GRADILI SO NOVO
CERKEV SV. MARTINA
NA BLEDU
BOŽO BENEDIK
Ljubljanski škof in poznejši kardinal Missia
je leta 1996 poslal na Bled tedanjega
šentjakobskega kaplana Janeza Oblaka (1896 -
1933, na Bledu 1863 - 1933) iz Ljubljane z
nalogo, da na Bledu zgradi novo cerkev sv.
Martina. Janez Oblak se je že pri Šentjakobu
izkazal pri gradnji cerkvenega zvonika in
popravilu cerkve. Izhajal je iz kmečke
družine. Bil je vesten, neugnan delavec,
poslušen svojim nadrejenim. Cesar se je lotil,
je tudi uresničil. Pravijo, da ni bil "političen".
Zaradi svojih odlik je bil spoštovan tudi pri
tedanji gospodi.
Stara cerkev se je zdela res že neprimerna.
Stala je nižje, kot je bil nivo zemlje okoli nje
in vanjo se je šlo navzdol po stopnicah kakor
v kako klet.
Misel, daje z župno cerkvijo potrebno nekaj
ukreniti, ni bila nova. Že Simon Peharc, ki je
na Bledu župnikoval od 1848 do 1872, si je
zadal nalogo, da župnemu patronu postavi
novo cerkev. Ni uspel, kot tudi ne njegov
naslednik Anton Umek. Več uspeha je imel
župnik in dekan Jožef Razboršek. Leta 1885
je pri slavnem dunajskem arhitektu Frideriku
baronu Schmidtu, ki se je izkazal že z načrti
189
za dunajski rotovž, južni kolodvor in cerkev
sv. Elizabete, naročil načrte. Arhitekt Schmidt
je iz hotela Mallner in voženj po jezeru opazo-
val staro cerkev in si zamišljal novo. Izdelane
načrte je leta 1892, potem, ko jih je že odobril
Deželni zbor, pregledal in ocenil na prošnjo
Ernesta Windischgraetza in barona Schwegla
še kranjski deželni inženir Hrasky.
Razboršek je naročil še en načrt, pri
arhitektu Jebligerju iz Linza. Po njegovi
zamisli naj bi bila cerkev zidana v
romanskem slogu, močno členjena, s številni-
mi vrati, okni in stolpiči. Škofiji ta načrt ni
ugajal. Tudi Razborškov prijatelj župnik
Frančišek Avsec iz Brusnic, ki ga je
Razboršek prosil za mnenje, ga ni najbolje
ocenil. Zanimive so njegove pripombe v
pismu z dne 20. maja 1899. Menil je, da bi
bila cerkev, ki naj bi sprejela okrog tisoč ljudi,
prevelika, saj se bo število vernikov zaradi
ločitve ribljanske župnije zmanjšalo,
letoviščarji pa tudi ravno ne tišče v cerkev.
Cerkev, še enkrat večja od stare, se tudi ne bi
vklapljala v okolico, kar se je najbolje videlo
iz primerjave načrta z Lergetporerjevo
fotografijo tedanje stare cerkve z gradom. To
se je zdelo Avscu odločilnega pomena. Avsec
je imel pripombe tudi glede zvonika. Po nje-
govem naj bi zvonik v bodoče stal zunaj
cerkve. Tako bi ga lahko pozneje tudi podrli.
Dopuščal pa je tudi možnost, da bi postavili
dva zvonika na pročelju cerkve. Frančišek
Avsec je dodal nekaj svojih mer glede
velikosti cerkve. Pisal je tudi o stroških, glede
katerih sta svoje pripombe podala tudi
duhovnika Janez Flis in Josip Smrekar. Avsec
je Razboršku svetoval, naj še koga vpraša za
mnenje. Vendar z odhodom Razborška v
Šmartno pri Kranju Jeblingerjev načrt ni bil
več zanimiv. Zapletlo se je le okrog njegovega
plačila.
S svojimi željami se je oglasil tudi knez
Windischgraetz, ki je bil velik ljubitelj umet-
nin. Žal mu je bilo zavreči gotske freske v
stari cerkvi. Tudi arhitektura stare cerkve mu
je bila všeč. Zato je bil mnenja, naj ne bi
zidali nove cerkve, temveč bi le popravili in
povečali staro, v kateri je bilo prostora za 410
oseb, v odprti lopi pa še za 175.
