KRALJEVINA JUGOSLAVIJA
UPRAVA ZA ZAŠTITU
Razred 48 (3)
INDUSTRISKE SVOJINE
Izdan 1. Decembra 1930.
PATENTNI SPIS ŠT. 7532
Dr. Ignaz Kreidl, tvorničar, Wien, Avstrija.
Postopek za motnenje emajlov in stekel.
Prijava z dne 24. septembra 1928.	Velja od 1. maja 1950.
Zahtevana prvenstvena pravica z dne 26. septembra 1927. (Avstrija).
Znana sredstva za belo motnenje za železne emajle, kot n. pr. cinkov oksid, učinkujejo v bistvu s fino mehanično porazdelitvijo v steklovom razstalu, ne da bi se v njem raztopila (primerjaj J. Grimwald „The-orie und Praxis der Bleh und Gussemail-industrie"). Ta znana snedstva za belo motnenje se dodajo povečini emajlni odn. ste-klovi vsadi pri mletju v mlinu in sicer se giblje dodatek sredstva za motneje v splošnem n. pr. pri cinovem oksidu in zirko-novem oksidu med 5—10% teže raztalje-nega amajla.
Predmet izuma temelji na ugotovitvi, da se morejo motnenja steklovih in emajlnih vsad povzročili s plini in parami, ki se razvijajo v steklovi odn. emajlni vsadi tekom procesa taljenja odn. žganja emajla, in to očitno vsled tvorjenja v emajlni vsadi fino porazdeljenih plinskih ali parnih mehurčkov, ki učinkujejo vsled loma odn. uklona svetlobe.
Tako motnenje se glasom izuma doseže s tem, da se kot sredstva za motnenje poznani oksidi n. pr. zirkonija, cina, titana, aluminija, antimona in pod. prevedejo v organsko spojino odn. v organski adsorb-cijski kompleks, v katerem je plinasti delež, in sicer oni delež, ki preide v raztalu emajlov vsled razkroja v plinsko obliko, tako velik, da zadošča že mala množina sredstva za motneje, da se razvije za motnenje potrebna množina plina, tako da se
nahaja trdni del po žganju emajla le v tako neznatnih množinah v emajlni vsadi, da za mehanično siotnenje ne more priti v poštev.
Glasom izuma se tedaj povzroči motnenje na nov način potom tvoritve plinskih mehurčkov, ki so fino porazdeljeni v emajlni vsadi, iz razkrojljivih snovi ob sočasni u-porabi kot motnilnih sredstev znanih, v emajlni vsadi nerazkrojljivih snovi, katere slednje pa se uporabijo le v tako neznatni množini, da same ne morejo povzročili ni-kakih porabnih motnenj in učinkujejo v bistvu kot nosilci odn. porazdeljevalci za plinske mehurčke.
Motnenja glasom izuma ne temelji torej — kakor znani postopki — na fini porazdelitvi sredstva za motnenje v sieklovem razstalu, temveč na motnenju vsled plinskih mehurjev, ki se pri taljenju steklove vsade ali pri talilni temperaturi odn. žgalni temperaturi steklove ali emajlove vsade razvijajo v pravilni množini iz onih snovi, pri čemer tvorijo ti plini glasom izuma sredstvo za motnenje.
Pri takih plinskih motnenjih pa torej ne gre kakor popreje za take množine sredstva za motnenje, da se vsled njih fine porazdelitve v steklovem odn. emajlovem razstalu — ne da bi se v njih raztopila — povzroči motnenje, temveč gre za množino plina, ki jo razvija novo sredstvo za motnenje v razstalu emajlne vsade.
Din. 5.
Take spojine odn. kompleksi, ki posedujejo velik puhten delež, motnijo torej že v množinah, ki leže daleč pod doslej običajnimi dodatki in sicer v vlomkih običajnih množin. Kajti motnenje temelji tu na tem, da se sredstvo za motnenje ne dodaja v večji množini, nego je v razstaiu potrebno, da se tvori za motnenje potrebna množina plina, pri čemer pa vsled dodane množine sredstva za motnenje ne more nastopiti tako močno razvijanje plina, da nastopi vsled plinskih mehurjev razru-šenje površme emajla.
