Besedila skladb
na
koncertu „Ljubljanskega Zvona“
11. oktobra 1920.
°o°
Pesem o beli hišici.
Cvetko Golar. — Emil Adamič.
Bela hišica na samem,	Ali	sam oj, božji dolgčas
bela breza poleg nje,	koj	nevestko bi si zbral,
tam lepo se domovalo	belo	roko, črnooko
in ljubilo bi srce.	noč	in dan bi svatoval.
In kot ptiček v svojem gnezdu gledal bi na lepi svet, in poljubljal in poslušal rajsko ptičko tristo let. —
Res, oženil bi se.
Aleksandrov Murn. — Emil Adamič.
Res, oženil bi se,	Res, zaljubil bi se,
pa me svatov je sram,	pa me ljubice sram,
bi povešal med njimi glavo,	bi povedal ji pretežko,
pa zato se skesam.	kako da rad jo imam.
Res, zato naj živim, kakor ptič pod goro, dobra volja pa ženka do smrti mi bol
Svetla noč.
Paul Verlaine. — Vladimir Levstik. — Anton Lajovic.
Glej, mesečine poljub medli,	Ribnjak strmi in vrba leskeče,
šepet šušti v vrheh,	obraz boječe ji v njem drhti,
šum gine, v mir tone listje, gaj molči:	in v solzah se drevje sklanja,
predraga, predraga .ti!	ljubezen sanja.
Brezskrbnost sije iz vseh daljav in iz nižav koprena vije bleda se do višnjih cest,
o	sen do zvezd.
Spleen.
Paul Verlaine. — Vladimir Levstik. — Anton Lajovic.
Nekdaj je krvavela roža,
kot črn bršljan je mrak temnel.
Ah, zdaj ko draga tiho boža, strup mojih muk je oživel.
Preveč sijala je nekdaj višava, morje zeleno in sladki dih modrin.
In zdaj nad dušo strah mi plava:
Ti, ti pustiš me tudi Ti!
Teži me drevja lesketanje, blesk listov polni me z boljo, v bolest so mi ravni brezkrajne, le Tebe ljubim še samo.. —
= • ' Razdvojenost.
Paul Verlaine. — Vladimir Levstik. — Anton Lajovic.
Moja duša žaluje neutešljiva, bolestni njene je ženska kriva.
Karkoli storim utehe ni, čeprav več srce ne služi nji, čeprav moje duše in moje želje pot, kam, o kam od te ženske pelje.
Srce občutljivo zdrhtevi vroče, vprašuje dušo, mar je mogoče?
Al mora biti razpotje cest uporno tak in tak zgolj bolest ?
In duša srcu tako odgovarja:
Mar sama vem kaj to žalost vstvarja, da blizu se čutiš in vendar, o kje, odtrgan trpiš, ko gori srce. —
= • Poj, petelin, zoro mi naznanil
Iz bosanskega perivoja. Cvetko Golar. — Emil Adamič.
Poj, petelin, zoro mi naznani!
K meni jezdi s solncem moj predragi.
Pravijo o njem, da je hajduk, v črni gori plazi se po skalah,	*
zre za plenom z volčjimi očmi.
Da, razbojnik si, hajduk moj dragi!
S črnimi si me očmi urekel, v robstvo sladko zakoval, zaklel me
Nimfam
T. Köstlin. — M. Milojevič.
Kroz prvi mrak je nimfin poj zazvonio nad bistrom vodom ti’o. Kraj bistre vode momak mlad Božanski glas je slušao njen.
I vjetar je čarli’o.
I pao je mrak i večnim snom je zaspao momak lepši nego i kad I zvona kad zazvoniše Pun bola ču se nimfin poj
I	nikad više nikad.
Japan.
Ohotomo Nakamohi. — M. Milojevič.
O krasna zemljo Jamata s bregova si tako slavna, al gorostasnome kagujami nikde nema ravna . . .
Pod vrhom tvojim
planina mila
rajski sanjam san,
dok iz doline beo magleo
se diže pram;
gasne dan.
Pučinom negde galeb kriče, večernjača dok nadamnom sja, o znaj Jamato zemljo mila, da niko tebe ne voli kao ja.
Karanfile lane moje.
Hrv. narod, iz Mostara. — F. Lhotka.
Karanfile! lane moje kara li te majka?
Nit me kara lane moje nit mi prigovara.
Več me šalje lane moje na Dunao na vodu.
Kisa pada.
Hrv. narod, iz Vratišine. — F. Lhotka.
Kiša pada, trava raste gora zelena.
Na toj gori jedno drvo tanko visoko.
Pod njim sedi mojß draga a ja polak nje.
Kaj ve misli?
Petruška. — Josip Pavčič.
Kaj ve misli, misli črne,	In v naročju spet ležala
ste zašle sem v tožno stran?	bo mi sladka ljubica.
Kmalu solnce mrak razgrne,	bo v laseh ji lesketala
vseokrog bo beli dan.	sveža rosa jutranja.
Zenjica.
Ferdo Kozak. — Janko Ravnik.
Žela je, žela mlada ženjica,	„Šel moj preljubi za srečo,
pela je v polje zlato,	v lepi široki je svet,
pela je pesem o svojem	preljubem,	našel je srečo, zato se ne	vrne,
ki ga nazaj več ne bo:	vzel ga široki je svet."
„Žela bi, žela, pa bilke ne vidim, solze oči mi slepe". —
Ah, kak si žarka mlada ljubezen, hitro ranljivo je mlado srce! —
Kisa.
Dragutin M. Domjanič.	— Anton Lajovic.
Kiša pada, kišica	Skoda je pohabiti
travnike primače	suzom lice belo,
duša moja dušica	škoda ne pozabiti,
tak se stiha plače.	kaj ni [biti smelo.
Kaj si rubček zgubila?	Kiša stala, kišica,
Dam ti ja još jeden,	ruže sunce greje,
kaj si dečka ljubila,	duša mi se dušica
koji ni te vreden?	vse čez sunce smeje.
^ledved z	medom.
Oton Župančič: Ciciban.	— Anton Lajovic.
Skoči brate, na medveda!	Pa zakaj ?
Pa zakaj ?	Jug je prepoditi noče.
Vkradel nam je lonec meda.	Pa zakaj ?
Pa zakaj?	Ko pa ni še božja volja!
Lačni so mu medvediči.	Bratec, aj!
Pa zakaj ?	Božja volja je najbolja.
Prazni so še vsi grmiči.	Naj le Jug na Burjo mahne
Pa zakaj ?	in pomlad na zemljo dahne,
Saj ne upajo si cvesti.	cvet in sad rode grmiči
Pa zakaj ?	najedo se medvediči.
Sneg bi vtegnil jih zamesti.	takrat skočim za medvedom,
Pa zakaj ?	pa mu vzamem lonec z medom!
Burja se čez plan hohoče.	
Zvezna tiskarna v Ljubljani-