Windischgraetz je pri dunajskem arhitektu
Edmundu Fiali naročil nov načrt. Po Fialovem
načrtu naj bi povečana cerkev zavzemala 294
kvadratnih metrov, kar bi zadostovalo za
okrog 735 ljudi. Vendar se tudi ta cerkev ne bi
najbolje vklapljala v okolje, saj bi deli na jez-
erski strani štrleli celo preko meja cerkvenega
zemljišča, kar ljudem gotovo ne bi ugajalo, pa
tudi ne naročniku. Čeprav je bilo nerodno
190
zavrniti idejo kneza, ki je veliko naredil za
Bled in blejsko cerkev, načrt pri župniku
Oblaku ni našel podpore.
Škof Anton Bonaventura Jeglič je v marcu
leta 1903 župniku Oblaku predlagal, da bi k
načrtovanju cerkve pritegnili tudi znanega
arhitekta Josipa pl. Vancaša iz Sarajeva, ki je
bil znan tudi na Slovenskem. Po njegovih
načrtih so sezidali katedralo v Sarajevu, Hotel
Union, Ljudsko posojilnico v Ljubljani in
Škofove zavode v Št. Vidu. Škof Jeglič je
Vancaša poslal na Bled na razgovore v želji,
da bi bila cerkev čim lepša in izdelana v enot-
nem slogu. Obenem je pohvalil Oblaka, da
ima toliko poguma in veselja za zidanje nove
cerkve. Po Vancaševem načrtu naj bi cerkev
zavzemala površino 410 kvadratnih metrov.
Sprejela naj bi 1007 ljudi v dveh polovičnih
oddelkih. Župnik Oblak se je znašel v kar pre-
cejšnih težavah. Odločiti se je moral, po
katerem načrtu naj gradi cerkev, ter kako
zagotoviti potreben denar. Predvidel je tudi
težave z občino, ki je bila tedaj v rokah liber-
alcev. Pri Oblaku pa je zmagal pogum in kot
je zapisano v Laibacher Zeitung z dne 3. sep-
tembra 1900, je oznanil, da bo gradnjo nove
cerkve financiral s cerkvenim premoženjem in
prostovoljnimi prispevki, torej brez pomoči
občine. 20. avgusta je svojo odločitev sporočil
Deželni vladi v Ljubljani. Že 20. septembra
1900 je Ministrstvo za kmetijstvo odobrilo
489 hlodov s 75% popustom.
Občinski svetovalci so se sestali 24. novem-
bra 1900. Navzoči so bili župan Jakob
Petemel ter svetovalci Josip Verderber, Franjo
Rus, Ivan Pretnar in Otto Wöllfing. Sklenili
so, da se mora nova cerkev graditi v skladu z
zakonom z dne 20. julija 1863 ter po "zakonih
postave" št.50 z dne 7. maja 1874 in št.7 z dne
31. decembra 1894. Ugotavljali so tudi,
kakšne so sploh potrebe po novi cerkvi. Ob
tem so zapisali, da so odnosi s cerkvijo takšni,
da na občini še do ključa mrtvašnice ne more-
jo, pa čeprav so občani delali tlako pri gradnji
novega pokopališča. Čudili so se, da morajo
občani pri cerkvi le delati, pravice pa jim
cerkev odreka. Blejsko občino je na "zakone
postave" verjetno opozoril ljubljanski politik
in odvetnik Kari Triller, ki je kasneje zastopal
občino v sporu s cerkvijo.
Okrajno glavarstvo v Radovljici je
Oblakovo prošnjo za izdajo grabenega dovol-
jenja zavrnilo, češ da se mora cerkev ravnati
po navedenem zakonu in postavah. Zakon je
zahteval konkurenčno obravnavo, na kateri naj
bi razpravljali o potrebi po novi cerkvi, o
načrtu, po katerem naj bi se zidala, o stroških
gradnje, o sredstvih, ki jih ima cerkev na
191
razpolago in sredstvih, ki bi jih morala pri-
makniti še farna občina.
Na blejski občini se nikakor niso strinjali z
gradnjo nove cerkve. Pripravili so posebno
Izjavo v krajši in daljši obliki, ki jo je podpisal
župan Jakob Peternel. Z njo so občane želeli
obvestiti o svojih sklepih ter zavrniti očitke
takoimenovane klerikalne duhovščine, češ da
liberalna občina nasprotuje vsem nameram
cerkve, torej tudi popravilu stare cerkve.
