pisarno4 in si šele s tem uglednim položajem pridobil možnost za vstop v Emilijino aristokratsko-denarniško družbo. Takrat pa so bile njegove ambicije že zdavnaj usmerjene drugam — v razvoj in povezavo z mladim slovenskim meščanstvom, katerega tipična predstavnica je postajala tudi slovensko zavedna bogata dedinja Franica. Mrtvi ljubezni do Bogomile, hkrati pa komaj vznikli ljubezni do Franice je Tavčar isto leto 1. septembra v Kresu posvetil dve Jesenski pesmi, ki prepričljivo nakazujeta, kar je hotel z značko —R.— pred javnostjo prikriti.5 Drevo ljubezni mu je ozelenelo prepozno: cvetje se mu bo osulo brez plodu in brez sledu izginilo. Poletje je pesniku minilo, srce mu je zdavnaj mrtvo. Zaman je mrlo po ljubezni in osamljeno jokalo — Ljubezni prve vzor v togoti Zasmeh umoril je svetâ. (I. Prepozno) Dokler se je vila med cvetjem kot zlata nit pot mladosti, je žarela sreča po vseh stezah v slednjem koraku. A majniško cvetje ospe prvi dih vetra. Srce si ne želi nazaj brezplodnih pomladnih obljub, Mladosti ne zavida cvetov, Ki slana prva jih vmori. (2. Poglej, na polje slana pada!) 4 SN 19. januarja 1884. 5 Ponatis z vnanjim komentarjem v TZD VIII, 385. Tu je zamisel Cvetja v jeseni in notranje pojasnilo, kako da se je zdel Tavčar že v tridesetih letih sam sebi prestar in bolan. Ti verzi ljubezni so prepleteni s cvetjem — z osrednjo metaforo, ki se kot ténia v nenehnih variacijah vseskoz pojavlja zlasti v njegovi mladostni poeziji. Ali je mogoče, da je Ivan Tavčar že kot dvanajstleten deček našel resonančen prostor za svojo prvo tenko strunico?! Leta 1863 je prinesla zagrebška Torbica izpod peresa Ivana T." naslednjo pesem: ZVEZDICAM Zvezdice sjajne V daljni višini, K vain se o/.irain V solzni dolini. Ljubice moje Zmiraj ste bile. V sreči, v nezgodah Vedno svetile. V letih otročjih Mi ste sijale. V sanjah presledkih Me zazibale! Tugo in žalost Zvezdice zale, Mi ste že večkrat S srca pregnale. Toraj vas prosim Zvezdice mile. Da mi poveste Od Bogomile: Ali bo dolgo Še mi nemila? Al se je znabit' Že omečila?. Njenega srca Moč ni dobiti! Zvezdice drage Vas čem ljubiti! Vas bom pozdravljal S solzne doline. Dokler se vzdignem V vaše višine! V drugem letu Torbice, ki se je pod naslovom Torbica jugoslavjanske mladosti preselila iz Ljubljane v Zagreb, začela izhajati v tisku in sprejemati tudi srbohrvaško gradivo, je prevzel uredništvo tega srednješolskega glasila zagrebški slušatelj prava Nikomed Ravnikar. Kot pomožni urednik pa mu je pomagal bivši urednik prvega letnika I orbice Ludvik Tomšič,7 ki je bil v glavnem zavoljo takšnega dela izključen iz četrtega " I van T.. Torbica jugoslavjanske mladosti. II. letnik, 2. številka, str. 59—-60. 7 DS 1902. W2. l'o pripombi \ vpisnici ljubljanske humanistične gimnazije za leto 1H62 je bil po sklepu šolske konference 30. maja izključen zavoljo nočnega pohajkovanja, kavarniških obiskox itd. . razreda ljubljanske gimnazije in tako prisiljen, preseliti se na Hrvaško. Tako se je polagoma pohrvatil v Ljudevita Tomšiča, čeprav je še precej časa vzdrževal stike s slovenskimi literati, zlasti s slovenskim dijaštvom in se tudi sam objavljanju v slovenščini ni odrekel. Tavčar je svoje prve pesmi poslal v Zagreb že pred koncem marca 1863, kot je datiran uvod k prvi številki, kjer uredniška listnica na str.48 izjavlja: »Gosp. J. T. v Lj.: Zelo nam je žal, da že v ta zvezek nismo kaj Vaših stvari uvrstiti mogli. Prosimo, pišite. —« Uredništvo je torej Tavčarjeva pošiljka prijetno presenetila, saj med gradivom, ki ga je imelo dotlej na razpolago, še ni našlo toliko prirodne. preproste iskrenosti. Od začetka junija8 naprej je pričelo objavljati njegove pesMii. ki zanje ne vemo, kako in kdaj so dotekale. Če Ludvik Tomšič nekaj let mlajšemu Tavčarju ni sam posredoval prvih objav v Torbici, ga je k temu utegnil pripraviti Tomšičev bivši sošolec, Tavčarjev ožji rojak Blaž Jereb. Po Tomšičevi izključitvi in odhodu iz Ljubljane so njegovi dotedanji sošolci lu v petem razredu gimnazije v ožjem in tišjem krogu nadaljevali. kar je bil 011 zasnoval. Zadovoljili so se s skromnim rokopisnim glasilom Slavec, ki je kot unikat le deloma ohranjen.9 Da je to res glasilo bivših Tomšičevih tovarišev istega letnika, se dâ sklepati iz pesmi nekega H[?]. L.: Slavec petošolccm. Zavoljo slabih izkušenj s posledicami ki so zadele Tomšiča, si namreč avtorji s pravimi imeni niso upali na dan. Kdo naj bi bil pobudnik tega lista? V nobeni od obeh paralelk tedanje pete gimnazije ni bilo dijaka, ki bi si bil ohranil literarno ime. O tedanjem petošolcu Juliju pl. Klein-mayru, avtorju kasnejše po Levstiku tako zasmehovane literarne zgodovine, ni znano, da bi se bil literarno poizkušal. Kot tak je znan en sam tedanji ljubljanski petošolec, Kleinmayrov in Tomšičev sošolec Blaž Jereb. Ta ponižni dninarjev sin in Tavčarjev ožji rojak iz Poljan10 se je bil oglasil s kratko prozo že prejšnje leto v ljubljanski Torbici s celim imenom. dostavljajoč: »Tudi jaz ti [Torbici] prve vaje izročim. Ne zavrzi 8 Približni datum 2. številke II. letnika izvemo iz Noviškega poročila (N 10. junija 1863). Naslednji zvezki so datirani. » Slavec. Rokopisni dijaški list. 1863. NUK, Ms 680. 10 Prim, gimnazijske vpisnice v MALj. 12 Slavistična revijo 177 jih, dasiravno jili k drugim od Tebe že donešenim spisom enačiti ne zamorem." Misli si, da sem še revno podučen rojak, voljo pa vendar imam, iz vsega srea, mili majki Slavi služiti. Zanaprej si bom prizadeval, veliko vaj Ti poslati, ktere morajo biti vedno boljši.«12 Y duhu takšne vdane rodoljubnosti nastopa tudi glavni sodelavec Slavca Lipoljub, ki pravi že v uvodnih besedah k prvi številki 18. januarja 1863 med drugim: »Kdo bi zamogel vse tiste našteti, kteri se svojega rodu po neumnosti sramujejo, kadar med ptuje ljudi pridejo? ... Tako mora Slava žeti, kar je sejala? Sinu je gojila in ga dobro odgojila, alj on se je izneveril in potegnil jo je za ptujci, in jo je zaničeval. Toda roka božja je nad glavo njegovo, in kazen ga tudi zadane. Komaj ne zamora več tujcu pomagati, ga vsi zapuste, in revež se zaveda — toda prepozno ... Zdi se mu, kakor da bi stal na pragu koče, v kateri se je njegova zibelka zibala, pa mirne koče ni več zanj, zapustil jo je in povratek mu je zaprt... Zdaj smo nezmožni, da pomagamo narodu, alj mi smo še mladi, in zamorento zmožni postati, ako le hočemo... Ljubimo svoj narod, učimo se pridno v vsakem obziru, in tako bomo enkrat koristni udje narodnega življenja... Ljubimo, predragi Slovenci, svoj dom in svoj narod, jest nočem s tim reči, da moramo druge narode sovražiti, ampak sovražiti se da le to, kar nam brani naš namen, našo sveto nalogo doseči. Ker se pa ljubezen le v delu pokaže, toraj delajmo neutrudljivo, učimo se našega jezika, in naše misli naj bodo vedno na to obrnjene, da ljubimo narod.« Vneta, a za tedanjega petošolca nespretna izpoved domovinskega čustva, kakršno bo komaj nekaj mescev kasneje prvošolec Tavčar ujel v tako prisrčne verze! Prav verjetno je bil ta Lipoljub, glasnik sorodnih čustev, Blaž Jereb, ki ga pohlevnost ni ovirala, da bi se tesneje ne družil s tem nekaj let mlajšim, a bistrejšim Poljancem. V svojem in v paralelnem razredu je imel Jereb še tri ožje rojake-Poljance: Valentina Klobovsa, Franca Ferlana in Janeza Demšarja; in poleg teh še vrsto sošolcev iz škofjeloškega in kranjskega okolja, ki naj bo od njih tu naveden samo še Janez Schiffrer iz Gorenje Save pri Kranju. Z družinskimi imeni navedenih se je čutil Tavčar toliko povezanega, da jim je kasneje v svojem delu postavil tak ali drugačen spo- 11 K tej izjavi je sošolčeva Torbica pokroviteljsko blagohotno pripisala pod črto: >Iniute jako ponižne misli. Vaši spisi mi bodo jako dragi.* 12 Torbica 1862, 29. NUK, Ms II, В 24, 480. menik. Najpretresljivejši spomenik pa je postavil Blažu Jerebu — nesrečnemu bivšemu študentu Vidu v noveli Y Karlovcu. Y opombah k tej noveli je naglašeno, da se karlovški študent Gregor Jereb po »svojem življenju, značaju in delu... tako razlikuje od V ida, da temu ni mogel biti za model«.13 Tak romantični model, ljubitelj literature in Shakespeara, je mogel pač biti le Blaž Jereb, ki so ga v višji šoli navedeni in podobni interesi preveč zaposljevali, da bi se bil mogel posvečati študiju s tolikšnim uspehom, kakor je bil sklenil. Potem ko je s težavo premagal šesti razred in šolnine ni bil več oproščen, je bil prisiljen gimnazijo zapustiti in se verjetno vrniti domov. V nižji šoli je stanoval Jereb v Poljanskem premestju št. 20 oziroma št. 67," torej v dokajšnji bližini sošolca Ludvika Tomšiča, ki je do izključitve tamkaj prebival v hiši št. 72, in Tavčarja, ki je vsaj kot prvo-šolec prav tam stanoval v hiši št. 82 pri neki Poloni Streinerjevi.15 Y isti hiši je leta 1865 in kasneje poleg omenjenih petošolcev Franca Ferlana in Janeza Demšarja ter nekaterih drugih poljanskih dijakov kar mrgolelo proletarcev in obrtnikov, katerih glavna zaposlitev je bilo šivanje in tkalstvo. Med njimi beležijo župnijske matice tudi mladoletnike Tavčarjevih let, ki jih ni najti po šolah. Ta mladina iz poljanskega predmestja si je lahko v tistem času privoščila nič koliko skupnih zabav. Pisatelj rad opisuje spopade med dijaki in drugimi mladiči, kar je tudi v zgodovinski preobleki utegnil črpati iz lastnih spominov. V takšnem tipično mladostniškem vzdušju se je razmahnila njegova domišljija v pustolovsko smer, kamor jo je gnalo tudi ustrezajoče tuje in domače berilo. Če se v Obiskih spominja, da je pričel v Novem mestu »citati nemške romane najnižje vrste«.16 bo to morda držalo za romane, ne pa za druge pustolovske zgodbe, ki so se ohranile v njegovi knjižnici in se je z njimi utegnil seznanjati že poprej. Nič čudnega, če sta tovariša že v Slavcu s takšnima storijama tekmovala za prvenstvo. Lipoljubova »izvirna« oziroma »izmišljena pri- 18 TZD I2, 514. ы Prim, za te kakor tudi za naslednje podatke gimnazijske vpisnice v MALj. 15 V vpisnici je leta 1864 navedena njegova gospodinja Apollonia Steiner, Schiefisiättgasse N 82, vendar se v matičnih knjigah Šentpetrske župnije, kamor Streliška ulica spada, ta ulica prav tako tedaj še označuje s skupnim imenom Poljansko predmestje. Prav iz teh matic pa se dû posneti, da se družina, kjer je Tavčar takrat prebival, ni imenovala Steiner, marveč Streiner. 16 Izidor Cankar, Obiski, 1930, 141. \ 12* 179 povedka« Zvesti prijatelj in Janezova »izmišljena pripovedka« Tolovaj17 sta si v tem in drugem sorodni. V obeli je prizorišče gozd, kjer se nedolžni ljudje koljejo s tolovaji. Vendar sta Lipoljubova junaka poštenjaka, medtem ko Janezov France s prijateljem Jernejem vred ni drugega kakor samo razbojnik-»tolovaj«, ki dela zlo. Po belo-čmili krištofšmidovskili klišejili ima plemenitega brata, ki ostaja prav tako pasiven, kakor je aktiven njegov antipod. Fabula je pri obeli podobno neizdelana, primitivna in nemotivirana, pri obeli je pač najvažnejši pokol, vendar je Janezov nazornejši. kakor je tudi potek dogajanja bolj živ. Njegov izraz je bolj zgoščen, udaren. Okorni, začetniški jezik kaže to in drugo značilnost kasnejšega Tavčarja: spakedrane deležnike (šumajoče perje; spijočega glavarja); uporabo neprehodnih glagolov v prehodnem pomenu (po drevji, katero je mrzli veter pihljal); pačenje velelnikov (pokazajte); svojevrstno, tudi izumetničeno rabo besed (perje, protiti, bolehast v pomenu listje, pretiti, bolehav). Takšne in podobne izrazne afektacije se bodo v naslednjem Tavčarjevem obdobju bujno razšopirile. Sicer pa je ta prva Tavčarjeva proza zgolj plod veselja do fabuli-ranja in nima z avtorjem nič skupnega. Kdor v avtorjevo protislovnost ni prodrl, utegne zmajevati z glavo, kako je zmogel hkrati s tako malo dozorelo prozo tolikšno izpovednost in prizadevnost v verzih. Vendar pa je že v kratkem sestavku Poldne na deželi18 pokazal nekaj vsebinskih in slogovnih značilnosti, ki vežejo to njegovo najzgodnejše začetniško obdobje s kasnejšim klasičnim obdobjem v zaključen krog. Spis začenja v ritmičnem zanosu, ki 11111 podreja besedni red, nakar preko svetopisemskega citata preide v vsakdanjo prozo. Ta naj z drastičnim izražanjem podkrepi trdoto in skromnost kmečkega življenja in dela, ki vzdržujeta ves svet, a sta ničvrednežem kljub temu predmet zasmeha. O primerjavi obilja gospode s kmečko revščino bi lahko še več povedal, a se mu še to zdi preveč. Kmečki trud pa je poplačan z mirno vestjo, bogatejšo od vladarjeve. Poudarjanje kmečkega notranjega bogastva je za Tavčarja že v tem času značilno. Na to je uprt njegov gorenjski kmečki ponos, ki se od gospode ne (hi ponižati. Zaveda se vseh prednosti življenja na kmetih 17 TZD I2, 365—369 (objava). V komentar (tam, 5Э6—527) se je na str. 527 ob navedbi Hinzu Jereba v tretji vrsti vrinila tiskovna napaka: o Jerebu govori ta knjiga še na str. 514. ne pa na str. 427. is TZD I«, 169—570 (objava). 527—528 (komentar). sredi prirode. Priroda ga poživlja in vedri tudi v okolju gospode, kjer se zavoljo kmečkega porekla in revnih osebnih razmer ne počuti dovolj varnega. Razgibano razpoloženje izpoveduje pesem19 POMLAD Solnce nam gorkeje sije, Modro kaže se nebo, Sneg široki svet ne krije, Kakor je po zimi b'lö. Lepi dnevi se vrnili, Kak' prijetno pač je to! In drevesa so povili S krasno suknjo zeleno. Vse je živo, vse se giblje, Pesmica povsod doni; Se po vodi čolnič ziblje, Z njega lira se glasi Vesljar tu veselo peva, Glas se sliši lire vmes, Da srce si s tem ogreva; Vse veselje, vse je ples. Ptiči k nam so tud' dospeli, Po vsih logih pojejo, Stari, mladi, vsi veseli Po vejicah gnezdijo. 1. gore v dol se tudi čuje Vsim pastirjem ljubljen glas, Kter'ga duh se zdaj raduje, Ko iz višine zre na nas. Takšno čisto srečo lahko uživa mlado bitje samo v harmonični povezavi z življenjem, ki ga ljubi. Tako utegne premostiti vse pomisleke, tudi družbene, kakršne dâ slutiti nekmečko okolje. Saj veselo petje ob liri (!), ki zveni iz čolna, utegne nakazovati razkošno graščinsko življenje z vnetim čolnarjenjem po bajerju v parku, kakršno je I avčar takrat lahko sodoživljal. Neposredna realistična izpovednost, katere predmetni svet je star kakor zemlja: zvezde, cvetje, drevje, ptiči, ga je torej vezala na pristno doživet notranji svet, čeprav tega še ni bil sposoben z novimi sredstvi prikazati. Ta pesem ne izpoveduje erotike in njenih bolečin. Izšla je kot prva, čeprav so bile druge poprej odposlane. Pesem Solze, ki je objavljena v Torbici kot zadnja leto dni po izidu Pomladi, kaže povsem drugačno razpoloženje v enaki zgradbi verza, ritma in rime. Ni vzroka, da bi dvomili, da so vse pesmi od istega avtorja. Podobno razpoloženje spričo radostne prirode, vendar vkovano v žago manj sproščenega trohejskega metra, odkriva pesem Juternjica:20 '» J., Pomlad, Slavec 17. maja 1863, št. 3. str. 18—19. 20 11., Juternjica, Besednik 4. novembra 1869, št. 19, str. 165. JUTERNJICA Solace vzhaja. Cvetke mile Bunčice odpirajo, Žlahtni vonj iz se puhtijo, Z bojo krasno mikajo. Pridna bčela v naglem tiru Nad cvetice prihrumi, Srka i ž njih sladko medico, Z blagom v ulj nazaj leti. V lahnem letu metulj krasni Nad cvetice prileti, Srka iž njih sladko medico 1er po lahno spet sfrči. Oj krasote, oj lepote! Te vrsté se pred očmi, Vsaka stvar mlade prirode Teh krasot se veseli. Bodi zdrava, krasna zemlja. Ker mi tolik kras deliš. Tebe štujem. tebe ljubim, Ker za sina tak skrbiš! Toda ta vsebuje skoraj same obrabljene okrasne pridevke, ki razen »cvetke mile« (Mile, Emilijine cvetke) nič ne povedo (sladko medico, pridna bčela, z bojo krasno, metulj krasni, krasna zemlja — poleg samostalnika krasota in kras!), medtem ko jih je pri oni komaj troje in ne štrlijo tako čitalniško v prazno (modro nebo, široki svet, lepi dnevi). Če pri 6iii »pesmica doni«, to ne zaboli tako, kot če pri tej »bčela... prihrumi«. Ona ima celo dokaj posrečeno metaforo: »dnevi... drevesa so povili / S krasno suknjo zeleno«. Ker je torej ta pesem ne le vsebinsko praznejša. marveč tudi oblikovno šibkejša od poprejšnje, je utegnila nastati pred ono. Tavčar jo je očitno poslal Janežiču že pred 17. majem 1863 za Slovenski glasnik, ta pa jo je upravičeno pustil v predalu. Po njegovi smrti jo je tu izkopal novi urednik Besednika in jo objavil med zapoznelimi verzi." Podobno povezana z nut uro, le da v živahnejšem, daktilsko-trohej-skem ritmu je zgrajena pesem Pod lipo:" * 21 Plim. opravičilo v uredniški listnici: Raznim pisateljem: Srčno hvalo za rokopise v prozi in verzih, s časom vse pride na vrsto; prosimo, naj nihče ne bo hud, če kaj iz njegovega peresa mora malo čakati, ker od ranjc. Janežiča je še nekaj rokopisov, da že leta čakajo belega dné.« Tik nad tem opravičilom pa se obrača na »J. T. v Lj.« (Besednik 10. februarja 1870, str. 24.) . " Ivan T.. Pod l.ipo. Torbica 12. julija 1863, št. str. 101. POD LIPO Pod senčnato lipo Zamišljen sedim, Na kamnati mizi S komolcem slonim. Veselo on trga Cvetlični si cvet, Pa zraven prepeva Kak vstvarjen je svet. Po lipovem cvetju Bučelce bucé, Al v žalostnem srcu Le tožnost budé. Le zame ni vstvarjen Nečimerni svet, Ne gine ine pesem, Ni sladek mi med. Pred mano pa v travi Fantiček igra, Men' v kalnem očesu Zabliska solza. Že večkrat dočakal Dišeči sem cvet, Al v srcu preljube Ne slaja se — led. Preseneča pa s svojo dozorelejšo zgradbo na kontrastih: šumenje čebelic —- otožnost srca: igra fantička — lesket solze: zanj cvet in vesela stvarnost — za pesnika sveta in sladkosti ni; dišeči cvet ■—- led v srcu preljube. — Že tu je zarodek kontrasta: cvetje — trnje, ki se odslej pri Tavčarju kot tema v variacijah stalno obnavlja. Medtem ko poprejšnji pesmi vriskata od čiste radosti, je razpoloženje v tej poslednji zagrenjeno. Zavoljo Bogomilinega ledenega srca. Njegovi verzi njenega srca očitno niso mogli odtajati. Njegov plamen pa se neti iz njega samega. Stereotipnost prvih ljubezenskih verzov pričenja preraščati osebna prizadetost. Da je laliko svobodneje zadihal, pa mu je omogočila Torbica. Da se je ponižna začetniška Torbica v Zagrebu lahko sproščeneje razmahnila, je razumljivo: saj se je osvobodila budnega nadzorstva takratne kranjske šolske ozkogrudnosti. Tudi Ludvik T omšič jo je v marsičem lahko zdaj poživil. Svojevrstna je zlasti polemika z avtoritativnim ljubljanskim profesorjem Jožefom Marnom, katehetom v nižjih šolah in učiteljem slovenščine v višjih. Da bi se bil kdaj na Kranjskem mlečno-zob gimnazijec drznil spuščati v javno, čeprav anonimno polemiko z bivšim svojim profesorjem, ki se je v to svrho zatekel celo v ortodoksno ultrakatoliško Zgodnjo Danico, bi bilo pač nezaslišano. Polemika je bila sicer z obeli strani dovolj naivna, šlo pa je za obrambo nedolžno se šalečih, a drakonsko kaznovanih šestošolcev." Za tisti čas dovolj pogu- 28 Prim. Torbica 1863. II. Ills.. 111. 18s.: Zgodnja Danica 1863. 176. % men je tudi zagovor Torbice pred očitki Zgodnje Danice, češ da z erotiko pohujšuje. Torbica odgovarja, da je »ne pišejo otroci, ampak mladeniči«.24 Seveda je glede »mladeništva« pretiravala kakor vsak pubertetnik. Zlasti v zvezi s Tavčarjem: saj v času, ko je objavil prve znane verze, ni dosegel še niti polnih dvanajst let! Bil pa je za svoja leta dozorel, če ne celo predozorel. To dokazujejo tudi stalni nadpovprečni šolski uspehi. Y drugem poletju šolskega leta 1862/1863, ko se je v javnosti prvič oglasil, je hodil v zadnji, četrti razred ljubljanske osnovne šole, tako imenovane normalke, in je bil razen v oceni o sposobnosti vseskoz odličen. Tudi naslednje leto, ko je prestopil v gimnazijo, mu prva ero-tična vzhičenost in ustvarjalna zavzetost odličnega šolskega uspeha nista skalili.25 Kljub začetniškim težavam v izražanju pa sta takšni, da ju moramo premotriti z vso resnostjo. 2 Erotika vzkali v Tavčarju že zelo zgodaj, in to iz religioznosti. Nad pol stoletja kasneje je izpovedal, kaj mu je pomenila Mati božja z velikega oltarja romarske Gore v detinstvu: »V zidu za oltarjem je bilo napravljeno okno iz rumenega stekla in, kadar je sonce zasijalo, je bilo videti Marijo, kakor bi se kopala v samem zlatu. Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu kaj lepšega nahajati. / Ko je nato stopil pred oltar mašnik v srebrnem plašču, ko se je po božjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele pevke, sem bil trdno prepričan, da prebiva v naši sredi Bog in da bo njegova mati zdaj in zdaj stopila s trona, ki je bil obdan z rumenimi sončnimi žarki.«1* Kolikor močneje se 11111 je ta sprva poetično poveličana, dejansko pa »slabo izrezljana in prekričeče z barvami prevlečena« podoba primitivnega vaškega umetnika odinikala, toliko silneje mu je v mladem srcu raslo hrepenenje po ljubezni. Nekaj podobnega poroča Tavčar že 4. avgusta 1886 izvoljenki Fra-nici, le da ne v zvezi z Gorsko, marveč z domačo poljansko cerkvijo: »Ko sem bil star 14 let zahajal sem doma še v cerkev. Na desni strani v zidu napravili so bili tedaj novo mater Božjo. Imela je rožnat obrazek. 24 Torbica II, 109. " Prim. Verzeichnis iiher den Fleiss sämtlicher Normalschüler nil der k. k. Muster-Hauptschule zu Laibach in gimnazijske vpisnice v MALj. 2« TZD VI, 42. a v beli roki držala je malo rudeče srce, 1er ga tiščala na svoje prsi. Okrog nje naslikane so bile palme in druga tropična drevesa s širokimi peresi. Tudi so prižigali vsako nedeljo obilo lučic. da se je vse žarilo po steni. Vidite v to mater Božjo sem bil pol leta prav resno zaljubljen! Sanjal sem o nji. in gojil sem vročo željo, da bi vmerl, ter se tako združil ž njo. ki mi je bila tedaj vzor vse ženske lepote. Nekega dne pa sem se hipoma prebudil. ... V mojem srcu pa je slana pobrala ljubezen in bilo je nekaj časa prazno in nesrečno: poteptani so bili vzori... Tako prebujenje je grozno, in komur je dano, si ga več nazaj ne želi.«5' Brez pomena je ugibati, katera Mati bbžja je bila resničen, katera le namišljen predmet Tavčarjeve fantazije, če ga nista morda kar obe očarali, poljanska kakor tudi Gorska z romarske poti; vsekakor pa se pisatelj bote ali nehote moti, da se je v poljansko zagledal šele štirinajstleten. ko je zahajal »doma še v cerkev«. Doma je v cerkev še dolgo zahajal. takrat pa bolj malo, ker se je šolal v Ljubljani. Predmet njegove ljubezni pa je bil takrat že zemeljski. In prav temu bo veljalo grozno prebujenje, ki ga ne želi še enkrat preizkusiti. Kdaj je prvič srečal svojo Milo — morda po Prešernovem Krstu, morda le iz erotično-religioznega hrepenenja prezvano v Bogomilo —, lahko le ugibamo. Jedro Tavčarjevega leposlovnega in esejističnega dela ni nikoli izmišljeno. Kdor hoče spričo skrajno pomanjkljivih dokumentov prodreti do resničnosti, naj ga skuša izluščiti. Za tretje Tavčarjevo ustvarjalno obdobje (1875—1881) je še zmeraj značilna osebna prizadetost, ki pa jo zna takrat že spretno prekriti s humorjem in celo z zasmehoni: Rože in trnje, 1875; Prijatelj Radivoj, 1877.28 Prav tako spretno zna takrat že kamuflirati, to se pravi, umetniško preoblikovati in upodobiti svojo osebno resničnost. V tem obdobju. Emilijo edinič imenuje s pravim imenom: »Bil sem absolviran četrto-šolec. Ženski spol mi je dejal, da sem jako prijeten in zanimiv človek. To pohvalo tem više cenim, ker je prišla od ženske strani... . Bil sem tedaj absolviran četrtošolec in stanoval sem takrat v mestu N... pri neki vdovi, katera je imela zalo hčerko s sladkim imenom Emilija. Bila je — da jo bolj poetično opišem krasna ko roža, katera se razcvete v pomladi .... In to deklico sem ljubil jaz in ona mene. Bil je to posrečen čas « TZD VIII. 28 Objavi /. vnunjim komentarjem v TZD I2. zame. Nikdar ne bodein pozabil onih krasnih večerov, ko sva slonela ob oknu... . / Takrat sem bil prvič poet. Peval sem ,mile' pesmi, se ve, da le v njeno čast. ... In koliko veselje, če se mi je, prebravši ji kako pesem, sladko nasmehljala ter dejala: ,To je pa lepo.' Za pohvalo vseh recenzentov bi ne bil dal takrat te njene pohvale.« — Na kaj lahek način obračuna tudi s pesmimi nanjo: »,Ha, nezvesta!...' sem dejal in vzel vse pesmi, katere sem zložil v njeno čast, zakuril ž njimi ogenj na ognjišču in proč so bile, ki bi imele enkrat njeno čast razglasiti vsem narodom. Tako sem se maščeval nad njeno nezvestobo.«29 Podobno, navidez še frivolneje, nakaže tragikomično usodo svojih ljubezenskih pesmi dve leti kasneje: »Iii med temi lužami in lužicami sva prijadrala do Radivojevega stanovanja. Radivoj prižge luč. \ peči se je še kurilo. Iz znanega predalčka vzame vse tiste sonete, tercine in ode ter jih z modrim trakom vred — pahne v plamen. ...potem pa ga je zopet preobdal smeli, da se je spustil v fotelj in se glasno krohotal... Tako je bil ozdravljen Radivoj!«30 Da pa ga je ta ljubezen pretresla do jedra, dokazuje ne le vsa njegova ustvarjalnost prvega obdobja (1863—1869), deloma pa tudi drugega obdobja (1869—1873), marveč tudi obračun z njo v tretjem obdobju, la pa ni le zasnichljiv, hkrati je tudi globoko tragičen. Najmočneje je izpovedali na zaključku tega obdobja v zadnji redakciji Mrtvih src in v noveli V Karlovcu. Mrtvo srce — srce brez ljubezni — ostane Ani in njeni sestri Meti pa tudi Bogomirovo in Filipovo je opustošeno. Še očarljivejša od Ane in Mete, teh tenkočutnih hčera kruto brezobzirnega veleposestnika in indit-strialca Ernesta Malca, je igrivosladka kontesa Ana, katere rosnomla-dostna pojava še tolikokrat tudi kasneje zablesti v Tavčarjevem delu. Sivina njenega kasnejšega življenja pa je prekrita z aristokratskim vnanjini bleščein: »Pred nekoliko leti sem obiskal sijajen ples v mestu C. — Pleineni-taši so imeli svoj prostor, kjer so plesali. Med njimi je bila ženska pre-čudne krasote. Okrog nje se je gnetlo vse in se ji sladkalo. Ona pa je enaka boginji sprejemala vse te časti — a na obrazu ji je bil videti žar sreče. Bila je kontesa Ana. tedaj omožena grofica T. — Svet pravi, da je srečna. Vsaj videti je tako! —«31 2» TZD Ia. 326 s. »» TZD Is. 334. 81 I ZD Is. 307. Do te zaključne ljubezenske bilance ob zaključku tretjega ustvarjalnega obdobja je vsekakor moralo priti ob nekem resničnem srečanju, ki je pisatelja po letih molka spet dovolj pretreslo. Pa naj je to res bilo srečanje z Bogomilo nekje na plesu ali pa morda srečanje z njeno hčerko nekje na vrtu. Najstarejša Emilijina hčerka Josipina je dosegla kakšnih enajst let, ko bi bila mogla Tavčarja pretresti s podobnostjo na nekdanjo mater." Ta jo je morda res ugledal na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let nekje sredi cvetja, ki je tako oživilo podobo Bogomile. Težko pa je verjetno, da bi bilo to na vrtu njegovega strica Ignaca Tavčarja, ki je takrat župnikoval v Križevem pri Kostanjevici.33 Prijatelj trdi. da nosi gospod Andrej v novelici Miha Kovarjev34 »na sebi mnoge črte pisateljevega strica župnika Ignacija Tavčarja«. Pri gospodu Andreju pa se je srečala njegova nečakinja z njegovim lepim hlapcem Miho in ga podobno zmedla, kakor je zmedla karlovškega Vida igriva kontesa Ana. Model obeh deklet je bil vsekakor isti, le da je prvemu avtor nametal nekaj ironičnih potez. Po Hribarjevem pričevanju je Tavčar kot šolar na normalki »hodil na počitnice k svojemu stricu, kaplanu Nacetu Tavčarju« v Mengeš.35 Tamkaj se je utegnil zagledali v tako igrivo stvarco, kakršno še po poldrugem desetletju tako prisrčno doživlja v omenjenih novelah. Pobudo za prvo objavljeno pesem pa je dobil nekoliko kasneje, vsekakor nekje na začetku leta 1863, da je njegovo hrepenenje lahko izbruhnilo v tak spontan žaromet čustev. Nemara je bilo to 2. februarju is63. ko je ljubljanska čitalnica obhajala Vodnikovo slovesnost. Novice ta znameniti dogodek takole opisujejo: »Vredno obhajati ta spomin iu spodobno sprejeti visokočastite goste, ki so od blizo in deleč prišli udeležit se te slovesnosti, se je čitavnica ta večer kakor zala nevesta, pričakujoča svojega ženina, oblekla v praznično obleko. Ob 8. uri je bil oklican začetek, pa že kmali po sedmih je vrela množica skupaj, da je bila dvorana z vsemi sobami prepolna; bilo 3S Josipina Baumgartner, kasnejša grofica Wenekheiin von ('.ries, se je rodila leta 1868 v Ljubljani (Zglaševalna pola ljubljanske notranje uprave). 38 Catalogus eleri... dioeeesis Labacensis, 1879. 56. 1880, >6. 34 TZD HI; TZS L 497. 35 Ivan Hribar, Moji spomini I. 26. je gotovo čez 800 vseh, in posebno veselo je bilo viditi, da tretjina je bila domoljubnih gospa in gospodičinj, med katerimi so mnoge slovile še po nenavadni krasoti svoji.« — Začetek je bil napovedan ob osmih, čitalnica pa je odlašala skoraj do devetih v pričakovanju »povabljenih visocih gospodov«." Ce se je te izredne veselice med »visocimi gospodi« s pretehtano enotirno zakasnitvijo udeležil tudi splošno uvaževani veleposestnik in fabrikant, predsednik kranjske kmetijske družbe, direktor hranilnice, vrhovni sodnik ljubljanske okolice itd. itd., skratka, »eden naših največjih mož«, gospodarski genij (kakor ga naziva njegov prvi biograf),37 gospod Fidelis Terpinc, tega Novice tu posebej ne naglašajo, čeprav ga sicer rade omenjajo. Tudi o njegovi impozantni soprogi Fini, rojeni Zeschkovi, nekdanji Smoletovi »stekleni princesi« tu ni posebej govora, ker se navzoči z imeni sploh ne navajajo. Ker pa je Terpinc v tem času veljal ne samo za velikodušnega mecena, marveč tudi za narodnjaka, ki večjih domačih prireditev s svojo in svoje družine navzočnostjo ni spregledal počastiti, se lahko zanesemo, da tudi ob tej priložnosti ni izostal s svojo soprogo in morebiti tudi ne s svojo štirinajstletno pohčerjenko Emilijo. Sicer je težko verjetno, da bi se tudi učenček normalke lahko udeležil takšne večerne slovesnosti, Nedvedova z navdušenjem sprejeta zborovska pesem Zvezdici, ki se je tedaj tu pela.3" pa vsaj z naslovom sumljivo spominja mi zgoraj navedeno prvo Tavčarjevo pesem in ji je utegnila dati pobudo. Saj se tudi Tavčarjevih Zvezdic drži nekaj čitalniškega vzdušja, zlasti v epitetih (v solzni dolini, zvezdice mile) in v tolažilnem. v vdanem katolištvu temelječem zaključku. Tudi otroško naivni ton noviškemu čital-ništvu ni tuj. vendar zveni pri dvanajstletnem dečku prisrčno in ne-potvorjeno. Kljub morebitni vezanosti na predlogo izpodbija vsak dvom. da neusmiljena Bogomila morebiti le ni resničen predmet resničnega rosnega hrepenenja. Saj epiteton (zvezdice) mile, (Bogomila) nemila ni nujno, da je čitalniško obrabljen. Z razprtim tiskom podčrtan, poudarja, da ima globlji pomen. Pri Mili oziroma Emiliji (iarčevi je nekaj posebno presunljivega: letu IS34 jo najdemo, staro štiri in pol leta. vpisano v prvi razred ljubljanske notranje uršulinske šole in. seve, neredovano. Zraven je v vpis- •le Novice 1863. 39 s. " Dr. Rudolf Andrejka, Fidelis Terpinc, Kronika 1954. 114—120. s» N 1865, 47. niči pripomba, da je njen oče sprevodnik, da je z Dunaja in da je bila k uršulinkam sprejeta 15. maja istega leta.3"" Rodila se je res 20. novembra 1849 na Dunaju," vsekakor pa je njen oče — sprevodnik — izmišljen, lako se je posrečilo spretnemu vele-kapitalistu Terpincu spraviti lastno nezakonsko hčerko v Ljubljano in preko uršulinskega samostana v lastni razkošni dom na Mestni trg št. 8. Njegova rahločutna žena tedaj še ni slutila, čigav otrok je to, sprejela pa jo je k sebi tem rajši, ker sama ni imela otrok, medtem ko je bil njen brat veletrgovec in fabrikant Valentin Zeschko, stanujoč v isti hiši, skoraj vsako leto oblagodarjen spet z novim prirastkom.40 Tavčar je vsaj dva od teh mnogoštevilnih Zeschkovih otrok pač že v ljudski šoli poznal. Leta 1861, ko je v Ljubljani z odliko zaključil drugi razred norinalke, je desetletni Gvido uspešno končal tretji razred, osem-inpolletni Valentin pa padel. Naslednje leto, ko je Tavčar z odliko zaključil tretji razred, je Gvido uspešno zaključil četrtega, Valentin pa tretji razred. V četrtem sta bila Tavčar in Valentin spet sošolca. Prvi je končal razred kot odličnjak, drugi s prvimi redi. Družiti pa se ti otroci med seboj pač niso mogli, saj sta bila Zeschkova ves čas privatista in torej nekaj posebnega. Tudi dve njihovi sestri sta se razlikovali od ostalih povprečnih ljubljanskih deklet, saj sta med redkimi izbrankami obiskovali notranjo uršulinsko šolo. Ostali Zesehkovi otroci po ljubljanskih javnih šolah tega časa niso zabeleženi in so imeli guvernante, če se niso šolali drugod po svetu. Tudi Emilija odtlej ni več prestopila našega šolskega praga, saj jo je Fina Terpinčeva »skrbno vzgojila«41 doma. Ob orisu Smoletove »steklene princezinje« Fine omenja Tavčar kasneje tudi njeno nečakinjo Ano Hermino (rojeno hišnemu posestniku in fabrikantu« Valentinu Zeschku 15. julija 185"): »Njene potomke-sorodnice so bile lepe, a Josipine Ceškove niso dosegle. Nekaj podobna ji je bila svoj čas gospica Anica Češkova, ki je z nemško svojo lepoto razburjala mladim nam dijakom slovenska naša srca.t4-' •wa pleiss Verzeichnis der Schülerinnen der innern Schule bei den Ursuline-riiiiien zu Laibach für beide Semester 1K54. :,B Dunaj VII. zur heiligsten Dreifaltigkeit VIII. št. 29813/58 . kakor beleži Zglaševalna pola ljubljanske notranje uprave. — Drugače dr. Andrejka, ki postavlja njeno rojstvo na Reko (Kronika 1854. 119). 40 Prim. TZS V. 519 s. in šenklavške krstne matice. 41 Prijatelj. TZS V, 519 s. Ostali podatki po pregledu ljubljanskih šolskih programov in vpisnic. Izza kongresa, I ZD V. 54. Sodeč po fotografijah v Krisperjevemu albumu,43 je bila ta Anca bujnejša, bolj sveža in zdrava od Emilije. Njen čutno privlačni obraz pa izraža tipično lepoto povprečnega dekleta, medtem ko zrcali Emilijin svojevrstno duhovno globino. Zato ljudi Tavčarjevega kova Anca le bežno omami, Emilija pa trajno osvoji. Iz Finine in Emilijine korespondence, kolikor se je je ohranilo med Terpinčevim gradivom, je razvidno, da je imela gospa Terpinčeva dragocen Besendorfer klavir, kjer se je očitno vežbala tudi Emilija, ki jo je več guvernant izobraževalo tudi v francoščini in angleščini. Z dvema sta po njunem odhodu Fina in Emilija navezali prisrčne pismene stike. Zlasti zaupno je bilo Emilijino dopisovanje s Francozinjo S. Darancette, ki je v tem času poučevala v Trstu, živeč v pripravah, da se poroči v Švico. Emilijinih pisem žal ne poznamo, iz odgovorov te Francozinje pa lahko doženemo tudi srčne skrivnosti, ki prizadevajo vsaj njenega oboževalca. če ne tudi njo. Dne 23. marca 1864 ji piše vzgojiteljica v svoji težko čitljivi francoščini: »Quant à votre pauvre amoureux-fou, il s'est imposé par dépit, un bien grand châtiment. Comme vous me le dites, son effeveseence commence à se calmer et bientôt vous le reverrez à vos pieds douse et soucissonne un agneau. Il s'est donné une rude leçon; mais soyez sure qu'à l'avenir il ne donnera plus de sérénades avant d'avoir réfléchi si c'est bien convenable.«44 Iz teh besed se da zaključiti, da je Emilijin ubogi neumni zaljubljenec pri svoji podoknici naletel na neljub sprejem, tako neljub in težak, da odslej ne bo več delal serenad, preden ne bo razmislil, če so primerne. Ogorčenje zavoljo velike kazni, ki si jo je bil s tem naložil, pa se 11111 po Emilijini izjavi pričenja polegati in vzgojiteljica je prepričana, tla ga bo dekle kmalu spet videlo pred svojimi nogami sladkega in podvrženega kakor jagnje. Ce se dve leti kasnejše besede iste dopisovalke: »Dites les choses les plus aimables à votre cher Jean« (Emiliji 13. avgusta 1866) nanašajo na istega zaljubljencu, bo težko dognati. Tudi bo težko zaključiti pravi smisel težko čitljive in slabe nemščine, ki je v njej pisano pismo angleške vzgojiteljice E. Blanche Gates 43 Album raznih fotografij družine Češko in Terpinc, last dr. Valentina Krisperja. je dr. Rudolf Andrejka poklonil ljubljanskemu mestnemu arhivu. 41 I.Terpinčev konvolut, mapa 11, MALj. 27. februarja 1866 gospe Terpinčevi iz Monte Videa: »Die liebe Janette sagt mir (lass man verlangt Sie sollen die Milli schon entbehren so geht es immer den Eltern sie haben unendliche Sorgen bis die Kinder erwachsen sind und dann gehören sie einem Andern. Und soll die Milli wirklich so weit kommen... [nečitljivo] in Cairo? Sie wissen wie alles was Ihnen, geliebte Freundin u. Milli angeht micht interessirt u. ich wünsche sehr zu wissen wie die Sache ausgeht, und ich denke... theilnehmend an Ihnen.« Istočasno piše ta guvernanta Emiliji v angleščini, da ji je gospa Moline povedala romantično zgodbo o nekem gospodu iz Caira. Če se ne bo podvizala, to pismo Emilije kmalu ne doseže. Zanima jo, kam pojde čez poletje: na Fužine ali v Cairo. Če pojde v Cairo, ji mora tam najti dobro mesto guvernante, da se bo veselila njene bližine in jo kdaj videla. Očitno naj bi se Emilija že v tem času poročila, in to v Egipt, na zahtevo nekoga — morda njenega očeta (dass man verlangt...) —, kar pa njeni tenkočutni krušni materi ne more biti po volji, drugače bi je prijateljica tako ne tolažila in ne sočustvovala z njo. In kakšno zvezo ima ta »romantična zgodba« z Emilijinim »dragim Janezom« oziroma Ivanom, ki ga komaj pol leta nato omenja njena francoska zaupnica? Ve se le to, da se Emilija v Egipt ni poročila, čeprav ni dovolj jasno, koliko je Tavčar vedel o tem. Sodeč ])0 ohranjenih fotografijah pa tudi po navedeni korespondenci. je bila Emilija taka, da je morala vzbujati simpatijo in ljubezen. Prva ohranjena fotografija mora biti iz časov, ko ji je Tavčar posvečal prve pesmi: dekletce, ki se še ne napravlja na ples — iz citiranega Darancettinega pisma z dne 23. marca 1864 zvemo, da je prav v tistem predpustu vstopila na ples in ga vsega preplesala -, saj ima lase še gladko počesane nazaj pa tudi telo še brez vsakršnih dekliških oblik. Visoko inteligentno čelo, ostre ustnice in pogled izražajo samozavest, če ne celo gospodovalnost, hkrati pa vzbujajo vtis prisiljene resnosti, ki jo bo vsak hi]) premagal navihan smeh. V primeri s fino izklesanim obrazkom nadpovprečna krepka roka — zaradi drže spredaj na širokem krilu je videti morda se jačja — kaže voljo in moč. ne toliko fizično kot duhovno. Tudi šopek v vazi poleg njene glave ni brez pomena. — Iz omenjene korespondence izvemo, da je bila avtorica ljubke nemške komedije, » ki je očarala,45 hkrati tudi zbirateljica redkih lepih rož.46 Imela je torej smisel za ustvarjalni humor pa tudi smisel za prirodo in lepoto. Morala je biti prava navihanka, ker jo francoska vzgojiteljica v pismih nežno imenuje »ma petite Canaille«, »la petite paresse de mon Emilie« ali »mon cher petit Diablotin«; hkrati pa hvali njen preprosti, prirodni in iskreni stil, ki jo je presunil.47 Torej izredno razgibano, privlačno dekle! 5 In takšno dekle pripada okolju, ki je bilo Tavčarju dotlej tako tuje! Romantičnost gradov je čustveno razgibanega fanta vsekakor od nekdaj privlačevala. Z graščinami pa je povezana gospoda, a svoj pogled na gospodo je imel ta potomec revnega, vendar samozavestnega kmečkega rodu že v obravnavanem sestavku Poldne na deželi priložnost uveljaviti. Že tam se skriva tiha prizadetost nad absurdno ureditvijo sveta. Vzbuditi jo je morala Bogomila in njena nepristopnost revnemu šolarčku. Saj bo bodoča dedinja ogromnega Terpinčevega bogastva: graščine in industrije krog nje. Graščina Fužine je morala biti že Valvasorju močno pri srcu. ker jo opisuje s tolikšno prizadetostjo zavoljo njenega takratnega propadanja in s tolikšnim, skoraj pesniškim nadihom. Največji vtis napravlja nanj mlin v grajskem poslopju, otok. ki ga veže s celino leseni most čez Ljubljanico, privlačen studenec, ki je po njem tudi kraj dobil nemško ime (Kaltenbrunn), predvsem pa lepo poslikana notranjost gradu, ki so jo tedanji lastniki jezuitje prepuščali uničenju. Pozorno opisuje kamnite skale, ki jib je priroda nagrmadila kot obrambo proti deroči vodi. Ta voda teče v grad preko mnogih mlinskih koles, precej pod gradom pa oblikuje otoček, povezan z mostom. Ta pa je bil prav takrat tako ime- 45 Le mardi gras vous avez donné votre jolie comédie allemande. M. Gut-mansthal en a été charmé: vous surtout, ma petite canaille, il parait que vous nous etes surpassée.» (Darancette Emiliji 14. marca 1866.) 46 Sucht Milli noch die schönen Blumen? hier gibt es wejiig. nur eine habe ich gesehen! die ausserordentlich schön wäre, und die ist eine Blühte eines Cactus, das in die Hacken wächst 8 oder 10 Fuss hoch und gar kein laid) hat, die Rinthe jedoch ist sehr hübsch grösser als eine Wasserlilie, weiss innerhalb und umgeben von zarten rosafarbigen Blättern in der Mitte der Blume isi eine hübsche lichtgelbe Quaste.« (F. B. Gates Terpinčevi П. januarja 1865.) 47 Votre bon petit s ft | y le. si simple, si naturel, si franc, me ravit, ce serait donc bien dommage, ma chérie, que vous négligiez de m'écrire! (2"V marca 1864.) nitno napravljen, da je vzbujal vsakomur strah in grozo, kdor je hotel s konjem preko. Le redkokdo bi si drznil jahaje čez most. Marsikdo bi se znašel v kopeli, kar se je pred nekaj leti že primerilo, ko je neki duhovnik s konjem vred strmoglavil v globino. Slovensko ime tega kraja ustreza bližnjim fužinam, nemško pa lepemu, osvežujočemu, mrzlemu studencu, ki pošilja streljaj od tega gradu svoj tekoči kristal živalskemu vrtu grofov Auerspergov. Tu si je uredil deželni glavar Wolff Engelbrecht radosten dom odiha z ljubkim gozdičkom in dvema ribnikoma, kamor žubori po kremenu iz ledenomrzlega studenca kristalnočista voda.48 Ko je sredi dvajsetih let Fidelis Terpinc to graščino kupil in jo v teku nekaj desetletij po takratnih najmodernejših gospodarskih metodah preuredil, jc bila v njegovo obsežno posest vključena tudi nekdanja lastnina jezuitov in grofov Auerspergov. Y petih mlinih je pridelal moke, da je z njo zalagal vso Ljubljano in še preko Trsta; nedaleč od Fužin je postal soustanovitelj papirnice v Vevčah in drugih tovarn in si tako kot moderen veleposestnik, veletrgovec in »prvi največji slovenski industrijalec« ustrezno dului časa večal svoj kapital in ugled.49 Starejši ljudje se še danes spominjajo, kakšen očarljiv enouren sprehod je pomenil izlet na fužinsko graščino, obdano s čudovitim parkom ob obeh straneh slapovite Ljubljanice. V ribniku za mostom nedaleč od studenca se je grofovska graščinska gospoda prevažala s čolni, kontese so jahale na iskrili konjih po grofovski ravnini vzdolž in v šir. Kamor koli je nesel pogled, povsod čudovite rože in drugi redki nasadi.60 Sodeč po sliki v Valvasorju, pa se grad sam do danes ni bistveno spremenil. Podolgovato štirikotno poslopje, obdano v vsakem kotu z dolgočasnim stolpom, ni moglo vzbujati niti v času največjega blagostanja sproščenega ugodja, medtem ko danes, ustrezajoč zapuščeni okolici. naravnost tlači s svojo turobnostjo. Čeprav je opazno, da so bila okna renovirana, gotskih očitno ni bilo nikoli, pa še dva ljubka gotska stolpiča, vidna na omenjeni sliki, sta s stolpom vred zdaj prezidana v elektrarno. Tudi dvoriščni trakt ustreza Valvasorjevemu popisu, le da sijaja nekdanjega dvoriščnega parka s tremi ogromnimi kostanji, ki se jih spominjajo očividci, ni več. I udi razsežna dvorana s pogledom na 48 Valvasor. Die Ehre des Herzogthums Krain XI, 295 s. 4» Prim. N 17. febr. 1875: Laibacher Tagblatt 17. febr. 1875; LZg 18. febr. 1875: SN 19. febr. 1875: Kronika 1454. 114—120. 50 Murija Zaletel, r. 1897. Fužine 11; Frančiška Toni, r. 1895, Studenec 17; Vinko Toni, r. 1895. prav tarn. П Slavistična revija 193 Ljubljanico je bila poleg manjše dvorane po osvoboditvi predelana v stanovanjske prostore. Kapelica nad portalom je porušena. Lepote slik — očitno predvsem Langusovili50" — v kapeli in v dvoranah, ki so jih pomagali uničevati tudi italijanski okupatorji, ni več mogoče slutiti. Tu, v teh dvoranah je prirejal Terpinc s svojo soprogo znamenite pojedine, ki so se ohranile tudi v spominu njegovega sorodstva. Semkaj so zahajali »pogostoma takratni slovenski prvaki: dr.Bleivveis, dr. Ionian, Svetec. dr. Costa na večerne gostije, za katere je gospa Terpinčeva navajala ... svojo nečakinjo, da je zbranim gostom deklamirala slovenske, zlasti Tomanove pesmi«,51 verjetno pa ne samo hčer brata Valentina Zeschka, marveč tudi svojo pohčerjenko Emilijo. Tako se je uveljavljalo Terpinčevo rodoljubje. Novice pa vedo v tem času tu pa tam povedati tudi o velikodušnem podeljevanju drobtinic našim prosvetnogospodarskim potrebam z bogato obložene Lerpinčeve mize.52 Semkaj, v to gospodo, sta morala jeseni 1863 zaiti tudi »pogorski župnik« in njegov zasanjani sorodniček. Ni izključno, da po sorodstveni liniji. Kranjčan Fidelis Terpinc je namreč preko kranjskih bogatašev Florianov zašel v svaštvo tudi s Tavčarji,53 s katerimi, kdaj in v katerem kolenu, pa še ni raziskano. V devetem poglavju Mrtvih src se pojavi na pojedini oblastnega veljaka Ernesta Maha »gimnazijalček svetlega pogleda« Jakob Ozimek, ki je prišel semkaj s »svojim sorodnikom, pogorskim župnikom«. Pogovor s ciničnim doktorjem Zimo, ki je bil svoj veliko obetajoči talent neusmiljeno zamastil. popari tega rosnega idealista do dna. — V istem poglavju nastopi tudi rakovski župnik Andrej Blagor, vdan slabosti, »da je v verzih napravljal najbolj čudne napitnice«. Ko vse umolkne, vkuje ta klavrni govornik Ernesta Malca »v strašne rime. Na dolgo in široko ga primerja zlati posodi in v to posodo namečc vsakovrstnih biserov in drugih kamnov. / .On je zlata posoda, / k'nia ljubezen svoj'ga naroda ...'.« Oba prizora sta v objavi razen spremenjenih imen skoraj dobesedno ohranjena iz redakcije leta 1877 in očitno spadata med1 Tavčarjeve naj- M« Kronika 1934. 120. S1 Prijatelj, TZS V. 520. " N 1863, str. 112, 277, 308 idr. M Prim, parte ob Terpinčevi smrti: Laibacher Tagblatt 16. februarja 1875; SN 17. februarja 1875. starejše resnične doživljaje v tem romanu. Prijatelj potrjuje, da je v »dijaku Jakobu Ozimku ... podan pisateljev mladostni portret«,54 podan pa je tako, da je primeren prvošolčku.55 — Kateri stric je mišljen kot sorodnik, ki ga je pripeljal na gostijo, se da samo ugibati. — V rakov-škem župniku Andreju Blagom pa pisateljev stric Anton Tavčar, tedanji knezoškofijski kaplan, vsekakor ni osmešen, čeprav je ta tri leta nato res postal župnik na Raki. Anton je že v tem času veljal za »nenavadnega govornika«56 in njegovemu dostojanstvenemu stilu tak šepav pane-girik nikakor ne bi bil primeren. Ustreznejši bi bil morda tedanjemu mengeškemu kaplanu stricu Ignaciju, kakor je že omenjeno, tudi v 110-velici Miha Kovarjev preimenovanemu v župnika Andreja. Tu si avtor privošči slavospev v rimah, ki se mu je že kot prvošolčku moral zdeti smešen. Nekje pa se je temu čistemu za vero in narodnost vnetemu idealistku tudi upiralo, kako more duhovnik tako bedasto precenjevati gmotne dobrine in jib povezovati z nacionalnim čustvom. Vse to plehko veseljačenje ljudi, ki zapravljajo svoje delovne sile, namesto da bi z njimi realno služili narodni skupnosti, je v njem že v tistem času vzbujalo odpor. Prvošolec, ki je z enako svetim navdušenjem kakor v Bogomilo gojil vero tudi v narodno poslanstvo, je tu doživljal vso odurnost naših rodoljubarskih požrtij in cinizem po lastni krivdi ugonobljenih talentov. »Strašna praznota mu je nastala v srcu. Kjer je klilo poprej mlado, živo cvetje, hipoma je pognalo resje in trnje!«57 Te besede je Tavčar zapisal v tej zvezi sicer šele poldrugo desetletje kasneje, podoba o cvetju idealizma in trnju surove materializacije pa je ustvarjalno rastla v njeni od tega prvobitnega zarodka. Tolikšno nezlagano bolečino je v tistem času čitalniških fraz lahko doživel le čisto mlad, čist človek. V naslednji pesmi58 daje duška ogorčenju nad nezvestobo Slovencev, ki so se izneverili svojemu rodu: 5J TZS, II. 4«<). 55 Toliko je treba retuširati uvodno opombo v komentarju k temu romanu v TZD 11, 425. 50 Prim. Zgodnjo Danico 1863, 173. 57 I ZD 11, 193 s. 58 Ivan T., Nezvesti sinovi, Torbica 15. oktobra 1863, št. 1, str. 4—5. n* 195 NEZVESTI SINOVI Slavo sinovi so Zvestih je nekaj še, S hiše pahnili, Ki jo spoštuje, Tu jo da šego bi V krasne dvorane jo Ložji nosili. Zopet vpeljuje. V krasne dvorane so Ki si prisegli so, Piujko vpeljali, Slavo ljubiti, Lastno ko mater jo Naj bi tud' morali Vsega obrali. Život zgubiti. listi, ki morali Joka se srce mi Slavi bi vmreti, lil bo jokalo, So zaprisegli si Dokler za večno bo Slavo zatreti. Sopsti nehalo. Večkrat je Večni že Njemu, ki zidal je Tacega vda ril, Velke svetove, Lastno ki mater si Tožil nezveste bom Je zanemaril. Slave sinove!! — Skozi začetniško oblikovanje udarja stvarna podoba krasnih dvoran, kjer se je moral tako bridko razočarati nad duhovno votlostjo ljudi, ki brezvestno zatajujejo svoje in nadomeščajo s tujini. Y tem izdajstvu čuti hujšo krivdo kakor zgolj izneveritev jeziku: zanemariti in oropati lastno mater mu pomeni oropati se vsakršne človečnosti. Tega takrat še ni znal nazorno izraziti, poldrugo desetletje kasneje pa je za doktorja Zimo, ki je v »duševni lenobi si ... zamastil in zamoril srce in dušo«, našel učinkovito drastično podobo kot zrcalo vse te družbe: »Kaj je bil tu naš gospod doktor Zima? Sedaj samo kos mesa z glavo, truplom in dvema nogama.«" Prvošolček pa seve še ni mogel zgubiti vere v vse te osalonjene ljudi. Še so med njimi, ki so za ceno lastnega življenja pripravljeni ljubiti Slavo in jo uveljaviti v krasnih dvoranah; preprosto povedano, še so, ki svojega pristnega jedra za nobeno ceno ne bodo zatajili med še tako veljavnim odločujočim tujim sijajem. Ko pa se mali idealist ozre okrog, med vso to bedno purgurijo najde eno samo res živo bitje — svojo lastno jokajoče srce. Podoben odpor proti družbi, ki ji veljava in bogastvo vse pomenita, izraža pesem: »• TZD II. 195. MOJE BOGASTVO Res biserov nimam, Zlata tudi ne, Imena veljakov Mi manjkajo vse. Pa vendar sem srečen, Ponosit' se znam. Da svoj'ga bogastva Za cel svet ne dam. Naj svet se mi laže. Naj v pest se smeji Zato se mi vendar Okô ne solzi. Mir duše nevmerle, Čujecga serca, Tih biserov dragih Svet malo pozna! In če me terpljenje Tud večkrat greni, Grenkoba življenja Lahko se prespi. Da v duši in sercu Le mir mi živi: Brez mira na svetu Bogastva nič ni. Podobno kakor v poprejšnji pesmi se avtor tudi tu postavlja proti toku prodirajoče meščanske pohlepnosti. Več kakor »zlata posoda« »vsakovrstnih biserov in dragih kamnov« raznih Terpincev, ki jih kuje »v strašne rime« omejena domišljija raznih »rodoljubov«, mu pomeni notranje bogastvo duhovnih vrednot. Te vrednote: neumrljiva duša, čuječe srce, zlasti pa mir v njih, se pravi, mirna vest, sicer zrcalijo oporo tradicije, treba pa je pomisliti, da v takšni družbi v skrajni kot odrinjeni fantiček s svojimi revnimi kmečko okornimi rokami nima kako ubraniti svoje eksistenčne ogroženosti, če se 11111 ta izpodmakne. In toliko je po svojem kmečkem rodu in po vzgoji dveh stricev duhovnikov v teh idealih trden, da so 11111 v tistem času še v nepremakljivo pomoč. Ta pesem je izšla v Zgodnji Danici,00 zato bi jo kdo lahko pripisal Ludvikovemu bratu Ivanu Tomšiču, ki je bil stalen sodelavec Danice. Saj se je tam celo enako podpisoval (Ivan T.).01 Mam pa ga navaja tudi kot sotrudnika Torbice,62 tako da bi bilo površnemu bralcu težko zdvo-miti, da tudi tamkajšnji pesnik Ivan T. ni Ludvikov brat. Toda Ivan Tomšič je bil s pesmimi že sedem let pred Tavčarjevim nastopom utihnil in je z njimi šele tri leta kasneje spet pričel.03 V tem času je pisal samo 00 Ivan T.. Moje bogastvo. 7,1) 10. novembra 1963, št. >2. str. 25«. 81 Ivan 'Г.. Iz Teržiča 11а Gorenskcm. Zgodnja Danica 1864. 122, 129—130. 02 Jezičnik XXIX. 46: »Tedaj je dopisoval tudi v .Torbico' jugoslavenske mladosti v Zagrebu.' «» Prim. Jezičnik XXIX. 45 s., in Bibliografijo LZ FNRJ VIL str. 160, kjer pa je treba št. 103.941—103.947 črtati. prozo in to tudi za Torbico; ta ga v uredniški listnici naziva »J. T. v T.«,e3a ker je že od leta 1860 prebival kot učitelj v Tržiču. Sicer pa je za težo obravnavanih pesmi Ivan Tomšič prelahak in prekonvencionalen. \se njegovo plodovito delo se giblje samo v okviru daniške ortodoksnosti in se temu primerno seve tudi najralilejši erotiki izogiba. Tavčar pa je že od prvih ustvarjalnih začetkov diametralno nasprotje od Ivana lomšiča: vsestransko gibljiv in kipeč, torej duhovno nevezan, čeprav rastoč iz sorodne tradicije, v kakršni je Tomšič okrnel. Tradicija in spoštovanje osebnosti urednika Jerana sta ga privabljali k sodelovanju pri tem časopisu morda že poprej," Daničina okrnelost pa ga je polagoma vse huje odbijala in mu izzvala kasnejšo satiro. Tavčarjev Bog je bil že v tem času višji in globlji. Zajemal je vsa njegova najsvetejša čustva, tudi občečloveška, narodnostna in erotična. Ganljivo je, kako si je ta prvošolček že v pesmi Nezvesti sinovi vzdel nalogo tožilca pri stvarniku velikih svetov. Nujna posledica tolikšne vere vase, kot jo izraža v Mojem bogastvu, pa je pesem05 PRISEGA Pet i ne néham Slaoi sem rojen, Dokler bo kri Slaoe sem sin, V žilah mi tekla! Slavi bom péoal, Naj se glasi Dokler živim! Pesmica moja. Moja preljuba Ktero zbudila Slave je hči V srcu spijočein V žilah slovenska Mi Bogomila! Teče jej kri! Peti ne neham Dokler bo kri V žilah mi tekla! Naj se glasi Pesmica moja, Ktero zbudila V srcu spijočein Mi Bogomila! , es" »Gosp. J. T. v T.: Ostalo po zmožnosti.« (Torbica 1863, II, št. 2. str. %.) 04 Prim, daniško uredniško listnico: G. J. T.: Nam bo vselej drago. (ZD 20. februarja 1863, str.48): »G. J. Г.: Hvaležno prejeli in se bode vverstilo« t/l) 20. oktobra 1863, str. 242 — zadeva obravnavano pesem). — Za Tavčarjev odnos do Jerana prim, kazalo v TZD VIII, 581, ter Izidor Cankar, Obiski. 1<)20. 146. "5 Ivan T., Prisega. Torbica 7. decembra 1863, št. 2, str. 53. V tem času je bil Tavčar očitno še prepričan, da je njegova Bogomila hči slovenskih zakoncev Terpinc, ne pa samo pohčerjenka tuje, verjetno nemške matere. Petje, ki mu ga je vzbudila, bodi ustvarjalni izraz njegove lastne zvestobe do slovenstva. Nemara je v tej prisegi skrita celo misel, da bodi prav to njegovo petje, ki se je z njim obvezal do groba, hkrati tudi obtožba slovanske nezvestobe stvarniku sveta. Ta prisega je važna, saj se ji ni izneveril do groba! Nikjer pa ni Tavčar v tem času pokazal toliko pogumne samozavesti kakor prav tu. Na prvi pogled se zdi, kot da ga je k temu osrčila prav Bogomilina naklonjenost. Po polletnem presledku ljubezenske izpovedi preseneča nova ljubezenska izjava :ee PRI VODI Po svitlem kremenu Nezvesta postala Se voda vali Mi zdavnej je že. Na bregu tik vôde Po zgubi mi njenej, Pa drevje stoji. Tečejo solzé. Pod drevjem zelenim Na kamen se vsedem. Se šetam kaj rad, V valove strmim, Ker veje zelene In grenke solzice, Mi delajo hlad. V valove solzim. Med šetanjem mislim In ljuba priteče Na svojo ljubo, Po bistro vodo, Ki večkrat sim pride Veselja mi smeja. Po bistro vodo. Se kalno oko. In vodo zajema, Zajéma solzé Ki jih je jokalo Mi tužno srcé. Ta izpoved je veliko bolj realistično podana kakor katera koli poprejšnja. Sicer se že v pesmi Pomlad rahlo zrcali razpoloženje na čolnu fužinskega ribnika; tu pa je fužinska pokrajina z deročo vodo po »svitlem kremenu« in z drevoredom ob bregu še jasneje orisana. Prav po levstikovsko krepko in brezokrasno je podana situacija: Fant, ki ve, kam prihaja dekle, jo spet zaman čaka ob vodi; prepričan o njeni ne- "" Ivan T., Pri vodi. Torbica 50. januarja 1864. št. 3. str. 101. zvestobi, pretaka solze. Njen prihod pa spremeni žalost v veselje. Ona z vodo zajema njegove solze. Ne moremo dvomiti, da je ta pesem izraz resničnosti. Dekle ga je opogumilo, da si je drznil upati na ljubezenski odziv. T vegal je nočno podoknico in doživel tolikšno kazen in sramoto. To se je zgodilo pred 23. marcem is64. ko je o vsem tem vedela tudi že Emilijina bivša vzgojiteljica v Trstu. Kako je Tavčar vse to preboleval, o tem njegovi verzi molče. Da pa Bogomile ni prebolel, še po dveh mescih neposredno izpoveduje:67 Se tii ii predstavljajo zvezde poleg rož glavno sredstvo za izražanje poetičnih čustev, vendar mu prav rože pomenijo nekaj več kot zgolj sredstvo. Ko se zave življenjske absurdnosti, da živi največja radost ob najhujši bolečini, mu postane trnje poleg rože"" podoba za to grenko-sladko protislovje. SOLZÉ Še cvetlice mi cvetijo Neizbrojenih zvezd število K.' mi cvetele nekdaj so, In med njimi mesec bled, V krasni, zali svet gledijo Že razsvita zemlje krilo. Ljubo me pozdravljajo. Razsvitljuje velik svet. Se prijatli so mi mili, K' sem zapisal jili v srce. Al. po sami Bogomili Točim vedno še solzé. kozi-: V pomladnem vertu zraste Germiček rožic luiljcnih; Mlad vertnar se raduje, Skerbno zalivu jih. Pa že ko pomlad cvete, Na rožcali tern se zaredi, Vertnarju sladko radost Preruno ogreni. Potegne merzli sever, Cvetlice nježne zamori; Al tèruje, ostro tèrnje Se vedno zeleni. e7 Ivan T., Solzé, Torbica 10. maja 1864. št. 4. str. 148. G., Rože, SG 1. septembra 1865, št. 9, str. 270. To je prva pesem, ki je Tavčar z njo prodrl v tedanji naš osrednji literarni časopis Slovenski glasnik. Ker se je bil medtem z vstopom v drugi razred gimnazije preselil v Alojzijevišče, je bilo tem nujneje, da se je skril pod tajnejšo značko. Potem ko je bil zvedel za pravo ime svoje izvoljenke, je za to očitno porabil začetnico njenega priimka Garz.6" Dokler je Tavčar stanoval v Strcliški ulici pri zasebni gospodinji, se je lahko večkrat zatekel v vabljivi fužinski svet in tam ob bučeči vodi in radostnem ribniku sanjal o svoji ljubezni. Alojzijevišče pa mu ni le onemogočilo svobodnega pohajkovanja, marveč tudi svobodno objavljanje. Razumljivo, da se je ceh) z nedolžnimi ljudskimi pripovedkami v Slovenskem glasniku skril pod psevdonim70 in da je. kakor po slogu vse kaže, on tisti, ki je celo nabožne pesmi v Danici objavljal pod značko.71 Toda prav prehuda disciplina mu je morala podžgati romantično odločitev, da se ponoči iztihotapi iz zavoda.72 Da je bil ta pogumni po- "" Prav ta začetnica je zavedla bibliografa. da je to pesem v Bibliografiji I.Z FNRJ V. št. ">0887, pripisal Jakobu Gomilšku. ki je svoje pesmi istočasno objavljal v Slovenskem glasniku pod psevdonimom G. \ išecki. vendar nikoli pod samo začetnico G. — Da je ta pesem Tavčarjeva, dokazuje tudi uredniška listnica z izjavo t.maja 1865 (št. 5) na str. Ш): >G. J. T. Porabi se po Vaši želji. Med to izjavo in med gornjo objavo ni namreč v tem časopisu nobenega drugega prispevka, ki bi se nanj ta izjava mogla nanašati. Preden so bila ta nova dejstva odkrita, je to urednico zavedlo do napačnih domnev in kombinacij (TZD VIII. 373). ki jih je treba zdaj črtati. 70 J. Plahtarič oziroma F. Plahtarič, Narodne pripovedke. TZD I2 (objava s komentarjem). 71 Branku Berčiču se je v rokopisni risertaciji posrečilo dokazati, da kvalitetno podpovprečne pesmi iz Zgodnje Danice, ki so kot domnevno Tavčarjeve objavljene v TZD VIII, 368—377, niso njegove. Sporno pa je to pri treh (Jutranja. TZD VIII. 369, Nemo svarjenje, tam, 369, Zapuščena cerkvica, tam, 370) iz leta 1865, pod značko Č., ki jih Berčič zavoljo pomanjkanja kakšnih trdnejših argumentov ne more pripisati ne Tavčarju ne Čebašku, katerega navaja Bibliografija LZ FNHJ pod št. 2641 kot domnevnega avtorja teh pesmi. — Za Tavčarju pa govori poleg podobno preproste oblike podobno prisrčna neposrednost, pri-rodnost in mladostna toplina, kakršno kažejo tudi vse zgoraj navedene pesmi. Takšne sproščene religioznosti pa takratni dogmatično vklenjeni pesnikovalci sploh niso bili sposobni ne doživeti ne izraziti. Najmanj pa je. mogoče kaj takega prisoditi petinštiridesetletnemu teološkemu profesorju Andreju Cebašku (prim. SBL I. 90). hudemu dogmatiku in klerikalnemu borcu, ki o njem sploh ni znano, da bi bil tudi pesnikovalec. 72 Prim. Prijateljevo izjavo v TZD III. 421: »Semkaj, v bližino svoje župnije ga je bil namreč dal študirat stric potem, ko je bil živahni deček moral zapustiti ljubljansko Alojzijevišče za kazen, ker se je neko noč iztihotapil i/, zavoda, splezavši preko vrtnega zidu.« dvig v zvezi s ponovnim vasovanjem, ki ni ostalo brez odziva, priča romanca Stari stolp.73 Pesem je bila napisana in odposlana še v istem letu 1866.74 Izraža fantovsko prešernost, lastno Gorenjcem, ko so si svestni zmage. Zato se razlikuje od poprejšnjih ljubezenskih, ki so vse lirične in elegično, padajoče intonirane. Literarni zgodovinarji pa so jo pripisali Jurčiču.75 za čigar avtorstvo govori proti Tavčarju samo večja epskost. Vendar se tudi ta od ostalih Jurčičevih epskih pesmi v Slovenskem glasniku močno razlikuje: kolikor te niso ubrane zgodovinsko junaško ali ljudsko romantično in pod objektivno krinko vsaj rahlo izpričujejo osebno ljubezensko prizadetost, je ta izpovedana elegično, z dolenjsko mehkobo. Pričujoča pesem pa se od Jurčičevih razlikuje z moško gorenjsko trdoto, ki je tudi oblikovno dokaj okornejša, kar je neopravičeno na Jurčičev račun opazil že Leveč. Hkrati govori za Tavčarjevo avtorstvo poleg vsebine, ki opozarja na graščino Fužine, tudi kasnejša njegova značka (—r—.), ki je že Prijatelju v zvezi z Jurčičem vzbujala upravičene pomisleke. To so poslednji znani verzi iz prvega Tavčarjevega ustvarjalnega obdobja. Se bolj kot oblikovna okornost pa moti v njih neka frivolnost (»da deklice niso poštene«, »zdaj prešestno skrivanje / je njihovo djanje, nehanje«) na račun dekleta, ki ga skuša z neko prirodno zakonitostjo opravičiti. Takšen ton nasproti oboževanemu dekletu pri Tavčarju doslej ni znan, in kdor njegovega kasnejšega razvoja ne pozna, bi posumil, da 73 -r-, Stari stolp, SG 15. marca 1867, št. 6, str. 81—82. TZD VIII, 572—575 (objava z vnanjim komentarjem). 74 Dne 1. januarja 1867 naznanja Glasnikov urednik v listnici: g. J. P. pri st. c. in g. J. P. v L. Dobro došlo; kinulo se prične natiskovanje.« (SG 1867. 16.) Prvi kratici veljata Janezu Parapatu, ki je kaplanoval pri Stari cerkvi, drugi pa Tavčarju-Plalitariču (prim. TZD 1!. 517 s.). Medtem ko je bil Parapatov spis že v naslednji številki objavljen (SG 1867, 28), pa je Tavčarja 15. februarja potolažila listnica: »g. J. P. v L. Prihodnjič.« (SG 1867, M.) Pesem pa je izšla šele čez mesec dni, na uvodnem mestu. 75 To pesem je sprejel I.evec v XI. knjigo Jurčičevih zbranih spisov z naslednjo pripombo: »Ta pesem je sicer tiskana v .Glasniku' brez Jurčičevega podpisu, vendar sodim po nje vsebini, kakor po nje ne posebn« srečni obliki, da je Jurčičeva.« — Tudi Prijatelj je to pesem sprejel med Jurčičeve, dodavši k navedeni Levčevi opazki še naslednjo opombo: »V .Glasniku' je signirana pesem s šifro ,-r-', s katero se je podpisoval v .Slov. vili' Fr. Mam. Jurčič je podpisoval pesmi ali s polnim imenom ali z .J. J.' A vsebina in oblika kažeta tako določno na Jurčiča in sodba sodobnika Levca je tako tehtna, da tudi jaz uvrščam pesem kot Jurčičevo lastnino med njegove zbrane spise.« (J/Si, 1919, 465.) — llupel je pesem ponatisnil samo z Pevčevo opazko (J7,D IX. 1960, 502). more biti ta pesem njegova. Takšna pa je bila njegova maščevalnost, ki v prizadetem ponosu ni poznala meja. Nadaljnje pesmi iz tega obdobja, ki je vse posvečeno Bogomili, je avtor, kakor sam trdi, požgal, zato o njih ni mogoče niti ugibati. 4 Čeprav je Tavčar omenjeno nočno pustolovščino plačal z izključitvijo iz Alojzijevišče, prestopek na šolsko klasifikacijo ni učinkoval. Hujše posledice je pač preprečil duhovniški ugled strica Antona, ki pa vročekrvnega fanta ni več zaupal tujim ljudem predaleč izpred svojih oči. Zato se je moral ta kot četrtošolec s šolskim letom 1866/1867 za dve leti preseliti na kapucinsko gimnazijo v Novo mesto, da je bil delj od Fužin in bliže Raki. kjer je stric od leta 1866 župnikoval.70 Po izjavi Izidorju Cankarju se je Tavčar takrat nerad ločil tako od Ljubljane kakor tudi od Alojzijevišče. »Zadnje se mi bo komaj verovati hotelo: pa je vendar resnica, da sem se tedaj čutil nesrečnega in da s svetom, kakor je ustvarjen, nisem bil nič kaj zadovoljen. Moje prepričanje je bilo. da bi bil svet čisto drugače ustvaril, kakor ga je ustvaril Gospod Bog.«77 Te izjave, ki je zdaj povsem razumljiva, Tavčar Izidorju nič ni utemeljil, saj je njemu, kot je videti, pa tudi drugim vse zamolčal, kar je kakor koli spominjalo na Bogomilo. Zato v zvezi z Novim mestom sicer omenja četrtošolea Mohorčiča, ki je Tavčarjev razred pregovoril k izdajanju skupnega lista, navedbe o lastnem sodelovanju pri tem listu, ki se žal ni ohranil, pa so takšne, da moramo nekoliko podvomiti vanje. Da novela z naslovom Madama Amalija, ki se je pozneje »vzela v tisk«, ni »zlezla« v to glasilo in da to ni bila Tavčarjeva prva objava, je danes več kot dokazano.78 Ni pa izključeno, da je Tavčar v tem listu sodeloval z novelo, ki z Madaino Amalijo sicer nič nima opraviti, tem več pa z Bogomilo, ki ji je bila kasneje tudi ta Madama posvečena. Kar namreč Tavčar eksotičnega spravlja v zvezo s to Madamo, utegne biti v daljnem sorodstvu z 70 Catalogue Cleri... dioecesis Labacensis, 1866. II. 77 Obiski. I.e.. 141. 7e Prim. TZD I2. 473 s. Emilijino romantično zgodbo o njeni poroki v Cairo. Da je Tavčar lastno doživetje oziroma doživetje ljubljenega dekleta v tem poročilu Izidorju zatajil in lastno izvirnost podtaknil fingiranemu tujemu vplivu — in to celo vplivu nemškega romana »najnižje vrste« —, je pač njegova izredno zanimiva značilnost, ki jo bomo lahko spoznavali tudi še kasneje. Lahko da je pod vplivom kakršnega koli čtiva Emilijo prekrojil v vdovo, »ki je vodila veliko trgovsko hišo v Smvrni« — ne v Cairu —, ne bi pa bil to Tavčar, če bi notranjega dogajanja sam ne preživljal. Drugače tudi ne bi bil mogel izjaviti naslednjih besed: »Ta madama mi je silno ugajala. Če se prav spominjam, je žalostno poginila, in zategadelj se je še bolj priljubila mojemu srcu. ... Ker mi je takrat maloazij-ska madama tičala še v vseh mislih, je jasno, da je bila moja madama z njo v najtesnejšem sorodstvu.«79 Ne maloazijska, afriška madama mu je takrat »tičala še v vseh mislih« -— njegova Bogomila! Odtlej je pričel mrzlično snovati daljša dela. Najstarejša znana povest za Tolovajem, ki jo je imel pripravljeno za natis že pred 8. majem 1867.80 a je, očitno po posredovanju sodelavca Slavjanskega juga Ljudevita Tomšiča, tamkaj izšla šele v naslednjem letu, je Primola, prvo zrelejše izvirno Tavčarjevo delo v prozi, ki pa se je žal le fragmentarno ohranilo.81 O tej povesti izjavlja avtor Izidorju, da je bila »jako obsežna, jako romantična in za« njegov »okus tudi jako čedna in prikupljiva«. Odigravala se je v njegovi rojstni vasi Poljanah na Gorenjskem. Sodeč po prvih treh, deloma ohranjenih poglavjih, je za to prvo znano s pripovedno ambicijo pisano povest važno dvoje. Prvič je napisana tako kakor večina Tavčarjevega pripovedništva v naslednjih dveh obdobjih: junak je v jedru avtor sani, za vnanji model pa mu služi neka druga bolj ali manj znana resnična oseba. Drugič skuša tako prekrito izpovedovati svoje lastno doživetje Bogomile in njenega okolja, ki ga neposredno povezuje z okoljem rodne poljanske vasi. i '» Obiski, 1. c., 141 s. 80 Prim, razpis Slavjanskega juga v Novicah 8. maja 1867 za povest, za kakršno je imel Tavčar po izjavi Izidorju Cankarju (Obiski, I.e., 132) »pripravljen rokopis«. Podplegaški, Primola. Izvirna novela, Sluvjanski jug 1868, št. 3 in 4, str. 121—124. Ponatis v TZD1 in TZD2 z vnanjim komentarjem. Zlasti to drugo pa bi se dalo težko dokazati iz ohranjenih začetkov brez njihove primerjave s Tavčarjevimi kasnejšimi deli. Povezava tu nakazane graščine s Poljanami, kjer takšne graščine ni in je tudi v Tavčarjevih časih ni bilo, čeprav je takrat še živela tradicija o njej, pa močno spominja na Madamo Amalijo in na druge kasnejše njegove novele, kjer se dâ ugotoviti, da upodobljena graščina s svojimi prebivalci oziroma prebivalko ni zgolj plod pisateljeve domišljije. Domišljija deluje samo pri kombinaciji oziroma prestavitvi iz enega kraja v drugega, stvarno povedano, pri poživitvi nekdanje graščine na 1 a bru8 2 z dejansko graščino na Fužinah. Ta graščina oziroma njeni prebivalci se v ohranjenem fragmentu samo štirikrat omenjajo. V prvem poglavju izjavlja avtor o svojem junaku Primožu — navidez upodobljenem po poljanskem modelu Primoli Ušeničniku — da mu ob povratku po triletni odsotnosti v domačo vas srce »tolče, ko zagleda rojstno hišo, zunaj grada najlepše poslopje v vasi«. Y drugem poglavju se ta junak po cerkvenem opravilu uvršča med vaščane pred cerkvijo, kamor pridrdra »voz grajske gospode, ter obstoji pred crkvenimi vrati. Primož mehanično pozdravi prišle, meti kterimi je bilo tudi nekaj gospodičen.