Take organske kovinske spojine se morejo pridobiti po posebi znanih postopkih. Lahko pa tudi n. pr. zirkonov oksid ali zirkonov silikat razklenemo z alkaliji ali zemeljnimi alkaliji in to potom razklepa dobljeno koloidalno telo obdelujemo z organskimi spojinami kot kislinami in ga s tem prevedemo v spojine ali adsorbcijske komplekse v puhtnim ali pri žganju emajlov razkrojljivim odn. v plinasto obliko prehajajočim deležem.
Tako dobijeni produkti se smejo sušiti le pri zelo nizkih temperaturah, da se ne razruši oni del, ki povzroča plinsko motnenje.
Te organske spojine odn. kompleksi se glasom izuma uporabljajo v tako malih množinah, da anorganski delež ne more povzročiti mehaničnega motnenja.
Ako bi se tako sredstvo za motnenje dodalo emajlni vsadi v doslej običajni množini, bi nastopilo tako močno tvorjenje pen, da je sredstvo za motnenje neporab-no za povzročanje motnenja.
To učinkovanje je jasno, ker pride za plinsko motnenje v poštev le plinski volumen, čigar teža pa je neznatno mala.
Sposobnost za motnenje je tem manjša, čim manjša je toplotna množina, ki je potrebna za razkroj snovi v pline, nastajajoče v razstaiu, vsled česar niso vse te plin razvijajoče snovi sposobne kot sredstva za motnenje. Uporaba substanc, čijih temperatura razkroja leži pod talilno temperaturo emajla, pa je dosegljiva s tem, da izosta-
ne popolno izpuhtenje vsled zadrževanja potom emajlne vsade, pri hitrem naraščanju temperature v žgalni peči. Sposobnost teh snovi kot sredstvo za motnenje pa ni samo odvisna od preje omenjenih okoliščin. temveč je tudi funkcija hitrosti, s katero narašča temperatura tekom žganja emajla, in funkcija absolutne množine uporabljenega sredstva za motnenje, in je razen tega odvisna od propustnosti emajlne vsade napram plinskim mehurjem.
Patentni zahtevi:
1.	Postopek za motnenje stekel in emajlov, označen s tem, da se povzroči motnenje potom tvoritve v emajlni vsadi fino porazdeljenih plinskih mehurčkov iz razkroj-Ijivih snovi ob souporabi snovi, ki so znane kot sredstva za motnenje in ki v emajlni vsadi niso razkrojljive, kot na pr. spojine zirkona, cina, tiiana, aluminija, antimona in pod. katere slednje pa se uporabijo zgolj v tako neznatni množini, da same ne morejo povzročiti nikakih uporabnih motnenj.
2.	Postopek po zahtevu 1, označen s tem, da se uporabijo kot tvorilci plinskih mehurčkov spojine ali kompleksi kovin, ki motnijo, pri čemer te spojine posedujejo tako velik puhten delež, da v množinah, v katerih se te snovi pridodaje kot sredstva za motnenje, ostalina ne more povzročiti uporabnih motnenj.
3.	Postopek po zahtevu 1, označen s tem, da se vrši s koloidalnimi spojinami, ki po odcepljenju plina podajo ostalino v tako mali množini, da slednja ne more povzročiti mehaničnega motnenja.
4.	Postopek po zahtevu 1, označen s tem, da se dodaja sredstvo za motnenje v takih množinah, ki so daleč pod doslej običajnimi množinami in sicer v vlomkih teh množin.
5.	Postopek po zahtevu 1, označen s tem, da se izvede z organsko spojino posebno z maščokislo soljo motniino učin-kojučih kovin, ki poseduje velik puhten delež.