Na občini so menili, da stara cerkev zados-
tuje potrebam grajske fare, še posebej, ker se
bo farà razdelila, saj so se Ribljani odločili za
svojo župnijo. Občina tudi ni imela
razpoložljivega denarja, saj je imela kar
26.000 kron dolga pri radovljiški hranilnici za
zidanje nove šole. Tudi doklade so znašale že
50%. Te bi še narastle in jih občani ne bi
zmogli. Pri tem pa so bili glavni
davkoplačevalci, to sta bila lastnika hotelov
Luisenbad in Mallner, ter številni lastniki vil
že tako obremenjeni, da povečanih davkov ne
bi zmogli. Občino pa da teže še druge potrebe.
Zgraditi bi bilo potrebno bolnišnico in ubožno
hišo, saj morajo reveži v najhujšem mrazu
iskati prenočišče v hlevih in na podstrešjih.
Vse to bi moralo izostati zaradi gradnje
cerkve. Težak se je zdel tudi očitek, da se že
nad trideset let zanemarja vzdrževanje stare
cerkve, izrečen z namenom, da bi jo prisilili h
gradnji nove cerkve. Vendar na občini niso
nasprotovali obnovi stare cerkve. Menili so,
naj se preuči načrt, ki ga je dal narediti knez
Windischgraetz. To bi zahtevalo manj denarja.
Na občini so tudi menili, da so stroški gradnje
prenizko prikazani, pa tudi pisnih dokazov,
koliko denarja je že zbranega, ni. Zato naj se
obnovi stara cerkev, za kar bi bilo potrebno
15.000 goldinarjev. Seveda v izjavi ni manjka-
lo ostrih puščic proti blejskim klerikalcem in
"katoliškim svedrcem".
Občinski odbor se je torej odločil, da se
gradnji upre. Takole so razmišljali: "Če se ne
upremo, bo imel župnik povsem proste roke in
bo brez kakršnekoli občinske kontrole, če pa
zahtevamo gradnjo po postavi, ki zahteva med
drugim tudi konkurenčno obravnavo, se na le-
tej gradnji lahko zoperstavimo, saj nimamo
potrebnega denarja, s pomankljivimi
prostovoljnimi prispevki pa se po postavi ne
sme zidati."
Konkurenčno razpravo so razpisali za 22.
junij 1901 ob desetih dopoldan v stari šoli.
Glavarstvo je sklicalo vse zavezance, da sku-
paj razmislijo o potrebi po novi cerkvi ter
ugotovijo, koliko sredstev bi bilo potrebnih za
gradnjo nove cerkve oziroma popravilo stare.
Obravnavo je vešče vodil komisar na
glavarstvu Franc Schitnik, po rodu iz Kočevja.
Navzoči so bili župljani iz vseh petih ble-
jskih vasi. Manjkali so le Ribljani, katerim je
njihov župnik svetoval, naj ne hodijo, sicer bi
na občini lahko pomislili, da jim ni za lastno
župnijo. Komisar Schitnik je pojasnil namen
obravnave in vprašal navzoče, ali ne uvidijo,
da je s cerkvijo potrebno nekaj ukreniti. Župl-
jani so se takoj razdelili v dva tabora.
Nasprotniki gradnje so bili v glavnem z
Rečice in delno z Grada, iz drugih vasi pa le
posamezniki. Menili so, da se nova cerkev ne
sme graditi. Popravi naj se stara, pa čeprav bi
mogoče popravilo stalo več kot gradnja nove.
Glavno je, da se ne gradi nova cerkev, pa naj
stane, kolikor hoče, denar ni pomemben. Med
nasprotniki je bil zelo glasen socialist Janez
Pangerc iz Sela, ki je s seboj pripeljal nekaj
svojih privržencev. Imel je kaj strupen jezik.
Njegove pripombe in vmesni klici so bili manj
resni, kot bi se za tako razpravo spodobilo.
Menil je, naj bi cerkev gradil papež, saj ima
Vatikan zadosti denarja, kar je sam opazil na
ogledu v Rimu. Župnik Oblak je le stežka
ohranil mirno kri, vendar je raje molčal.
Komisar Schitnik je pomiril navzoče in začel
obravnavo. Višji stavbni inženir Muck iz
Kranja je razložil oba načrta ter podal svoje
mnenje. Menil je, da bi bila cerkev po
Schmidt-Vancaševem načrtu s 450 kvadratni-
mi metri zadosti velika za domače občane in
letoviščarje, medtem ko bi bila cerkev s 233
kvadratnimi metri po Fialovem načrtu prema-
jhna. Tretji, Jeblingerjev načrt, je bil že prej
izločen po mnenju škofijskega ordinata z dne
27. novembra 1899, saj bi bila cerkev po tem
načrtu s 525 kvadratnimi metri vsekakor prev-
elika.