« V tretjem poglavju podzavestno odvrže puško, potem ko vidi obstreljeno veverico, in se poda »dalje po polu. ki pelje po gojzdičku v grad«. Puško opazi čudaški vaščan Strevec in misleč, da je last grajskega lovca, se nameni, da jo odnese grajskemu gospodu. Tu se sredi Strevčevega samogovora fragment konča. Kdor ta fragment primerja s prvo ohranjeno redakcijo Mrtvih src iz leta 1877. lahko zasluti neko sorodnost s tem romanom, čeprav se ta varianta začenja z zaključkom tretjega poglavja in žal prav prva tri skoraj v celoti niso ohranjena. Ce si pomaga tudi s kasnejšo natiskano redakcijo in skuša vzporediti stična ali vsaj sorodna mesta, lahko pride do zaključka, da je nekaj takih, ki potrjujejo domnevo, da utegne biti l'rimôla prazarodek Mrtvih src. Y tem prvem fragmentu se avtor prekriva pod hišnim imenom sovaščana »Primoža«-»Prim61e«. V varianti iz 1877 se predstavi s hišnim imenom lastne družine Kosem«. V tisku leta 1884 pa se ta Alfonz Kosem preimenuje v Bogomira Lesoveja. (Bogomir po Bogomili kakor Emil po Emiliji!) *2 TZI) I2. 474. Y Primôli nastopa Priinoževa sestra Barbika, in to še kot kmečko dekle v premožni domači hiši. V redakciji leta 1877 se je ta sestra že pogospodila na Nižavi v Emo, medtem ko v tisku 1SS4 kot Bogontirova sestra sploh лес ne nastopa. Pač pa ima tu Ernest Malec že dve hčeri, v redakciji 1877 pa ima Ernest Kosem eno samo. Slutimo, da je ta Olga, kasnejša Ana, ena od gospodičen, ki jo je Primož v drugem poglavju Primöle pred cerkvijo komaj opazil in čisto mehanično poleg drugih grajskih pozdravil. Prava romantična zgodba se bo torej zapletla med njima šele kasneje, kako se je razpletla v Primôli, pa ne vemo. Junakov oče Primož je nekoliko sorodnejši očetu bogoslovca v kasnejši noveli Povest v kleti, saj se s sinom spopade, ko noče ia v lemenat, čeprav ga v Primôli tako romantično ne prekolne. Kako je s tem motivom v redakciji 1877. ne vemo, vsekakor pa za razvoj dogajanja že v Primôli ni bistven, saj se oče že tam s sinovim lajičnim študijem pomiri in ga pred smrtjo prav tako kakor v tisku 1884 postavi za dediča vse svoje lastnine. Kot tak se Primöla-Bogomir vrača domov, Primôla kot enaindvajsetleten mladenič s črno brado, Bogomir kot tridesetletnih z mehkimi pričetki prve brade. Čeprav je prvi od doma izostal samo tri leta, ga družina prav tako ne spozna, kakor ne spozna drugega, ki ga od detinstva ni videla. Oba sprejme skrbni hlapec Miha-Jernej, ki je v odsotnosti gospodarja upravljal z vsem imetjem in se trudi, da bi zdaj vse to predal v nove roke. Mladi gospodar pa se v obeh primerih bolj kakor za gospodarstvo briga za druge stvari in se koj drugo jutro rajši napoti skozi svoj gozd. Usmeri se h graščini: v Primôli podzavestno, v redakciji 1884 pa že zavestno. Saj si je takrat že v svesti svojega maščevalnega poslanstva, poldrugo desetletje poprej — pred Emilijino poroko — pa še ne. Domačo zemljo sprejema Primôla z enako vzhičenostjo kakor Bogomir. očeta pa se v svojem gozdu trojnik — Primôla-Alfonz-Bogomir — s podobno otožnostjo spominja. Sicer pa je vzdušje v Primôli vedrejšc, zlasti ker ga skuša avtor s pomočjo jurčičevskcga originala Strevca poživljati tudi s smešne strani, kar pa se mu le bolj malo posreči. Bil je v tem času pač še premlad, da bi se bil mogel spopasti z jedrom, in je ostal na površini. Saj je ostal v tej svoji prvi ustvarjalni fazi še v pomirjevalnih sponah tradicije in so ga le posamični sunki trgali iz nje. Pa "tudi osrednja tragika tega obdobja mil je tedaj še ostala prihranjena. V taisti čas spada tudi dramatski fragment Erazem iz Jame,83 ki se je z njim Tavčar skušal uveljaviti v času snovanja Slovenskega dramat-skega društva. To mu je netilo upanje, da delo utegne prodreti v javnost, če ne z objavo, pa vsaj z uprizoritvijo. Njegove ustvarjalne ambicije so z dozorevanjem njegove ljubezni naraščale. Po vzgledu Malavašičeve Povesti iz petnajstega stoletja Erazem iz Jame (1845),84 si je izbral snov iz domače zgodovine in jo je skušal po vzorcu Shakespearovih tragedij s precejšnjo porcijo sehillerjevskega patosa tragikomično obdelati. Zanimivo pa je, da je izbral prav to romantično snov, kjer analitična plat obravnave zadeva zločin — uničenje najdragocenejšega človeka, Erazmovega velikega in edinega prijatelja Baumgartnerja, sintetična plat obravnave pa Erazmov boj in maščevanje oskrunjenega spomina nanj z vsemi posledicami smrtne obsodbe, pobega in brezdomstva, ki si jih s tem nalaga. Seveda je nravstvena ideja: obramba plemenitosti zoper prostaštvo spričo tako zapletene snovi in zahtevne kompozicije za šestnajstletnega mladostnika pretežko izvedljiva; ta skopi zasnutek pa priča, da se je ni polotil le z vsem članom in notranjo prizadetostjo, marveč tudi izrazno dokaj spretno. Zal se je od zgodovinsko-snovne vezanosti lahko bolj sprostil šele v tretjem dejanju, kjer je fragment z Erazmovim povratkom v domači kraj prekinjen. Očitno naj bi vasica Jama s predjamskim gradom predstavljala podobno krajevno situacijo, kakor jo nakazuje že fragment Primola, le da tu ne bi bil kmečki sin povezan z graščinsko gospodično, marveč obratno. Marjetica nosi nekaj rahlih potez kasnejših Tavčarjevih Margaret in Met iz ljudstva, a bi bila v njej brezdvomno utelešena le Bogomila. Nastane problem, zakaj je Tavčar zgodovinskega in Malavašičevega Erazmovega padlega prijatelja Andreja Baumkirherja preimenoval v Baumgartnerja, tega pa z vso mladostno prijateljsko vnemo tako pove-ličal. Mar je takrat že osebno ali vsaj po imenu poznal prikupnega85 deset let starejšega mladeniča, ki se je kretal v fužinski družbi? Ce je skušal prav tega v povezavi s seboj tako idealizirati, je razumljivo, da je ta fragment ostal samo fragment: saj je mladi ustvarjalec sredi tega snovanja doživel najhujši absurd svoje rane mladosti. 83 Objava (z vnanjiin komentarjem) v TZD I. 84 Prim. TZD P. 531 s. 85 Prim, fotografijo v Krisperjevem albumu v iMALj. 5 Dne 14. maja 186" se je Tavčarjeva Bogomila omožila.86 Senklavška poročna matica beleži poroko sedemnajstletne Emilije Terpinz, adopti-rane hčere posestnika in fabrikanta Fidelisa Terpinza in Jožefe Zeschko, stanujoče na Glavnem trgu št. 8, s šestindvajsetletnim trgovcem Johanom Baumgartnerjeiu, sinom trgovca Jobana Baumgartnerja in Ane Maver-liofer, stanujočim v predmestju Gradišče št. 72. Kot priči sta omenjeni posestnik (Realitätenbesitzer) Valentin Zeschko in trgovec Jožef Krisper. Pripisan je Terpinzev pristanek k zakonu njegove mladoletne »poličer-jenke«. Hkrati je navedeno, da se je poroka vršila na božji poti Maria Zell ob petju Missae solemnis (»in der Gnadenkapelle cum missa solemni cantata et benedictione praescripta coram Sanctissimo«). Poroka je bila torej slovesna. Saj je veljal Emilijin oče Terpinz — takrat mogoče tudi še Terpinc — za enega največjih kranjskih bogatašev, njen ženin Baumgartner mlajši pa je bil »takrat eden najimovitejših ljubljanskih žitnih trgovcev«.87 Teden dni pred Emilijino poroko se je vršil v Ljubljani občni zbor kmetijske družbe, in Novice poročajo (15. maja), da predsednik Terpinc na zboru ni bil navzoč, ker ga »zarad neodložljivih opravkov ni v Ljubljani«. Imel je pač dovolj opravkov s poroko, a kot »prvi in največji slovenski industrijalec svoje dobe«87" še več opravkov z denarnimi niahinaeijaini. Z zetovim kapitalom so se odpirale nove možnosti za organizacijo delniške družbe, ki bo lahko odločala o kranjski, štajerski in koroški trgovini, rudarstvu in obrti.871' Nevesta je za doto dobila grad Fužine.88 — Koliko je bila v zakon prisiljena, ne vemo. Koliko se je na to svoje posestvo zatekala razočarana. iščoč samote, tudi ni znano. Da jo je Tavčar že poprej doživel ob klavirju, sredi cvetja, jahajočo na pori i ju, je več ko verjetno spričo vsega, kar o Emiliji vemo in je bilo tu že povedano. Vemo tudi to. da je Terpinc na tem posestvu gojil vse vrste donosne živine in najplemeni-tejših konj. Poni pa je ni tragično upropastil, kakor je bil Tavčar za Madaino Amalijo nemara posnel po omenjenem Valvasorjevem duhov- "e Drugače dr. Andrejka, ki postavlja to poroko pomotoma na 14. junij (Kronika 1934, 119). 87 Prijatelj. TZS V. 520. 8,u Andrejka. I.e., 116. 8?Ь Prim. T.Zg 2. aprila 1869; Novice 7. aprila 1869; SN 8. aprila 1869. 88 Prijatelj, prav tam. iiiku, saj je Emilija, kot je že znano, životarila ali morda celo živela še sedemnajst let, rodila soprogu otroke in umrla šele tisto leto, ko se je njen nekdanji oboževalec odločil za objavo Mrtvili src. Emilijina poročna fotografija ni znana. Nekako iz istega časa pa jo hrani navedeni Krisperjev album kot izredno prefinjeno dekle nežnega profila in tenkočutnega izraza. Poleg že omenjene fotografije njenega kasnejšega moža pa hrani ta album tudi še oblastno in samozavestno podobo njenega očeta Fidelisa Terpinca in nekam grozljivo ostrogledo podobo njenega tasta Johana Baumgartnerja starejšega. Hrani pa med drugimi zanimivimi portreti teh družin tudi fotografijo Emilijinega »bratranca« Alberta Franca Fidelisa Zeschka (rojenega leta 1848), od številnih Valentinovih sinov njej najbližjega po letih. Portret belolasega salonskega gigerla. pokritega s »halbkano«, leseno se držečega na kolesu, s svojo bedasto držo in še bolj bedastim profilom izziva po karikaturistu Tavčarjeve vrste, čeprav se je ta mogel z ironijo in s humorjem uveljaviti šele v naslednjih obdobjih. V tem času pa je četrtošolec v provincialnem Novem mestu lahko samo jokal. Sebe in njo je občutil popolnoma strta. Bil je tako na koncu, da mu je preostala edina uteha drobna ustvarjalnost, edino zatočišče dom. Matere ni ne prej ne slej več s tako toplim srcem dojel kakor v prvi varianti kasnejše Gospe Amalije. Spet je povezal — in to najverjetneje - Bogomilo-Emilijo in njeno graščino88" s Poljanami. Topot je ta Avre-lija, v naslednji varianti Madama Avrelija prišla v kontakt s pisateljevo pravo revno kmečko hišo, posredno pa tudi z njegovo materjo, 'lako je mogel avtor izpovedovati svojo »strastno« ljubezen do njene graščine in materin čuteči odnos do skoraj bolno razneženega fantička: »Še mlad, še otrok sem bil in že sem ljubil strastno to zidovje, sani nejsem vedel, zakaj lazim zmiraj k stari graščini, sani nejsem zapazil kako sem prišel tjekaj, pri priči bil sem pri starem zidov ji ! Domu pridši me je skrbna mati vselej poprašala: / Kje si bil zopet, Janezek? / Pri starej graščini, mati. / Mati sc je čudila i me božala, ter me gledala tako skerbno i ljubeznivo s svojimi očmi, da mi je veselja igralo serce. Oj imela je tako lepe oči! / Kako, da zmiraj tjekaj zahajaš ljubček? / Stara grašina je tako krasna, mati, zelo jo imam rad! / Zopet se je smejala blaga žena i me poljubovala!« SH» Prim, oris te graščine v začetku tretjega poglavja z orisom v tej novelici. H Slavistična revija 209 In ko je odhajal na šolanje v mesto, mu je bila najhujša ločitev od stare graščine. Vso noč je jokal in ves čas pred odhodom je porabil ob starem zidovju. »Kako se mi je žalostno in temno zdelo, gledalo me je tako milo i začel sem plakati. Prehodil vso goščavico, vsak kotiček, kateri mi je bil prej drag, sem obiskal i — vedno plakal. Prišedši domu, pričakovala me je mati na vertu, bila je žalostna, tiho me objemala i jokala sva oba. / Oj mati stara graščina, nič več je ne bodem videl, stokal sem i skrival glavico na njenih prsih.« 1 ako je šestnajstleten fant presajal svojo izgubljeno ljubezen na mrtvo stvar in se kot otrok tešil ob materi. Kdor pozna bolečino mladega srca, ga bo presunila. Dozorevajočemu Tavčarju pa je postajala pre-sentimentalna, zato je v kasnejših variantah ta pasus retuširal. Vendar je tudi v končni redakciji Gospe Amalije881) razen rahlih sprememb ohranil verno podobo Fužin pa tudi Emilije, kakršno je dejansko nosil v sebi: komaj nekaj let starejše dekle, ki jo je laže nazival gospodično kakor gospo, »prečudne krasote«, ljubiteljico glasbe in cvetja, žalujočo nad svojim zgrešenim življenjem, ki so hudobni jeziki o njej pripovedovali. »kako je ušla svojemu možu, na katerega so jo prikovali zoper voljo njeni sorodniki«. Značilen je zaključek: »Ali še vedno ljubim staro zidovje; kadar koli mi čas pripušča, podajam se v domačo vas ter od ondod obiskujem znane kraje, pri tem pa me spremljajo vedno misli na ubogo Amalijo. Če zapazim pred sabo cvetko, urno se ognem, da bi ne stopil nanjo, saj je ona cvetje tako srčno ljubila. Uležem se v travo, poslušam bobnečo reko in zrem v modrojasno nebo. Tz vsakega oblačka zdi se mi, da gleda njeno čarobno oko name ter se mi smehlja njen angelski obrazek. / In te sanje delajo me srečnega.« Tudi črtico Nasproti stari palači,8* ki jo je verjetno istočasno zasnoval. zaključuje podobno: >Med cvetjem prikazni se je zdaj obrazek sniejoč in življenja poln. Ali skril se je zopet, ko je ugledal črni prt. kadilnico in pevajoče duhovnike.--/ Rile so resda sanje, ali žalostne. tožne sanje! —« Medtem ko je tam dopustil pogin Amalije, je tu dopustil pogin Roberta, topot ne kot slučaj, marveč kot posledico neutcšenega ljubezenskega koprnenja. Medtem ko tam v prvih dveh variantah nastopa avtor pod lastnini imenom Janezek in se šele osem let kasneje, ko se je od e«l> Prim, varianti Avrelija in Madama Avrelija z Gospo Amalijo v TZD I. H" TZD I (objava z vnanjim komentarjem). natisa končne redakcije naprej pričel podpisovati Emil Leon, tudi v novelici sami prekrije z imenom Leon, tu pač ne vemo, kakšna je bila njegova prvotna zamisel te črtice, ker se nam ni ohranila; sedem let nato pa jo je z lahkoto objavil s svojim pravim imenom, saj se je v črtici dovolj prepričljivo skril za sorodnika enakega družinskega imena. Sicer pa si je mlad. kot je bil. presenetljivo hitro spet vzravnal hrbet. Že v prvi objavljeni novelici Maščevanje90 mu je solze nadomestila stisnjena pest. Ponosen, kot je bil že od početka, bi nikakor ne mogel nikomur dopustiti, da zasluti njegovo bolečino. Zato jo je pri objavah pričel skrivati v podobe, sebe kot avtorja pa pod tuje kratice, da bi ga ja nihče ne izsledil. Morda morda pa je upal. da ga nekdo le izsledi — Bogomila. Pri Maščevanju pa mu niti tuja kratica ni zadostovala, marveč jo je še podkrepil s podnaslovom: »Iz češkega poslovenil J. P.«. Prizadeti avtor je to novelico izdelal neverjetno hitro: mesec dni po Emilijini poroki je v Slovenskem glasniku že izšla, vsaj napovedana pa je bila že več ko dva tedna poprej. — Ni se mogel vzdržati, da bi med besedilom ne izpovedal usodnega dne te poroke, premaknjene za mesec dni naprej v čas izida te novelice: štirinajsti rožnik 186*. Le da v svoji ustvarjalni suverenosti ni dopustil, da bi do nasilne poroke med njegovo, to je, Markovo Bogomilo-Marjeto in imenitnim bogatašem gospodom Mercijem sploh prišlo in da bi tako njen grabežljivi oče Sambticco združil svoje bogastvo z njegovim. Rajši je dal duška svoji maščevanjaželjnosti s potopom vsega bogastva in ženina Mercija hkrati z maščevalcem Markom samim, povrh pa še s samomorom Marje-tinega očeta in z njeno lastno smrtjo. Kljub tolikšni krvoločni osveti in dolgoveznemu uvodnemu opisu Pole, očitno prepisanemu iz kakšnega učbenika, ki k zgodbi nikakor ne spada, pa je ta sveže dinamično, tutam skoraj očarljivo prikazana. Avtor že v tej prvi zaključeni pripovedni objavi ni mogel skriti svojega ustvarjalnega talenta, ki ga izdaja izredna življenjska polnost in osebna prizadetost do snovi. Vse to se kaže tudi v naslednji novelici Meine Schwester Elisa," čeprav je (a nastala le kot nemška naloga za šolo in očitno ni bila namenjena javnosti. »o TZD ]2 (objava z vnanjim komentarjem). 91 TID I (objava z vnanjim komentarjem). Kakor vse drugo pripovedno delo Tavčarjevega prvega ustvarjalnega obdobja, ki je nastalo po Emilijini poroki, se tudi to zadnje zaključuje s smrtjo. To pot izbira avtorjeva fingirana starejša sestra Liza na dan. ko bi se morala poročiti z neljubim bogatašem in se ločiti od ljubimca. Čeprav je tu jasno izražena Tavčarjeva srčna tragedija, je hkrati spretno prekrita. Zatekel se je spet z vso ljubeznijo v svoj poljanski dom. premagal s tem osamljenost in se tako lahko objektiviziral. Pravzaprav je to njegovo prvo delo. kjer se mu je osebno prizadetost popolnoma posrečilo preliti v stvarno podobo, fantazijsko predelano iz elementov dejanskega sveta. Če se črtici Madama Avrelija oziroma Amalija in Nasproti stari palači še prevešata v subjektivno čustvenost in prav s tem v tistem času pri nas tik pred Stritarjevim prvim leposlovnim proznim nastopom uvajata nekaj elementov kasnejšega modernizma, pa je v tej zadnji noveliei vnanje dogajanje že uravnoteženo z notranjim. Podobna uravnotežitev se je avtorju tu bolj posrečila kakor pa v Maščevanju, ki ni le prenatrpano z vnanjim uvodnim opisom, marveč je še pregneteno z nepristno fabulistiko. I u pa se že kaže Tavčarjev pristni domači svet, zaokrožen v enotno zgodbo. Avtorjev dom »pri Kosmu« je v zgoščenem izrazu nazorno orisan: »Očetova hiša je stala visoko na hribu, spredaj jo je obdajal sadni vrt, zadaj pa se je vzpenjal po gorskem grebenu veličasten gozd mogočnih hrastov in kostanjev. Spodaj v dolini šumi Poljanščica, izmed drevja pogledujejo sive vaške strehe, čisto blizu sosedova, krita s slamo.« Vendar je opisnost skrčena na minimum in podrejena dokaj napetemu čustveno prepojenemu dogajanju. Eliza oziroma l.iza je podana s tolikšno prisrčnostjo, kakor lahko doživlja mlajši brat ljubo starejšo sestro ali še laže mehak otrok ljubljeno mater: in res spominja na oris matere v Avreliji. Hkrati pa je njen odnos do sosedovega Jakoba tako podoživet, kot da zadeva avtorja samega. Izraz pa je eksaktcn, brez sentimentalne navlake, kakor se je bil pač Tavčar sposoben spretno Izražati v nemščini. Vsekakor je bila tudi zasluga njegovega profesorja nemščine, politično tako zasovraženega, umsko pa izredno bistrega liberalca Antona Heinriche, da ga je bil sposoben tako izoblikovati. V slovenskem izražanju je zaostajal in se ni mogel osvoboditi neke konservatfvne patine, ki je utegnila vsebovati tudi košček Marnovega zastarelega pouka. 6 Prvo obdobje Tavčarjeve ustvarjalnosti zajema njegovo delo od prvih začetkov leta 1863 do leta 1869, ko je z novelico Moja sestra Liza, objavljeno 29. decembra 1868, zaključeno njegovo začetništvo. K temu začetništvu je bilo pač treba pritegniti tudi to zadnjo, najzrelejšo stvarco, ne samo, ker je pisana v nemščini, marveč ker tudi ne vemo, koliko ni vanjo posegel nož ali svinčnik zrelega vzgojitelja. Sicer pa nastopi z naslednjim letom 1869 globlja zareza, ki opravičuje skupno obravnavo vsega dotedanjega Tavčarjevega dela. To prvo njegovo leposlovno šestletje je z izjemo treli ljudskih pripovedk domala vse posvečeno Bogomili. Zato zrcali razvoj njegove ljubezni z raznimi dramatičnimi sunki in s tragičnim zaključkom in je pravzaprav ena sama izpoved rosnega mladostnega žarenja. To ni bil poblisk, marveč plamen, ki se je še dve nadaljnji desetletji dušil in skoraj do konca življenja utrinjal. Zdi se, da je dvojico nerazvezljivo notranje vezal, in če se ni mogla ujeti, je bil vzrok vnanji. družbenogospodarski, ne notranji, kljub temu, da je bil Tavčar po tedanjih družabnih običajih za Bogomilo premlad. Z naivnimi začetniškimi sredstvi je avtor to situacijo takole raz-predel v Sainbuccovem razmišljanju: »V dveh dneh pride gospod Merci in jaz združim svojo hišo ž njegovim imenitnim in bogatim posestvom. Marjeta... ta mora biti njegova, četudi ne bi hotela. Ali nisem jaz njen oče? Ona mora privoliti! Sreča, per dio santo, kje ji cvete večja sreča nego tukaj? — Čemu je tako zamišljena? Kajpada, Marko, to je dečko! E, bien, kaj mlada ljubezen, čudna ljubezen, mlade oči, nesku-šene oči! Le revščina človeka strezni, kaj bi ž njim počela? I)a bi morda jaz svoj denar, svoje imetje temu beraču izročil! Ne, nikoli; ona mora privoliti k tej zvezi, Marko pa, ta hribovski Cič, naj si izbere gorjanko. Enako z enakim. Zanj je Marjeta premogočna, razvila se je ta cvetica za drugega. Marko je enak nočnemu metulju, mora jo kdo drugi privesti na beli dan. Ona mora uživati svoje premoženje. In srčni mir? — Ta, per diavolo, že pride s časom. Navada je druga priroda.«®2 — Absurd-neje je situacijo razpredel kasneje v Mrtvili srcih. Prav tu zavest družbene zapostavljenosti pa je bila za I avčarjevo ambicijo najmočnejši sunek, ki ga je vse huje silil ne le k študiju, mar- v TZD I2. 318. več tudi k leposlovnemu uveljavljanju, v naslednjem obdobju pa tudi že k političnemu vzponu po lestvici meščanskega ugleda. Toda čeprav se je z voljo in talentom med nami razmeroma zgodaj povzpel do osrednje veljave, si še v letu 1884, ko je v Ljubljani dosegel samostojno advokaturo, ni mogel zbrisati iz spomina neke poniževalne mladostne zagrenelosti, morda še hujše od ljubezenske izgube same: Ljubezni prve vzor v togoti Zasmeli umoril je sveta. Га verza iz prve Jesenske pesni nakazujeta nov problem, ki zanj še ni bilo mogoče najti dovolj pojasnila. Morebiti je ključ zanj v pretresljivem orisu tragičnega zaključka Bogomirovega dvojnika Filipa Tekstorja. Najbrž je tudi mladi Tavčar, boreč se za svojo plemenito ljubezen, podlegel prostaštvu podobno kakor Filip Tekstor. To doživetje absurdne zmage krivice in prostaštva se je v njem stopnjevalo do zaključka Mrtvih src. Šele tu je zmogel dati duška osrednjemu gnevu. Prav ta gnev, ki mu sprva še ni bil izrazljiv, pa ga je v drugem ustvarjalnem obdobju dokaj oropal tradicionalnih idealov in ga pahnil skoraj v rebelstvo. Od tod njegov tedanji niliilizem, ki mu je narekoval za tisti čas povsem novo, današnjemu času ustrezajoče izpo-vednost. Takšna izpovednost pa se v tem našem prvem obdobju še ne pojavlja. To je še vklenjeno v varno tradicijo, čeprav že izpoved erotičnosti kot take ni nepogumno dejanje spričo tedanje jeranovske ozko-grudnosti. Tem pogumnejše, ker je od doma versko trdno vzgojeni šolar in dijak rastel pod nadzorstvom dveh stricev duhovnikov. Sprva razen Levstikovih in Prešernovih pesmi za to ni imel druge literarne pobude kakor kvečjemu nekaj Jenkovih iz Slovenskega glasnika, preden ni izšla njegova zbirka. Ta 11111 je bil po izboru snovi in izraznih sredstvih najbližji, čeprav o kakšnem posnemanju ni moč govoriti. Tavčar je bil že od prvih počet kov tako saniorastcl. sebe poln, da se da pri njem le v izjemnih primerih odkriti tuj vpliv. Nekoliko močneje se je dal kasneje vplivati od Heineja. ki ga je po, lastni izjavi prebiral že pod šolsko klopjo.*3 Heinejevske lahkotne igrivosti pa v Tavčarjevih pesmih tega obdobja še ni. kakor 11111 v tem času manjka tudi še vsakršna ironija. Tradiciji in ljubezenskemu ter narodnostnemu idealu zvesto vdanemu fantu ji- bilo takrat še z vsem tem prihranjeno. Povzpel »» TZD VIII. 15. pa se je že takrat do nekih samostojnih pogledov, ki so mu omogočali presojanje in obsojanje votlega domačega meščanstva. Ze od početka se je zavedal globoke prednosti duhovnega bogastva in se je s tem postavil v boj proti lahkoživemu zapravljanju duhovnih talentov. V tem pomenja most od Prešernovega hotenja k »moderni«. Potem ko je z lahkoto premagal začetno avanturistično fabulativ-nost in čitalniško klišejskost, se je pričel realistično razvijati v preprostega, iskrenega izpovedovalca življenja, ki ga je takrat vznemirjalo. Emilijina poroka je pomenila za njegovo delo dovoljšnjo zarezo, vendar ne tolikšne, da bi lahko odločala o nečem povsem novem. Z resnejšo prozo in dramatiko je pričel že poprej, le da bi bilo oboje teklo brez te čustvene poglobitve najbrž bolj po tujih (jurčičevskih, shake-spearskih idr.) tirih naprej, s tem usodnim udarcem pa se je samorastlo zasekalo. Dramatiko je začasno sicer opustil, I i ri ko skoraj zavrgel, zato pa njegova pripoved raste v liričnost in v dramatično napetost s tolikšno ekonomiko in logično urejenostjo izraza, da predstavlja na zaključku že skoraj dozorelo delo. Kaže namreč že očarljive poteze umetnika, ki se je sposoben izražati v podobah s prenosom oseb. dejanj in izraza. Čeprav se je že v tem času sposoben objektivizirati, je nosilec dejanja kot glavni junak vendarle vselej 011 sani. To obdobje je pač še izrazito subjektivno, saj se avtor preko sebe le izjemoma in le pod tujini vplivom (Jurčič, Shakespeare. Malavašič) s precejšnjo težavo, torej prisiljeno kdaj povzpne. Zato občuti le lastno bolečino in je tudi humorju le prisiljeno in neprepričljivo dostopen. Ker je to prvo mladostno delo izraz najraliločutnejše ljubezenske prizadetosti, je Tavčar skrivnost avtorstva skrbno očuval zase in se najbrž nikomur ni izdal. Nasprotno, skrival se je za značkami in psevdonimi, ki so jih istočasno deloma uporabljali tudi drugi avtorji. Morda je za to vedel kak urednik ali enako stremeč mladostni tovariš (Ludvik Tomšič? Blaž Jereb? Ivan Mohorčič?), vendar o tem ni do danes znanih nikakršnih dokumentov. Kasneje se je Tavčar iz sebe kot pesnika norčeval in je domala vso svojo prvo šestletno ustvarjalnost pred javnostjo zamolčal ali potvoril. Očitno jo je skušal z Bogomilo vred za vselej pokopati in je s tem speljal našo dozdanjo literarno zgodovino na slepo pot. Vendar ostane Bogomilina sfljd v njegovem delu občutna. Vse naslednje desetletje ga bo še oplajàla in tudi kasneje se bo oglašala kot euo liajnežnejših, najbolj poetičnih bitij v našem pripovedništvu, kot čudežno rosna téma v variacijah: kot Klara, Avrelija, Helena, Margareta, Leonora, Amalija. Marija-Ana, Serafina, Olga, Ana, največkrat Ana. In enkrat samkrat kot Emilija. Kajti to ime si ho kot pesniško ime v naslednjih dveh ustvarjalnih obdobjih prisvojil Tavčar sam, saj bo skoraj vsa ustvarjalnost naslednjih dveh šestletij rastla iz sladkogrenkili sanj Emila Leona o izgubljeni Bogomili. Резюме Историки словенской литературы до сих пор придерживались мнения, что началом писательской деятельности Ивана Тавчара является 1867 г. (четвертый класс гимназии в Новом месте) на основании его интервью с Изидором Цанкаром (Обиски, 1920 г., стр. 141). В то же время считалось, что он только время от времени сочинял стихи. Редактору Собрания сочинений Тавчара уже в определенной степени удалость опровергнуть оба эти предположения в примечаниях к первой п восьмой книгам. В результате новых исследований представилась возможность ознакомиться с до сих пор совсем неизвестными произведениями Тавчара и разъяснить отчасти уже известные произведения первого периода его творчества с 1863—1869 гг. Почти все эти произведения посвящены Богомиле, как он называл в них Эмилию Терпинц, дочь крупного словенского помещика, землевладельца и промышленника того времени. В 1867 г., будучи несовершеннолетней, она вышла замуж за богатого купца Иоганна Баумгартнера. Будучи талантливым учеником гимназии, Иван Тавчар, юноша бедного крестьянского происхождения, чувствовал свое неравноправное общественное и национальное положение по сравнению со своей избранницей, которая вращалась в высшем свете. Уже в первом классе гимназии в юношеских стихотворениях к чувству любви он присоединял и национальное чувство, вполне сознавая свое духовное превосходство перед ханжеским и пустым барством. После замужества Эмилии автор уничтожил неопубликованные стихи, прервал работу над частично ей посвященным драматическим отрывком, а своей боли дал волю в первых лирических очерках и новеллах. Беллетристические начинания этого периода (1863—1869 гг.) еще отчасти незрелы, однако они превосходят уже уровень произведений его товарищей н по своей глубине, правдивости и искренности чувств уже свидетельствуют о самородном таланте. Появление удачных, обобщенных образов в его произведениях и способность не выдвигать па первый план свою собственную судьбу уже в этот период дает нам право подозревать в нем будущего реалистического писателя. Однако, в этот период он выступает еще, главным образом, как выразитель своих личных чувств, 2 К) который еще не в состоянии отказаться от своего »я« и своего собственного горя. И эта тема займет такое же место в произведениях следующего периода его творчества, когда он станет известным как один из первых значительных словенских новеллистов. Ао конца же он рассчитался со своим горем отчасти комически, а отчасти трагически лишь в период с 1875—1881 гг., когда у него появился более оптимистический взгляд на окружающий его мир и его творчество окрасилось в более светлые, яркие тона. Только тогда он стал способным завершить центральный роман своей юности »Мертвые сердца«, который он вынашивал весь этот период от первых стихов, посвященных Богомиле. Эта любовь, которая всю жизнь была источником его творческого вдохновения и сверкала как изумруд, переливаясь всеми своими гранями, осталась, однако, столь сокровенной, что не могла стать достоянием кого бы то ни было. Поэтому он не рассказал о ней и в интервью с Изидором Цанкаром. Последний даже не спросил писателя о его стихотворном труде. Поэтому эти стихотворения наряду с некоторыми прозаическими юуноше-скими произведениями оказались скрытыми под чужими, на первый изгляд, инициалами и псевдонимами. Jakob Rigler O AKCENTUAC1 JI SUFIKSA -OST \ slovanski akcentologiji je še nešteto spornih vprašanj, vendar je verjetno, da se je akcentuaeija pri derivaeiji ravnala v glavnem po naslednjih principih: Nekateri sufiksi (oziroma tudi končnice) so imeli svoj posebni poudarek (naj ga že imenujemo kakorkoli), drugi pa ne. Če je pristopil k cirkumflektirani podstavi sufiks, ki ni imel svojega poudarka, je akcent ostal na začetku; če je pristopil k cirkumflektirani podstavi sufiks s svojim poudarkom, je akcent prešel na sufiks (ali nastopil novi akut): če je pristopil k akutirani podstavi sufiks brez svojega poudarka, je ostal akcent nespremenjen na podstavi; če je pristopil k akutirani podstavi sufiks s svojim poudarkom, je akcent ostal na podstavi. a slovansko dialektično je prešel v novi cirkumfleks; če je k oksi-tonirani podstavi pristopil sufiks brez svojega poudarka, je akcent na sufiksu: če je k oksitonirani podstavi pristopil sufiks s svojim poudarkom, je akcent prešel proti začetku besede kot novi akut. Shematično bi bilo mogoče to prikazati takole: Sufiks -osi/, verjetno ni imel svojega posebnega poudarka, (dede na to se je teoretično vzeto razvijal v kombinaciji z različnimi možnostmi akcentuacije podstave, i/, katere je tvoril abstraktne substantive, takole: ~ — k mhldb (sle. mlâd, rus. мл.тод) je mhldosth (>sle. mladôst) ----к starb (sle. in sli r. star) je stârost ь (sle. starost) --— k modri, (slir. mûdar) je modrost/, (čak. mudrôst)1 '\ današnji srbohrvaščini je močno zastopan tretji t i ]> s prvotnim akcentom na sufiksu. Vondrak* ima srbohrvaške tvorbe tipu štokavsko drägöst ali drâgost, gen. drâgosti, kar ustreza čakavskemu dragost, gen. dragbsti, za regularne. Vendar so lahko analogičnc. saj dobimo ta tip tudi pri izvedenkah od podstave s starim akutom, kot npr. ojérnosi (prim, pa tudi čak. lakomôst poleg lakomosi)3 kar nam dokazuje ckspanzivnost tega tipa. Slik cirkumflektiranega in oksitoniranega tipa je bil lahko v določni obliki pridevnika (čak. drugi -ii -б : kratki -п -б, Stok. dragi -й -б: kratki -п -б) pa tudi v večini sklonov nedoločne oblike. V nasprotju s srbohrvaščino ruščina ne pozna tretjega tipa: tam so pri dcrivaeiji od oksitonov uporabili akcentuacijo določne oblike adjektiva (короткость). Kot ni treba tipu dragösi prisojati primernosti, pa tudi ne moremo dvomiti sploh o obstoju oksitonskega tipa kot !.. Sadnik.4 ker nam. kot bomo videli, poleg tega. da je zanj povsem dana teoretična možnost, potrjuje njegov obstoj tudi slovenščina. Na prvi pogled se sicer zdi, da tudi slovenščina nima tretjega tipa, ker je videti, kot bi bile oblike tipa modrost, visokost analogičnc po tipu mladost < mladost. Slovenščina res ni šla v tisto smer kot srbohrvaščina, to se pravi v intenzivno razširjanje tretjega tipa, kar je tudi razumljivo, ker so v slovenščini uaglasne razmere pri pridevnikih zaradi dosledno izvedenega novega cirkuinfleksa pri določni obliki pridevnikov s starim akutom — ta se je analogično razširil tudi k prvotno oksitoniranim primerom (kratki namesto kratki) — drugačne kot v srbohrvaščini. Drugačne so bile analogije med pridevniškimi tipi in v vzročni zvezi s tem so tudi drugačne analogije pri ahstraktih na -ost. Drugačno situacijo in 1 Glej Belič. Zametki po čak. gov. 50: mùd r ost navaja še Mažtiranic. Slovnica Hèrvatska Is. str. 114. Drugod \ srbohrvaščini je nastopila oblika mîidrôst (Vuk: ARj). ki jo l.eskien (Untersuchungen 125) navaja kot edino s takim akcentom od oksitonov. Je pa mogoče i/, srbohrvaščine navesti dovolj primerov, ki bi ustrezali nastavljenemu modrosti, (seveda niso \si prvotni, ampak analogical). npr.: okrüglönt. podmûklost, kràlkôst, п'г/.iiost, hrabrost itd. 5 Vondrak, VSG Is. 64«si. 3 Belič. Zametki 50. ' I,. Sadnik. Slavische Akzcntiiation I. 65. ..->- + - = - —+ — = 3. + _ = drugačne možnosti za analogije pa je povzročil zlasti tudi premik cirkumfleksa za zlog naprej (mladost > mladost). Vendar oblike kot modrost itd. niso direktno analogične po mladost, ampak predstavljajo staro akcentuacijo, posplošeno iz odvisnih sklonov. Izhajati moramo iz akcentuacije modrost; gen. je bil modrosti (na o novi akut). Glede tega primerjaj npr. akcentuacijo posesivnega sufiksa -oo, ki prav tako kot -ost v slovenščini (vsaj v večini dialektov) ne povzroča inetatonij in akcentskih premikov. Tudi ta -oo ima v izvedenkah od oksitonov novi akut. npr. od bez'èg bezga je bezgbo z akcentom na o, ki je v nezadnjem (večkrat analogično ali zaradi џ tudi v zadnjem) zlogu podaljšan bezgom i (prim, tudi kralj <>оа ipd.). Na akcent modrosti kažejo tudi srbohrvaške oblike šlok. drdgosti, čak. drfigbsti. Ker je v slovenščini pri staroakutiranih t-jevskih substantivih nastopil v zlogih pred končnico novi cirkumfleks, in sicer pri tipu nit niti (namesto niti) samo v nekaterih dialektih (med drugim v dolenjščini), pri večzložnicah pa menda splošno, je enako kot pri zibèl *zibèli > zibeli nastopilo tudi modrost modrosti > modrosti, kar je v dolenjščini dalo modrost modrosti,5 oziroma zaradi premika akcenta z zadnjega zloga modrost modrüsti. Slovenščina, ki premični akcent nasploh rada odpravlja, posebno še v večzložnicah.11 je do zdaj odpravila (udi (ip modrost modrosti. S po- 5 V dolenjščini sla glede na zgodnejše ali kasnejše podaljšanje »-ja nio/na dva refleksa: и ali uo (po Pleteršnikovi oznaki o in о). V /-jevski fleksiji gre verjetno za razmeroma star novi cirkumfleks, za dolžino pred normalnim daljšanjem kratkega akuta, saj ima dolžino v tem tipu tudi prekmurščina, npr.: riit riiti. rît riti (Ciomilice). ргакдџ präköf/lj (Cankova — glej Pâvel, A vashideg-kiiti "•>. ,40), ki tistega podaljšanja, ki je v dolenjščini dalo refleks uo (o), sploh ni izvršila. Zato v dolenjščini lahko pričakujemo u. Temu pa hi nasprotovala oblika tôpol topQli. ki predstavlja isli akcentski tip kot modrost modrßsti in ki jo Pleteršnik navaja za dolenjščino. Vendar so pri tej besedi možni različni vplivi, ker nastopa / različnimi oblikami sufiksa. Poleg doslej navajanih oblik poznam i/, dolenjščine še tapuola (Sinovicu), topu^la (Ribnica) z refleksom normalno podaljšanega novoakutirunega o (iz dialekta ni mogoče določiti, za kakšen / gre, a glede na novi akut bi imela rekonstruirana oblika še najverjet- neje Ij: *topolja). Razen tega bi od oblike *lopùl *topôli bil adjeklh topolov z regularnim refleksom uo (o). Vse (o bi lahko vplivalo tudi na vokalizem v obliki topQli. če laka oblika sploh eksistira in ni Pleteršnik umetno napravil akcentuacije (tudi npr. Pleteršnikova akcenluaeija besede vrliol -ti s sufiksom -ol je sumljiva). " Primerjaj npr. posploševanje akcenta v tipu dežela -é, toplota celo v takih dialektih, ki poznajo pogosto premični akcent še v tipu '/.ima zim/> (Ribnica: zima zamié. toda /adoba yadobe), posploševanje vokalne kvalitete v toplota -o : gorkfito -a ipd. splošitvijo akcenta iz stranskih sklonov je nastopilo modrost modrosti, in sicer kljub temu, da se ta tip pri drugih sufiksih (npr. zibel zibêli),1 čeprav je tudi tam že v izumiranju, vsaj deloma še drži. To pa zato. ker pri drugih sufiksih ni bilo paralelnih tipov, ki bi imeli nominativni in genitivni akcent enaka, kot je bilo to pri sufiksu -ost, kjer je bilo poleg modrost modrosti tudi mladost mladosti. Ker je bilo primerov tipa modrost modrosti razmeroma malo. a istočasno večje število primerov, kjer je bil -ost bodisi stalno nenaglašen (starost) ali pa je imel v nomi-nativu in v večini sklonov praviloma (izjeme so bile zveze s predlogi) akcentuirano dolžino (mladost), je toliko laže prišlo do posploševanja enotne akcentuacije pri isti besedi za vso fleksijo. Zadnje ostanke tipa modrost modrosti najdemo pri Trubarju. To kar je doslej veljalo za grafično prenašanje sufiksov -ust in -ost (-ust v dolenjščini za -ost, a -ost nenaglašeno) z ene osnove na drugo,8 se nam ob podrobnejšem pregledu odkrije kot zadnji ostanki starih akcentskih tipov. Doslednost, s katero piše Trubar pri besedi modrost o v nomi-nativu (in seveda v akuzativu) in и v drugih sklonili, takoj izpodbije vsak dvom o pravilnosti njegovih zapisov in razlago, češ da gre za mešanje ali grafično izravnavanje. Za doslednost Trubarjeve pisave primerjaj: modroft K (1550) 215, 225: Mat 29 b: K (1555) C 1 b, E 2 a: NT 1, in 4 b, cc 4 a; NT T, 35, lil, 203, 205, 238. 350: Reg M 4 a, V 2 a, li 4 a: PDI. (1561) 28 a. 29 a. 87 a: Ps 42 a. 96 b: Pav 13 a. 34 a, 38 a (2-krat): P (1574) 139: KDI 48; NTPD 374: CNT 1 57: CNT II 206; Modroft K (1555) D 8 a: Mat 26 a. 34 b: NT 1, f 2 a. I 1 b (2-krat), 1 2 a. I За, p 2 b. f 3 а, у 4 a (2-krat), aa I b. aa 4 b. bb I b: NT \, 30. 40. 184: Reg C 1 b. X I b; NT II e 3b, d За, d 3 b (2-krat), 19 b; PDI. 29 a (2-krat), 29 b, 30 a (4-krat), 32 a, 75 b: Art 27 b; Ps 10 a, 24 a. 91 b, 191 a. 198 b: Pav 34 a: P (1574) 139: NTPD 108 (2-krat), 119, 120. 121, 297, 311. 429, Mm 2 b (2-krat); CNT 50; modrosT Ps 41 a; KDI 77, 439; NTPD 101. 257, 389, 436; CNT I 156. 334; CNT II 204; ModrosT Ps 200a, 205a: KDI 102, 153, 266: CNT 1 43 itd. — modrufti K (1550) 207, 209, 215, 216: NT I, I 4 a, p I a, r 2b, t За. у За; NT 1, 156, 164, 165, 347, 348, 351: Reg D 4 b. F I b. N 4 a, V I a. Y 2 b. Z 3 b. f 1 a: PDL 29 b. 30 a (3-krat), 30 b, 46 b. 56 b: Art 95 a: Ps 10 b. 43 a: Pav 4 b, 9 a, 9 b, 37 a, 37 b. 38 a: KDI 7 Akcentuacija z i bel zibêli je še precej pogostna po Dolenjskem in Notranjskem (prim. npr. Škrabec, Cv. XIV. 11 c; Rigler, JNG 120), še pogosteje jo dobimo pri sestavljenkah: senktet senoiqti. " 8 Tako Ramovš, KZSJ 197. 273; NTPD 102, 173, 258, 299; CNT II 167, 168, 203; Modrufü К (1555) G 7 b; NT It с 4 a, g 1 a, 1 1 a, 1 1 b (3-krat), m 2 b. о 2 b, о 3 b, r 4 a. t За (3-krat), aa 1 b. aa 4b. cc 3 b (2-krat); Reg G 2 a. К 1 b; NT II e 4b: PDL 29 a (2-krat), 29b. 30b. 31 a. 45 b: Ps 7b; P (1574) )( 6b: KDI 260: NTPD 104. 118: modruftio К (1555) D 4 a; NT I, к 3 b. u 5 b: Rcg N 3a. R I a, f 1 a, h 4a; NT II с 1 b: PDL 30a; Ps 4a: Pav 36b, 40a; NTPD 163, 207, 256: CNT II 205, 208; Modruftio NT I, 1 1 a; Ps 236 a; f modruftio К (1555) C 7 a; Pav 16 b: KDI 357, 436: NTPD 155 itd. Izredno redki so drugačni zapisi: Modruft NT I3 o 2b: modruft CNT II 173, kar bi, če ne gre samo za napake, laliko kazalo na prve začetke analogičnega vdiranja akcentuacije stranskih sklonov v nominativ, in modroftio Reg R 3 b; Pav 35 b, a še to zadnje je v novi izdaji v CNT 11 200 popravil v modruftio. Tudi beseda norost je najbrž spadala v ta tip, vendar pri njej nima Trubar več dosledne razporeditve o-ja in u-ja, prim.: norroft NT I, aa 4 b; PDL 29 b, 30 b, 69 a; Pav 73 a; noroft Reg Z 4 a; Norroft PDL 28 a, 29 a, 29 b, 32 a; Noroft Ps 92 b: norosT CNT II 252: norrufti K (1555) M 6 a; norufti Ps 74 a, toda tudi is norofti Reg R 1 b; vnorrofti PDL 70 a; onorofti KDI 164; tei norofti NTPD 167. Ni jasno ali gre za posploševanje nominativnega akcenta ali za podobno akcentuacijo kot pri v mladosti (glej spodaj), vendar je treba pripomniti, da so tudi pri pridevniku nor v dialektih zelo pogostne akcentske analogije in celo nepravilnosti.9 V ta tip spada tudi shirokoft (izgovorjeno širokost) NTPD 481, vendar nimam izpisane nobene oblike iz stranskih sklonov. Pri oročost je stari nominativ že izpodrinjen po refleksu ostalih sklonov, prim.: vrozhuft Mat 50 a; NT K z 4 a; Reg H 2 a; NTPD 312; urozliuft NT L 58 in seveda vrozhufti NT I, 426; Reg R 3 b: NT 11 e 2 a: KDI 79, 364; NTPD 172, 411; CNT I 609; Vrozhufti Art 103 a; urozhufti Reg A 3 b; Vrozhuftio NTPD 104; vrozhuftio NTPD 411 itd., isto velja za VfigamogozhusT KDI 82. Prav tako je po Viffokufti NT L 232 nastopilo tudi viffokusT NTPD 408. Meša pa Trubar reflekse le pri fhibkuft K (1550) 116, 123: shibkuft K (1555) E 5 b; Reg D I b,- poleg fhibkoft K (1550) 115; shibkoft NT I, ее 3b; Reg K la; sliibkofte »Šibkosti« 9 V Ribnici npr. nußr nuora norü, ta ittuir -a -u, kar kaže, da je nedoločna oblika s svojim vokalizmom (ki bi regularno laliko izhajal sumo iz nazala) izvedena sekundarno glede na določno (kjer je tak refleks pravilno nastal pod novim akutom) analogično po tipu mlad. ооо Reg Q 3 b (vendar piše običajno šibkota),10 kar je najbrž tvorjeno po dveh tipih, in v nekaterili primerih, ki so jasno umetne tvorbe, kot dopolnoftio Pav 13 b poleg dopolnuftio CNT II 174 ipd. ter zaradi rime z Milosti tudi teshkofti P (1574) 137 in Skriunofii P (1574) 140. Drugod piše pravilne reflekse. Tako ima npr. redno pisan o v primerih kot: čistost, nečistost, goišnost, hočljioost, hotljivost, lakomnost, milost, nemilost, nedolžnost, nemarnost, nizkost, obilnost, pohleonost, pokornost, nepokornost, potrebnost, pravičnost, prijatljivost, polnost, popolnost, starost, strohnilost, nevernost, trezivost »treznost«, zastopnost, žihrost, nežihrost »negotovost« itd. Prav tako piše dosledno и v primerih kot: grenkust, krotkust, skrionust, svetust, slabust (ali slobust)," težkust itd.12 Le v rimi z Milofii dobimo tudi prej omenjeno teshkofti P (1574) 137 in Skriunofti P (1574) 140. Pri prvem tipu (mladost) je sprva ostal akcent, ki je bil cirkum-flektiran. na začetku. Y posameznih sklonih in v zvezi s predlogi se je spreminjal po znanih akcentskih zakonih. Če je h genitivu mladosti pristopil predlog, je nastopilo npr. dd mladosti, kar je dalo v slovenščini mladosti in do mladosti. V nekaterih sklonih, kot v lokativu. je akcent prehajal na končnico: v mladosti. Torej enako kot pri substantivih jesen ipd., kjer poznamo še zdaj nekatere adverbialne zveze s takšnim 10 Priin. npr.: shibkoia Art 34 a, 33 b: NTPD 270: Shibkota PDL 29 b: shibkote Reg II 5 b. с 4b (2-krat): NT II d 2 b. 10 a: PDL 70b. 72 b. 80 b: Art 4-1): Pav 56b; shibkoti NT Ii dd 5b: Reg N 2 a: NT II 13b; PDL 30 a. 521». 71 b: Art 47 a. 53b; shibkoto Reg I 2b: Art 51 a. 53a: NTPD 31. 32. 190: CNT II 276. 277 itd. Glej tudi opombo 21. 11 V dolenjščini je adjektiv slab cirkumflektiran. 12 Primerov za vse te besede ni mogoče navajati, ker bi obseg članka preveč narastel. Večinoma so te oblike precej pogostne in jih je mogoče na hitro dovolj najti v Trubarjevih delili. Od redkeje rabljenih oblik prim, še: brilkuftKY Ii (Id 4b; NT Ts 239; briikusT CNT I 335; сШиЏ »celost« PDL 73 a: Mehkuit Reg K 4b; juHlujt NTPD 482; ierdu/ti Mat 47b: CNT I 79; terdnuH К (1350) 39: Ps 41 b; terdnufti NTPD 173: za izvedbo od samostalnikov prim. mozliuHi A (1550) 23 poleg mozhnufti Pav 19b; CNT II 182. Glej še primere v opombi 21. Sem spada pri Trubarju tudi beseda večnost, ki jo redno piše z и (edini izpis, ki ga imam pri tej besedi z o: vuezhnojti P (1567) 81. je v novi izdaji v P (1574) 81 popravil v vezlinufti). Seveda gre tu za govorjeno večnust in ne kot misli Ramovš, KZS] 197, za grafično analogijo. Danas se nam zdi ta akcentuacija nemogoča, toda upoštevati moramo, da gre danes pri večnost in pri adjektivu večen za cerkveni izgovor z neregularnim vokalizmom, pogostokrat z neregularno intonacijo, zato bi šlo potemtakem lahko tudi za neregularno akcentsko mesto. Se najverjetneje pa so živele oblike z dubletno akcentuacijo (v Trubarjevem govoru seveda oblika večnust). Pri tem bi opozoril tudi na dvojno akcentuacijo pridevnika večen v srbohrvaščini. akcentom, kot na jenen < *nà jesen ali narečno jeseni < * jeseni,13 medtem ko je sicer clo zdaj slovenščina pri večzložnicah tega tipa posplošila enotno akcentuacijo in ohranila starejše stanje vsaj deloma le pri eno-zložnicah.14 Čakavščina ima starejšo akcentuacijo še ohranjeno in jo celo analogično širila na staroakntirane primere.15 Zaradi slovenskih akcentskih premikov (cirkumfleksa za zlog naprej in kratkega končnega za zlog proti začetku) in razvoja vokalizma bi pri tem tipu pričakovali v dolenjščini naslednje teoretično nastavljene oblike: mladiist, mladüsti, od mladosti,16 od milje mladfisti, v mladosti. Pri Trubarju je pri besedi mladost deloma še ohranjeno takšno stanje, p rim.: mladufii Ps 255 a: Pav 58 b. 63 b, 71 b: CNT II 239. 251: od mlado/ti KDI 560: od muie mladufti Mat 48a: NT L 56. 227; Ps 127a. 127b: CNT I 81, 319; muie mladufti Ps 50 b: od te lipe Mladufti Ps 25 a; od te Mladufti Ps 87 b: Vmladofti Art 85 b, 84 a: vmladofti KDI 116, 152 (2-krat), %6, 596 (2-krat); o mkulofti Reg a 4 a; v ti mladofti K (1555) M 6 a; F nega mladofti NT 11 с 1 a. Vendar so redke oblike tudi že ana-logične: od mladufti NT 1, о За; Pav 73 a: CNT II 253. Analogične so v tisto smer, kjer je pozneje analogija popolnoma zmagala. Torej tudi v tem primeru ne gre za kako Trubarjevo grafično prenašanje sufiksa -ost z o od primerov kot starost. Pri drugih primerih tega tipa ima tudi I rubar že posplošen -ost ( = uft) v vse sklone.17 Da se je pri besedi mladost stara akcentuaeija dalj držala, je morda vzrok v njeni večji frekventnosti, razen tega so izrazi od mladosti in o mladosti rabljeni adverbialno in v adverbialnih 13 Npr. v notranjščini, glej Rigler, JNG 4\ 14 Dosledno od singulare še v lokativu, ki je z redkimi izjemami (prim, v Ribnici xpiëca) nadomestil tudi dativ. V predložnih genitivih je stari akcent že precej redek; nekoliko pogostejše je le do noči. brez jedi. brez skrbi, drugod pa redko (do kusta — Škrlovica ipd.). Primeri kot lokativ pompči so novi. ana-logični po moč, loc. mtfči. 15 Glej primere pri Belič, Zametki >0. 10 To je najobičajnejša možnost. Druga možnost bi bila *do mladosti, kot dolenjsko at spiimladi (Podgora pri Dobrepolju), ot spiimlada, do iesena (Ribnica). rvbiiga imiê (navaja Škrabec, Сл. III. It b), kjer gre za še neraziskano pojavljanje novega akuta. 17 Morda gre za ostanek te akcentuacije še pri obliki: près ojign oraska oli gardo'4 KDI 388, kjer predlog sicer ni ponovljen, vendar bi bila lahko akcen-tuacija abstrahirana iz predložne zveze. V drugih zvezah dobimo: oli gardufti. oli bole f ni PDL 56 a; nekar te gardujti na tim mej fei KDI $90; gardu't NTPD 166; tei gardufti NTPD 168. zvezali se stara akcentuacija bolj drži.18 Analogijo pri drugih primerili19 so pospešili podobni vzroki kot pri modrost modrosti; namreč dejstvo, da so eksistirali primeri s tem sufiksom, ki so bili sicer v drugem tipu, a so imeli v določenih stičnih točkah enakšno akcentuacijo — v tem primeru tip modrost, ki v predložnih zvezali (in morda tudi v lokativu) ni premikal akcenta (torej modrosti in od modrosti). Pri drugih starejših piscih nadaljnjega poteka analogij v razvoju akcentuaeije sufiksa -ost ne moremo več podrobno zasledovati, ker so že pričeli mešati и in o za cirkumflektirani o. česar pri Trubarju še ni. Pes da kakih večjih poskusov zamenjave u-ja iz cirkumflektiranega o z o-jeni tudi pri drugih protestantih — razen pri Krelju (in seveda pri Juričiču, ki meša slovenščino s hrvaščino) — nimamo. Vendar ni več take doslednosti.29 da bi se mogli povsem zanesti na njihovo pisavo, posebno ker nastopi po Trubarju še nov moment, ki večkrat zamegli resnično stanje, namreč tradicija. I.e pri Tulščaku je pri besedi modrost skoraj dosledno taka razporeditev refleksov kot pri Trubarju: Modroft 5 a, 29 b, 51 b, 54 b, 98 b. 99 b: modroft 38 b. 95 a; Modrufti 44 b, 75 a, 92 b. 105 a; modrufti *8 b. 12 a, 20 a: modruftio 23 b. 106 b; le enkrat ima modruft 3 b. Za druge primere tega tipa prim, pri Tulščaku: norroft 39 a, 62 b. 1041). 107 a: orozhuft 56 b: vrozliufti 48 b: Vfigamogozhoft За; vfiga-mogozlioft 5 a, 39 b: globokuft 84 a; globokufti 115 a; oftruft 28 a; oiffo-kufti 52 b: po oblikah bi spadal v ta tip tudi primer liitroft »zvitost« 88 b: hitruftio 28 b. Tudi pri drugih primerih je Tulščak precej podoben Trubarju, čeprav pri nekaterih primerih ni preveč zanesljiv, tako ima na primer: slobnufti 7b poleg slobnofti 9 b: skriunuft 45 a, 46 a: skriunuft i 45 a, 961) poleg skriunofti 94 b. Toda upoštevati je treba, da ima enkrat tudi Trubar Skriunofti in da tudi Dalmatin piše v tej 1S Prim. Rigler, J iS II. 506. " Čeprav ima pri podobnem tipu pri moških samostalnikih premikanje akcenta pretežno še ohranjeno; prim, npr.: skurenom NT li m 4 h: Ps 30 a: poleg skorenom TDP Л 2 h; Vkulu KDI 306: vikultu Post I 18 ipd. 20 O doslednosti pisave и za cirkumflektirani o bom pisal še na drugem mestu. Dalmatin tudi še precej dosledno piše и za o. vendar ne več s tako doslednostjo kot Trubar. Redno (izjema so prva dela) je že začel pisati o v svojil-nih zaimkih, v glagolu pojli. zamenjuje tip blagum — blagom, za kar je imel najbrž oporo v dialektu, večkrat vnese o v opisnem deležniku glagolov s pripono i (najpogosteje pri glagolu govoril in v zgodnejših delih) in včasih v sufiksu -ost. Drugod je zamenjava u-ja z o redka, vendar dobimo tudi take primere (za katere pa je možno, du jih bo treba tudi drugače razlagati) kot Bugove Bibl I 21 a, 56 a, 57 a ipd. И Slavistična revija 225 besedi večinoma o. Dalmatin je precej mešal. Kaže, da je uvajal več o-jev v sufiks -ost, kot jih je govoril. Prim.: modruf t Sir. 5, 7 (2-krat), 27, 61. 62, 74, 77, 78 (2-krat), 85, 99, 101, 134. 167, 176, 185, 186. 192, 223, 226 (2-krat), 227 (2-krat); Bibl I 317 a, 317 b. 318 a, 320 b, 321 a, 321 b (2-krat), 322 a, 323 a. 324 b, 325 a, 325 b (2-krat), 327 a, 327 b. 331 a (2-krat): Modruft Sir. 1, 4 (2-krat), 5, 7 (2-krat). 15, 17, 43, 139, 201. 255; Bibl I 317 b. 318 a (2-krat), 319 b (3-krat), 325 b, 331 a, II 139 a, 139 b (2-krat), 142 b, 143 a; itd. poleg modroft Bibl I 56 a, 59 b ... 317 a, 317 b (2-krat), 318 a, 318 b. 320 a, 320 b: Modroft Bibl I 317 a, 318 a (2-krat) ter modrufti Sir. 2, 59. 60. 66. 103. 139, 144. 159, 168 (2-krat), 197; Bibl I 321 b. 323 a. 325 b, 326 a, 11 153 b. 159 a (2-krat), 159 b; Modrufti Sir. 1. 2. 4, 6, 7 (2-krat), 25 (2-krat), 27, 223 (2-krat): Bibl II 139a, 139b (2-krat), 153 b (2-krat), 154 a (3-krat), 154 b. 156 a (3-krat), poleg modrofti Bibl T 53 b. 319 a, 320 a, 327 b: Modrofti Sir. 6: Bibl II 154 a: s' modruftjo Bibl I 59 b poleg s' modroft jo Bibl I 56 a. Tudi pri drugih primerih je pri Dalmatinu precej mešanja, prim.: Vrozhuft Pent 7b (isto v Bibl 1 6 a); od vrozhofti Pent 29 a (isto v Bibl 1 21 a); Globokufti Pent 61 b (isto v Bibl I 44 b); Globokofti Pent 1 a, 7 a (isto v Bibl I 1 a, 5 b) ipd. Z gotovostjo se ne dâ sklepati, kaj je govoril. Verjetno je o pisan le po analogiji na nenaglašene primere, deloma tudi po tradiciji, saj je iz Trubarja poznal to menjavanje, samo da je Trubar imel pravilno razvrstitev refleksov, Dalmatin pa je nima. Zaradi tega laliko sklepamo, da ni imel več enake razporeditve sufiksa -ost :-ust kot Trubar, temveč mlajšo, ko so analogije najbrž že izenačile akcent v vsej fleksiji. To. da je npr. Dalmatin popravil modruft Sir. 4 > Modroft Bibl II 154 a. nemodruft Sir. 78 > nemodroft Bibl TI 160 b so najbrž bolj slučajnosti; posebno ko vidimo, da je v Bibl 111. čeprav je imel pred seboj Trubarjev prevod z oblikami modroft NT I, 35, Modroft NT L 40, 30. vendarle zapisal modruft 9 a. 10 a, Modruft 8 b. Ce primerjamo popravke v novih izdajah, vidimo, da gredo v glavnem v smeri proti u: mladofti Sir. 30; Pent 7 b, 41 b > mladufti Bibl 11 156 b; Bil.I I 6 a, 29 a; britkoft Pent 50 a > britkuft Bibl 1 35 b; Globokof t Pent 61 b > Globokuft Bibl I 44 b; orozlioftio Sir. 60 > vrozhuft jo Bibl II 159 a; shirokoft Pent 23 a > fhirçkuft Bibl I 17 a. Ce je v Sir., ki je prvi Dalmatinov tisk, razmeroma dosti u-jev, to ne moti, kajti Sir. ni bil prvi preveden. Pri tipu modrost modrosti je po analogiji prevladala v glavnem akccntuacija stranskih sklonov, le izvedenke od deležnikov ua -im (prim.: neugnanost, razuzdanost, ud trn ost) — kjer bi pričakovali v genitivu po- dobno kot pri modrosti akcentuacijo *udanosti — so posplošile nomina-tivni akcent. To zato, ker je bila akcentuacija participa (kot cele kategorije) tako močna, da jili je akcentsko pritegnila, posebno ker gre v teh primerili za mlade tvorbe. Isti problem je pri deležniku na -en, kjer je k pošten prav tako poštenost poštenosti, le pri učhi imamo učenost učenosti, ko gre za razmeroma frekventno besedo in najbrž razmeroma staro tvorbo. Pri deležniku na -č se je do zdaj akcent na sufiksu v glavnem tudi že izgubil, a pri Trubarju je še oročost, vsegamogočost (primere glej zgoraj). Ko v tretjem tipu (modrost) ni bilo več razlike v akcentuaciji nominativa in stranskih sklonov in ko se v prvem tipu (mladost) akcent v predložnih zvezah in v nekaterih sklonih ni več premikal, sta v slovenščini ostala samo še dva tipa: s positoničnim -ost in z naglašenim -ost. Prvega so imele izvedenke iz staroakutirane ali večzložne cirkum-flektirane podstave, drugega pa izvedenke iz cirkuniflektiranih eno-zložnic (oziroma dvozložnic, če je bil v drugem zlogu refleks polglasnika) in izvedenke iz akutirane podstave, ki je imela novejši akut zaradi premika akcenta s končnega zloga. Ker se je skrajšani stari akut v nezad-njili zlogih podaljšal, je pri večzložnicali sovpadel s tistim akutom, ki je nastal po premiku. Sovpadli so torej adjektivi kot nizek in moder (shr. riizak in mudar), s tem pa je bila dana možnost analogičnih vplivov pri akcentuaciji abstrakt (in zlasti še pri novih tvorbah)" tipa nizkost in modrost. T ako je lahko analogično nastopilo nizkost.22 Natančno zasledovati tega pravzaprav ne moremo, kajti za večino pridevnikov — zlasti še za one na -an in -ak — ni mogoče zanesljivo ugotoviti prvotne akcentuacije, saj so analogije vse premešale. Tako je ne samo v sloven- 21 Sufiks -ost se namreč razširja. Pri Trubarju še ni tako prevladoval kot danes (v centralnih narečjih). Že zgoraj so navedene dublete šibkost in šibkota (op. 10). Za neustaljenost tedanjih abstrakt (razen seveda pri nekaterih zelo frekventnih primerih) prim, še: krotkota Pav 31 b; NTPD 136; CNT II 196; krotkoto Pav 14 b, 79b; CNT U 174, 261; vtihoti inu okrotkuti Art 24 a poleg krotkuft Pav 40 a; krotkusT CNT II 207; Shirokota PDL 63 a: shirokota Pav 13b poleg shirokojt NTPD 481; ali pa tihujt Mat 18 b; NT L 21. kar je v istem tekstu v poznejši izdaji spremenil v tihota CNT 1 29, poleg tihota že tudi v NT h 107. Abstrukta na -ota so pri Trubarju sploh precej pogostna, prim.: oiffokota NT II 14b; Pav 13b: NTPD 481; globokota NT II 14b; dragota NT II 24a; Scopota PDL 67 a: glihoia PDL 66a (2-krat) itd., pa tudi na -oba. prim.: ojtrobo NT II 19 a; CNT II 40; Ojtrobo NT II 19 a; CNT II 40. 22 Akcent nizkost ima Pleteršnik, s. v., medtem ko ima SP 1930 in 1962 nizkost. 15* 227 ščini, ampak tudi v srbohrvaščini in ruščini, tako da nam skoraj nobena primerjava ne pomaga. Pretirano daleč analogija tipa nîzkost > nizkost ni šla.23 S sekundarnim akcentskim premikom so nastopile še nekatere stične točke: po regularnem (že iz stranskih sklonov posplošenem) oiso-kost od adjektiva d i so k visoka, zelenost2* od zelen zelena ipd. je nastalo tudi k velik velika velikost namesto prejšnjega oelikost, kar ima še Trubar: velikoft Pav 9 b. velikosT KDI 158 (2-krat), CNT II 168, ueli-kofti NT I2 16. oelikofti Art 61 a; Tulščak: velikoft 6 a in Dalmatin: velikoft Bibl iii 104 b. oelikofti Pent 13b: prav tako pa tudi k debel debçla debelost, medtem ko beremo pri Trubarju še debbellofti Ps 131 b (to je debelosti) in pri Dalmatinu Bibl I 297 b debelofti — seveda Dalmatinova pisava ni preveč zanesljiva. Malo težje je razumljiva analogija pri veselost (poleg regularnega oeselost), vendar so stične točke s prejšnjimi primeri vsaj v določni obliki. Pogosteje so najbrž nastopale analogije v smer tipa nîzkost. Novejše tvorbe iz akutiranih večzložnib pridevnikov imajo na splošno akcent pridevnika: smešnost, strašnost, ponosnost, soobodnost itd., toda lastnost. Seveda ne vemo povsem točno, kakega izvora je akut v slovenskih pridevnikih smešen itd. Pri živi ljudski tvorbi neumnost je treba najbrž že pri pridevniku izhajati iz novega akuta *пейтэп (prim. slir. Oman umna verjetno iz *itmna k um lima), tako da je akcent neumnost povsem regularen. 23 Včasih predstavljajo nekateri zapisi pri starejših piscih, ki naj bi kazali na akcentuiran -ost. bodisi s pisavo -ust ali akcentuiranim -ost. lahko samo piščevo maniro. ki ni imela vedno podlage v izgovoru. Tako npr. navaja Valjavec. Rad JAZU 1-Х. 1882. 16—26. iz Škrbinca oblike kot: nečistost, nevošljivost. pozabljivost itd., ki se sicer že njemu zdijo večinoma neobičajne, vendar ne dvomi v njihovo verodostojnost. Toda Skrbinec akcentuira razne sufikse ali končnice, ki so v določenih besedah res naglašeni, pogosto tudi v drugih besedah. ko na njih ni naglasa, in obratno akcentuira koren ob naglasu na sufiksu ali končnici: tako npr. piše: odlafhânja 1 6: potepanje II 10: vupanja sa isveli-zhiinje I 522: lakote I 532. zhakiU. al samt pal I 518: ipazhénih I 521: prejemajo I 7: mujajô I 7: nadlogah I 522: pred Bogâm I 7: nimajo I 5)4. II 4 (2-krat); popolnâma popolnoma 1 521. II 2: popolnomâft II 4 (-asi po vplivu adv. popolnoma): ne popolnomiijti nepopolnosti I 516: golpödar I 515; go'pödarji II 10: go(pôdine gospodinje« II 10: Boga (gen. sg.) I 8 (2-krat). 15. 17: plazit il a i 516: njegove ii I: môzhnejjhi ii 2: rnlädenzh mladenič« ii 6: vuzhéniki ii 6: gré'hili I 515: govori (5. sg. pres.) i 520; včasih ima tudi dva akcenta govorjenje I 521 : pokori (5. sg. pres.) ii 6: sarôzhi (5. sg. pres.) 11 7: m'tzlii I 1 itd. Skrbinčeve akcente je torej treba v vseh primerih izločiti iz upoštevanja pri obravnavanju slovenskega akcenta in je njihovo navajanje in upoštevanje v Valjavčevih akcentoloških študijah ne samo odveč, ampak celo škodljivo, saj ustvarjajo napačno podobo slovenske akcentuacije. 24 Obliko s tem akcentom navaja Pleteršnik II, ')12. Najmlajše in tudi najbolj lokalne so analogije tipa starost namesto starost. Nastopile so lahko tam, kjer so staroakutirani adjektivi tipa star stara -o prišli pod vpliv cirkuniflektiranih tipa mlad mlada mlado in se je začelo analogično naglaševati staro (ter seveda tudi v plur. stari itd.). To analogijo so sprožile enakšne femininske oblike, kar nam dokazuje to, da do nje ni prišlo pri tistem tipu, ki ima v fem. sg. cirkumfleks (sit sita sito). Samo pri izvedenkah od tistih adjektivov. ki so to analogijo poznali, je nato lahko nastopila tudi analogična akcentuacija na sufiksu -ost. Nekoliko izstopa iz tega oblika dolgost, ki je bolj razširjena (že pri Trubarju dolguft NTPD 4SI), toda tu je treba upoštevati, da je sonantni t v nekaterih dialektih (zlasti centralnih) razpadel na al tudi pod kratkim akcentom in s prehodom v ou navadno ni bilo na njem več kvantitetnih razlik, tako da je dôiik »dolg« predstavljalo enako akcentuacijo kot mlad. Akcenti pri sufiksu -ost tedaj niso plod slučajnosti, temveč so dobro utemeljeni. Резюме В статье рассматривается акцентуация суффикса -ost. В акцентуации этого суффикса следует исходить из трех типов, а именно смотря па деривацию от циркумфлектированной, акутированной и окситонированной основы. Последние остатки всех трех типов находим в словенском языке еще в 16 веке у Трубаря. Позднее из-за расширения единственного ударения во всей флексии создались два типа: смотря на акцентуацию суффикса совпали тип с первобытно циркумфлектированной и тип с первобытно окситонированной основой. При этом получились некоторые совпадения с акутированной основой, что обусловило отдельные переходы нз одного типа в другой и создало некоторые новые акцентные возможности у более новых образований. F r a n с è В e r n i к LEVSTIKOVA REDAKCIJA JENKOVIH »P E S M I« Levstiku gre zasluga, da je Simon Jenko leta 1864 izdal svoje pesmi v posebni knjigi. Zakaj neposredno potem, ko je Jenko 24. januarja tistega leta že skoraj obupal, da bi kdo založil »Pesmi«, je mladega pesnika srečal Levstik, ki je še isti dan pregovoril Giontinija, da je vzel rokopis »Pesmi« v tisk in založbo.1 Levstikova nesebičnost je Simona Jenka nedvomno moralno zadolžila. Ne vemo sicer, kdo je tedaj prvi sprožil misel, naj bi se »Pesmi« pred natisom še enkrat pregledale založnik ali Levstik sani — toda predpostavljamo lahko, da je Simon Jenko kljub vsemu z deljenimi občutki izročil svoje, za tisk pripravljene pesmi prijatelju v pregled. Hkrati z zavestjo, da morajo biti pesmi kolikor toliko zrele za tisk, če sta jili Stritar in Mandelc vsestransko pretehtala* (Stritar celo dvakrat), je Jenka verjetno ovirala tudi pretirana samokritičnost. ki jo je čutil do lastnega dela'1 in ki 11111 je branila, da bi rokopis pesmi spet izročil nekomu v kritično presojo. Po drugi strani pa Jenko iz hvaležnosti za pomoč, ki mu jo je bil nudil pri založniku, ni upal odreči prijatelju, kolikor ga je ta sam prosil za rokopis. Toda naj bo že kakor koli: Jenko je Levstiku nazadnje zaupal svoj rokopis pesmi. Na srečo sc je Levstikova redakcija »Pesmi« do danes v celoti ohranila.4 zato lahko iz nje precej natančno rekonstruiramo odnos, ki ga je tedaj imel naš kritik do Jenkove poezije. Levstik se je pregleda Jenkovih »Pesmi« lotil z vso resnostjo in strogostjo. Zamislil se je že nad razvrsti loi jo posameznih pesmi in jo deloma tudi spremenil. I ako je npr. lirsko izpoved Studenca in pripovedno pesem Cekin pomaknil — ne povsem brez razloga na začetek rokopisa, med skupino erotičnih pesmi. Pesem Skrivnôst, ki je prvotno 1 Levce, Zvon 1874. 355—356. * Bernik, Lirika Simona Jenka l()62, <>8. » Prav tam, 83 in 105. 4 Levstikovo redakcijo Jenkovih »Pesmi hrani NIJK. v Ljubljani, rokopisni oddelek — mapa 23, ms 4<>2, III g. stala pred Obujenkami, pa je neupravičeno postavil za ta cikel pesmi. 1 udi izpoved Ptici je samovoljno izločil iz skupine ljubezenskih pesmi in jo prestavil v drugi del rokopisa, To bi bile vse znatnejše in ne povsem sprejemljive premestitve Jenkovih pesmi. Manjših, nebistvenih zamenjav je Levstik napravil kajpak še več! Znotraj domoljubne skupine je npr. zamenjal vrstni red pesmi Gôri in Naše gore. Gôri je razen tega premaknil za Adrijansko morje, Naše gore pa na konec skupine domoljubnih pesmi. Nadalje je postavil satirično pesem Modrijanom v nasprotju z Jenkovo razvrstitvijo pred pesmi Zelja in V brezupnosti. Refleksivno izpoved Sprememba je pomaknil za Sliko, Sončni mrak pred pesmi Mati in Angel tužnih. Zamenjal je še vrstili red pesmi Mati in Angel tužnih, Sanjaču in Zimski dan, Pri oknu in Lilije, Zadnji večer in Mlada Mana. Kljub navedenim posegom v razvrstitev Jenkovih pesmi moramo poudariti, da so kompozicijske spremembe še sorazmerno majhne v primeri s korekturami, ki jih jc kritik vnesel v besedila Jenkovih pesmi. Levstikove premestitve posameznih pesmi namreč niso take, da bi znat-neje ogrozile tematično doživljajski princip v notranji zgradbi »Pesmic. Bolj kot razvrstitev pesniških enot znotraj zbirke so Frana Levstika zaposlili naslovi nekaterih Jenkovih pesmi. Zastavlja se vprašanje, katera načela je naš kritik pri spreminjanju naslovov uveljavil, bodisi zavedno ali nezavedno? Najprej velja poudariti, da o dveh Levstikovih korekturah naslova ne moremo soditi, ker danes ne vemo, kako sta se glasila originalna napisa pesmi. Refleksijo, ki je obdržala naslov Kdo mi da sanje?, jc pesnik npr. prvotno imenoval Pesem, čeprav verjetno to ni bil njen zadnji naslov. Tako splošne, nevsebinske naslove, kot je Pesem, je namreč Jenko navadno nadomeščal s konkretnimi, bolj enoumnimi napisi. Z veliko gotovostjo lahko torej računamo, da jc ta usoda zadela tudi zgoraj omenjeni naslov. Ker pa je to pesem z novim, bolj konkretnim naslovom (Kdo mi da sanje?) prvič objavil E. Gangl v zbirki leta 1901. dvomimo o verodostojnosti predrugačenega naslova. Prav tako se nam zdi sumljiv naslov pesmi Ob povratku. Gangl je namreč hudo samovoljno posegal v tekst Jenkovih pesmi in jim dodajal celo nove naslove, kar je sam priznal v uvodu k že omenjeni zbirki. Y njem je izrazil upanje, da pesmim »niso v kvur naslovi in ločila«, ki jih je »napisal sam«, zakaj Jenkove pesmi je — kot pravi — našel »v veliki večini v rokopisu brez njih« (Pesmi 1901. XII). Glede na to. da pri pesmih Kdo mi da sanje? in Ob povratku ne poznamo avtentičnega, se pravi zadnjega Jenkovega naslov a, primerjava z morebitnimi Levstikovimi popravki ni mogoča. Od nadaljnjih popravkov, ki se nanašajo na naslove Jenkovih pesmi, naj omenimo najprej nekaj nebistvenih. Levstik je npr. spremenil Jenkovo Pobratimijo v Pobratimstvo, Cekin v Zlatnik, Morske duhove v Povodnje duhove. V navedenih primerih gre. kot vidimo, le za malenkostne spremembe: za spremembe v naglasu in sufiksu besede, za sino-nimni izraz, za prisiljeno, čeprav ne bistveno korekturo naslova. Ostali popravki naslovov pa so vredni večje pozornosti, saj že bolj določno razkrivajo namen, ki ga je imel Levstik, ko je brezobzirno posegel v besedilo Jenkovih pesmi. Tako je dal Levstik pesmi Prošnja naslov Dar. pesmi Ptici pa Zgodnja otožnost. Primera kažeta, da je kritik zastopal stališče, naj bi naslov povzemal vsebino pesmi ali vsaj njeno jedro. Priznati je treba, da Jenkov naslov v pesmi Prošnja res ne izčrpa celotne izpovedne vsebine niti ne seže v bistvo umetnine, zato Levstikov napis Dar vsekakor bolj ustreza vsebinskemu bogastvu obravnavane izpovedi, saj zadeva — kolikor je mišljen ironično — njeno središče. Isto je s pesmijo Ptici. Pri njej uvaja Jenkov naslov bralca v razumevanje vsebine. Pomaga mu predočiti situacijo, v kateri je pesnik, ko nagovarja ptico v naravi, pri tem pa naslov še ničesar ne pove o vsebini tega nagovora. Obratno je skušal Levstik s svojim naslovom Zgodnja otožnost k isti pesmi označiti pesnikov nagovor na ptico. Na kratko je skušal povzeti emocionalno razpoloženje pesmi. Sintetizirati je hotel njeno izpovedno vsebino. Še bolj do izraza pride Levstikovo načelo naslavljanja v naslednjih dveh primerih. Ena Jcnkovili refleksivnih pesmi nosi npr. naslov Naj bo!. S tem naslovom je pesnik bistveno dopolnil vsebino refleksije, z njim se je konkretno opredelil do tega, kar je izrazil v pesmi. Sele iz naslova Naj bo! je namreč čutiti, da se je pesnik vendarle, čeprav težko, sprijaznil z bankrotom svojega mladostnega iluzionizma, z razkrojem svetloglednega in nekompliciranega doživljanja sveta, ki ga opisuje v omenjeni pesmi. Kot pri prejšnjih tako ima tudi pri obravnavani pesmi Jenkov naslov predvsem ta namen, da pojasnjuje in hkrati dopolnjuje vsebino lirske izpovedi. S tako funkcijo naslova se Levstik kajpak ni strinjal! Zato je Jenkov naslov najprej predrugačil (v Nič ne de!), nato pa ga je uvrstil v pesem, in sicer tako. da se ob koncu vsake kitice ponavlja kot refren. S tem je zadostil svoji težnji: v naslov je prenesel odmev osnovnega razpoloženja pesmi. Na isto razliko med Jenkovim in Levstikovim načinom naslavljanja naletimo tudi pri naslovu pesmi Po slovesu. Izvirni naslov Po slovesu ima namen, da bralcu razkrije vzrok, spričo katerega je mladi Jenko izpovedal občutek žalosti. Šele iz naslova postane jasno razvidno, da je neko slovo povzročilo pesnikovo temno duševno usmeritev. Vendar pa tak naslov, ki ni z ničimer nakazoval »vsebine« pesmi, ni bil po Levstikovem okusu. Dopolnil ga je in vključil vanj karakteristiko čustvene atmosfere pesmi. Napis Po slovesu je Levstik spremenil v Žalost po slovesu. Kot vidimo, je težil Levstik s tovrstnimi popravki zlasti za tem, da je naslove spreminjal v neke vrste oznake oziroma povzetke izpovedne vsebine posameznih pesmi. Obratno pa naslov pri Jenku navadno ni dvignjen nad umetniško resničnost pesmi, ampak je kot sestavni del vanjo vključen. Pogosto nakazuje Jenkov naslov tudi tisto plast umetniške resničnosti, ki odpira pot do globljega razumevanja pesmi. Najbolj radikalno je Levstik posegel v tekst Jenkovih lirskih in pripovednih pesmi. Žal danes ni mogoče natanko določiti učinka, ki so ga napravile Levstikove tovrstne korekture na našega lirika. Na voljo namreč nimamo nobenega izvirnega rokopisa »Pesmi«, najmanj seveda tistega, ki ga je Simon Jenko izročil Levstiku v pregled. Razumljivo je. da bi lahko samo primerjava tega rokopisa z Jenkovo dokončno, za tisk pripravljeno redakcijo »Pesmi« ali kvečjemu z natisnjeno zbirko res zanesljivo odgovorila tut vprašanje, ali je Simon Jenko upošteval katere od Levstikovih popravkov ali pa jih je, kot mislimo danes, zavrnil v celoti.5 Ker to vprašanje spričo pomanjkanja gradiva ni rešljivo, bodo pomaknjeni v ospredje pozornosti le tisti mnogoštevilni Levstikovi popravki. na katere se Jenko ni oziral v knjižni izdaji svojih pesmi, popravki torej, v katerih se izraža razloček v človeškem temperamentu, v umetniško ustvarjalni moči, zlasti pa v estetskih nazorih obeh pesnikov. Če začnemo pri najbolj zunanjih korekturah in če bomo potem skušali določiti še njihov učinek na notranji ustroj posameznih pesni- 5 Ni seveda izključeno, da je Simon Jenko sprejel katero od Levstikovih korektur pesmi in jo upošteval pri končni redakciji rokopisa. Zal o tem danes lahko samo ugibamo. Glonar je sicer domneval, du je Simon Jenko spremenil pod vtisom Levstikovih popravkov inetrično obliko balade Zimski večer, vendar tega ni skušal niti ni mogel dokazati (Simona Jenka zbrani spisi. 1921. XXXII). Res je namreč, da je Jenko temeljito predelal precej tistih pesmi, ki jih je izbral za knjižno izdajo, in to verjetno še prej, preden jih je dal na Dunaju drugič pregledati Stritarju. Zato je mogoče, da je ritem omenjene pesmi spremenil že ol\ tej priložnosti. škili umetnin, moramo reči, da se je Levstik pri popravljanju loteval najprej obsega Jenkovih pesmi. Tako je npr. dodal satirični izpovedi Modrijanom ter epskima pesmima Pogreb in Zimski večer po eno novo kitico, v refleksivno Naj bo! pa je vstavil en verz, in to v vsako od njenih treh kitic. Obratno je ravnal, ko je v baladi Morski duhovi črtal eno kitico, iz Knezovega zeta pa izločil dva stiha. Y teli popravkih, ki zadevajo kvantiteto pesmi, bi zaman iskali neko doslednost, neko načelo, ki bi ga kritik skušal uveljaviti. Ce je namreč Levstik v sklepu Zimskega večera dobesedno ponovil prvo kitico balade, če dodana kitica v satiri Modrijanom po nepotrebnem razširja skopo, vendar v sebi zaključeno in dovolj jasno celoto in če so vstavljeni verzi v refleksivni Naj bo! pravzaprav refreni, potem ne razumemo, kako je mogel kritik črtati iz Knezovega zeta dva pomensko funkcionalna stiha ter izločiti iz Morskih duhov drugo kitico, kitico, v kateri se pesnikov nagovor na junaka balade neprisiljeno vključuje v opis zunanje situacije. Levstik se kajpak ni zadovoljil zgolj s tem, da je razširjal ali krčil zunanji obseg Jenkovih pesmi, temveč je posamezne pesmi pr,°narejal v celoti. Med take pesmi, katerih izraz je močno preoblikoval, pri tem pa njihove izpovedne vsebine ni bistveno spremenil, sodi vrsta primerov: Tujki, Za slovo, Uvodni obraz, obraz Kadar mlado leto, Slovenska zgodovina. Gôri, Na tujem, Po smrti, Modrijanom, У brezupnosti, Naj bo!. Sprememba, Naš maček, Pogreb, Nevabljeni svat, Zimski večer, Zaklad, Knezov zet in Morski duhovi. Neredki tudi niso taki primeri, pri katerih je Levstik spremenil besedno obliko samo v posameznih kiticah ali delih pesmi: v obujenki V ljubem si ostala kraji, v pesmih Samo, Adrijansko morje, Molitev, Na Sorškem polju, Naše gore. Korak v življenje. Med temi primeri je opaziti, da Levstiku niso bile po okusu zlasti nekoliko zastrte, indirektno izražene Jenkove lirske pesmi (npr. obujenki Mirno desno..., Zdrava bodi). Take izpovedi je znatno preoblikoval. Napravil jih je bolj neposredne in racionalno jasnejše. Pri obrazu Siv oblak po nebu je npr. odpravil indikativno obliko izražanja, ki je pesnika držala v neki določeni razdalji do narave, in jo nadomestil z bolj neposrednim imperativom. Seveda ni ostalo radikalno spreminjanje oblike brez posledic za vsebino Jenkovih pesmi. Ne samo smisel posameznih kitic, kot vidimo pri obrazu Ko zaspal boni v smrti, marveč tudi smisel, izpovedno vsebino in predmetni svet nekaterih pesmi v celoti je Levstik bistveno ponaredil s svojimi popravki. Zlasti velja to za pesmi Studenca, A tihi noči, Cekin. Naslednji primerjavi med izvirnim in popravljenim zapisom pesmi bosta razkrili vso daljnosežnost in samovoljnost Levstikovih korektur. Studenca : Jenko: Vštric spod goré zelene izvirata studenca dva, i kakor pot ju žene, hitita v plan nevtegama. Na dvoje gresta pota, na dvoje bolj, skoz bolj navzdol; končala teke bota, al več se videla nikol. Levstik : Izpod goré zelene rodita se studenca dva i kakor pot ju žene, vkup dolgo skdčeta obâ. Zdaj toka nju delita na désno, lévo se rokô; v morjé obâ hitita, al vkup ju nikdar več ne bô. V prvi kitici Jenkove redakcije pesmi je podoba iz narave precej realno orisana. Dva studenca »izvirata« nekje »vštric spod goré zelene« in njuna pot ju »žene« navzdol. »Neutegoma«, se pravi brez odlašanja »hitita« v dolino, izteku nasproti. Opraviti imamo torej z nekoliko poenostavljeno, vendar povsem stvarno sliko dveh studencev v naravi, s sliko, ki nima na sebi še nič nadpomensko simbolnega. Samo v zadnjem verzu bi se utegnila skrivati rahlo nakazana personifikacija. Precej drugače je ista podoba izražena pri Levstiku! Pri njem se studenca »rodita« pod goro zeleno, nato »vkup dolgo skačeta oba«. Levstik se je torej bolj kot Jenko odmaknil od stvarnega opisovanja narave in je podobo studencev že v prvi kitici poosebil. Tudi ritmični tok jezika je pri obeh pesnikih različen. Jenko se namreč ni tako strogo kot Levstik držal metrične sheme. tj. štiristopnega popolnega in nepopolnega jamba. Takoj v prvem stihu je kršil metrično načelo tako, da je postavil eno-zložno naglašeno besedo tja, kjer bi po vseh pravilih moral stati ne-naglašeni zlog, pa tudi v zadnjem verzu prve kitice ni realiziral končnega naglasa. S tem se jc odrekel celo pravi rimi. Namesto nepopolnega štiristopnega jamba ima prvi verz pri Jenku ritmično obliko -'- —---'---'—, zadnji verz prve kitice pa namesto popolnega štiristopnega jambskega metra naslednjo ritmiko--L---'--------. Nasprotno od Jenka si je Levstik prizadeval, da bi dosledno izpolnil predpisani metrični obrazec, zato pri njem ne najdemo kršitve shematičnega ustroja verza. Levstik je realiziral tudi zadnji naglas v četrtem stilni prve kitice in s tem ustvaril moško rimo, kar daje ritmu njegove kitice neprimerno več trdote, več toge odsekanosti, kot pa jo najdemo pri Jenku. — V prvem delu Jenkove druge kitice izraža anafora skupaj s stilizmom stopnjevanja intenzivno notranjo prizadetost pesnika v trenutku, ko nadaljuje z oblikovanjem podobe dveh narazen tekočih studencev. Kljub pesnikovi čustveni vznemirjenosti pa je tek studencev od izvira proti izlivu opisan izredno nazorno in ekonomično. Če je v prvi kitici poudarjeno, da sta studenca pritekla iz zemlje (Levstik je prislov »vštric« nadomestil s pomensko nekoliko drugačnim »vkup«), vidimo iz druge kitice, kako se opisana studenca v nadaljnjem ne oddaljujeta samo v horizontalni ravni, ampak izgubljata tudi na višini. Jenko poje, da tečeta studenca »na clooje bolj, skoz bolj naozdoh, in to vse dotlej, dokler se njuna toka — uravnana, manj zagnana in manj deroča kot v goratem predelu — ne izgubita v nekem večjem vodnem elementu (Levstik misli na »morje«). Kot tok studencev se v drugi kitici Jenkove pesmi umiri tudi ritem verzov. Spričo malenkostnih razlik med jakostjo naglašenili in nenagla-šenih zlogov učinkuje Jenkov ritem na bralca mehko tekoče in njegov tempo postaja vse počasnejši, kar kaže tudi premor sredi drugega stiha. Teh emocionalno bogatih verzov z ustrezno ritmiko Levstik nima! Prav tako sugestivno kot prva dva verza učinkuje drugi del kitice v Jenkovi pesmi. Značilno je. da pesnik skozi celo kitico hoté ne uporabi izraza »studenca«, da bi tudi tako opozoril na simbolno ponicnljivost, ki vedno bolj pronica v to podobo iz narave. In pesniku v resnici ne gre več zgolj za realno sliko dveh studencev, ampak ponazarja z njo pesimistično vizijo svoje ljubezni v prihodnosti. Nedvomno ima v mislih dvoje ljudi (svojo ljubljenko in sebe), ki ju je zgodnja mladost sicer nekaj časa pustila »vštric«, toda življenjska usoda ju ho vedno bolj trgala vsaksebi, dokler ju ne lw dokončno in za vedno ločila. Kako drugače, manj čustveno sugestivno in manj ritmično ustrezno, čeprav vsebinsko podobno zvenita zadnja dva verza v Levstikovi redakciji pesmi! Nič manj radikalno kot v pravkar obravnavanem primcru ni Levstik posegal v Jenkove pripovedne pesmi. Da bi se o tem prepričali, si oglejmo le pesem Cekin v izvirnem in popravljenem zapisu. Bistvene izrazne spremembe med eno in drugo redakcijo se pokažejo že v prvi kitici, medtem ko pride Levstikova težnja po spreminjali ju izpovedne vsebine pesmi do izraza šele v zadnji kitici. Jenko: Levstik: Zaslužim si cekin, k zlatarju se podam, cekin mu v roko dam, mu rečem i velim: Zlatnik si pridobim, k zlatarju idem koj: zlatnik uzmém s seboj: zlatarju naročim: Pa bral sem v njé očeh vprašanje strahom bral: Zakaj nek nisi dal kovati rajši dveh? Predraga pa ne vé, kakö sem jo izdal, ne ve, da kdor bo bral. bral moje bo imé. Jenkov besedni izraz v prvi kitici je precej bolj dognan in, kakor se čudno sliši, bolj slovenski kot Levstikov. Dve nepotrebni izposojenki iz srbohrvaščine ter posili uporabljen sinonim »zlatnik« namesto »cekin« kvarijo besedno plast v Levstikovi redakciji pesmi. Vendar ustvarja citirana kitica dojem, da je Levstik spremenil jezik predvsem iz metrič-nih razlogov. Očitno je težil, da bi pesniški izraz čimbolj oklenil v klasične metrične spone in v tem prizadevanju je, žal. do neke mere tudi uspel. V drugem verzu je namreč dosegel, da se vsi trije realni naglasi teksta krijejo z metričnimi akcenti. V nasprotju z Jenkom, pri katerem je obravnavani stili ritmično dokaj sproščen (— — —--—\ je zato Levstikov ritem mehanično enoličen (--— -----'- — — \ — Še bistvenejše spremembe kot v jezik in ritem je Levstik uvedel v izpovedno vsebino pesmi Cekin. Jenko je npr. pustil na koncu pesmi dekletu, da spregovori o svojem erotičnem razpoloženju. Iz njenega vprašanja se jasno vidi. da resno doživlja ljubezen, saj ne more prikriti težnje po dokončni združitvi z ljubljenim moškim. Obratno pa Levstik v svoji redakciji pesmi ni pustil dekletu do besede. Njegov zaključek izzveni nekoliko nagajivo in hudomušno, čeprav je razpoloženje v pesmi svetlo, radoživo in iskreno. Erotika v Levstikovi pesmi ni obtežena — tako kot pri Jenku - z resno željo po zakonski združitvi. Očitno se je Jenkov sklep pesmi zdel Levstiku preveč resnobno naiven, zato ga je predrugačil. In predrugačil ga je bistveno. Vse doslej omenjene oziroma obravnavane Jenkove pesmi je Levstik preoblikoval v taki meri. da so izgubile svoj prvoten značaj. Poslale so prepesnitve in pesniške predelave, kakršnih Jenko ni mogel več imeti za svoje. Kajpak tudi drugim pesmim v zbirki Levstik ni prizanesel. Razen obraza Leži polje ravno, ki se ga naš kritik ni dotaknil, ter še dveh ali treh pesmi, med katerimi je Sončni mrak in pri katerih so korekture res neznatne, je Levstik spreminjal besedila vseli drugih pesmi. Precej manj sicer kot v doslej navedenih primerili, vendar še vedno tako, da je s popravki ogrozil verodostojno fiziognomijo pesmi. Če zdaj navedemo najrazličnejše Levstikove posege v besedilo teli pesmi, se nam razkrije pestra skala popravkov: Najprej imamo množico takih korektur, ki kažejo, da jih Levstik ni »zagrešil« toliko iz nekega načela kolikor iz težnje, za vsako ceno popraviti Jenkove pesniške tekste. (Prva številka, dodana v oklepaju ob posameznih pesmih, označuje stran v Jenkovih »Pesmih« 1865, druga pomeni stran v Levstikovi rokopisni redakciji »Pesmi«.) Jenko, obujenka Tak si lepa (27) : Levstik (13): Tak si lepa, kakor zora, Tak si lepa, kakor zora, ko pripelje beli dan, ki nam oodi beli dan, obraz Roži Roži mlado lice zaradi ko zarja, fantu njeno listje tiho spregovarja: mlado lice (43, 20): Roži mlado lice vneto je, ko zarja; listje nje mladenču tiho spregovarja: obraz Mlade hčere truplo (52, 25): Kar oko doseže, Krog i krog vesela smeje se narava, smeje se narava, pomlad po grobovih i pomlad grobove cvetje razsipava. s cvetjem osipiiva. Itd., itd. Pogosto je Levstik spreminjal besedni vrstni red znotraj Jenkovih verzov. Pri tem se ni ravnal po nekem pravilu, saj kažejo njegove tovrstne korekture veliko nedoslednosti in nenačelnosti. Po eni strani je npr. Levstik korigiral Jenka v tem smislu, da je postavljal pridevnike in zaimke pred samostalnike. Po noči (8, 5): Srce moje čuje, Môje srce čuje, ko ves svet že spava, ko ves svet že spava. obraz Zida drobna mravlja (58, 28): Gnjezdo SDoje stavi, Svoje gnjezdo stavi, orel na višine, orel na višine, Po smrti (76, 37—38): da več ne bodo znali, da več ne bodo znali, kje križec moj je stal; kje moj je križec stal! Po drugi strani najdemo vse polno primerov, iz katerih je razvidno, da je Levstik ravnal obratno: pridevnike in zaimke je uvrščal za saino-glasniške besede. ь Uvodna obujenka (17—18, 8): kadar črni zemlji damo kadar črni zendji damo velo truplo v tihi grob. truplo velo v tihi grob. Pred sodnim stolom (37, 18): Kadar bom pred sodu j im stolom Kadar bom pred stolom sodnjim stal. stal, obraz Naj vso svojo silo (44, 21): »Naj vso svojo silo Naj vso silo svojo Tak v večernem mraku Tak v večernem mraku mehka lipa plaka, lipa mehka plaka: trdi hrast se smeje, dob se trdi smeje, Ze doslej navedeni primeri kažejo, da Levstik ni bil upravičen preurejati besednega vrstnega reda v Jenkovih stihih tako, kot smo videli. Naslednji citati pa ilustrirajo še ugotovitev, da Levstika niso silili k spreminjanju besedne zaporednosti metrični, ritmični ali kaki drugi opravičljivi razlogi, temveč moramo v teh popravkih videti zgolj njegovo samovoljo. Moč ljubezni (6, 3—4): Novo moč življenju Nôvo moč življenja čutim v vsakej žili, v vsakej čutim žili. Rodoljubki (38. 18): nič na soetu me ne mika, nič me d soetu več ne mika, če pa ti mi kri га/greješ. če pa kri mi ti razgreješ, Zakaj me ne ljubiš? (40, 19): 7.a ves moj pekèl mi v plačilo za ves moj pekèl mi v plačilo izpolni o saj zadnjo željo: osaj zadnjo izpolni željo: obraz Log za log se skriva (59, 28): Duša ljubeznjiva, Duša ljubeznjiva, bodi stokrat zdrava! stokrat bodi zdrava! Prav tako po nepotrebnem in brez vzroka je Levstik nekajkrat zamenjal vrstni red verzov v kiticah. Uvodna obujenka (17—18, 8): Vstanejo nekdanje sanje Moč ljubezni se nekdanje i spomin skelečih ran; zopet kaže mi na dan; moč ljubezni se nekdanje vstanejo nekdanje sanje, spet prikaže mi na dan. plešejo s spomini ran! Molitev (70, 34): čuj nas večni Bog! tvoji smo sinovi, Tvoji smo sinovi. čuj nas, večni Bog! Med popravki, ki se pri Levstiku ponavljajo in nekako dobijo značaj pravila, pa je treba razlikovati. Ponekod npr. popravki ne ponarejajo vsebine verzov. Med take sodijo predvsem tisti primeri, kjer je Levstik posamezne izraze v Jenkovih pesmih nadomestil s pomensko sorodnimi in sinonimnimi besedami. « Uvodna obujenka (17—18, 8): močne ure čudne sile krepke ure čudne sile Zakaj me ne ljubiš? (40. 19): ne ena neznana ti ni; nobena neznana ti ni. obraz Zarja dan pripelje (61, 29): To vodilo zlato To pravilo zlato za življenje kratko skoz življenje kratko kožo ti ohrani kožo ti ohrani. dolgo časa gladko. mnogo časa gladko. Na grobéh (87, 43): Poglédal sem v jamo nedavno Ozrl sem se v jamo nedavno skopano, skopano, Slika (88, 44): Vétrec pihljaje Yetrec pihljâje jezero maje, jezero maje, rahlo ob bregu šepta; nežno za bregom šepta; Sprememba (85, 45): Hitro obrača se časa kolo; Nâglo se časa obrača kolo; Drugače je s tistimi Levstikovimi korekturami, ki občutneje spreminjajo vsebinski smisel Jenkovih verzov. Npr.: obraz Mlad junak po polju (50, 24): Zlomljena je sablja, »Zlomljena je sablja, bratje pokopani. bratje pokopani, kar jih je ostalo, kar jih je ostalo, tujcem so podani!* tujcem so udâni! obraz O večerni uri (54, 26): »Mladi fant iz zdrave »Mlada greni iz zdrave, iz strani gorate, iz strani gorate, grem na južne kraje. doli v južne kraje, grem med tvoje brate.« tje med tvoje brate.« Včasih je Levstik spregledal protivni veznik in zabrisal vsebinsko antitezo v pesmi, ki ji je pripisoval Jenko večji poudarek. obujenka Dokler zvezd bo zlata čeda (23, 11): Zvezde pa se za oblakom Zvezde za oblak se blede mojim skrivajo očem; mojim skrivajo očem: 16 SlimMiinu rcvijn 241 obraz Zarja dan pripelje (61, 29): Žalosti se znébi, Žalosti se znebi, predno dan ugasne, predno dan ugasne, al spomin ohrani i spomin ohrani na trenutke jasne! na trenutke jasne! Levstik je nadalje močno posegal v Jenkov lirski pesniški stil. kar seveda ni ostalo povsem brez vpliva na vsebinski smisel posameznih verzov. Preproste parataktične stavčne zveze, ki so značilne za čisto liriko, je sekal in nadomeščal z bolj kompliciranimi podrednimi konstrukcijami. Novi stranski stavki, ki jih Levstik uvaja s podrednimi vezniki — tudi z vzročnimi, za katere je lirika najbolj občutljiva — v veliki meri razblinjajo čustveno neposrednost Jenkovih lirskih izpovedi. Prošnja (4), Dar (2): kaj ogibaš se pred mano, al zakaj, ko si pred mano, odgovarjaš le očem? odgovarjaš le očem? Vaši modrosti trap sem verjel, leta mladosti starec začel. Modrijanom (80. 39): Oli. da modrosti vušej verjel, leta mladosti, star sem začel! Doba mladosti Zdaj, ko mladost mi jemlje slovo, jemlje slovo, mlade norosti moti bedöst mi 'z grobu gredo. še le glavo. Trojno gorje (84, 43): Gorje, kdor zatajiti Gorje, kdor je tajiti prisiljen voljo i srce prisiljen voljo i srce, bedakom posoditi ker mora posoditi čas mora, glavo i roké. bedakom čus. glavô, roké. Na splošno Levstik s svojimi korekturami ni težil za tem, da bi napravil Jenkov pesniški stil bolj preprost in neposreden, nasprotno največkrat je še stopnjeval figurâtivnost izražanja. Levstikovi popravki učinkujejo pleonastično: obujenka Slabo sveča je brlela (19, 9): Slabo sveča je brléla, Sveča temno je brlela, obraz Zelen mali obrasta (49, 23): Povej, razvalina, Črna razvalina, v solneu zatemnéla! v solneu zatemnéla! Pogreb (100. 50—52): vrsté plesalcev se vrtijo, plesalci se okrog vrtijo, Levstik je stopnjeval personificirani izraz Jenkovih pesmi ali vstav-nove (malo primerne) personifikacije: obraz Ko je Solnce mi je reklo: »Tebe, rož ni bilo, ko mogočno z neba zemlji sem svetilo.« ;e vstalo (47, 22): Solnce mi je djalo: »Tebe. rož ni bilo, ko po nebu sinjem svitlo sem hodilo.« obujenka Trgal rože sem rodeče (22, 10): Jenjale so bolečine, J'maknejo se bolečine, ki jih trnje obudi; ki jih trnje obudi; Vstavljal je nova epiteta, in to je na nekaterih mestih pripeljalo do jičenja istorodnih stilnih sredstev: obujenka Dokler zvezd bo zlata čeda (23, 11): Zvezde pa se za oblakom Zvezde za oblak se bléde mojim skrivajo očem; mojim skrivajo očem; Tujki (29, 14): Prosim te, tujka ljubeznjiva, Lépa tujka preljubeznjioa! v mé ne vpiraj temnih oči, Temnih v nié ne vpiraj oči, Zadnji večer (108, 54—55): Cez to ravno polje Čez to ravno poljé ino čez travnike... čez mehke travnike... Jenkovih primer se Levstik ni dotikal, kolikor jih seveda ni samovoljno spreminjal. Npr.: Za slovo (31, 15): Kaj ti ljubezen moja če, Kaj ti ljubezen moja če, ki meni je igrača, ki meni je igrača, ki, ko pod nebesom ineglé, ki se, ko pred dežjem megle, po vetru se obrača. po vetru le obrača. obraz Ko je solnee vstalo (47, 22): Ti ko rosa zgineš, Z rožami ti zgineš. Naj bo! (81—82, 41—42): pa kakor dami porodnica Al kakor cvetica odpade, o solncu ob luč je danica. tak srce mi čute je mlade srcé je te čute zgubilo. i slasti izgubilo svoje; Jenkov pesniški izraz je nasploh bolj jedrnat, bolj ekonomično zgoščen kot izraz v Levstikovi redakciji »Pesmi«. Zlasti tam je šel Levstik v retoriko, kjer je samozvano dodal inetrični zgradbi verza po eno sto-pico. Če bi s tradicionalnimi termini označili Levstikovo podaljšanje metrične oblike verza, bi rekli, da je v Uvodu in Slovenski zgodovini spremenil štiristopni trohej v peterostopnega, v Hitri spremembi pa tri-stopni jamb v štiristopnega. Kako negativno je podaljšanje metrične zgradbe verza vplivalo na ekonomičnost in strnjenost besednega izraza, naj pokaže citat iz Slovenske zgodovine (65, 31): Bridka žalost me prešine, Bridka žalost srce mi zalije, ko se spomnim domovine, ko se spomnim svoje domačije, vsemu svetu nepoznane, vsemu svetu, vsem ljudem neznane od nikogar spoštovane. i nikjer nikomur spoštovane. Hkrati z metrično obliko je Levstik občutno spreminjal tudi ritem Jenkovih pesmi. Iz teli sprememb je razvidno, da je Jenkov ritem naraven, precej razgiban in vsebinsko funkcionalen, medtem ko si Levstik še zavestno prizadeva ukleniti živ jezik v mrtvo metrično shemo. Za primer vzemimo pesem Uvod. Na prvi pogled je očitno, da ritmotvorni dejavniki prve Jenkove kitice dopolnjujejo njeno izpovedno vsebino. Razburkanemu duševnemu razpoloženju, o katerem nam sporoča pesnik v prvi kitici, se namreč dobro prilega dinamičen, na me-trično shemo kaj malo vezani ritem besed. Poudariti kaže, da se tudi ritem v Levstikovi redakciji bistveno ne odmika od ritma te kitice v izvirni pesmi. Razloček obeh pesnikov v pojmovanju ritma in metra se nazorno pokaže v drugi kitici Uvoda. Čut se zlije mi v besede. — Preč so črne bolečine, strast občutkov divjih mine, jasen mir se v prsi vsede. V pesmi zlijein bridke misli svoje, lej i preč so črne bolečine, strast me čutov divjih zopet mine, prejšnji mir se vrne v srce moje! Kot vidimo, se hkrati z doživljanjem pesnika tudi ritem druge kitice polagoma umirja in končno umiri. Prva dva verza še učinkujeta kolikor toliko ritmično sproščeno, medtem ko se v zadnjih dveh pesnikova izpoved nasloni — utrujena od silnega poleta v prejšnjih stihih — spet v celoti na določeno strukturo metričnega obrazca. Prav v tej kitici pride do izraza razloček med Jenkovim in Levstikovim ritmom! Pri Jenku je ritem prvih dveh verzov nedvomno nekoliko bolj sproščen in manj navezan na metrično shemo kot pri Levstiku. Od osmih možnih naglasov jih je Simon Jenko realiziral šest, kar predstavlja 75 odstotkov. Levstik pa je shemo desetih metričnih naglasov izpolnil z devetimi stvarnimi besednimi akcenti in tako dosegel 90 odstotkov. Če Jenkov ritem v prvih dveh verzih označimo z izrazom »umirjen«, tega za ritem v Levstikovi redakciji pesmi ne moremo trditi, saj se ta že nevarno približuje togemu skandiranju. Celo v zadnjih dveh stihih kitice, kjer sta oba Jenko in Levstik — realizirala vse metrične naglase, učinkuje Jenkov ritem spričo krajše vrstice in drugačne narave besednega gradiva manj mehanično enakomerno kot Levstikov. Primerov, ko se je Levstik prilagodil metrični shemi tako, da je uresničil več metrično določenih akcentov v verzu kot Jenko, je več (prim, prvo kitico pesmi Po slovesu). Najdemo pa tudi primere, ko je Levstik korigiral Jenka v obratnem smislu, ko je postuvil naglas na metrično nenaglašeno mesto. obujenka Dokler zvezd bo zlata čeda (23, 11) zvesto meni oznanite, zvésto meni oznanite, al res bije še zamé? res li bije še za iné? Zanimivo je nadalje dejstvo, da je Levstik na nekaterih mestih odpravil enjambement, sredstvo, ki poživlja ritem v pesmi in ga dela bolj raznolikega. Hkrati je Levstik nadomeščal šibka ločila, zlasti vejico, ki je najpogostejša v čisti liriki, z močnejšo interpunkcijo (podpičjem, piko). Pomlad (7, 4): Poglej, obrni se okrog, Poglej, obrni se okrog, zelena gora. živ je log; zelena gora, živ je log; povsodi pomladanjski cvet povsod je pomladanjski cvet. vesoljni v svate vabi svet. ki vabi v svate mladi svet. Po noči (8, 5): Postelja postlana Postelja postlana; mene premaguje, sèn me premaguje, glava je zaspana. Glava je zaspana, srce pa mi čuje. al srce mi čuje. Na Jenkov ritem je vplival Levstik tudi s spremembo rim. Pogosto ima namreč glasovnost besed, zlasti barva vokalov pri rimah, ritmotvorno funkcijo. Enakovrstne, vendar različno vokalno obarvane rime v pesmih oblažujejo do neke mere monotonijo ritma. Če je torej Levstik vokalno poenotil istorodne rime v Jenkovi pesmi, je dosegel samo to, da je že tako nerazgibani, nesproščeni ritem postal pri njem še bolj enoličen, bolj mehanično tog. Slovo (H), 6); « Poglej jih goré, Ozri se v goro, čez nje gre moj pot. čez njô je moj pot, o daleč čez nje. o daleč čez njô, predaleč od tod. predaleč od toil. Omeniti kaže tudi nekatere redke, več ali manj utemeljene Levstikove popravke, ki jib Jenko ni upošteval v svoji zbirki pesmi. Levstik je npr. docela upravičeno korigiral premajhno konkretnost ali celo ne-realističnost, ki je nekajkrat prišla do izraza v Jenkovih opisih predmetne resničnosti in ki ni v skladu z naravo njegove lirike. Namesto folklorno splošnega »po belem svetu« je naš kritik z vso upravičenostjo vstavil v tekst bolj konkretno prislovno določilo kraja »v deželo našo«. Namen mojih pesmi (15, 7): Ko moje pesmi tiskane Ko moje pesmi tiskane po belem svetu bodo šle. v deželo našo bodo šle. Strogo je pazil Levstik na morebitne nedoslednosti v opisih zunanje resničnosti. Ni se npr. strinjal s tem, da bi pel Jenko, potem ko je v Sliki že predstavil zahod sonca in nastop noči, še o »sinjem oboku« neba, temveč je atribut »sinji« nadomestil z epitetoin »žarni«, ker je menil, da bolj ustreza resnični situaciji v naravi. Slika (88, 44): Tam na iztoku Tam na iztoku v sinjem oboku v žarnem oboku luna prikaže glavo; luna mi kaže glavo; Kakor Prešernu je Levstik zameril tudi Jenku, ker je prepogosto uporabljal apostrof. У svoji redakciji pesmi je zato skušal, čeprav ne vedno dosledno, odpraviti to gorenjsko dialektično posebnost. Včasih se mu je namera posrečila, ne da bi pri tem škodoval avtentičnosti pesmi. V Narodni je npr. izraz deklic'ca nadomestil z besedo dekliček. Prav tako neopazno je odpravil opuščaj v predzadnjem verzu obraza Zelen mah obrasta (49. 23). al so same sanje? ali so le sanje? Večje spremembe pa je izzvala odprava apostrofa v nekaterih drugih verzih. Zlasti v satirični pesmi Naš maček je očitno, da izraz »ljuba« nima tiste afektivne vsebine, ki je lastna poinanjševalnici »ljub'ca«. obraz Južen veter... (56. 27): koj vrabulja z vrabcem vrabka jame z vrabcem gnjezdo začne nôsit'. gnjezdo koj nositi. Naš maček (99, 49): Naš maček je ljub'co imèl, Naš maček je ljubo imèl, Poudarili je treba, da je Levstik nastopil tukaj izključno proti opuščaju, ne proti deminutivu, do katerega pač ni imel pomislekov. Saj je znano, da je pogosto dajal Jenkovim izrazom obliko pomanjševalnice (v pesmih Moja pesem, Zakaj me ne ljubiš?, Ves dan je pri oknu stala, Korak v življenje, Zimski večer). Levstik je bil nerazpoložen tudi do drugih gorenjskih narečnih značilnosti. Izraz mravljiše (Zida drobna mravlja) je popravil v mravljišče, plesavec (Pogreb) v plesalec, sabo (Mlada Mana) v »s saboj« itd. Kolikor je pri Jenku gorenjski narečni izraz predstavljal rimo, so bile korekture kajpak znatnejše: To se vpraša (36. 16): Sed puella quaestio est: Sed puella, dicas mi: Kdo je kriv, al ti al jest? Kdo je kriv, al jaz al ti? Prav tako Levstik ni trpel popačenih, iz nemščine prevzetih izrazov. V svoji redakciji Jenkovih pesmi se jih je zato izogibal, čeprav je po drugi strani uvajal nove besede, npr. »vrtar« namesto vrtnar v Knezovem zetu itd. Naš maček (99. 49): prišel je donui ves zaspan. povrnil doimi se zaspan; ko mežnar odzvonil je dan. ko zvon že oznanjal je dan. Če bi ob koncu sestavka povzeli bistvene tendence, ki se izražajo v Levstikovih popravkih Jenkovih »Pesmi«, bi morali reči: S svojimi številnimi korekturami je kritik posegel v vse sfere Jenkove pesniške umetnosti. Ze Jenkov način izražanja, njegov pesniški stil mu ni bil pogodu. Vendar Levstik s svojimi popravki ,ni težil za tem, da bi poenostavil preprosto, ljudskemu pesništvu sorodno besedno izražanje, temveč je stopnjeval razmeroma skromno metaforiko v pesmih svojega prijatelja, kar nedvomno preseneča. Druga kategorija Levstikovih popravkov zadeva zgradbo stavka v Jenkovih pesmih. Levstik je nekajkrat odpravil parataktične stavčne zveze in jih nadomestil z bolj zapletenimi konstrukcijami podredja. Pri tem je brez strahu uporabljal vzročne veznike, za katere je čista lirika posebno občutljiva. Tovrstni popravki so tako zadeli bistvo Jenkove poezije, njen karakter zvrsti, deformirali so Jenkov čisto lirski pesniški element. Prav tako dosledno kot v jezikovno izrazno plast je posegel Levstik v strukturo Jenkovih verzov. Levstik ni npr. samo nekajkrat kvantitativno spremenil metrične zgradbe Jenkove poezije, marveč je iz njegovih korektur razvidna težnja, da bi kar najbolj uklenil pesniški jezik svojega prijatelja v metrične sheme. Dušil je polet žive govorice in tako pokazal, da ni imel razvitega občutka za ritem, za funkcionalnost besednega ritma, ki je ena bistvenih izraznih komponent lirike. Razen popravkov, za katere Levstik ni imel opravičila, pa najdemo v njegovi redakciji Jenkovih »Pesmi« nekaj korektur, ki so delno razumljive. Gre za popravke tistih nedoslednosti, ki jih je zagrešil Jenko na račun realističnega oziroma stvarno konkretnega opisovanja pojavov, zlasti gre za preganjanje nekaterih gorenjskih narečnih posebnosti. Vendar je tudi te. samo delno opravičljive korekture opravil Levstik silno nerodno, tako da je hudo izmaličil tekst prizadetih pesmi. (Jlede na vse to ni čudno, če je Simon Jenko brezpogojno odklonil Levstikove korekture svojih pesmi. Zdele so se 11111 preveč indiskretne, preveč v bistvo segajoče, da bi jih kot tenkočutni lirik, kakršen je bil. lahko sprejel. Za močno predrugačeninii teksti v Levstikovi redakciji »Pesmi« ni več čutil samega sebe, temveč neko drugo pesniško osebnost. Skratka: Jenko je imel dovolj razlogov, da je vztrajal pri svojem zapisu pesmi, medtem ko moramo reči, da Levstikova reakcija na pesnikovo dosledno stališče ni bila ravno premišljena, trezna in upravičena. Prizadet v svojem egocentričnem čustvu je Levstik očital pesniku — tako kot že pred njim Luka Svetec — nemške pesniške vplive." Res je znal naš kritik tudi drugače, bolj vsestransko in objektivno pravilno soditi o Simonu Jenku,7 vendar to žal ne more spremeniti dejstva, da naš kritik o tedaj največjem živečem slovenskem liriku ni napisal v javnosti pozitivne besede. " Y sonetu Pesniku. Mladika 1868. 25. 1 V rokopisnem feljtonu iz leta 1865: Pisma. Spisal Valentin Kinraz. L pismo (Levstikovo Zbrano delo IV. 83—40). » S u m ni a г y Jenko's volume of poems Pesmi was before its appearance towards the end of 1864 gone through and corrected by the critic Fran Levstik. By his numerous corrections the critic touched all spheres of Jenko's poetic art. Jenko's way of expression, his poetic style, was the first thing he did not find to his liking. In his corrections, however. Levstik was not out to simplify the straightforward wording, closely akin to folk poetry, but lie heightened the comparatively moderate imagery in the poems of his friend — which is beyond doubt surprizing. The second category of Levstik's corrections is concerned with the sentence structure in Jenko's poems. In a few places Levstik removed the coordination in multiple sentences by making co-ordinated clauses subordinate. In doing this he showed no fear of the use of connectives introducing clauses of cause or reason, to which pure lyric verse is particularly sensitive. Corrections of this kind affected in this way the essence of Jenko's poetry, the character of its genre: they distorted Jenko's purely lyric element. As thoroughly as Levstik touched the level of linguistic expression he also touched the structure of Jenko's verses. Not only did he in quite a few places change the metrical structure of Jenko's poems but his corrections make apparent an overall tendency to press the poetic language of his friend as much as possible into metrical schemes. He was suppressing the flight of the spoken word and in doing this showed that he had not a developed sense of rhythm, of the functional load of the rhythm of words, which is among the essential components of the lyric expression. Besides the corrections for which Levstik had no excuse we find in his editorship of Jenko's Pesmi some corrections that are partly understandable. These are the corrections of the inconsistencies committed bv Jenko on account of (he realistic, or rather realistically concrete description of events or situations; Levstik was here particularly after certain particularities of the Gorenjsko dialect. Yet these, only partly justifiable, corrections were made in some places most akwardly as well and thus highly distorted the text of the poems concerned. In view of all tlies there can be 110 wonder that Simon Jenko unconditionally declined Levstik's corrections, lie found them too indiscreet, too much touching the essentials to be acceptable by the sensible lyric poet that Jenko was. Behind the strongly transformed texts in Levstik's editorship of Pesmi Jenko no longer felt his own self but rudier the personality of another poet. In short: Jenko had sufficient reasons to insist on his own wording of the poems whereas it must be said that Levstik's response to Jenko's consistent view was not particularly considered, sober, and justified. BESEDNI RED У S L O Y E N S K E M K N J I Z N E M JEZIK U* Eno zelo zanimivih poglavij sintakse je gotovo poglavje o besednem redu. Ker je tudi eno najtežjih, se ne čudimo, da v slovenščini, ki je sintaktično manj raziskana, še ni dognano. Posebno skromno je to vprašanje obdelano v naši tradicionalni Slovenski slovnici več avtorjev.1 Tu ne najdemo zbranih niti tistih pozitivnih izsledkov o slovenskem besednem redu, do katerih so slovenski jezikoslovci, npr. F.Metelko,2 M.Murko,3 S. Škrabec4 ali A. Breznik5 že prišli. Tako glede pravil o stavi besed v slovenskem knjižnem jeziku še danes upravičeno lahko rečemo z Breznikom: »[V besednem redu] so slovničarji še tako malo preiskali, da bi po njih pravilih ljudje še do danes ne mogli govoriti, ako bi jim Bog ne bil že prej vdihnil znanje govora. In že podana pravila, ki se oznanjajo po slovnicah, so tako plitva, da bi se ljudje naveličali govoriti, ako bi se ravnali po njih.«6 Tudi tu razprava ne bo zadnja.7 vse rešujoča beseda o besednem redu v slovenskem knjižnem jeziku: skušala pa bo na podlagi enotnega nazora rešiti glavna vprašanja in pri tem oteti pozabe vse tisto, kar je bilo o besednem redu pozitivnega povedanega že doslej. * * Teze te razprave so bile predložene slavistični javnosti v (šapirografira-nem) predavanju tujim slavistom na seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, avgusta 1966. 1 Prim. Bajec. Rupel. Kolarič: Slovenska slovnica 1964. 546—>49. 2 Lehrgebäude der Slowenischen Sprache im Königreich Illvrien und in den benachbarten Provinzen. Laibach 1825. str. 261—264. 3 Enklitike v slovenščini. Letopis Matice slovenske 1892. 71—86. 4 Cvetje z vertov sv. Frančišku XIV/1893, zvezek 4 in 5. 5 Besedni red v govoru, Dom in svet 1908. 222—230. 258—267. « DS 1908. 222. 7 Sam sebi sem o besednem redu pisal v svoji disertaciji Pripovedna dela F. S. Finžgarja (Ljubljana 1964) v poglavju o stilu (str. 209—266), v knjigi Slovenski jezik. Zagreb 1961. 50—54. in v radijskem pogovoru Stilska vrednost besednega reda. objavljenem \ knjigi Jezikovni pogovori, Ljubljana 1965. 176 do'181. Prim, še Slovenski knjižni jezik 2 (Maribor 1966). str. 72—73. Najprej nekaj splošnega o vrstah besednega reda in o kriterijih, ki odločajo o zaporedju posameznih besed in delov sporočila. Pri vrstah besednega reda je treba predvsem ločiti stilsko nevtralno od zaznamovane (markirane) stave (npr. lepo mesto — mesto lepo). Naši starejši slovničarji8 so to razliko dolgo upoštevali in ločili naravni in umetni besedni red.* Naravni jim je bil v veliki meri tisti, ki ga danes imenujemo stilsko nevtralnega, umetni predvsem tisti, ki zanj sedaj pravimo, da je stilsko zaznamovan.10 STILSKO NEVTRALNA STAVA Pri naravnem besednem redu ločimo stalno in prosto stavo. Stalno imamo npr. v zaporedju klitik ali atributa in njegove odnosnice, prosto pa v zaporedju stavčnih členov kot so predikat, subjekt, objekti in adverbiali. deloma tudi med koordiniranimi deli sporočila. Kriteriji za razvrstitev delov sporočila je pri stilsko nevtralni rabi v naravnem prostem besednem redu tako imenovana členitev po aktualnosti,11 v naravnem stalnem pa preprosto običaj v danem jeziku. Y umetnem besednem redu je glavni kriterij hotenje govorečega (pišočega), da na del svojega sporočila obrne prav posebno pozornost," le v poeziji odloča o njem tudi upoštevanje metrične sheme in rimanja.15 " Npr. Janežič (prini. deseto izdajo njegove slovnice str. 275 in 278). * Breznik je to delitev zavrnil in s tem napravil usodno napako. V svojo škodo obojega ne loči načelno niti Slovenska slovnica več avtorjev. Pač pa je že Breznik opozoril na deloma nepravilno pojmovanja umetnega besednega reda pri starejših slovenskih slovničarjih, saj so med drugim imeli za umetni besedni red vsako sosledje predikat — subjekt. 10 O tem je govoril — dobro — že Metelko. Janežič je prišteval sem tudi odnos adverbiale načina — predikat. kar je Breznik pravilno zavrnil (1)S 1908, 229). a Slovenska slovnica 1964 še vedno enako trdi (str. 54Я, točka 2). " Nastavke tako imenovane členitve po aktualnosti imamo že pri Metelku, ko piše. da je položaj predikatu pred subjektom »odvisen od namena govorečega (str. 261), in Škrabcu. ko meni: »Prej imenu jem, na kar prej, mislim.« (Cvetje XX/190H. z\.IO. str. c.) Utemeljil pa jo je A.Breznik v razpravi, citirani pri 5. 12 V tej zvezi beremo pri Janežiču, da umetni besedni red uporabljamo takrat, kedar hočemo na kak posamezen člen v stavku obrniti pozornost« (Janežič, 1911. 275). Danes bi dodali posebno pozornost. — S tem v zvezi je posebno poučen tudi položaj partikul. 13 Na metrični kriterij je opozoril že Škrabec: Pesniki, 'narodni kakor učeni, so postavljali enklitike tako vsled metrične potrebe. (Cvetje XIV/1895, zv. 5, str. b.) PROSTA STAVA Najprej načelno o členitvi po aktualnosti, ki je glavni kriterij te stave. Pri členitvi po aktualnosti ločimo — kot znano — tako imenovano izhodišče ali predmet stavka — jaz ga imenujem poved," kadar gre za del sporočila, ki se končuje s kadenco ali antikadenco — in njegovo jedro. Npr.: Tone spi. — Zunaj je deževalo. — Rekel je, da pride. Med izhodiščem in jedrom povedi je pogosto še prehodni del:15 Tone je prinesel kruha. Ta ima je prinesel nekakšno kopulativno vlogo. \ mnogih jezikili je zaporedje izhodiščnega, prehodnega in jedrnega dela stavka takšno, kot smo ga nakazali v stavku Tone je prinesel kruha. tj. najprej je na vrsti izhodišče, sledi prehod, na koncu povedi (ali dela povedi) pa je jedro. (Prvemu ortotoničnemu stavčnemu členu izhodišča sledi še klitični niz, a o tem pozneje.) Tudi za slovenski knjižni jezik (in sploh za slovenščino) velja io. vendar le v nevtralni stilski stavi. Za potrditev navajam mesto iz Trdine, ki ga je uporabljal že R rezil ik: Bil je imeniten grof. Ta grof je šel o Gorjance na loo. Velika družba prijateljev in lovcev ga je spremila. Grof ugleda medveda in skoči za njim. Medved šine v goščavo, grof za njim. Medveda izmanjka in grof vidi. da se nahaja v neznanem kraju, po katerem še nikoli ni hodil." Jedra teb stavkov po vrsti so: (imeniten) grof. (v Gorjance) na lov. medveda, za njim. goščavo, za njim, izmanjka. vidi, neznanem (kraju), še nikoli, vsa za izhodiščem. V dveh primerih, ij. v stavku Velika družba prijateljev in lovcev ga je spremila in po katerem še nikoli ni hodil, pa je jedro sporočila premaknjeno od konca stavka proti njegovemu začetku (jedri sta: velika družba prijateljev in lovcev ter še nikoli). Jedro sporočila stoji na začetku stavka v slovenskem knjižnem jeziku v povednih stavkih lahko le tedaj, če so taki deli sporočila posebej poudarjeni.17 Za u Prim. Slovenski književni jezik I. Maribor 1965. str. 6". V tem smislu je razumeti Breznikovo (Sieversovo) trditev, ki jo prevzema tudi naša Slovenska slovnica (1964. 546). da je stavek le po obliki samostojna celota, po vsebini pa — pogosto, bi rekel v nasprotju s Slov. slov. 1964 — ne. 15 Razmejitev izhodišča, prehoda in jedra zasluži za slovenski jezik posebno razpravo. " Citirano po Breznikovi razpravi v DS 1908. 17 Breznik ni ločil posebne poudarjenosti od položajne tehtnosti stavčnega jedra na koncu dela sporočila. stavek Velika družba prijateljev in lovcev ga je spremila lahko mirno trdimo, da njegovemu jedru ne pritiče noben poseben pomen, zato je taka stava stilski spodrsljaj. Breznik je stavo v tem stavku tudi res grajal.18 Pač pa je inverzija stavčnega jedra še nikoli tu primerna, ker z njo čisto naravno poudarjam nekaj izjemnega. Grafično pregledno je vse to mogoče prikazati tako: 0 (= Nekoč) Bil je imeniten grof. Ta grof je šel v Gorjance na lov. 0 + ga (0 = 1 ja) Spremila ga je velika družba pri jateljev in lovcev. Grof ugleda medveda, in 0 (= grof) skoči za njim. Medved šine л • goščavo, grof 0 (= glagol premikanja) za njim. Medveda z m a n j k a in grof vidi, da se nahaja v neznanem kraju, po k a t e r e m ni hodil še nikoli. grof vidi da se (—on, tj. grof) nahaja v neznanem kraju, po katerem ni hodil še nikoli. Pri vprašalnih stavkih z interogativnim pronominom ali adverbom na začetku, tip Koga si srečal? ali Kam greš?, pa jedro stavka stoji praviloma na začetku stavka ali povedi. Seveda pa je tudi tu s poudarjanjem mogoče prenesti jedro drugam. Plim. v naslednjih stavkih: Kaj veš o odkritju Amerike? — Kaj več o odkritju Amerike (ne Avstra-Hjc). V svoji knjižici o izgovoru slovenskega knjižnega jezika1*11 sem glede intenzitetnega razmerja stavčnega jedra do ostalega dela stavka poudaril, da se stavčno jedro na koncu stavka intenzitefno ne odlikuje s kakšno izrazitostjo (kakor je mislil Breznik). Svojo težo nasproti npr. izhodišču dobiva s samim položajem na koncu stavka. (Enako je s stuvč-nim jedrom na začetku stavka pri vprašalnih stavkih omenjenega tipa.) 18 DS 1908. '"» Slovenski jezik, Zagreb 1961. To svoje mnenje vzdržujem še danes.19 Močneje naglašen — jaz uporabljam za to izraz poudarjen20 (prim, tudi češ. razliko med prizouk = naglas — duraz = poudarek) — je samo beseda pod emfatičnim naglasom. Print.: Koga si srečal o mestu? — Koga si srečal v mestu?. Tako: stavčno jedro pride v stilsko nevtralni stavi na konec (pri vprašalnib stavkih omenjenega tipa |tj. pri dopolnjevalnih vprašanjih] na začetek) stavka ali povedi, izhodišče pa je pred njim (za njim pri vprašalnib). To je prvo in glavno pravilo besednega reda v slovenskem knjižnem jeziku.21 * Pri členitvi po aktualnosti dobro vidimo, da so različno razporejene ne besede, temveč deli stavka, tako imenovani stavčni členi. Preden si lahko natančneje odgovorimo na vprašanje, kako si — seveda v okviru aktualne členitve — slede posamezni stavčni členi, se moramo na kratko zaustaviti ob vprašanju stavčnih členov samih. Po mojem11 je sintaktična slika najbolj razvitega slovenskega stavka naslednja (manj razvitemu manjka lahko eden ali več stavčnih členov): S - P O A Ponazori naj nam jo stavek Andrej je d potoku ujel ščuko. Л stavku imamo v najboljšem primeru samo te četvere stavčne člene: subjekt in 10 Tega niti Škrabec ni ločil, ko je v citirani kritiki Breznikove razprave o besednem redu (Cvetje XXV/1Po vsem tem se bo nauk o odvisnosti besednega reda od pričakovanega ali nepričakovanega stavčnega povdarka menda težko dal vzderžati« (str. d). Pobijal pa je Breznika s tem. da sam (namreč Škrabec) ni ločil posebne poudarjenosti. to je stilsko zaznamovane, od navadne. 20 Prim. Skj I. str. 142. 21 Prim, podobno pri F. Danešu, Intonace a veta ve spisovnč češtinč in sploh v praški lingvistični šoli. 22 Skj I. 68—72. Tradicionalni Slovenski slovnici so enakovredni stavčni deli objekt, adverbiale in atribut (311—516). Popolnoma zgrešeno pa je njeno pojmovanje, da je kongruenčni atribut koordinativen (str. 313): »Priredili samo-stulniški prilastek se v sklonu ujema z ustreznim samostalnikom«, kar se na-naša na primere kot »sinko potepinko«; ali: »Priredili prilastki stoje redno pred svojim imenom« (str. 348). kar se nanaša na primere tipa »neumito okno« ali »z ilovnatim prahom«. povedek je samo po eden," objektov in adverbialov pa laliko tudi po več. Atribut je zmeraj samo del kakega stavčnega člena, ali bolje: je natančnejša določitev jedra stavčnega člena. Prim.: Naš Andrej je o potoku, ki teče za vasjo, ujel ščuko roparico. Za predikatni atribut24 primerjaj: Ves truden je berač prispel do vasi. Da so stavčni členi ali njih deli laliko tudi celi stavki, kažejo primeri kot: Rekel je, da ne pride. — Kdor laže, ta krade. — ...o potoku. ki teče za vasjo...25 Večinoma so stavčni členi le odvisni stavki, laliko pa tudi neodvisni:26 Ne hodi po tisti poti, je nevarno. Tu imamo seveda razpor med formalno in pomensko neodvisnostjo. Mimogrede naj opozorim, da so v stavčni strukturi poleg četverih stavčnih členov vrinjeni še tujki, tj. besede, ki izdajajo pripovedoval-čevo stališče do vsebine sporočila ali njegovega dela, prim. npr. Andrej je baje ujel ribo, ali: To res ni lepo, in tako imenovani nepravi stavčni členi, kot so medmeti, zvalniki ipd.: Kam greš, Janez? — Hej, kam greš?, ter na koncu vrivki: Moj prijatelj — tudi jaz ga imam — se je odpeljal na morje. Proučevalec besednega reda mora namreč odgovoriti tudi na vprašanje, na katerem mestu v stavku se pojavljajo taki deli sporočila. * Po tem ekskurzu se vrnimo k normalni tipični zgradbi stavka in se vprašajmo, v kakšnem odnosu so si glede zaporedja v govorni verigi posamezni stavčni členi; ali ima kateri prednost pred drugim, npr. subjekt pred predikafom, adverbiale pred objektom ipd. 23 Slovenska slovnica govori o stavkih z več osebkovinii besedami (str. 310), ko gre za priredno zloženi osebek. Morda bi po češkem zgledu (prim. В. Havrä-nek-A. Jedlička: Češka inluvnice, I960, str. 299) res bilo dobro govoriti tudi o priredno zloženem povedku; o njem, in ne o stavčnem priredju, bi po mojem govorili takrat, kadar je ves drug del stavka enak, le glagolov v osebni obliki je več, npr.: Janez se je trudil in pol i t ves dan. Ali: Naše rože so vse uvele in sulic. 24 Iz slovenske slovnične tradicije ga je, neupravičeno,«iztisnil sam Anton Breznik. Za moje stališče glej Skj I, str. 70. 25 Slovenska slovnica se glede tega izraža nerodno in nejasno; prim. npr. str. 325 o osebkovem odvisniku. To nerodno izražanje sem kritiziral v oceni izdaje iz 19% (Filologija 2/1961, 288). 26 Na možnosti te vrste je mislil že Škrabec, ko je opozarjal na izpuščeni veznik л zvezah tipa »Ne hodi po tisti poti, je nevarno«. V Slovenski slovnici je razmerje med prirednimi in podrednimi eiiakovrstniiiii odnosi docela neizdelano. Za stavčne člene v okviru obeli glavnih delov stavka (tj. izhodišča in jedra) lahko rečemo s Škrabcem, da pride prej na vrsto tisti, katerega pomenska vsebina nam je prej na misli. Odgovoriti pa si moramo na vprašanje: Kateri pa nam je prej na misli? Odgovor: prej imamo na misli znano kot neznano, med znanim pa tisto, kar je bolj znano. S tega stališča lahko razumemo zaporedje v naslednjih stavčnih dvojicah: Naša Marjeta pojde jutri na izlet — Jutri pojde naša Marjeta na izlet, Naša industrija se je po osvoboditvi močno razmahnila — Po osvoboditvi se je naša industrija močno razmahnila, Večerno nebo so bili zagrnili črni oblaki -— Črni oblaki so bili zagrnili večerno nebo,27 loan je padel, ker ni imel pravilne drže — Ker ni imel pravilne drže, je loan padel. Ali pa je vendar mogoče reči, da pride dativni objekt pred akuza-tivnega (genitivnega) ali adverbiale načina (v trdilnih stavkih) pred predikat?28 — Pri stavi klitik res velja, da stoji dativni objekt pred akuzativnim: Poslal sem mu ga.29 Sicer rečemo tudi: Dala sem težakom kruha in oina (plačilo). V takih primerih morata biti dativ. in akuzativ. objekt drug ob drugem. Če nista, stoji lahko tudi akuzativni (genitivni) objekt pred dativom: Kruha in oina sem dala težakom, mleka pa otrokom. Tudi prislovno določilo načina stoji lahko pred povedkom ali za njim. Primerom, kot jih navaja slovnica za svojo trditev, da »prislovno določilo načina stoji v trdilnem stavku redno pred glagolom«,30 npr. Fant je moral trdo delati ipd., lahko dodamo nasprotne primere iz kateregakoli našega pisatelja, npr. iz Cankarja: Mirno teče govorica našim starim (pisateljem); tako mi je, kadar jih poslušam, kakor da bi mi šumeli od daleč notranjski gozdovi. Šele zdaj, od tujih zvokov pokvarjen, sem opazil, kako bogat je njih jezik. To bogastvo izvira iz slovenskega mišljenja in čustvovanja, ne iz Pleteršnika. Rodila se jim je beseda tako naravno, kakor jo izgovori jezik v prijetni družbi. In pripovedovali so tako naravno: izobraženi ljudje, ki so mnogo doživeli in mnogo izkusili in ki jim je Hog bil dal lepo govorico. 27 Stritar, po DS 1908. 28 Glej št. 10. 20 Metelko, & 97, str. 265. 30 Str. 34«. 17 Slavistična revija 257 [...] 2e Jurčič sam, dasi komaj mlajši, ne stoji oeč tako krepko z obema nogama na slovenski grudi.31 Pripomniti moram, da je tu na videz pravilo potrjujoče Mirno teče invertirano, saj bi bilo običajno takole: Našim starim teče govorica mirno. Pri Tako mi je drugačna stava ni mogoča zaradi klitik. Adverbiale načina za predikatom v trdilnem stavku torej ni nikakršna posebnost. Navedimo še primer, dva iz Cankarja: Kakor je o »Verskih bajkah« očito, da je Trdina natanko spoštoval ustno izročilo, tako in še bolj očitno je, da mu je bila o »Bajkah in povestih«, tradicija narodova le snov, ki jo je porabil in obdelal po svoje.32 Ali: V spisih nobenega slovenskega pisatelja ni toliko »narodove dušet kakor v spisih Trdinovih in prav zato jih bo užival z vso slastjo in jih bo razumel do dna šele človek, ki že nekoliko boleha za nacionalnim skepiicizmom,33 Torej je tudi položaj adverbiala modi odvisen od splošne zakonitosti o sosledju izhodišča in jedra povedi. Adverbiale modi pa res stoji večinoma — tokrat moram tudi jaz ta izraz uporabiti — pred predikatom, če je napravljen iz adjektivne besede. (Vsi primeri iz Slovenske slovnice so taki.)34 Drugo so primeri kot hudo skop človek, kjer je prislov hudo v stilsko nevtralni stavi res zmeraj pred odnosnico (ta je v našem primeru skop), torej del atributa." Prislov v takih primerih stopenjsko modificira pridevnik, kakor ga podobno modificirajo formanti za komparacijo: star — starejši — bolj star, in elacijo: prestar. * S tem je obdelana tako imenovana prosta stava v okviru sintagma-tikc. Kako pa so razvrščeni deli sporočila, ki so si v koordinativnein odnosu? Popolnoma poljubno (irelevantno) je zaporedje koordiniranih elementov pri enumeraciji. Tako npr. kdo res lahko naroča v trgovini, naj mu dajo soli, čokolade, 3 kose mila, žvečilni gumi, liter olja, ščetko za zobe in sirupa za podgane. Vendar se že tu uveljavlja inneniotehnika ali pa logična sovisnost stvari, tako da lahko pričakujemo, da se bodo 31 CID X, 04. 32 Ib., str. 1 П. 33 Ib., str. 114. 34 Str. VW. 35 Gl. Skj I, str. TO. zvrstila najprej jedila, nato pa sredstva za higieno ljudi in stanovanja (ali narobe). — F. Milčinski je dosezal stilske efekte z zmešanim redom sporočanja koordiniranih elementov povedi. Sorazmerno velika svoboda v razvrstitvi koordiniranih elementov je tudi pri stavčni kopulativni paralaksi, toda samo pri tisti podvrsti, ki podaja stvari (stanja, dejanja itd.), ki koeksistirajo. Prim. npr. naslednje štiri verze iz Murna: 1, 2 Jezero molči. Na tihem, daljnem svodu ščip samotni bledi mi gori, 3 in kipe pod njim pogorja in slemena, 4 in megla vrh njih svetla leži.36 Smer opisa gre od spodaj (jezero) navzgor (nebesni svod) in se nato vrača navzdol (gore). Torej tudi tu, posebno pri umetnikih, opažamo neki logični (ali asociativni) red; pogosto se elementi kopulativne para-takse razvrščajo po načelu klitnaksa ali antiklimaksa. Poljubna razvrstitev moti, razen če pisatelj — in to v novejšem času vedno bolj — noče prav s tem ponazoriti absurdnost, slučajnost, nepovezanost dogajanj. Prav poučno je primerjati nekaj »naštevanj« iz Župančiča: Veter gre, orje in rije po jezeru mračnem, moti in meša po nebu temačnem, zganja megle in oblake na ples. Plane v les. stresa hraste, vije bore, vzburi šum od gore do gore. pa ga vrtinci z zemlje do nebes.37 Smer opisa je spet od spodaj (jezero) navzgor (nebo temačno) v prvih štirih vrsticah, in nato še enkrat (les — gore — nebo). Ali iz Prebujenja 2. in 3. kitica: Tam krožijo sonca in merijo čas, večno mirna, brezobzirna noč in dan teko preko nas. Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo, škodimo, hasnimo, 36 Slovenska književnost I (dalje SK 1), 1961. 254. Murn. 37 Ib., 382, Vihar. v kupe medu in otrova si lijemo, prostor vesoljni z željami prepletamo, večnost v trenutek begoten ugnetamo, z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo, vriskamo, jočemo — hočemo, hočemo.38 Pri večno mirna — brezobzirna gre za klitnaks. Y drugi kitici je vodoravna (vrstična) razpostava prirednih elementov večinoma opozicionalna (npr. sijemo — gasnemo, medu — otrova), prav tako na sintagmatičnem področju (večnost — trenutek). Vertikalno se prvine razvrščajo nekako od človeka v vesolje in od tant nazaj k človeku. Že pri stavkih kopulativne paralakse, med katere elementi je odnos zaporedja (sukcesivnosti), pa te »svobode« besednega reda ni: kar je bilo (se je zgodilo) prej, mora biti tudi prej povedano, seveda, če informacije ne podajamo z adverbialnimi izrazi in časi. Prim.: t Oj zemlja širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last; 2 zdaj ozka kletka me zaklepa, ko ujel sem se v nesrečno past.3' Če hočem spremeniti zaporedje elementov: Ozka kletka me zaklepa, prej ti vsa si bila moja last. Sicer pa je to že bolj primer za adverzativno paratakso. Tudi disjunktivna parataksa nima svojih členov zmeraj razporejenih poljubno (za »poljubno« razporeditev primerjaj: Prosi ali zahtevaj, uspeh je vedno enak), kjer pa je tudi že upoštevano normalnejše zaporedje po načelu od lažjega (lepšega) k težjemu (manj prijetnem«). V disjunktivnih parataktičnih zvezah z velelnikom je v prvem delu sploh omenjena bolj ugodna možnost izbire kot v drugem: Ali delaj doma ali pa pojdi v svet.*" I)a je pri disjunktivnem priredju člene mogoče razvrstiti po načelu klimaksa, je jasno. V vseh drugih vrstah paratakse je zaporedje soodnosnih delov docela obvezno, tj. npr. stavek, ki izraža nasprotje ali vzrok ali posledico ali 38 Ib., 360. 3B Ib., str. 177, Gregorčič: Ujetega ptiča tožba. 40 Slovenska slovnica 1%4. 321. časovno kasnejše dejanje, mora stati za svojim partnerjem, nikoli pred njim. Prim, najprej kopulativno paratakso, kjer druga kitica podaja kasnejše dejanje: 1 Mračno so šli dnevi. 2 Pa je vesna prišla, pa so pela dekleta, mračnejši od noči, zvečer, Talijanke na travi; molčali so spevi, o gneča deklet, kakor cveta do cveta kot slap leden molči. nagibanje v gaja goščavi.41 Primer za adverzativno paratakso: 1 Mir, ah, lega na zemljo, 2 meni ni ga moč dobiti, ni mogoče potopiti duše v spanje mi sladko.42 1 Molči ves svet pod meglo, 1 Tam zunaj je sneg i jezero molči, in burja nezvanka, 2 gosak samo tam včasih. 2 a tebe. nevgnanka, obupno zakriči.43 le radost in smeli.44 V prvi kitici je opozitivni del po prvem, v drugih dveh pa po drugem verzu, kot kažejo pripisane številke. In primer za vzročno paratakso: 1 Odprite okna, odprite duri, 2 mimo jezdi vitez sveti Jurij.45 Dvignite glave, zakaj približalo se je vaše odrešenje.40 Itd. Nepravi stavčni členi stoje lahko na začetku ali koncu stavka (stavčncga člena), na katerega se nanašajo, lahko pa tudi v sredi. Primerjaj npr. za medmet: 41 SK I, 384, Zupančič: Mesečina. 42 Ib., 251, Murn: Ko dobrave se mrače. 43 II)., Mum: V mraku. 44 Ib., 258, Kette: Tum zunaj je sneg. 45 11)., str. 240, Murn: Pomladanska romanca. 40 Slovenska slovnica. O j, ti dekle, dekle moje, Prelepa vaša hiša, oj. pojdi, pojdi za menoj, prelep je res vaš dvor kakor veter z drobno travo in lepa miza bela mi, jaz igral bi se s teboj!47 nad njo sv. Izidor.48 Ali za zvalnik: O Damijan, Damijan, Meni ni tudi nič kaj lahko, ne bodi vendar preveč bolan. pa da bi skoro mi že bilo! Pošljem rajši ti vinca pit, Takrat potrkam. Damijan, ti na zid, da potolažim soseda te skozi zid. takrat bom mandelnov in življenja sit.49 STALNA STAVA Pri stalni stavi je treba najprej obdelati tipično sintagmatično zgradbo stavčnega člena ali njegovega dela, tj. kje se in v kakšnem zaporedju razvrste določila jedra stavčnega člena. Vzemimo kar primer: Otroci niso srečni. Razvajeni otroci niso srečni. Zelo razvajeni otroci niso srečni. Naši zelo razvajeni otroci niso srečni. Ti naši zelo razvajeni otroci niso srečni. Vsi ti naši zelo razvajeni otroci niso srečni. Že vsi ti naši zelo razvajeni otroci niso srečni. Že vsi ti naši zelo razvajeni otroci nove (lobe niso srečni. Že vsi ti naši zelo razvajeni otroci nove dobe. ki se je začela po vojni, niso srečni. Iz primerov se vidi, da so kongruenčni pridevniški elementi atributa pred svojo odnosnico (pred jedrom stavčnega člena ali pred jedrom njegovega dela: vsi ti naši razvajeni (otroci).™ Za odnosnico pa so samostilniški prilastki: (otroci) nove dobe, in izraženi z oziralnim odvisnikom: (dobe), ki se je začela po vojni. Primerov je mogoče našteti poljubno tudi za kongruentni samostalnišii atribut: sinko 47 SK L 252, Murn: Pesem. 48 Ib., 2*54. Murn: Kmečka pesem. 40 Ib., 258, Murn: Balada. 60 Pozna že Metelko (str. 262), ne ve pa, da je sin božji ipd. stilsko zaznamovana stava. Opozarja na zapostavljeni atribut v primerih kot Živino imate res lepo, kar je mogoče pojmovati kot prcdikatni atribut. debelinko, kraDa Dimka, kovač stiskač. —Neposredno pred pridevniško sestavino atributa stoje njegovi kvantitativni determinanti, ki so ob predikatu adverbiali (prim, zelo razvajeni = zelo je razvadil). Taki determinanti so še: popolnoma, preveč, bolj, bolj kot kdajkoli, nikjer, kot nikjer itd. To spominja na predponski »kvantifikator« tipa pre-(prelep). — Če bi razvajeni zamenjali z vajeni, bi temu laliko dodali dopolnilo, postaviti pa bi ga morali pred njegovo odnosnico (že vsi ti naši vsega dobrega vajeni otroci). Pristavčno zaporedje pa je: že osi ti naši otroci, vajeni osega dobrega. Seveda stilistično tako zelo razviti stavčni členi niso nikaka odlika. To je preokorno. Zato stilistika navadno priporoča postaviti ali del takega prilastka ali pa tudi celega za odnosnico, torej: že vsi ti naši otroci, vajeni vsega dobrega. Toda to zdravilo v našem primeru odpove, ker za jedrom stavčnega člena (za odnosnico) že imamo del atributa (namreč nove dobe oziroma nove dobe, ki se je začela . ..). (Torej bi bilo treba najti drugo rešitev, ki pa se ne tiče vprašanja besednega reda.) Sicer pa si res velja zapomniti načelo, da atribut z natančnejšimi deter-minacijanii — posebno še, če bi se sicer na začetku nakopičilo več predlogov, postavljamo za odnosnico.51 Namesto v za tiste čase zelo zanimivem članku torej v članku, za tiste čase zelo zanimivem... Kadar je v sintagmatično zloženem atributu več pridevnikov, stoji kvalitativni pred diferencialnem, npr. dober beli kruh, nov mešalni stroj, lepa ljudska skupščina, majhne gozdne živali, pokvarjen kravji sir, ubogo slovensko ljudstvo, hladno jesensko jutro, trudne popoldanske ure. Posebno zanimivi so v tem pogledu primeri tipa slovensko ubogo ljudstvo, ki kažejo, da je tudi kvalitativni pridevnik lahko razločevalni atribut. Tu imamo primer, da je prvotni pojem ubogo ljudstvo natančneje določen še s kakim pridevnikom, ta pa se postavlja pred prvotno dvodelno poimenovanje (v našem primeru pred ubogo ljudstvo). Glede adjektivnili pronominov je tipično stalno zaporedje iz našega primera, torej vsi ti naši otroci. — Pred odnosnico se nahaja tudi po-sesivni genitiv osebnega zaimka, npr. njega oče — kot njegov oče, čeprav bi tak genitiv sainostalniške besede »moral« stati za odnosnico (hči polkovnika X.). 51 Splošno znano. Kongruenčni adjektivni atribut stoji v stilsko nevtralni stavi v nekaterih primerili vendarle za svojo odnosnico. Mislim na primere kot Aleksander Makedonski ali Dušan Veliki in na moderne domače ženske priimke tipa Vida Tomšičeva, M ar ja Boršnikova ipd. Mislim vendarle, da se tip Vida Tomšičeva doživlja kot rahel stilem, v smislu literarnosti ali meščanskosti.52 Splošno znana je stalna stava pri kvantitativnih izrazih; odnosnica je za števniškim atributom: trije ljudje, sedem ljudi, pri sedmih škratih, petero čutov, s peterimi čuti, mnogo ljudi (prim, mnogi ljudje). Glavni števnik stoji pred množilnim (dve dvojni žganji). Tudi izrazi kot »množica ljudi« se dajo na videz tretirati enako, vendar na podlagi enakovrednega »ljudska množicat vidimo, da je odnosnica množica. Prim, še sklonljivost odnosnice: množica ljudi, množice ljudi itd. * J^ f^Oj I udi pri klitikalijP je treba odgovoriti na dve vprašanji: Kako si slede druga drugi. npr. glagolske sem itd., bom itd., bi pronominalnim (me, mi, me), potem pa, na katerem mestu v stavku se sploh lahko zvrstijo. Glede prvega je treba reči, da so glagolske sedanjiške klitike jired zaimenskimi: sem se, sva te, ste ga, so jo, sva jima, le je (3. os. sg.) je za njimi: me je, te je, naju je, jima je ipd. Tudi bi je vedno pred pro-nominalno klitiko: bi me, bi ji, bi vama itd. Zato pa je bom itd. vedno za pronominalno klitiko: ga bom, mu bom, mu ga bom itd. Prikazano tabelarno: Dal sem (si, smo, ste, so, sva, sta, sta; bi) ga. Dal ga je (boni, boš, bo, bomo, boste, bodo, bova, bosta, bosta). Primerjaj še tipično bi ga bil dal in naj bi ga dal, naj bi bil dal, kar kaže, da se naj postavlja zmeraj na začetek take klitične vrste, bil pa (kot klitika seveda) na njen konec. Zaporedje bi naj namesto naj bi je narečno. 51 Tomšičeva Vida je navadim npelotivna atrilniciju. 5n Te stvori je dobro zastavil že Metelko, sedaj so v Slovenski slovnici 19(>4 navedeni samo primeri, brez vsakršne razlage (str. 349). Manjkajo primeri z bi, naj bi. Refleksivni se (in si) se postavlja med glagolsko in pronominalno klitiko: Hotel sem se ga otresti, Hotel bi se ga otresti — Dal sem si ga prinesti, Dal bi si ga prinesti, Dal bi si ga bil prinesti. V klitični verigi stoji, kot smo že videli, dativni objekt vedno pred akuzativnim: daj mu ga, si jim jih privoščil? Klitike so tudi vezniki in predlogi. V stilsko nevtralni stavi stoje konjunkcije vedno pred odnosnico. Tudi vezniki stoje na začetku odnos-nega dela sporočila, tj. ga uvajajo. Primera za oboje: Stal je pred poslopjem. — Vse je izblebetal. ker se je bal. O posebnostih pri vezniku pa in da in o nekaterih tistih, ki so po izvoru prislovi, bo govor kasneje. * V stilsko nevtralni stavi imajo klitike svojo stalno mesto v okviru stavka, katerega del so. — Kako je s temi stvarmi? Že Škrabec je odgovoril na to vprašanje takole: »Smemo reči, da je v naši slovenščini sploh dobro ohranjen stari red, ki pravi, da stoje enklitike na drugem mestu v stavku.«54 Že prej je isto povedal tudi M. Murko: »Enklitike stoje v slovenščini takoj po prvi naglašeni besedi v stavku.«55 In je navajal: Nič se ne boj, Vse jej je bilo novo, Res je naša literatura malo dete v zibeli. Da je Murku bila »prva naglašena beseda v stavku« stavčni člen z ortotonično besedo, nam dokazuje naslednja njegova trditev: »Enklitike ne smejo ločiti pridevnikov od samostalnikov, isto tako ne besed, katere so po pomenu tesno zvezane.50 Primeri: Njune pesmi so si podobne, Nič novega bi ne vedel, Tudi to se je zgodilo. V zloženem stavku stojijo klitike takoj za vezniškimi besedami, kot je ugotovil že M. Murko!57 preprosti primeri so npr.: Rekel sem mu, da se bo stvar slabo končala. — Kakor si si postlal, tako boš ležal. Ne vem, ali me razumeš. 54 Cvetje XI V/1895, zv. 4, str. b. 55 LMS 1892, 75. 58 Ib., str. 74. — Slovenska slovnica 1964 se izraža neprimerno, ko glede tega trdi, da stoje enklitike »za prvim pojmom v stavku« (str. 348). Čisto sodobno zveni Skrahčevo pravilo, da stoji klitika za »mnogobesednim prvim členom stavka« (Cvetje XIV/1895, zv. 4, str. c; členom podčrtal J. T.). 57 Zametoval je po srbohrvaščini prevzeto stavo >,Kam greš?' vprašal jo je Janez.t Dobro je vedel, da je te vrste stava slovenska le v primerih, ko se hoče poudariti kak stavčni člen; navaja: Ker bojim se namesto ker se bojim (st,r. 75). Tako še: Da bi pa kdo ne mislil, da črevljev nima, nosil je je z bekovo trto prevezane črez rame. I udi za vprašaiiiiuii partikulami takoj stoje klitike: Ali si videl, kako se je pognal v boj? Mar ne veš, da se to ne sme? Starinski li pa stopi za klitiko: Si jih li videl. Pri mar je to prav tako mogoče: Si jih mar videl? Kadar je odvisni stavek pred glavnim, se glavni začenja s klitiko:5' Čeprav sem vse vedel, mu marsičesa nisem mogel povedati. I o se razume iz pravila, da se klitika postavlja za prvim stavčnim členom, ta pa je tu izražen z odvisnikom. Гако razlagamo tudi stavo klitike po premem govoru, kjer je dobesedni navedek (premi govor) samo objekt spremnega stavka: »Takoj pojdi domov,« mi je rekel. Isto velja za na videz izjemo >Ah, kaj bi!< je zamahnil z roko, kjer je glagol dicendi izpuščen. V vseh teh primerih je 19. stoletje močno blodilo s svojem »slo van jen ju«. I oliko večja je zasluga p. Ladislava, Škrabca in Murka, ki so se borili proti temu zlu. Klitike pa stoje v slovenščini lahko tudi na absolutnem začetku stavka (povedi). 2e Murko je navajal primere kot Se kralj Matjaž oženil je." Škrabec je s tem v zvezi pisal,60 da sme stati klitika na absolutnem začetku le tedaj, če je ortotonični prvi stavčni člen, kateremu klitika po pravilu sledi (ali kot je bilo omenjeno, tudi vprašalna partikula ali vez-niška beseda) izpuščen. Primere je navajal take: Le hitro pojdi, je daleč (za: I k e r I je). — Ptičar pravi: Aha! se je že vjela (za [senica] .se je že). — Te zebe? (za [Ali] te ...) — »Ne sme pa po pravici stati enklitika na prvem mestu,« je pisal Škrabec," »kjer ni spred nič izpuščenega, ali bi se vsaj ne bilo imelo nič izpustiti.« S tega stališča je v nasprotju z M. Murkom grajal primere kot Se kralj Matjaž oženil je. Je znala obljubit, je znala odreči, in celo začetki pripovedovanj tipa Bil je imeniten grof mu niso bili po godu. Stare primere Je bil рак en judovski mož v gradi Suza je razlagal z vplivom grških in latinskih svetopisemskih originalov. Primerov, kjer o takem vplivu ni mogoče govoriti, pa vzročno ni raziskoval. — Tip IUI je imeniten grof se po mojem da razložiti z ortotoničnostjo pomožnika v takih primerih. Je znala obljubit pa si lahko razlagamo kot Urška je znala obljubit, torej, da je tu izpuščen osebek. Drugi taki primeri so stilsko označeni, kot bomo še videli. * ** Registrirano že pri Škrabcu. s» I,MS 189C. S4. 