Druga točka obravnave je bila finančna
plat. Stroški novogradnje po Schmidt-
Vancaševi varianti so bili izračunani na
104.000 kron, ki naj bi jih zbrali takole: jezer-
ska cerkev, ki je bila najbogatejša, naj bi
prispevala 48.000 kron, rečiška 12.000,
18.000 kron pa naj bi zbral župnik med
občani. Skupaj bi tako zbrali 78.000 kron, pre-
ostalih 26.000 kron pa bi prispevala občina.
Za uporabo cerkvenega denarja so morale dati
192
soglasje pristojne cerkvene oblasti. Tako
dovoljenje je dalo pristojno ministrstvo 16. in
23. januarja 1902, vendar pod pogojem, da se
bi cerkev gradila po Schmidt-Vancaševem
načrtu. To kaže, da se je bila cerkvena oblast
že odločila. Stroški popravila stare cerkve naj
bi znašali 80.000 kron, vendar po zatrjevanju
poročevalca ta vsota ni bila realna. Pri takšnih
obnovah je stroške le težko predvideti, saj se
običajno pojavljajo nepredvidena dela. Zato se
je zdelo možno, da bi bili na koncu stroški
obnove celo višji od stroškov novogradnje.
Razprava v dvorani je bila živahna, komisar
Schitnik pa je mirno pisal zapisnik. Potem je
vstal in pojasnil, da bo potrebno dvojno glaso-
vanje. Na prvem bi odločili, ali je potrebna
gradnja nove cerkve, na drugem pa, ali je
poleg zagotovljenih finančnih sredstev
prostanek dolžna plačati farna občina po
cerkveno konkurenčnem zakonu št.50 z dne 7.
junija 1874.
Komisar je povabil navzoče, naj podpišejo
zapisnik. Pristaši gradnje naj se podpišejo na
eno stran, nasprotniki pa na drugo. Pristaši so
pooblastili občane, ki naj podpišejo. Prvi
štirje, ki so se strinjali, so takoj podpisali.
Nasprotniki so svoje podpise odklonili, češ
"tinta je tinta". Komisarje obravnavo zaključil
z izjavo, da je gradnja nove cerkve sprejeta s
štirimi glasovi, medtem, ko nasprotnih glasov
ni. Tedaj so se uprli nasprotniki in začeli glas-
no izražati svoje nezadovoljstvo. Komisar
Schitnik jih je zavrnil z besedami: "Možje,
danes ni šlo za novo ali staro, ampak le za
denar, za katerega pa ste menili, da ni toliko
važen, da se le nova cerkev ne gradi." Tega pa
se nasprotniki niso zavedali, oziroma niso se
znašli. Komisar je tako izpeljal in zaključil
obravnavo, katere sklep je bil zelo pomemben
v poznejšem postopku.
Na podlagi obravnave je Okrajno glavarstvo
v Radovljici 27. maja 1902 izdalo dovoljenje,
da se sme stara cerkev podreti in graditi nova
po Schmidt-Vancaševem načrtu. V dovoljenju
je bilo povedano, da bo površina nove cerkve
410 kvadratnih metrov, v njej bo prostora za
1007 vernikov (na Bledu je bilo tedaj 1646
faranov). Cerkev bo grajena v gotskem slogu s
srednjo ladjo dolžine 29,3 in širine 17 metrov
in dvema stranskima ladjama ter prezbiteri-
jem. Zvonik naj ostane, le line in streha se
morajo zgraditi na novo z ali brez oratorija.
Vendar občina v nameri, da prepreči gradnjo
nove cerkve, ni popustila. Vložila je niz
pritožb na vse instance, ki so bile v rednem
pravdnem postopku na voljo. Obenem s
pritožbo na Deželno vlado zoper dovoljenje
glavarstva, je občina 12. maja 1902 vložila
prošnjo, naj se z gradnjo počaka, dokler se ne
reši priziv na Upravno sodišče. Blejski župnik
Oblak je zaprosil deželnega poslanca na
Dunaju Josipa Pogačnika, naj pri pristojnem
ministrstvu intervenira za čim hitrejšo rešitev.
Ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju je
prošnjo občine 27. maja 1902 zavrnilo z obra-
zložitvijo, da se tak odlog dovoli le, če ga
zahtevajo javni interesi ali če bi stranki, ki se
pritožuje, grozila nepopravljiva škoda. S tem
je bila gradbenem odboru dana prosta pot za
začetek gradnje. O sklepu ministrstva je
Pogačnik obvestil Oblaka s pismom z dne 31.
maja 1902. Pogačnik je Oblaku še čestital ter
pripomnil, naj o njegovi hitri intervenciji
razen najožjim prijateljem ne govori.