00 Cvetje XIV/1895, zv.4. str. d. " 11)., ZV. str. 1). Poudarne partikule stoje pred stavčnim členom ali njega delom, na katerega se nanašajo: Zdaj si pa le izberi, Si vendar prišel, Že hodi tako, da ni za nikamor. Posebno moram povedati, da nisem bil tam. Prav skakal je od veselja, Tudi delal je samo, kar se mu je ljubilo. Ko bi vsaj molčal. 1-е (samo) ti si prišel. Že včeraj sem ti rekel to. Posebno oče te mora biti vesel, Prav tega nam je še manjkalo, Tudi Tone je bil na izletu, Vsaj besedico bi lahko spregovoril. * Če je sintaginatična enota pretrgana z vokativoni ali interjekcijo ali z vrinjenim stavkom za prvini stavčnim členom, stoji klitika šele za takim vrivkom. Murko:" Človeka, ptica, se mi boj. — Drug konj, se ve, bi te brcnil. Iz Gregorčiča'3 navajam: Postrigli, oh. so mi peruti. Vendar v takili primerih tudi položaj takoj za prvim stavčnim členom (torej: Drugi konj bi te, seve, brcnil) ni slabši. 2e Metelko" je opozoril na stalno stavo osebka in predmeta, če sta oblikovno enaka in se nahajata — bi dostavili — v samostojnem sporo-čilu-stavku. Metelko navaja npr. Bolezen enega dne močno telo premaga. Prim, še: Matere imajo rade hčere, Tele gleda žrebe ipd. * Stalno besedno stavo predvidevajo tudi nekatere figure. Opozorim nuj le na hiuzcin, loda to spada v stilsko zaznamovano stavo. POSEBNI! ZANIMIVOSTI Ze M. Murko je opazil, da besedili red lahko odloča tudi o pomenu posameznih besed, lako je za ali navajal"5 stavka: Ali ni je še prineslo Ali je še ni prineslo. Prvi je trdilen, drugi nikalen, pravi. k.ot se vidi, " !.. c.. str. 81. 1,3 SK I. 177, Gregorčič: Ujetega ptiču tožba. » " L.C., str. 261. " L.C., str. 75. je ali v prvem adverzativna konjunkcija, v drugem pa interogativna partikula. Naj bo dodano še nekaj takih zanimivih primerov. V slovenskem knjižnem jeziku so relativni pronomeni sicer formalno različni od interogativnih in indefinitnih, imamo pa vendarle enega, ki ni, namreč kateri. Pri tem se pojavlja vprašanje, kako se ločita interogativna in relativna funkcija te besede, saj se v obeli primerih pro-nomen nahaja takoj na začetku: Kateri hoče iti peš na grad? — Kateri hoče iti peš na grad, naj se javi. Razlika je podana s stavčno intonacijo. У vprašalnem stavku je jedro povedi kateri, pri relativnem pa očitno ne. — Seveda pa je tudi tu tako, da se oziralni zaimki rabijo samo v odvisnih stavkih, vprašalni pa v glavnih in odvisnih. In ko smo že zadeli na redundanco, pripomnimo še, da je formalna zaznamovanost relativnih pronominov (prim, kdor — kdo) docela redundantna. Sicer je pa znano, da je v precejšnjem delu slovenskih narečij sploh ni.66 Od besednega reda je odvisen tudi pomen besede sicer. Kot veznik kavzalne paratakse se rabi vedno na začetku drugega neodvisnega elementa paratakse: Poberi se, sicer se ti utegne še kaj pripetiti."'' Če pa sicer lahko prestavim na kako drugo mesto v stavku, je to izraz konce-diranja: To je sicer lepo. je pa zame predrago. In na začetku samostojnega stavka ima sicer še drugačen pomen: Sicer me pa to nič ne briga. (V nemščini so ti pomeni po vrsti: sonst, zwar, übrigens.) Takšnih primerov, kot je sicer, imamo pri nepravih (tj. adverbialnih) veznikih tudi sicer še več. Omenil bi samo še zakaj, ki je najprej adverb vzroka (Zakaj si danes tako oesel?). v prirednem odnosu do dejanja, ki mu podaja razlog, pa se spremeni v vozniško sredstvo: Vesel sem, zakaj (=ker) po dolgih letih sem prejel pismo od mladostnega prijatelja. (Tu klitika ne more slediti besedi zakaj, kakor sicer mora slediti prav tako kavzalnemu, toda hipotaktičnemu ker.) Adverzativna konjunkcija pa se v slovenščini lahko postavlja tudi za prvim stavčnim členom stavka, ki je v vsebinskem nasprotju s prvim: Vsi so prišli na sestanek, Tone pa je ostal doma. Nmsprotje tega je: Mimo mene si šla, pa te nisem spoznal. Od veznikov kavzalne paratakse je tak (prislovni) namreč: Stari Planjavec ni bil ne doma ne o cerkvi varen, metalo ga je namreč božje. " Prim, razliko med interogativnim in indefinitnim kdo: Kdo je pred vrati? — Je kdo pred vrati?. 1,7 Po Slovenski slovnici. STILSKO ZAZNAMOVANA STAVA Do stilsko zaznamovane stave besed pridemo tako, da spremenimo stilsko nezaznainovano. Najtipičnejša stilsko zaznamovana stava je, če je pri povednih in podobnih stavkih jedro povedi pred njenim izhodiščem (ali za njim pri določeni vrsti vprašalnih stavkov). Že na začetku smo iz strnjenega besedila navajali Trdinov stavek Velika družba prijateljev in looceo ga je spremila. Iz otroškega govora poznam inverzivne primere kot Oče kje je? Breznik ni mislil na stilsko zaznamovanost ko je naslednje Stritarjevo besedilo popravljal tako. kot kaže njegov drugi zapis: Črni oblaki so bili zagrnili večerno nebo. Kakor čreda gladnih volkov je tulil veter okoli voglov. Živina je tulila po hlevih in zver se je plašno skrivala ... Večerno nebo so bili zagrnili črni oblaki. Veter je tulil okoli voglov kakor čreda gladnih volkov. Po hlevih je tulila živina in plašno se je skrivala zver .. ,68 Prim, še iz Milčinskega:*8 V kapelici [...J je visel zvon iz čistega srebra, rahlo ga je kraljična zazibala in zvon je zapel. Pel je zvon in razlegal se mu je čisti glas po dvoranah in vežah, po trgu in cestah. Ali: Obup a val je Zlatolas. puščavnik pa ga je z blago besedo poslal naprej.''0 Tu je posebno zanimiv »odvečni« zvon, ki pa ravno zato povzroča stilsko zaznamovanost. Stilsko zaznamovana stava pa je mogoča tudi v okviru sintagmatično zloženega stavčnega člena. Splošno znani so primeri kongruenčnega adjektivnega atributa za odnosnico in substantivnega (kongruenčnega ali nekongruenčnega) pred njo, kakor nam ga ponazarja en sam verz iz Prešernove pesmi: Dni mojih lepši polovica kmalo, mladosti leta! kmalo ste minule (za normalno, lepši polovica mojih dni, leta mladosti).''1 Takih inverzij je v pesmih nekaterih umetnostnih obdobij, npr. romantike, vse polno, v drugih jih je manj ali sploh ne. Tudi takšne inverzije pritegujejo stavčnemu členu, v katerem se nahajajo, posebno pozornost in so še danes prav običajne." « Cit. po DS 1908. "» Tolovaj Mataj. MK I%"5. str. 98. 70 II)., str. 101. 71 SK I. 57. 75 S tem v zvezi opozarjam na nenatančno pojmovanje invertiranega kongruenčnega adjektivnega atributa \ Slovenski slovnici 1964. str. >48: Priredili Posebej velja opozoriti še na primere, ko so zaradi poudarjanja premeščene celo klitike. Že Murko je navajal primere s klitiko na »nepravem« (po teoriji) mestu, kot npr.: Tam Turkom je napijala za Tam je napijala73 Turkom. Tu je klitika prišla za drugi stavčni člen zato. ker se je zaradi poudarjanja vrinil prednjo tisti, ki bi bil sicer za klitiko. — Škrabec je navajal primere, v katerih so klitike same poudarjene in na absolutnem začetku stavka (sporočila): So pa eni mej vami. ki ne verujejo. (Tako so pisali že protestanti, vendar so tu ni klitika.) V stilsko zaznamovani stavi je klitiko mogoče postaviti celo med prilastek in odnosnico, tj. med dele sintagmatično zloženega stavčnega člena. Škrabec je, upoštevajoč hrvaške primere kot Moj se brat /.eni, sicer trdil,75 da je slovensko edino Moj brat se ženi (Hrabri Jurišič se je hrabro boril), toda ko bi bil naletel na primere, kakršne sem izpisal iz Milčinskega, tega gotovo ne bi bil storil. (Enako je mogoče vriniti sploh predikat.) Print.: Kraljica je bila lepa kakor mlado jutro, velela mu je sesti na svojo desno stran in še ga je vjirašala. kake ji prinaša novice/' — Devet je hodil dni. hodil jih je deset in še sledu ni našel svojega kraljestva."— Pastir reče: tVrh hruške moram, drugih nimam želja.«19 — »Ostani pri meni,«, mu je prigovarjala, >za prvega mi boš služabnika in svetovalcaZ«7' Tak primer je Škrabec lahko bral že pri Murku:80 Na starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele. Zanimivi so tudi primeri, ko je zamenjano zaporedje koordiniranih delov povedi, kot npr. pri Prešernu: Z Avrelijem Droli se več mu prilastki [npr. rimski prestol] stoje redno pred svojim imenom. Pomni. Drugačna stava je slogovna posebnost, ki v današnji prozi skorajda ni več v rabi, kvečjemu v zelo privzdignjenem govoru, največkrat pri svojilnem zaimku: Nebeško lepi njen obrazek. |...l« Splošno znano je npr., da so pridevniški prilastki za odnosnico tudi v kletvinah (strela gromska. hudič prekleti) in sploh v emocionalno determinirauih izjavah (npr. baba prekanjena ti) tudi v navadnem občevalnem jeziku, torej zakaj ne tudi v prozi. Tudi v poeziji take inverzije niso samo okras, temveč imajo lahko tudi svojo prvotno funkcijo posebnega poudarjanja (prim, pri Prešernu: Po cerkvah tvojih hodil sem. Ljubljana. SK I. 64. sonet ]e od veselga časa teklo leto). i 73 I., е.. 73. 74 Cvetje 1805. zv.5, str. c. 75 lh.. zv.4. str. b. 78 Tolovaj Mataj, 09. 77 Ib.. str. 101. 78 11).. str. 115. 78 lh., str. 125. 1,0 !.. c., str. 74, po Prešernu. o bran ne stavi," kar ima vrednost Droh in A vreli j... — Stilska razgibanost koordinativnega odnosa se doseza še tako, da se med koordina-tivne dele vrine sintagmatični element: Kraljevska milost, dajte, da grem prej uro ali dve na šetnjo in poliaj, da mi slast pride in mik za tolikšno gostijoZ«82 Tudi veznik da je mogoče zapostaviti. Naša pravopisna tradicija odsvetuje primere kot ne vem, kje da je bil83 (objektni stavek, uveden z vprašalnim zaimkom ali prislovom). Primeri kot kako da noče priti se razlagajo z elipso: kako je to, da noče priti. Tip lovec da je bil pri tem ranjen si razlagam z izpuščenim glagolom dicendi (lovec, pravijo, da je ...). * lake so glavne značilnosti in zakonitosti slovenskega besednega reda. Objektivnost razodetib spoznanj je mogoče preizkusiti ob naslednjem Prešernovem sonetu, ki ima v drugem zapisu navadno stavo. Vrli sonca sije soucov cela čeda po neba svitlili potiti razkropljena: od sonca, ljubga svojga, zapušena jih zemlja celo noč z veseljem gleda: ko se zlati oblakov truma bleda, nazaj pripelje zarja ga rumena, tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena de vanje ne obrne več pogleda. Kar zvezd nebo, deklet ima Ljubljana; rad ogledujem vas cvetečolične ljubljanske, ljubeznive gospodične! Л1 dragi taka moč je čezme dana, tie pričo nje sem slep za vse device, zamaknjen v mil obraz srca kraljice. Vrh sonca sije cela čeda soneov, razkropljena po svitlili potih neba: zapuščena od sonca, svojga ljubga, jih gleda zemlja z veseljem celo noč: ko se zlati bleda truma oblakov, ga rumena zarja pripelje nazaj, je vsa zemlja v ljubezni tako zgubljena, de vanje ne obrne več pogleda. Ljubljana ima deklet, kar nebo zvezd; rad vas ogledujem cvetečolične, ljubeznive ljubljanske gospodične! Al čezme je dana dragi taka moč, de sem pričo nje slep za vse device, zamaknjen v mil obraz kraljice srca. 81 SK 1, str. 78, Prešeren: Krst pri Savici, Uvod. 82 Tolovaj Mutaj, str. 115. 83 SP 1962, str. 175. S u m m a r v The author first of all calls the reader's attention to the fact that the problem of word order in Slovene language is comparatively little examined and he makes a link between this fact and a small number of studie« in Slovene syntax that have been written by now. He also calls the reader's attention to the fact that in Slovenska slovnica (The Slovene Grammar), written by four authors (A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel. J. Šolar), there are not even collected the positive results that have been achieved by the scientist studivng the word order in Slovene so far. namely, by F. Metelko, M. Murko, S. Škrabec and A. Breznik. Short definitions of kinds of word order are given next (stylistically neutral and marked, and with neutral the two subdivisions, namely, free and compulsory) and criteria that are decisive for the position of words and parts of speech: they arc divided according to their actuality (actual division of the sentence or contextual organisation of utterance), cliticness, special stress (= poudarek). * There follows a detailed analysis of the stylistically neutral word order. 1. The main criterion of the free word order is the division according to the contextual organisation of utterance. (It was introduced in Slovene linguistics by A.Breznik in 1908.) There are the starting point (theme) and nucleus (rheme) of the utterance (e.g. Marjeta pojde n a izlet). The nucleus is after the starting point (Marjeta), as long as the examples of the type: Kam greš? are not in question: there the nucleus is at the beginning. Between the starting point and the nucleus there can hi a transition (pojde). 2. In the described framework of contextual organisation of utterance it is not the words that are ordered, but parts of speech, i. e. subject, predicate, adverbial and object. As the notion about parts of speech are diverse the author explains his views concerning this problem: The scheme of the most develloped sentence includes at most 4 parts of the sentence (subject = S. predicate = P, objects = O, adverbials = A). The scheme is then the following: S P О A (The trends of syntactic influences are marked with arrows (congruence and rection]). An attribute is just a part of a part of speech, e.g.: SA P О Andrej je v potoku ujel ščuko Naš Andrej ] je v potoku, ki teče za vasjo | vesel ujel J ščuko ropar i со, П-ГГ) 5. Parts of speech in the starting point and in the nucleus follow with regard to the principle: from known (better known) to unknown. The adverbials of manner also follow this rule, as Breznik had alredy established, but in Slovenska Slovnica the old. wrong opinion is still stated. 4. The succession of coordinated elements of message is dealt with the type oče in mati — mati in oče: vidim, a nočem. A greater irrelevance of sequence of coordinated elements is established only with "non-qualified" enumeration and in copulative parataxis with coexistent elements. In other cases the succession is regulated; as in the copulative parataxis with successive elements and in adversative, causal and consecutive parataxis, partly also in disjunctive parataxis. With the free succession of the elements of parataxis there is special attention paid to the principle of distribution in the sense of climax or anticlimax. 5. There is also discussed the position of the interjections and vocatives. 6. In the chapter dealing with compulsory order first of all a typical complex syntagmatic structure of parts of speech is discussed (že vsi ti naši zelo razvajeni [var. vsega dobrega vajeni] otroci nove dobe. ki se je začela po drugi svetovni vojni). The nucleus of the part of speech (otroci) is preceeded by an adjectival congruent part of the attribute, together with the adverbial (zelo) and the objective (vsega dobrega) determinants, after the nucleus there is the substantival part of the attribute. 7. The compulsory succession of various adjectival words is also stated (pronouns, adjectives, numerals). 8. A typical succession of clitics is: sem. si... and bi stand before a pronominal clitic, je and bom after pronominal clitic, the one in dative case stands before the accusative (genitive) one. Reflexive clitics (se. si) stand between the verbal and pronominal clitic. Propositions stand before the led part of a message, conjunctions before the part to which they refer (rare exceptions are namreč, pa). <). A clitic or group of clitics stand after the first part of speech that has an orthotonc word (Nič se ne boj! — Kako se imenujem, me vprašaš?), after conjunction (Kriči, ker se boji), after the interrogative ali (Ne vem. ali m e razumeš). — At the absolute beginning of an indenpendct clause the clitic can stand if the first part of speech (either conjunction or = ali) is not present because of an ellypsis (Le hitro pojdi, je daleč). 10. The particles stand before that part of speech or part of it upon which they refer to. 11. If the first part of speech is followed by an insertion the clitic stands after or before it (Drug konj. se ve, bi te brcnil — Drug konj bi te, se ve, brcnil). IH Slavistična revija 12. Whenever the forms for nominative case and accusative case are not morphologically differentiated there is also in Slovene laguage the compulsory succession subject — object (Matere imajo rade hčere), that, of course, in a message that is not influenced by the context. * Stylistically marked word order. The most typical form of the stylistically marked word order is seen in the transfer of the nucleus of the utterance to an untypical position. Inversions in the frame of a syntagmatic composed part of speech are another characteristic form. There is specially stressed the transfer of the clitic to an untypical position. In the final part of the study several uncommon examples are discussed, and the study is concluded with sonnet by Prešeren written in a stylistically neutral word order too. OCENE — ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO NOVA DELA ČEŠKEGA STRUKTURALIZMA V Pragi je izšel zbornik razprav pod naslovom Struktura a smysl literâr-nîlio dila.1 Knjiga je posvečena petinsedemdesetletnici Jana Mukafovskega in prinaša dvanajst razprav izpod peres vidnejših predstavnikov sodobne češke literarne vede, estetike in kritike. Poglavitni razlog, ki je ob jubileju pomembnega imena češke in svetovne literarne znanosti združil celo vrsto strokovnjakov k skupnemu dejanju, ni samo praznik, temveč vrsta delovnih prizadevanj. Prizadevanj, ki bi jih lahko popisali nekako takole: prodreti v globlje jedro češkega strukturalizma v območju estetike, poetike in literarne zgodovine; prikazati razvojno pot, izvirne lastnosti in mesto te smeri ob sočasnih tokovih svetovne vede o literaturi; in naposled, dokazati potrebo, da njena spoznanja in metode vključimo v sodobno, tudi marksistično literarno znanost. Pri vsem tem pa zbornik ne taji še neke intimne, vendar docela utemeljene želje: uveljaviti pravilno in pravično vrednotenje ogromnega dela, ki ga je opravil Jan Mukarovsky. Kot ta nagib meri predvsem na domačo polpreteklost, tako hoče nova beseda o Mukarovskem spregovoriti tudi tujemu svetu. Slednja želja je več kot razumljiva. Češka strukturalistična poetika namreč svojega dosedanjega prodora v svet še zdaleč ne more primerjati s prodorom, kakršnega je dosegla praška lingvistična šola strukturalistov. čeprav sta obe področji imeli in imata vrsto skupnih delovnih in teoretičnih žarišč. V uvodu se pisci odrekajo manifestativnim in programskim namenom. Vendar je programska nota te knjige neutajljiva in najbrž neizogibna. Meri zoper poenostavljeno povojno »marksistično« kritiko strukturalizma, to se pravi zoper oženje strukturalizma v zloglasni »formalizem«, in pa zoper splošno zmedo, ki je ob ocenjevanju te smeri nastala na prelomu 40-ili in 50-ih let ter trajala še skozi skoraj celo desetletje. Odpor strukturalizma se je dolgo omejeval le na obrambo posameznih raziskovalnih postopkov in stvarnih delovnih dognanj, medtem ko je globlje osnove svojega početja puščal ob strani. Z letom 1958. pa se je na področju češke filozofije začel resen, studiozen boj za novo vrednotenje in globlje spoznavanje strukturalistične smeri, še več, za njeno notranjo spojitev z marksizmom (J. Zumr, K. Chvatik). Dogajanju v bližnji preteklosti se pričujoče delo seveda ni moglo in ne hotelo izogniti. Zavzelo je načelno, programsko iu polemično stališče v prid strukturalizmu in Mukarov-skemu. To stališče je nastajalo še v toliko napetem ozračju, da je ohranilo nekaj sledov apologetike, ki je neposredna ali pa zagrnjena s filozofskim slovarjem časa. Vendar je večji del moči usmerjen že v umirjeno znanstveno raziskavo strukturalizma, predvsem razvoja te smeri od začetka "50-ih let naprej, ali pa k nadaljnjemu praktično raziskovalnemu uporabljanju in razvijanju njene metodologije ob pojavih novejše književnosti. Tako stanje stvari je zborniku narekovalo delitev na dve polovici. V prvem delu najdemo izrazito teoretične 1 Struktura a smysl literârniho dila, red. Milan Jankovič, Zdenčk Pešat, Felix Vodička, izd. Ceskoslovensky spisovatel, Praha 1966. is* 275 prispevke, ki so posvečeni predvsem Mukarovskemu, v drugem delu pa študije z raziskovalno aplikacijo metodoloških pobud, ki izhajajo iz strukturalizma. Pričujoče knjige, še posebej njenega teoretičnega dela, skoraj ni mogoče docela odtrgati od hkratne reprezentativne izdaje razprav Jana Mukarovskega, ki so pod naslovom Studie z estetikiy prav tako izšle ob avtorjevem jubileju.2 Obe izdaji znanega dela Kapitoly z češke poetiki/ (1941, 1948). ki sta predstavili literarnoteoretični del njegovega obsežnega opusa, sta zdaj dobili bistveno dopolnitev v izbranih razpravah s področja estetike. Njihovo predmetno izhodišče ne zajema samo poezije, temveč seže vse do arhitekture in filma. Izdaja prinaša tudi celo vrsto doslej neznanih, neobjavljenih ali težko dostopnih študij, tako da daje znatno razširjeno in zanesljivejšo osnovo za proučevanje ter nadaljnje razvijanje češkega strukturalizma na področju estetike. Urednik izbora in pisec sklepne razprave Estetika Jana Mukarooskčho je Kvetoslav Chvatik, uvod Tvurči proces v dite Mukarooskélio pa je napisal Felix Vodička. Zbornika se torej dopolnjujeta in pomenita smotrno, k skupnemu namenu naravnano početje. Tu se bom omejil na prikaz prvega dela. Prizadeven poskus filozofskega vključevanja strukturalizma v marksizem pomeni uvodna razprava, ki jo je za knjigo Struktura in smisel literarnega dela napisal Robert Kaliooda: Dialektika strukturalismu a dialektika estetiki/. Starejše pogoje za nastanek obravnavane smeri najde avtor že v češkem herbar-tizmu 19. stoletja, ki je nastopil kot nasprotje heglovski metafizični estetiki. Hkrati opozori na dejstvo, da je največji češki filozof 19. stoletja Augustin Smetana že poskusil s sintezo hegeljanstva in herbartizma. Novo, moderno varianto sinteze med »vsebinsko« in »formalistično« estetiko pa po njegovem pomeni češki strukturalizem, kot ga je od začetnega formalizma - ob delnem vplivu ruskega formalizma — postopoma razvil Mukarovsky. Od tega izhodišča usmeri Kalivoda svojo glavno pozornost na tista mesta v obsežnem delu Mukarovskega, ki kažejo preseganje starega nasprotja med »vsebinsko« in »formalistično« estetiko. Seveda se pokaže, da je bilo to preraščanje nenehoma zvesto osnovnemu načelu, da je estetsko objektivni »materialni artefakt« prvotno določujoča kategorija leposlovne umetnosti, ki pa na poseben način potegne vase (na novo raven) tudi tako imenovane »mimoestetske« sestavine dela (psihološke, socialne, idejne, politične itd.). Dosedanji marksistični kritiki očita, da prav zaradi svoje »prežetosti s heglovskim duhom« ni bila sposobna odkriti tega globoko heglov-skega smisla estetskega formalizma«. Drugo težišče razprave meri k temu. da prikaže Mukarovskega kol pripadnika »noetične in nasprotnika programske estetike, to se pravi nasprotnika tistih sodb o umetnosti, ki izhajajo iz »večnih estetskih idealov ali norm in z zadnjimi posledicami pomenijo estetski »terorizem« nad literaturo. Pisec študije upa. da je dozorel čas. ko bi tudi kulturno življenje lahko sprejelo intelektualne vrednote, ki jih je ustvarila znanost češkega strukturalizma. Čeprav zahtevno vprašanje antinomije med »vsebinskimi in formalističnimi« načeli estetike — kljub vsem avtorjevim zmožnostim dialektičnega usklajevanja — ostaja ponekod še vedno odprto, njegova razprava nazorno odkriva »estetski sistem«, ki stoji za strukturalno poetiko in opozarja na najbolj tvorno mesto tega sistema. Kolikor priteguje analogije Iz. 19. stoletja, ne bi bilo odveč, če bi upošteval, da so že mladoheglovci prestopili meje vsebinske? 2 Jan Mukarovsky. Studie z estetikv. Praha 1966. izd. Odeon. estetike, pa tudi herbartizem je svoje, strukturalno načelo »razmerij v formi« ponekod začel polniti z »vsebino«. Kočtoslao Choatik se v študiji Mukafooského estetika a moderni umčni loti problema z druge strani. Nastanek strukturalizma postavlja v tesno odvisnost od sočasne češke moderne umetnosti, pri čemer poudarja predvsem njegovo zvezo s tako imenovano »levo avantgardo«. Našteva celo vrsto pojavov, ki so v tedanji umetnosti bistveno spremenili podobo sveta, človeka in izraznih sredstev (z jezikom vred). Zgradba in funkcija »avtonomnih struktur« se je povzpela nad človeka in pesnik se že dolgo več ni počutil na prestolu osebno suverenega romantičnega preroka. Tako sklepa, da je »češki estetski strukturalizem s svojo osnovno metodološko inspiracijo zvesti odraz (ali refleks) realnih, objektivnih strukturnih sprememb moderne kulture in moderne umetnosti«. Toda v nasprotju z ruskim formalizmom, ki je začel svojo pot z obravnavo sodobne literature (ob njej se je tudi inspiriral, npr. ob futurizmu), se je Mukarovsky najprej ukvarjal s pesniki 19. stoletja (J.Neruda, S. Čech. J.Vrchlicky; Mach i je v drugi izdaji Kapitalov posvetil célo III.knjigo). Češki strukturalizem se sploh ni omejeval na moderno umetnost, posegel je celo v staročeško literaturo, v husitsko obdobje, v barok itd. Mukarovsky sam tudi ni bil glasnik nobene avantgardne skupine ali časopisa. Vendar so bili njegovi znanstveni posegi v sodobno književnost in druge umetnosti (kot Šaldini) pomembni, pa naj je šlo za nastop zoper starokopitno jezikovno politiko »brusačev« ali za interpretacijo novih literarnih pojavov, kakršne je prinašala Nezvalova, Vančurina in Čap-kova umetnost. Moderni pesniški jezik in novo književnost je prikazoval z izjemnim razumevanjem in z znanstveno prodornostjo, ne da bi pri tem prezrl kritična mesta, predvsem postopno oddaljevanje literature od ljudi. Chvatik odkriva gibljivost in nenehno odprtost njegovih pogledov, ki so se od začetnega formalizma (raziskav verza) in preko strukturalizma razvijali k vse večji pozornosti do odnosov med pesništvom in resničnostjo, med literaturo in družbo. V zgodnjem povojnem času je nato Mukarovsky (od prvega zborovanja pisateljev leta 1946) nastopal kot strogi kritik poenostavljenega realizma, tistega, ki naj bi bil resničnost spreminjal v tolažbo in lepo laž. Chvatikova študija ima še bolj vidno aktualno ost kot prejšnja. Njena najbolj opazna vrednost pa je v tem, da preprečljivo opozarja na dejavno prisotnost strukturalizma v živem, tako rekoč dnevnem kulturnem življenju. Z dejstvi samimi zavrača možnost, da bi v češkem strukturalizmu smeli iskati zgolj akademsko formalistično poetiko. Tretja razprava Ceskoslooenskij strukturalismus a zaliranični kontext, ki jo je prispeval Jiri T.eoij, zariše mesto češkega strukturalizma ob sočasni zahodni, še posebej anglosaški in deloma francoski literarni vedi. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je razprava tehtno mednarodno dejanje. Levy z izrednim obvladanjem predmeta opozarja na stičišča in na razlike obeh osrednjih svetovnih tokov novejše literarne vede. ki sta vsak s svoje strani nastala kot odpor do obeh predhodnih tokov — pozitivizma in tako imenovane »duhovne zgodovine«. En tok, in sicer slovanski, teče od ruskega formalizma in najde svoje nove vrhove v poljskem ter češkem strukturalizmu. Drugi, zahodni tok, pa izhaja od cambriške šole in najde svojo višjo raven v ameriški »novi kritiki« (»new criticism«). Obe smeri sta oprti na racionalistično metodologijo, obe sta prispeli v območje semiologije, saj gledata na literarno delo kot na sistem znakov in na literarni proces kot na proces sporočanja. Prav tako je na obeli straneh literarna estetika prišla pod metodološki vpliv lingvistike. predvsem semantike in njenih zelo različnih teorij. Oba tokova sta rasla v glavnem drug mimo drugega — tu morda avtor nekoliko poenostavlja — in šele z zahodnimi prevodi nekaterih temeljnih del ruske formalistične šole prihajata do globljih stikov ter s tem do nekih možnosti, da v svet prodre tudi češka struktura-listična šola. Iz takega položaja izhaja Jih' Levy, ko opozarja na celo vrsto tistih lastnosti češkega strukturalizma, ki s svojo izredno razvito dialektiko in s svojim posebnim smislom za konkretno pomenijo ali bi utegnile pomeniti bistveno dopolnitev, obogatitev pa tudi kritiko sodobne zahodne literarne vede. Za obravnavo si izbere vrsto ključnih teoretičnih vprašanj, samih takih, kjer se sodobni pogledi najbolj razhajajo: pozitivistično načelo kavzalitete ali strukturalistično načelo funkcije; razlike med jezikom sporočanja in umetniškim jezikom; semantične teorije o »poimenovalnem aktu*; dialektika strukture kot individualnega leposlovnega dela in kot eksplikativnega modela; struktura ko-»kod« ali »semantična gesta? ali »osnovni pomenotvorni princip«; razmerja med strukturo in podstrukturami literarnega dela; strukturalistično vrednotenje: razmerje tradicije in novega v literarnem delu itd. Ob teh vprašanjih navaja stališča vodilnih evropskih in ameriških teoretikov, obnje pa postavlja dognanja češkega strukturalizma, predvsem Mukarovskega. ki so marsikje segla znatno dlje in globlje. Pri tem opravilu Levy ni samo opazovalec. Za naš ožji svet bi utegnila biti najbolj opazna primerjava med češko strukturalistično šolo. ki s svojo dialektiko odpira vrata tudi v literarno zgodovino, in s stanjem na zahodu, kjer so mostovi med eno in drugo metodologijo zvečine podprti. Skratka. Levy je izsilil kratko, toda bistveno in kritično vzporejanje spoznavnih konic današnje zahodne in vzhodne (oziroma češke) semiološke literarne znanosti. Tega vzporejanja ni napravil s polemičnim ali propagandnim namenom, temveč s tisto znanstveno resnobo, vnemo in globino, ki je ni mogoče prezreti in ki neizprosno zahteva upoštevanje. V njegovem pisanju čutimo tehtno željo po zbližanju in dopolnjevanju literarne znanosti obeh svetov.2» Ko prebiramo pričujočo študijo, je treba seveda razumeti, da jo je pisal strokovnjak, ki je z vso svojo raziskovalno bitjo znotraj zelo doslednega »strukturalnega mišljenja«. Nikjer ne prestopa niti noče prestopiti kroga, ki mu ga je začrtalo osebno prepričanje. Zato pušča ob strani tisti del vede. ki svoja iskanja opravlja zunaj strukturalistične smeri. Z iskrenim obžalovanjem moramo pripisati, da je temu mlademu in velikemu upu — pa ne več samo upu — češke literarne vede pred kratkim smrt strla pero. Strukturalistična smer je svojo pot začela z obravnavami literarnega jezika (predvsem zvočnega ustroja stihov) in nato preko mnogih popisov »stilu kot sistema postopkov« širila svoje področje raziskav in metod, vendarle v splošnem bolj ob pesništvu kot ob drugih literarnih zvrsteh. Lubomir Dolezel je s knjigo O stilu moderne češke proze (Ибо) očitneje prestopil k prpučevanju pripovedništva, kar ga je privedlo k potrebi po nadaljnjem dograjevanju raziskovalnega mehanizma. Zbornik prinaša njegovo razpravo Perspektioy strukturalni ana-lyzy literàrniho (lila. ki pomeni načrtno dopolnitev strukturalističncga metodološkega sistemu, in sicer dopolnitev tistih prijemov, ki žele zaobseči tudi »nad-jezikovne« sestavine literarnega dela, to se pravi njegovo vsebino«. Proza je 2» Prim, še razpravo: Jiri Levy, K metodologické sitiiaci a p raco vn ili. vysledkûm zâpndnî literarni ved v, v knjigi Zâpadni literarni veda a estetika, Praha 1966, str. 9—47. namreč še bolj neizprosno postavila vprašanje, kako vključiti v obravnavo še »vsebino« in kako preseči tradicionalno nasprotje med njo in »obliko«. Doležela je vprašanje privedlo toliko daleč, da se je odločil razviti celotni »sistem literarne strukture« in na osnovi tega tudi celotno metodologijo pristopov k literarnemu delu, in sicer k proznemu delu. Njegov »stratifikacijski model literarne strukture«, to se pravi prerez slojev, upošteva tri »ravnine« ali »plane« leposlovnega dela: »izraz« — »pomeni — »dsebinat. Med ravninami (in njihovimi sestavinami) se odloči za odvisnostim in hierarhična razmerja, pri čemer pa se pomudi ob »vsebini« kot ob nečem, kar je prav tako treba vključiti v strukturalno raziskavo. Vendar pri tem zavrne tako obravnavo vsebine, ki bi izhajala s sociološkega ali psihološkega vidika, torej s stališč, ki ne bi upoštevala osnovne postavke, da gre le za pojave znotraj posebnega, umetniškega ustroja stvari in ne za pojave, ki bi »obstajali neodvisno« od ustroja literarnega dela. Hkrati vsebini odmeri »ravnino«, ki ne določa »izraza«, saj je npr. isti motiv možno povedati na zelo različne načine. Po njegovem more biti vsebina pri interpretaciji povezana samo z drugo »ravnino«, torej s »pomenom« in nič več. Zato tudi avtorjevi nadaljnji napotki, kako obravnavati »vsebino«, pomenijo v resnici samo postopek logističnega krčenja in abstrahiranja »vsebine«, krčenja do tako imenovane »semantične kondenzacije« (višje ali najvišje stopnje). Na kratko, pričujoča »lingvistična koncepcija reducira literarno strukturo na formalno in semantično zgradbo teksta: vsebinski plan se tako (eksplicitno ali implicitno) pokaže za mejo literarne strukture«. Ne moremo mimo pripombe, da območje »vsebine« s tem postane tako skrčeno in shematizirano v modele, da manjka samo še slaba ped do sklepa o možnosti matematičnega ali strojnega branja problemov, k čemur se Dolcžel s svojo izrazito željo po eksaktnosti in matematični logiki nagiba. Celotno drugo poglavje nameni pozornejšemu določanju razmerij med »ravninami« svojega »stratifikacijskega modela« prozne strukture. Najprej obravnava »vertikalne« odnose med »ravninami«, zatem pa še »horizontalne odnose med sestavinami različnih ravnin in njihove distinktivne vrednosti. Za ponazoritev teh križnih zvez si izbere dva, v sodobnih teorijah razmeroma pogosto obravnavana pojava: t. pripovednikov način vstopa v pripoved (tudi izrazi: »problematika pripovednika«, »verbalna aktiviteta«, »point of view«): 2. problem časovne perspektive (npr. razlike med »ciklično zgradbo«, »sukcesivno zgradbo itd.). Oba pojava zasleduje v vertikalnih ter horizontalnih odnosih. Naposled se z odločno besedo zavzame tudi za raziskovanje »kvantitativnih odnosov znotraj epskega dela. Tu ne moremo prezreti, da se ogreva za prenos statistične metode od nekdanjih proučevanj verza na novo, širše raziskovalno področje. Skratka, prispe do teze, naj bi bil »pri kompleksni strukturalni analizi popisan vsak element, vsaka ravnina in vsak plan literarnega dela v tridimenzionalnem prostoru vertikalnih, horizontalnih in kvantitativnih odnosov«. Doleželova razprava prinaša torej zaokroženo sistematiko in metodologijo strukturalizma tiste smeri, ki je na eni strani še tesno povezan z metodami herbartizma. na drugi strani pa išče metodološke stike s sodobnimi eksaktnimi vedami, predvsem z matematiko. Pozorno opazovanje njegove teoretične zgradbe bi utegnilo odkriti razpoke na tistih mestih, kjer se najbolj približa empiričnim vedam. Medtem ko svojo formulo funkcijskih razmerij med »ravnino« in »elementi nižjih ravnin« (ki so do nje v razmerju »distinktivnih črt«: A = f (a + ß-f y) še iztrga i/, mehaničnega območja matematičnih funkcij (kjer elementi zginejo v, seštevkih), pa drugje daje navadnemu računskemu kvantifikacijskemu »številu pretirano veljavo za razlago epskega dela. Močnejši je predvsem tum. kjer s svojim »modeliranjem« proznih ustrojev ostaja dialektik in kjer vzdrži v mejah literature ter pušča ob strani poskuse, da bi se literarna veda skozi svoja zadnja vrata vrnila spet v naročje naravoslovja, čeprav modernega naravoslovja. Felix Vodička se je v daljši razpravi Celisioost literàrnilio procesu (razprava je v tesni zvezi z uvodom v prej omenjene Studie z estetiki/) lotil Mukarovskega ob vprašanju, ki utegne biti za literarnega zgodovinarja še posebej zanimivo. Zastavil si je namreč nalogo, da razišče, koliko je teorija Mukarovskega odprta zgodovinsko razvojnemu pogledu na književnost in kolikšen je njegov prispevek k metodologiji literarne zgodovine. Seveda je treba najprej vedeti, da je Mukarovsky nastopil v času. ki je (vsaj v razvitem svetu) podvomil nad starim historicizmom, predvsem pa nad pozitivističnim »genetizmom«, pri čemer so se kajpada pojavile tudi skrajnosti. Historična metoda se je lahko znova in uspešno uveljavila samo tedaj, če se je zmogla povzpeti na višjo razvojno raven in če je postala taka, da je presegla, v nekem smislu tudi zanikala svojo staro podobo. Zgodnje študije Mukarovskega (npr. o češkem verzu) so bile brez literarno-zgodovinskega zanimanja. V njih so prevladovale sinhronistične stilske raziskave (najprej formalistične nato strukturalistične), ki so našle pobude v češki estetiki in lingvistiki (Praški lingvistični krožek od 1926 naprej) ali v mladi ruski formalistični šoli. Vodička skrbno razišče premike, ki jih zatem kaže delo Mukarovskega od konca 20-ili do sredine 30-ib let. To je bil prehod od sinhronije k diahroniji in od opisne k zgodovinski poetiki. Pojav je seveda povezan s sočasnimi premiki v ruski formalistični šoli. ki je v svoje raziskave začela vse bolj vključevati razvojni in zgodovinski vidik (Veselovskij, Tvnjanov, Eichenbaum. Jakobson). Vodička zelo natančno zariše vsebino in meje razvojnega vidika, s katerim je Mukarovsky postopno dopolnjeval svoj strukturalizem. T a vidik je sprva tak, da upošteva zgolj gibanje, ki deluje znotraj literature same. Upošteva le samodejno imanentno dialektiko literarnih struktur samih iu njihovih sprememb skozi čas. Sčasoma začne upoštevati še druge, zunanje »iniciative« in sunke, ki vodijo k menjavam leposlovnih ustrojev. Naposled pride do tako imenovane »dvodimenzionalne motivacije vsakega pojava (Poliikooa Vznesenost pfirody, 1934), pa naj gre za pojave znotraj samega pesniškega ustroja ali zu pojave na meji literature in kake druge zgodovinske strukture. Z njegovimi besedami: »Pesniško strukturo... z ene strani nosi imanentni razvoj narodne književnosti, z druge pa učinkujejo nanjo tendence družbenega razvoja.« Mukarovsky torej omejuje moč imanence. Vendar je nikoli ne zavrže. Se več. posebnost pojavov mu je v literaturi odločujoča tudi pri vsem njenem odzivanju na zunanje dejavnike. Zato zavrača preprosto mnenje, da je književnost zgolj »nadstavba« ali »odsev« družbenega življenja. Njegovo stališče bi bilo tudi tokrat treba pozorneje primerjati s sočasno rusko formalistično šolo, ki je kljub priznavanju »imanentnih zakonov že opozarjala na nujnost strukturalne raziskave odnosov med različnimi vrstami zgodovinskih pojavov. Na primer: hitrosti literarnega razvoja in izbora smeri ni mogoče razložiti, ne da bi raziskali razmerje literature z drugimi zgodovinskimi pojavi. V recenziji, ki jo je leta 1934 napisal Mukarovsky ob češkem prevodu Sklovskega (Teorija proze) najdemo misel, ki pomeni že jasno "razmejitev stališč: »Vsako literarno dejstvo... se pojavlja kot rezultat dveh sil: notranje dinamike htrutkure in zunanjega posega. Napaka tradicionalne literarne zgodovine je bila v tem, da je upoštevala samo zunanje pobude in literaturi odrekla avtonomni razvoj; enostranost formalizma pa je v tem, da je literarno življenje pomaknil v brezzračni prostor.« Vendar pri tem ni podcenjeval znanstvenega pomena »enostranega formalizma, saj je prav ta odkril poseben značaj literarnega razvoja in osvobodil »zgodovino literature parazitske odvisnosti od zgodovine ideologije ali družbe-. Toda raziskovanje »funkcijskih odnosov« med posameznimi zgodovinskimi področji — kljub nujnemu priznavanju njihove »imanence,« — omogoča, da je »strukturalizmu docela pristopno tudi področje literarne sociologije«. Vodička je eden redkih razlagalcev Mukarovskega, ki se je zmogel prebiti mimo množice njegovih posamičnih teoretičnih in metodoloških postavk ter smotrno osvetliti strukturalizem češkega teoretika s tiste strani, ki je odprta zgodovinski dialektiki in s tem literarnozgodovinski znanosti. Hkrati je pokazal. ne da bi to izrecno zatrjeval, da pri Mukarovskem ne moremo govoriti o povzemanju starega pozitivističnega izročila, temveč o smiselnem razvoju zgodovinske metode na novo raven. Gre namreč za njeno tvorno pronicanje v strukturalizem. V naslednjem poglavju razišče pobude, ki so Mukarovskemu pripomogle k opisanemu premiku. Te pobude veže na zanimivo srečanje med strukturalizmom in marksizmom v obdobju med obema vojnama. Razvoj ruske formalistične sole — od razmeroma ozke izhodiščne teze o »umetnosti kot prijemu ali »postopku (Šklovski, 1917) do Jakobsonove teze, da nasprotje med »strukturalno smerjo« in genetično smerjo« ni nasprotje med marksistično in nemarksi-stično znanostjo, temveč sta to le dva neizključujoča se vidika, ki obstajata tudi že znotraj sodobnega marksizma (1929) — pojasnjuje z dvema razlogoma. Po eni strani so formalisti sami in znotraj svojih načel širili poglede proti vse bolj kompleksnim zvezani med pojavi. Z druge strani pa ni mogoče prezreti posledic marksistične kritike, ki je od leta 1924 naprej nastopala vse bolj sistematično. Sovjetska diskusija se je naposled končala s preprostim zanikanjem formalistične šole. Češka marksistična teorija pa je našla z Mukarovskim tvoren dialog. Kurt Konrad je leta 1934 nastopil z ugovori zoper njegovo »napačno totaliteto«, to se pravi zoper preveč poudarjeno »imanenco« literarnega razvoja; prav tako odkrito je ugovarjal redukciji »vsebine« in tematike«. Vendar je češki marksist hkrati poudarjal »relativno avtonomnost« umetnosti, zagovarjal znanstveno vrednost objektivnih dognanj formalistične šole in nastopil proti temu. da marksisti prepuščajo področje oblike in sloga kot imanentno umetnostnih pojavov ideološkim nasprotnikom ali posebnim strokovnjakom. Sam je sprejel vrsto metodoloških postavk strukturalizma, med njimi tudi teorijo »umetnosti kot znaka«. Svojo kritiko je naravnal v pomanjkljivo diahronijo te teorije, v njeno nezadostno pozornost do odnosov, ki obstajajo med »tvorcem znaka«, »znakom« in prejemnikom znaka«. (Na pomanjkljivo upoštevanje oselmoizpovednih in idejnih sestavin literarnega dela je Mukarovskega z druge, liemarksistične strani takrat opozoril tudi René Wellek.) Prav ti posegi češke marksistične kritike, kamor sodi tudi nastop Z. Kalandra v Praškem lingvističnem krožku, so pri Mukarovskem okrepili spoznanje o potrebi zgodovinskega študija književnosti in privedli do njegovih tez o nujnem upoštevanju odnosov med literarnimi, splošnokiilturnimi in družbenimi pojavi. V zadnjem poglavju razprave sledi Vodička delu Mukarovskega po letu 1954. To delo nastaja iz vse bolj domišljenega razmerja med literarnimi in družbenimi procesi. Sociološki vidik, ki ga uvaja Mukarovsky, je nov in se seveda izogne plehanovsko preprostemu enačenju umetniške vsebine z realno zgodovinsko vsebino. Čeprav izhaja iz homologije struktur, to se pravi iz nazora o vzpo- rednih procesih, ki so pogojeni z razvojem cele družbe, odkriva predvsem posebno naravo pojavov znotraj literature same. Take so na primer njegove raziskave slogovnih sprememb v češkem pesništvu druge polovice 19. stoletja (Poznâmky k sociologii bâsnickélto jazyka, 1935). Največ pozornosti je posvetil spremembam pesniškega sloga, toda tem menjavam je pripisal socialno pogojenost. Tudi noetiko moderne umetnosti je povezal z njenim družbenim položajem (Dialektické rozpory d modernim uméni, 1935). V knjigi Esteticka fnnkce, norma a hodno t a jako socialni fakty (1956) pa je družbeni in hkrati zgodovinski vidik postal že neločljivi del njegove globalne estetike. Vključil ga je v proučevanje razvoja estetske norme same (»struktura dela kot labilno ravnovesje norme) in hkrati v vrednotenje literature. V svoji teoriji umetnosti kot avtonomnega znaka je prestopil staro delitev med obliko in vsebino ter odprl pot k celovitemu raziskovalnemu postopku, saj so vse prvine nenadoma dobile polno pomensko vrednost in dialektično sovisnost znotraj umetniškega dela samega, pa tudi navzven, ob razmerju do družbe. V nadaljnjih študijah je Mukarovsky dosledno izhajal od umetniškega dela. to se pravi od estetske funkcije, v kakršno je zgrajena struktura, toda segel je vse tja do razpravljanj o njenem družbenem učinku. S tem je, kot ugotavlja Vodička, na teoretični ravnini dosegel novo »totalnost odnosov«, izhajajočih iz bistva umetnosti kot umetnosti in kot družbenega dejstva. Vendar hkrati opozarja na neko bistveno praznino, ki je v tfpisanem konceptu še obstajala. Mukarovsky je sicer upošteval razmerje umetnina — bralec (»znak« — »prejemnik znaka«), ni pa še zaobsegal razmerja med umetnikom in delom (»tvorec znaka« — »znak«). Do te praznine je verjetno prišlo zaradi njegovega nezaupanja in odpora do tako imenovane »izrazne estetike ki je pretirano izenačevala umetniško delo z umetnikovim osebnim doživetjem Skratka, Mukarovsky sredi 30-ih let še ni imel smisla za umetnikovo individu alnost. To pomanjkljivost imenuje avtor razprave »dotlej najslabše mesto v teoriji Mukarovskega«. Omenjenemu vprašanju daje Vodička veliko težo, zato skrajno pozorno sledi nadaljnjemu razvoju tega problema. S tenkočutno logiko, ki je ponekod morda nekoliko daljnosežna, odkriva pot, po kateri je Mukarovsky tudi to vprašanje postopoma razrešil v prid literarni zgodovini oziroma »celovitosti literarnega procesa«. Do končnega odgovora se je prebil tedaj, ko je izdelal samo jedro svojega sestava estetike. Ob Mach i (Genetika smyslu d Mâchooë poezii, 1938) je najprej odkril oblikovalni prijem, v katerem je »mnogoznačnost« odnosov med pomenskimi enotami tolikšna, da dopušča množico pomenskih interpretacij. Odkril je semantični ustroj, ki navezuje stik z realnostjo tako, da lahko govorimo o pesnikovi splošnočloveški veljavnosti ali o delu, ki »kljubuje razvojnim spremembam literature«. Tako pride Mukarovsky od pojma razvojne vrednote (uresničene z določeno zgodovinsko menjavo literarne strukture) preko estetske vrednote (uresničene v določenem trenutku pri sprejemajočem posamezniku ali kolektivu) še do splošnočloveške vrednote, ki je dana s semantičnimi ifiožnostmi za aktualno vrednotenje. V kasnejših razmišljanjih se temeljito ukvarja z vprašanjem splošnočloveške estetske vrednosti. Pride do spoznanja, da je univerzalna estetska vrednost odvisna od tega, kolikšna je oblikovna sposobnost dela, da »ftin-gira kot estetsko vredna stvar v družbenih sredinah, ki so zelo različne, čeprav je vrednota sama v teh različnih sredinah kakovostno različna« (Muze mit esteticka hodnota v uméni platnost oseobecnou?, 1948). To misel pa je zasnoval na predpostavki o splošni antropološki podstavi človeka. Pojem splošnočloveške estetske vrednosti je torej povezal z antropološko konstitucijo. To pa pomeni. da je prestopil razmerje delo — bralec in zaobsegel tudi človeško dejavnost, ki tiči v umetnini in je njen povod ter smisel. Toda svojo predstavo trajne estetske vrednosti Mukarovsky strogo loči od metafizično ontološkega pojmovanja, zato je ne razlaga kot večno danost ali ideal ali celo normativni predpis. Pomeni mu le »neskončno množino umetniških realizacij, odgovarjajočih različnim kakovostnim vidikom človeškega ustroja . Tudi človekovega ustroja ne postavlja v nasprotje z zgodovino. Med njo in konkretno estetsko vrednotenje »se vtika človek — posameznik kot član in delni produkt družbe, v kateri živi in ki sama podlega razvoju«. Univerzalna vrednota prav tako ni nekaj, kar bi moglo biti v kateremkoli delu uresničeno brez preostanka in za vselej; zahteva stalno obnovo, zakaj k antropološki osnovi se umetnost mora vedno znova »prebijati po novih poteh, po katerih doslej ni šla«. Potemtakem je splošna estetska vrednost v »nenehnem porajanju . Pomeni mu »živo energijo«, ki je »v stalnem, čeprav zgodovinsko spremenljivem odnosu do nespremenljivega, splošnočlove-škega ustroja človeka . Vzporedno s študijem splošne estetske vrednote, spete s človeškim antropološkim ustrojem, se je Mukarovsky usmerjal tudi k vprašanju osebnosti v umetnosti. S to temo je nastopil že na pariškem kongresu estetov (1937), dodelal pa jo je v začetku 40-fih let. Problem je leta 1942 označil kot »vprašanje odnosa med literarno strukturo in strukturo pesniške osebnosti«. Toda pri tem je poudaril, da pesnikovih psihofizičnih lastnosti ne smemo izenačiti z njegovim umetniškim delom, ki naj bo v središču naše pozornosti. Ustvarjalčeva osebnost ga zanima predvsem kot »dejavnik zgodovinskega razvoja književnosti . kot moč, ki posega v imanentni literarni razvoj. Osebnost je po njegovem presečišče, v katerem se stekajo vsi zunanji vplivi, ki morejo doseči literaturo, in hkrati žarišče, od koder pronikajo v literarni razvoj . Nekdanjo dvorazsežno motivacijo pojavov zdaj dopolni z novo dialektiko. Literarni razvoj se mu razkrije kot posledica dveh nasprotujočih si teženj: z ene strani hoče že dana literarna struktura obdržati samo sebe, z druge strani pa podlega razkroju. Razdiranje njene identitete je znamenje razvojnega gibanja. Težnja, da bi se identiteta ohranila, izhaja iz stvari same. Področje, od koder prihajajo nasprotne pobude, pa leži zunaj nje. Če je to umetnik, potem lahko govorimo o spopadu med literaturo in osebnostjo. V takem nasprotju je umetnik »dejavnik razvoja , saj vpliva kot odpor zoper samodejno inercijo literarnih struktur. Pri tem pa ne gre samo za delež velikih osebnosti (genijev), temveč vseh. ki sodelujejo pri razvoju, /u razlago odnosov seveda ne zadošča preprosti determinizem, saj samostojna dejavnost prihaja z obeli strani. Obstoječa literarna struktura in njen razvoj vsako osebnost silita, da bi se jima prilagodila. Skratka: »Zgodovina pesništva je boj inertnosti pesniške strukture z nasilnimi posegi osebnosti: zgodovina pesniške osebnosti, biografija pesnika pa opisuje njegov spopad z inert-nostjo pesniške, strukture.« S to opredelitvijo ustvarjalne osebnosti in njenega mesta v umetnini se je Mukarovsky omejil od psihološko pozitivistične teorije »izpovednosti« pa tudi od Croeejeve teorije neposrednega »izraza . Obenem ni mogoče prezreti, da je spet prišel do vprašanj, ki zadevajo genezo dela. Dojel jo je kot dialektični proces, v katerem sodelujeta osebnost (s svojo človeško in družbeno določenostjo) in hkrati literatura sama. Oba dosežka opisane teorije — antropološko utemeljevanje univerzalne esteske vrednote in osebnost kot izhodišče razvoja — sta sprožila nova vprašanja, posegajoča v vsebinske sloje umetnine. Niso se mogla več omejiti niti sàmo na področje čisto estetskih funkcij niti zgolj na razmerje delo — bralec. Nanje je odgovoril v predavanju Misto estetickr funkce mezi ostatnimi (1942 v praškem lingvističnem krožku).3 Tu je pojem »estetska funkcija« bistveno popravil. Estetsko funkcijo je zdaj razložil kot »nujni sestavni del celotne reakcije subjekta na obdajajoči ga svet«. Hkrati pa je pripomnil, da je ravno ustvarjalčeva osebnost živi vir umetnine. Preprosto, zanimati ga je začel »način subjektovega samouresničevanja nasproti zunanjemu svetu«. Od tod je nastala njegova fenomenološka tipologija funkcij, ki je na kratko takale: loči neposredna in posredna (v znakih) uresničevanja človeka v resničnosti. Pri neposrednih funkcijah so k objektu usmerjene vedno praktične funkcije (samouresniču-joči se človek teži k spremembi objekta), k subjektu pa teoretične funkcije (resničnost — objekt funkcije •— je projicirana v spoznanju subjekta). Pri posrednih ali znakovnih funkcijah je k objektu usmerjena simbolična funkcija (odnosi med stvarmi v simboličnih znakih), medtem ko je k subjektu usmerjena estetska funkcija. Na tem mestu je Vodička močno omejil svoj komentar. Poudaril pa je metodološko uporabnost prikazane fenomenologije tudi za proučevanje literarnega razvoja, v katerem se naštete funkcije srečujejo, razhajajo in spoprijemajo. Daljnosežnost novih pogledov se je nato pokazala v študiji Zâmèrnost a ne-zàmèrnost (1943).4 Antinomija semantične namernosti in nenamernosti se tu pojavi kot osnovna antinomija umetnosti ter njene zgodovine. Gre za pogled, ki zdaj izhaja od subjekta zgodovine in ki postavi v ospredje dejavnost družbenega človeka, uresničujočega se v svetu na različne načine. Za Mukarovskega je značilno, da je tako pojmovanje zavračal, dokler je ostalo vezano na mehanično predstavo o vzročnih odnosih med umetniškim delom in psihološkim položajem avtorja ali med umetniškim delom in gospodarstvom, razredno zavestjo itd.; zato je odnose spremljal le kot vzporedja med razmeroma osamljenimi strukturami. Zdaj je prispel do celovitega obravnavanja funkcije . V to celovitost je zasadil estetsko funkcijo in zgodovinski razvoj umetnosti. »Strukturiranje« in »destrukturiranje« umetnosti, prav tako pa tudi literature, je povezal s »strukturiranjem in desirukturiranjem sestava funkcij, ki se uresničujejo sredi resničnega zgodovinskega položaja. Mukarovsky se je potemtakem zbliževal z marksizmom ne le v svojem razumevanju estetskih dejstev kot družbenih dejstev, temveč tudi znotraj svojega antropološkega pogleda, ki je odkrival možnosti človekovega uresničevanja v svetu. Vodička je na tem mestu žal opustil priložnost, da bi potegnil še črto med svojim avtorjem in eksistencializmom. S pričujočo razpravo, ki odkriva in zelo poudarja vsa tista mesta obravnavane teorije, kjer se odpirajo vrata k zgodovinskemu proučevanju literature, se prvi, izrazito teoretični del knjige konča. Teoretičnemu delu praškega zbornika Struktura a smysl literärniho dila sledi še sedem prispevkov, ki so pretežno analitični in obravnavajo pojave češke književnosti 20. stoletja. Drugi del knjige pomeni torej praktično preizkušnjo sodobnega češkega strukturalizma in njegove raziskovalne zmogljivosti. Na prvem mestu je razprava, ki posega v območje modernega pesništva. Njen pisec je Zdenèk Pešat, naslov pu Apollinairovo Pasmo a dve faze češke polytematické poezie. Raziskuje pojav, ki ima svoje začetke že v simbolističnem osamosvujunju pesniške podobe od predmeta, do kraja pu se v češki poeziji razvije šele po izredno odmevnem Čapkovem prevodu Apollinairju (1919). Gre namreč za postopni razkroj klasične monotematske pesniške strukture, ki jo vse močneje izpodriva tako imenovana politematska struktura. Pojav ima 3 Objavljeno v Studie z est et iky, str. 65—73. 4 Objavljeno v Studie z estetiki/, str. 89—108. svoje neposredno poreklo v pesniškem snovanju, ki se prepušča nevezanemu, subjektivno svobodnemu toku pesnikove zavesti, kasneje tudi podzavesti. Tâko snovanje ima celo vrsto posledic: enovito tematsko osnovo razkraja v slabo povezane ali nepovezane mikroteme in mikromotive, s čimer delo seveda izgublja osredinjeno zgradbo in logično sosledje pomenskih prvin; ostro se menjajo ravnine različnih žanrov, npr. tragike in komike, različnih časov, npr. retrospektivnosti in simultanosti, različnih slogov ter zvrsti; podobe so zgrajene po načelu svobodnih asociacij, itd. Vse to povzroča, da delo izgublja svojo klasično enoznačnost in da lahko govorimo o polifoni poeziji. Pešat ob vrsti izrazitejših pesnitev (J.Wolker, K.Biebl, V.Nezval. V.Zâvada) sledi razvojnim stopnjam politematske ali polifone strukture v češkem pesništvu vse tja do konca dvajsetih let. Njegova pozornost velja predvsem menjavam oblikovalnih postopkov in spremembam v ustroju umetnin. Naposled pride do teze, da je politematski tip pesniškega snovanja v moderni češki literaturi ustvaril »novi žanr«, nekakšno novo zvrst, ki je nadomestila funkcijo nekdanje pripovedne poezije. Avtorjeva metoda je daleč od tistega strukturalističnega tehnicizma, ki ponekod prodira v sodobno literarno vedo. Pojavom najde prepričljivo zgodovinsko, nazorsko in eksistencialno ozadje, ki ga začrta s strogim občutkom za mero in za bistveno. Njegovi posplošujoči zariši struktur niso odtrgani niti od življenja niti od pesniške umetnosti niti od pesnikove osebnosti. Naposled jih vedno razloži iz nečesa, čemur pravi »življenjsko občutje in odnos do sveta v subjektivno eksponirani situaciji«. Upošteva torej celovitost literarnega procesa«, ki zaobsega množico dialektično povezanih sestavin. Nekje na dnu vsega pa sluti dramo oziroma način pesnikovega uresničevanja v svetu, čeprav o tem ne govori mnogo. To uresničevanje želi bolj spoznavati kot vrednotiti. Zato celo v najbolj razbitih in amorfnih oblikah poskuša najii njihovo utemeljenost ter smisel. V naslednji študiji Roman pro sluzky a Čapkooo smérouâni k epičnosti se Eoa Strolisooâ najprej ukvarja s posebnim problemom češkega književnega dogajanja dvajsetih let, in sicer s tedanjimi prizadevanji, ki so želela podreti meje med »visoko« in »nizko literaturo ter ustvariti novo ljudsko umetnost za najširše, tudi proletarske sloje bralcev. Pot k demokratizaciji književnosti so mnogi teoretiki (Wolker, Nezval, Teige. Čapek) kljub dokaj različnim zamislim začeli z bolj ali manj prizadevnim upoštevanjem periferne umetnosti«. Sèm je spadala tudi »mestna folklora in njeni psevdoumetniški proizvodi, vse od raznovrstnega kiča in predmestnih popevk pa do kolportažnega romana ter senzacionalnega filma. V zaničevanih nižinah množične »umetniške potrošnje so poskušali odkriti resnico najširših estetskih potreb in hkrati novih ustvarjalnih možnosti, ki naj bi jih sodobni pisntclj napolnil z globljo vsebino svojega duha. Značilen je Čapkov zapis iz tistih časov: Biti javen, biti neskončno in sveto vulgaren: to je nedosegljiva popolnost, pred katero nam je obupati. Strohsovo zanima najprej Čapkov teoretični prispevek k tem vprašanjem (Zbirka člankov v knjigi )larsi/as čili na okraj literatiiry, 1951. 1948*). Čapek je namreč raziskoval široka področja tako imenovane obrobne književnosti« — od starodavne folklore (pravljice, pregovori itd.) preko neštetih polljudskih leposlovnih tvorb, ki jih je predmestno prebivalstvo sprejelo za svoje, vse do množičnih proizvodov ljudskega branja«, pa naj je šlo za časopise, koledarje, detektivke, romane zu služkinje in še marsikaj podobnega. Pri tem je hotel samo eno: spoznati tiste estetske lastnosti, ki najbolj zanesljivo označujejo ljudsko oziroma pri ljudstvu sprejeto leposlovno delo. In takega prevodnika naj bi se oprijela sodobna literatura, ki postaja osamljen, pust otok izbrancev. Iskanje ga je privedlo do mnogih spoznanj, v središču pa je ostalo eno: zavest, da živi v jedru ljudske literature — pa naj gre za pravljico, junaški epos, vulgarni roman ali kavbojko — vedno dejanje. Torej nekaj, kar je iz sodobne višje literature izginilo. Zadnji rezervat, kamor se je zateklo Dejanje, je le še roman za služkinje, naš »poslednji epos«, tako sklepa na nekem mestu. Nova ljudska književnost potemtakem ne more mimo obnove prave, žive in napete epike, ki je vedno boj. pustolovščina, zaplet, junaštvo, zmaga nad zaprekami itd. (kar je že od pravljice naprej samo nasprotje in nadomestilo človekove uklenjenosti ter nemožnosti v resničnem življenju). Pri tem pa se je Čapku pokazala še neka druga izkušnja, ki jo je zapisal takole: »Čim bolj je sestavljeno dejanje, tem enostavnejše so osebe. Če naj bo situacija zapletena, ne sme biti zapletena Cecilija. : Opozoril je na nasprotujoče si razmerje med individualizacijo oseb in bogastvom zunanjega dogajanja. Novejša analitična književnost (psihološka ali socialna) je s svojo naravnanostjo v človekovo notranjost naravnost ukinila epsko dogajanje. Prav to Čnpkovo opozorilo je avtorica razprave izbrala za ključ k strukturalnemu pregledu njegove leposlovne proze. V njej je našla dva vidnejša tipa. K prvemu prišteje dela z močno razgibanim zunanjim dogajanjem, k drugemu pa dela z notranje zapletenimi osebami. Natančneje se ustavi predvsem ob dveh obsežnejših, utopično fantastičnih romanih, v katerih je Čapek dodobra uveljavil svoje načelo, da je potrebno obnoviti živo epiko. Ob Tovarni ugotavlja pravo hipertrofijo dogajanja na račun oseb. Tu se namreč dogajanje kmalu izmuzne iz rok oseb, tako da se kar vali čeznje in jih napravi za svoje poslušne, trpne predmete. Ker je funkcija »karakterjev« v dogajanju vse manjša, izgubljajo svojo težo in pomen, individualna motivacija odločitev sploh izginja. Zgodi pa se še nekaj. Dogajanje ostane brez pravega »junaka«, zato izgublja »epski naboj . razpada v posamezne epizode in se razpušča v kronografsko, časopisno poročanje. Nekdanja monografska oblika romana se razkraja in prehaja v roman-feljton. Čapek je torej znova podrl klasično ravnotežje obeh sestavin (oseba — dejanje), le da ne v korist oseb (kot nekoč analitična proza), temveč v korist osamosvojenega dogajanja. Toda končni učinek obeh postopkov je navsezadnje enak. V Krakatitu je za obnovo epike izbral drugačno rešitev. Roman ima kljub bogati fabulistiki spet osrednjega, celo romantično epskega junaka, čeprav je v tematskem pogledu moderniziran. Dogajanje se tu ne odtrga od prvotnega akterja: junak se nenehoma bije s silami, ki jih je razvezal. Vsako dejanje je boj, pustolovščina, zaplet in premagana ovira. Krakatit znova doseže ravnovesje med osebo in dejanjem. Glavni junak ni shematiziran, njegova početja so spet čisto osebno motivirana. Pobudo za tako preobrazbo epske strukture je pisatelj dobil v ljudskem epskem okusu. V istem letu (14.24) je namreč objavil študijo Poslednji ep ali roman za služkinjo. Razpravu Eve Strohsove nazorno razkrije zveze med Čapkovimi študijami o ljudski poetiki in njegovo pripovedno prakso, kakršno je uveljavljal v romanih. Z dokajšnjo metodološko doslednostjo upošteva vrsto znanih strukturalnih zakonitosti, ki veljajo za ustroj pripovedne umetnosti. Tu in tam nakazuje tudi socialno in psihološko semantiko stvari, kar pu je pri Čapku že bolj znano i/, druge literature. 2a 1 se je Strohsovd v glavnem izognila vprašanju, ki bi utegnilo soditi v njen problemski krog: kakršno je bilo Cupkovo razmerje do tistih prizadevanj zu ljudsko književnost, ki so prihajale s strani poetistično ali nadrealistično usmerjene avantgarde, in kakšno je bilo do podobnih teženj tako imenovane proletarske umetnosti (npr. članek Proletarska umetnost, 1925; ali Zakaj nisem komunist, 1924). Čapkov problem obravnava tudi naslednja razprava Obi/čejni) život čili Deukalion, ki jo je napisal Jiri Opelik. V središču raziskave je tokrat Čapkova poetika, predvsem nazor o procesu pesniškega ustvarjanja in o pesniku. Opelik rekonstruira ta nazor iz pisateljevega leposlovnega dela, in sicer iz trilogije romanov, ki so bili izšli v letih 1932 do 1934 pod naslovi Hordubal — Povctron — Obycejny život. Trilogijo gleda povsem kot leposlovno nadaljevanje teoretičnega Marsvasa, torej kot izpoved o temeljnih vprašanjih pesništva. V obravnavo pritegne širša področja pisateljeve zavzetosti te vrste, vendar je težišče interpretacije ob zadnjem romanu Navadno življenje. Glavna ténia Navadnega življenja je spoznavanje človeka, je noetični problem. ki pa ga je Capek tokrat še posebno tesno povezal z obravnavo človeka-pesnika. Glavni junak oziroma njegov Jaz je razdeljen na osem različnih oseb, na osem vzporednih, dezintegriranih usod, med katerimi je ena usoda pesnika. To hkratno, a vendar docela različno zrcaljenje istega življenja v različnih osebah spada med znane Čapkove avtostilizacijske prijeme. Glavni junak in njegova razdeljenost na celo vrsto oseb in usod sta posledica pisateljevega nazora o človekovem pluralizmu, ki ga je mimogrede izpovedal takole: »Življenje človeka je množica različnih možnih življenj, od katerih se uresniči eno samo ali se jih uresniči le nekaj, medtem ko se druga pokažejo samo v odlomkih, v trenutkih ali pa sploh nikdar.« Seveda tudi svoja neuresničena življenja — tako meni Capek — človek včasih začuti kot bolečino amputirane noge. ki je ni več. Prav s pomočjo tega »načelnega noetičnega dvoma«, ki gleda človekovo življenje kot gibljiv splet uresničenih in neuresničenih možnosti, razlaga Opelik Čapkovo teorijo umetniškega ustvarjanja in pesnika. Pri tem se po mnogih zastranitvah vedno znova vrača k dvem osrednjim mestom njegove poetike. Prvo tako mesto je Čapkova misel, da pesnik z močjo izjemne domišljije prestopa meje svoje izkušnje in svojega znanja ter ustvarja svet višje, »notranje resničnosti«, s čimer prestopa v položaje uresničenih možnosti. Umetnina je torej človek in svet, ki »sta izdelana (le) iz prgišča dejstev in iz celega vsemirja možnosti«, zdaj uresničenih možnosti. Tako je poet podoben mitičnemu Deuka-lionu, ki je iz kamnov ustvarjal ljudi. Toda hkrati opazimo, da Čapek do te »višje«, notranje resničnosti lahko v hipu zavzame čisto nasprotno stališče, stališče posmehljivega parodista. Svet vseh možnosti, svet svobodnega poetizma nenadoma razgali kot nekaj, kar ni preseglo obnove danega, ni preraslo rekonstrukcije čisto navadne, materialne, surove resničnosti, celo zlilo se je z njo vse do banalne uporabnosti. Nekaj podobnega nakazuje Opelik ob drugem glavnem geslu Čapkove poetike, ki je bilo demokratično geslo časa in je merilo zoper parnasovstvo ter kult visoke poezije sploh: »Vsak človek je pesnik!« V vsakem izmed nas je po njegovem poet, čeprav le včasih in zu hip, saj je pri večini potajen v rezervoarju neuresničenih možnosti. Tak »rudimentarni« pesnik je 11a primer nepismeni trpin Hordubal v prvem romanu trilogije. (Čapek se tu seveda ni pridružil levim avantgardistom in utopistom, ki so menili, da je kapitalistična delitev dela kriva »kristalizacije« pesniških moči v posameznikih in da bo šele brezrazredna družba to vrlino pravično porazdelila med množice.) Vendar se iz notranjega sestava Čapkove teorije in umetniške prakse ponuja tudi nasprotno spuznanjc, ki ga pisec razprave ne razvije do kraja: tudi pesnik sam ni vedno pesnik, saj niha med potencialnostjo in danostjo, med možnostjo in nemožnostjo svoje uresničitve. To vprašanje odpira že Čapkov nazor o ambivalenei pesnika občana in pesnika umentika. Čim dlje Opelik vrta v miselni in umetniški svet svojega avtorja, tem bolj se približuje vodilnemu principu«, ki deluje na dnu Čapkovega ravnanja ter pisanja. Ob presoji njegovega razmerja do tedanjih avantgardistov pride do spoznanja, da je bil Čapkov odnos do njih »spoj soglašanju in zavračanja« hkrati, nekakšno dialektično tekmovanje. To načelo pritrjevanja in zanikanja obenem, občudovanja in parodije, vključenosti in izključenosti se naposled pokaže kot osnovna strukturalna zakonitost Čapkovega odzivanja na svet sploh. Zakonitost, ki ne zajema samo njegove teorije pesnika, temveč seže vse do njegove noetike in celo do političnih pogledov. Navsezadnje se ta zakonitost po svoje pokaže tudi v besedni zgradbi romana, še posebej pa v kompoziciji. Tu Opelik dopolnjuje formulo Mukarovskega, ko pravi, da kompozicija Čapkovega romana temelji na ponavljanju istega motiva, toda na ponavljanju v dveh nasprotujočih si tokovih, od katerih uveljavlja eden načelo istoznačnosti (sinonimična črta), drugi načelo razno-značnosti (antinomična črta). Tak ustroj je toliko daljnosežen, da zaobseže tudi manjše enote besedila, vse do zgradbe poglavij, odstavkov in celo stavkov. Kljub nekaterim motnim mestom in nekoliko naporni zgradbi je Opelikova razprava primer tvornega usklajevanja metod — od biografsko genetične, komparativne in filozofske do stilistično strukturalistične — v enotno, celovito interpretacijo, ki si prizadeva najti osrednji strukturalni zakon, določujoč glavne plasti in hkrati celoto dela. Čisto posebno področje odpira obsežna razprava Stylistika llalasovycli variant, ki jo je za zbornik prispeval Miroslao Červenka. V metodološkem pogledu pomeni ta prispevek nazoren premik literarnozgodovinske tekstologije v območje strukturalizma in semiotike, premik ob pobudah, ki jih je dal že Mukarovsky (npr. s študijo Varianty a stylistika, 1930). Spremembe, kakršne je v svoja besedila vnašal pesnik František llalas, raziskovalca torej ne zanimajo zato, da bi odkrival pesnikove delovne navade ali tako imenovano »psihologijo ustvarjanja«, temveč predvsem zato, da bi se ob njih prebil do bistvenih zakonitosti, ki grade objektivno stilno strukturo njegovih del. Pri tem opravilu kljub mikroskopskemu pregledovanju različic spretno prestopi tudi fragmentarnost nekdanje umetniške tekstne kritike, ki je posameznosti najčešče uporabljala za metoniinično označevanje celote. Posamezne sestavine namreč vedno opazuje v takih hierarhičnih, dialektičnih in motivacijskih zvezah, ki zmorejo označiti bistvo strukture, v katero sodijo. Taka analiza variant in njihovih motivacij zato ni več dodatno ali obrobno početje, temveč seže v jedro pesnikovega ustvurjanja, to se pravi v ustroj in razvoj njegovega osebnega sloga. Iz zelo obsežnega gradiva se Červenki izluščita dve poglavitni smeri in motivacijski gibali variantnih sprememb. Zanimivo je, du sta izrazito razno-smerni, celo nasprotni, antinomični. Prva smer llulasovih spreminjanj kaže k semantični kondcnzaciji, h krčenju izrazu v korist njegove pomenske in ekspresivne teže. V tem variantnem območju pisec razprave odkrije celo vrsto pojavov: izpuščanje pomožnih, ne-polnopomenskih gramatičnih besed; izpadanje formalnih spojitvenih členov med besedami, stavki in predstavami; odskoke z enega motivu k drugemu ter pruzna mesta vmes; besede postajajo semantično samostojne in se brez prehodov ostro, dramatično ter »tragično zadevajo druga ob drugo: navadno sintaktično zvezo začne nadomeščati rafiniruna konstrukcija apozicij, ki samo še implicirajo ustrezne grainatičnc odnose: enotna foničnu linija se drobi in postaja raskava : namesto nje se uveljavlja vrsta enakopravnih besednih poudarkov; zveza med sosednimi verzi je oslabljena, s tem pa tudi pomenska ter zvočna enotnost kitice: prej širše verzne enote se lomijo v nove, krajše, ki so pomensko bolj osamosvojene itd. Te spreminjevalne postopke, ki so usmerjeni k leksikalni in sintaktični obtežitvi izraza tako. da stopnjujejo njegovo presenetljivost in sredobežnost, Cervenka povezuje s splošnimi znaki pesniškega modernizma. Drugi tip variantnih sprememb kaže v nasprotno smer. Kaže potrebo po obnavljanju tradicionalne spojenosti, enovitosti in celov itosti. Te spremembe so najbolj vidne v zvočni črti verza. Pisec razprave najde množico popravkov, ki obnavljajo fonični red in soglasje, predvsem trdnost sodosilabičnega sistema (zlasti jambskega) nasproti lihosilabičnemu. Odkriva še vrsto drugih znakov, ki prav tako sodijo k ritmičnemu uravnovešenju starejših, manj uravnovešenih variant. Naša pozornost se ustavi ob Halasovem uvajanju besednih inverzij na koncili stihov, kar (po teoriji Mukarovskega o sovisnosti fonične linije in besednega reda) pomeni okrepitev sklepnih intonacijskih kadenc. Pojav dokazuje pesnikovo navezanost na klasično, tj. simbolistično obdobje svobodnega verza, kakršnega so kasnejši, modernistični zastopniki verzlibrizma seveda zavrgli. Tu je verzolog Cervenka (leta 1965 je izšla njegova razprava Češki svobodni verz devetdesetih let) dodal vrsto zanimivih opozoril. Končna ugotovitev razprave je bistvena, saj iz celotne tekstološke analize in kategorizacije variant pride do spoznanja antinomije, ki gospodari znotraj Halasovega pesništva: skrajna individualizacija njegovega doživljanja in pesniškega poimenovanja si išče protiutež tudi v taki organizaciji jezikovnega gradiva. ki je splošna; s pomočjo teh postopkov se zmore vključiti v nadosebno doživljanje in izražanje. Gre torej za ugotovitev dvojnosti oziroma protislovnosti pesnikovega sloga, za njegovo svojevrstno spajanje modernizma s tradicionalizmom. Razvojni presek variant pa pokaže, da se je opisana antinomija v štiridesetih letih (zaradi posebnih zgodovinskih okoliščini) vse bolj nagibala k preprostemu pogovornemu izrazu. V nadaljnji razpravi Ura s oypraoënim se Milan Jankooič ukvarja z obsežnimi inonolognimi plastmi llaškovcga Svejka. Raziskavo utemeljuje z mislijo, da pripovedni monologi kažejo najbolj suvereno področje Švejkove dejavnosti sploh, tako obrambne kot napadalne. Hkruti meni. da umetniški učinek teli monologov tiči v posebni moči, gibljivosti in igri Švejkove pripovedi same po sebi. torej v nečem, kur preseže njen vsebinsko satirični namen. Sledi pozorna slogovna razčlemba gradiva. Usmerjena je k trem problemskim jedrom: k odkrivanju anekdotične. groteskne in parodistične strukture junakovih samo-govornih pripovedi. Švejkove pripovedi, razsejane po celotnem delu, v innogočem spominjajo na anekdote. Vendar Junkovič ugotavlja celo vrsto lastnosti, ki razdirajo enostavno in strogo zgradbo prave anekdote, premočrtno usmerjene v ostroumen obrat z zabavno poanto (Čapek je anekdoto označil za komedijo, zreducirano na nekaj sekund«). Tu naj navedemo samo nekatere postopke, ki jih pisec razprave šteje za opozicijo unckdotični shemi: razširjena epičnost. ki parataktično in brez obvezne osredinjenosti kopiči dogodke ter variacije na dano témo; prekinitve sredi pripovedi ali pa dodajanje novih motivov; nemirna pomenska igra. ki je zgrajena na nenehni paradoksnosti: svojevrstno jezikovno bogastvo in kompozicijska iznajdljivost. Pripoved dobrega vojaka Svejka torej izhaja iz domišljiskc igre iu se sprošča v verižno reakcijo presenečenj, ki ni zamejena. Potemtakem gre za izrazito odprlo pripovedno strukturo, v kateri se osanto- 14 SlavUlif-na revija 249 svaja čisto improvizacijsko ustvarjalno načelo. Mnogo bolj bežno se Jankovič ustavi ob Švejkovih drobnih humoreskah, ki prav tako kažejo več razslojeval-nih prvin. Najbrž ga to področje ni toliko zanimalo, ker humoreska že sama po sebi daje pripovedni igri več prostora kot anekdota in ITaškove posebnosti tu ne bi bile tako izrazite. Švejk gre na vojno, da tam pripoveduje anekdote. Igra se torej s svetom, katerega varnost, red in smisel so se razdrli. Tu nekje se začenja problem groteske, saj je bistvo njene strukture igra z absurdom. Do te definicije je pisec razprave prišel, ko je nekako spojil Bahtinovo in Kayserjevo oznako groteske. V Haškovem delu nato odkriva vrsto vsebinskih in kompozicijskih znakov, ki danes spadajo že med splošno znane lastnosti groteske. Med vidnejše Haškove prijeme te vrste pa sodi predvsem tako imenovano »vzporejanje nevzporedlji-vega«. Temu bi preprosteje lahko rekli stopnjevani, osupljivi ali uničujoči paradoks. Vojak Švejk namreč na isto vrednostno ravnino igrivo polaga skrajno »visoke« pojme in tik obilje njihovo skrajno prizemeljsko in banalno nasprotje. Toda Jankoviča bolj zanima vprašanje, kako je taka groteskna struktura prodrla v sam jezik pripovedi. Tu se dotiplje do zanimivih pojavov. Med izrazitejše spada naslednji kontrast Švejkovih pripovednih monologov: do komičnih učinkov poudarjeni primitivnosti spontane ljudske sintakse (npr. cele verige inertnih parataktičnih zvez, lepljenj enakih stavkov; stereotipna ponavljanja istih obrazcev ali členov; kaotičnost govora itd.) — se hkrati pridružuje nemirna, pomensko zapletena, protislovna in paradoksno napeta vsebina. Čim bolj sta si mehanični stavčni primitivizem in semantična kompliciranost nasprotna, tem bolj se zaostre odtenki grotesknosti. Kontrastirajoči postopek pa se ne kaže samo v zvezah stavkov, temveč prav tako v zgradbi stavka samega (npr. v razmerju osnovnih in drugovrstnih členov) in v spajanju besed, v posameznih sintagmah (npr. zveze prilastkov, dopolnil). Tako se v jezikovni zgradbi Švej-kove groteskne pripovedi odpre središče, ki bi mu mogli reči: improvizirani ljudski govor. Ilašek ga je stopnjeval do naravnost inertne mehaničnosti in ga ob nasprotni pomenski igri napravil za umetniško učinkovito sredstvo pripovedi. Ob Haškovem delu, ki že z uvodnim nasprotjem Napoleon — Švejk napove namen in ustroj celotnega besedila, seveda ni mogoče mimo spoznanja, da je pred nami tudi parodija. Parodija zoper književnost vojnega heroizma, zoper vojni roman itd. Vendar se Jankovič ne zamuja ob tej samoumevni vsebinski strani dela. Bolj ga zanima tisti izzivalni spreplet Švejkovih epskih in komedijskih energij (to se pravi polnili epskih zamahov in hkrati izničujočih udarcev zoper nje), ki zagotavlja trajno parodistično napetost tudi še potem, ko pozabimo na zunanje literarno satirične namene pisateljevega početja. Inverzni postopki. ki neko ugledno literarno delo, navado ali obrazec uporabljajo tako. da jim odvzamejo notranji vsebinski smisel in jih s tem parodiranjem izničijo oziroma uporabijo za čisto nasprotne namene, so v Švejkovih monologih pogostni. Na primer: vzvišenemu pripovednemu startu (»epskemu impulzu«, v isoki »epski formuli«) nenadoma sledi vrsta nepomembnih, ničevih, banulnih, že kar anonimnih dogodkov, ki drastično osmešijo in onesmislijo yisoki epski nastavek. Pojav seveda sodi med Haškove parodistične premike od junaške k unekdotični epiki. Podobne zasuke si Švejk privošči celo nad lastnim sistemom grotesknega stopnjevanja, privošči v tistem hipu. ko se mu zazdi konvencija. Razveljavi ga tako, da stopnjuje oziroma karikira svojo improvizacijsko tehniko. Pisec razprave se naposled spusti še na nekoliko zahtevnejše področje: ugotoviti poskuša funkcije intonacijskili črt oziroma kadenčnih členitev sredi te izzivalne igre epskih energij s parodističllinii. Vendar se zdi, da te ugotovitve ostajajo za zdaj še v območju raziskovalnih slutenj ali hipotez. Vsekakor pa so del pozornosti vrednih prizadevanj, prodreti preko literarnoteoretičnih kategorij interpretacije v ustrezne pojave znotraj jezikovne strukture same. Pri tem so Jankovičeve raziskave prodrle najdlje na področju sintakse. V najnovejšo češko književnost je posegel Radko Pijtlik s študijo Pâbitelé jazyka. Ukvarja se s pripovedništvom Bohumila Hrabala, pri čemer svojo izhodiščno pozornost usmerja k jezikovnemu ustroju te svojevrstne češke proze našega desetletja. Ta pristop k stvarem je razumljiv. Hrabal namreč velik del svoje proze ne gradi več na osebah in dejanju, temveč na pisanem spletu drobnih, gibljivih situacij iz najbolj vsakdanjega mestnega življenja, toda situacij, ki so tu predvsem zato, da dajejo priložnost za razgovore, za pripovedovanje. Vendar osebe ne govore, da bi označevale sebe, svoj sloj. svojo duševnost ali svoj nazor. Njihovo besedovanje tudi ni trdno povezano okoli ene smeri dogajanja in nima zanesljivega tematskega središča. Tako oddaljevanje od nekdanje fabulativne in od nekdanje razčlenjevalno psihološke proze gotovo odmika pozornost k pripovedi sami in njenemu jeziku. Skratka, šlo naj bi — tako nekako meni avtor razprave — predvsem za tvorno in svobodno dejavnost jezikovnega izraza samega, za skrite moči samodejnega besedovanja, ki pa čisto po svoje odseva resničnost ter meri na družbo. Meni tudi, da šele taka »neveza-nost resnično sprošča »estetsko in semantično aktiviteto jezika«, sprošča v smer svobodne domišljije in obenem v smer pristne, do kraja izkustvene resničnosti. Pisec ali govorec — »pabitel« je torej nekakšen instrument jezika, ki bogati samega sebe s tistimi »finesami in fintami«, za katere se jezikoslovje ne zanima. Globlji namen tega početja je dvojen: premagati otrdele avtomatizme pomenov in dati prosti zamah samodejni jezikovni tvornosti. Iz tega zornega kota Pytlik nato podrobneje raziskuje pisateljeva slogovna sredstva. Najprej je lu ugotovitev, da v Hrabalovi prozi prevladuje monolog nad dialogom. Pričakovali bi, da bo pisec razprave krenil k raziskavam, ki so ob samogovornih zgradbah sodobne proze zelo v navadi, namreč, da bo razčlenjeval razmerje pisatelj — pripovedovalec — oseba. Ker pa mu Hrabalovi monologi veljajo predvsem za znamenja jezikovne tvornosti in lic za psihološke ali socialne oznake, si poišče nadaljnja metodološka izhodišča v jezikovnem strukturalizmu. Opre se na V. V. Vinogradova, ki je monologno strukturo že samo ])(> sebi štel za tisti tip govorjenega izraza, v katerem je težnja k osamosvajanju jezikovnih funkcij, težnja k njihovi svobodni kombinaciji in igri zelo močna. Medtem ko je dialog zvečine bolj spét s predmetno resničnostjo in slovnično logiko, saj hoče biti posrednik obvestil ter sporazumevanj, gravitira iiiono-logni izraz k posebnemu pretvarjanju jezikovnega gradiva iu slovničnega reda. V leposlovnem besedilu so te možnosti še bolj razvite. Monolog laže prestopa z enega jezikovnega sloja k drugemu, laže sprejema vase slang in narečne plasti, križa navade govorjenega jezika s pisanim jezikom, meša funkcijske stile z osebnim stilom itd., tako da zgradbo pripovedi naposled obletava cel roj jezikovnih predstav, ki so knjižnemu jeziku tuje. Drugo vidnejše teoretično oporišče je pisec razprave našel pri B. Eichenbaumu, ki je tudi raziskoval leposlovno »reprodukcijo žive besede«, raziskoval kot pojav, ki kaže bolj proces kot pa rezultate jezikovnega izražanja. Pri tem je upošteval dejstvi, da semantika govorjene besede ni samostojna, saj jo bistveno določajo tudi spremljajoča urtikulaciju, mimika, gestikulaciju, položaj pripovedovalca itd. Določajo jo dodatni in drugi znaki oziroma semiološki sistemi, ki spadajo h »kompaktnosti govorjenju . Zato zapisi žive, govorjene besede lahko kažejo znake nepopolne 14* 291 izpovedi (npr. nedorečenost, odlomki, prekinitve) ali pa znake izraznega preobilja, ki ga spremlja oslabljena semantična členitev, zadušitev vrhov, končnic itd., torej vrsta pomenskih nejasnosti. Го so. kratko povedano, teoretična spoznanja, iz katerih sledi analiza Hra-balovih monolognih oblik govorjenega jezika, stopnjevanih \ umetniške postopke. S posebno pozornostjo se Pvtlik ustavi ob poudarjeno ekspresivni rabi dveh jezikovnih plasti. Najprej preiskuje pisateljevo rabo vsakdanjega, splošno govorjenega (deloma tudi narečnega) jezika z mnogimi deformacijami« vred. ki zajemajo fonično, morfološko in sintaktično zgradbo besedila. Pri Hrabalu se posnemanje govorjene besede kaže na različne načine (npr.: podvojitve črk; svobodna ekspresivna interpunkcija; ponavljanje, kazalnih zaimkov; gestikula-cijski govor; eliptičnost: anakoluti: zgolj ekspresivno utemljene epizode itd.). Še bolj pa ga zanima Hrabalovo uvajanje slanga (s poklicnimi inačicami vred). Pvtlik jemlje slang kot pojav, ki leposlovnemu besedilu odpira nove, jezikovno tvorne možnosti. Prvič zato, ker je to tip jezika v akciji in \ živi govorni funkciji. ki nenehoma nosi sledove resničnega položaja in resničnega predmetnega sveta. Drugič pa zato. ker s svojo deformacijo veljavne pismene (knjižne) norme osvobaja besede in pomene iz avtomatiziranega sporočanju, kar mora spodbuditi jezik k novi dejavnosti. Hrabal ni imel nobenih vsebinskih pomislekov, knjižni jezik je vznemiril s plastmi banalnega, modnega, vulgarnega in skato-loškega izrazja. Slang je označil kot obrambo pred jezikovno odrevenelostjo in dogovomostjo, označil ga je za nekaj, kar je odprto gibanju, odkrivanju, presenečenju. izzivalnemu, skratka prepovedanemu. Toda Hrabalova jezikovna dejavnost ne niha samo na črti govor—slang, ugotavlja Pvtik. Uporablja tudi priznane literarne poeti/me in znane lirične obrazce, znova uvaja celo žlahtne stare in pozabljene izraze, knjižne ali narečne. Te tradicionalne in višje stilne plasti nenehoma postavlja ob prej omenjene nižje« izrazne sloje. Tako nastajajo svojevrstne napetosti, ki s spa janjem premagajo jezikovne avtoinatizme na eni in drugi strani ter dajejo izrazu nove. estetsko sveže razsežnosti. Posebnost llrahalovega izrazu se pokaže prav v tem. da je zmogel •neliterarne sloje oziroma funkcije jezika živo povezati /. literarnimi . tj. knjižnimi, in slednje razbremeniti privajene rabe in hira-jočih učinkov. V bistvu enaki postopki, ki so osnovno gibalo pisateljeve jezikovno estetske tvornosti, so ugotovljivi v vseh izraznih plasteh njegove proze, od grumatičnih oblik do kompozicije, metaforike in ritmičnega členjenja pripovedi. Ia strukturalni zakon se posebno očitno pokaže pri spajanju dveh nasprotujočih si leg Hrabulove pripovedi: komične in poetične. Njegovi prozi daje svojevrstno notranjo napetost nenehno prepletanje banalnega in liričnega, anekdotičnegu in poetičnega, komike in tragike. Napetost seže. včasih vse do groteskne mere. Pojav je take vrste, da pisec razpruve tokrat mora vsaj bežno poseči Midi nu psihološko in filozofsko stran problema, kar smo dotlej nekoliko pogrešali. Na dnu Hrabulove groteskne melodrumutičnosti se uni pokaže dramatična polariteta človekovega upa in dvomu, življenja in smrti . hkrati pa pisateljevo izrazito osebno ter čustveno vrednotenje resničnosti . Oznaka znatno presega doslejšnjo metodo jezikovnega detcrininiziuu. čeprav je v ontološkem pogledu razmeroma preprosta in udobna. 1'ri tem tudi ostane. Molj ga zanima kompozicija llrabalovili protislovnih slik življenja. 1'ti odkriva kalejdo-skopsko nizanje razmeroma samostojnih izrezov in detajlov predmetnega sveta, nekakšno nevezano razčlenjenost predstav, ki sc ravnajo po nadrealističnem načelu svobodnih asociativnih zvez. Za razlago pojava si ne izbere psihološkega pogleda (asociativne zaznave podzavesti) niti zgodovinske ali filozofsko ontološke utemeljitve (razpad racionalne slike sveta), temveč poseže po imanentno jezikovnih razlogih, ki jih je našel pri Mukarovskem. Mukarovsky je namreč razkroj logične postopnosti (v liriki) utemeljeval s semantično slogovnimi dejstvi. češ da destrukcijo lirične sovisnosti potrebuje moderno pesništvo za uspešno razvitje kar največjega bogastva konkretnih pomenov«. Za tako kompozicijo uporablja Hrabal metodo rezov . čemur današnje umetnostne teorije pravijo montaže«. Tu se Pvtlik osloni na vidnega teoretika montaže S.M.Eisen-steina. Ta je umetniško montažo (njene postopke trganja in povezovanja hkrati) utemeljeval z zanimivo tezo. da umetniško delo — za razliko od življenjske prakse, ki analizira rezultate — poudarja predvsem proces nastajanja podobe: saj umetnost ne obnavlja toliko resničnosti kot pa proces, ob katerem se resničnosti zavemo. Bralec ali gledalec torej mora prehoditi pot. kot jo je prehodil umetnik, ko je podobo ustvarjal. Sklepna ugotovitev razprave je. da Hrabalov izraz sodi v območje estetsko nenormativnega« pojava, katerega glavna naloga je tale: delovati proti avtomatizaciji govornega akta in ga vedno znova individualizirati tako glede na govorečo osebnost kot na enkratnost jezikovnega in mimojezikovnega položaja, iz katerega govorni akt izhaja«. Ta sklep, ujet v nazore Mukarovskega. si ne moramo razlagati drugače kot misel, naj bo umetniška beseda izraz in pobudnik nenehno živega, prerojevalnega odnosa do jezika, resničnosti in družbe. Pravo zaledje Hrabalovih in Pvtlikovih jezikovno tvornih in jezikovno interpretativnih prizadevanj je na dlani. Obojno hotenje meri zoper predhodni literarni shematizem in estetski normativizein. Pisatelj in razlagalec želita \sak po svoje obnoviti pravico do pristnega, osebnega občutja resničnosti in zato tudi pravico do spontane, če je potrebno, celo izzivalno neliterarne jezikovne estetike. Oba imata na muhi avtomatizacijo jezika, ki se je v književnosti uveljavljala kot stilni stereotip, \ življenju pa kot birokratska fraza. Odpor proti obojemu je zujel celo vrsto čeških pisateljev, poti pa je bilo več. Medtem ko so nekateri svoje izrazne moči naravnali v bolj abstraktno smer. ki bi jo z lingvistično formulo lahko imenovali »langue ali metalangue■•. pa je \ smer tretjega znaka — «parole krenil Hrabal. Saj svojo obnovo pristne besede opravlja na področju vsakdanje, banalne besede, govorice naše ujetosti v mrežo motorizirane. športne in samopostrežne civilizacije. Njegovi junaki pa. ki so del njegove estetike in ne samo estetike, so ljudje, ki so se brez svoje krivde znašli na smetišču epohe . kol smo brali tudi v naši kritiki. Ta del interpretacije razprava pušča v senci opisanih jezikovnih struktur. Vendar je pot k vsebinski dopolnitvi razlage dovolj jasno nakazala, utemeljila in celo izsilila. I udi Miroslav Kačer je. /. razpravo A otjznamooé oystaobè dramatiské grotesky posegel v sodobno literarno snovanje. Za delovno izhodišče si je i/bral na prvi pogled nekoliko preprosto vprašanje: kako to, da je lahko dramski prvenec Vdelava Havelu Zu Ii rud ni sluvnost kljub svoji konkretni, lokalno pogojeni satiričnosti, ki od gledalcev zahteva precej dobro poznavanje čeških razmer, vzbudil v tujini tako močan odmev ter množico uprizoritev ? Sami témi 'gre satiri zoper birokratsko in družinsko frazo pripisuje le delno zaslugo zu tolikšen prodor v svet: zaslugo, ki ji pomaga resnica, du mehanizem fraze dobiva v moderno orgunizirunih družbah vse večji pomen. Glavne razloge, da se 1 lu vdovo delo, kot je nekje zupisul ICrnst Fischer, suino prevaja v jezike drugih na rodov in v fru/.eologi jo drugih družbenih sistemov . upu najti nekje drugje. Svojo raziskavo usmeri nu potu ruske formalistične iu češke struktura- listične šole; zanima ga »semantična kvaliteta celotne strukture tlela«, radoveden je, kako je »téma umetniško izoblikovana«, bolj natančno, kakšno pomensko razsežnost in učinek ji zagotavlja pisateljev slog. Tako se omenjeno začetno vprašanje pomakne na zahtevnejšo raven in interpretacija h globljim teoretičnim izhodiščem. Drama je dokaj zapletena, saj fraza, ki že sama po sebi izziva dvorazsežno vsebino, ni samo predmet igre, temveč tudi njen osebek hkrati, nekakšen glavni junak igre sploh; ni le izrazni pripomoček oseb, temveč subjekt. ki z njimi ravna in gospodari. Kačer ima torej pred sabo grotesko in svoje rentgeniziranje izraza mora opraviti skozi njeno zapleteno tkivo. Za teoretično osnovo si izbere Kavserjevo oznako groteske kot obrnjene, človeku odtujene, absurdne podobe sveta. In sicer poseže po tistem mestu oznake, ki pravi, da nam mehanizmi postanejo nekaj čudno tujega, kakor hitro ožive, človečnost pa se nam odtuji, kakor hitro izgubi svoje lastno življenje. Definicijo prilagodi Kačer svojemu predmetu in pravi nekako takole: tudi mehanizem fraze kot zavtomatizirani kod sporočanja, ki se je odtrgal od pravega človeškega sporočanja in začel delati samolastuo, ločeno resničnost, vzbudi v nas občutek nečesa absurdnega — kot vse, kar izgubi svoj človeški kontekst in smisel. Iz te osnove, dopolnjene z nekaterimi podobnimi opažanji teoretika proze Šklovskega, nato podrobno raziskuje, s kakšnimi sredstvi je Havel ustvaril groteskno odtujeni svet sodobne birokratske mašinerije in njene zavtomati-zirane besede, ki je vedno znamenje razosebljenih odnosov med ljudmi. Poglavitni dramatikov postopek oziroma sistem postopkov odkrije v tako imenovani »absurdni osamosvojitvi« stvari od njihovega »konteksta«, od njihovega »prvotnega človeškega smisla«. To »osamosvajanje stvari', ki ima pri Haveln najčešče karikaturno ali hiperbolično mero, je seveda hkrati njihova onesmislitev. Metodi »absurdnega osamosvajanja« pozorno sledi skozi mnoge pojave dramskega besedila. Pri tem se vedno znova in na vseh ravneh oblikovanja srečuje z »gagi«, ki se mu razkrijejo kot »stilno enoviti znak« celotnega dela. nekakšen osnovni strukturalni princip. S pojmom gag označuje znano sredstvo groteskne kotnike: sestavljeno je iz najmanj dveh pomenskih faz, ki sami po sebi in ločeni lahko tudi nista smešni ali nesmiselni, toda v trenutku, ko se srečata in združita, postaneta komični ter absurdni, tako da druga drugo razvrednotita (npr. pri Havelu zveza besed: »sekretariat humorja ). Sistom gagov odkriva Kačer v drobnih besednih zvezah, igrah in frazah, v scenskih, situncij-skili. pantomimičnih in kompozicijskih lastnostih drame, skratka % vseli plasteh njenega ustroja. Navsezadnje sodi sem tudi glavna oseba igre: zaradi uradniške kariere se podredi veljavnemu mehanizmu fraze, kjer sicer prekosi druge, toda obenem se odtuji sam sebi in ljudem, izgubi s\t>j jaz ter postane groteskna igrača družbenega avtomatizmu. ki vlada nad človeško resničnostjo. Ko Kačer s pomočjo gagov razloži obilje razgibanih vsebinskih odnosov v llavelovi igri nesmislov in smislov, se loti vprašanja, kako se to pomensko bogastvo kaže \ sami jezikovni semantiki dela. Zanima ga resnični obseg besednih pojmov pa tudi večjih jezikovnih enot, ki jih uporablja in kakor jih uporablja Havel. Pri tem ugotovi, da je vsebinski radij'pisateljevih izrazov pomensko gibljiv in razmeroma velik. Odkrije nenehno diahronijo menjav in »sinhronijo prepletov pri istih besedah, ko se gibljejo skozi vrsto pomenskih ravnin: od ozko leksikalne preko širše, niiljcjsko satirične pa tja do splošno spoznavne, abstraktne. V takem izrazno semantičnem ustroju igre posamezni stvarni detajli (s svojo lokalno naslovljeno sutiričnostjo) niso več zamejeni v konkretno opisuost ali zunanjo oznako okolja, temveč dobivajo širše, metaforične razsežnosti. Naloga konkretnega ni več opis. temveč gibljivo usmerjanje k notranji strukturi stvari, k splošnemu smislu pojavov. Prav v tem razmerju med konkretnim in abstraktnim, med popisom in metaforo, najde Kačer odgovor na vprašanje, zakaj je delo lahko premagalo svojo lokaliteto in srečalo tako močan odziv v tujem svetu. Smer raziskave in njeni dosežki izzovejo pri avtorju še neko vprašanje, ki kaže naprej in zadeva samo dramatsko zvrst, v katero sodi obravnavana igra. Ta razmišljanja začne Kačer z ugotovitvijo, da Havelovo delo kljub vsemu povedanemu v nas ne zapusti tistega znanega »nedoločnega občutka absurdnosti r, ki se mu zdi značilen za zahodna dela te vrste. Havel namreč kaže na nesmisel v družbeni stvarnosti sami in ne izhaja iz subjektivne oziroma eksistencialne situacije absurda, češki dramatik prikazuje položaje, ko človek kot družbeno bitje postaja orodje tega, kar si je prvotno napravil za svoje orodje. Namesto subjektivitete nastopa tu objektiviteta in namesto individualnega problema je pred nami kolektivni, družbeni problem. Primerjave delajo vtis, da se srečujemo z »realistično absurdnostjo« oziroma z »absurdnim realizmom . Če upoštevamo še dejstvo, da podoben »objektivni absurd v kolektivnih odnosih najdemo tudi pri poljskem dramatiku S. Mrožku, se res odpira problem posebne, »socialistične« ali vzhodnoevropske >drame absurda«. Odgovor na vprašanje, ali gre za nepopolno razvitost oziroma za oženje te dramske zvrsti ali pa utegne biti ravno narobe, pisec razprave obzirno prepušča bodočnosti. Končni vtis, ki nam ga pusti knjiga Struktura in smisel literarnega dela, posvečena petinsedemdesetletnici Jana Mukarovskega. je poln in bogat. Prepriča nas. da raziskovalna smer Mukarovskega poganja novo, izrazito tvorno kontinuiteto v naš čas in v njem doživlja pozornosti vredno prenovitev. Zaradi širokih, v bistvu neekskluzivnih osnov njegove predvojne strukturalistične šole se ta obnova danes lahko giblje v vse smeri sodobne literarne vede: v smer lingvistične poetike ali historične genetike ali filozofske ontologije. Pričujoči zbornik kaže, da se češka obnova strukturalizma giblje pretežno v tok eksaktne lingvistične poetike. To je v skladu z domačo tradicijo, utegne pa biti tudi v zvezi z nekaterimi neprijetnimi izkušnjami, ki jih je v bližnji preteklosti doživljala literarna znanost ob prevelikem prijateljevanju s pragmatično zoženo filozofijo in sociologijo. Ne kaže pa prezreti možnosti, da je pritisk s te strani po svoje prispeval k današnji družbeni in zgodovinski odprtosti češkega strukturalizma, medtem ko so njegove filozofske moči pri interpretacijah še nekoliko hrome. Toda. naj bo tako ali drugače, resnica je. da izpričuje lastnosti, ki so v sodobni literarni vedi. če hoče to ostati, nepogrešljive. Najbolj vidne med njimi so naslednje: izrazita eksaktnost; velika moč dialektičnega povezovanja pojavov: izostren smisel za hierarhično razmeščanje in abstrahiranje pojavov, •o se pravi smisel za določanje vodilne črte sredi množice raznovrstnih dejstev. Vse te raziskovalne tipalke po morajo biti usposobljene za predmet, ki ima svojo posebnost, svoj jezikovno izrazni in oblikovni medij, ki ni samo način "li formo obstajanja, temveč sodi v samo semantiko besedne umetnine. Navsezadnje je tu še lastnost, ki jo naše poročilo hote lušči in poudarja: sleherni prispevek izpričuje čut za organski ustroj umetnine, s katero se ukvarja. Naj raziskuje katerokoli plast dela. zna najti tiste pojave ali znake, ki so merndajni in ki jih potrjujejo semantično istovrstni pojavi v drugih plasteh dela. Proces odkrivanju znakov je torej hkrati proces njihovega preverjanja na drugih pojavnih ravninah in obenem strogo krčenje poti k bistvenemu »znaku . k osnovnemu semantično strukturalnemu zakonu, ki določa celoto umetnine. Izraz struktura zato presega dvoizrozje vsebina — obliko in nadomešča izraz »organizem«, čeprav ga po svoje priznava. Toda prirodoslovno in ostalo metaforiko, ki je nekoč vladala v jeziku literarnih ved, strukturalizem nadomešča z bolj točnim, racionalnim jezikom, ustrezajočim zahtevam samostojne in eksaktnejše znanosti. Znanosti, ki s svojo subtilno in tako rekoč na vse pripravljeno metodologijo zmore prodreti tudi v zapletene pojave moderne književnosti. nastajajoče zunaj spoznanih, priznanih in popisanih estetskih norm. Boris Paternu SLOVENSKI VOKALIZEM V TUJI OBDELAVI Razveseljivo je dejstvo, da se začenja s slovenščino ukvarjati vse več tujih slavistov. Čeprav ne moremo pričakovati, da bodo naša znanstvena področja obdelali namesto nas, se s tem slovenščina vendarle vse bolj vključuje v mednarodno znanost, naši problemi in izsledki se popularizirajo, s tem pa postaja slovenščina zanimiva tudi za komparativne študije, iz katerih se je bila začela zadnja desetletja že zaskrbljujoče umikati. V zadnjem času se je v E. Koschmiederju posvečeni številki revije Die Welt der Slaven (X, 5—4. 1965. str. 541—566) pod naslovom Zur mundartlichen Differenzierung des Vokalsystems im Slowenischen lotila Irmgard Mahnken enega najbolj obdelanih področij slovenskega jezikoslovja. V uvodnem delu pravi, da je slovenščina posebno poučen primer za različne preosnove vokalnega sistema in izravnavanja pri njegovem stabiliziranju. I'ravi pa, da teh vzročnih zvez do zdaj, kljub pozornosti, ki se je posvečala slovenski dialektologiji. primerjalna slavistika v veliki meri ni poznala, saj se je omejevala skoraj izključno na prikazovanje tega, kako posamezni praslovanski glasovi reflektirajo v moderni knjižni slovenščini in le v zelo majhni meri (posebno za é in polglasnike) opozarjala na narečne razlike. Nato opozori na nekatere pomembne starejše razvoje v vokalizmu: npr. na različno vokalizacijo polglasnika (a : e), različno diftongizacijo jata (ei : ie) in pozno podaljšanje akuta na severu. Predno I. Mahnken preide na svoj prikaz, poudari, tla starejše raziskave slovenskih narečij in vokalizma skoraj sploh ne posvečajo pozornosti razvoju vokalnega sistema in da sta temeljni obsežni raziskavi v tej smeri šele Tineta Logarja Sistemi dolgih vokalnih fonemov v slovenskih narečjih (SR XIV, 1965, str. Ill —152) in Jakoba Riglerja Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu (SR XIV. 1965. str. 26'—78), referatih za sofijski slavistični kongres. I. Mahnken pravi, da hoče onu poskusiti nekatere osnovne linije še nekoliko ostreje izoblikovati, pri čemer mora zaradi pomanjkanja prostoru pustiti neomenjene tudi važne posameznosti. Omeji pa se na razpravljanje o e-jevskih in o-jevskih vokalih. V drugem poglavju omenja, du so stališča glede pfvotne kvalitete jutu različna. Posebej omenja pri tem nasprotujoča si stališča Ramovša in mene. Glede ozke kvalitete juta na jugovzhodu se pridružuje mojemu mnenju, medtem ko dvomi, du bi bilo treba z menoj nu severozahodu izhajati iz. širine in se nagiba k mnenju, da je bil ë povsod ozek. To je mnenje, ki ga srečujemo več-krat tudi že pri drugih, npr. pri Vondrûku (VSG2 91), v zgodnejših delih pri Ramovšu (AfslPh XXXVII. 142) in drugih (prim. RSI XXIV. 79). I. Mahnken pravi, da zasluži moj argument zu prvotno kvaliteto jata na severozahodu (namreč sedanji široki refleksi nekdaj kratkega jata na tem področju) resno upoštevanje, da pa je to širino vendarle mogoče razlagati kot sekundarno. S tem se je treba samo strinjati: širina nenaglašenili in kratkih naglašenili jatov na severozahodu, katerim se na severu pridružijo še staroakutirani (izjema so seveda mlade lokalne zožitve, katerih mlado poreklo sploh ni problematično), bi bila lahko sekundarna. Vprašanje je le, zakaj ravno ves severozahod kaže na širino in ves jugovzhod na ožino. Pa še to bi se dalo razmeroma lepo pojasniti (česar pa I. Mahnken ni opazila) s tem, da imajo dialekti, ki diftongirajo dolge vokale v smeri ie navadno široke kratke vokale (e. o), tisti, ki diftongirajo v smeri ei. pa ozke. Toda kljub temu sem se odločil za drugačno izhodišče, in sicer iz več razlogov. Na sprva široko kvaliteto jata ne kaže samo sedanja kvaliteta kratkega jata. ampak predvsem tudi znana paralelnost v slovanskih jezikih med širokim jatoni in pozno denazalizacijo nazalnih vokalov. In za slovenski severozahod je pozna denazalizacija izven vsakega dvoma. Te paralelnosti, ki sem jo že večkrat poudaril (prim. SR XIV 29, RSi XXIV 81). se I. Mahnken pri svojih dvomih sploh ni dotaknila ali jo poskušala ovreči. Dalje je treba upoštevati tudi substitucije. Res da substitucije še niso dovolj podrobno preiskane, posebno ne s stališča moje teorije, vendarle kaže, da se samo z ozkim jatoni ne bo dalo izhajati (prim. npr. podrèka iz padriarca, patriarca ipd., medtem ko je furlanski dolgi ozki e substituiran z i; po drugi strani pa bi se nekatere težave pri odnosih z germanščino morda dale pojasniti prav z različno narečno kvaliteto jata). In če se vrnem še na sedanjo široko kvaliteto kratkega è na severozahodu, za katero I. Mahnken domneva, da bi bila lahko sekundarna, in za kar sem tako rekoč v njeno korist navedel dejstvo, da imajo dialekti z diftongizacijo v smeri ie navadno širok kratki e. moram reči. da pregled slovenskega gradiva ne kaže, da bi dialekti, ki imajo diftonge tipa ie. ne mogli ožiti kratkih e (o), ali da bi jih celo morali širiti, ampak da dialekti, ki imajo v svojem sistemu ozke kratke e (o), navadno diftongirajo dolge v smeri ei (ou), oziroma tisti, ki imajo široke kralke e (o), diftongirajo dolge navadno v smeri ie. Torej bi lahko pričakovali, da je severozahod diftongiral v smeri ie zato, ker ni imel v sistemu ozkega kratkega e, ne pa da bi razširil kratki ozki e zato, ker bi se izvršila diftongizacija v smeri ie. To pa bi potrjevalo mojo hipotezo o sprva širokem jatu na severozahodu. Seveda tudi to ni nikuka zakonitost, ampak samo opažanje nekih tendenc, ki se uveljavljajo v slovenščini (prim. Pripombe k Pregledu v tej številki SR). Dalje navaja I. Mahnken nekaj znanih razmerij med naglasom in kvantiteto in deloma lokalizira nekatere akcentske premike, pri čemer je treba pripomniti, da je kračina pri sekundarnem akcentskem premiku na zahodu teritorialno bolj omejena, kot bi se dalo sklepati iz teh podatkov. Tudi to, da kvantitetne opozicije v zahodnih dialektih (tu misli na tiste rovtarske dialekte, ki sekundarno ukcentuiranih zlogov niso podaljšali) v splošnejših opisih pogosto niso bile upoštevane, je malo pretirano rečeno. Koliko pa je teh opisov? Ramovš je vsaj v okviru svojih metodoloških možnosti to upošteval. (In tudi če ne bi: po Ramovšu se je znanje o slovenskem vokalizmu toliko spremenilo, da ga znatno bolj poznamo in da imamo skoraj že za vse pojave nove razlage.) Logar se je omejil le na dolgi vokalizem. vendar navaja prav pri teli dialektih tudi sistem kratkih naglašenili vokalov, čeprav ga podrobneje ne obravnava. V Pregledu (str. 63) pa sein kvantitetne opozicije ne le upošteval, ampak celo pojasnil, zakaj v nekaterih rovtarskih dialektih ni prišlo do podaljšanja sekundarno akcent u i ran i h vokalov. Potem ko se omeji samo na današnji e-jevski in o-jevski dolgi vokalizem, poskuša 1. Mahnken v tretjem poglavju ugotoviti razmerja med sovpadi posameznih vokalov. Pri tem je prišla do naslednjih ugotovitev: V dialektih, kjer se je ë ohranil kot poseben fonem, sta sovpadla e in ç. ni pa é ohranjen kot poseben fonein, kjer se e in ç nista izenačila. Po mnenju I. Mahnken je to za strukturalni razvoj pomembna delitev slovenskega jezikovnega področja, ki pa doslej še ni bila opažena. Dalje ugotavlja, da je v dialektih, kjer refleksa za ç in za etim. e nista sovpadla, en in isti refleks za polglasnik (v dolgem voka-lizmu) in ç. Obratno se je v večjem delu tistih dialektov, v katerih sta sovpadla ç in etim. e, polglasnik razv il v a. Zanimivo izjemo tvori le južnoštajersko področje. kjer refleks dolgega polglasnika ni sovpadel niti z ç niti z a. Гак način povezovanja sov padov in prikazovanja razvoja vokalizma je morda za bralca lažji in na videz preglednejši od mojega načina, ki ga uporabljam v Pregledu, toda pri njem smo prikrajšani za bistven podatek kronoloških razmerij (vsaj relativnih, kadar ni mogoče podati absolutnih), saj gledamo na razvoj jezika s ptičje perspektive ili vidimo vse v eni ravnini, pri tem pa je lahko enak rezultat nastal v zelo različnih obdobjih in zaradi zelo različnih vzrokov ter celo lahko preko povsem drugačnih vmesnih stopenj. Poleg novih interpretacij je namreč prav v tem, da stalno daje časovne ploskovne prereze v teku razvoja, prednost in novost Pregleda pred drugimi metodami. Ugotovitve same v tretjem poglavju pa tudi niso utemeljene. Trditev, da sta sovpadla e in ç v tistih dialektih, kjer je è ohranjen kot poseben fonem, in da ë ni ohranjen kot poseben fonem, kjer nista sovpadla ç in e, seveda ne drži, saj imamo npr. v briškem dialektu za vsakega od teh glasov poseben refleks. Zato te povezave za celotno slovensko ozemlje pri obdelavi vokalizma nisem mogel opaziti, pač pa sem jo opazil na tistem področju, kjer res obstaja in kjer razvojno nekaj pomeni (str. 56—57). Slaba stran primerjave I. Mahnken je tudi v ugotavljanju, ali je č ohranjen kot samostojen fonem ali ne. Frekvenca c5 nasproti cirkumflektiranemu e (na severu, kjer se mu ni pridružil še novoakutirani e) je tolikšna, da lahko govorimo kvečjemu o tem, kam se je vključil etimološki e, ne pa o tem, da ë ni ohranjen kot samostojen fonem. S tega stališča pa sem že obravnaval cirkumflektirani e v Pregledu (prim, zlasti str. 58). Tudi druga trditev, da je tam, kjer e in e nista sovpadla. isti refleks za dolgi polglasnik in ç, ni točna. Jugozahod je razvil dolgi polglasnik v a ne glede na to. kako sta se tam razvijala ç in e. V tistih zahodnih dialektih, kjer e in e nista sovpadla, imamo sicer res za ç navadno a in bi torej lahko rekli, da je tu refleks za dolgi polglasnik isti kot za ç: a to je le na navidezno: a iz a je nastal prej kot a iz ç in je podobnost z enakim rezultatom v delu podjunščine samo slučajna. Razen tega pa imamo med zahodnimi dialekti tudi solkanski govor, kjer e in e do danes nista sovpadla. pa je tam kljub temu refleks za dolgi polglasnik a. in ne tak kot za ç (ki je v glavnem я. v Grgarju nekak //a), kar torej tudi z današnjega stališča nasprotuje navedeni trditvi. Tudi nadaljevanje te trditve, da se je v večjem delu dialektov, kjer sta sovpadla e in e. polglasnik razvil v a. nima posebne vrednosti, če upoštevamo, da ji 'nasprotujeta celotno južnoštajersko in panonsko področje. V četrtem poglavju poskuša I. Mahnken pravkar razložene osnovne linije v razvoju vokalizma prikazati ob vokalnih sistemih posameznih narečnih področij. Spet se opravičuje, da ji ozki okvir na žalost ne dovoljuje zasledovati posebnosti vsakega posameznega dela narečja v njegovem- današnjem fono-loškem sistemu, da pa bo toliko bolj poskušala karakterizirati one razvojne tipe, ki so karakteristični zu posamezne narečne skupine. Začne s koroško narečno skupino. Kot prva značilnost je naveden skupen refleks za ç in dolgi polglasnik, kakor sem sicer izrecno navajal tudi sam v Pregledu (str. 41—42). Ker pa avtorica navaja kot v ir za koroške dialekte Logarjevo razpravo, bi morala opaziti, da tam teh podatkov ni. Pač pa je prav nasprotno pri Logarju med koroškimi vokalnimi sistemi tudi sistem iz govora Blač (SR XIV. 122), kjer refleks za dolgi polglasnik ni sovpadel z refleksom za ç, ampak z refleksom sekundarno akcentuiranega e (moje stališče do tega sistema glej v Pripombah k Pregledu v tej številki SR), nekoliko nejasno pa je tudi stanje v Globasnici (Logar, I.e., 128), saj bi v navedenih primerih ob nazalnem konzonantu lahko šlo za sekundarno nazalizacijo in bi bil lahko a pozicijska varianta. — Glede sovpada zgodaj podaljšanega etim. e in stalno dolgega č stvari niso tako jasne, kot to postavlja (brez utemeljitve, najbrž po Isačenku in Ramovšu) I. Mahnken: tako pri Logarju (SR XIV, 124) kot pri ineni (SR XIV, 46, 68) je mogoče najti vsaj deloma tudi drugačne podatke. V nadaljevanju navaja ziljski šeststopenjski vokalni sistem. Trdi, da na osnovi tega lahko razloži tudi vokalne sisteme drugih koroških narečij, ker bazirajo s svojimi današnjimi vokalnimi sistemi na enakih strukturalnih predpogojih in uvrstitvah. Tako pravi npr., da imajo nekatera narečja eno stopnjo manj, ker zaradi ohranjene oksitoneze še niso prišla do najbolj odprte, tj. pete stopnje (tu je treba pripomniti, da sekundarno akcentuirani vokali ne zavzamejo vedno najbolj odprte stopnje, ampak so lahko tudi ožji od refleksov za nazale, kot kaže npr. Kranjska gora) ali pa sta v nadaljnjem razvoju dve stopnji sovpadli. — Tudi rezijanščino prišteva I. Mahnken h koroški skupini (kot večinoma tudi drugi). Pri tem navaja, da sta se rezijanska široka e in p, ki naj bi bila sprva pozicijski varianti, fonologizirala pod vplivom furlanskih izposojenk. To je sicer citirano povzeto po Logarju, vendar se Logar o tem izraža bolj previdno. V Pregledu (str. 71—72) pa je mogoče najti podrobnejše podatke o izvoru teh glasov, iz katerih se vidi. da na fonologizacijo rezijanskih e in ç niso vplivale furlanske izposojenke. Po drugi strani pa je seveda res, da izposojenke pogostokrat odločajo o fonologizaciji pozicijskih variant, ali pa se celo samo z izposojenkami lahko uvede v vokalni sistem nov fonem. Toda pri ocenjevanju fonologizacije je vendarle treba najprej pregledati domače možnosti. Pri koroški narečni skupini se 1. Mahnken ne dotakne problematičnega dvojnega zastopstva za staroakutirani è in novoakutirani e ter za novoakuti-rani o v nekaterih narečjih. Po opombi 15 na str. 354 lahko sklepamo, da sprejema Logarjevo razlago teh dvojnih kvalitet, čeprav se podrobneje v to ne spušča. Problem je pravzaprav toliko pomemben in dejansko v živem govoru toliko spremeni shematične prikaze iz razprave I. Mahnken. da ga ni mogoče obiti. Moje razlage (SR XIV, У)—40) ne omenja, čeprav bi do nje morala zavzeti stališče, saj je trenutno le z njo mogoče vsaj kolikor toliko zadovoljivo pojasniti tri vrste refleksov (ožji in širši e ter ë) za etimološko iste glasove, ki jih navajata za nekatere govore — seveda posredno — Ramovš in Isačenko (in Isačenka, poleg Logarja, navaja kot vir za koroške dialekte). Zahodne in centralne dialekte obravnava I. Mahnken skupaj. Po njenem kaže razvoj sistema dolgega vokalizma v centralnih (kranjskih) in zahodnih narečjih na osnovno ujemanje, od koroškega razvoja pa se bistveno razlikuje. Ne glede na enak fonetičen razvoj è v zahodnih in koroških dialektih, ki je doslej pritegoval glavno pozornost (v Pregledu pač samo v najstarejši fazi, ko jo brez dvoma zasluži, pa še tam je diltongizaciji v ie odmerjena podrejena vloga v primeri s kvaliteto jata in z nazali) ter različen razvoj v zahodnih in centralnih (ie : ei) temelji strukturalni razvoj dolgega vokalizma v zahodnih in centralnih narečjih po mnenju 1. Mahnken na istih osnovnih kriterijih, bistveno različnih od koroškega. V nadaljnjem razvoju pa se po njenem kažejo vsekakor pozornost vzbujajoče divergence med zahodnimi, gorenjskimi in dolenjskimi narečji. Druge stvari, ki jih I. Mahnken navaja s tem v zvezi, so znane že iz Pregleda. Negotovo pa se ji zdi, kdaj so sovpadli v centralnih narečjih refleksi denazaliziranih nazalov in etimološkega e: ali po podaljšanju novoakutiranega o (oziroma po fonologizaciji ö : o) ali že prej. V Pregledu (str. 36—"57) sem ta so-vpad nastavil kronološko po podaljšanju novoakutiranega o. Seveda ne brez razlogov, čeprav za utemeljevanje tam ni bilo prostora. Vendar pa že iz obravnave nenaglašenega jata. ki se pred refleksom nazala ni vokalnoharmonično spremenil (glej zelo na kratko v SR XIV, 36—37, podrobneje pa v razpravi Rozwöj č w jçzyku slowenskim, RSI XXIV, 79—92), logično sledi, da sovpad nazala in etimološkega e ni starejši od fonologizacije o. Na ne posebno zgodnje sovpadanje refleksov nazalov z etim. e in o kaže posredno tudi štajerščina (ki spada kot centralni dialekti pod jugovzhodni del). Na severnoštajerskem področju je namreč do tega sovpada prišlo celo v kratkih zlogih šele po poznem podaljšanju nezadnjih kratkih naglašenih zlogov. Pri obravnavi panonskih narečij pravi 1. Mahnken. da zavzemajo v okviru slovenščine poseben položaj zaradi do danes ohranjene akcentuirane kračine v nezadnjih zlogih. Nato ugotavlja, kateri razvoji v panonskih narečjih so skupni z zahodnimi in centralnimi narečji in kateri s severnimi. Pri razvoju panonskih narečij se ji zdi pomembno dejstvo, da je tu (in le tu) tako v sistemu dolžin kot tudi v sistemu naglašenih kračin ê ohranjen kot poseben fonem. (Vendar velja to danes le za nekatere govore in ne za celotno panonsko področje.) — V opombi omenja ujemanje med panonskim razvojem akcenta (ohranitev kvantitetnih razlik, izguba intonacij) in starejšim razvojem nekaterih srbohrvaških narečij, ki so prav tako obdržala le kvantitetne opozicije in šele z novoštokavskim akcentskim premikom ustvarile nove intonacijske opozicije. Moram poudariti, da gre samo za podobnost, in sicer le pri ohranitvi kvantitetnih opozicij (pa še to samo pod akcentom), medtem ko pri akcentskih premikih panonska narečja niso ustvarila novih intonacijskih opozicij; na kako povezanost med izgubo intonacij v panonskih in srbohrvaških narečjih pa sploh ni mogoče misliti, saj je vmes kajkavščina. ki je intonacijske opozicije ohranila. Za štajerska narečja I. Mahnken pravi, da njihov razvoj v podrobnostih še ni dovolj natančno preiskan in da glede na razvoj vokalnih sistemov ne predstavlja enotnosti. Podrobno zavrača Logarjevo mnenje iz SR V—VII. 133-si., da so širine v gornjesavinjskem govoru arhaizem in da je v njih videti potrditev Ramovševe teze o prvotni široki kvaliteti jata na jugovzhodu. Pravi, tla je po njenem mnenju to sekundarno in da gre za monoftongizacijo iz ei, pri nazulu pa iz ou. Zavračanje je nepotrebno, saj v kasnejših delih tudi Logar te teorije ne vzdržuje več, marveč izhaja pri refleksu za è iz diftonga ei. Seveda je tak razvoj nastavljen tudi v Pregledu, kjer je (str. 36) poudarjena popolna dokazljivost monoftongizaeije tudi za refleks nazalnega o (i/, ou). Glede na bistvene razlike v strukturalnih osnovah razvbja deli I. Mahnken štajerska narečja na severno- in srednještujerska na eni ter na južnoštujersku na drugi strani. Ime severno- in srednještujerska narečja ni najbolj posrečeno, saj gre meja med obema področjema nekako po sredini štajerskega narečnega področja (primerjaj zemljevid obeh teh delov v Pregledu) in pride v vzhodnem delu na sever do Polskave. Tudi če bi gledali z geografskega, stališča, se stvur ne spremeni, saj so tako na severu kot na jugu Štajerske področja, kjer se ne govorijo štajerska narečja, in bi na ta način spet ostalo približno enako raz- merje med eno in drugo polovico. Najbrž bi bilo pri razdelitvi štajerskih narečij bolje ohraniti enostavnejše poimenovanje (severnoštajerska : južnoštajerska), kakršno sem uporabljal v Pregledu. Nato našteje glavne značilnosti obeli področij. a nekoliko podrobneje se ukvarja le z južnim. Podatki se v glavnem ujemajo z onimi v Pregledu, le da je ustvarjen \ tis. kot da je poseben refleks za dolgi polglasnik še do danes nekaj običajnega na južnoštajerskem področju (v resnici je redek). V trditvi, da je v sistemu dolžin ozki o v izposojenkah iz nemščine uveden kot poseben fonem, je nekoliko preveč poudarjena vloga nemških izposojenk. Na ustreznem mestu v Pregledu (ki je citirano) imam zapisano samo. da je kot par k Ç nastopil v nekaterih redkih primerih tudi o (v nekaterih tujkah, deloma pozicijsko) . To seveda velja samo za Zibiko: ker pa sem razstavil današnje diftonge lipa ei in ou v skupine fonemov, tudi tam današnji fonem Г) ne zastopa samo tega o iz tujk in določenih pozicij. V petem poglavju pokaže I. Mahnken še na nekaj splošnih tendenc. Opozori na to, kako daljnosežne posledice za nadaljnjo diferenciacijo med glavnimi narečnimi območji je imela različna vrsta diftongiranja v rastoče in padajoče diftonge (tj. diftonge tipa ie in ei) in kako so se odprtostne stopnje pri vokalih včasih skoraj povsem obrnile. Razprava je. vsekakor zanimiv prispevek k obravnavi slovenskega vokalizma. poskus prikaza njegovega razvoja z določene perspektive, pri čemer pa je bilo treba zaradi lepše slike včasih posploševati, pri iskanju strukturalnih kriterijev pa združevati raznorodne pojave. Kolikor so glede na moj Pregled — kot je na začetku napovedano — nekatere tu raziskane osnovne linije navidezno mogoče ostreje izdelane (vse so navedene л tem prikazu), gre to predvsem na račun posploševanja in premajhnega upoštevanja posameznih, večinoma sicer lokalno omejenih, dejstev, ki pa se vendarle neusmiljeno upirajo nekaterim povezovanjem in zaključkom. Za hitro seznanjanje s slovenskim vokalizmom je razprava kar pregledna, daje pa premalo možnosti za svobodno gibanje našim mislim v času in prostoru, ki pripadata slovenščini. Jakob Rigler ODMEVI RUSKE SOVJETSKE KNJIŽEVNOSTI PRI SLOVENCIH V LETIH 1417— 144-1 Pričujoči članek nima namena vsestransko osvetliti to dokaj zamotano vprašanje, ki doslej še ni bilo sistematično obravnavano. Na razpolago imamo sicer bibliografijo, zlasti tisto, ki jo je izdal Leksikografski zavod (Nauka o književnosti. I stori ja stranih književnosti. Zagreb MCMEIX). a tudi ta ni popolna. Kdor vsaj bežno prelista to publikacijo, takoj opazi, da je delež slovenskega tiska ter slovenskih pisateljev in publicistov pri obravnavanju sovjetske ruske književnosti dokaj neznaten. O tem se prepričamo, če primerjamo število prevodov ter v slovenščini napisanih prispevkov o posameznih sovjetskih avtorjih in problemih sovjetske književnosti s tistim, kar je izhajalo nu srbskohrvat-skem jezikovnem področju. To so nekateri napredni slovenski kulturni delavci opazili že zgodaj. Tako je Boris Ziherl leta 1933 v reviji Književnost v poročilu o Nolitovi zbirki prevodov nove ruske proze očital Slovencem, da ne prevajajo in ne poznajo sodobne ruske književnosti. Ziherl piše, češ da je v očeh večini Slovencev vse. kar je v ruščini napisano po Tolstoju in Dostojevskem. tenden- ciozna lažiliteratura in boljševiška propaganda, ki ni vredna, da bi se kulturen človek zanjo menil ; (Književnost 1953, str. 144). Ziherlove opazke so seveda polemično zaostrene, kajti njihov namen je očitno zbuditi večje zanimanje za literarno ustvarjanje v Sovjetski zvezi. Vendar so njegove ugotovitve veljale vsaj za določen del slovenske inteligence, saj je nezaupanje do vsega, kar se je dogajalo v ruski porevolucijski kulturi, nedvomno obstajalo. Iz tega lahko sklepamo, da so bila v Sloveniji tla za spoznavanje ruske porevolucijske književne tvornosti še posebno neugodna. Vzrok za to bo najbrž v posebni ozkosti kulturnopolitičnih razmer na Slovenskem. Uradno so cenzurne omejitve in pomanjkanje neposrednih stikov veljale za vse jugoslovansko ozemlje, vendar je bilo stanje v Sloveniji še teže — v nemajhni meri zaradi politične pripadnosti večine tistih, ki so imeli odločilno besedo v tisku. Odnos do sovjetske književnosti je bil pri nas — mnogo bolj ko na primer v Srbiji — posledica posebnih slovenskih političnih razmer. Zato je bilo prodiranje te literature k nam toliko bolj težavno. Položaj ruske klasične književnosti je bil docela drugačen. S to so se slovenski bralci seznanili že zelo zgodaj, pa čeprav spočetka le posredno (prim. Klopčičeve ugotovitve v uvodu k Zbranim delom A. S. Puškina, I.zv.. str. 243). Šele pozneje so začeli prihajati k nam izvirniki ter poročila ljudi, ki so Rusijo obiskovali ali pa tam dlje časa bivali, začenši s Celestinom pa do Slovencev, ki jih je prva svetovna vojna zanesla v Rusijo. Med temi je. bil Josip Vidmar, eden najboljših poznavalcev ruske književnosti pri nas. Vendar je treba reči, da velja Vidmarjevo zanimanje od let po prvi svetovni vojni pa do današnjega dne predvsem ruski klasiki. To zanimanje očitno izvira iz Vidmarjevih estetskih nazorov in zato je prav značilno, da je seznanil Slovence z enim izmed najpomembnejših in najbolj novotarskih romanov 20-ih let. namreč z romanom »Mesta in leta« K. Fedina. Dela. ki so jih v Sovjetski zvezi proglasili za vzor socialističnega realizma, ga očitno niso posebno privlačevala, dasi je prevedel pozneje najbolj čislani sovjetski zgodovinski roman »Peter Veliki A. Tolstoja, po poklicni dolžnosti dramaturga pa je pisal v Gledališkem listu članke ob premierah sovjetskih dramskih del na odru Narodnega gledališča v Ljubljani. Kljub vsemu temu so Vidmarju pri srcu predvsem veliki ruski realisti — Tolstoj. Dostojevski. Čehov iu tudi L. Andrejev. Tako je njegov delež pri obravnavanju sovjetske književnosti pred to vojno manjši. Po Oktobrski revoluciji so se meje zaprle. Ker med SZ in Jugoslavijo ni bilo uradnih stikov, potovanja tja niso bila več mogoča, prav tako niso prihajale knjige in revije. Sovjetske književnosti so od takrat spoznavali iz druge roke ali pa i/ tistih v originalu pisanih del. ki jih je kdo prinesel i/, tujine. V tistem času je bila naključnost v izbiri imen. besedil in vesti očitna. Zato slovenski bralec ni mogel dobiti zares objektivne in celovite podobe sovjetske književnosti. Izbor imen in tekstov ne priča vselej o vrednosti literarnih del ali ustvarjalcev, oziroma o umetniških afinitctnh prevajalcev, urednikov in avtorjev slovenskih prispevkov o tem vprašanju. Le tako si lahko razlagamo, da se je med maloštevilnimi knjižnimi izdajami prevodov sovjetskih avtorjev ob Bloku. 1'edinu iu A. Tolstoju pojavil Avdejenko, ki ga danes sovjetska literarna zgodovina komajda omenja. Tak prevod je bil pač plod naključja in simpatij nekaterih naših ljudi zu sovjetske pisutelje nasploh, ne pa rezultat premišljene ocene. Vemo namreč, da so svetovnonazorske ufinitctc marsikdaj vplivale na čisto umetniške kriterije ter zbudile zanimanje /a dokaj povprečna dela. v ka- terih smo tedaj gledali predvsem pričevanja o nastajajoči družbi. Tako ne smemo misliti, da bi bil urednik Ljubljanskega zvona Juš Kozak tudi v drugačnih okoliščinah priobčeval včasih naivne poučne prispevke svojega edinega sov jetskega sodelavca N. Bahtina ali brezbarvno linijski govor sekretarja Zveze sovjetskih književnikov Ščerbakova na ustanovnem kongresu. Prav tako bi se bržkone motil tisti, ki bi danes pregledoval Kreftovo revijo Književnost in iz številnih prevodov Erenburga sklepal, da je urednik dajal prav temu pisatelju prednost pred njegovimi sodobniki. Razlog za kaj takega je bil zelo preprost in predvsem zelo stvaren: zaradi posebnih lastnosti tega pisatelja, zaradi njegove gibčnosti in ugodnih ocen v tedanjem sovjetskem in zahodnoevropskem levičarskem tisku so bila njegova dela bolj dostopna (in v slovenskem družbenem položaju tudi nedvomno učinkovita) kot. na primer, dela umetniško mnogo bolj pomembnega Kaverina ali Paustovskega. Vse te in tem podobne okoliščine je treba upoštevati. Tisti del slovenskega tiska, ki se je bil pripravljen zanimati za književnost porevolucijske Rusije, se je moral nenehno boriti z različnimi težavami in nerazumevanjem. Zato so bržkone slovenske založbe izdale tako malo prevodov del sovjetskih pisateljev. Pač pa se je nadaljevalo izdajanje prevodov del ruskih klasikov (h katerim so prištevali tudi Bunina in Gorkega — vsaj njegova predrevolucijska dela). Izdajati klasike je bilo mnogo varneje kot iskati sodobne ruske izvirnike in tvegati gmotne in politične zapletljaje. Ko govorimo o spoznavanju sovjetske književnosti pri nas, je treba upoštevati. da je bil položaj slovenskega tiska po prvi svetovni vojni drugačen ko pozneje, v tridesetih letih. Res je sicer, da so novice o dogajanju v sovjetski kulturi prodirale k nam dokaj neredno, vendar je bil pritisk cenzure do uvedbe diktature manjši. Revije in založbe niso bile toliko odvisne od cenzorjev, tisk je bil bolj razgiban, slednjič so tu bile tudi različne delavske organizacije s svojim tiskom, ki je — v mejah možnosti in namenov — seznanjal bralce z dogajanji v deželi, v kateri je zmagala revolucija. Ko je kralj proglasil diktaturo, se je položaj takoj poslabšal, predvsem pa se je močno okrepila vloga cenzure. Objavljati prevode sovjetskih avtorjev in članke o sovjetski literaturi je postalo mnogo teže. Zato je treba obravnavati ti dve razdobji ločeno. V razdobju 1917—1929 so prva sporočila in nemara tudi prve tekste prinesli ljudje, ki so se vračali iz ujetništva ali z bojišč državljanske vojne. Tako je bil Ivan Vuk tisti, ki je oskrbel prvo knjižno izdajo sovjetskega avtorja, zdaj malo znunegu Pavla Dorohova (P. Dorohov. Iz dni državljanske vojne. Sibirski punt. Prev. I. Vuk, izd. Proletarska knjiga leta 1927. Po besedah M. Klopčiča je šlo za samozaložbo, ki sta jo podvzela on in Vuk). Kolikor je znano, kritika temu delu ni posvetila pozornosti. C isto drugačen odmev je imel prevod enega izmed najpomembnejših del porevolucijske književnosti, namreč Blokove pesnitve »Dvanajst . Ta Klopčičev prevod je zbudil pri kritiki močno zanimanje. Za velikega ruskega simbolista, o katerem je pozneje pisal tudi Vidmar, se je zlusti navduševal krog sodelavcev Mladine. V tej reviji so bili že v letniku 1426/27 objavljeni odlomki prevoda (celoten prevod je izšel v kn jigi leta 1928). V istem letniku (št. 7) je izšel tudi odlomek iz pesnikovega predsinrtnega dnevnika, ki mu je uvod napisal Bratko Kreft (bržkone je odlomek tudi prevedel). V prvi številki Svobodne mladine letnika 1928/29 pa je I'r. Onič ocenil samo pesnitev in Klopčičev prevod. Obema avtorjema je skupno navdušenje za Bloka (tako Onič piše, da tako pomembne pesnitve niso posvetili niti francoski revoluciji str. 19) in pojmovanje osebne ter pesniške tragedije tega s starini svetom sprtega pripadnika predrevolucijske inteligence, ki je sicer stopil na stran revolucije, a se vanjo ni mogel vživeti. Najbolj jasno oceno Blokove vloge je dal v svojem uvodu Kreft: imenuje ga »vizionarja ... ki je revolucijo zaslutil« (str. 7). V teh besedah tiči najbrž nekaj polemike s slovenskimi in ruskimi ocenjevalci Blokove poezije, ki so preveč poudarjali pesnikov notranji zlom ter ga kazali predvsem kot žrtev revolucije. Tako mišljenje je očitno že v Lavrinovih razpravah »Ruska moderna do prevrata« in »Ruska moderna po prevratu« (Odmevi, 1929, št. 1 in 2). Lavrin ga namreč imenuje hkrati z Belim »mesian-skega simbolista..., ki je pisal v mističnem transu« in tako ustvaril »najkrep-kejše delo o revoluciji«, ki je hkrati izraz njegove »poslednje nade, ki se je prav tako zrušila« (Odmevi, 1929/2, str. 61 in 65). Razlika med Kreftovim in Oničevim ter Lavrinovim pojmovanjem tega kompliciranega ruskega pesnika izvira nedvomno iz razlik v idejnih in estetskih stališčih, s katerih so presojali pesnikovo osebnost in njegovo ustvarjanje. Razlike so še bolj opazne, če primerjamo sodbe obeli sodelavcev mladine z mnenji E. Spektorskega (Ljubljanski Zvon. 1955, str. 28—40). Pesnika obravnava s svojega svetovnonazorskega stališča, ki revoluciji in njeni poeziji ni naklonjeno. Vendar vse to priča o zanimanju, ki ga je pri nas zbudil Blok. s katerim je bralce že leta 1922 seznanil B. Borko (Jutro. 1922. št. 290). V glavnem so se Slovenci med obema vojnama seznanjali s sovjetsko literaturo prek literarnih revij. Dnevni tisk — sodeč po navedbah v bibliografiji in po nekaterih bežno pregledanih listih — je prinesel tu in tam prevod krajšega besedila ali več ali manj natančne informativne novice, temeljitejših poročil in ocen pa po navadi ni objavljal.1 Izjema so le poročila ob redkih pre-mierah sovjetskih dramskih del in posamezni prispevki, ki jih je v kulturni rubriki Jutra objavljal B. Borko. Vendar je tudi pri slednjih čutiti, du so avtorju omejevale kulturi odmerjeni prostor iu splošna raven in usmerjenost dnevnika. Take informacije so nedvomno zahtevale veliko prizadevnost pri iskanju virov in nemajhno novinarsko spretnost (isti avtor je običajno pisul za revije bolj sproščeno in poglobljeno). Toda nuj bo tako ali drugače, iz Borkovih člankov so bralci le izvedeli o nekaterih pomembnih pisateljih, kot je B. Pasternak in B. Piljnjak. o P. Romanovu in še o marsičem. Pri tem so Borku nedvomno mnogo koristili tesni stiki s češko kulturo, saj je bila Praga eno tistih središč, od koder smo tedaj črpali informacije o sovjetski književnosti. Bolj poglobljeno obravnavanje problemov sovjetske književnosti so luliko bralci nušli predvsem v izrazito literarnih revijah. Med temi sta zu obravnavano vprašanje v dvajsetih letih najpomembnejši Ljubljanski zvon in Mladina. Obe kažeta zu sovjetsko književnost precejšnje zanimanje, čepruv ima ta interes pogosto različna izhodišču. Tudi odnos je bil kuj različen — od previdne radovednosti do navdušenja. Tega je bilo največ pri mladih. Med glusili. ki jih je izdajala mludu generacija, je nujpomemhncjšu Mladina oziromu njena nuslednicu Svobodna mladina, ki je združevala najbolj t 1 Prispevki, ki so jih objavljali različni družinski, zuhuvni in tem podobni listi, so večinomu nepomebni. razen nekaterih prevodov krajših leposlovnih besedil. Zuto so tembolj občudovunju vrednu prizadevanja delavskih glasil, ki so kljub nenaklonjeni pozornosti oblasti, pičlim sredstvom in pomanjkljivi izobrazbi večine naročnikov skušala prinašati vsaj nekutere pomembne tekste ter dujuti skromne informacije o kulturnem življenju v Sovjetski zvezi (članki B. Teplvja in drugih avtorjev, ter Klopčičevi prevodi v Svobodi, člunki v ('»rudi in še ponekod. dejavne mlade ustvarjalce napredne smeri dvajsetih let. Tanki zvezki Mladine so prinašali članke o različnih vprašanjih, ne le umetnostnih, temveč tudi družbenopolitičnih in gospodarskih. V njih najdemo poleg teoretičnih razmišljanj o umetnosti in kulturi vrsto socioloških razprav in informativnih zapisov. Toda položaj te izredno razgibane revije je bil nedvomno zelo težak, zlasti po Kosovelovi smrti. Nad majhnim krogom sodelavcev je nenehoma visel Damo-klejev meč cenzure in drugih nevšečnosti. Politična preganjanja, katerega žrtev so postali nekateri, in slednjič še proglas kraljeve diktature so revijo nazadnje zadušili. V Ljubljanskem zvonu je že v dvajsetih letih izhajalo mnogo prispevkov s področja tujih književnosti. Svoje mesto je dobila med njimi tudi sovjetska. Kot v drugih tedanjih slovenskih časnikih, tako se tudi tu izogibajo izraza »sovjetska književnost«. Zlasti v dvajsetih letih z izrazom novejša ruska književnost« označujejo tako dela sovjetskih kot emigrantskih ruskih pisateljev: obe književnosti ostro ločijo le marksistično usmerjeni avtorji. Iles pa je. da v prvih letih po revoluciji še ne moremo potegniti ostre črte ločnice med obema, saj se je tedaj dogajalo, da so sovjetski književniki nastopili v istih glasilih kakor tisti, ki so pozneje einigrirali. Odmev tega stanja je tudi bržkone prvo poročilo o ruskem literarnem življenju po revoluciji, ki ga je objavil P. Goba pod naslovom »Igor Severjanin in še kaj« (Ljubljanski zvon 1919, str. 118—123). Golia izhaja predvsem iz predrevolucijskega stanja, dasi govori tudi o politični diferenciaciji med pisatelji. Največ govori o futuristih. zlasti o Kamenskem, čigar pesem »Dekret o literaturi na zidovih in plotih« je tudi prevedel. Presenetljiva je Golieva izredno neugodna ocena Majakovskega, vendar je očitno, da ga je slabo poznal, saj je pripisal eno izmed njegovih pesnitev D. Burljuku. V letih 192*5—1927 je N. Preobraženski objavil v Ljubljanskem zvonu ciklus prevodov krajših ruskih proznih del poil naslovom »Nova Rusija«. V ta izbor je uvrstil poleg Bablja, Ledina, Vs. Ivanova, Lidina, Erenburga, Leonova in Zamjatina tudi emigrantu Bunina (ki mu je posvetil največ pozornosti) in Ile-mizova. Glede umetniške v rednosti temu izboru ni kaj oporekati, saj gre za dela najpomembnejših tedanjih pisateljev. Toda vsi so tako imenovani »sopotniki«. Druga stran, namreč »proletarska« (to je tista, ki je bila v revoluciji idejno docela angažirana) sploh ni zastopana. Bržkone jih prevajalec ni posebno cenil (prim, njegove odklonilne sodbe o Majakovskem v Ljubljanskem zvonu 1928, str. 512—513. in o Gorkeni v zadnji številki iste revije za leto 1932). V dvajsetih letih je bil Preobraženski med najbolj marljivimi poročevalci o dogajanju v sodobni ruski književnosti (obeh taborov). Priobčeval je tudi v drugih glasilih. Tako je objavil nekaj prevodov v Grudi (leta 1924 in 1925), med njimi nekaj Jeseninovih pesmi, naslednje leto pa daljši prispevek o tem pesniku s tedaj običajnim tolmačenjem njegove osebne tragedije. Ta članek je nedoločno informativen in ne doseže Borkove analize v Ljubljanskem zvonu, še manj pa razprave J.Lavrina. Borko (njegov članek očitno spremlja Klopčičev prevod Jeseninove pesmi »Sovjetska Rusija ) je povezal Jesenina z rusko tradicijo kmečke poezije in s pesniškim ustvarjanjem njegovih sodobnikov ter imenoval njega in Bloka »žrtvi revolucionarnega meteža«. Čez nekaj let je svojo razpravo dopolnil s stvarnimi podatki iz monografije o Jeseninu, ki jo je izdala Francisca de Graaf na Ilolandskem (LZ 1933/9). Ze prej omenjena previdna radovednost je povzročala, da so v slovenskem tisku (z izjemo levičarsko usmerjenih glasil) pogosteje posvečali pozornost splošnemu stanju v sovjetski kulturi kot posameznim ustvarjalcem in njihovim delom. Očitajoč sovjetski kritiki, da zanemarja estetsko strun, so včasih sami 20 Slavistična revija 505 zapadali v isto napako ter poročali predvsem o tistem, kar sovjetska literarna zgodovina imenuje »politika partije na področju književnosti«, lako razlago je opaziti na primer v obsežnem članku N. Preobraženskega »Pisatelji in socialno naročilo« (LZ 1929. str. 740—753), v poročilu M. Javornika v Modri Ptici (leta 1929/50, str. 125') in še ponekod. Javornik ima tu očitno namen izpovedati tudi nekatere svoje sodbe, toda marsikaj med njimi nasprotuje tistemu, kar literarna veda v splošnem priznava. Tako na primer imenuje Korolenka. Kuprina in Bunina »epigone velikih realistov . dasi gre za tri zelo različne pisateljske osebnosti, ki so sicer pripadale več ali manj realistični smeri, a ki nikakor niso bili epigoni, še najmanj Bunin, eden izmed najbolj samosvojih ruskih pisateljev svojega časa. Prav tako je napačno prištevati med imažiniste Pasternaka, ki je sicer nekaj časa bil blizu futurizmu, a je vedno hodil svoja pota. Гаке in podobne neutemeljene sodbe in celo stvarne napake, ki jih zasledimo v tedanjem slovenskem tisku v člankih o sovjetski književnosti, so bile marsikdaj posledica pomanjkanja resničnih stikov med obema literaturama. Slovenski avtorji si tedaj niso mogli ustvariti jasnejše podobe o hudo zapletenem stanju v porajajoči se porevolucijski kulturi. Svoje predstave o tem so morali graditi na temelju tislili maloštevilnih in pogostoma nasprotujočih si podatkov, ki so jim bili tedaj dostopni. Precej drugačno je bilo stanje v drugem razdobju, tj. med leti 1929—1941. Neposredno po razglasitvi diktature so se stvari zaradi poostrene cenzure poslabšale. Zato so bili prispevki o sovjetski književnosti dokaj redki, tisti pa, ki so bili objavljeni, so bili po navadi napisani še bolj previdno (Preobraženski v Zvonu) ali obzirno neprizadeto (R. Pletnjev v Domu in svetu). Zelo mnogo je bilo nerazumevanja, neskladnosti in nerazčiščenosti v terminologiji. Poleg tega so slovenski avtorji često iskali v sovjetskem kulturnem dogajanju le tisto, kar je utrjevalo njihovo siceršnje gledanje ter osvetljevali nekatere pojave po svoje (npr. J. Šile in F. Terseglav v Domu in svetu). Položaj se je začel spreminjati nekako sredi tridesetih let. Tedaj je bila ustanovljena izrazito marksistična revija Književnost. Kmalu nato so napredni pisatelji in publicisti prevzeli vodilno vlogo v novoustanovljeni Sodobnosti in starem Ljubljanskem Zvonu, potem pa so prodrli (udi v prej pretežno informativno Modro Ptico. To je bila doba. ko so se ne samo pri nas, temveč po Evropi sploh fronte ostro ločile in ko je prodor fašizma začel osveščati in združevati kulturne delavce-antifašiste različnih svetovnonazorskih smeri. Vzporedno je raslo zanimanje za kulturno dogajanje v deželi, ki so jo imeli za naravno zaveznico v boju zoper fašizem. Spričo ogroženosti Slovencev so imela taka razpoloženja pri nas plodna tla. Napredna misel je na Slovenskem v tistih letih zavzemala vedno bolj pomembne položaje, med njenimi izrazitimi nasprotniki pa skoraj ni bilo večjih ustvarjalcev. Tako stanje je vplivalo tudi na odnos do sovjetske književnosti, ki so ji po svoje bili naklonjeni tudi nekateri pisatelji katoliške levice. Pač pa je bil zlasti klerikalni dnevni tisk mnogo bolj nestrpen do vsega, kar je količkaj spominjalo na simpatije do Sovjetske zveze. Tako se je boj zoper napredno misel pogosto prenašal z literarnega ua izvenliterarno področje, od koder je grozila naprednim izobražencem in njihovim glasilom največja nevarnost. Zunanje okoliščine za spoznavanje sovjetske literature so bile potemtakem še vedno neugodne. Knjižne izdaje prevodov del sovjetskih avtorjev so bile v tridesetih letih še vedno precej redke, toda tistemu, kar je izhajalo, je tisk posvečal veliko pozornost. 