6. julija 1902 je bil imenovan Stavbni odbor,
ki so ga sestavljali načelnik knez Windisch-
graetz, podpredsednik oziroma namestnik
načelnika župnik Janez Oblak, tajnik in blaga-
jnik Josip Verderber, Anton Hudovernik kot
nadzornik zidarjev in tesarjev, saj je bil vešč
tega posla, ter France Vidic. Stavbni odbor je
dne 26. januarja 1903 razglasil oddajo del za
rušenje stare in gradnjo nove cerkve. Vsa
dokumentacija je bila na ogled v župnišču na
Bledu. Vsak ponudnik je moral položiti 5%
kavcije. Javna licitacija je bila razpisana za
23. februar 1903 ob deseti uri. Razglas je pod-
pisal načelnik knez Windischgraetz.
Na licitaciji je bilo podanih kar dvaindvajset
ponudb, ki jih je bilo potrebno temeljito
preučiti. Še istega dne je Stavbni odbor skle-
nil, da se dela oddajo stavbnemu podjetju G.
Toenniesa iz Ljubljane. Znano je bilo, da je to
solidno podjetje s priznanimi strakovnjaki,
bilo pa je tudi pripravljeno izvzeti iz svoje
ponudbe tesarska, krovska in steklarska dela.
G. Toennies je v svoji ponudbi predlagal 9 1/2
odstotka pribitka za morebitna dodatna dela,
ki se običajno kasneje pokažejo, kar se je res
tudi zgodilo. Toennies je že 24. februarja 1903
sprejel vse pogoje Stavbnega odbora.
Stavbni odbor je želel izvzeti tesarska dela,
da bi jih oddal domačemu priznanemu tesarju
Janezu Koniču, ki je ponudil za 2% manjšo
ceno, kot je bila zapisana v stroškovnem
elaboratu. Zal seje Konic prav pri tem delu, ki,
193
ga je opravljal z velikim veseljem in zavze-
tostjo, smrtno ponesrečil. Stopil je na konec
deske, ki ni bila pritrjena in padel v globino.
Za njim je tudi tesarska dela prevzel G.
Toennies. Tudi kleparska in krovska dela so
oddali še isti dan. Dobil jih je Henrik Kosma
iz Ljubljane. Dela je sprejel z 20% oziroma
5% popustom. Steklarskih del niso oddali, ker
so želeli imeti poslikana okna, ki so bila takrat
zelo priljubljena. Stavbni odbor je 27. februar-
ja 1903 dokončno odločil oddajo del.
Zavrnjene ponudbe so skupaj z varščino
vrnili.
Pred Veliko nočjo leta 1903 je župnik Oblak
s prižnice oznanil, da bodo na velikonočni
torek začeli podirati staro cerkev. To pa je spet
razvnelo nasprotnike gradnje nove cerkve, ki
so glasno zatrjevali, da od stare cerkve ne
puste odnesti niti kamenčka. Zanašali so se na
pritožbo, ki so jo vložili na Upravnem sodišču
na Dunaju, ki naj bi spor rešilo v njihovo kor-
ist.
Ravno v tem času so bile državnozborske
volitve. Kot je poročal kaplan Karel
Gnidovec, je za poslanca prvič kandidiral
Josip Pogačnik iz Podnarta. Njegov nasprot-
nik je bil dr. Andrej Ferjančič, ki ni bil
naklonjen gradnji nove cerkve. Pred shodom
na Bledu se je Pogačnik pri kaplanu Gnidovcu
pozanimal, ali naj omenja tudi gradnjo nove
cerkve. Kaplan mu je to odsvetoval, češ da je
zadeva že rešena. Svetoval mu je, naj raje gov-
ori o bohinjski železnici in blejski železniški
postaji. Baron Josip Schwegel se je zavzemal,
da bi postajo postavili v Zaki nad jezerom.
Drugačnega mnenja pa so bili liberalci.
Postajo naj bi postavili nekje za Flegarijo.
Menili so, da bi obiskovalci, ki bi se peljali
nad Zako, rekli, da so Bled že itak videli in bi
se odpeljali naprej proti Bohinju.
Nasprotniki gradnje so se poslužili najra-
zličnejših sredstev, da bi gradnjo preprečili.
Tako so začeli propagirati izstop iz katoliške
cerkve. V Slovenskem narodu je izšel oglas
gospoda "X" z Bleda, v katerem je spraševal,
kako je mogoče izstopiti iz katoliške cerkve.
Nekateri na Bledu naj bi namreč radi izstopili,
ker niso bili zadovoljni, da se bo nova cerkev
gradila z dokladami na direktne davke.
Uredništvo Slovenskega naroda je bilo mnen-
ja, da je izstop mogoč, če se ga naznani
Okrajnemu glavarstvu in hkrati pove, kateri
cerkvi bi po izstopu pristopili. Kaplan
Gnidovec pa je s prižnice prečital in poko-
mentiral ta oglas.
Župnik Oblak je budno spremljal namere
svojih nasprotnikov. Tako tudi ni pozabil na
pritožbo občine na Upravno sodišče na
Dunaju. Zaprosil je kneza Windischgraetza, ki
je na Dunaju užival velik ugled, naj posreduje
v tem postopku. In res je dvorni svetnik 6.
oktobra 1904 - takrat pa je bila nova cerkev že
zgrajena - sporočil knezu Windischgraetzu, da
je pritožba blejske občine zavrnjena.
Ob podiranju stare cerkve se je pokazal
problem fresk, ki so jo krasile. Knez
Windischgraetz, ki so mu bile še posebno pri
srcu, je menil, naj bi jih shranili pri dunajski
Centralni komisiji za ohranitev umetnostnih
spomenikov, vendar ga niso poslušali. Pri
podiranju vzhodne stene v prezbiteriju se je
odvalila karakteristična glava sv. Petra.
Župnik jo je izročil škofijskemu muzeju, ta pa
Deželnemu muzeju v Ljubljani. Kot je zapisal
Karel Gnidovec, je bila najbolje ohranjena
freska, ki je prikazovala prizor, ko so se Modri
z vzhoda klanjali novorojenemu Jezusu.
Spremstvo je držalo konje, ki so imeli dvign-
jene repe in so ljudem kazali zadnjice. "In
zaradi takih slik naj ne bi podirali stare
cerkve," seje hudoval župnik Oblak. Freske je
v glasilu Mitteilung der Zentralkomision für
Denkmalpflege strokovno obdelal dr. Josip
Mantuani.
Temeljni kamen za novo cerkev je 7. junija
1903 položil ljubljanski škof Anton
Bonaventura Jeglič. Izkopali so 30 cen-
timetrov globoko jamo, v katero so položili
stekleno cev (nekateri menijo, da je bila
pocinkana) z listino, ki jo je v klasični
poetični latinščini napisal stolni prost dr.
Janez Kulovic. Jamo so pokrili s 40 krat 20
centimetrov debelo kamnito ploščo.
Dela na gradnji nove cerkve so hitro napre-
dovala. Na Martinovo leta 1904 so jo že
blagoslovili, menda je to opravil prost dr.
Janez Kulovic. Že v novi cerkvi je župnik pre-
bral odločbo Upravnega sodišča z Dunaja, da
se stara cerkev sme podreti. Novo cerkev je
27. avgusta 1905 posvetil ljubljanski škof
Anton Bonaventura Jeglič.
Kam pa so ljudje hodili k maši in drugim
cerkvenim opravilom v času gradnje? Ta
problem je stavbni odbor rešil tako, da je
zraven stare šole, to je današnjega Kina Bled,
postavil kar prostorno zasilno cerkev, okoli 15
194
metrov dolgo, 7 metrov široko in okoli 4
metre visoko. Iz lesenih tramov in zidakov
stare cerkve jo je postavil G. Toennies. K stari
šoli so jo prizidali tako, da se je sprednja,
večja, pritlična soba preuredila v prezbiterij,
kamor so postavili veliki oltar. Prostor za
velikim oltarjem je služil za pevski zbor in
harmonij. Na velikem oltarju je stal lesen
pozlačen tabemakelj, ki ga je izdelal podobar
Ivan Vurnik iz Radovljice. Župnik Oblak gaje
pozneje podaril gospodinjski šoli na Mali
Loki na Dolenjskem. Ob steni je bil postavljen
še stenski oltar s podobo Marijinega srca.
Prezbiterij je zaključeval polkrožni lok,
katerega odprtina je znašala 4 krat 3,9 metra.
Dvokrilna vrata in osemnajst enokrilnih oken
je posodil G. Toennies za majhno odškodnino.
Stroški postavitve zasilne cerkve so znašali
694.90 kron. Služila je dve poletji in eno
zimo.