0 Fedinovem romanu Mesta in leta , ki je leta 1931 v prevodu J.Vidmarja izšel pri Tiskovni zadrugi, je najzanimivejšo kritiko objavil M. Jarc. Slovenski kritik je zapisal, da je sodobna ruska literatura »plod brezobzirne zmage nad staro obliko, ki jo je rodil meščanski individualizem preteklega stoletja« (Dom in svet, 1931, str. 282) in ki se zdaj razkraja, namesto njega pa nastaja novo, kolektivistično občutje sveta. Pričakovanje nove »kolektivistične« literature na straneh vodilne slovenske katoliške revije sicer ni bilo novo, saj sta podobne teze postavljala že oba vodilna katoliška kritika Fr. Koblar in Fr. Vodnik. Pač pa je Jarc svoje trditve v večji meri podprl z estetsko analizo romana, ki ga imenuje zgled sodobne kolektivistične proze« (ibid.). Pri Jarčevih sodbah nas ne sme motiti izraz konstruktivizem«, ki ga Jarc očitno uporablja docela neodvisno od ruske kritike dvajsetih let in ruske literarne vede sploh. Rusi namreč imenujejo konstruk-tiviste čisto posebno skupino pesnikov dvajsetih let (1. Selvinski, V. Inberjeva in še nekateri). Bolj čudno je, da slovenski ekspresionist ni poudaril Fedinove povezanosti s strujo, ki ji je pripadal sam. dasi ga primerja z A. Döblinom, a tudi z Dos Passosom, pri tem pa poudarja, da preveva Fedinov moderni ep mnogo večji humanizem in »čustveni dinamizem kot pa dela dveh omenjenih avtorjev, ki zunanji svet le »brezčutno registrirata (ibid.). A tudi ruska kritika in literarna zgodovina do današnjega dne nič kaj rada ne govorita o vplivu ekpresio-nizma na Fedina. Nenavadnost kompozicije in stila njegovih prvih romanov raje pripisujeta naklonjenosti do eksperimentiranja, ki je vladala v krogu Sera-pionovih bratov . Ugodno je tedanja slovenska kritika sprejela tudi druge prevode iz sovjetske književnosti, tako prevod romana Peter Veliki« A. Tolstoja (M. Mohoričeva v Modri Ptici 1932/33), izbor satir in humoresk M. Zoščenka Tako se Rusija smeje« v prevodu I. Vitka (I.Brnčič v Književnosti 1954/55). Neverova »Taškent, kruha bogato mesto prav tako v Vukovem prevodu (anonimne recenzije v Grudi in Svobodi, ocena J.šilca v Domu in svetu 1951. 1—2. in I.Grahorja v Modri Ptici istega leta). A. Tolstoja Zlati ključek ali Buratino v prevodu E. Kokalja (I. Brnčič v Ljubljanskem Zvonu 1940, 3—4). B. Borko je tudi v tem razdobju poročal o sovjetski književnosti tako je prvi pri nas obširneje pisal o Pasternak u (Jutro 1956, št. 181): istega leta je Griša Koritnik v Modri Ptici objavil prevod Pasternakove »Zimske pesmic. Hkrati so slovenske revije zabeležile tudi prevode pomembnejšil del v srbohrvaščino: že omenjena recenzija No-litove zbirke, Mrzelovu ocena Krklečevega prevoda Babljeve »Odese . Borkova poročila, anonimna poročila v delavskih glasilih in še ponekod. 1 n poročila v tisku dokazujejo, da je zanimanje za novo rusko književnost vendarle obstajalo. Vodilne slovenske revije so v mejah svojih možnosti prinašale prevode krajših tekstov oziroma odlomke iz daljših proznih del. prav tako pa tudi članke iu zapise o sovjetski književnosti. Pogosto so to bili prevodi oziroma povzetki člankov in poročil, objavljenih v tujih revijah in časopisih. Zlasti je to značilno za tekste, ki so izšli v Sodobnosti, vendar imamo podobne pojave tudi \ drugih revijah. Celo Književnost, ki je imela nekaj ruščine veščih sodelavcev, je, po besedah urednika B. Krefta, črpala večinoma iz neruskih virov. Sodelavcev, ki bi lahko iz neposredne bližine opazovali sovjetsko kulturno življenje ter imeli na razpolago vse potrebne vire, skorajda ni bilo. Slovenci, 20* 307 večinoma politični emigranti, ki so živeli v Sovjetski zvezi, se s književnostjo v glavnem niso ukvarjali. Pošiljanje prispevkov je bilo nadvse težavno. To ugotovimo tudi pri dveh neposrednih sodelavcih Sodobnosti in Ljubljanskega zvona. V Sodobnost je pošiljal svoje prispevke iz Moskve. Jurij Rus (J. Gustinčič). Kritično je ocenil prevode slovenske poezije v ruščino (prevajal jo je A. Surkov — Sodobnost 1938. 5—6), poročal pa je tudi o dogajanju s področja sovjetske književnosti. Sem sodi zlasti obsežno poročilo o novih tokovih v sovjetski literaturi pod naslovom »Samokritika«, nato še očitno po sovjetskih revijah zbrane »Misli Vladimirja Majakovskega« (oboje v Sodobnosti 1940. 2) in v Glasniku Cankarjeve družbe za leto 1938/39 objavljena recenzija »Španskega dnevnika M. Koljcova, znanega sovjetskega novinarja, pozneje Stalinove žrtve. Takrat še zelo mladi sin slovenskega političnega emigranta pa je očitno pisal pod vtisom dvojne cenzure, jugoslovanske in sov jetske, saj sodijo njegovi prispevki v dobo tako imenovanega »kulta osebnosti«. Zato nosijo značilna znamenja tedanjega pojmovanja: pretirano ugodno ocenjevanje sodobnega stanja v sovjetski književnosti in slavljenje zmag socialističnega realizma kot edine napredne in plodne smeri sodobne literature. Čisto drugačno podobo dobimo takrat, ko slovenski avtorji poročajo o dogajanju v sovjetski kulturi, naslanjajo se na neruske vire. Ze leta 1934 je v Sodobnosti (str. 78—86) I. Grahor obsežno poročal o sovjetski književnosti posvečeni številki poljske revije Wiadomosci literackie. iz katere je povzel predvsem za to revijo napisani članek nekdanjega serapionovca M. Slonimskega (v manjši meri tudi članek konstruktiv ista K. Zelinskega). Zdaj ni mogoče ugotoviti, ali je Grahor poznal dela Slonimskega in njegove poglede nn literarno problematiko, zato ne vemo, zakaj si je izbral za vir svojega poročanja prav ta članek. Ker pa je Slonimski. tako kot drugi člani krožka sera-pionovcev, znan po svoji kultiviranosti in širini pogledov na vprašanja umetniškega ustvarjanja, se seveda ni zmotil. Drug važen razlog za sproščenost in širino Slonimskega pa je doba, v kateri je članek nastal: čas okrog I. kongresa sovjetskih pisateljev, čas, ko je še živel Gorki in ko se teror še ni razmahnil. Našteva mnoge književnike, med njimi tudi take. ki jih pozneje niso smeli niti omenjati, ker so padli kot žrtve preganjanj (A. Vesjoli. S. Tretjakov — tega so pri nas celo prevajali) ali pa so bili v nemilosti (Pasternak). Nadalje govori o boji med pristaši različnih struj. o ruski kritiki in o vlogi Gorkega. Gorkemu je posvečena razprava I. Gruzdjova, ki jo je Grahor povzel v nadaljevanju svojega poročila (Sodobnost 1934. str. 134—136). V istem članku Grahor na kratko označuje nekatere pomembne sovjetske pisatelje, katerih dela so objavljena v isti številki poljske revije. Grahorjevo pronicljivost pri presoji tehtnosti posameznih izjav pa izpričuje dejstvo, da je med zastopniki uradne linije izbral prav blesteče napisani članek široko razgledanega Radeka. Drugi poročevalci v Sodobnosti se naslanjajo na zahodnoevropske vire. Tako B. Fatur v št. 5 leta 1936 povzema pisanje francoskih tednikov Marianne in L'Est o sovjetski dramatiki in sovjetskemu gledališču (krajše poročilo o kongresu je Futur napisal po češki reviji Čin). O boju med različnimi literarnimi smermi v dobi prve petletke in o razpustu vseh pisatejskih organizacij ter o ustanovitvi enotne zveze sovjetskih pisateljev poroča po Slawische Rundschau St. Leben (Sodobnost 1934, 2). V članku govori največ o vlogi skrajno levih skupin (RAPP in druge tako imenovane »proletarske skupine«) in o omejevanju svobode pisanja. Ton tega pisanja je v popolnem nasprotju s tonom Rusovega pisanja: prvi je poln hvale. 1.obnov članek pa preveva nezaupanje do možnosti pozitivnega razvoja sovjetske književnosti in občutek, da je ob njej težko govoriti o svobodi umetniškega ustvarjanja. Ne moremo ugotoviti, koliko je to posledica spoznanj in nazorov slovenskega avtorja in koliko je povzel duha, ki spremlja poročilo v nemški reviji. Mnogo informacij prinaša članek V. Angelijeva v št. 4 leta 1955, ki učinkuje kot povzetek uradnih stališč po kongresu. Pozornost zbuja prvič v slovenskem tisku zapaženo izrazito poudarjanje domoljubnih motivov v sovjetski literaturi in negativna ocena Jeseninovega vpliva, ki ga poročevalec imenuje »vaškega boemac ter piavi: »Zdi se, da se z njimi [deli Jesenina — V. В.] spet uveljavlja v novi obliki stara dekadenca. (Sodobnost 1935. str. 196.) Ta trditev je poučna, ker kaže, kako močno je bilo nezaupanje, ki ga je do tega pesnika kazala tedaj uradna sovjetska kritika. To nezaupanje je pozneje povzročilo, da so celo v visokošolskih učbenikih odmerjali Jeseninu le malo strani. Sodobnost je razmeroma poredko prinašala sestavke s področja tujih književnosti. Krog vprašanj, ki jih obravnava, je zelo širok. Kot vse slovenske revije tistega časa, posveča največ prostora domačim problemom. Leposlovje je skoraj samo izvirno. Y Ljubljanskem zvonu je zanimiv pojav njegov edini neposredni sovjetski sodelavec N. Bahtin iz Leningrada. Kako so prihajali v Ljubljano njegovi, s čitljivo pisavo popisani lističi, se tedaj ni spodobilo spraševati. Bržkone tega ni vedel niti urednik, kaj šele prevajalec. Bahtin se je oglasil prvič leta 1928 z notico »Korš in Prešeren . Nato je poslal celo vrsto poročil: o otroškem gledališču. o otroškem kinu. o prevodih sodobnih tujejezičnih del v ruščino, o sodobni ruski mladinski poeziji (temu je dodano nekaj Klopčičevih prevodov), o razpravi o formalizmu in naturalizmu, o različnih obletnicah, zlasti o proslavi stoletnice Puškinove smrti. Bahtinovi prispevki so temeljiti, vendar se, razen v enem primeru, ne lotevajo problematike v pravem pomenu besede. Njegovo pisanje je informativno, skoraj preprosto prosvetiteljsko. Vendar so bile neposredne vesti zelo pomembne. Ljubljanski zvon je sploh vztrajno informiral slovenske bralce o sovjetski književnosti. Pri tem je treba reči, da so nekateri pisci (v mejah možnosti) skušali objektivno pokazati stanje ter poseči v globljo problematiko. Take poizkuse je opaziti že v Albrehtovih, po nemških virih povzetih poročilih (LZ 1926, str. 150—156. in LZ 1930. str. 187—189). ko navaja mnenje sovjetskih avtorjev (Erenburg, Lunačarski. A.Tolstoj) ter skuša izluščiti probleme, ki so pomembni za razvoj literature same. Ta oznaka še bolj velja za članke in razprave J. Kozaka, B. Krefta, L Brnčiča in drugih pisateljev tega kroga, ki sicer razpravljajo o drugih literarnih pojavih, a izpovedujejo lastna stališča. Taki prispevki očitno kažejo poznavanje stališč sovjetske kritike in literarne vede — seveda v mejah, ki jih je začrtal tedanji politični položaj pri nas. Veliko zanimanje je vzbudil pri nas I. kongres Zveze sovjetskih pisateljev. Tudi o tem je največ poročal Zvon. Priobčil je prevode nekaterih govorov (najzanimivejša sta govora J. Oleše in Buharina), potem pa še bojevito Kreftovo poročilo, v katerem pisec poudarja zlasti pomen literature v sami SZ ter njeno vlogo \ boju zoper fašizem (LZ 1954, 10). Nekatere misli, izrečene na kongresu (obsodbe poizkusov vsiljevati pisateljem izvenumetniška merila, stališče Gorkega in podobno) so bile za napredne pisatelje orožje v boju zoper domače nasprotnike napredne misli. To je očitno več ali nmnj v vseh pomembnejših revijah, tako v Zvonu kot v Sodobnosti, Književnosti in celo v Modri ptici. Tudi članki ob premierah sovjetskih dramskih del izzvenijo po navadi polemično, zlasti članek L Brnčiča ob uprizoritvi Skvarkinove komedije Tuje dete (LZ 1953. 10), pa tudi Kreftovi in Ziherlovi zapisi v Gledališkem listu: obsežneje je o uprizorjenih delih pisal po navadi J.Vidmar, in sicer zelo pohvalno (o Švarkinu v Gled. listu 1935/36. o Katajevu v Gled. listu 1936/3"; anonimni prispevki pripadajo najbrž Kreftu). Te polemike merijo zlasti proti tendencioznim poročilom o premierah, ki jih je objavljal dnevni tisk. predvsem Slovenec, toda dvome o umetniški ravni sovjetske dramatike je zaslediti tudi v revijah. Za take poglede je značilno poročilo o mednarodnem kongresu o vprašanjih gledališča, ki je bil septembra 1956 na Dunaju in ki je o njem pisal leta 1937 v DiS N. Kuret. Članek ima značilen naslov »Gledališče pod režimi ter govori o sovjetskem in o nemškem gledališču, ker že samo po sebi vzbuja določene asociacije. Vendar na koncu pride do zanimivega sklepa: sovjetsko gledališče je sicer tendenciozno in podrejeno političnim potrebam, vendar so v SZ opravili na področju kulture velikansko delo, zato je treba nehati govoriti o »sovjetskem barbarstvu . Kuretovo stališče je značilno za razpoloženje, ki je vladalo v slovenski kiiliuri v letih med obema vojnama. V kratkem času svojega obstoja je revija Književnost posvetila sovjetski literaturi precej prostora. Poleg številnih, najčešče anonimnih prevodov krajših proznih del je tudi Brnčicev prevod Jeseninove pesmi Pismo materi in prevod odlomku iz romana »Tihi Don . Objavljeno je bilo tudi nekaj izvirnih člankov, med katerimi je najpomembnejši Kreftov Fragment o Majakovskem«. Kreft je bil vnet propagandist sovjetske književnosti pri nas. Začel je v Mladini s člankom o Bloku in z. obsežno razpravo »Ruski teater v Književnosti ter nadaljeval v Zvonu, izrabil pa je tudi druge priložnosti. Tako je poročal o sovjetski književnosti, zlasti o dramatiki, v Gledališkem listu (leta 1957/58. št. 17). pisal v Prosveti. v Edinosti in še kje. Njegovo zanimanje je veljalo predvsem dramatiki in Majakovskemu. ki je bil poleg Gorkega in Jesenina tisti sovjetski avtor, o katerem so pri nas največkrat pisale različne revije, med njimi tudi delavske. Sicer pa kaže pisanje o Gorkem. ki so ga naši bralci tistih časov dobro poznali iz številnih prevodov, nekaj nesporazumov, ki izvirajo zlasti iz nedoslednosti v terminologiji: tako ga na primer M. Mohoričeva imenuje naturaliste (Modra Ptica 1934/35; št. t). Več enotnosti je bilo v sodbah o umetniškem pomenu Jesenina, o katerem so pisali mnogi avtorji (J.Lavrin, T. Potokur, N. Preobraženski. B. Borko, T. Krošl, 11. Pletnjev in še drugi). Povezovali so njegovo ustvarjanje s tradicijo, zlasti folklorno, ter ga imenovali »čistega lirika . ki ga je zlomila tuja mu revolucija mestnega proletariata. Vendar je večina spregledala Jeseninovo revolucionarno poezijo, katere ni upoštevala uiti kot poizkus, vživeti se v revolucijo. Se več: Lavrin je to poezijo kratko in mulo zavrnil kot neuspelo (Odmevi 1930/11). Nadvse neenotna so bila mnenja o Majakovskem: od skrajno navdušenih Kreftovih do dokaj odklonilnih Luvrinovih. kakršne lahko beremo v že citirani razpravi (»Ruska moderna po prevratu .Odmevi 1950/11). , Lavrin, ta odlični poznavalec ruske književnosti, ima v našem tisku sploh posebno mesto: stoji namreč nekje med domačimi in tujimi avtorji. V svetu, kjer je živel, je imel mnogo več priložnosti seznanjati se s sovjetsko literaturo in publicistiko, hkrati pa so njegove sodbe proste vplivov sovjetske miselnosti tistih leti. Iz tega seveda ne sledi, da je njegovo mišljenje brez slehernih predsodkov, vendar se odlikuje po široki razgledanosti, ki je slovenski pisci listih časov po navadi niso mogli doseči. Zanimajo pa ga predvsem veliki realisti 19. stoletja. Poizkusi, črpati iz sovjetske književnosti kot umetniške tvornosti (vpliv sovjetskih in drugih marksističnih teoretikov na naše napredne avtorje je druga stvar), so dokaj redki. Pač pa smo priča poizkusom, povezati določene procese v sovjetski književnosti s podobnimi pojavi v drugih literaturah ter postaviti nekatera sovjetska literarna dela kot zgled novega načina obravnavanja življenjskih pojavov v umetnosti (prim. Koblarjeva razmišljanja o »Cementu« F. Gladkova). Na ta dela se sklicujejo slovenski pisci, ki razglabljajo o poteh slovenske literature. Najbolj pomembne so ugotovitve ob naporih, dati teoretične utemeljitve gibanju nove stvarnosti . o čemer je izčrpno pisal F. Zadravec (Sodobnost 1966, št. 1 in 2). Zanimivo je. da se ideje o »novem realizmu c, ki mu je bila zgled tudi po-revolucijska ruska književnost (izraz »novi realizem« rabi B. Ziherl v svoji razpravi »O realizmu v književnosti . Sodobnost 1941. 1). porajajo v zelo različno usmerjenem tisku. Sporočilo o tem se je najprej pojavilo v Zvonu, in sicer v dveh že omenjenih Albrehtovih povzetkih razprav oziroma govorov sovjetskih avtorjev A. Tolstoja in A. Lunačarskega. Nato je v diskusijo posegel Dom in svet. To se je zgodilo najprej v obsežni pregledni študiji P. Pletnjeva »Ruska literatura po revoluciji (Dom in svet 1932. 7—8). Obe razpravi pomenita najbolj temeljit prispevek, kar jih je v takratnem času izšlo z obravnavanega področja pri nas. Avtor je, kot vse kaže. dobro poznal snov, in sicer naravnost po ruskih virih. Ob sicer pogostem nezaupanju do tendence« in »vmešavanju v literaturo odzunaj ter ob nekaterih manj pomembnih pomotah (uvrstitev posameznih književnikov v tedaj obstoječe grupacije, kar je najbrž posledica istovetenja sopotniške proze s krogom serapionovcev) imamo nekaj odličnih oznak posameznih ruskih ustvarjalcev, tudi takih, ki so bili pri nas skoraj neznani (Vološin, Tihonov. formalisti). Zlasti v drugi razpravi ugotavlja Pletnjev genezo sodobnega ruskega realizma in ga povezuje s tradicijo 19. stoletja, predvsem z Gogo-Ijem in Tolstojem. Ko imenuje sodobno rusko književnost tendenčno, poudarja zlasti njeno zanimanje za revolucionarno stvarnost, za aktualnost, za »vzroke in posledice revolucije« (Dom in svet 1929, str. 55). In prav to jo sili, pravi Pletnjev,* da »naravnost podaja življenje« (ibid.). S tem pa je. po njegovem mnenju, prerasla psihologizirajoči simbolizem« in pokazala nova pota pri obravnavanju sodobnega sveta in človeka. Še bolj je pojav »novega realizma« povezal z iskanji v slovenski književnosti Fr. Koblar. in sicer v oceni dveh sovjetskih romanov: »Cementa« F. Gladkova (Doni in Svet 1929. str. 47'—49) in »Jazbecev« L. Leonova (Dom in Svet 1927, str. 187—189). Koblar ju imenuje »kolektivna romana« ter išče v njiju potrdilo za svoje, sicer na idealističnem pogledu na svet sloneče nazore. Ti nazori se zlasti uveljavljajo v oceni kmečkega romana Leonova, ki ga primerja z Reymontovimi »Kmeti«. Katoliški kritik očita Leonovu, da v njegovem romanu ni idealizma« in da je v izrazito kmečkem romanu o kmetovem uporu zoper sleherno oblast« sicer pokazal »človekovo podrejenost zakonitemu redu stvari . vendar ni upošteval vpliva religioznih prvin, kakor je to storil Reymont (Dom in svet 1927. str. 1H7—188). * O tem piscu doslej ni bilo mogoče dobiti določnejših podatkov. Iz navedb v Bibliografiji, ki jo je izdal Bibliografski zavod, lahko samo ugotovimo, da je Rostislav Pletnjev objavil svoje prispevke tudi v srbohrvaščini in da je pisal predvsem o novejši ruski literaturi. Še več novega v odnosu do problemov in v oblikovanju snovi vitli Koblar v romanu Gladkova »Cement«, ki ga ima za plod novega predmetnega idealizma . ker je pisatelj »opesnil urejeno mehaniko sveta in naravne sile v sintezi stroja . S tem pa je, pravi Koblar. pokazal enotnost človeka in predmetnega sveta, zmago človeka nad strojem in neke vrste poduhovljenost »predmeta-stroja« (Dom in svet 1929, str. 4«), Kakor ugotavlja v svoji razpravi F. Zadravec, je Koblar pojmoval »novi realizem kot korekturo na materialističnem monizmu« slonečega pogleda na umetnost. »In če je Gladkov razvil v Cementu .materialistični monizem v idealistični smeri' [kakor meni Koblar — V. В.], tedaj v smeri predmetnega idealizma. pomeni to. da je v njem premagal .filozofski naturalizem'.« (F.Zadravec, Slovenska idealistična nova stvarnost. Sodobnost 1966. str. 190.) To Koblarjevo razglabljanje, pogojeno z njegovim svetovnim nazorom, je značilno pričevanje o odnosu do sovjetske književnosti v tistih letih, o odnosu, ki je bil sicer subjektiven, vendar strpen in pogosto, rekli bi. poln nekega pričakovanja. Zelo različni slovenski pisci so namreč pričakovali od te spočetka zelo dinamične in iz novega občutka sveta ter človekovega mesta v njem izvirajoče literature nove pobude in nemara tudi prenovitev umetniškega ustvarjanju. Odprto ostaja vprašanje vpliva sovjetske književnosti na slovenske ustvarjalce. Odgovor nanj terja posebno raziskovanje. Ugotoviti bi bilo treba, katera sovjetska literarna dela so slovenski književniki sploh poznali in kaj so o njih sodili. 1-е tako bomo mogli ugotoviti stične točke in afinitete med obema književnostma ter možnost vplivov. Marsikaj, kar bi lahko imeli za posledico sovjetskega vpliva, je prej posledica umetnikovega pogleda na svet ter miselnih in umetniških tokov (na primer Prežihov kolektivni roman , Seliškarjeva in Klopčičeva lirika. Kosovelove prispodobe v Himni človeku . ki spominjajo na Gorkega. njegovo zanimanje /n konstruktivizem — prim. Zadravčevo razpravo v Sodobnosti 1966. 12). Zgledovanje po proletkultu je bilo, po besedal F. Za-dravca. za resnično umetniško kvaliteto književnosti sicer nevarno, vendar kratkotrajno (F. Zadravec. Razgledi v književnosti. MK 1963. str. 23fi in 241). Raziskati bi bilo treba tudi vplive na idejnem področju. Teh je bilo nedvomno več. Л tudi tu položaja ne smemo poenostavljati. Ne gre namreč izključno za vpliv prav sovjetskih pogledov na bistvo in vlogo literature, temveč za splet marksističnega nazoru o umetnosti. Take poglede so izpovedovali — ali pa so jim bili vsaj blizu mnogi pomembni slovenski književniki medvojnega obdobja, ki so pisali tedaj o literarnih vprašanjih. Mnogi med kritiki in pisatelji svobodoumne levice (J. Kozak. B. Kreft. I. Brnčič. VI. Pavšič, B. Ziherl, I. Grahor in drugi) so se naslanjali na sovjetske (Lenin. Plehanov, Oorki. 1'olon-ski. Lunačarski. Friče) in na druge teoretike (Marx, Engels. Mehring. I.ukâcz). Njihovo poznavanje sovjetske kritike in literarne teorije je često le plod naključju (npr. pogosto citiranje dokaj ozkosrčnega Fričeja, po drugi struni pa premajhno poznavanje Voronskega in formalistov). Kajpada, vsa ta vprašanja so preveč zamotana in premalo raziskana, da bi lahko že aduj prišli do kakih jasnih sklepov. Toda očitno je. da so ti pisatelji oblikovali svoj svetovni in literarni nazor prav ob marksizmu. Dela sovjetskih pisateljev in poročila o dogajanju v sovjetski književnosti so torej prodirala k nam skozi neštete ovire od pomanjkanju gradivu pa do pritiska cenzure in političnega preganjanja. Zato sc/.nuiijunjc bralcev s sovjetsko književnostjo ni moglo biti sistematično, temveč je bilo pogosto odvisno od naključja, od iznajdljivosti in poguma tistih, ki so posredovali tekste in poročila. Največ so na tem področju storili slovenski levičarski kulturni delavci in glasila, ki so bila tako ali drugače pod vplivom naprednih sil. Tako so se lahko naši bralci seznanili vsaj z nekaterimi pomembnimi sovjetskimi pisatelji, zlasti prozaiki, in s poglavitnimi problemi sovjetske književnosti. Prispevki, ki so jih v tistem času objavljali napredni slovenski pisatelji in publicisti, odražajo družbeno stuacijo in spoznanja tistega časa, zato jim v marsičem dandanes ne moremo pritrditi. Vendar so, skupaj z drugimi objektivnimi poročevalci in ocenjevalci storili marsikaj, da so tudi naši bralci spoznali novo, v drugačnih pogojih zraslo umetnost, ki je — vsaj v dvajsetih letih in deloma tudi pozneje — ustvarila marsikatero pomembno delo. Zato so ta prizadevanja dokaj pronicljivo izpričala angažiranost in odprtost slovenskega kulturnega prostora tudi v sovjetsko smer. Vera Brnčič Bibliografija Nauka o književnosti. Istorija stranih književnosti. Izd. I.eksikografski Jugoslavije. Zagreb MCMLIX. Gradivo bibliografskega oddelka NUK. ljubljanski zvon 1417—1441. Mladina, Svobodna mladina 1927—1929. Sodobnost 1993—1941. Književnost 1933-—1955. Dom in svet 1917—1941. Modra Ptica 1929—1941. Odmevi 1929 iu 1930. Svoboda 1929—1953. Gruda 1904—1941. Koledar Cankarjeve družbe 1930 1955. Cankarjev glasnik 1938/39. Gledališki list — Drama — 1934—1941. Jutro 1922. 290: 1928. 51: 1950. 80: 1954. 130; 1956. 181. F. Zadravec, Slovenska idealistična nova stvarnost. Sodobnost 1966. F. Zadravec. Razgledi v književnosti. Ljubljana 1963. Kritika 1923. Ogenj 1950/34. Kres 1923. Pod lipo 1923. Mladi plamen 1932/55. Mladi P rek m u ree 1956- 1940. IIRISTO BOTI N PRI SLOVENCIH 0 kulturnih stikih med Bolgari in Slovenci vemo prav mulo. Za sedaj poznamo le dva poizkusu poduti vsaj pregled teh stikov: članek Vekoslava Bučarja v italijanski reviji Bulgaria 1 ter članek Gunča Savova v bolgarski reviji Lite-ruturnu misel ,2 Oba slu informativna in se ustavljata le ob najznučilncjših pojuvih. ne da Iii jih skušala natančneje osvetliti, oba sta želclu le opozoriti na dolgoletno tradicijo ter pestrost stikov med ohcnitt narodoma. Pričujoči članek nuj bo prispevek k podrobnejšemu raziskovunju tegu mulo znuncgu področju. 1 Bulgarin. Rim. IV/1942. 5. 140 147. * Literutiirna misel. Sofiju. IX/1963. 3, 126 155. lz množice vprašanj sein se lotil le enega — odmevov življenja in dela Hrista Boteva pri Slovencih. Da sein izbral ravno Boteva, sta me vodila dva razloga: Botev je še vedno eden največjih bolgarskih pesnikov in pomeni Bolgarom to kar nam Prešeren, obenem pa je njegovo delo našlo tudi neposredne odmeve v slovenski književnosti. * Malo je verjetno, da bi Slovenci kaj vedeli o Hristu Botevu še za njegovega življenja (1848— 1876). čeprav nekatera znamenja kažejo tudi na to možnost. Botev je poznal Janeza Poharja, Slovenca, doma iz Poljč pri Begunjah na Gorenjskem. ki je živel \ Bukarešti in tam izdajal časopis »Jugoslavija . Oba sta sodelovala pri bolgarskem časopisu Svoboda glasilu bolgarskega revolucionarnega centralnega komiteja (BRCK) in oba sta bila člana društva Slavjanska družina« v Bukarešti. Poliar je kot urednik imel stike s Slovenijo in ni nemogoče, da je opozoril tudi na Boteva, saj je o Botevu in njegovem časopisu »Zname« (Zastava) pisal v zagrebškem Obzoru«.8 Toda vse to so le domneve, toliko prej, ker Botev nikjer v svoji obširni publicistiki ne omenja ne Slovenije ne Slovencev. Še več, Poharja celo v svojem poročilu o »Slavjanski družini J predstavi kot Slovaka. Zanesljivo lahko rečemo, da smo Slovenci zvedeli za Boteva šele v zvezi z njegovo četo. z dogodki okoli ladje »Radetzkv . Pesnik je namreč po svojem izkrcanju na bolgarska tla. potem ko je zaplenil avstrijsko potniško ladjo, sam poslal poročilo o teh dogodkih evropskemu tisku. Novica je našla pot tudi v naše časopise. Prvo sporočilo o teh dogodkih beremo v »Slovenskem gospodarju : »V Bolgarijo vhaja od vseh strani dobro oboroženih prostovoljcev. Na avstrijski parobrod na Donavi, kojemu je Radeeki ime, je na večih štacijah stopilo 250 potnikov. Ko se nekaj časa peljejo, odprejo svoje Skrinjice — in hipoma bili so vsi oroženi. stopijo z revolverji pred kapitana, ki jih je sedaj prisiljen na Turškem izbarkal. Z .živijo' klici so ti bolgarski prostovoljci stopili na kopno, turške straže postrelili in mahnili proti Balkanu. 5 Isti časopis poroča v naslednji številki: V Balkanu zapoveduje še edini bolgarski vstaš Botjev in ima kakih 5 mož. Votjov je do sedaj v Bukurešti uredovul časnik .Zname'. 7 я Nikola Trajkov: Slavjanski revolucioni vrski na Botev. Slavjani. Sofija V1/1950, (). 170. 4 liristo Botev: Sabrani sučinenija. Sofija 1458, II. 746. 5 SGp 1876. 24 (8. juniju), 250. 11 SGp 1876. 25 (14. juniju). 239. 7 SN 18C6. 144 1) (24. junija), 2. Slovenec pa poroča naslednje: > 15'. t. m. so se vojskovali na železniški postaji Belovo. Vstaše vodi Botov (!), ki je Turke zapodil iz Vrače in mestece dobil л* roke. 8 Naj so te vesti še tako naivne in netočne, so za nas zanimive, ker je v njih prvič omenjeno ime Hrista Boteva pri nas. Spoznali smo ga kot borca za svobodo. O Botevu Slovenci nato dolgo nismo slišali ničesar. Razlago za to je treba iskati tudi pri Bolgarih. Vstaja leta 1876 je propadla, Botev je padel, toda pričela se je rusko-turška vojna, ki je prinesla Bolgarom svobodo. Pričelo se je novo obdobje. V naglem razvoju, ki je zajel vso deželo, so bile kmalu pozabljene mnoge žrtve, še posebno, če so bili revolucionarji kot Hristo Botev. Zato ni čudno, če v prvem informativnem članku o bolgarski književnosti pri Slovencih," ki ga je napisal Anton Bezenšek leta 1881. sploh ne zasledimo pesnikovega imena. Bezenšek je bil tedaj Stenograf pri Narodnem sobraniju in se je naslanjal le na uradne podatke, le-ti pa niso bili naklonjeni Botevu. Kot pesnik je bil Botev omenjen prvič v »Slovanu 1887. in sicer v članku »Njakolko dumi za blgarskata literatura . To je bil kratek pregled bolgarske, predvsem starejše literature, ki ga je napisal Trajko Kitančev, tedaj šolski nadzornik v Trnova, in ga je Slovan objavil v bolgarščini, s tem da ga je Bezenšek prepisal v latinico, vzporedno s prevodom v slovenščino. V njem je med drugim rečeno: »Med Bolgari je bilo in je jako mnogo takih, ki so pisali \ stihih, a pesnikov imamo samo nekoliko: Slavejkov. Rakovski, pokojni Karavelov, Botev, Vazov in Stambolov.«10 Da slava Hrista Boteva ni segla do Slovencev, je treba iskati vzroke tudi v pogledih, ki jih razodeva kratka oznaka velikega pesnika v občirnem članku Frana Kovačiča Ogled po bolgarski književnosti v »Domu in svetu 1895. kjer je rečeno: »Nadarjeni iu prevratni pesnik je tudi Kristo (!) Botjov (f 1876). Njegove pesmi so bile jako priljubljene in so močno uplivale na bralce. 11 Prevratnost . revolucionarnost je bilo tisto, kar je zapiralo pot velikemu pesniku. Razmere so bile liste čase pri nas take. da niso bile naklonjene idejam, ki jih je izpovedoval Botev v svojih delih. Moral je nastopiti nekdo, ki je bil pripravljen boriti se zoper take razmere. To je bil Anton Aškerc. Kot za ostale Slovane je Aškerc kazal veliko zanimanje tudi za Bolgare. O tem pričajo njegove pesmi z. bolgarsko tematiko, potovanje v Bolgarijo, pismeni stiki z nekaterimi vidnimi predstavniki bolgarskega kulturnega življenja pa tudi načrt, du bi se preselil v Bolgarijo, ter ne nazadnje zanimanje za bolgarsko literaturo iu zgodovino. Zu Botevu je Aškerc zvedel, če ne prej. iz spisov švedskega pisatelja in slu-vistu Alfredu Jetisenu. saj je v seznamu del. ki mu ga je poslal le-ta in ga je 8 S 1876. 75 (29. junija), 5. » I.Z 1881. 57—59. 124—126, 514—517. 1U Sil I«87. 21. 5.4). 11 DS 1895. 8. 572. Aškerc objavil v svojem članku »Alfred Jensen«, omenjen tudi Življenjepis bolgarskega pesnika in mučenika svobode Krista (!) Botjova, s prevodi njegovih poezij«.12 Ali je to Jensenovo delo v resnici tudi poznal, je težko ugotoviti, čeprav je mogoče, da je bilo eno izmed osmih, ki mu jih je Jensen podaril.13 Prav gotovo pa se je z Botevom in njegovim življenjem seznanil nekoliko kasneje, ko se je lotil študija bolgarske zgodovine. Kaj ga je gnalo k temu študiju, je razvidno iz pisma prijatelju Vidicu. V njem piše: >Clovek bi obupal, ali jaz ne obupavam, ker slutim, da nastopi kmalu nova generacija, ki se bo bolj zavedala svoje narodnosti. Tolažim se. da je pot do napredka in svobode trnjeva. Da ne klonem duhom, študiram zgodovino bolgarske vstaje — po bol.[garskih| izvirnikih.«14 Pri tem študiju je nedvomno naletel tudi na Ilrista Boteva. Njegovo življenje in tragična smrt sta izzvala pri Aškercu še posebno zanimanje. Da bi kar najbolje spoznal tega bolgarskega junaka in pesnika, si je nabavil vso tedaj dostopno literaturo o Botevu, kot je to razvidno iz virov, ki jih je kasneje naštel v »Ljubljanskem zvonu .15 Neposredni rezultat zanimanja za bolgarsko zgodovino je bil predvsem cikel trinajstih pesmi pod skupnim naslovom »Rapsodije bolgarskega goslarja :.15 Za Aškerčev odnos do Boteva so »Rapsodije« zanimive z dveh plati: vsaka od trinajstih pesmi ima za moto nekaj verzov iz Boteva, razen tega je Botev v dveh pesmih tudi literarni junak. Pri izbiri verzov, ki jih je postavil za mota svojim pesmim, je Aškercu najbolj ugajala pesem »Ob slovesu 186©«, iz katere je citiral kar sedemkrat.1' ^Moji prvi ljubi«18 je navedel trikrat, po dvakrat pa Hadži Dimitra«19 in »Mojo molitev«20 ter po enkrat »Hajduki«21 in Tujec«.22 Zanimivo je. da je pri tem Aškerc ravnal dokaj samovoljno, združeval je v isti moto verze iz različnih delov pesmi pa tudi iz različnih pesmi. Ko je Aškerc leta 1904 izdal svoj »Četrti zbornik poezij in je vanj vključil tudi »Rapsodije«, jih je nekoliko predelal. Pri tem je spremenil tudi nekatera mota. Predvsem je zmanjšal število citiranih verzov od 47 na "50. prvi pesmi pa je dodal nov moto. to pot iz »Obešanja Vasila Pevskega ,23 prvotnega pa je postavil na čelo celotnega cikla. Kot junak se Botev pojavi v Rapsodijah dvakrat. Aškerc je izbral dva najdramatičnejša dogodka iz njegovega življenja: prevzem ladje »Radetzkv« in pesnikovo smrt ter vsakemu posvetil po eno »rapsodijo . Prvotno sta imeli tudi skupni naslov »Hristo Botev«, a ju je kasneje, v »Četrtem zborniku poezij« ločil ter dal vsaki svoj samostojen naslov: »Hristo Botev na Radeckem« in »Hrista Boteva smrt -. V prvi pesmi je Botev »imeniten gospod , ki samo- 12 I,Z 1899, t. 51. 13 Prav tam. 14 Anton Aškerc: Zbrano delo. Ljubljana 1951, II, 508.' 15 LZ 1902, 6, 56«. 10 Anton Aškerc: Zbrano delo II. 401—450. 17 Verzi 1—5, 18. 45—47. 68—70, 80—81. 99—105. 108—109, 115, 150. 18 Verzi 19, 21—22. 24. 55, 40—41. 47. 18 Verzi 17—20, 25—28. 20 Verzi 51—52, 54—56. 21 Verza 14—15. 22 Verzi 13—14. 16. 23 Verza 9— 10. zavestno stopi pred kapitana in ga prisili, da zapelje ladjo k bolgarskemu bregu Donave ter izkrca »tri sto hajdukov«, ki se pojdejo borit s Turki. Druga kaže Botev a v nekoliko drugačni luči. Ob sončnem zahodu malodušno razmišlja, ali bo s svojo četo, ko so jo obkolili Turki, dočakal novi dan. Sami so ostali. Upanje, da bodo v domovini našli splošno vstajo, se je izjalovilo. Ob koncu pesmi sicer zakliče »Naprej!«, a ravno tedaj ga zadene smrtonosna krogla. Ocena, koliko je Aškerc upošteval vire in koliko je v podobo Boteva vnesel svojega, bi zahtevala posebne obravnave, ki pa presega okvire tega članka. Nedvomno pa je z Rapsodijami Aškerc veliko doprinesel, da smo Slovenci vsaj tako, posredno zvedeli kaj o Botevu. Tudi druge omembe Boteva in prvi prevedeni verzi so nastali ob Aškerčevem sodelovanju. V želji, da bi dal Ljubljanskemu zvonu kar najbolj slovansko obeležje, je povabil k sodelovanju tudi Antona Bezenška. nedvomno najbolje informiranega Slovenca o Bolgariji in njeni kulturi. Bezenšek mu je rad ustregel ter mu poleg drugega poslal tudi članek »Ivan Vazov. bolgarski pesnik ,24 Članek je, kot pravi tudi podnaslov — po dr. A. Teodorovu — povzetek začetnih poglavij obširne razprave Aleksandra Teodorova-Balana. ki je v nadaljevanjih izhajala v sofijski reviji »Periodično spisanie v letih 1901—1906.25 Za nas je članek zanimiv iz dveh razlogov: v njem so objavljeni prvi verzi Hrista Boteva v slovenščini26 in med drugim je v njem govora tudi o pesniku. Gre za štiri verze iz manj znane satirične pesmi »Zakaj nisem...«,27 ki govore o Vazovu. Prevedeni so čisto slučajno, ker so pač bili v Balanovem besedilu. Toda če so verzi bili prevedeni čisto po naključju, pa podoba, ki naj si jo ustvarimo o Botevu po tem članku, gotovo ni naključje. Iz primerjave Balano-vega originala in Bezenškovega povzetka je razvidno, da je Bezenšek skušal omiliti revolucionarno misel Hrista Boteva, ki še dokaj jasno odseva iz Balano-vega besedila. Balan namreč ves čas, ko govori o Botevu .evobicionarju. poudarja razliko med idejami Ljubena Karavelova in tistimi, ki jih je zastopal Botev, in pri tem poudarja večjo doslednost slednjega. Tako pravi: »On [Botev] pa meni, da mora bolgarski emigrant razvneti in oborožiti trpeče ljudstvo ne le proti turški tiraniji pri nas, ampak nasploh proti zatiralcem. V ta namen morajo emigranti dvigniti bakljo revolucije. 28 Bezenšek je skušal to razliko zabrisati iu pravi, potem ko razloži poglede Ljubena Karavelova: »Istih nazorov je bil tudi Botev. Zaradi tega so ju imenovali ,revolucionarja-poeta'.«20 Na tu način se je izognil natančnejšemu posredovanju idej Hrista Boteva, ki ga je Balun na nekem drugem mestu v istem spisu imenoval za brezdomnega in zloveščega komunarja«.50 24 LZ 1902. 9, 600—608; 10, 671—677; II, 728—731. 25 Periodično spisanie, Sofija X1I/1901, 61, 731—746: 1902, 62, 33—62, 141 do 151, 195—222, 496—516, 764—795, 849—878 in dalje. 20 LZ 1902. 9, 603. 27 Verzi 27—30. 28 Periodično spisanie 1901, 61, 735. 20 LZ 19021, 9, 601. »» Periodično spisanie 1902, 62, 53. Mesta, kjer članek izrecno ne podčrtava revolucionarnosti llrista Boteva, Bezenšek ni popravljal. Tako je celo parafraziran znani verz »Tisti, ki pade ...« in so na kratko podane osnovne misli pesmi »Ob slovesu 1868« in »Moji prvi ljubi«. Vse to je bilo seveda premalo, da bi Slovenci lahko bolj spoznali Boteva. Kajti kljub vedno večjemu zanimanju za Bolgare in njihovo književnost, ki v času prve balkanske vojne doseže zavidanja vredno višino, ne zasledimo nobenega prevoda iz Boteva pa tudi o njem pišejo le slučajno. Taka je tudi sicer zelo zanimiva omemba v časopisu »Dan«. Zdravnik dr. Mavricij Rus je bil kot prostovoljec v balkanski vojni v Bolgariji. Kot vojaški zdravnik je bil dodeljen v mesto Vrača. Po vrnitvi je v nekaj nadaljevanjih opisal to svoje bivanje med Bolgari. Ker je bival ravno v Vrači, kraju, v čigar bližini je padel Botev leta 1876. je posvetil obširno nadaljevanje svojega članka Med Bolgari tudi pesniku. Nadaljevanje nosi naslov Spomenik Hristu Botjovu. Hristo Botjov — narodni pesnik in junak . Ko govori o Botevu, se v glavnem naslanja na Ivana Vazova in njegovo delo »Neotdavna« (Pred kratkim).31 Zanimiva pa je ugotovitev, do katere pride ob zaključku: Pesmi Hrista Botjova so dandanes popolnoma popularne. Bolgarska deca se navdušujejo ob njih, vojaki jili prepevajo na poti v vojsko. 32 Pomanjkanje zanimanja za Boteva in njegovo poezijo je treba iskati tudi v zanimanju za modernejše bolgarske pesnike, kot je to razvidno že iz naslova članka Bolgarska moderna , ki ga je objavila Omladina . V njem je med drugim tudi rečeno, da je Botev čisto narodni pesnik, učenec ruskih realistov .33 Sledilo je žalostno obdobje odtujitve: druga balkanska vojna, svetovna vojna ter napet mednarodni položaj po njej. Bil je to neprimeren čas za kakršnekoli stike med Bolgari in Slovenci, kaj šele za poezijo Hrista Boteva. kljub vsem velikim idejam, ki jih je izražal in se zanje boril. Pesnikovo ime srečamo šele leta 1926, ko revija Pod lipo objavi ob petdesetletnici njegove smrti nekoliko skrajšan prevod članka Hermana Wendla Hristo Botjov ,34 ki ga je nemški zgodovinar in publicist objavil v dunajski »Arbeiter Zeitung in praški »Prager Presse , nato pa tudi v svoji knjigi .Aus der Welt der Südslawen«.35 Bolj kot sam članek, ki kaže Boteva predvsem kot revolucionarja in manj kot pesnika, je zanimiva opomba uredništva, v tem primeru Antona Kristana, ki je članek tudi prevedel. V njej opozarja ua nekatere izdaje pesnikovih del \ originalu. Razen tega citira mnenje hrvaškega publicista Ivana Esilia, objavljeno v zagrebškem Obzoru ,30 \ katerem je našteto nekaj naslovov in so kol najboljše pesmi označene Hajduki , V krčmi« in Hadži Dimiter . Iz slednje je celo citiran znani verz: ' 31 Ivan Vazov : Sab rani sačinenija v 20 tonia. Sofija 1955—1957. Tom V., 37—58. 32 Dan 1/1912, 349 (15. decembra), 3. 33 Omladina X/190—1914, 121. 34 Pod lipo 111/1926, 7, 107—110. 35 Herman Wendel: Aus der Welt der Südslawen. Berlin 1926. 36 Obzor. Zagreb LXVII/1926, 146 (2. juniju). Tisti, ki pade v borbi za svobodo, ne umre nikdar. Za njim žaluje zemlja in nebo, zver in priroda in pesniki ga opevajo.«37 Primer je zanimiv, ker nas opozarja, da smo Slovenci za Hrista Boteva zvedeli lahko ne le iz lastnega tiska, ampak tudi iz sočasnega srbohrvaškega in nemškega časopisja ali knjig, kot je to primer z že omenjeno Wendlovo knjigo, o kateri je poročal Karel Dobida v »Ljubljanskem zvonu 38 in pri tem omenil tudi Boteva. Po nastopu šestojanuarske diktature je bilo vedno teže najti možnost, da bi se Botev oglasil v slovenščini. Njegovo ime srečamo le slučajno. Tako ga je mimogrede omenil Ivan Kolar v nekem svojem članku.38 Kadar pa je le bilo treba kaj povedati o njem, kot je to moral storiti Aleksander Balabanov, ko je posebej za Dom in svet : napisal članek »Bolgarsko slovstvo«,40 ne pozabijo ob trditev, da je Botev »najbolj nadarjena osebnost novejšega bolgarskega slovstva pristaviti tudi, da je »nekoliko kozmopolitsko nastrojen revolucionar«. Tudi splošno zbližanje med Jugoslavijo in Bolgarijo v tridesetih letih Botevu ni bilo naklonjeno. Ob obisku bolgarskih pisateljev v Ljubljani leta 1954 so sicer govorili tudi o Botevu. Tako je Aleksander Balabanov v intervjuju za Jutro - celo citiral nekaj verzov iz Boteva. toda skrbno se je izognil kakršnekoli borbenosti. Citiral je odlomek iz pesmi Ob slovesu 1868 : »Tam, dete lice hubavo černi si oči vdigaše i s onazi tiha usmivka v skrbno gi srce vpieše.«41 In to je bilo vse. Kljub dokajšnjemu zanimanju za bolgarsko literaturo v tem času o Botevu in njegovi poeziji ni kaj več slišati. Šele leta 1956 je v »Slovencu« izšel informativen članek »Hristo Botev (ob šestdesetletnici žalostne smrti bolgarskega pesnika)«42 izpod peresa Toneta Po-tokarja. publicista in prevajalca bolgarske literature. Vključeno je tudi nekaj verzov iz »Hadži Dimitra ,43 citiranih v bolgarščini. Istega leta zasledimo v priročniku Pregled svetovne književnosti 44 Frana Sušnika kratko omembo Hrista Boteva. Zopet je minilo nekaj let, preden smo Slovenci lahko prebrali ime Hrista Boteva v našem tisku. »Jutro« je ob obletnici pesnikove smrti objavilo nekaj navdušenih besed bolgarskega študenta in vnetega prevajalca bolgarske lepe besede pri nas Štefana Atanasova. Uredništvo je članek opremilo z značilno opombo: »Naš bolgarski sotrudnik nam je... napisal nekaj besed o tem pri nas še malo znanem predstavniku bolgarskega narodnega duha.«45 37 Pod lipo 1926. 7, 10«. 38 LZ 1927, 7. 574. 30 I 1950, 101 (5. maja). 6. 40 i)S 1950, 51—6, 163—166. 41 I 1954. 122 (51-maja). 3. 42 S 1956, 140 (21. junija), 13. 43 Verzi 17—26. 44 Fran Sušnik: Pregled svetovne književnosti. Maribor 1936. 254. 45 J 1959, 126 (2. junija), 6. Nekaj kasneje zasledimo tudi v mariborskem »Večerniku članek »Hristo Botev«,46 v katerem nam Vinko Zagorski predstavi Boteva pesnika in revolucionarja. Članek je opremljen z nekaterimi citati v slovenskem prevodu. To so po dolgem času prve besede velikega pesnika v slovenščini. Gre za pet verzov iz »Ob slovesu 1868 47 ter verz »Balkan poje hajduške pesmi« iz »Hadži Dimitra«. Kje so bili viri, iz katerih smo Slovenci črpali tisti čas podatke o Botevu, pove zaključni stavek omenjenega članka. »Tako mi je pravil o Hristu Botevu bolgarski študent.« Kaže, da bolgarski študenti, bilo jih je kakih dvajset, ki so tiste čase študirali v Ljubljani, niso bili ravnodušni do velikega pesnika. Na to nas opozarja tudi dejstvo, da je njihovo študentsko društvo nosilo ime »Hristo Botev . Zal pa je delovanje tega društva še neraziskano. Nekako v istem času je izšel prvi celotni prevod pesmi Hrista Boteva v slovenščini. Nadarjeni študent slavistike in kasneje plodovit prevajalec iz bolgarščine Zivan Zun je v srednješolskem listu »Naša rast« objavil prevod pesmi »Obešanje Vasila Levskega«.48 Istočasno je v nekaj nadaljevanjih objavil članek »Bolgarska književnost«, kjer govori tudi o Botevu.4" Sledijo leta vojnih grozot, bojev in trpljenja. Z narodnoosvobodilnim bojem in z osvoboditvijo so bili odpravljeni vsi predsodki, ki so ovirali, da beseda velikega pesnika in revolucionarja zazveni tudi v slovenščini. Zal pa ni bilo nikogar, ki bi jo k nam presadil. O njem spet najprej le govorijo. Sedemdesetletnice pesnikove smrti sta se spomnila oba slovenska dnevnika: »Ljudska pravica« in »Slovenski poročevalec«. Prvi je objavil skrbno napisan članek Rozke Štefanove »Hristo Botev, pesnik in revolucionar ,50 drugi pa je v skrajšani obliki ponatisnil članek Toneta Potokarja iz leta 1956 z naslovom »Hristo Botev«.51 Tudi velike proslave v domovini Hrista Boteva ob sedemdesetletnici njegove smrti so našle odmeva v našem tisku. »Ljudska pravica« je objavila izvleček iz govora Georgija Dimitrova,52 ki je bil objavljen v »Rabotničeskem delu«. Nekaj kasneje omenja Boteva tudi »Mladina«. V članku »Trnjeva je bila pot k svobodi Bolgarije« srečamo prvič po osvoboditvi besede Hrista Boteva, in sicer citat: »Kdor pade v boju za svobodo, živi večno.«53 Avtor ni označen in je članek verjetno preveden iz srbohrvaščine. Besede Hrista Botevu srečamo spet ob prvem slovanskem kongresu v Beogradu (8.—12. decembra 1946). Na njem je govoril tudi Todor Pavlov. Oba slovenska dnevnika sta objavila celotno besedilo njegovega govora pod naslovom »Prispevek bolgarskega naroda k svetovni literaturi«.54 V njem je v prostem prevodu citirano nekaj verzov iz »Hadži Dimitra«. Isto besedilo je bilo objavljeno še enkrat v brošuri »Prvi slovanski kongres v Beogradu«.55 46 MV 1936, 252 (5. novembra), 6. ' 47 Verzi 1—5, 129—150. 48 Naša rast 11/1959—40, 1, 4. 49 Naša rast 1939^40, 5, 45. 50 LdP 1940. 127 (2. junija), 6. 51 SPor 1940s 127 (2. junija), 5. 52 LdP 1946', 130 (8. junija). 4. 53 Mladina 1946, 26, 6. 54 LdP 1946, 295 (15. decembra); SPor 1946, 296 (18. decembra). 55 Prvi slovanski kongres v Beogradu. Ljubljana 1947, 77—97. I.eto 1947 pomeni prelomnico v spoznavanju Hrista Boteva pri Slovencih. Tega leta je začel Igo Gruden prevajati in objavljati njegove pesmi. Da se je Gruden lotil tega dela. ni nič nenavadnega. Sam je bil dvakrat v Bolgariji: leta 1934 in 1945. obakrat kot član pisateljskih delegacij. Prav tako je znano njegovo prijateljstvo z bolgarskim pesnikom in posredovalcem bolgar-sko-slovenskih kulturnih stikov Dimitrom Panteleevim. Prav temu prijateljstvu se moramo zahvaliti, da se je Gruden poglobil v Boteva. To je razvidno iz naslednjega odlomka pisma, ki ga je 17. junija 1947 pisal Panteleev Grudnu: »Pesmi ima Botev le malo. komaj 28, so pa čudovite. Ni ga Bolgara, ki bi jih ne znal na pamet. Sistem verzov Hrista Boteva (za razliko od sodobnega bolgarskega, ki je toničen. podobno kot slovenski) je čisto silabičen, kot srbski in hrvatski. Botev je odlično poznal Puškina, Lermontova, Nekrasova, toda posnemal je bolgarsko narodno pesem, ki ima silabični sistem. Zato bi bilo dobro, če bi enkrat poskusil prevajati v silabičnem metru, tako kot Gradnik prevaja v slovenščino silabične verze »Gorskega venca.. Lani sem ti dal Boteva v srbohrvaščini, prevedel ga je neki Srb, žurnalist, Jojič. Njegovi prevodi niso umetniški, so pa točni. Lahko so ti v pomoč. Ko bom proti koncu avgusta prišel v Ljubljano, se bova o tej reči pomenila bolj na široko. Objavljanje pesmi Hrista Boteva bo izredna kulturna manifestacija. 56 Ze nekaj dni kasneje zasledimo v »Ljudski pravici« prvi prevod Iga Grudna, pesem »Bratu«.57 Bili so to dnevi ob obisku Georgiju Dimitrova v Jugoslaviji ter podpisovanja blejskega sporazuma. Da bi kar najdostojneje počastili visokega gosta, je časopis razen že omenjene pesmi priobčil še odlomek iz referata Teodora Pavlova na slovanskem kongresu. V njem je spet odlomek iz »Hadži Dimitra«, le da to pot v prevodu Iga Grudna.58 O nadaljnjih načrtih, ki jih je imel Gruden s prevajanjem Boteva, zvemo iz opombe pod pesmijo »Bratu«, kjer piše: »Za stoletnico njegovega [Boteva] rojstva bo izdala Državna založba Slovenije prihodnje leto zbirko njegovih pesmi v prevodu Iga Grudna.«59 Da se je Gruden resno lotil dela. kažejo tudi nekatere druge objave prevodov iz Boteva. V »Novem svetu« je objavil »Hadži Dimitra« in »Obešanje Vasila Levskega ,ß0 Slednjo pesem je ponatisnila tudi »Delavska enotnost..61 V »Obzorniku« je izšel prevod pesmi »Materi«,'2 in sicer v počastitev bolgarskega narodnega praznika 9. septembra, kot je to razvidno iz spremnega članka, ki ga je napisal Stane Melilmr.63 Grudnu je pri prevajanju pomagal tudi Dimiter Panteleev, kot je moči razbrati iz pisma, ki mu ga je pisal 4. oktobra 1947, kjer pravi: 50 Zapuščina Iga Grudna. NUK. Vsa citirana pisma so pisana v bolgarščini. 57 LdP 1947. 176 (26. julija), 4. 58 Prav tam. 59 Prav tam. 110 NS 1947. 5—6. 384—386. 111 DEn 1947, 31, 6. »2 Obz 1947, 9—10. 361. •* Prav tam. 360. 121 Slavistična revija 321 »Slovenija, Ljubljana in naša srečanja ]>ri Kregarju, Marenčetu in Mesecu, kjer sva prevajala Boteva, se mi zdijo sedaj kot nekaj zdavnaj minulega, kot sanje.«64 Kaže. da je delo dobro napredovalo, saj beremo v pismu, ki ga je Panteleev pisal 25. avgusta 1948, tudi naslednje besede: »... z veseljem sem zvedel, da si v celoti prevedel pesmi Boteva.«65 V istem pismu zvemo, kako sta si prijatelja zamislila izdajo teh prevodov. »Zelo ine veseli, da je Todor Pavlov privolil, da napiše predgovor. Morda ga je ,Državna založba Slovenije' že prejela. Naš odlični botevist prof. Mihail Dimitrov je še vedno v Moskvi in nažalost kaže, da se ne bo kmalu vrnil v Sofijo. Tako se bo morala založba obrniti na koga drugega, da bo napisal komentar, ali pa bodo prevodi ostali kar brez komentarja. 66 Med tem časom je o Botevu poročal tudi tržaški Ljudski tednik«, v katerem je Bogomil Gerlanc objavil članek Bolgarski pesnik in vzor junaka — borca Hristo Botev«.67 V njem zasledimo nekaj napačnih podatkov, ki nas opozarjajo, da je avtor dokaj slabo poznal snov, o kateri je pisal. Tudi sicer je za to dobo značilno, da Slovenci le malo poznamo Boteva, njega življenje in delo. To se najbolje vidi iz dejstva, da so skoraj vsi članki, napisani ob stoletnici pesnikovega rojstva, bili izpod peresa tujih avtorjev. Tako so »Vprašanja naših dni« objavila prevod A. Surkova »Plamteči patriot, veliki pesnik. K stoletnici rojstva Hrista Boteva 68 iz moskovske Literaturne gazete« ter članek Velibora Gligoriča »Hristo Botev"9 iz beograjskih »Književnih novin«. Tržaški »Razgledi*70 so prevedli odlomek iz knjige Bojana Peneva. Za »Ljudsko pravico« pa je članek »Hristo Botev 71 napisal Simeon Hesapčiev, tedaj lektor za bolgarščino na ljubljanski univerzi. Enega redkih domačih prispevkov je napisal Igo Gruden v Ljudskem tedniku ter ga opremil s ponatisom svojega prevoda »Hadži Dimitra«.72 »V počastitev letošnje stoletnice rojstva velikega bolgarskega pesnika in revolucionarja« — kot je rečeno v podnaslovu - sta v »Novem svetu izšli dve pesmi v prevodu Iga Grudna: »Borba in Moji prvi ljubi«,73 »Naša žena« pa je objavila pesem »Odpeljana«74 prav tako v Grudnovem prevodu. Tako je naš poznavalec in prevajalec Boteva skušal kar najdostojneje proslaviti pesnikov jubilej. Zal ga je pri tem prehitela smrt. Umrl je sredi dela. Verjetno so bili prevodi iz Boteva njegovo zadnje ustvarjalno delo. 04 Zapuščina Iga Grudna. NUK. 65 Prav tam. . "« Prav tam. 67 l .dTd 1447. 81, 7—8. 68 VND 1948. 5, 104. 69 VND 1948. 955. 70 Razgledi 1948. 553—354. 71 LdP 194«. 150 (2. junija), 2. 72 LdTd 1948, 122 (17. junija), 9 in 12. 73 NS 1948. 729—752. 74 N Z 1949. I, 27. Matej Rode : H ri st o Botev pri Slovencih Toda če je umrl ustvarjalec, je ostalo njegovo delo. Prevodi Iga Grudna so bili osnova eni največjih manifestacij, posvečenih Botevu pri Slovencih. Slovanski komite in Društvo slovenskih pisateljev sta priredila v filharmo-nični dvorani v Ljubljani 6. januarja 1949 veliko akademijo v proslavo stoletnice pesnikovega rojstva. Y vabilu, ki ga je objavilo dnevno časopisje,75 je med drugim rečeno: »Govorila bosta dr. Bratko Kreft in prof. Stane Melilmr, člani ljubljanske drame (Danilova, Jan. Tiran, Zupan) bodo recitirali pesmi Hrista Boteva. Zlata Gjungjenac bo pela bolgarske, narodne pesmi, spremljal pa bo prof. Pavel Šivic,« Kako je potekala proslava, si lahko predstavljamo iz časopisnih poročil. »Slovenski poročevalec« piše: -Najprej je govoril prof. Stane Melilmr o dobi in politični vlogi, ki jo je imel v tej dobi bolgarske zgodovine Hristo Botev, za njim pa je predaval o njegovem delu in posebej o poeziji Hrista Boteva dr. Bratko Kreft. V drugem delu sporeda je prebral najprej lektor za bolgarščino na ljubljanski univerzi tov. Hesapčiev nekaj verzov Hrista Boteva v izvirniku, za njim pa so recitirali člani dramskega gledališča Vladimir Skrbinšek, Mira Danilova, Slavko Jan, Jože Zupan in Stane Sever pesmi v prevodu Iga Grudna. Vmes je zapela sopranistka Zlata Gjungjenčeva pesmi Hrista Boteva v originalu.«76 Kratek izvleček iz predavanja Staneta Meliharja je objavila v svojem poročilu o poslavi »Ljudska pravica«.77 Predavanje Bratka Krefta pa je v celoti natisnil »Novi svet«78 in je za sedaj najobširnejše in najtemeljitejše delo. posvečen o Hristu Botevu pri nas. Predavanje je zanimivo tudi zaradi tega, ker vsebuje številne citate iz Boteva v Grudnovem prevodu. Nekaj jih je bilo še neobjavljenih. Tako so na-tisnjeni odlomki iz pesmi Njej »Moji prvi ljubi ,80 »Moja molitev«,81 »Na Jurjevo 82 in Hajduki .83 Kaže torej, da je imel Batko Kreft pri pisanju svojega predavanja na razpolago tudi Grudnovo zapuščino. Proslava stoletnice je imela velik uspeh in so ji, kot poroča »Ljudska pravica . prisostvovali »predstavniki JA, množičnih organizacij in kulturnih ustanov ter mnoge druge ugledne osebnosti. Proslavo je v celoti prenašal tudi Radio Ljubljana. V zvezi s stoletnico se je spet oglasil Tone Potokar. V Slovenskem poročevalcu« je tik pred akademijo objavil članek »Hristo Botev .84 Tudi sicer se je začel intenzivneje ukvarjati z Botevim in še posebej z njegovo publicistiko. 75 LdP 1949. 4 (5. januarja). 2; SPor 1949. 4 (6. januarja), 3. 70 SPor 1949. 6 (8. januarja), 3. 77 LdP 1949, 7 (9. januarja), 4. 78 NS 1949. 432—439. 7» Verzi 1—8, 33—36. 80 Verzi 19—24. 40—50. 81 Verzi 57—40. 82 Verzi 1—4. 83 Verzi 1—11. 84 SPor 1949, 3 (5. januarja), 3. V »Novih obzorjih« je objavil pod skupnim naslovom »Iz proze Hrista Boteva«85 prevode treh njegovih člankov: »Jugoslavija«, »Smešen jok« ter brez naslova dopis iz Bukarešte z dne 15. februarja 1874. Prevod spremlja prevajalcev članek »Publicist Hristo Botev«.86 Isti prevajalec je v tržaških »Razgledih« objavil »Dva politična članka Hrista Boteva s.87 Gre za prevod dopisa iz Bukarešte 27. marca 1875 ter tri odstavke iz dopisa z dne 3. aprila 1875. Tudi mariborski »Vestnik« je objavil priložnostni članek Dušana Mevlje z naslovom »Ob 100-letnici rojstva Hrista Boteva«.88 In s tem se je končalo razdobje, ki je veliko obetalo, a je spričo smrti Iga Grudna, še bolj pa zaradi vedno bolj zaostrenih odnosov med Jugoslavijo in deželami vzhodnega bloka, ni utegnilo roditi sadove, ki smo jih pričakovali. Kljub vsemu pa Botev le ni izginil iz zavesti našega ljudstva. O tem priča že Grudnov prevod »Hadži Dimitra«, ki je našel svoje mesto v šolskih knjigah, in sicer v »Slovenskem berilu III«.89 Kolikšen je krog bralcev, ki se je lahko seznanil vsaj z eno pesmijo velikega bolgarskega pesnika, kaže podatek, da je knjiga doživela že devet izdaj in da jo še vedno uporabljajo kot učno knjigo v osnovnih šolah. Po Grudnovi smrti je prevajanje Boteva nadaljeval Fran Albreht. Tudi on je bil velik prijatelj Bolgarov. Že leta 1926 je bil med prvimi, ki se je odzval znanemu vabilu bolgarskega pesnika Kirila Hristova za sodelovanje med južno-slovanskimi pisatelji. Tudi on je bil v delegaciji slovenskih pisateljev, ki je leta 1934 obiskala Sofijo. Zato ni čudno, da se mu je kot Grudnovemu prijatelju porodila misel, da bi končal njegove prevode. Gruden namreč, sodeč po zapuščini, kljub nekaterim svojim izjavam le ni prevedel vseh pesmi pa tudi mnoge tistih, ki jih je prevedel, niso bile še zrele za tisk. Prve sadove Albrehtovega prizadevanja smo laliko slišali na valovih Radia Ljubljane dne 2. junija 1951 v oddaji »Pesmi Hrista Boteva«. Oddaja je vsebovala uvodno besedo ter prevode naslednjih pesmi: »Hadži Dimiter«, »Borba , »Na Jurjevo«, »V krčmi« in »Moji prvi ljubi«.90 Po tem spet dolgo ni nobenega glasu o Botevu. Šele zboljševunje odnosov z vzhodom je vsaj za silo odprlo vrata tudi Botevu. »Tovariš« je ob obletnici pesnikove smrti objavil obširnejši članek »Tragedije čete Hrista Boteva« s podnaslovom »Pred osemdesetimi leti je na čelu bolgarskih vstajnikov padel znameniti pesnik in borec .91 Napisal ga je Davorin Ravljen. Nekaj kasneje je »Ljudska pravica« objavila izvleček iz članka B. Djorkovskega, objavljenega v beograjski »Borbi«.02 Nato zopet molk. Toda le na videz. Fran Albreht ni popolnoma opustil misel, prevesti pesmi Hrista Boteva v celoti. Ker pa ni dovolj poznal bolgarščine, se je obrnil po pomoč k Dimitru Panteleevu. Le-ta mu je oskrbel dobesedne prevode tistih pesmi, ki jih je Gruden prevedel le delno ali pa sploh ne. To so 85 NOja 1949. 1. 46—49. 86 NOja 1949, 1. 45—45. 87 Razgl 1949, 5, 142—145. 88 VMrb 1949, 6 (8. januarja), 2. 89 Slovensko berilo III. Berilo pripravila Krna Muser s sodelovanjem Marije Jantarjeve in Rozke Štefanove. Ljubljana 1952, str. 69. 90 Zapuščina Frana Albrehta. Last Vere Albrchtove. 91 Tov 1956, 21, 584. 02 LdP 1956. 157 (12. junija), 5. bile »Dvignil se je temen oblak«, »Moja molitev« in »Tujec«.93 Novo spodbudo za delo je dobil ob namenu založbe »Mladinska knjiga«, da bi ob priložnosti slavističnega kongresa v Sofiji 1963 izdala v dvojezični izdaji izbor iz del Hrista Boteva. Zal je tudi njega prehitela smrt in delo je že drugič ostalo nedokončano. Tako je Hristo Botev, veliki pesnik bolgarskega ljudstva, predvsem zaradi svoje revolucionarne, miselnosti in nažalost zaradi političnih razmer ostal še skoraj sto let po svoji smrti vse premalo znan slovenskemu bralcu. M aie j Rode Henrik Markiemicz, GLÖWNE PROBLEMY W1EDZY O LITERATURZE (Z prac Instytutu Badaii Literackich PAN). — Wydawnietwo literackie, Krakow 1965. Izredno bogata tradicija poljske literarnoteoretične misli in tvorno sozvočje dela znamenitih imen poljske literarne stroke v današnjem času dajeta zavidljive znanstvene razultate (Roman Ingarden, Das literarische Kunstwerk 1931, 0 dziele literackim 1960: Julian Krzyzanowskv, Nauka o literaturze 1966; Ste-fania Skwarczynsku, Wstçp do nauki о literaturze I—II—III, 1954—1965). Tako je v evropskem literarnoznanstvenein prostoru ustvarjena izjemna situacija, ki kljub diametralno nasprotnim izhodiščem posameznih avtorjev napoveduje pomembno ustvarjalno sintezo, za katero so Poljaki, kot vse kaže. najbolj poklicani. Z izrazitimi elementi te sinteze se v zadnjih letih v vrsto osrednjih osebnosti sodobne poljske literarne znanosti vključuje tudi Henryk Markiewicz, profesor za poljsko književnost na Jagiellonski univerzi v Krakovu in stalni znanstveni sodelavec Inštituta za literarna raziskovanja od njegove ustanovitve v letu 1948. Njegove tehtne razprave iz poljske književnosti po romantiki (Prus 1 Žeromski, 1954), iz literarne teorije in metodologije (O marksistowskiej teorii literatury 1952; Tradycje i rewizje 1957) in zgodovine poljske literarne vede (zbornik Teoria badaii literackich w Polsce 1—II, 1960) pričajo o širokem razponu njegovega delovnega področja. V literarnoznanstvenein svetu pa je zbudilo posebno pozornost zlasti njegovo zadnje delo z naslovom »Glavni problemi literarne vede«. Posamezne probleme, katerim je posvečeno to delo, je Markiewicz že poprej obravnaval v strokovnih revijah, vendar je bralcu šele v knjigi po opravljeni meritorni in bibliografski redakciji predstavljena celovita podoba avtorjevih strokovnih dognanj. Očitno je, da je imel avtor pred očmi sintezo literarne teoretske misli. Čutiti jo je mogoče že v samem komponiranju poglavij in razporejanju osrednjih problemov literarne vede v zaključno celoto. Delovni koncept, ki je predlagan v naslovu in s katerim se je avtor lotil obsežne problematike, se jc v realizaciji pokazal kot izredno ploden in premišljen. O Markiewiczevi knjigi se je že med njenim nastajanjem govorilo kot o »poljskem Wellek-Warrenu«, sodobnem univerzitetnem priročniku za literarno teorijo, ki naj bi bil pisan s pozicij marksistične literarne miselnosti. O izredni aktualnosti dogodka ob izidu Glavnih problemov govori odmev na poljskem knjižnem trgu, saj je v času, ko o knjigi pišemo, na knjižnih policah že druga, popravljena in razširjena izdaja, kar je celo za poljske strokovne publikacije prava redkost. 93 Zapuščina Frana Albrehta. Poljska tekoča kritika je delo opredelila kot sodobno obliko priročnika,1 ki se mimo enciklopedijske širine podanega gradiva odlikuje posebno po načinu, kako je avtor dognanja bralcu posredoval: ne z vsiljevanjem dokončnih in shematičnih rešitev-, ampak z uvajanjem v znanstveni način mišljenja. Druga misel poljske kritike — preko nje je zašla tudi v jugoslovansko, se dotakne avtorjeve koncepcije knjige in trdi, da je Markiewicz s svojimi Problemi ostal v določeni meri tudi pod svojimi zmožnostmi, saj je prav od njega pričakovati poljsko literarno teorijo.2 Delovni koncept, ki je pri selekciji literarno teoretične problematike objel res najpomembnejše téine, je predvidel vzporedno obravnavo literarne teorije in literarnozgodovinske metodologije, »saj so cilji in sredstva literarnih raziskav rezultat predhodno sprejetih osnovnih postavk o načinu obstajanja, značilnih lastnostih in vrednosti literarnih del ter razvojnih zakonitostih literature«.3 Podobno ravna v svoji literarni teoriji Wellek-Warren, to pa je v nasprotju s pojmovanjem obeh znanstvenih disciplin pri Petersnu na eni in pri Timofejevu oziroma Kleinerju na drugi strani. Če še dodamo, da je bibliografskemu gradivu odmerjenega ogromno prostora, tako da igra mnogo več kot vlogo spremnega znanstvenega aparata ■— saj se s kronološkim pregledom zgodovine literarne vede, ki je knjigi dodan, v strukturi Markiewiczevega dela avtonomizira v svojstveno poglavje, potem je jasno, da so bili pragmatični okviri priročnika za literarno teorijo temeljito preseženi. Da imamo pred seboj teoretično delo izjemnega karakterja, nam pove že uvodno poglavje, ki je posvečeno območju in smerem sodobnih literarnih raziskav in ki je bilo delno objavljeno že v Umjetnosti riječi.4 Najprej je v njem definirano avtorjevo terminološko izhodišče. Upoštevajoč vidike, ki jih je izoblikovala poljska znanstvena tradicija, se avtor opredeli za termin »literarna veda«, ki ga je po nemški Literaturwissenschaft posnel Julius Kleiner (1886 do 195"). za njim pa Roman Ingarden. Pojem literarne vede v avtorjevem pojmovanju obsega vse načine spoznavnega obravnavanja književnosti in je v primerjavi z drugimi pojmi, ki se pojavljajo v poljski praksi (literaturoznawstwo, nauka o literaturze) elastičnejši, saj vključuje tudi področja, katerih pripadnost znanosti je sporna, kot npr. literarna kritika. Terminološki razmejitvi sledi skrbna razmejitev področij posameznih znanstvenih disciplin literarne vede. Izjemnost kulturnega miljeja, katerega rezultat je navsezadnje tudi Mar-kievviczeva knjiga, se izraža že v samem bogastvu terminologije v poljski znanstveni tradiciji. Zlasti v drugem delu tega poglavja, ki govori o smereh sodobnih literarnih raziskav in kjer je v orisu evropskih literarnih ideologij dvajsetega stoletja prikazana tudi poljska aktualna situacija, ta izjemna situacija prihaja posebno do izraza. Ko je bila v uvodnem poglavju začrtana terminološka in področna razmejitev literarne vede, obenem pa definirano avtorjevo idejno izhodišče, se v naslednjih poglavjih oblikovalna pozornost obrne k notranji problematiki književnosti in načne vprašanje teorije literarnega dela. ki je v marksistični literarni znanosti dokaj zanemarjeno področje. To so poglavjA, ki govore o karakteristikah literarnega delu oziroma mejah literature, o načinu obstajanja in 1 M. Janion, Nauka i literatura; Nowe ksiazki 1965. št. 18, str. 838—842. 2 K. Wvka: Markiewicz, Porebski, Hutnikiewicz; Zycie Literackie 1%5, št. 27. str. 5.' ' , 3 H. Markiewicz: Glôwne problemy wiedzy о literaturze, str. 1". 