Po dograditvi nove cerkve pa še ni bilo
konec spora z občino in drugimi nasprotniki
gradnje. Spor seje tedaj vrtel okrog deleža, ki
ga je bila po konkurenčni obravnavi dolžna
plačati občina. Obravnavo je vodil okrajni
komisar Franc Schitnik. Cerkev je zastopal
kaplan Franc Kimovec, sicer doma iz Cerkelj,
ki je bil hudo bolan in je poteku obravnave le
stežka sledil. Župnik Oblak se obravnave žal
ni mogel udeležiti, saj je ravno tedaj maševal
v kapeli pri knezu Windischgraetzu. Občinske
interese je, kot že ves čas v "cerkvenem"
sporu, zastopal znani politik in odvetnik dr.
Triller. Nastopal je samozavestno, ostro
napadal Stavbni odbor ter dokazoval krivico,
ki se godi ljudem, ker bodo morali iz svojega
žepa za cerkev plačati velike denarje. S
povzdignjenim glasom in dvignjeno roko je
izjavil: "Možje so se odločili, da raje izstopijo
iz katoliške cerkve, kot da bi kak dinar
plačali." Te besede je izkoristil eden navzočih
nasprotnikov gradnje, bil je to eden blejskih
gostilničarjev, in vprašal: "Možje, kaj bi bilo,
če bi se res izbrisali iz vere?" Pa je pristopil k
njemu Triller in mu glasno prišepnil na uho:
"Plačali boste pa vseeno!" To je prisotne še
bolj razburilo, saj niso razumeli besed svojega
zastopnika. Počasi so vstali in drug za drugim
zapuščali dvorano. Tako je potek obravnave
opisal kaplan Franc Kimovec.
Okrajni glavarje 21. aprila 1906 pozval ble-
jsko občino, da poravna svojo obvezo v prvot-
no določeni višini 26.000 kron. Kot je razvid-
no iz zapisnika občinske seje z dne 19.
novembra 1905, je bila občina pripravljena
plačati prvotni znesek 26.000 kron pod pogo-
jem, da jo oproste plačila vseh prekoračitev,
sicer odklanja vsa plačila. Zapisnik, ki ga je
pisal Drago Repe, so podpisali župan Jakob
Peternel, Ivan Pretnar in Anton Vovk st.
Okrajno glavarstvo je na seji dne 11. oktobra
1905 postavilo rok za plačilo na dan 10. maj
1906. Dne 21. aprila 1906 je Stavbnemu
odboru svetovalo, naj občina najame posojilo,
da bo svoj delež lahko čimprej odplačala.
Konec leta 1906 je ing. Geilhofer iz Kranja
ocenil obračun gradbenega podjetja G.
Toenniesa. Ing. Geilhofer k obračunu ni imel
pripomb. Obenem je pohvalil delo Stavbnega
odbora. Deželna vlada je z odločbo z dne 15.
aprila 1907 zavrnila pritožbo občine.
Razsodila je, da mora občina plačati še
38.876,47 kron, znesek pa se zmanjša za
15.000 kron, ki jih je podaril Verski sklad. Po
odbitku darila cesarja v višini 2.000 kron in še
nekaj drugih daril naj bi občina plačala
20.978,32 kron.
Kako je Deželna vlada utemeljevala svojo
odločitev? Stroški gradnje skupaj z opremo so
znašali 151.568,31 kron. Spomnimo se, da so
bili pred gradnjo stroški ocenjeni na 104.010
kron. Prekoračitev je torej znašala 47.588,31
kron. Stroški so narasli že pred pričetkom
gradnje pri oddaji del na 110.772 kron.
195
Dodatni stroški so se pojavili kasneje ob grad-
nji. Temelji so bili prenizko zamišljeni. Kopati
so morali od 3,3 do 4,2 metra. Nivo cerkve je
bil postavljen za okoli 60 centimetrov
prenizko. K dodatnim stroškom je prispevalo
tudi prezidavanje in povišanje zvonika ter nje-
gova zunanja obnova. Prišteti je bilo potrebno
še plačilo za arhitekta Vancaša, s katerim se je
bilo zaradi sprememb potrebno posvetovati.
Krivde za prekoračitev ni bilo mogoče prip-
isati Stavbnemu odboru. Občina je predlagala,
da se v primeru rasti stroškov ponovi
konkurenčna obravnava. Če bi Stavbni odbor
ta predlog upošteval, bi se gradnja zavlekla,
stroški pa bi bili še večji. Ravno v tem času so
gradili tudi bohinjsko železnico, zato je man-
jkalo delovne sile in so se mezde zviševale.
Okrajno glavarstvo v Radovljici je za 28.
september 1905 razpisalo obravnavo glede
prekoračitve stroškov gradnje. V vabilu je bilo
izrecno poudarjeno, da v kolikor se vabljeni
zastopniki cerkve in občine obravnave ne
bodo udeležili, se smatra, da se s sprejetimi
sklepi strinjajo.