4 II. Markiewicz, O suvremenim proučavanjima književnosti najsažetije, Umjetnost riječi 1965, št. 1. str. 51—69. zgradbi literarnega dela, o stilu literarnega teksta in njegovem raziskovanju in pa o fikeiji v literarnem delu in njegovi spoznavni vsebini. Stvarno gradivo, na katerega se opirajo razglabljanja, presega okvire nacionalne teoretične problematike in je ilustracija splošnih pojavov literarne znanosti. Iz poljske teoretične tradicije najpogosteje srečujemo Ingardna, ki mu Markiewicz posveča vso pozornost, zlasti njegovim dognanjem o fikeiji v literarnem delu. Zdi se, da celo pojem literarnega dela, ki se v knjigi dosledno uporablja, ni povsem slučajen. Kljub selekciji problematike in zaključenosti posameznih poglavij se problemi zvrščajo v smiselnem redu in se formirajo v organsko celoto določene literarne miselnosti. Marksistično teoretično zamisel književnosti je Markiewicz osvobodil poenostavljajočih pojmovanj in jo povezal z dognanji, ki so se rodila zunaj njenih ideoloških okvirov. Konfrontacija je izvršena v obliki objektivnega predočanja nasprotujočih si stališč, zaključuje pa jo avtorjeva lastna zamisel problema. Njegova nepristranska zadržanost v odnosu do problematike, stvarno in lapidarno definiranje stališč, s katerimi diskutira, ter nazorno in zgoščeno formuliranje lastne sodbe, to so vidne lastnosti njegovega oblikovalnega postopka, ki se nič manj ne kažejo v obravnavanju literarnih vrst in literarnih zvrsti, tokov in tipov literarnega ustvarjanja ter znanstvenih zakonov v literarni zgodovini. Razglabljanje o literarnem toku je v problemskem središču Markiewiczeve knjige. Literarni tok pojmuje kot evoluirajoči kompleks lastnosti, ki so določenemu številu literarnih del skupne. Njegovo vsebino določajo vprašanja, na katera odgovarjajo ostala poglavja knjige — vprašanja o regularnosti razvoja literature, o vzročni povezanosti med posameznimi elementi literarnega dela in o vrednostih, ki se pojavljajo v njem ter o tem. katere od njih naj bodo predmet literarnega raziskovanja. V skladu z odgovori, ki jih prinaša knjiga, avtor v literarnem toku določi ne le skupne formalne, ampak tudi idejne lastnosti. Ker pa opazi določeno razpoko med idejnim in formalnim aspektom v analizi literarnih pojavov — pri tem idejne lastnosti za literaturo niso svojstvene, območje zvrstno-kompozicijskih in jezikovnih lastnosti pa je ožje od svojstvenih lastnosti literature — uvaja v karakteristiko tako literarnega dela kot tudi literarnega toka še eno sfero, ki povezuje idejne in formalne lastnosti. Ta tretja sfera je specifični predstavljeni svet, ki je v določenem toku značilen. Vsa znanstvena dognanja pa se stekajo v zaključno poglavje o vrednosti in oceni literarnega dela. Čeprav se tega problema današnja literarna zgodovina in celo kritika ogiblje, vrednotenja ni mogoče izvzeti iz okvira literarne vede. V interni hierarhiji posameznih plasti vrednot književnega dela avtor pokaže na odvisnost emotivnih, spoznavnih in postulativnih vrednot od konstrukcijskih in figurativnih. Literarno delo z obilico konstrukcijskih in figurativnih vrednot je lahko spoznavno zgrešeno ali pa škodljivo v postulatih. Njegova vrednost pa ni več specifično literarna, če prevladujejo spoznavne in postulativne vrednote. Tako bi bila smiselna koncepcija književnosti, ki je obdelala njene interne karakteristike in ontologijo, njen specifični odnos do predstavljene objektivne realnosti lahko zaključena z njeno zunanjo, družbeno funkcijo. Knjigi je dodan še kronološki pregled zgodovine literarne vede. Z njim se je avtor oddolžil mladi znanstveni disciplini, obenem pa dogradil sistem svoje znanstvene aparature. Markievviezeva knjiga o glavnih problemih literarne vede je dragocen znanstveni dosežek. S hrvaškim prevodom, ki ga pripravlja Matica hrvatska, bodo njegova dognanja dostopnejša tudi slovenskemu bralcu. Frnnr Drnlr Miklavž Prosenc, DIE DADAISTEN IN ZÜRICH. Pri založbi H. Bouvier u. Co. iz Bonna je z letnico 1967 na 138 straneh izšlo disertacijsko delo Miklavža Prosenca o dadaistih iz Ztiricha. Delo je avtor posvetil svojima učiteljema prof. Antonu Ocvirku in prof. Heinzu Kluthu. Miklavž Prosenc je iz bližnje slovenske literarne preteklosti znan kot poročevalec in ocenjevalec različnih kulturnih dosežkov (Beseda). Danes živi v Hamburgu kot docent za sociologijo na tamkajšnji univerzi; kot dejavnega predavatelja s sociološkega znanstvenega področja pa ga je mogoče pogosto srečevati tudi v oddajah hamburškega radia in na različnih znanstvenih oziroma izobraževalnih institucijah. — Ker izhaja avtor deloma iz ljubljanske komparativistične šole, ker priteguje v območje svojega zanimanja deloma tudi slovensko gradivo in ne nazadnje zaradi obravnavanega predmeta samega na sebi, zaradi izsledkov, ki jih je prinesla obravnava določene literarnozgodovinske snovi evropskega obsega, poročamo o delu tudi na tem mestu. — Svojo raziskavo ziiriških dadaistov je v publikaciji uredil v tale poglavja: Opis problema; Skupina Dada kot predmet literarne zgodovine in sociologije; Kulturna situacija med leti 1910—1920 z zaglavjema Pregled umetnostne in literarne situacije, Socialne razmere; Vojna in emigracija z zaglavjema Motivi, ki so umetnike vodili v emigracijo, Emigranti v Švici: Skupina v fuziji z zaglavji Odprta skupina, Zaprta skupina, Simbol; Pripadniki in njihovo vedenje z zaglavji Nameni in cilji. Medsebojna razmerja. Obnašanje navzven, Problem anomičnega odnosa; Vodja in njegov položaj: Skupina in drugi z zaglavji Meščani, Anarhisti, Ekspresionisti, Futuristi in kubisti, Prijateljske umetniške skupine; Razpad skupine in njegove posledice z zaglavjema Razkroj, Dadaizem v Evropi: Povzetek. Ze bežen pregled teh naslovov nam pove, da gre za sociološko raziskavo pojava, ki zanima literarno zgodovino sicer predvsem po svoji estetski plati: dadaizem velja pač za enega skrajnih poskusov rušenja tradicionalne evropske estetike; za enega vehementnih intelektualnih poskusov, zbrisati vse navajeno in odtujeno iz evropske tradicije lepih umetnosti. Iz moderne literarne sociologije, ki upa z raziskavanjem komunikativnih razmerij med umetniškim ustvarjalcem in tako imenovanim konzumentom pridobiti orodje za eksaktnejše vrednotenje umetnine ali vsaj za eksaktnejšo raziskavo umetnine in umetnosti, je avtor to pot porabil predvsem teorijo o nastajanju in obstajanju skupin. Zgodovinsko gradivo, ki ga je imel pred seboj, mu je to pač samo na sebi narekovalo. To gradivo je namreč govorilo o pisani družbi evropskih intelektualnih emigrantov, ki so na tak ali drugačen način za časa prve svetovne vojne pobegnili iz vojskujočih se držav v nevtralno Švico. Tu so se znašli v težavnih gmotnih razmernh. s svojimi avantgardnimi nazori o umetnosti pa so naleteli tudi na odpor konzervativnega švicarskega meščanstva. Zapostavljenost, ki je izvirala iz takšnih socialnih virov, jih je združevala: da bi kot umetniki uspeli in sploh obstajali, so se združevali v kabaretne skupine; iz ene izmed njih (Cabaret Voltaire) se je oblikovala tudi skupina Dada z vsemi bolj ali manj znanimi (Prosenc pogosto dela tudi z nekaterimi doslej neznanimi) literarnimi in socialnimi lastnostmi in posledicami. Bežni pregled teme, ki smo ga navrgli, hkrati pripoveduje," da se je avtor, po študiju literarni zgodovinar, po današnjem zanimanju sociolog, znašel že koj na začetku pred odločitvijo: množina zgodovinskega gradita o dada, od katerega precejšen del še nemški literarni zgodovini neznanega, ga je morala mikati k literarnozgodovinskemu opazovanju dadaizma, — po drugi strani pa je to gradivo razmeroma dobro dokumentirano govorilo o nastanku in notranjem preobražanju najprej odprte, potem zaprte skupine, se pravi o pojavu, ki s številnimi zaključki mora mikati sodobnega sociologa. — Zato je prvi avtorjev napor veljal nujni odmejitvi oziroma opredelitvi metode, predmeta in namenov raziskave. — Uvodoma tako opozarja na nevarnost, kako lahko sociologija literature in umetnosti nasploh hitro postane mejno področje oziroma le most med sociologijo in zgodovino umetnosti. Pri tem omenja Silbermanna, ki očita literarni sociologiji, da je poskušala formirati umetniške vrednosti in norme, ne da bi pojasnila naravo in esenco diverznih umetniških oblik, da ji je npr. v raziskavi konzuma trivialni roman ali časopisno poročilo enako važno ali celo važnejše od inovacijskih problemov v umetnostnih gibanjih ipd. Moderna literarna sociologija z Lazarsfeldom. Silbermannom. Adornom. Lukâcsem, z utemeljiteljem genetično-strukturalne metode Goldmannom in drugimi pa postaja ob pomembnih metodoloških dopolnitvah vse kompletnejša in vse bolj suverena — avtor se ji pridružuje. —V njegovem raziskovalnem primeru gre za izbiro fenomena iz območja umetnosti, v središču pozornosti pa mu bo kot socialni predmet; to je mogoče zato. ker je »socialni objekt« skupina umetnikov, ki so jih združile predvsem zunanje okoliščine. Hermeneutičnosti se bo zavestno odrekel: Staigerjeva šola proglaša pač za primarne probleme tiste, ki so sociologu sekundarni in obratno. Ustrezno usmeritev raziskave je določilo dogajanje samo in pa nekaj uvodnih domnev kot npr., da je mogoče pojem »umetnost« razložiti le iz posebnega socialnega miljeja in posebne časovne situacije. Tradicionalno pojmovanje umetnosti v nekem posebnem času je lahko relativnega pomena: tej ali oni skupini lahko ustreza ali pa tudi ne: če ji ne — kaže skupina težnjo po negaciji sočasnega pojmovanja umetnosti in skuša radikalno prekiniti s tradicijo. Avtor potem navaja kratek historiat skupine Dada in določi šestero osnovnih možnosti raziskave, ki da izvirajo iz tehle dejstev: 1. Člani skupine so bili emigranti, torej v posebnem položaju; 2. skupina je bila glede na nacionalnost, poreklo in poklic članov heterogena; 5. skupine niso sestavljali le literati, marveč tudi likovniki; 4. skupina se je v glavnem ukvarjala s kabaretnim programom, ki je bujno uspeval; 5. obnašanje članov je bilo »ekstremistično« — v izjemni situaciji, ki jo je pogojila vojna in razpad običajnih norm; bilo je zavestnejše in agresivnejše od drugih skupin; 6. kolikor gre za pesniške oziroma prozaične forme, je produkcijo skupine komajda imeti za literarno; ne zato, ker sami niso želeli biti umetniki in ne pisati »literature«, marveč zato, ker so se vnaprej izrekli zoper sleherno umetnost in so svoj odpor namenili prav umetnosti in literaturi. Težave povzroča raziskovalcu do neke mere dejstvo, da skupine ni mogoče več v celoti empirično obdelati: del članov je pomrl, pomembni dokumenti so še v privatnih rokah in jih ni mogoče dobiti. K obeleževanju takšnih izhodišč je avtor uvodoma dodal še poglavje o tem, kako in do kolikšne mere je doslej dadaizem obravnavala literarna zgodovina na eni in sociologija na drugi strani. Odsotnost pomembnejšega zanimanja si razlaga z nelagodnostjo, ki jo čuti literarna zgodovina spričo velike ne-literarnosti dadaizma oziroma zaradi velikanskega kompleksa izrazil, s katerimi se izraža. Pri takšni oceni se deloma sklicuje na Ocvirkova predavanja iz leta t95'l—1952. Laže, meni, je dada razlagati sociološko, kot pojav posebne socialne skupine, ki se je zaradi niza okoliščin znašla v konfliktu z družbo; ali pa kot način obnašanja outsiderske skupine nemških in drugonacionalnih levičarjev v švicarski emigraciji. Akcija te skupine je bila uperjena zoper ustaljene umetnostne in kulturne ideale, pri čemer izraz »umetnost« najpogosteje izraža umetnost bur-žoaznega razreda. Iz antinomije skupina-publika je razvila provokacijo kot metodo, ki naj izravna nasprotja in vzpostavi posebne vrste kontakte med obema stranema: dadaistični proizvodi naj bi filistroznega meščana silili do neke opredelitve — torej ni šlo toliko za estetske kolikor za ideološke vidike oziroma efekte. — Kljub takšnim možnostim pa je delo v dobršni meri le pionirsko tako v literarni zgodovini kakor v sociologiji, ki se doslej z avantgardno skupino kot socialnim fenomenom, še manj pa s takšno skupino, ki bi postala dejavna sredi socialnega preloma, in bi ji ta prelom pomenil izhodišče za nova pota, še ni ukvarjala. Osnovna teza razprave je s takšnimi uvodnimi nakazili več ali manj jasna. V njenem okviru skuša poslej avtor urediti razmeroma obsežno, marsikdaj tudi поло snov; to ne velja toliko za prvo naslednje poglavje, ki govori o- kulturni situaciji v desetletju med 1910. in 1920. letom, velja pa toliko bolj za nadaljnja poglavja. V že omenjenem poglavju pa je za nadaljnje razumevanje avtorjevih izvajanj bolj od razmeroma znanih oznak evropskih »izmov« pomembna absolutno sicer prav tako znana, v relativnem, aplikativnem smislu pa pač vsaj ivzirna ideja o razkolu med umetniškim ustvarjalcem in publiko; razpoka med obojima naj bi se spočela s »kulturno revolucijo« v Franciji v drugi polovici 19. stoletja ter naj bi v 20. stoletju rasla v vse globlji prepad. Končni rezultat tega razhajanja je nezanimanje široke publike za elitno literaturo, s tem se je zamajal socialni položaj umetnika, umetnik začenja opozarjati nase s številnimi izpadi. Ena praktičnih posledic tega je bil npr. izreden porast revij (v Nemčiji je v letih med 1910 in 1920 vzniklo nad sto novih revij). Manifestativni nastopi so skrbeli za odmejevanje med skupinami in za pozornost publike. Najznačilnejši simbol za umetnika tega časa je simbol revolucije: vendar ne kot politična koncepcija, bolj kot levičarsko nagnenje. Marx, Bakunin in Krapotkin, teoretiki socialne revolucije, so bili pri bohemih tega časa najbolj brani avtorji. V poglavju Vojna in emigracija ugotavlja avtor pomembnost nacionalistične ideje za nastanek prve svetovne vojne; ideja je prejšnje prijatelje in nasprotnike premešala ter vpregla v svoj sistem cele stranke pa tudi znane umetnike (Dehmel je leta 1915 npr. dobil cesarsko medaljo za patriotične zasluge, Klabund pa je pisal vojaške pesmi). Bohem, ki ni niti emigriral niti odšel v vojsko, se je znašel v socialno izoliranem in degradiranem položaju, sledila je gmotna beda. — Motivi za emigracijo so bili potemtakem dvojne narave: gmotni in idejni (pacifizem). Vendar emigracija ni bila domena boheinov, vzporedno z njimi se je v Švico zgrnila številna politična emigracija (Lenin), pa tudi prevarantske, prostitutske in vohunske sodrge se je veliko nabralo. , Bohemska druščina si je v Švici morala služiti svoj vsakdanji kruh: iz gmotne stiske so se skušali reševati z ustanavljanjem kabaretnih skupili in revij, s prirejanjem razstav ipd. V simbiozi s političnimi emigranti nu eni in s filistrozno meščansko publiko na drugi strani se je mit o potrebnosti socialne revolucije stopnjeval do kulininacije. lzkoreninjenost, socialna negotovost, zavest od večnost i in ambicija po aktivnosti so ustvarjali značilen nemir; vendar je pristajanje na inertnost kot zadnjo možnost od vseh skupin obšla le dadai-stična. V poglavju Skupina v fuziji je zgodovinsko gradivo in sociološko opazovanje narekovalo avtorju takole stopnjevano opazovanje: najprej je nastala odprta skupina, se pravi združba, ki je bila odprta vsakomur; Cabaret Voltaire, ki ga je ustanovil Hugo Ball, ob rojstni uri ni bil še kulturna tribuna, marveč veliko bližji klasičnemu pouličnemu kabaretu: nič ni bilo provokativnega in napadalnega na njem. Kot takšna je skupina lahko pritegnila nenavadno številne in različne sodelavce. Ballova ambicija je bila komercialna. — Skupina pa se je kmalu zaprla (kaže da s Hiilsenbeckovim prihodom). Program so začeli selekcionirati po posebnih idejnih principih: bolj ko se je skupina oblikovala, bolj se je zapirala. Ta čas so tudi iznašli svoj simbol, ki je po avtorjevem prepričanju komaj mogel biti udarnejši: dada je lahko predstavljalo vse ali nič: absurd časa. negacijo, protest, uničenje logike in socialne hierarhije, negacijo zgodovine in vere v prihodnost. Iznajdba simbola označuje potemtakem drugo fazo v razvoju zaprte dada skupine. — V poglavju Gani in njihovo vedenje opredeljuje avtor namene skupine, ki je odklanjala tradicionalno estetsko strukturo v celoti; dalje govori o medsebojnih razmerjih, ki jih je uravnavala predvsem močna kolektivistična zavest: vsakdo je bil v prvi vrsti dadaist, zase in za druge; obnašanje skupine navzven: protestirati in poniževati. Ker so s svojimi »ponižujočimi« domislicami izzivali resen in spontan odpor publike, je ta odpor skupino nadalje niveliziral. Potem so iznašli možnost škandala kot komunikacije — skupina se je še bolj zaprla. — Avtor navrže tod še komentar o anomičnosti takšnega obnašanja in o anomič-nosti kot pojmu nasploh. — V poglavju Vodja in njegov položaj ugotavlja, da je bila notranja hierarhija v skupini spričo izrazite kolektivistične zavesti in močno enotnega smotra sekundarnega značaja. Hall si je pridobil voditeljski položaj pač kot iniciator in ustanovitelj, poleg tega je imel največ gledaliških izkušenj. Bolj ko se je skupina utrjevala, manj pogrešljiv je bil; njegov odhod leta 1916 — kaže — v ničemer ni vplival na dadaistično dejavnost. Voditelja so v skupini določale potemtakem le delovne funkcije, posamezne člane je skupina zgubila ali absorbirala brez škode za svoj obstoj ali podobo. ■— Tu je Prosenc polemičen do Newcombove sociološke teorije o vrednosti voditelja v takšni skupini. V poglavju Skupina in drugi opredeljuje razmerje Dada do meščana (v glavnem se tu nujno ponavlja), do anarhistov, do ekspresionistov (da bi se izognil ponavljanju, je tod podrobneje opisal razmerje med Ballom in Pfem-fertom. izdajateljem časopisa Die Aktion), do futuristov in kubistov in do prijateljskih umetniških skupin. Končno razišče in razloži v poglavju Razpad skupine in posledice konec švicarskega dadaizma. — Skupina je bila zmožna prenesti vse notranje in zunanje pretrese, konec vojne pa je povzročil njen razkroj: člani so se vrnili iz emigracije domov, vsak na svoj konec Evrope. — Dodatni vzrok njenemu razkroju vidi Prosenc še v nekem načelnejšem faktorju: skupini je po njegovem grozila stagnacija tudi zaradi nenehne negacije, ki je nujno vedla v ponavljanja, v konservacijo idej; kritike okolice ni mogoče vesti v neskončnost, še posebej, če jo okolica akceptira ali celo institucionalizira. Po končani vojni so ziiriški dadaisti raznesli idejo dada na vse konce Evrope: razredno-borbeni značaj ideje se je ob tem krepil; po svetovni vojni je bil dadaizem končno istitucionuliziran. priznali so ga za sestavni del kulturnega razvoja, levoorientirana opozicionalnost pa je v njeni vse bolj zginjala. (S tem v zvezi opozarja avtor na malo znano, a zanimivo direktno zvezo med dadaizmom in berlinskim proletkultom in Brechtovim teatrom — ter s tem na pomembno vlogo, ki jo je dada odigrala v razvoju moderne umetnosti tudi tam, kjer bi to najmanj pričakovali — po avtorju je ta vloga na vsak način pomembnejša od ekspresionistične.) V Povzetku opozarja predvsem na teoretske novosti, ki jih obravnava konkretnega zgodovinskega gradiva doprinaša sociološki znanosti. Homanovi in Newcombovi teoriji o interakciji in občutku vzajemnosti kot temeljnih motivih v nastajanju in obstajanju skupin je dodal še tretji faktor, ki ga poimenuje »skupna stvar«; tako za interaktivnost kot za občutek vzajemnosti pri dada je bila odločilna skupna ideja, nazor. Notranja personalna struktura potemtakem za obstoj skupine ni bila prav nič pomembna. Skupino so urejali avtonomni, iz osnovne, ekstremno opozieionalne ideologije izvirajoči zakoni. — Na osnovi tega bi se dalo zaključiti, meni avtor, da je avantgardistična umetniška skupina, kakor je bila ziiriška dada. podobna osnovni celici kakšne ekstremno opozieionalne politične stranke: tudi tam je namreč sleherna pozicija, vključno voditeljska. vsak čas nadomestljiva. Prosencu se zdi to dognanje toliko pomembno. da v prid tezi navaja še dodatne primere, ki očitno segajo preko koncepta poglavja in razprave (govori o Eisensteinu. tudi o Perspektivah ipd.). Drugo osnovno dognanje razprave je v tem, da je v primeru dada ugotovila neposredno zvezo med ekstremistično umetniško aktivnostjo in izjemnim socialnim položajem (družbenim outsiderstvom) ustvarjalca; da je oblikovni ekstremizem pri dadaistih nastal iz revolucionarnega odpora do buržoazne kulture in ne toliko kot njen skrajni dekadenčni izrastek, kakor je mogoče pogosto brati. Prosenc meni, da je mogoče takšno načelno negacijo umetnosti razlagati le na osnovi skrajnje levo orientirane politične ideologije: tako socialisti kot anarhisti so ta čas poudarjali potrebo po popolnem prevrednotenju in preosnovanju tradicionalne kulture. Glede na vse to in na to, da je ziiriška Dada prva evropska umetniška skupina, ki je konsekventno razvila abstrakcijo »estetskega objekta«, Prosenc končno tudi podvomi v precej razširjeno mnenje, češ da gre tako imenovano abstraktno oziroma »moderno« umetnost pojmovati kot dezangažma in asocialno delovanje. Termini kot »zaprtost modernega umetnika«, »čista literatura«, dezangažirana umetnost« ipd. se mu zdijo zato bolj proizvod ne docela eksaktne kulturne kritike. — Vrednost Prosenčeve razprave je potemtakem v skladu z izhodišči in naravo predmeta in njegove raziskave dvojna: literarnozgodovinska in sociološka. V prvem smislu gre za prikaz novega gradiva ter manj znanih ali tudi neznanih zgodovinskih zvez, v drugem gre predvsem za nekatere principialne korekture ali tudi nove teze v sodobni sociološki znanosti. Od slovenskega gradiva, ki ga je avtor pritegnil v obravnavo, je treba omeniti zlasti upoštevanje Ocvirkovih predavanj, v takšni ali drugačni zvezi omenja še Kosovela, Trste-njaka (Psihologija umetniškega ustvarjanja) in Perspektive; škoda, da ni pri pregledu evropskega dadaizma upošteval vsaj še revije Tank. Razprava zapušča z manjšimi pridržki vtis urejenosti, stvarnosti, sistematičnosti (včasih celo malo pretirane — tako da zavaja v ponavljanja) in gotovo ne bo «ostala brez odmevov v nemški znanstveni publicistiki. M. Kmecl AMERIŠKA ŠTUDIJA O PROZI A. P. CEHOVA Leta 1966 je prof. Winner zbral rezultate svojega desetletnega preučevanja proze A. P. Čehova,1 jih strnil in uredil v zgoščen in hkrati temeljit prikaz umetniškega razvoja tega mojstra novele. Za slovensko občinstvo, ki se utegne zanimati za knjigo, je morda še bolj od avtorjevih ugotovitev, ki se resda berejo skoraj kot roman, privlačna metoda, s katero prihaja do njih. Sam jo v uvodu imenuje »notranji pristop« in označuje takole: »Presojal bom literarno delo samo kot tvorbo, obsegajočo teme, motive in kompozicijo pa tudi sredstva, tehnike, splošno obliko in stil. 2 Istočasno pa ne zanika pomembnosti vezi umetniškega dela z okoljem, posebno literarnim, in z literarnim izročilom. Zanima ga, v čem je Čehov ustvarjalno dopolnil to izročilo. Napoveduje tudi prikaz svetovnonazorskega razvoja A. P. Čehova v zvezi s filozofsko vsebino nekaterih novel in še opis vloge in funkcije vseli teh sestavin v umetnosti tega ruskega novelista. Spričo zahtevnosti vseh teh nalog Winnerju seveda ni mogla zadostovati shematična delitev proznega ustvarjanja A. P. Čehova na tri glavna obdobja, kot jo sam navaja v uvodu takoj za kratkim novelistovim življenjepisom, temveč je študijo razdelil na trinajst poglavij z naslovi, ki že sami veliko povedo. Čeprav v knjigi torej zasleduje razvoj pisateljskega dela Čehova, noče biti le kronist, ampak hoče ta razvoj predstaviti kot niz problemskih žarišč in rešitev literarnih problemov. Kmalu se bralcu razodene tudi avtorjevo prizadevanje, da bi nekatera obdobja ali pisateljske probleme v proznem delu Čehova prevrednotil ali na novo osvetlil. V prvem poglavju Literarni začetki posveča avtor pozornost predvsem tistim pisateljskim prijemom Čehova. ki jih je razvil v kasnejših •— pomembnejših — delih, pa se tudi v začetnih humoreskah že značilno pojavljajo: kratek uvod (v nasprotju s tradicionalno dolgim pri Turgenjevu), presenetljiv konec in konec z uplahnitvi jo napetosti (ali ničelni konec«, kot ga je poimenoval Šklovski). zgoščeni opisi in oznake ljudi —■ tudi s karakterističnim govorjenjem — pa še izbor tem (razen literarnih parodij še satire na birokracijo in politični pritisk). Podrobnejša je Winnerjeva analiza prvih resnih novel, ki jim je namenil drugo poglavje. Že po dveh letih pisanja Čehov namreč ni mogel več biti za vsako ceno humorist. Pojavljati se začenjajo nove teme: spopad vrednot kmečkega sveta in propadajoče aristokracije, spremljan z impresionističnim prikazovanjem narave, motiv zamujene priložnosti, slike nerazumljivih otrok, kmečkih tipov in usod, spoznanje o zapravljenem življenju, socialna krivica, konflikt med lepoto in banalnostjo. V teh zgodbah je opazen tudi stilističen napredek: opisi narave so inanjkrat romantično standardni in mehanično dodani dogajanju. zmeraj pogosteje dobivajo simbolično iu muzikalno-kompozicijsko vlogo, prav tako podtekst, ki ga Winner definira kot »podtalni tok tem in motivov, izražen navadno z na videz nevažnimi in vsakdanjimi nadrobnostini in opazkami, ki prefinjeno in po ovinkih, dostikrat tudi ironično, pojasnjujejo dejanje in notranji pomen zgodbe 1 Thomas Winner, Chekhov and Iiis Prose. New York, Holt, Rinehart and . Winston. Inc. t%6. 2 Str. XVIII. -1 Str. 45. Posebno poglavje obravnava zgodbo Stepa, enega pisateljevih najdaljših proznih tekstov. Winnerju se zdi delo pomembno kot mejnik, ki ima še nekaj začetniških slabosti (npr. poseganje avtorja v pripoved), vendar prepletanje motivov življenja in smrti izraža simbolično z opisi narave in zvočnimi sredstvi. Razpravljanje v poglavju o ideološkem odnosu Čehova in Tolstoja deloma celo presega okvir pričujoče študije, je pa eno najzanimivejših. Najprej avtor prepričljivo kaže, v čem je Cehov v novelah iz konca osemdesetih let, ko se je veliko ukvarjal s Tolstojevemi nazori, te nazore sprejemal in v čem jih je polemično zavračal. Nato dodaja še izjave Čehova o Tolstoju v naslednjem razdobju, te pa imajo manj neposredne zveze s problematiko v njegovih novelah, so pa potrebne za zaokroženo podobo miselnega oblikovanja mlajšega ruskega pisatelja ob starejšem. Četrto poglavje obravnava dve noveli na temo narcisističnega človeka, posebne različice osebnosti z dvojno podobo: z eno za družbo in z drugo, ki se razodeva le z značilnimi posameznostmi. Ob noveli Kneginja se nam nudi priložnost. da si ogledamo že na prvi pogled posrečeno Winnerjevo metodo malo bolj natančno. Winner odkriva pet perspektiv, v katerih predstavlja pisatelj junakinjo, in med njimi ni najmanj pomembna predstava te samoljubne in sentimentalne ženske o sebi. Junakinja se zdi sama sebi kot vesel in lahek ptič in to primero pisatelj domiselno stopnjuje v več skrajnosti, do netopirja in angela. Po kratki krizi, ki jo v kneginji povzroči zdravnik (ti]) poštenega cehovskega zdravnika), ko ji hoče prikazati njeno zlaganost (prizor se zdi Winnerju direkten in grob), se novela konča s ponovno prepričanostjo kneginje o lastni vrednosti in s prav tako predstavo o sebi kot ptiču kakor na začetku, le da jo pisatelj zdaj stopnjuje v predstavo o oblaku. Enako kot metaforika je temeljito pre-analiziran tudi način govora posameznih oseb in rezultati so enako zgovorni. Isto pisateljsko tehniko odkriva Winner tudi v najboljši izmed zgodnjih družbenih zgodb (Ženske), ki jih obravnava v naslednjem poglavju. Sedmo in osmo poglavje sla posvečeni »zgodbam iskanja . Popolnoma razumljivo je, da je tu v ospredju idejna analiza teh najbolj filozofskih zgodb, v katerih se Čehov ukvarja s takimi problemi, kot so praznota zaradi zasužnje-liosti znanosti ob pomanjkanju tehtnejše ideje, ki bi lahko dala človekovemu življenju vsebino (Dolgočasna storija), ali pa spet drugod dokončni obračun s tolstojanskim odklanjanjem upiranja zlu (Oddelek št. 6). Seveda povezuje Winner z idejno vsebino in psihološkimi oznakami tudi oblikovne značilnosti teh del in opozarja na take posebne pojave, kot je uporaba navidezno naključnih ugotovitev ali dogodkov, ki komentirajo glavno dogajanje. Hkrati tematsko povezuje to skupino zgodb z drugimi deli A. P. Čehova. zgodbo Črni menih, ki ji je odmeril največ prostora, pa celo z nekaterimi deli iz drugih književnosti. Naslednji dve poglavji zajemata družbene novele. Glavna tema zgodb o usodah predstavnikov novega meščanstva je osamljenost kot posledica družbenega položaja (npr. Primer iz prakse). Tematski sklop novel i/ kmečkega življenja je idejno bolj raznolik: sega od pisateljevega dvoma o možnosti tolstojan-ske vrnitve meščana k preprostemu življenju do naturalistične opisne objektivnosti (Kmetje) pa prav do romantičnega moralizma (V grapi). Za zadnjo zgodbo pravi Winner morda nekoliko ostro, da je v nji Cehov žrtvoval realizem v oznakah glavnih oseb in da so te samo simbolizirane ideje. Že v interpretaciji te novele pa govori o spopadu med lepoto (tu je njen nosilec ik'lo) in poslovnimi odnosi med ljudmi, ki človeka siromašijo, in tako navezuje na razpravljanje o odnosu Čehova do lepote in banalnosti v 11. poglavju. Ob tej temi prikazuje pisateljevo uporabo vseli tehnik, ki jih je do tedaj razvil, od prepletanja pomož- N. Ronče vi č : Dodat a k študiji T. Logar a »Slovenski govori v Istri« nih motivov (npr. podčrtovanje banalnosti ljudi z njihovim odnosom do jedi), simbolike narave, preskakovanja oseb v govoru iz enega stila v drugega do zvočne simbolike. Posebno zanimivo je. kako Cehov uporablja znane snovi, npr. snov Tolstojeve Ane Karenine kar v petih novelah. Predzadnja tematska skupina obravnava zgodbe o ljudeh, ki se umikajo pred življenjem, in povezuje z njimi novelo Jonič kot sliko psihičnega propada človeka, ki se je vdal banalnosti družbe. Posebno ta tekst je avtorju študije dobrodošel z obiljem gradiva za analizo stilizmov, poudarjajočih idejno vsebino dela. Trinajsto in zadnje poglavje odpira pogled v tri novele, ki jih je napisal Čehov proti koncu svoje življenjske in pisateljske poti in v katerih odkriva študija novo razpoloženje« — rahlo upanje v možnost sreče za človeka, če je zmožen ljubezni, s katero se rešuje iz osamljenosti in praznote. Winnerjeva dosledna analiza pa tudi tu upošteva pisateljev ironični ton (Dušica) in primerno popravlja dosedanje tuje interpretacije. Knjiga se končuje z analizo Neveste, ki jo je pisatelj napisal v zadnjem letu življenja. Ze iz tega skopega prikaza je morda razvidno, da je profesor Winner, avtor študije o prozi Čehova, v celoti izpolnil naloge, ki si jih je postavil v uvodu. Razgrnil je pred bralca smiselno urejeno in plastično podobo ustvarjalnosti Čehova pri oblikovanju novele, povesti, zgodbe in črtice. Piščeve opombe na koncu knjige so dragocen vodnik po najsodobnejši strokovni literaturi o A. P. Če-hovu. Vlasta Pacheiner DODATAK ŠTUDIJI TI NET A LOG AR A SLOVENSKI GOVORI V ISTRI« U Slavističnoj reviji XIII. 1961/1962. str. 88—97, objavio jc Tine Logar študiju pod naslovom Slovenski govori v Istri in njihova geneza te u njoj, odmah na početku, naveo i djela svojih prethodnika pred vojno«: M. Maleckoga iz god. 1950. i F.Ramovša (iz god. 1935). Nigdje. medutim, ne spominje trečega koji je prije rata o tom pisao a kojega je svakako trebalo spomenuti. To je Josip Ribarič sa svojom radnjom »Razmještaj južnoslovenskih dijalekata na polu-otoku Istri . koja je objavljena u Beogradu god. 1940. (kao izdanje Srpske akademije nauka). Možda Tine Logar za tu radnjtt nije ni znao, što bi lako bilo razumjeti. jer je radnja izišla pred sam početak rata u Jugoslaviji, kad su i filologe obuzimale ponajviše nefilološke brige. tako da je tu radnju malo tko i zapazio. Ali, kako rekoh, spomenuti ju je svakako trebalo, pa to evo činim ja. i to iz ovih razloga. I. Radnja je opsežna (207 str.), sa mnogo grade iznesene od rodenog Istranina (Hrvata), te se u njoj. naravno, govori i o dialektu istarskih Slovenaca (na str. 7—9). zatim i o prelaznom kajkavsko-čakavskom dialektu (str. 9—25). pa i o drugim dodirima sa slovenačkim. 2. Ta Ribaričeva radnja napisana je mnogo prije nego što je objavljena, te su i mnogi predstavnici znanosti imali prilike da se s njom upoznaju mnogo prije nego što je štampana. Pokojni Ribarič govorio mi je, a i od drugih sam slušao, da je on tu radnju počeo pisati još prije Prvoga svjetskog rata (oko god. 1911) i završio god. 1916. i to na njemačkoin jeziku, a odmah poslije onoga rata (tj. poslije 1918) preveo ju je na hrvatskosrp.ski (e ponudio najprije Jugoslavenskoj akademiji u Zagrebu (koja ju, medutim, iz finuncijskih razloga, kako inu je rečeno, nije mogla štampati), a zatiin Srpskoj akademiji u Beogradu, gdje je, kako sam več rekao, uapokou štampana i objavljena god. 1940. Pokojni Ribarič govorio je da je njegovo rukopisnu radnju imao u rukama i Malecki (sada takoder pokojni) le da se njom i poslužio, premda to Malecki ne spominje. Da je Ribaričeva radnja u rukopisu opstojala mnogo prije nego što je štampana govorio mi je i Riba-ričev drug i prijatelj pokojni prof. N. Žic (koji je zajedno s njime bio i na Mi-rovnoj konferenciji u Parizu god. 1919. radi razgraničenja s Italijom), a i spo-menuta je ta Ribaričeva radnja (premda indirektno) u knjiži: L. Tesnière: Les formes du duel en slovène. Paris 1925, na str. X. 5. Pokojni Ribarič (1880—1954) bio je deset godina i u Mariboru (1919—1929) kao profesor hrvatskosrpskog jezika u tatnošnjoj Klasičnoj gimnaziji, a i poslije toga ostao je kroz čitav život osobit prijatelj Slovenaca. Zato i po toj liniji mislim da je red da ga Slavistična revija spomene. Nikola Rončevič NAHTIGAL O BREZN1KOVI SLOVNICI Letošnjo jesen (1966) je minilo 50 let, kar je izšla Breznikova Slovenska slovnica, prihodnjo pomlad (14. aprila) pa poteče 90 let. kar se je rodil naš zaslužni slavist profesor Rajko Nahtigal. Ko sem preteklo pomlad prirejal nekaj Breznikovih člankov za poljudno izdajo v zbirki Življenje besed, sem se spet za dalj časa ustavil pri Nahtigalovem Mnenju (Gutachten über Dr. A. Breznik's Grammatik der slovenischen Sprache für Mittelschulen. Klagenfurt 1916), ki ga je pred 50 leti podal dunajskemu prosvetnemu ministrstvu o Breznikovi Slovenski slovnici in jo s strokovnega stališča priporočil v potrditev za šolsko knjigo na srednjih šolah. Še močneje kakor leta 1944 se nti je vsiljevalo prepričanje, da bi Mnenje moralo biti kdaj objavljeno, tla se tako ohrani zgodovini slovenskega slovničarstva. Delo pomeni tako vesten strokovni pretres slovnice, kakor ga v javnosti sploh ni doživela knjiga ne ob izidu ne kasneje. Že kot tâko je vredno objave. Poleg tega nam pa tudi kaže, kako je tedaj 40-letni vseučiliški profesor na graški slavistični slolici imel vse drugačno razmerje do srednješolske učne knjige, kakor so ga vseučiliški profesorji, žal. imeli kasneje v Ljubljani do srednješolske obravnave predmetov. Hkrati je pa tudi prav. da javnost izve, kakšen je delež prof. Nahtigala pri poznejših izdajah Breznikove slovnice. Zato sem v opombah pod črto kar sproti opozarjal, ali in kako je Breznik upošteval posamezne pripombe. Mnenje sem prevel po Nahtigalovem nemškem konceptu, ki ga je hranil in in i gu tlal v uporabo leta 1944. ko sem izdal spominsko knjižico Breznikovih člankov Jezik naših časnikarjev iu pripovednikov. Cvetje iz domačih iu tujih logov, zv. 19. Ker je proti koncu Nahtigal v hitrici nekatera mesta stenografiral, mi je ljubeznivo pomagal razvozlati ta mesta: prepis sem mu dal potem v pregled. da ga je z njemu lastno natančnostjo popravil, na dveh. treh mestih prvotno besedo zamenjal, na enem mestu pa nekaj dodal, kar sem v besedilu zaznamoval. Tako je, upam. besedilo dosti avtentično: tudi. pri prevajanju sem skušal ostati kar mogoče pri Nahtigalovem izružanjti. Upam, tla se Nahtigulov rokopis v zapuščini ni izgubil; pisan je bil s prelepo profesorjevo kaligrafično pisavo. S toplo mislijo na oba naša jezikoslovca izročam to Mnenje javnosti. Mnenje o Breznikooi Slovenski slovnici za srednje šole (Celovec 1916) Nasproti dosedanjim že čisto zastarelim obravnavam slovenske slovnice za srednje šole, Šumanovi (Celovec 1884) in Janežič-Sketovi (10. izdaja Celovec 1911), je treba reči, da z jezikoslovnega stališča Breznikova Slovenska slovnica pomeni velik korak naprej in je v splošnem sijajno delo. Kljub temu pa izziva vrsto kritičnih opomb, ki zadevajo pomembna vprašanja in bi jih bilo pri novi izdaji treba upoštevati. Ni moja naloga presojati njeno pedagoško primernost; sicer se bo pa ta najbolje pokazala v praksi. Preden pa preidem k obravnavi nekaterih točk v posameznih delih slovnice, bi rad podal v nekaj besedah splošno označbo, pri čemer moram najprej omeniti nekatere strani iz drugega dela. Kar pri slovnici posebno prijetno preseneča, je izvrstna usposobljenost pisatelja, ki si je v slovenski filološki literaturi že pridobil ugledno ime z vrsto razprav o pravopisnih, pravorečnih, naglasnih, etimoloških, sintaktičnih in slovarskih vprašanjih ter je bil tako za spisovanje celotne slovnice naravnost naprej določen. Stroga znanstveno metodična šola je v knjigi opazljiva na vsak korak. K temu se pridruži, da je pisatelj kot še razmeroma mlad učenjak ne le dostopen najnovejšim jezikoslovnim spoznanjem, marveč popolnoma obvladuje tudi njih najnovejše rezultate. Kako daleč v tem njegova knjiga prekaša prejšnje, skoraj ni vredno nadrobneje razpravljati, ker bi vodilo predaleč. Tu le kratko opozarjam na vprašanje pravorečja in naglaše-vanja slovenskega knjižnega jezika, ki jih Breznik obravnava v novejši fonetični luči, medtem ko dosedanje učne knjige sploh niso govorile o njih ali pa le čisto napačno. O nekaterih drugih stvareh bom še kasneje govoril. Če je Breznikova slovnica vendar še daleč od vzora, ki nam je pred očmi, gre to največ na račun pomanjkljivosti in vrzeli v slovenistiki sploh. Zato bom pri svojem Mnenju prisiljen izhajati delno iz svojih lastnih rezultatov, ki jih bom prav zato v obsežnejši oceni1 kmalu objavil. Da pa Brezni ko vo podajanje v marsičem sloni na lastnih izsledkih, je razumljivo že po njegovih zgoraj omenjenih razpravah; iz tega pa sledi, da njegova slovnica ni le povzetek doslej znanega, marveč jo je treba označiti kot novo pridobitev slovenske filološke vede, ki podaja nove izsledke. Pri med seboj si nasprotujočih nazorih ali v primerih, kjer so v jezikovni rabi različne oblike, razsoja pisatelj povečini zelo strpno, ni nenaklonjen kompromisom in daje veljati različnim oblikam. Taki so primeri zlasti v pravopisu, pa tudi v izreki, oblikah in sintaktičnih zvezah (prim. npr. str. 13 lahek — lahak — leliek — lehak ipd., prav tako dehniti — dahnili ipd., str. 193 pa proti postavljenemu pravilu samo spotakniti, str. 50 čr- poleg č-, str. 74 brenclja — brenceljna ipd., str. 76 llitija — Hitita, str. 82 kamena — kamna itd. itd.). Posebno je treba poudariti izgovor èla (I) v izglasju in pred soglasniki in polglas-nikom э,2 za kar se od 1899 bijejo hudi boji. Kritike Levčevega Slovenskega pravopisa (Dunaj 1899) — tudi ocena mojega graškega prednika prof. Štreklja, 1 Tu napovedane ocene Nuhtigal ni objavil in je v SBL I pri podatkih o svojem delu ne omenja, medtem ko Mnenje samo omenja. 2 Nahtigal je za polglasnik hotel imeti Pleteršnikovo znamenje ne ра э, kakor je danes v slovenistiki v navadi; v prepisu Mnenja je э povsod prečrtal in zapisal Pleteršnikov e, na robu pa prvič opomnil: »Pleteršnikov znak«. Danes tiskarne Pleteršnikovegu znaka nimajo in je nespametno, da bi se obremenjevali z dvema znakoma za isti glas v diakritični pisavi. Zato sem tu kljub Nahtigalo-vemu ugovoru polglasnik zaznamoval z a. 22 Slavistična revija 337 zagovor Levca, ki je izšla v knjigi,3 govori predvsem o tem — so vprašanje sprožile, in je vprašanje izzvalo ne le oblikovno svojevrstno literaturo, marveč slovenske pedagoške in izobražene kroge razklalo v dva skoraj sovražna tabora. Breznik se je temu ognil, postavil narečni in v zgodovini jezika obstoječi l (tako imenovani trdi I) za izhodišče in dopušča dvojni izgovor: kot џ in kot srednji / (§ 58, 41 si.). Na str. 30 pravi: »Trdi / (l) se govori v knjižni izreki ali kot dvo-ustnični v oziroma soglasni u (u) ali pa, kakor je prišlo poslednja leta semtertja v navado, kot srednji I. Temu ustrezno povsod tudi dosledno navaja obojni izgovor (npr. str. 7 mislim — mislil ipd., str. 13 koz„iv — koz-J ipd., str. 15 vstav — vstal ipd., str. 22 dr.ry — dort ipd., prav tako bravec — bralec, str. 51 bravec. bravka [prvotna oblika] — bralec, bralka ipd., str. 180 bravec. bravka — bralec, bralka, str. 181 bravec, bravka [prvotna oblika] — bralec, bralka).* Str. 52 sicer pravi, da je izgovor z v organski, / pa »more opravičevati splošna raba«; vendar se vpraša, ali v šolsko knjigo ne sodi večja odločnost. Breznik sam mora marsikaj označiti za »napačno . V našem posebnem primeru iz slovnice ni dosti jasno razvidno, da je po naravnem razvoju slovenskega knjižnega jezika upravičen samo izgovor џ in ga je treba imeti za edino pravilnega, medtem ko je izgovor / v knjižnem jeziku le umeten, zgodovinski črki podtaknjeno posnemanje tuje glasovne vrednosti, kar jasno kaže tudi nastanek tega izgovora. Trubar, ustanovitelj slovenskega knjižnega jezika, doma iz območja centralnega dolenjskega narečja, je pisal in govoril I (še celo l, česar Breznik ne omenja),5 pa je črka ostala, izgovor glasu se je pa v teku časa organsko razvil v џ. To je zajelo tudi starejše tujke, npr. mavlia, vavpet (pri Brezniku ni omenjeno).6 Koder je v narečju prišlo do izgovarjave srednjega I. gre samo za majhna obmejna ozemlja, ki se naslanjajo na tako imenovano kajkavščino in deloma čakavščino ali pa za enklave, kakor rezijanščino; pa tudi tu je poleg I še џ (pri Brezniku ni tako obravnano); drugače pa imamo samo analogije (tudi na severovzhodu slovenskega dela Štajerske). Od drugih podobnih točk, kjer Breznik popušča s stališča slovenskega knjižnega jezika napačni in umetni rabi in jo celo sprejema za svojo, bom izbral povedni instrumental.7 V živem jeziku kakor tudi v nepotvorjenem, pravem knjižnem jeziku ga ni več. Kljub temu Breznik uči na str. 250 in 246. da predi- 3 Dr. K. Štrekelj, O Levčevem Slovenskem pravopisu in njega kritikah je izhajalo najprej v listkih dnevnika Slovenec 1'ЮО—t()0t. pomnožen ponatis je izšel v knjigi leta 1<>11 (str. 157). 4 Že na teli zgledih, vzetih z različnih mest v knjigi, je razvidno, kako nedosledno je Breznik zapisoval izgovarjavo: za zvočnik џ (v dvoglasniku) piše zdaj m, zdaj v, zdaj џ; na str. 32 piše celo drl — d?>ru, poleg dr,rl. prišel -pristu poleg priši.l — tako, da si nismo na jasnem, ali z 1 zaznamuje srednji / ali trdi l. ki ga poznajo le redka narečja, ali ц. 5 Trubar... je pisal in govoril I (še celo J. česar Breznik ne omenja). Tudi v novih izdajah Breznik tega ni upošteval. " Tudi v novih izdajah Breznik opombe ni upošteval kakor tudi ne naslednjih Nahtigalovih pripomb o izgovarjavi srednjega I v rezijanščini in na vzhodu. 7 povedni instrumental — Breznik je to pripombo le delno upošteval; medtem ko v prvi izdaji pod točko 4 pravi: Povedni tožilnik ali orodnik... (str. 250), pravi v drugi in tretji izdaji: 4. Povedni tožilnik. npr. ... (ali orodnik...), str. 210. torej je vrednost omejil, ne opustil: v 4. izdaji je pa trditev spet okrepil: 5. v tožilniku ... namesto tožilnik a stoji navadno sklon s predlogom za. npr.... ali orodnik (po drugih slovanskih jezikih)..., str. 216. Pri glagolih z dvema tožilnikoma (246 v l.izd.) je ostalo vse po starem v vseh izdajah. katno določilo lahko stoji v akuzativu ali instrumental« (prim. str. 230: Bil je izvoljen za vladarja in vladarjem, dà, celo: X in Y sta bila imenovana učiteljema in X. Y in Z so bili imenovani učitelji [instr.pl.] ali str. 246: Postavili so si ga župana — za župana — županom. Imenovali so ga za učitelja — učiteljem.). Tu je značilno že to, da ne navaja nobenega literarnega zgleda, čeprav Breznik s temi ni skop. in s te strani zasluži vso pohvalo. Y drugih primerih enake vrste pa, za katere govori zlasti primerjalna teorija slovanske slovnice, ravna Breznik kategorično in zavrača nasprotno rabo, čeprav jo tudi srečujemo. Na str. 89 zahteva oblike,8 kakor drugega, ubogih, takega (ne morebiti druzega. tacega). pri tem pa razlaga, da je bilo tu nekoč mehčanje (palatalizacija) v sičnike upravičeno. V tem pogledu gre za Levcem n.in. str. 36. Pri tem pa lahko pokažemo na Levstikovega Martina Krpana, ki se z njim prava slovenska umetna proza začenja, da stoji koj na začetku: Bil je neki tolik, da ga ni kmalu tacega (Levčeva izd. III. 3). ali iz mlajšega časa na pisatelja kakor Cankarja: brez vsacega reda (Jakob Ruda. 13). ne sliši se druzega (prav tam, 21) itd. Res je. Brezniku je napačen celo Cankarjev naslov Za narodov blagor (str. 184). vendar mislim — in misli gotovo tudi Breznik, da je razvoj živega jezika kot stalnega svežega vira knjižnega jezika v marsičem šel preko prvotnih glasoslovnih zakonov in odprl vrata najrazličnejšim analogijam. Tako je tudi umetno narejeno pravilo pri samostalniku otrok: nom. plur. otroci. loc. plur. otrocih, instr. plur. pa samo z otroki (str. 75. prim. Leveč, n. d., str. 27).9 V enem primeru se kasneje popravi. Na str. 10 pravi: pomni... meseca, kamena. na str. 82 pa stoji kamena ali kamna.10 Nikoder pa ni opozorila na analogično zamenjevanje etimološkega e s polglasnikom э. Izmed posameznih besed bi na tem mestu rad omenil še »pazduha (ne pazha ali pazdha)« str. 17 in »zaduhel poleg zatohel, zatohla soba« za »zadeheU prav tam. Pri prvi je glasovna oblika pazulia ne samo v slovenščini, marveč tudi v drugih slovanskih jezikih (npr. stcslov. samo pazucha) zelo razširjena (prim. Miklosich, Etymol. Wörterbuch 52)." pri drugi pa glasovna oblika zatohel 8 Oblike, kakor druzega, ubozili... Breznik v naslednjih izdajah še določneje zavrača za pismeni jezik, opustil je le opombo o starem mehčanju pred starim jatom (č) in i iz o[. " Tudi Nahtigalove opombe glede oblik otroci, pri otrocih, z otroki Breznik ni upošteval in je ostala v vseh naslednjih izdajah prva formulacija. 19 Obliki meseca, kamena na sir. 10 (v l.izd.) navaja Breznik samo kot opozorilo. da je v njima etimološki e, ne pa a, zato ju v 2. in 3. izdaji ni spreminjal, v 4. izdaji ju je pa opustil. — Nahtigal ni opazil, da Breznik že na str. 74 (š 120) samostalnika navaja med zgledi, ki imajo v končnici pravi čisti e: ... mesec, meseca, kamen, kamena (vendar tudi kamen, kamna, zato: kamnosek, kamnolom, Kamnik)«; v mladih letih je sam pisal Kamenik (gl. Življenje besed, 1966, str. 31). Že v drugi izdaji pa (str. 80. S 133) v sicer enaki formulaciji piše: .. . mesec meseca poleg mesca, kamen, kamena poleg kamna (zato: ...).« Enako tudi v 3. izdaji. V 4. izdaji pa v S 133 (str. 76) navaja samo mesec, meseca poleg mesca, izpustil je pa kamen in ves dostavek. V vseh izdajah je pa pri osnovah na soglasnik (1. izd. § 147, vse ostale $ 178) ohranil: kamen — kamena ali kamna ... Kakega posebnega opozorila na analogno zamenjevanje e in э pa ni dostavil v nobeno izdajo. 11 Breznik je opombo upošteval toliko, da je v 2. in 3. izdaji pri pazduha v oklepaju pustil samo pazha. črtal pa »ali pazdhav 4. izdaji je pa pazduha sploh popolnoma opustil. n» nima nič opraviti z zadeliel, ker se koren glasi toncli- (Miki., 358).12 Nepravilnih etimologij sicer ni, pač pa nekatere negotove. Ali je npr. gnati — žeti — želo na str. 20713 primerno za ponazoritev pomenske spremembe, je vprašanje. Umetno teoretiziranje v zvezi z rezultati primerjalne slovanske gramatike je opaziti na področju nauka o poudarjanju. Zadeva predvsem skupino glagolov 1. razreda V. vrste (str. 135 si.). Breznik postavlja kot tip končniškega poudarjanja pri dolgem korenskem samoglasniku stopati, čemur bi se pridružili »bivati, gibati, dremati, letati, kopati se, (po)kušati, menjati, mešati, plačati, piskati, sanjati, slušàti, stradati, streljati, tiskati, vprašati, počivati, pomagati. Navedeni poudarek je vsaj pri nekaterih teh glagolov brez dvoma samo teoretično, umetno, delno celo notranje neupravičeno skonstruiran.14 Tudi urednik14» znanstvenega časopisa Čas je pri naznanilu slovnice že izrekel pomislek o tem v obliki vprašanja, ali je res poudarek vstopati, slušati, letati, mešati* bolj v rabi in pravilnejši kakor stopati, sliišati itd. (X, 231). Celo v ruščini, kjer je naglasno mesto najzvesteje ohranjeno, se poudarja kiišaf, sliišaf, plskaf, tiskat. Breznik je v Archivu für slavische Philologie, zv. 32, objavil razpravo o naglasnih tipih slovanskega glagola in se je v našem primeru dal teoriji na ljubo zavesti k taki postavitvi poudarka. To je razvidno tudi iz njegove slovenske razprave O naglasu v šoli (VI. izvestje šentviške zasebne gimnazije 1911), kjer se na str. 21 izreka za dosledno poudarjanje po rezultatih primerjalne slovanske akcentologije. Primeri o tem tudi Koštidlovo oceno v časopisu LZ leto 31, str. 278 si. Mogoče je Breznik dobil pobudo za to pri Valjavcu v Radu zagrebške Akademije znanosti zv. 132, str. 143, ki o njem sam pravi, da je Valjavec po začetnem omahovanju na temelju srbohrvaščine in ruščine končno prišel do trdnega sklepa, da poudarek mora stati na končnici (VI. izvestje, 24). Težava je v tem. da v narečnem področju, ki na njem sloni knjižni jezik, ne žive več polne nedoločniške oblike; zaradi tega tudi Nestor slovenistov Škrabec v svojem časopisu Cvetje, zv. XIII, št. 10, govori predvsem o »kratkem« (reduciranem) nedoločniku, ki ga Breznik sploh ne omenja. Pleteršnikov slovar ne more biti odločilen, ker je dosledno sprejel kontaminacijo starejše oblike z mlajšim poudarkom. Sporednost bi se dala vzpostaviti po oblikah preteklega časa in velelnika, ali tu bi nikoli ne rekli »ona je stopala«, čeprav se samostalnik glasi stopalo. Pa tudi Breznik sam mora priznati, da so nekoč končniško poudarjeni iterativi na -a-ti danes povečini korensko poudarjeni (str. 136). Nasproten je primer pri glagolih VI. vrste na -ov-a-ti, kjer se je končniško poudarjanje razširilo im račun korenskega (Slovn. 140, lzv. 19). Vzrok za take razmere je poleg analogije delno tudi v fonetičnem 12 zaduhel poleg zatohel iz prve izdaje je v 2. in 3. izdaji popravil tako, da je te primere sploh izpustil; enako tudi v 4. izdaji. 13 gnati — žeti — želo je ostalo v vseh naslednjih izdajah. 14 Pri poudarku teh glagolov je Breznik Nahtigafovo opombo upošteval toliko, da je teoretično sistem obdržal, vendar od druge izdaje naprej v oklepaju dodajal tudi oblike s korenskim poudarkom iz prakse. To je bil trd oreh za vse slovnice, zdaj se pripravlja nov sistem, ki naj bi ga uzakonil novi slovar slovenskega knjižnega jezika SAZU (gl. J iS XI, 24 si.). Breznik je prostost sicer dopustil, vendar ni dal prednosti korenskemu poudarjanju, kakor bi jo bil dal Nahtigal. 14a Urednik znanstvenega časopisa Čas — Misli na dr. Aleša Ušeuičnika, takrat profesorja dogmatike na bogoslovnem učilišču v Ljubljani in filozofa, kasnejšega profesorja sholastične filozofije na teološki fakulteti v Ljubljani. značaju slovenskega poudarjanja glede na vrsto korenskega samoglasnika; zato bi bilo treba za poudarjanje takih primerov (ti bi se dali iz drugih kategorij še pomnožiti) priznati vsaj prostost, pri čemer bi jaz ne dajal prednosti poudarjanju, ki ga Breznik predlaga. Natančnejša omejitev teh primerov seveda ni mogoča na tem mestu. Upoštevati je treba predvsem realne temelje knjižnega jezika; žal je dialektologija, prav posebno jezikovnega središča, še dosti nerazvita, še celo, če govorim o nadrobnejših obravnavah starejših kakor novejših literarnih del. Sicer je pa o tem gotovo tudi Breznik sam prepričan. Po doslej povedanem bi kdo utegnil pričakovati, da Breznikova slovnica močno upošteva slovansko primerjalno slovnico. To pa po pravici v veliki večini ni res: knjiga je skozi in skozi samo ugotavljajoča gramatika slovenskega novejšega knjižnega jezika po znanstvenih načelih. Jezikoslovno primerjalna snov je v njej dosti skromno in neenakomerno zastopana. Od ostalih indoevropskih jezikov so kajpak upoštete samo grščina, latinščina in nemščina, pri tem so za novejšo dobo omenjeni tudi germanizmi in tuji neologizmi v slovenščini. Izmed živih slovanskih jezikov bi morala biti srbohrvaščina mnogo bolj upošteta, ker bi to na višji stopnji najbolje osvetlilo marsikak jezikovni pojav. Ravno po-udarni sistem bi bil za pripadnike različnih narečij mnogo jasnejši, če bi bil obdelan po znanstveni resničnosti kot nadaljevanje srbohrvaščine. Večina omemb primerjalnega značaja se nanaša — kakor je neobhodno potrebno za slovnico, ki naj streže višjim zahtevam — na starocerkvenoslovanščino, ki za slovenščino opravlja nekako isto vlogo kakor starovisokonemščina za nemščino. Tu je treba, žal. ugotoviti, da pri slovničnih obravnavah mora uporabljati prvotne glasove in druga glasovna znamenja, ki jih spredaj pri obravnavi sedanjih glasov in glasovnih znamenj nič ne omenja. Tako navaja pri prevoju npr. na str. 42 si. »procoitati, coatem, coc;t< ipd., »duh, dahniti, dihati (iz dychati)« ipd., v debloslovju str. 172 »brisati (iz brysati) : brus« proti bliskati se — blesk ipd. ali še na str. 43 riti (ryti) — rov. nasproti liti — loj, str. 175 -inja za prvotno -ynja itd., ne da bi pri i in e kaj povedal o prvotnih samoglasnikih y in é. čeprav je y pustil sledove še v Brižinskih spomenikih, medtem ko è še danes živi v živem jeziku svoje, od drugih e različno življenje. Zato tudi pravilo o mehčanju (palatalizaciji) mehkonebnikov pred i in e na str. 43 ni natančno.15 Hrvaške slovnice ravnajo tu drugače, tako npr. Florschiitzova za dekliške liceje. Značaj glasovnega sistema kakega jezika, in zlasti nekaterih zapletenih razmerij v slovenščini, je mogoče prav razumeti šele na zgodovinski podlagi najstarejše dosegljive jezikovne razvojne stopnje. Pogrešam torej v glasoslovju kratko preglednico o razmerju sedanjih glasov do resnično staroslovenskih«, če že ne starocerkvenoslovanskih. Breznik namreč imenuje ta jezik po starem izročilu »staroslovenski«,18 čeprav to — posebej pri Slovencih — lahko zavaja v zmoto. Pri tem mu uide celo stavek, kakor: »Slovenski jezik je ohranil polglasnik še iz 15 Zelo tehtne pripombe Breznik ni upošteval; take stvari je prepuščal učitelju, ker se mu je zdelo, da bi ga sistematično pojasnjevanje preveč zavedlo v historizem. 16 Zu jezik bratov Cirila in Metoda je bilo Brezniku ime starocerkveno- slovanski prenerodno in predolgo; sam je najrajši ostajal kar pri nekdanjem poimenovanju staroslooenski, čeprav je dobro poznal slabosti takega imena; praktično je, je menil, in le v prav redkih primerih bi utegnilo biti dvoumno. Vendar je v 2. izdaji (str. 2) ime pojasnil: »...je vplivala na jezik tudi stara slovunščina« (tj. starocerkvenoslovanščina). staroslovenščine« (str. II),17 kajli dvojni pomen tega termina težko sprejmemo. Prvo tako opozorilo imamo lia str. 9 »staroslovenski ç .18 Mnogo večjo veljavo ima v Breznikovi slovnici zgodovinsko načelo za čas od ustanovitve knjižnega jezika v 16. stoletju in najnovejše dobe od 1848 naprej. Najstarejši spomenik, tako imenovane Brižinske spomenike, navaja samo na treh mestih (str. 51, 59 in 154). Na str. 44 pravi na nekem mestu, da je oblika grešnike18 stara več stoletij, čeprav jo srečujemo v isti besedi že v Brižinskih spomenikih. Sicer na enem mestu omenja še Celovški rokopis iz 15. stoletja. Višja slovnica bi. mislim, morala nuditi za slovenščino tudi pripomočke za razlago znanih starejših rokopisnih spomenikov. Zelo je treba pri Brezniku pohvaliti bogato uporabo navedkov iz najnovejšega leposlovja. Po mojem štetju znaša število teh navedkov nekako 500. pri tem jih ima največ Stritar (nad 90), Prešeren (nad 80). Levstik (nad 50), Gregorčič (nad 50), Aškerc (okoli 30), Zupančič (nad 20), Jurčič (nad 20), Vodnik (14), Cankar (13) itd.: kakor se torej vidi, izbor nikakor ni slab. Kar zadeva sintaktične zglede, bom še kasneje nekaj pripomnil.20 Pozdraviti je treba pri Brezniku tudi razmeroma številna opozorila na narečne posebnosti. Vendar pa manjka kratek pregled o razmerju knjižnega jezika do narečij kakor tudi o nastanku in razvoju knjižnega jezika v okviru narečij.21 To in še kaj drugega bi se dalo opraviti v uvodu, kakor je to storila npr. Tschinklova Nemška slovnica (Deutsche Grammatik, Dunaj 1915) v skoraj celi tiskovni poli na začetku same slovnice (o indoevropski in germanski jezikovni družini, germanski naglušni zakon, razvojnih stopnjah nemškega knjižnega jezika itd.). Breznik sicer na sir. 208—212 v besedotvorju obravnava elemente etimologije v luči primerjalnega jezikoslovja, pri čemer podaja celo preglednico, kako so zastopani indoevropski soglasniki v slovenščini, nemščini, latinščini in grščini ob zgledih, pa je to pri njem namenjeno le kot uvod v razumevanje semaziologije (pomenoslovja), in torej ne ustreza zgoraj omenjenemu namenu. Breznikov način podajanja je skoraj vseskozi pravilen in stilistično odličen. Tudi z. njegovo dosledno izvedeno slovensko slovnično terminologijo smo do nekaj izjem (o nekaterih primerih gl. kasneje) lahko zadovoljni. Ne moreni pa 17 Ves ta stavek in ves odstavek je Breznik v 2. in naslednjih izdajah izpustil. 18 Kljub tem popravkom in razlagam je Breznik ohranil (v S 10. a) izraz staroslovenski ç (nosni e). 10 Breznik ne trdi, da je oblika grešnike (tož.) stara več stoletij, marveč obliko navaja z drugimi vred za zgled, da je moč mehčanja pri mehkonebni sklanjatvi popustila: »lako se že več stoletij govori grešniki, grešnike (tož.), grešnikih« itd. Zato je mesto ostalo nepopravljeno tudi v naslednjih izdajah. 20 Mikalo me je, kako se je to razmerje spremenilo'do zadnje izdaje 1954; skupno število zgledov je precej manjše kakor v prvi izdaji, po mojem štetju jih je le 562, razdeljeni pa so takole: Prešeren 55. Iv. Cankar 29. Zupančič 27, Stritar 26. Levstik 25. Dalmatin 21. Gregorčič 18. ljudsko 14. Jurčič 14. Matevž Ravnikar 14, Trubar 13. Val. Vodnik II. Škrabec 10, Aškerc 8, Miklošič 8, Tavčar 7. Erjavec, Detela, Finžgar, Metelko po 6 itd. 21 Tej želji je Breznik ustregel najprej v 2. in 3. izdaji s tem. da je na začetek slovnice dodal 6 strani pod naslovom Slovenski pismeni jezik, kjer podaja glavne razvojne črte knjižne slovenščine, nekoliko tudi razmerje do narečij. V 4. izdaji je to poglavje dopolnil in dodal še posebno poglavje Kratek pregled slovenskih narečij po Ramovševi dialektološki karti (1932). pohvaliti, da enkrat sprejeta diakritična znamenja (naglasna znamenja in znamenja za vokalne kvalitete) niso dosledno izvedena pri zgledih, obstoječih iz posameznih besed. Tako naletimo celo v paradigmah (pri glagolih) nepoudar-jene oblike. Hrvaške šolske knjige so v tem pogledu natančnejše. O samih znamenjih bom govoril še kasueje. Vendar že koj tu opozorim na stalno tiskovno napako ë namesto č in na neločevanje v uporabi in " za dolgi padajoči poudarek. kar je gotovo treba odkloniti in se da razložiti samo s tiskarskimi težavami.22 Prehajam na obravnavo posameznih delov slovnice: ti so kakor po navadi: I. glasoslovje, 11. oblikoslovje. Hl. besedotvorje in IV. skladnja. V dodatku je kratek oris stihotvorstva (9 strani). Prvi del, glasoslovje, ima pri Brezniku štiri pododdelke, čeprav zmeraj niso vidni: a) glasovni in pisni sistem, b) naglas, c) kombinacijske glasovne spremembe in d) pravopis. V pripombi o pisnem sistemu23 (str. 6) manjka jezikovno zgodovinski vzrok, da so od 16. stoletja, od začetka slovenskega knjižnega jezika, do današnjega dne nekateri glasovi doživeli spremembe, ki jih pisava ni zmeraj spremljala s spremembo pisnih znamenj, da je torej treba pravopis imenovati zgodovinsko-etimološki (prim. I — џ idr.). Odstavek o glasovnem sistemu, hkrati kratek oris pravorečja slovenskega knjižnega jezika, je moderno fonetično osvetljen. Vendar preglednica na str. 5 ne podaja vseh odtenkov, ki jih po navadi ločimo ter so mnogo pomembnejši in splošnejši kakor morda ločitev npr. dveh i ali u. Podaja namreč en sam ozki e. o poleg dveh širokih e in o, medtem ko je na sir. 1 obratno zaznamovan en sam široki e in o, pač pa dva ozka e in o.24 Enako uči tudi pri posameznih glasovih e na str. 9 si. in o na str. 15 si. Breznik sicer misli na str. 9 in 16. da obeh ozkih glasov e (q, çj in o (o- o) v omikanem izgovoru po navadi ne ločimo, to se pravi z drugimi besedami, da bi se glasova strnila. Prav tako sodi tudi O.Broch v svoji Slavische Phonetik (Heidelberg 1911, str. 125): V navadnem omikanem govoru pa razločka med ç, ç in о- о ni. zato ga nam v tej obravnavi ni treba upoštevati. Skrabec-Pleteršnikova ločitev bi torej slonela na narečnem razločevanju dveh različic. Vse to pa nikakor ni res in ni prav. V narečjih se ta dva glasovna odtenka na vsem jezikovnem področju tako ali drugače ločita. Ce torej domačin govori knjižni jezik, ne bo sicer pogodil čiste dolenjščine (v abstrakciji): vendar naj tudi govori kar mogoče brez narečne barve, ne more teh glasov enačiti, ker sta bistveno različna po izvoru ali bitnih pogojih. Broch sploh ni imel ušesa za samoglasnike s tekočo izgovorjavo (q v smeri proti i -*■ e, ç nasprotno e -*■ i. prav tako o = и -*■ o, o — o -*■ u); vrhu tega Ljubljana ni pravi opazovalni kraj. Brocha je pomen Moskve za iz- 22 Kar zadeva doslednost v tehničnem podajanju, je bil Breznik zmeraj šibek: takim opozorilom se je smejal, zdelo se je celo. kakor da mu akribija v takih zadevah skorajda preseda kakor pedanterija. te se jc zmeraj bal: to slabost ima vsa Breznikova zbiralna metoda kakor tudi tiskanje po različnih nestrokovnih listih, kjer si je z diakritičnimi znamenji pomagal na mnogotere načine. 23 Pripombo o pisnem sistemu je Breznik v drugi in tretji izdaji izpopolnil najprej v uvodnem poglavju, kjer govori o zgodovinskem razvoju knjižnega jezika, potem pa v razširjenem S 6: v 4. izdaji jc vse še bolj razširil, vendar prav tega. kar bi bil Nahtigal rad, ni v nobeni izdaji, pa bi bilo potrebno povedati. 24 Breznik poglavja o samoglasnikih in soglasnikih v 2. iu 5. izdaji ni predelal: tudi ločitve Pleteršnikovih ç in e (g in o) v drugi izdaji ni izvedel, ker se je tudi prof. Ramovš na univerzi v Ljubljani odločil, da za knjižili izgovor ločimo enotni ozki ç in o z dolgim poudarkom. To je tudi obveljalo. govor ruskega knjižnega jezika, Krakowa za izgovor poljskega, Sarajeva srbohrvaškega ali Prage češkega knjižnega jezika zavedla, da je sprejel napačno vzporednost za slovenščino. Poleg tega je Broch tu in drugod pri tvorbi samoglasnikov opozarjal na element napetosti v izgovoru, Breznik pa tega ne upošteva; napeta sta tudi dolga široka é. 6. Pred r prvotni e, pa tudi i postane ç, npr. oqra, sQr (Lämmergeier), sqra za sira (des Käses), česar Breznik ne omenja razločno (str. 10) ali pa sploh ne; kako se pa to kaže v pravopisu, na to opozarja (prav tam). V onomatopejskih besedah brenčati, žoenk (str. 9) ni treba, da je n ostanek prvotnega nosnega samoglasnika;25 n je bil lahko po glasovni dopolnitvi spet vrinjen (prim. Berneker, Etymologisches Wörterbuch 84 in mojo razpravo Freisingensia II v ČZN XII, 92). Za široki e, o Breznik kakor Pleteršnik ne uporablja nobenega diakritičnega znamenja; zaradi natančnosti in vzporednosti bi pa vendar po zgledu romanske filologije ustrezno e, o sprejeli tudi e, o■ Ta e. ç je lahko drugotno tudi padajoče poudarjen (prim. str. 68 goro instr. sing, str. 167 s sêstro instr. sing.).20 Pri e, ç bi bila sicer priporočljiva hkratna vzporedna obravnava, kakor sicer v marsikaterih primerih (pri samoglasnikih, npr. pri i, и): tako se morajo enaki pojavi ponavljati na različnih krajih (npr. pri i, и str. 7 in 17). Tako sodi tudi vokalna redukcija v skupni odstavek. Reducirani vokal kateksochen э ne izhaja nujno iz ъ za prvotni -0 in ь (pri Brezniku to ni omenjeno — prim, razpravo Šachmatova v Russkem Filologičeskem Včstniku, zv. 48). Vrhu tega imamo tudi drugotni ъ (Breznik ga ne omenja natančneje). Breznikov izraz polglasnik (Halbvokal) je zastarel in fonetično nesmiseln: polglasnik je nesonantični del dvoglasnika. Breznik zaznamuje э z ležečim e. Breznik je sicer samo po sebi umljivo sprejel Pleteršnikova znamenja; da se tu od njega loči, ni razloga. Tiskarna se mora prilagoditi šolski knjigi, ne narobe. Sicer je pa pri Brezniku na začetku (str. 1). v preglednici str. 3 in pri obravnavi posameznih glasov na str. 10 poleg še cirilski znak ъ- Kar zadeva opredelitev, določa Broch lego vokala nekoliko više kakor Breznik (Broch. 157: Breznik. 4). Kaj naj na str. 13 pomeni sani (gen. sani), sanke v isti vrsti kakor lagati, mi ni jasno.27 Pri vokalizmu pa tudi sicer pri obravnavi posameznih glasov je preveč poudarjen pravopisni element.28 Zdi se. kakor da je Breznik videl eno glavnih 25 Pri glasu e je onomatopejske besede brenčati, žoenk itd. in razlago v 2. in 3. izdaji črtal, dodal pa: mencati, mencam iz korena mqk-; v 4. izdaji je izpustil tudi to. 20 V pogledu diakritičnih znamenj je bil Breznik malo zahteven in nesamostojen; pri zapisovanju ljudskih pesmi je za narečni govor uporabljal od profesorja Strcklja priporočena znamenja; potem se je mimogrede oprijel tudi Skrabčevih diakritičnih znamenj; nato se je ustavil pri Pleteršnikovih znamenjih. pa tudi ne pri vseh. zlasti ne pri znamenju za polglasnik. Tu priporočene ločitve vokalnih kvalitet z znamenji pod samoglasniki, da nad njimi ostane prostor za naglasno kvaliteto (tonemsko označevanje). Breznik ni sprejel, izpeljal pa jo je prof. Ramovš na mladi univerzi v seminarju in strtikovnih listih. Kljub temu je Breznik tudi kasneje ni dosledno vpeljal niti v 4. izdajo. 27 Kljub opozorilu, da v sanj — sänke nimamo opraviti s prvotnim polglas-nikom. je Breznik zgled pridržal v 2. in 5. izdaji, črtal pa šele v 4. izdaji. Očitno je sodil besedo po gorenjskem narečju, kjer se govori sni nom. plur., sni gen. plur., s sanmi, na snéh : sankati se. sänke = a : a. 28 l)a je poudarjen pravopisni element, je razumljivo, saj je v času, ko je pripravljal novo slovnico (1914/15), objavljal obsežno pravopisno obravnavo Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev Pravopis (DS 1915- 1915). Tu zaželeno knjižico je Breznik siccr izdal pod naslovom Slovenski pravopis (1920), vendar z njo ni ustregel tu izraženim željam. nalog v tem, da nadrobneje obdela pravopis v zvezi z glasoslovjem. To je samo na sebi hvale vredno; vendar bi moralo biti to po eni strani pregledneje ločeno od prvega, po drugi strani pa preveč samo ugotavlja, ne pa ureja po določenih jezikovnih pogledih, pa je zato celo za jezikovnega učitelja pretežko. Bilo bi morda bolje glavne stvari povzeti v dodatku k pravopisu in pridružiti kazalo k temu; še boljša pa bi bila seveda nova posebna drobna knjižica za šolske namene. Most med vokalizmom in konzonantizmom tvorijo nezlogotvorni (imenovani tudi soglasniški) samoglasniki, prav kakor zlogotvorni (sonantični) zvočni so-glasniki. V fonetičnem pregledu te skupine ni, v odstavku o dvoglasnikih (diftongih) na str. 19 pa 1 = џ ni omenjen. Dvoustnični m in soglasniški џ Breznik preveč enači29 (na več mestih). Enaki pojavi pri j, v, 1 so ločeni, zato se večkrat ponavljajo (npr. str. 18 si. in str. 23 zadnji odstavek itd.). Izgovor j (j — V> v (v, /v — џ), l (l, l — u) je po mestu v besedi nadrobno podoben. Pri konzonantizmu je na str. 6 pri naštevanju in v preglednici omenjen palatalni Ij (T); kaj pa ta predstavlja, pa ni povedano. To je zapisano pač po Škrabcu (Cvetje XII, 9 in VII, 5 itd.) in se nanaša na primere, kakor tjeden (s f ali k'), kar so na začetku knjižnega jezika zmeraj tako pisali, danes je pa opuščeno, čeprav narečno ozadje še zmeraj govori za to. Razlagati si je treba to najbrž iz prvotnega *t-u-dje Briž. spomeniki 7Vje -»- protestantovski dolenjski tje — fe menjaje se s k'e. Palatalni izgovor n. /' bi bilo treba zaznamovati п. Г, da se loči od n-j, 1-j (prim. str. 27 si. in 29). O 1 sem govoril že spredaj. Pri fonetični opredelitvi (str. 5) ni upošteta ožina ali širina obstranskih zračnih prehodov pri sorazmerju glasov Г — l — /; vrhu tega pri 1 ne opozarja na enako jezično izgovarjavo (kakor pri и — џ), ki pri opustitvi razmerja z 1 daje razumeti prehod v и in v narečni širši izgovor o (srbohrvaščina) in a (Radgona — Ljutomer). Naglasa (str. 35—42) sem se deloma že zgoraj dotaknil. Naglasna znamenja je prevzel po Pleteršniku, vendar namesto " večinoma \ kar ni prav (gl. zgoraj, prim, tudi str. tO in 15 ê, ô za ç, ç v navadni pisavi). Razen tega je Breznik ugotovil in vpeljal za drugotno poudarjeno kračino v notranjosti besede kratki rastoči naglas ; zato je moral spremeniti Pleteršnikov znak " po srbohrvaškem v " (kratki padajoči naglas; prim. Breznik v Času III, 525). Jezikovnega ritma, tj. medsebojnega razmerja zlogov, Breznik ne obravnava, čeprav na str. 55 govori o razdelitvi dolgega rastočega poudarka na dva zloga v narečjih. Bilo bi pa to potrebno za razumevanje prehodov zlogovnega naglasa. Slovenščina pomeni nekako sredino med ruščino in srbohrvaščino v pogledu poudarjanja. Medtem ko je v ruščini zaradi njenega ekspiratornega značaja medsebojno razmerje zlogov po moči 1:2:3 (poudarjeni zlog) : t, je v srbohrvaščini zaradi muzikalne kvalitete opaziti počasno naraščanje in padanja glasu v posameznih zlogih besede: -f- — — — pri rastočem.-----pri padajočem glasu. Tako se dogaja, da po rastočem visokem glasu pride najprej srednji glas in šele potem nizki ton, po drugi strani se zlasti pod šibkim naglasom samoglasniki močno krčijo in spreminjajo. V slovenščini jc ekspiratorni moment močneje izražen kakor v srbohrvaščini. Zato je Bogorodickij v Kazanskih Univerzitetnih izvestjih (leta 1903) za blejsko narečje postavil kar ekspiratorno formulo 1 (1 Vi) : 1 : 5 (poud. zlog) : 1: poleg tega pa obstoji muzikalni ritem po 29 Ta pomanjkljivost je ostala tudi v naslednjih izdajah in je prešla tudi v druge šolske knjige. Nahtigal je nanjo opozoril v JiS I. 237 si, v članku Neki fonetično napačni nauki v slovenskih slovnicah. srbohrvatskem načinu. Vrhu tega je vplivala v slovenščini primarna in sekundarna naglasna kvaliteta na nastanek določenih vokalnih kvalitet po akustičnih zakonih. Kvalitetna sprememba prvotnega v (str. 4-1 ) je v knjigi omenjena še na str. 156 in drugod z novimi primeri. Poudarne spremembe v tvorbi oblik in besed so pridržane tem delom: tu obravnava samo besedni poudarek, pri tem pa loči primere s premičnim poudarkom od stalnih. Te kategorije se dajo / raziskovanjem še razviti in natančneje določiti. Omenil bom le, da ima ohranitev prvotnega končnega poudarka, kakor guràm. goràh nasproti gçra (v knjižnem jeziku) ipd., fonetično ozadje v glasovnem značaju zlogov (zaprti končni zlog, določeni korenski samoglasnik). Na podlagi tega bi se dalo dolgovezno naštevanje posameznih skupin primerov s splošnejšim pravilom znatno skrajšati. Poudarki pri pesnikih za pravorečje niso vsi enako odločilni, kakor Breznik sam pravi za Prešerna (sem spada tudi Kette). Popolnoma naravno je in sprejemljivo. da pesniki popuščajo svojemu materinskemu narečju (prim. npr. južne velikoruske poudarke pri Kolcovu). Normativnemu knjižnemu jeziku najbližji so v tem pogledu pesniki z Dolenjskega in Notranjskega. Izmed posameznosti prim, letina str. 42 (Plet. letina), bil str. 79 (Plet. bil) in morda še kaj. Temu se v jedru ni čuditi, saj obstoje razlike celo med Škrabcem in Pleteršnikom (o Va-ljavcu pa sploh ne govorim), ko je Škrabec vzel za temelj svojo ribniško narečje. Pleteršnik pa drugo dolenjsko narečje svojega glavnega poroka Bartla (Mirna pri Trebnjem). Nadaljnje nadrobne obravnave še manjkajo. Pri grešnik ipd. (str. 57, 189) poudarek ni odstopil od končnega zloga nazaj (print, rusko grešnik h grèhà. torej * grešinik; prim, tudi rdčka iz *roč/,ka k rokà: Mikkola, Urslavische Grammatik 154). Končno še pripombo k str. 55! Trditev, da je na Krasu, na Štajerskem in v Prekmurju doma samo ekspiratorni poudarek.90 je zelo nedoločna in tvegana. To kljub Štreklju, Ozvaldu idr. še ni neoporečno ugotovljeno. Za narečje Središča (Ozvald) sem npr. z enim svojih slušateljev od ondod (izdelal je tudi seminarsko nalogo o tem) mogel ugotoviti, da zaradi svoje apriorne teorije lastnega narečja ni prav slišal (Oblak je pa sam priznal, da za to nima posluha). Pri kombinatornih glasovnih spremembah (prvotno glasovnih zakonih, str. 42—55) se je Breznik potrudil za čim večjo kratkost in včasih ostal — kakor pri prevoju samo pri nakazovanju z zgledi. Natančnejšo razlago je pač prepustil učitelju. Pri prevoju razdelitev na tri vrste (e — o. i. u) ne zadene jedra stvari: tudi v prvi vrsti je značaj e-ju sledečega glasu zelo pomemben. Tudi postavitev posameznih stopenj l>i povečala jasnost itd. K palatalizaciji (mehčanju) sem že zgoraj nekaj pripomnil. Na str. 44 bi namesto zagozden po pravilu moralo stati zagož(j)en. Čudno se sliši stavek na str. 45. da se e nam. o za pala-talnimi konzonanti danes piše po staroslovenskem glasoslovnem zakonu 11 (prim. str. 11 in zgoraj). Med primeri k asimilacijskim pojavom bi pri utrniti: utripati (str. 46 in 129) v zvezi s trpim, utrnem, utripali (*tr. 171) utegnil kdo misliti, da ima navadni pomen utrniti : utripati zbrisati, zdrzniti se kaj opravili s trpeti. To bi bilo seveda napak. zakaj koren prvih je trip-, drugega pa tbip-: pa tudi tri,p- je lahko različen (print, utrniti — utrinjati — utrinek, poleg treniti — trenutek — trepalnica — trepalo — utripati: k ttrp- prim, tudi otrp- O tej trditvi gl. več v Življenju besed v uvodnem življenjepisu, kjer že kot bogoslovec v pismih prof. Štreklju večkrat govori o tem vprašanju (str. 10). 31 Ves odstavek v petitu. ki se končuje z navedenimi besedami, je Breznik v 2. in naslednjih izdajah izpustil. niti — otrpeti; razen tega imamo še utrniti — utripati < it rdeti, odreveneti ). Krajšanje besed, kakor dalje — dalj — del j ipd., spominja na dvojnice, kakor v instr. gubo, temo (str. 68), instr., loc. têm — tèm (str. 102), instr., loc. vsgm — vsèm (str. 108). nom. kdor — kdor (str. 105), loc. sing, gréjn — grèm (str. 125), loc. sing, vrèm — vrêjem (str. 127) itd.; k temu se pridruži še kratki nedoločnik (gl. zgoraj). Vse te primere bi bilo treba v zvezi s takimi, kakor tleh — letih (str. 77), trçli — štirih (str. 110), starejši — stariši (str. 91), zbrati in jili obravnavati skupaj z vsemi redukcijskimi (krčitvenimi) pojavi; tega pri Brezniku ni nič.32 Pri kontrakciji (strnitvi) e-ja v zaimenski sklanjatvi ne smemo razlagati samo kot kontrakcijski produkt (str. 51). Namesto pojSs bi moralo tam stati pbjas.33 Fonetični pojavi, kakor ojster za oster, grajski za gradski, glasovni nastavek idr. bi morali biti tudi fonetično osvetljeni. To je pač prepuščeno učitelju kakor sicer (npr. str. 45: »bj se spremeni v bij* itd.). Pri analogiji (str. 53) pri fonetičnih procesih ni poudarjeno njihovo psihološko ozadje s svojimi psiho-hološkimi, ne več samo fiziološkimi zakoni.34 V glasoslovju popolnoma manjka pregled starih in sekundarnih soglasniških skupin, kar bi se v zvezi s premičnim samoglasnikom v oblikoslovju in besedotvorju dalo pokazati na primernem mestu. Opomba o odprtih in zaprtih zlogih pri razzlogovanju (str. 56) nikakor ne zadošča.35 V (II.) oblikoslovje je vtaknjen tudi sintaktični pomen besednih vrst, kar dobro gre. Samostalniška sklanjatev je dobila boljšo razdelitev, kakor so jo imeli predniki, ker so skupaj spadajoče oblike obravnane z enotnega razgle-dišča, zato je snov različnih sklanjatvenih načinov poenostavljena. Glavna in zelo zaslužna novost je pa. da so naglasni tipi posameznih sklanjatev postavljeni po enakem načelu. Na prvem mestu so samostalniki s prvotnim rastočim poudarkom na korenu, nato pridejo samostalniki s prvotnim končniškim poudarkom. ki je že opuščen ali še ohranjen, in končno samostalniki s padajočim korenskim poudarkom, ki je res včasih tudi drugoten (namesto prvotnega '). Priporočljivo bi bilo te poslednje uvrstiti koj za prvimi, ker bi jih sicer utegnili zamenjavati s pravim ki \ nekaterih oblikah menjajo besedni poudarek. Seveda govori za misai na zadnjem mestu (str. 79) tu pričujoči premični samoglasnik. Palatalna debla bi bilo treba od drugih ločiti, paradigme bi pa morale biti enotne. Naprej bom nanizal le nekatere kratke važnejše opombe k posameznostim. K a-deklinaciji. Da bi bilo oče nastalo iz ženskega rodilnika oče (str. 70),30 je zelo neverjetno in ga tudi Oblak v svoji Zgodovini nominalne deklinacije v slovenščini (str.240) postavlja samo hipotetično. Sledov starega vokativa je v slovenščini več, kakor se po navadi misli. — K o-deklinaciji. Tu v paradigmah ni našlo mesta vse. kar je akcentološko tipično in važno (npr. bràt. gréli, grobov, grobéli idr.). Oblike, kakor brenceljna ipd.. Hitita (str. 74, 76) niso nujne za knjižni jezik." rj je v odvisnih sklonih samo v končnici, korenski r (prapor. 32 Tudi v novih izdajah slovnice Breznik tega koristnega nasveta ni upošteval. 33 Ostalo je v vseh izdajah nespremenjeno. 34 Tudi v novih izdajah je ta odstavek ostal nespremenjen. 35 V drugi in naslednjih izdajah je v točki 5 izraza odprli in zaprli zlog zamenjal z izrekijioostjo soglasnikov. 30 Ta odstavek je v naslednjih izdajah Breznik črtal. 37 V naslednjih izdajah je Breznik črtal obliki brenceljna in krempeljna, druge oblike z vrinjenim -n- pa ohranil. prizor itd., str. 74) se ne mehča.38 Volcjq (sir. 75) je kontaminacijska oblika na -o — oolci s končnico debel na -i, -bje. O otroci, instr. otroki gl. zgoraj. Končnica debel na -i se pokaže v glavnem pri tistih primerih debel na -o, ki jih je bilo po kaki analogiji (npr. padajoči korenski poudarek ali soglasniško izglasje) mogoče vezati z debli na -i (print, lasje, možje, bratje, gâdje ipd. z ljudje, gospßdje ipd.). V nekaterih primerih se oblike lahko naslanjajo tudi na starejše (npr. sosed kot deblo na -i. prim. rus. sosedi, bratje na ženska kolektiva bratbja ipd.). Prvotni rod. mu. debel na -o (prav tam) včasih lahko izvira tudi iz sintakse (kvantitativni rod., gl. še spodaj pri dan). O rodilniku edn. na -u gl. spodaj pri deblih na -и. — K i-deklinaciji. Paradigme na str. 79 ne zajemajo vseh poudarnih možnosti (prim, milost, zibel/zibeli, pot, loc. krvi, oblast). K trije (str. 81) prim, tudi štirje (str. 110). — K u-dekiinaciji. Tako imenovana slovenska u-dekli-nacija je v navadnem knjižnem jeziku pravzaprav zastopana samo z dvema oblikama, z gen. sing, na -u in nomin. plur. na -odi. Breznik sam je v svojo paradigmo (str. 82) sprejel črte (zakaj?), z druge strani pa navaja dajalnik ednine domov.39 tož. mu. völi, dar"i. grad) in orod. mn. volmi. možmi, kar je vse treba čisto drugače ocenjevati. Domov je po Gebauer-Hujerju stari mestnik: tožilnik na-i srečujemo le posamič in ne spada nujno k deblom na -u (v gosti40 je vendar staro deblo na -i!): do or. mn. možmi je poleg imenov. možje. daj. možem. mest. možeh prišlo samo po i-deblih s padajočim poudarkom, enako ljudje — ljudmi (prim, zgoraj). Kar zadeva rod. edn. na -u in imenov. nui. na -ovi. imajo te oblike tudi nekateri samostalniki na -o. kakor Breznik sam pravi (str. 75 si. in str. 82). Vzrok za to je v poudarili kvaliteti korena. Medtem ko so bila prvotna debla na -it vseskozi enozložna in skoraj dosledno padajoče poudarjena, so se naslonila nanje vsa ustrezna debla na -o, tako da tu že nimamo več starih debel na -u, marveč neko glasovnokvalitetno skupino moških samostalnikov sploh, ki so se strnili. Tako postane razumljivo, da je -it in -ovi teh samostalnikov zmeraj padajoče poudarjen. Се kak predlog zadrži poudarek na korenu, se že spet prikaže oblika na -a: od grada ob siceršnjem gradu (str. 66 pomotoma gradu). Dà, celo stara debla na -i se pridružijo, kakor tatu. Imamo pa vendar tudi izjeme (prim, l.evcc. 28). kjer imamo pred seboj sicer enozložni padajoči poudarek samostalnikov moškega spola, toda brez rod. edn. na -it (npr. boga, ne bogü, duha, ne duhu, sveta, ne soetû itd.). Vzrok za to je po mojem deloma v značaju izglasnega soglasnika. deloma pa v prvotnem poudarku. Poslednje bi včasih utegnilo biti vzrok, da pri ä korenskega poudarjanja nimamo rod. edn. na -3 (prim, take primere na str. 72). Vsakega primera ne gre tako razlagati, lahko so še drugi vzroki. — K soglasniški deklinaciji. Dnovi, ki bi naj bil po Levcu (str. 30) neknjižen, navaja Breznik poleg dnçvi (str. 85). Prim. npr. pri Zupančiču (Samogovori str. 9): z vetrovi — dnovi. Rod. mil. dän sc je obdržal kot kvantitativni rodilnik in v tem popolnoma soglaša z ruskim d ne j — dèn, dà, celo s starocerkvenoslovanskiin dbUbjb- dbut, (prim. Vondrâk,, Altkirchenslavische Grammatik2, str. 435). Take okamenele oblike se ohranijo v spominu jezika v 38 To opombo je Breznik upošteval šele v 3.izdaji: tam pravi: samostalniki s končnicami -ar, -ir. -or in -ur...* Brez -j- so primeri, kakor: govor, govora... — Primeri. \ katerih končni r spada h korenu, npr. vir, ozir. prepir, prapor, prizor... Prim, o tem Fr. Jakopin, k razvrstitvi moških samostalnikov na -r. J iS IX (1965/64), 53 si. 3,1 Ves odstavek o dajalniku ednine je ostal v 2. izdaji nespremenjen, črtal ga je pa v celoti v 5. izdaji. 40 V gosti je v naslednjih izdajah črtal. stalnih zvezah rekel in prislovno rabljenih izrazov (prim. npr. str. 81 s poti, tem potem, SDojim potem Jurčič ali str. 103 na sem svetu Krelj, dosihdob, danes, nocoj, sinoči itd., popolnoma analogno je to npr. tudi v ruščini idr.). Zato bi bilo treba pri oblikovnih dvojnicah zmeraj preiskati tudi sintaktično uporabo. Mestnik mn. dnqh pišeta Bohorič in Krelj dneili. Pri mestnikih, kakor Goricah h Goričane (str. 83) bi bilo treba opozoriti na nemške oblike slovenskih krajevnih imen, kakor npr. Laibacli. Pri pridevniku (str. 84 si.) pri naglasnih tipih v paradigmah ni več ohranjen isti vrstni red kakor pri samostalniku: prvotni rastoči korenski poudarek je tu šele na drugem mestu za prvotno padajočim (I. mlâd, II. star, 111. lalièk). Primeri kakor vesêl. glâden niso omenjeni; Pleteršnikov hladen — hladan ima pri Brezniku obliko hladen (str. 86). Poudarile razlike med določno in nedoločno obliko (84 si.) bi bilo treba naglasiti,41 tako bi dosegli mnogo popolnejšo podobo. Pri nedoločni obliki manjka natančnejše opozorilo na substantivno sklanjatev (o tem zvemo nekaj šele na str. 88).42 Pri ostankih nominalne deklinaeije v prislovih z začetnim s-lz- ne smemo zmeraj izhajati od prvotnega iz-. (Prim. str. 88 zadaj na vprašanje kje lie od iz zada, ampak s-zad- kakor rusko szàdi: in tako spredaj, ne od iz-preda, ampak od s-preda kakor rusko spčredi;43 tako tudi sprva poleg izprva, rus. spervà poleg narečnega izperva.) Da bi se bile določne oblike z -(-. kakor dobriga itd., uveljavile najprej z naslonitvijo na imenov. edn., je vprašanje.44 O izrazu palatalizacije v oblikah (str. 89) sem govoril že zgoraj. Metodično filološki spodrsljaj je poskus, če avtor (str. 88) išče prvotno jego v njegoD.45 Pri komparativu (str. 90 si.) bi morali biti korenski primeri s predpon-sko razširitvijo povzeti tudi v pozitivu (-окъ, -ъкъ); potem bi bilo tudi razvidno, da je tvorba z -jts- zvezana z določenim soglasniškim izglasjem (prim, slajši — krepkejši itd. ipd. v ruščini). Večja pravilnost težje v nasprotju s prislovom teže (str. 93) ili popolnoma v skladu s pravilom na str. 44: žj — ž npr. obdolžen.40 Pri svojilnem zaimku (str. 100) je rečeno, da namesto njegoo, njen, njun. njihov pogosto rabimo rod. mn. osebnega zaimka 3. os.: to je prvotni način izražanja. kar je deloma nakazano v opombi (prav tam). Kar zadeva oblike Sb (str. 103), sem govoril že zgoraj. Sporednost zaimkov ta. tisti in oni (str. 104) ni čisto jasno izražena. Jezikovna pravilnost orodn. čem (str. 105) se seveda 41 To je Breznik storil v 2. in naslednjih izdajali. 42 V 2. in naslednjih izdajah je Breznik še okrajšal, kar je bilo v prvi izdaji o ostankih imenske sklanje pridevnikov. 43 Krajevne prislove, za katere Nahtigal pravi, da niso sestavljeni s predlogom iz (zadaj, spredaj) je Breznik v 2. in naslednjih izdajah izpustil. 44 V novih izdajah je Breznik črtal ne le opombo o končnici -iga, marveč ves odstavek o nastanku zaimenske sklanjatve. 45 To podčrtno opombo je Breznik v novih izdajah opustil. 40 Opombo je Breznik upošteval, v naslednjih izdajah je teže/težje črtal. Nič se pa ni Nahtigal ustavil ob enačenju prislovov »manje (navadno mànj ali mènj)<, v naslednjih izdajah pa: »Sem spadajo tudi prislovi: bolj. dalj, manj (nastali iz: bolje, dalje, manje)*. Danes pomensko ločimo (pa tudi že 19161): bolje (od prislova dçbro) in bolj (od zelo), npr.: bolje delaj : bolj delaj!, manje piši (ne tako veliko) : mànj piši! (ne toliko); tako še večji kos : očč kosov: ni pa te pomenske razlike med dalje in dalj, čeprav (udi tu ne moremo redno zamenjavati oblik, npr.: pot pelje dalje, in tako dalje, povej dTdje ipd. ne prenesejo oblike dàlj ali dlje; pač pa namesto dàlj/dljè lahko zmerom uporabljamo tudi dalje, npr.: vrže ga dàlj/dljè kakor ti. pri nas se je ustavil dàlj/dljè časa. Na take in podobne drobnosti je opozorila šele Slov. slovnica 1947 pri prislovu <§ 224. zlasti na str. 227). nanaša na novejši jezik. Zveza zaimka ki z oblikami osebnega zaimka ni omenjena. Čigar (str. 105) je oziralni svoj i I ni zaimek k vprašalnemu čiga in čigav (str. 104). Kar zadeva nesklonljive oblike pri zaimkih, števnikih itd., bi bila potrebna sintaktična strnitev takih izrazov. Poleg germanizma naenkrat nam. tedaj, d tem trenutku (str. Ill) prim, nakrat, nenadoma. Krat v drugotni ženski uporabi (prim. str. 114) bi bilo bolje pokazati iz drugih uporab v edn. (print, pri Plet.). Pri pet itd. (str. 111) manjka opozorilo na sintaktično zvezo z rod. mn. Razen troja orata (pri plur. tant. str. 117) se lahko glasi tudi troje vrat (prim. Plet.). Razlaga distributiv (z glavnim števnikom v sr.sp.edn. str. 115) ni natančna in nasprotuje nadaljnjemu naštevanju po en. ena, eno. po dva. dve itd. Glagol. Med termini za pomenske skupine glagolov (str. 115 si.) manjkajo izrazi inhoativen (durativen, perfektiv no inhoativen) in kavzativen (oeniti, be-leti. pojiti itd.). Sed. čas dovršnikov ima po Brezniku str. 116 splošni pomen . Tudi na str. 14ÎS stavi gnomično in historično rabo pred prihodnjiško. Efektivni prezent je obravnavan ločeno od tega str. 147. Zdi se. da je nekoč huda polemična literatura Breznika napotila, da se je nekoliko predaleč odmaknil od druge skrajnosti: zakaj tudi s stališča slovenskega jezika je izraz vstopa in dovršitve dejanja iu prihodnosti normalno osrednji pojav (print, bodem bom str. 145 kot prihodnjih, kjer na dovršnost glagola ni opozorjeno). Na str. 117 je omenjeno prehajanje nedovršnikov v dovršnike po prefigiranju (s predponami); nič pa ne zvemo, da imamo tudi nezložene dovršnike in da imajo prefigirani dovršniki druge tvorbe debla istih glagolov z nedovršnim pomenom. Podatki o opisovanju naklonov so nepopolni (prim, k optativu Bog dal na str. 255 idr.). O kratkem nedoločniku sem že govoril. Pri tvorbi sedanjiškega gerundija (deležniškega prislova — ti izrazi manjkajo) bi bilo na str. 119 treba kaj povedati o razdelitvi tvorbe po debelskih skupinah glagolov. Premalo določno je povedano, da pretekli gerundij (sir. 120) živi le še v bornih ostankih in da je pretirana raba te oblike v knjižnem jeziku umetna (prim. Levee, 45). Ocvren. zatren niso nikuki navadni predstavniki v tvorbi preteklega pasivnega deležnika na -n47 (str. 120): to so vendar predvsem primeri, kakor pisan, nasvetovan ipd. s samoglasnikom na koncu debla (le IV. in II. vrsta imata -en kakor glagoli, ki se v korenu končujejo na soglasnik). Na koncu pregleda o tvorbi ali tudi sicer koder koli bi bilo treba kaj povedati o nepopolnih (defektnih) in nepravilnih (auoinulnih) glagolih (na primernem mestu tudi povzetek takih primerov).4* V paradigmah (razdelitev glagolov ua vrste in razrede je vzeta po Dobrovskeni-Miklošiču) kakor tudi drugod postavlja Breznik obstoječe naglušne tipe. na prvem mestu primere s prvotnim rastočim poudarkom na korenu, na drugem in tretjem glagole s prvotnim poudarkom na sufiksu in dolgim ali kratkim korenskim samoglasnikom. Pri tem prihaja včasih do menjave poudarka med prezentom in licdoločnikom. Vendar pogrešamo npr. na str. 122 zgleda z ohranjenim končnim poudarkom, kakor cvesti — coetèm. Sicer sem o poudarjanju glagolov govoril že spredaj. O pedagoški preglednosti paradigem prepuščam sodbo drugfin. V rasem (str 125) t ni izpadel.48 to bi utegnilo biti v preteritu rasel (pri Brezniku to ni omenjeno): rasem je nastal po analogiji. Opozorilo, da se je mreti prvotno glasil mri,ti.M je 17 V novih izdajah ie Breznik te oblike črtal, ker je vse poglavje o tvorbi glagolskih oblik močno okrajšal. 48 Breznik tega nasveta ui upošteval, ves odstavek je rajši črtal v naslednjih izdajah. 411 V novih izdajah upošteto. 50 V novih izdajah je to obliko v opombi črtal. Jakob Solar : Nahtigal o Brez n i k ovi slovnic i za slovensko slovnico brez pomena in neresnično. Oblike, kakor razodeoèn poleg razodel na str. 128 (razodèn manjka) ali števenje poleg štetje na str. 150 so čisto osamljeni in stoje zunaj zadevne tvorbe oblik.51 K -ni-, -no- druge vrste (str. 128) prim, trenutje pri Krelju (današnji trenutek — trenotek iz srbohrvaščine). Ne-dovršniki 11, vrste (str. 129) so največ durativno inhoativni in po izviru iz nominalnih korenov. Prav tako so inhoativni neprehodni iz pridevnikov izpeljani imenski glagoli (denominative) 5. vrste, kakor beleti. bogateti itd. (str. 150). Ali je narečni letejem (prav tam) star, je veliko vprašanje. Prezent hočem (str. 152) spada v V. vrsto, 2. razred. Nečem iz neliočem (prav tam) ni dobro označen. Ne-zloženi dovršniki IV. vrste so deloma omenjeni šele pri VI. vrsti. Vse take primere iz vseh vrst (I. II), vsaj pa iz 1. in IV. bi bilo treba zbrati v popolne sezname.52 O poudarku stopati pri V. 1 gl. zgoraj. Za V, 2 velja splošno naglasno pravilo, da je pri končnem poudarku v nedoločniku na -âti prezent korensko poudarjen, pa naj je bil korenski samoglasnik prvotno dolg ali kratek. Torej je le mehanična umetna teorija, če kdo trdi. da se glagoli s kratkim korenskim samoglasnikom ravnajo po zgledu končati, končam v V, 1 (str. 157). Prezent je tu vendar od nekdaj prav tako poudarjen na korenu (npr. orati — ôrjem itd.), -u- v prezentu glagolov V. 5 se v nedoločniku ne spremeni najprej v -uv-(str. 158). marveč je ta nedoločniški -u- treba razlagati z analogijo po prezentu, in to po VI. vrsti. Hvali »ausreissen« in rovali wühlen 53 ni čisto isto (str. 159). Pri V. 5 in 4 (str. 158) manjka opozorilo na I. vrsto.54 Velelnike dajlte poleg dajte, (lajajte (str. 159) ne gre staviti v isto v rsto. O poudarjanju VI. vrste sem govoril že spredaj. Prim, še nove izpeljave npr. od svetovali, kakor svelovavec poleg svetov avec, svetooälan itd. (Plet.). Pri nedovršnikih na -evati (-jevâti) str. 140 bi bilo zaradi razločevanja treba opozoriti na frekventativa (ponavljalne glagole) na -évati (npr. sedévati. hojéoati str. 116).55Nepotrebno pretirana tvorba nedovršnikov po VI. vrsti na račun oblik po V. vrsti je omenjena šele na str. 141. Na str. 145 bi nedoločniško deblo vede- (od vedeti) za razliko od sedanjiškega debla vede-(k vésti — védem) vendar moralo biti označeno z diakritičnimi znamenji (vede-). Na str. 144si. so podane preglednice različne debelske tvorbe enega in istega korena, urejeno po vrstah: moralo bi se zgoditi isto tudi po pomenu (ne le popolnih vrst leči — legniti — ležali — (po)ložiti — (po)legati — polagati. ampak tudi nesli — nositi, prenesti — prenositi — prenašati: bdeti — buditi itd.). Poleg končati — končevati, srečati — srečevali (str. 145) gl. tudi končavati. srečavati ipd. O prezentu dovršnikov (str. 147) sem govoril že spredaj. O uporabi opisanega prihodnika dovršnikov pri dobrih pisateljih še nimamo dobre obravnave.50 Pasiv (str. 151) se dâ s povratnim zaimkom izraziti v glavnem samo 51 V novih izdajah je Breznik te tvorbe opustil. 52 Breznik tega ni storil v novih izdajali, le pri IV. vrsti je ob koncu oblik dodal odstavek, kjer razlaga, kako so ti glagoli narejeni, in pove, da so povečini nedovršni. dovršili so: kupiti, lotiti se. počiti, pustiti, raniti itd.« Ta itd. Nahti-gala ne bi zadovoljil. 53 V novli izdajah je Breznik izpustil rovati in ohranil le rvati in ruvati. 54 To opozorilo je pri V, 5 koj na začetku že v 1. izdaji, zato v novih izdajah ni popravljal, čeprav pri V. 4 tega opozorila ni. 55 Tudi v novih izdajah na te tvorbe ne opozarja. Tudi ni v nobeni izdaji obravnana dosti razširjena tvorba nedovršnikov na -âva- namesto po VI na -ova-l-eva-. kakor: obdelavati : obdelovati, srečavati : srečevati. Piše jih zelo pogosto Iv. Cankar, prej pa že Detela idr. Nahtigal je že tedaj opozoril nanjo. V slovnico je bila sprejeta 1947 (S 183). 50 Po 50 letih opomba še zmeraj drži. pri neživem osebku. Oblike, kakor govori se, izražajo tako imenovano nedoločeno osebo (»man«). To izražamo tudi v aktivu s 3. os. mn. Med primeri, ki so na str. 152 omenjeni kot italijanizini,57 utegnejo biti tudi taki. ki bi se dali povezati s slovanskim sintaktičnim brezosebnim izražanjem. — Pri prislovih (str. 157 si.) bi bilo mogoče imenske oblike popolneje našteti in natančneje določiti (str. 159). Podajanje predlogov (str. 160 si.) ni enakomerno izvedeno po enakih glediščih; pomen je pogosto različno opisan, navadna uporaba ni ločena od stalnih zvez tudi po redkih frazah (reklih). Bolje bi bilo poudariti glavni pomen in se bolj ozirati na značaj sklona. Sicer se mi pa zdi podajanje zelo posrečeno in jezikovno plastično. V posameznosti se ne bom spuščal. Omenim npr. samo, da s (str. 165) z orodnikom prvotno pomeni samo spremstvo. Uporaba predloga s za izraz sredstva ali orodja je v slovenščini samo drugotna in se je pojavila kot opora prvotnega pravega orodnika kot casus instrumenti in se je slovenščina tako oddaljila od drugih slovanskih jezikov s starejšo sintakso. Ali je na str. 164 na smrt bolan58 res dobro opredeljen z »namen, uspeh« ali na str. 167 za pet ran božjih59 s »kaže, zaradi koga (česa) se kaj godi« idr.? Tu in tam mi je Pleteršni-kova razlaga bolj všeč (npr. pri prek™ na str. 162). Vezniki (str. 168) so samo našteti. — Pri medmetih bi bilo lahko omenjenih še več duševnih čustev (gnus idr.). Poleg krika je treba upoštevati tudi klic. Pri III. delu. tematologiji — debloslovju, se moram izreči predvsem zoper tradicionalni naslov, zakaj v poglavju ni nič o deblih, marveč obravnava sanio besedotvorje,*1 bolje, tvorbo samostalnikov in pridevnikov po izpeljavi s priponami, podvojitvi in sestavi (tu se govori tudi o dodajanju predpon glagolom, njihova tvorba je bila pa obdelana že v oblikoslovju); razen tega je dodano še pomenoslovje — semaziologija z dodatkom o tropih in figurah; to je glede na prednike čisto novo. Kako malo je v nauku o priponah omenjeno debloslovje samo, dokazuje to, da so po eni strani okoli katerega koli priponskega soglas-nika zbrana ne samo debla na -o in -a. marveč hkrati tudi debla na -i idr. (npr. str. 174 -n. -na, -no in -пь, str. 177 -t, -ta, -to in -tb, -ota in -osth in -lev za prvotni -ti7 itd.); po drugi strani pa je poleg -ъ, -a, -o izpuščen -ь pri deblih na -i in je mimogrede omenjen samo v opombi (str. 171 si.). Debloslovje je po svoji obliki samo na sebi bistven sestavni del oblikoslovja; v besedotvorje sodi morda kot posebni odstavek, v glavnem samo toliko, kolikor iz njega lahko kaj vzamemo za besedni pomen (npr. nomina actionis z večinoma konkretnim pomenom na prvotni ->,. kakor jed, zapoved, skrb itd., ali manjšalne besede za mlada bitja, kakor otrocqt-, telqt- itd.). Tudi v besedotvorju imamo opraviti še z drugačnimi tvornimi pripomočki, ne samo s priponami na koncu, tako npr. s prevojem (oblikovanje korenov in osnov), s podvajanjem, z infiksi in prefiksi idr. Tschinklova slovnica npr. tudi ne pozna debloslovje. Tvorba in pregibanje besed sta oddelka nauka o besedah. Izraz debloslovje uporablja še Levee (prim, pri Miklosichu Stammbildungslehre), medtem ko piše Skct besedotvorje (po pomenu pravilneje) in Šuman slovotvorje (prim, pri Mhretiču: tvorba riječi). Pripone so (po Miklosichu. Vondruku in Meilletu) razvrščene po fonetičnih 57 O tem vprašanju se je že večkrat pisalo; tudi možnost domačih tvorb z videzom tujega vpliva je omenila šolska slovnica 1947. 58 Y 2. izdaji je Breznik izpustil. 59 V 2. izdaji je Breznik ves odstavek zelo okrajšal in tu primer izpustil. 00 prek je res slabo razložen, pa ga je Breznik ohranil v vseh izdajah nespremenjenega. 01 V naslednjih izdajah ima Breznik naslov Besedotvorje. skupinah z značilnim soglasnikom v priponi. Vprašanje pa je. če za šolsko knjigo ne bi bilo primernejše rajši povzeti pripone po pomenu, kakor je to načelno storil Leskien za svojo staroeerkvenoslovansko in srbskohrvatsko slovnico. Pogled v stvar samo bi to gotovo poglobilo in poživilo. Izmed posameznih pripon bom izbral samo nekatere. Na str. 1Г7 si. je -ič predstavljen kot enotna pripona, čeprav ima v sebi dve, na kar kaže nepodano poudarjanje: manjšalna pripona -ič, kakor gradič, iz -itj-, in substantivizacijska pripona -ič, kakor hudič iz -ikj-. Poslednje bi bila Breznikova četrta točka, kjer ima poganjič (po Škrabcu, -i po Pleteršniku). Ta pripona tudi kaže. da Breznik ni naredil prav, da je pustil primere v besedotvorju brez naglasov.62 Pri -ač na str. 178 tvorijo poleg nomina actoris posebno skupino tisti samostalniki, ki pomenijo nosivca kake lastnosti in so sporedni s pridevniki na -at (morda jih je prvotno treba celo od tod izvajati). To in ono pri Brezniku seveda manjka (npr. na str. 176 poleg -ar, -ur še -ir, -er kakor v kosir — kosér).63 Zase stoje gole substantivi-zacijske pripone. Nauk o poudarjanju v besedotvorju (str. 189) je sicer zelo praktičen, vendar z znanstvenega stališča premehaničen in ne neoporečen.04 Saj imamo pripone, ki so zaradi kake pomenske kategorije stalno poudarjene ali nepoudarjene (npr. poslednje pri -telj ali pri ntanjšalnem -ik v ruščini), drugod spet se pa ravnajo po naglasnih zakonih, ki so delovali nekoč v prajeziku. Tu so pa morebiti mogoči še drugi primeri, kakor jih nastavlja Breznik, ki navsezadnje izhaja iz značaja prvotnega poudarjanja. Zato iz Breznikovega pravila lahko ugotoviš prenekatero izjemo, npr. jahati — jašem. vendar jahač ali vf>z in oBzak Pleteršnik poleg vôzek Levstik (v Levčevi izdaji II. 18). Ponavljanje (reduplikacija) je odpravljeno v 7 vrsticah. Nič ne pove, da je njen pomen v izražanju intenzivnosti kakega pojava (glasu ali gibanja); vrhu tega gre tudi mimo izrazov potekajočih iz otroške govorice, kakor dčdr,, teta (rusko dada, liana) ali mama. papa itd., prav kakor ponavljanje pri glagolu ((la-d-m, o-de-d-ja ipd.).05 Ločitev določilne besede od glavne (str. 191) za sestavo v slovenščini ni takega pomena kakor v nemščini. Tu gresta jezika po svojem notranjem ustroju popolnoma vsaksebi, in naj bi bilo to v knjigi tudi obsežno osvetljeno. Sestavo samostalnikov in pridevnikov Breznik obravnava vsako samo na eni struni. Po Levstikovih Napakah imamo o tem vendar nekaj obravnav (med drugimi Peru-škovo itd.). Imamo pravo in nepravo sestavo, zadnje so le strnitev sintaktičnih tvorb (kažipot. Bogumil. brezdno. laket-brada ipd.). Pri pravih sestavah z vez- 02 Te tehtne opombe Breznik ni dovolj upošteval; v drugi izdaji je v glavnem obdržal obdelavo pripone -ič, le da je -itj na začetku izpustil, pod točko 4 pa črtal primer poganjič; v tretji izdaji je pa točko 4 sploh izločil, na začetku pa spet dodal (iz -itj), zato pa pred -ač dodal -ič (iz -ikj) z zgledi iz prejšnje točke 4. tudi poganjič. Besede so pa v vseh izdajah ostale nenaglašene, kur je gotovo škoda. Tudi dr. A. Bajec v Besedotvorju I—111 ni upošteval poudarka. 03 V drugi izdaji Breznik te opombe ni upošteval, pač pa v 3. in 4. izdaji; vendar ne Nahtigal ne Breznik nista zapazila, kako odločilnega pomena je tu poudarek pri pomenskem razločevanju oblik, kakor: brodär - brodar, logar — logar, rešetàr — rešetar, klobučar — klobučar ipd. (" V drugi izdaji je Breznik odstavek o naglasu nekoliko predelal, vendar je v bistvu ostal pri starem; tako predelan odstavek je potem sprejel tudi v 3. in 4. izdajo. 05 Tega odstavka Breznik ni v ničemer spreminjal, ne v razlagi ne pri zgledih, tudi otroških tvorb ni sprejel v obdelavo, tako da je tudi v 4. izdaji odstavek omejen na 7 vrstic. 23 Slavistična revija 355 nim samoglasnikom imamo prav tako po smislu opravili s sintaktičnimi tvorbami; po teli jih tudi najbolje delimo na prilastile in rekcijske sestave: pri prvih značilni sestavni del tvorbe v določeni obliki izhaja v glavnem iz imena, pri drugih pa iz glagola (bosonog, ziodej). Tu ni prostor, da bi se nadrobno spuščal v stvar.00 V odstavku o predponah (str. 194 si.) glede na glagol ni razločeno, da so nekatere predpone v zvezi z glagolskim pojmom pomensko obledele in nam rabijo samo za tvorbo dovršnosti iz trajnega simpleksa (npr. napisati, pokazati, zalajati, združiti, zbrati k brati — jagode, »sammeln« in prebrati k brati — pismo, lesen i itd.), druge pa v smislu svojega pomena simpleksu dajejo nov pomen (prepisati. podpisati, pripisati itd.). Pri predponah iz- in s-, и- in v- (na str. 194si.. 201 sk), ki so se v govoru večinoma izenačile, je poudarjeno, da jih v pisavi še zmeraj ločimo, prav posebej tedaj, kadar je posebni pomen ene in druge poudarjen. To bi bilo lahko uporabljeno že v prvem delu.67 Pri pisavi staroklasičnih lastnih imen bi bil Breznik lahko dopustil v nominativu tudi nespremenjene izv irne oblike (str. 205). Jaz bi se odločil samo za te. razen pri že udomačenih (krščanskih) imenih, kjer so debla na -o in -a dobila deloma tudi domače končnice (Peter, Pavel. Matija. Matevž. Primož. Janez itd.).08 Lepa je obdelava v uvodu k pomenoslovju (str.206sl.), kjer pridejo do besede tudi rezultati primerjalnega jezikoslovja. Kot zastopnike indoevropskih soglas-nikov (str. 211) imenuje Breznik prvotne palatale omehčane." To fonetično ni pravilno, zakaj palatalen in palataliziran (mouilliert, omehčan) sta različna pojma. Pri etimologijah se Breznik po pravici drži konservativnega nazora in ima bt/къ, vol-„ za domače (to bi pri byk-„ utegnilo držati), ne pa po Koršu za izposojeno. Gotovo ima pa tudi najstarejši jezik pokazati mešane elemente in izposojene tvorbe, več kakor se po navadi domneva. Izposojenke in tuike (str. 216si.) niso dovolj razločene po času izposoje. Klobuk (str. 217) ni turški v navadnem pomenu kakor kal рак (prim. Berneker): podobno slovanski čertog čardak. Romanščino bi bil moral natančneje opredeliti zlasti glede na slovenščini sosedna jezika z obliko križ (furl.-lad.-retoromansko) idr. Med madžarskimi izposojenkami manjka npr. tako mikavna beseda kakor rovaš. čeprav seveda te snovi ni bilo mogoče izčrpno sprejeti v knjigo, in tudi res ni izčrpana. Sket nudi na str. 157 si. abecedni seznam mikavnejših primerov, to bi ugajalo tudi pri Brezniku.70 00 Sestavo je Breznik v 2. in 5. izdaji še okrajšal, zlasti uvodni del. ker ni bilo treba več posebej govoriti o sloven jen ju nemških zloženk. V 4. izdaji je pa to poglavje napisal na novo, očitno po Musičevem nasvetu. 07 Vse te pripombe je Breznik le malo upošteval: glede predlogov je prvotno trdil, da ohranijo svoj prvotni pomen; v naslednjih izdajali je trditev omilil s tem. da je vtaknil >oečinoma< ohranijo. Vse drugo je ostalo. 08 Poglavje o staroklasičnih imenih je Breznik v naslednjih izdajah v celoti prenesel s konca besedotvorju v oblikoslovje na konec samostalnika; to mesto je res primernejše za obravnavo tega vprašanja, saj mora hkrati obravnavati tudi sklatijo. Tudi Nahtigalov svèt, naj bi izvirno končnico v imenovalniku pustil nespremenjeno, je poslušal iti postavil tako pravilo, prejšnje pa v opomnji dopustil. "" Breznik opombe ni upošteval, izraz je ostal še v 24 in 3. izdaji, v četrti je pa ves odstavek o indoevropščini hudo skrčil in preglednico opustil (morda zato, ker je o tem dosti obsežno govorila v uvodnem poglavju Grafenauerjcva Kratka zgodovina slovenskega slovstva). 70 Teh opomb Breznik ni upošteva), obdržal jc domala iste besede in razlage od prve do zadnje izdaje. Čudim se. da Nahtigal ni opozoril na razlago Sintaksa je pri Brezniku v splošnem edini tlel slovnice, ki je v primeri s predniki na videz mnogo krajša (Breznik 228—264 = 36, Sket 169'—283 =114, Šuman 118—203 = 83, Tschinkel 46 strani). To je od tod, ker je Breznik nauk o sintaktičnem pomenu besednih vrst in delno tudi rabo besednih oblik prenesel v oblikoslovje, tako tla sintaksa vsebuje pravzaprav samo nauk o stavku; z druge strani se je potrudil za kar se dâ poenostavljeno in strnjeno obravnavo zadevne snovi (odvisnike obravnava hkrati s stavčniini členi itd.). Kakor je znano, se o teoriji sintakse prav novejši čas živahno razpravlja in stno se zlasti s polemiko med Wundtom in Paulorn idr. tudi že pomaknili za velik korak naprej. Šuman je še ves na Miklošičevem stališču in le šoli na ljubo dopušča, da pred nauk o pomenu besednih vrst in oblik postavlja kratek odstavek (sedem strani). Sket je spopolnil Janežičevo sintakso, ki je sestavljena po zgledu klasičnih jezikov. Breznik je šel korak naprej in se je že okoristil z novejšimi izsledki, kakor npr. Jagičevimi, Bernekerjevimi raziskovanji in Vondrûkovimi obravnavami v Vergleichende Grammatik der slav. Sprachen; razen tega je sam zgledno obravnaval besedni red v stavku. K teoriji tam obsežno navaja zadevno literaturo (nekajkrat Bezjaka). Mislim pa. da bi danes mogli iti še dalje in bi morali bolj pritegniti zlasti psihološko ozadje sintaktičnih pojmov in tvorb. Po Brezniku je stavek najmanjša besedna enota, ki izraža misel (str. 229), in če jc v stavku glagol — je stavek z določenim glagolom izražena misel; po Tschinklu je pa stavek jezikovni izraz, ki ima osebek in povedek (str. 197). Nadaljnja stavčna analiza postaja potem zmeraj bolj mehanična.* Mnogovrstnost oblik v možnostih sporočanja z besedami se dd resničnemu in koristnemu razumevanju približati samo ob pomoči analize hkrati se razvijajočih duševnih procesov. pa naj izhajamo pri tem iz Wundtovega untovanja o razkrajanju predstavnega kompleksa ali pa iz Paulovega o zvezi predstavnih vsebin (seveda v sklatlu s šolsko psihologijo). V ostalem bi bilo pa treba ločiti popolni izrazni način otl nepopolnega, določenega po položaju. V zadnjem primeru določena predstavna vsebina, dana sama po sebi kot psihološki osebek, ni več označena z jezikovnim izrazom in je z jezikovnim simbolom izražena druga samo z njo zvezana ali jo natančneje določujoča predstavna vsebina. Potemtakem so primeri. kakor Pesmi Prešerna. Kruha! — Dà! — Ptica leti! (s poudarkom na ptica kot določeni, po položaju dani ptici) psihološki povedki. Z druge struni je pa lahko v Leti — ptica beseda leti (kot leteče bitje) psihološki subjekt. Most od popolnega jezikovnega izraza do primerov s samim psihološkim povetlkom so izrazi z nedoločeno osebo (grmi. govore idr.). S psihološkim opazovanjem stavka postane stavek razumijivejši tudi v oblikovnem pogledu (Vondrak) ali »po smislu« (Breznik, str. 2ß2 si.). Želel ni in velelni stavki ustrezajo višiipi stopnjam duševnih procesov čutenju in hotenja. (Različni izrazni načini naklonov — pogojnika. želelnika in velelnika — v glavnem in odvisnem stavku so premalo obdelani.) Tudi pri vezanju nekaterih sklonov (rekciji) po določenih besedah bi se dale včasih postaviti psihološke skupine pojavov, izraženih s takimi besedami (npr. str. 247 rod. za izrazi iskanja, čakanja, prošenja, zelenja, upanja, hotenja. * Sedanja pripomba. Priznati pa je treba, tla mora gramatična slika izhajali iz jezikovne formulae strani, ne pa iz psihologije." češplja iz (prunus) sebiistica namesto damastica. kakor je že tedaj imel Klugejev nemški etimološki besednjak za nem. Zetsch(g)e. ki je naš neposredni vir in je tuko besedo razlagal že Štrckclj v Jugičevem Arhivu 12 (1890). " To opombo je Nahtigal pripisal v moj prepis svojega koncepta pomladi 1944. ko mi ga je po Breznikov i smrti (26. marca) blagohotno dal v uporabo. doseganja, uporabe, pogrešanja, ki pozitivno pomenijo stopnje v doseganju predmeta, negativno pa oddaljevanje). S tem je v zvezi pomen in vloga sklon-skili oblik na sebi.72 Razlika med starim tradicionalnim in novejšim podajanjem je približno taka kakor med razdelitvijo snovi po glasu ali pomenu pripon v besedotvorju. Ce izhajamo od pomena, potem to lahko opišemo na mnogotere načine z besednimi oblikami, če pa izhajamo od slovničnih formantov, potem imamo opraviti z njihovo mnogopomenskostjo ali različno uporabnostjo. Posameznosti, posebno to. s čimer bi se podajanje pri Brezniku dalo še izpopolniti, opustim in v splošnem poudarim samo to, da tudi Breznikove sintaktične obravnave kljub navedenim pripombam napravijo prav prijeten vtis in prednike daleč prekašajo. Posebno zaslužni so številni zgledi iz najboljše sodobne literature (Stritar 45, Levstik 19, Zupančič 8. Prešeren 6. Jurčič 7. Erjavec 3, nekajkrat Slomšek, bolj osamljeno Kersnik, Gregorčič. Sardenko. Mencinger. Trdina. Ravnikar idr.); morda bi kdo rad videl samo to, da bi bili klasiki proze bolj zastopani, tako npr. zlasti Trdina.73 Ce omenim še kratki obris stihotvorja v dodatku (str. 264—275), ki bi tudi zlasti po Žigonovih obravnavah moglo dati širše razglede, sem poudaril pač vse važnejše, kar je treba upoštevati. Čeprav je Breznikova slovnica sprožila marsikako pripombo v smeri izpopolnitve ali popravila, moram ponoviti na začetku povedano, da kljub vsemu pomeni velik korak naprej in je sijajno delo (glänzende Leistung) in da jo torej po najboljši vesti najtopleje priporočim kot učno knjigo in sem prepričan, da bo v roki dobrih učiteljev — pač conditio sine qua non [pač nujen pogoj, op. prev.] — rodila zelo dobre sadove. Gradec, 15. septembra 1916. Prof. dr. Hajko Nachtigall (Prenel. objavil in komentiral Jakob Šolar) NAJDENO ZOISOVO PISMO Kopitar je že za časa bivanja v Ljubljani pri Zoisu in pozneje, ko je študiral na Dunaju, gojil silno željo, postati skriptor v dunajski dvorni knjižnici. S tem je dosegel svoj znanstveni cilj. živeti ob virih svojih slovanskih študij: dum sedeaiti scriptor, iam faciam pdjzhinam per omnes terras Slavorum.1 72 Breznik te opombe ni upošteval, pa bi bila zaslužila to: taka obravnava glagolskega vezanja bi bila za šolo zelo koristna ob obiljiih vajah. Tako obravnavo glagolskega vezanja po pomenskih skupinah je včasih gojila latinščina, in ob njej so obdelali glagole tudi za materinščino; z latinščino je taka obdelava glagolske sintakse iz šole izginila. 73 Tudi lu sem preštel navedke avtorjev v 4. izdaji slovnice, torej 16 let kasneje (ker je bila 4. izdaja potrjena od oblasti že leta 1952!). Tudi tu je premik velik: ljudsko 29. Levstik 24, Trubar 20, Stritar 18, Pr.ešereu 15. Cankar 14. Tavčar 14. Zupančič 15, Miklošič 15. Finžgar K). Gregorčič 9. Mat. Ravnikar 8. Dalmatin 7. Jurčič 6. Musič 5. Pleteršnik 5. V. Vodnik 4. Škrabec 4. Jenko 4 itd. Tako torei Trdina tudi v zadnji izdaji ni bolje zastopan, kakor si želi Nahtigal. 1 F. Kidrič, ZK 1809—1810. str. 160. Pismo Kopitarja Zoisu z dne 7. maja 1810. Ko bom skriptor, bom ruzpel pajčevino po vseh slovanskih deželah. Lud oo i к Modest Gol i а : Najdeno Zoisovo pismo Z lastnimi močmi tega ni mogel doseči, zato je iskal na vse strani pomočnike, ki bi mu pripomogli do cilja. Že v Ljubljani je spoznal nekaj vplivnih mož, kot barona Erberga-' in predvsem pokrovitelja barona Žigo Zoisa, ki je slovel po vsej monarhiji in imel povsod dosti znancev in vplivno besedo. Zato si je zlasti njega izbral, da bi mu s svojim ugledom pripomogel do zaželjene službe. V pismih od decembru 1809 do junija 18103 ga je nenehno rotil, naj piše in ga priporoči svojemu znancu državnemu in konferenčnemu ministru grofu Karlu Zinzendorfu,4 ki je imel menda pravico predlagati cesarju kandidate za to službo. Kopitar je po redni poti sicer vložil prošnjo, toda baron Zois je bil tedaj bolan na podagri in ni mogel ali pa tudi ni hotel pisati. Ker ni bilo Zoisovega priporočilnega pisma iz Ljubljane, se je Kopitar v začetku decembra sam podal h grofu Zinzendorfu. Pri sprejemu se je med ministrom in Kopitarjem razvil naslednji pogovor. Kopitar se mu je najprej opravičil, da ga nadleguje, ne da bi bil pooblaščen od barona Zoisa, vendar mu je to predlagal ministrov tajnik gospod Wolff. Zinzendorf: Gotovo, če bi mi baron Zois o tem pisal, bi bil vtis večji. Kopitar: Pohitel bom sporočiti veliko milost svojemu dobrotniku in upam, da se bo sam zahvalil vaši milosti in mi dal spričevalo, da niste zapravljali milosti nevrednemu. Z.: Če boste pisali baronu Zoisu, mu sporočite moje poklone. Vaša prošnja je zelo dobra. Ali ste jo sami napisali? K.: Da, vaša milost, moj izdelek je. Z.: In je tudi vaša slovnica tako dobra? K.: Dobrovsky,5 poglavar slavistov, jo je pohvalil. Z.: Koliko ste stari? K.: 29 let. Z.: In se upate častno opravljati službo? K.: Smelo upam, ker ljubim stroko. Z.: In ste navajeni tudi rednega življenja? K.: Vsak, kdor me dobro poznu, mi luhko izstavi dobro spričevalo. Z.: In koliko boste tam dobili plače? K.: Samo 600 forintov, toda za tako službo, ki je primerna mojim najdražjim študijam, rad pustim donosnejše pravne službe.0 Kopitar je sporočil razgovor Zoisu in ga ponovno rotil, naj vsaj zdaj piše. Todu Zois jc bil bolan in ni pisal. Kopitar mu je nato pisal še dve pismi 15. decembra 1809 in 16. februarja 1810,7 v katerih ga med drugim spet prosi za posredovanje. Zois pa je nadalje molčal. Čeprav mu je Kopitar predlagal, naj 2 Jožef Knlasanc Erberg, graščak na Dolu pri Ljubljani, nabiratelj starin in umetnin, kulturni zgodovinar ter mecen. Rojen 1771 v Ljubljani, umrl 1845 v Dolu. Ko mu je postala žena vzgojiteljica na dunajskem dvoru, se je leta 1808 odpovedal stanovski službi ter se preselil nu Dunaj. Spomladi 1809 je postal tudi sam vzgojitelj na dvoru. Prim. F. Kidrič, SBL I, str. 162—166 pass. 3 F.Kidrič, ZK 1809—1810, Ljubljana 1941. 4 Grof Karel Zinzendorf, rojen 1739 v Dresdnu, umrl nu Dunaju 1815. študiral v Jeni 1757- 1761. Bil je zelo izobražen človek. Prepotoval je vso Evropo iu Turčijo. Leta 1770 je postal član nemškega viteškega reda, 1801 deželni kom-t u r zu Avstrijo istegu reda in 1808 državni in konferenčni minister. Wurzbach 60 (1891), str. 160—162. 5 Josef Dobrovsky, rojen 1755 v Gvarmatu, umrl 1829 v Brnu. Študiral je bogoslovje iu vzhodne jezike. Leta 1786 je postal cenzor v Pragi, bil rektor seme- nišča do 1789, ko je bilo ukinjeno. Do smrti je živel kot upokojenec samo znanosti. Bil je osrednja osebnost češke in slovanske znanosti svoje dobe. ELZ 2, str. 554. 0 F.Kidrič, ZK 1809—1810, Pismo Kopitarja Zoisu z Dunaja 5. decembru 1809, str. 121 122. pismo narekuje in ga samo podpiše, pisma le ni bilo. Mogoče je hotel Zois naučiti Kopitarja potrpljenja, ali pa res ni mogel, ali pa se mu ni zdela priložnost primerna. Kopitar je bil tako nestrpen zlasti zato, ker se je bal, da bi mu izpraznjeno mesto skriptorja prevzel abbé Paul Strattmann. ki je bil že v službi dvorne knjižnice od 1789 do julija 1808. ko so ga upokojili.8 Ta je imel med odločujočimi dosti dobrih prijateljev, ki so mu hoteli pomagati ponovno v službo. Na Dunaju je bil sicer tudi baron Erberg. ki je veljal za Kopitarjevega pokrovitelja, toda tudi ta ni hotel ničesar narediti brez Zoisove odobritve. Kopitarjeve težave je povečalo še dejstvo, ko je zvedel, da je Zinzendorf slabo razpoložen" zaradi lastnih težav. To zares ni bilo nič čudnega. Poleg službe kot državni in konferenčni minister je bil kot član nemškega viteškega reda tudi deželni komtur. S tem je imel dolžnosti skrbeti za člane reda in posestva, ki jih je imel red po vsej Avstriji. Posestva so uživali posamezni vitezi, ki so se imenovali komturji. Tako so bile v Iliriji, ki je po schönbrunnski pogodbi z dne 14. oktobra 1809 pripadla pod francosko državo, tri komende Metlika, Črnomelj in Ljubljana. Prvi dve je užival grof Alojz Harrach. generalni major v dvorni službi in pribočnik redovnega velikega mojstra, nadvojvode Antona, tretjo pa grof Auersperg.10 Kljub temu, da ta dva gospoda nista živela v skromnih razmerah, je vendar skušal njun predstojnik Zinzendorf rešiti zanju in za red, kar bi se rešiti dalo. Redovna posestva so bila z mirovno pogodbo avtomatično zaplenjena. Razvil je obširno dopisovanje z avstrijskim pooblaščencem pri sklepanju mirovne pogodbe princem Johannom Liechtensteinskim. z avstrijskim poslanikom na francoskem dvoru princem Karlom Schwarzenbergom, avstrijskim zunanjim ministrom grofom Metternichom in tudi z baronom Žigo Zoisom. Skušal je z njihovim posredovanjem vnesti v mirovno pogodbo določilo, ki bi bilo ugodno za komturje in za red. Predlagal je štiri rešitve: t. pustiti avstrijski baliviji" lastništvo komend Ljubljana iu Metlika12 v prejšnji avstrijski deželi Kranjski; 2. pustiti komendi v sedanji lasti z upanjem na nasledstvo komturjem glede na njihovo starost:13 3. zagotoviti obema sedanjima komturjemu letno pokojnino, ki bi bila določena na povprečju petletnih dohodkov. Pokojnina bi potem prehajala na druge komturje, ki jima bodo sledili v uživanju komende: 4. dobiti dovoljenje za prodajo vseh posestev in pravic komend.14 8 Mosel, Geschichte d. k. k. Hofbibliothek zu Wien, Wien 1805, str. 181. 197. 218. 220. " F. Kidrič. ZK 1809—1810. pismo Kopitarja Zoisu z dne 25. aprila INK), str. 155. 10 DOZA (Deutschordens Zentral Archiv na Dunaju) O 278/1 z dne 2. (ločeni bru 1810. 11 Balivija — redovna pokrajina. 12 Metliška komendu jo bila združena z črnomaljsko. 13 Redovni vite/., ki jo dobil v uživanje koinendo, ni postal njen lastnik, temveč jo jo moral samo upravljati in skrbeti za njen napredek. Dohodke, ki jih jo prinašala, je lahko porabil. Kor so bilo komende različno premožne, so dajali manj premožne najmlajšim vitezom. Ko so jo izpraznila premoženjska komendu. največkrat s smrtjo njenega uživalcu, so so vsi komturji. ki so bili na slabših konicndah. pomaknili na prvo boljšo. Najslabšo pa jo spet dobil najmlajši vitez. 14 DOZA ö 278/1 Pismo Ziiizendorfa Metternich!! z dne 17. marca 1810. Spomladi 1810 je prišel v Ljubljano pripravljat teren za bodoča pogajanja bivši metliški komtur grof Harrach. ki ga je maršal Marmont prijazno sprejel in mu celo dovolil, da je smel prepotovati deželo.15 Poleg tega ga je Zinzendorf napotil k svojemu staremu prijatelju že od leta 177116 baronu Zoisu, da bi pri njem dobil natančne podatke in mu izročil njegovo pismo. Zois je bil gotovo vesel obiska z one strani meje, saj Francozov ni trpel, ker so uničevali gospodarstvo. Obširno je obvestil Harracha o dogodkih na Kranjskem in zagotovil svojo pomoč pri Zinzendorfovih stremljenjih. Hkrati je izrabil priložnost, da bi se mu lahko Zinzendorf oddolžil za pomoč in napisal priporočilno pismo za Kopitarja, ki veje iz njega iskrena ljubezen do učenca in hkrati ponos, da je Kopitarjeva izobrazba pravzaprav njegovo delo.17 Pismo je pisano v francoščini z lepo in čitljivo Zoisovo pisavo. Sestavljeno je popolnoma po Kopitarjevi želji v zvezi s pogovorom, ki ga je imel z Zinzendorfom. Monsigneur J'ai reçu avec le plus vif transport de joye la lettre, que Votre Exellence a eu la bonté de m'addresser à l'occasion du vojage de Monsieur le Commandeur & General Comte de Harrach. Ma sensibilité extreme pour cette marque precieuse de la bienveillance, dont Votre Exellence continu à me daigner, est encore exaltée par la circonstances de la fatale époque, à la quelle j'ai survecû, mais qui m'a valu sept mois de maladie, et de chagrins inexprimables. Ce sont les premières lingues, que je trace, d'une main estropiée, & réconvalescentes dèpuis peu de jours. Monsieur le Comte de Harrach a été accuillé avec beaucoup de distinction par les Authoritès françaises, et le résultat de sa mission m'a parti même supérieur ù tout ce qu'on avoit motif de s'attendre. D'après l'initiation, qui a eu lieu, un Avocat de nia connaissance, mon commis Jerman d'Egg & moi même, serons toujours prompts à agir d'après les Ordres, que Mr. le Comte de Harrach nous va laisser, et d'après Ceux, qu'il plaira à V. E. de nous faire parvenir à la suite. Votre Exellence va recevoir un rapport vocal, et bien exact, de l'état de Trieste & de Laibach, par qui a tout saisè d'un Coup d'Oeil penetrant, et confronté avec le passé, dont il avoit également la plus parfaite Conneissance. Le comerce de transit, le petit commerce actif de la Carniolc pour la Consomption du port franc, la fabrication des toiles, et dela Clouterie, déchus des 2/3. Le papier proscrit, le billon rentrant de l'Italie à sa place, et menaçant d'encherir toute pièce de monnoye fine, qui puisse paroitre. Les prix des vivres, des Draps, et du Cuire, excedants. et le bétail manquant absolument. Voilà le tableau de ma pauvre patrie; bientôt l'abolition du Sisteme, dit féodal, va frapper un Coup également mortel pour les Seigneurs, et pour les paysans: je suis très curieux de voir, quelle modification puisse être imaginée, pour mettre à condition égale 15 DOZA () 278/1 Pismo Zinzendorfa Liechtenstein!! z dne 2. marca 1811. 1,1 IK)ZA O 278/1 Pismo Zinzendorfa Liechtenstein!! z dne 22. marca 1811. 17 DOZA O 278/1 Pismo Zoisa Zinzendorfu z dne 14. aprila 1810. Pisma sein našel v ovitku, ki ima naslov: Akten betreffend der Verlust der Ordenskom-inende Laibach. Mottling mul Tschernembl. „ kfnJuci J ni rtÇcP Aj (&■■ h'nti- it- m ' ril'ürejjlf' Ce' [fycCAdi'itn/ ЙЛ^Л)(с й. -dfttlAcUf /с _ yntclQi> га tÂ- . Ућг^ i/ruS/t/z/t >yUUf /Zttts >>«д■rcjuA.flrtcLuJ" it it, > fanviffuMti, "btoif-fotrt- &tûtnus ЛяЙАю л'пи, tl-up--htt'f jft't*u*H *цяА/гг>jHt'/jtJ éirtitnffemcy % /л'jfa/л/ы«'<*<* yMoft* J/'ал. Јн/i'tcû, r>, mi] Ьш In У /и ynfû Sytt- tnfij fyltJà 9tt,y r/rdfUaysiy â >•tfri'r^l'(UtJtt Ч&' Лј>Ufjptufbcijliff . ttt. u/Wj ИН аелглЛ Л ггл (fr >/ tnin/Çfnim'J U f>i*i4i ifu), S/rOnt p тЈ»1рђ~ t 'оуг'г'Э 'rt/7/rJ/ oiïrr/ , У"' Л^о t{ Ci)r>îtï*ïli /tarrA'Jo litij Y&sfc'^ct-'j 2 'A^ivy Cti^KJj у/ц*î/,Jt6ti/À. tyfftH, Gulltnuj va 'rfiti'jif иппуу)Ј,/т.-4'е// r/ A'at. ч^у^, t/ï/ JS/n'.ft' K hcP&iibJi , рлт A 'im Ct>yi J 'U> itt'ct' It-KcUlt , '"ïi'XÎ/AVtlt <л У^.)JvarßJn i hut Vi ••.Vmw n/), ijS ^UjGbiionytä*'. >.,/-.:?.. r--., < >„ iS. Su, 1-_ , Q\iJ4»>T fa ' * Г / - y r . - ....../ ■ ' ' V ..... Й«' / tytelt/ , «/"'Л tîitÇ&uTZif >, Oe «V-^j- > f'Jfir'i'r'i 6 Ai'fitm' Jtd/FitntVr- {'Wnf/i; a'Sayy/atrJ, пя>*уибй£ „ tuwtfi?-, Ул/г! 'i 'i-utùau '^опл ysau^rO^SAity /><'o ^HtJifttrKU, /y'-Mr fatfl/Ztrn, I — Ду (fjufiuStü*/ / ät'CeufJ (Ajpbp&ts.l'S J*. Au(f itrrbùy b/yte&ù' /'y'jf>vj.f' ! *> i' <5l- thw,J ÇoJr*/ б Г"' h' ^У * JicJ t'Ufrt' Uttel") bi tuj i( a.lu/of,' "un Pc > pHVtUtH', i-jeu/tni'mp, cjit''^"Луида1 č-uOt to. Јууеу,'»»?* // üittruüten jvifiliyut j <Јм'1.1*п7 !) ' tvvt'utfj , itHi/ Ai4,#nte/ «»a ' Uw'vth/ib'yti<<ï~~t<. pbijj yOi-rt'ttO a« (^сл-frt^t.b&^r* fj . Jh&H^RblS/U rtnmît, Çfu-vtyr'tup, ПЛпо i/yTrf&frJ ' / 'tneuJj< и< CiWjft*;, о; • «1 / ' ftyittt}-, r Ру tSt'J'j Л "(/ } Y^ ''J'* ' vujflr' л VaJt* ibfji'irè, c„ eyJ'êu,, 9 'afyt&L&r / ai£.r/ "iiJ-ïl/MCtïfï t'it-» frež/ /A<,,'rju.J? .' ■{'tin-Qcif/uuo,y<< Сини.)cSyfjvtcnt //.' Jc/airy^ ~r/étyôa^b^tyh!' lÜ4>ûtlfi ù wtyr/Hf /> tfcrt,-J^pjilàt Oit^tm- ž Г 'trf tou , r\U ' t Ъ/''ft Oy?,,у y,./cjUL{ ?/!r, Ь у t. tie Laibach. Le Mureshai Marinoiit, Gouverneur, aime et prolege les Sciences; inuis je ne crois pas, que l'ancien fond des études de la Carniole puisse suffir à ce vaste dessein, auquel bien d'obstacles s'opposeront d'aileurs de lu part du désaccord des languages, et même des dialectes Slaviques! Votre Exellence, qui aime et protege également les Sciences, et les Arts, a daigné admettre ù Sa presence mon élevé Kopitar, uutheur d'une grammaire curniolienne; c'est une grace particulière, qu'Elle a accordé à moimeme, et dont °f< Л4. ?«»/ I. men,. il»y>/ Ljihffccfon -kttyutfAbi? t. t.>Av4*fS%b-jtu»*. 0-; W Vsfavr' њулЈ&ГЈ'<*« V 'âfafbifJ&nlaejt IMt&Mi^V^' fy/ttjf, !I r.-fxritsa-'ilaf i ttfipwx"iS/ur f Jt/ , it' Jf/tr, С^ЈзЦјМу, ^ {'t/y^H уй rfyu'juj), у'. ^./ьу/й, i/' ieS^CfUt-/ -ti flennen. $ GfrrtS; >»'- - Qt/tutt yrt icJji> Çj/'fint er иу, ЈгаЉу/ЛггЛ- ^Ънр-Н-Ои&яА«* lia. Sfc* {>:r.', QlXjt 'J <Я.гз. ' yny'frjii?. od bfu'vtt л«.' /' «У l/tvo Jt. tirö-1 , 'Guy {ц U/Q' 11 hj / l/c^ty/c, i^ilLcnu.. n- ivvV <4/ /turnej*____ 9г*»йяг inffnutf-**» Л"ЛЬ,5>л -гХјпн&ЈЈ / "4/ уи'К/ftH'uf txtyjcy CjrMuJy V <2i Vc r+iuittytjm» fa bfrtù./, frïiSif/U йл'и "6/ ^ ^c^f-w-.»,^ a.' hjCjV rhryCh/iK^. A^/X^v,ihilf'-ni rrJy>ttS~ yflJlu krOnUtt Q <'l moderne: mes ( ollections sluviqucs lui ont fuit prendre un goût décidé dans ce genre pour le dialecte de lu patrie, et pour ceux qui l'avoisinent; je l'ai fuit pusser ù Vienne pour l'étude du droit, Л de l'histoire, et pour lui procurer duns le même temps l'oceusion de puiser duns les trésors des hiblioteques de lu Capitule pour tout ce «i ii i à rapport ù l'histoire des Slaves, et à tous leurs dialectes en (.citerai. Je suis persuudè, que 1*11 utiru le bonheur d'obtenir lu place tant untilogiie ù m's desseins, qu'à 4<'s talents, il ne tardera pus ù se faire uppercevoir Vn sur les traces des Penzel,18 des Durich,19 ties Alter,20 des Zlobitzky,21 que l'Autriche a perdu de suite; je l'espère d'autant plus, que l'unique Slaviste classique, qui nous reste, L'Abbé Dubrowsky® de Prague, le honnore dès à present de sa correspondance. et de son assistance amicale. Veuilles pardonner. Monseigneur, la longeur de cette information minutieuse, qui non obstant l'air de partialité, qu'elle porte eu faveur de mon èleve, ose cependant pretendre tant soit peu à un interet general, c'est à dire a celui du Slavisme dans toutte son étendus actuelle, et prochaine, attendu que d'après touttes les Appareances, portees par la voix publique, l'empire Autrichien va être enrichè de beaucoup de peuplades slaviques, au levant et au midi, dont l'histoire et les dialectes, ainsi que l'instruction individuelle: engageront les soins bienfaisants du Gouvernement, et appelleront des hommes versés dans ce genre pour le service, dont il sera question. Le nouvel astre, qui s'est élevé de notre horizon, fait rènaitre tous les Germes de l'esperance, et de la confiance publique. Puisse Votre Exellence en voir tous les heureux effets parfaitement accomplès — et puissent mes derniers instants en attendant être agrées, et honnoris des Ordres de Votre Exellence, tel qu'ils seront toujours consacrés à sa disposition, et à la plus vive reminiscence des bontés infinies, dont Elle n'a cesse de me combler dèpuis mon existence — Ce sont les sentiments avec les quels je me rèccomande à la Continuation de ses bonnes graces, étant avec le plus profond respect Monseigneur Votre très humble très obéissant Serviteur Sig. Zois m. p. Laibach. 14. Avril 1810. Gospod Z velikim veseljem sem prejel pismo, ki mi ga je Vaša prevzvišenost izvolila nasloviti ob priložnosti potovanja gospoda komandanta in generala grofa Harraeha. Moji izredni občutki za ta dragoceni znak naklonjenosti, s katerim blagovoli Vaša prevzvišenost nadaljevati, so stopnjevani z okoliščinami nesrečnega časa, v katerem moram živeti, saj sem bil bolan sedem mesecev in imel neizrekljive bolečine. To so prve vrstice, ki jih pišem z otrplo roko, ker sem na poti ozdravljenja šele nekaj dni. 14 Abraham Jakob Penzel, rojen 174') v Törten pri 'Dessaui, umrl 1814 v Jeni. Eilolog. Po 20-letnem preseljevanju iz poklica v poklic, iz kraja v krai je prišel leta 1793 v Ljubljano, kjer je do 1798 poučeval vse predmete v poeziji. Obvladal je celo vrsto jezikov in bil naklonjen Slovanom. J.GIonar, SBL I, str. 300—303. 19 Vaclav Fortunat Durych, rojen 1738, umrl 1802, češki slavist. 20 Franc Karl Alter, bivši jezuit, ugleden književnik in skriptor v dunajski dvorni knjižnici. Zanimal se je tudi za slovanske tekste. Leta 1803 je napisal nekrolog o. Marku Pohlinu. Umrl na Dunaju 1804. F. Kidrič. Zgod. slov. slovstva. Ljubljana 1929—1939, glej osebno kazalo. 21 Josef Val. Zlobickv. profesor češčine na dunajski univerzi, cenzor za slovanske tiske iu lastnik velike slavistične knjižnice. Umrl leta 1810. Gospod grof Harrach je odlično začel svoje delovanje pri francoskih oblasteh in uspeh njegovega poslanstva se mi zdi večji, karkoli je bilo moč pričakovati. Po uvodu, ki ga je začel, smo neki moj poznani odvetnik, moj pisar Jerman d'Egg in jaz vedno pripravljeni delati po naročilih, ki jih nam bo pustil gospod grof Harrach in onih. ki jih bo izvolila naknadno poslati Vaša prevzvišenost. Vaša prevzvišenost bo dobila popolnoma natančno ustno sporočilo o stanju Trsta in Ljubljane, ki je ni moč dobiti na prvi pogled, temveč se dobi najboljše spoznanje šele v primerjavi s prejšnjim. Tranzitna trgovina, mala aktivna trgovina Kranjske za izkoriščanje svobodnega pristanišča, platnarstvo in žebljarstvo je padlo za 2/3: papirni denar so odpravili, bakren denar se vrača iz Italije nazaj in preti podražiti boljše novce, ki bodo na razpolago, cene živil, sukna, usnja so visoke, živine pa ni nič; poglejte sliko ntoje uboge domovine, skorajšna odprava sistema, ki se mu reče fevdalni, bo zadala smrtni udarec enako gospodi in kmetom. Zelo sem radoveden videti, na kakšen način bodo izenačili nesvobodne pre-užitkarje in one, ki so si pridobili posest po določbi, ki se imenuje Kaufrecht! Tajnik gospoda glavnega intcndanta grofa Dauchya, ki stanuje pri meni, tega še ni dojel, pa je še istega dne izjavil članom začasne vlade, da bi bilo treba odstraniti »tistega, ki je predlagal razbremenjenje kmetov . Neki glavni nadzornik javne prosvete. ki je prišel, je nam sporočil ustanovitev vseučilišča za vse ilirske dežele v središču Ljubljani. Guverner maršal Marmont ljubi in podpira znanosti, toda ne verjamem, da bi dosedanje kranjske šole zadostovale za ta velikanski podvig, proti kateremu je dosti ovir. zlasti različnost jezikov in zlasti slovanskih narečij! Vaša prevzvišenost, ki enako ljubi in podpira znanosti in umetnosti, je izvolila sprejeti mojega učenca Kopitarja, pisatelja kranjske slovnice, kar je posebna milost, ki ste jo izvolili narediti, za kar želim že več mesecev izraziti svojo najglobljo zahvalo. Istočasno si upam prositi za najuspešnejšo podporo Vaše prevzvišenosti v korist mladega človeka, ki želi dobiti izpraznjeno mesto pisarja (:skriptorja:) v cesarski knjižnici. Ker je živel osem let pred mojimi očmi. morem zagotoviti o njegovi popolni nravnosti in nenehni marljivosti v slovstvu, pri modroslovnih naukih, celo v prirodopisu in k temu pri starih in modernih jezikih. Mojc slovanske zbirke so mu dale določen okus glede domačega in sosednjih narečij. Poslal sem ga na Dunaj študirat pravo in zgodovino, da bi m 11 istočasno nudil priložnost za črpanje v zakladnicah knjižnic glavnega mesta o vsem, kar zadeva zgodovino Slovanov in na splošno o vseh njihovih narečjih. Prepričan sem, če bo milostno dobil mesto, ki popolnoma odgovarja njegovim željam in njegovim talentom, no bo mudil, da ga ne bi zapazili po sledeh Pcnzla. Duricha, Altra. Zlobitzkega. ki jih je Avstrija izgubila drugega za drugim. Zato upam še bolj. ker ga edini klasični slavist, ki nam je ostal, abbé Dubrovsky v Pragi, sedaj časti z dopisovanjem in s prijateljsko pomočjo. Izvolite oprostiti, gospod, dolžini teli podrobnih obvestil, ki pa nimajo niti trohice pristranosti v korist mojemu učencu, temveč za slavistiko v vsej njeni prostranosti in bodočnosti, ker bo predvidoma po vseh pričakovanjih, pač po ljudskem mnenju, avstrijsko cesarstvo obogateno z mnogimi slovanskimi ljudstvi na vzhodu in jugu, katerih zgodovina in narečja, kakor tudi neposredna izobrazba, zaposlila dobre namene vlade in klicala ljudi, ki so kos tej zvrsti dela, o katerem je govor. Nova zvezda, ki je vstala z našega obzorja, bo prerodila vse kali upanja in javnega zaupanja! Ali more Vaša prevzvišenost — videč vse vesele vtise popolnoma izvršene — sprejeti mojo zadnjo prošnjo, ker sem upošteval odloke Vaše prevzvišenosti, tako kot sem bil doslej vedno na razpolago v živem spominu na neskončne dobrote, s katerimi me je obsipala vse moje življenje. To so misli, s katerimi se priporočam še za nadaljne milosti, ostajajoč v najglobljem spoštovanju gospod Vaš najponižnejši najpokornejši služabnik Sig. Zois 1. r. Ljubljana, 14. aprila 1810. Kopitar je moral nato potrpeti še nekaj mesecev, da se mu je izpolnila srčna želja. Dne 7. septembra 1810 je postal cenzor za slovanske in novogrške knjige. 10. decembra 1810 pa je dobil službo kot skriptor v dunajski dvorni knjižnici.22 Zois je ostal Zinzendorfu še nadalje zvest dopisnik. Ohranjen imamo izvleček iz pisma, ki ga je pisal 4.marca 1811 Zinzendorfu.Ta ga je prepisal v pismu, naslovljenem na princa Liechtensteinskega ali Schvvarzenberga z dne 22. marca 1811. kjer ga predstavi kot zemljiškega posestnika, lastnika železnih rudnikov, fužin in tovarn na Gorenjskem, ki je že dolgo bolan in je izboljšal izkoriščanje rudnikov in izdelovanje platna v svojih tovarnah. Med drugim je izdelal tudi način taljenja jekla, ki je enako angleškemu. Je suis bien facte, de auvoir ponir de nouvelles favorables a donner a V. E. au sujet dont indemnités dûer aux anciens Commandeurs de l'Ordre teutonique a Lai-bacli et a Mottling en Carniole. Depuis le séjour que fit ici l'année passée Mr le Compte Louis d'Harrach. ancien Commandeur de Mottling, et depuis le premier raport de son chargé d'affaire, le Sr- Webers, la négociation un' a point eu de suite V. E. veuille etre assurée que ce n'est pur la faute au Commisaire, et d'aucun des anciens bons serviteurs de l'Ordre, mais uniquement l'effet de la stagnation generale de toutes les affaires de liquid et vivre quelconque. Le gouvernement ne s'est occupé jusqu'apresser que du recouvrement ses arriéres, de la perception des impots courants et de l'introduction de nouvelles charges. V. E. peut infinement contribuer au soulagement general, en a l'avantage de l'ordre teutonique en particulier, en sollicitant par l'organe de Mr l'Ambassadeur a Paris des liquidations ses des indemnités qui sont s un interet réciproque en analogues aux vues amicales en généreuses, que tous le monde s'attend a voir consolidées pour toujours par l'eveuneur heureux, dont vous attendus la nouvelle avec la plus vive impatience.23 Plusieurs événement semblent promettre son influence fauorable. L'arrêté du séquestre des propriétés Autrichiennes a été raporté. L'organisation definitive de l'Illyrie est suspendue. l'empereur Napoléon, dit-ont a subordonné le budget de 1811. au Ministère de Paris, le Comte Dauehy est a lu tête d'une Commision établie pour lu liquidation de 1810. en de l'aniéré. Le Maréchal. Duc de liuguse est parti d ici'pour y ussister.24 22 E. Kerne, SBL I, str. 501. 23 Zois misli nu poroko Napoleona z avstrijsko cesarično. 21 DOZA O 278/1 Pismo Zinzendorfu princu Liechlensteinskemu ali Schwarzenbergs Pismo je nusl n ljeno sumo »Moti Prince . Oba slu bila princa. Koncept je pisan z izredno drobno Zinzendorfovo pisavo. Prepis Zoisovega pisma je slab, predvsem francoščina glede naglasov. Če primerjamo izvirno Zoisovo pismo in Zinzendorfov izvleček, postane trditev jasna, da je Zinzendorf izmaličil Zoisov tekst. Vesel sem, da moreni Vaši prevzvišenosti sporočiti ugodne novice glede dolžne odškodnine bivšima komturjema nemškega reda v Ljubljani in Metliki na Kranjskem. Od časa bivanja v preteklem letu gospoda grofa Alojzija llar-racha, bivšega metliškega komturja, in od časa prvega sporočila njegovega pooblaščenca gospoda Webersa se zadeva ni premaknila z mrtve točke, kar pa ni samo krivda pooblaščenca ali koga izmed nekdanjih dobrih redovnih uslužbencev, temveč izključno splošni zastoj vsega tekočega in živega. Vlada se bavi samo z izterjevanjem zaostalih dohodkov, z vnovčevanjem tekočih davkov in uvajanjem novih bremen. Vaša prevzvišenost bi mogla neskončno prispevati k splošnemu olajšanju, posebno glede koristi nemškega reda, če bi sodelovala z organi gospoda veleposlanika v Parizu glede likvidacije medsebojnih odškodnin, kar se vrši prijateljsko in velikodušno, ker so vsi v veselem pričakovanju, da se bo vse za vselej uredilo, kakor vi čakate z vso nestrpnostjo na novice. Več dogodkov napoveduje boljše čase. Objavljena je odprava sekvestra nad avstrijskim premoženjem. Dokončna organizacija Ilirije je začasno ustavljena. Cesar Napoleon je, kot pravijo, podredil proračun za leto 1811 pariškemu ministrstvu. Grof Dauchv na-čeljuje ustanovljeni komisiji za likvidacijo zaostankov iz leta 1810. Semkaj je prispel maršal, dubrovniški vojvoda, da bi mu pomagal. Tako se končajo zapiski barona Žige Zoisa, ki jih je Fr. Kidrič25 domneval in se nahajajo na Dunaju. Luclovik Modest Golia 25 F.Kidrič, ZK 1809—1810, str. 153. ig m ниинм CONTENTS ARTICLES Tine Logar, Dialectologie Studies XII. Speech in the Village Kostanje above the Vrbsko Lake ..................1 XIII. Vocalism of the Moravško Speech ..........................................................20 Dušan Pirjeoec, The Question Concerning Murn's Lyrical Poetry ..................28 Jože Toporišič, The Perception of Tonemes in Slovene Language ..................64 Fran Petrè, The First Slovene Poetics ........................................................................109 Jakob Rigler, Some Notes to the Survey of the Basic Developmental Stages in Slovene Vocalism ................................................................................................129 Emil Stampar, The Masque of the Legend in Cesarec's Short Stories ............153 Marja Boršnik, Tavcar's Bogomila ..............................................................................174 Jakob Rigler, The Accentuation of the Suffix -ost ..............................................218 France Bernik, Levstik's Redaction of Jenko's "Pesmi" ("Poems'') ................230 Jože Toporišič, Word Order in Slovene Literary Language ..............................251 REVIEWS — NOTES — REPORTS - LITERARY SOURCES ......................275 SLAVISTIČNA REVIJA Issued by Slavistično društvo Slovenije Editorial Board FRANCE BERNIK, MARJA BORŠNIK (literary sciences), FRANC JAKOPIN, TINE LOGAR (linguistics), BORIS PATERNU, DUŠAN PIRJEVEC, JOZE TOPORIŠIČ All contributions should be addressed to the editor: TINE LOGAR Ljubljana, Aškerčeva 12 (Filozofska fakulteta), YUGOSLAVIA Subscription and distribution: Založba Obzorja, Maribor, Partizanska 5, Yugoslavia Printed by "CP Delo", Ljubljana, at their Triglavska tiskarna establishment