Pritožbeni postopek se je nadaljeval do
najvišjih instanc. Pritožbi na Deželno vlado je
31. avgusta 1908 sledila pritožba na
Ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju.
Tudi tu je bila pritožba zavrnjena. Sledil je še
priziv na Upravno sodišče na Dunaju kot na
najvišjo instanco. Pod vodstvom predsednika
senata Truxa je 16. oktobra 1909 tudi
Upravno sodišče ptitožbo zavrnilo ter v celoti
upoštevalo utemeljitve, ki so bile navedene v
prejšnjih postopkih. Tako je občina po vseh
pritožbah in postopkih potegnila krajši konec
in morala plačati svojih 20.978,32 kron, razen
tega pa še obrasti.
"Blejska vojna" je bila tako zaključena šele
v letu 1910. V tej vojni je levji delež nosil
župnik Janez Oblak, ki se je prvotno branil
priti na Bled, še posebej zaradi tako odgov-
orne naloge, kot je bila gradnja nove cerkve.
Kljub temu se je lotil velikega dela. Mož trdne
volje je pogumno prenesel vsa ponižanja,
očitke in podtikanja s strani takratnih
političnih nasprotnikov.
V sestavku smo opisali le gradnjo nove
cerkve in spore povezane z njo, ne pa tudi
opreme, ki jo je cerkev zahtevala in kateri je
župnik Oblak posvečal veliko pozornost. O
tem je obširno pisal Franc Gornik v knjigi
Zgodovina blejske župnije, ki jo je leta 1990
izdala Mohorjeva družba v Celju. Izdajo je
finančno podprl tudi Župnijski urad na Bledu.
Omenimo le tole. Relief nad vhodnimi vrati je
župnik Oblak zaupal slovitemu Francu
Bernekarju, ki gaje izdelal 10. februarja 1905
za 600 kron. Oblak je razmišljal tudi o
poslikanju cerkve in tudi v tem uspel.
Poslikavo je zaupal akademskemu slikarju
Slavku Pengovu, ki je zaupano delo opravljal
v letih 1932 do 1933. Po poznejših poizved-
bah je bilo ugotovljeno, da je župnik Oblak
prve osnutke naročil pri Tonetu Kralju,
znanem slikarju iz Kranja, ki je že poslikal
nekaj cerkva na Goriškem. Vendar ljubljanska
škofija v nasprotju z goriško Kralju ni bila
naklonjena. Tudi Viktor Steska, ki je bil pri
škofiji svetovalec za umetniška vprašanja, je
Oblaku Kralja odsvetoval. Ko je Kralj to
izvedel, je v jezi raztrgal in uničil že izdelane
osnutke.
Takšna je bila "vojna" med cerkvijo in
občino ob gradnji nove cerkve sv. Martina na
Bledu. Mnogim je bilo že takrat in je še danes
žal za staro, ki je bila polna umetnin in bi ver-
jetno prenovljena, polepšana, na svojem
lepem prostoru še bolj krasila podobo Bleda.
UPORABLJENI VIRI IN LITERATURA:
Dopisi Okrajnega glavarstva v Radovljici z dne
30.6.1902, 2.5.1908, 7.1.1901, 21.4.1906,
22.5.1907;
Pismo Karla Gnidovca - Zaplana z dne
2.11.1955;
Zapisniki županstva Bled z dne 24.6.1900,
9.6.1905, 19.11.1906;
Zapisnik županstva Bled, "Izjava" (brez datuma)
v dveh izvodih;
Zapisnik o prostovoljnih darilih za zidanje nove
cerkve (brez datuma);
Zapisnik o kolavdiciji z dne 3.11.1904;
Pismo Franca Avsecazdne 10.5.1899;
Zapisnik župnije Bled o izvolitvi Stavbnega odb-
ora z dne 6.7.1902;
Dr. Franc Kimovec, Župnijski arhiv Bled - kon-
cept poročila o zidanju cerkve na Bledu 1903-
1905;
Josip Dostal, pismo o izdelavi oltarjev z dne
20.5.1901;
Dopis kranjskega deželnega odbora z dne
25.10.1892;
Dopis škofijskega ordinariata z dne 21.4.1900;
196
Sodba Upravnega sodišča na Dunaju z dne
16.10.1909;
Pismo Franca Gornika z dne 13.5.1957;
Franc Gornik, Zgodovina blejske župnije,
Mohorjeva družba, Celje 1990;
Pismo škofa A.B. Jegliča z dne 16.3.1903.
197