36
Joanna Russ
Joanna Russ je bila rojena 1937 v Bronxu. Sprva je pisala bolj skromne drame. Prvo lF zgodbo je objavila leta 1959, deset let pozneje pa s precejšnjimi težavami roman Picnic on Parodise, pronicljivo analizo družbe, ki jo je dvignila med najboljše avtorje žanra. Uspeh je hitro ponovila z lepo napisanim romanom And Chaos Died. Obe deli sta za las zgrešili nagrado Nebula. Posebno znana je po junakinji Piknika in nekaterih zgodb, drobni, všečni in izredno sposobni vlomilki in tatici Alyx. Leta 1975 je objavila feministično utopijo Jhe Female Man, 1980 feministični roman On Strike Against God, 1981 osupljivo dobro novelo Souls. Kot literarna kritičarka se ni najbolje izkazala, njena tovrstna pisanja so zbrana v antologiji How to Suppress Women's Writing (1983). Predava angleščino na univerzi v Seattlu.
KO SE SPREMENI
Joanna Russ
Katy vozi kot manijak: na tistih ovinkih smo gotovo imeli več kot 120 km/h. Vendar je dobra, zelo dobra in videla sem jo, ko je v enem dnevu razstavila avto in ga spet spravila skupaj. Pri nas doma smo imeli le poljske stroje in nočem se ruvati s petimi prestavami pri brezbožnih hitrostih, ker nisem zrasla z njimi, a Se pri taki hitrosti, sredi noči, na tako slabi podeželski cesti, kot jih najdeš le v našem okrožju, me njena vožnja ne prestraši. Nekaj smešnega pri moji ženi: ne mara orožja. Hodila je celo po gozdovih nad 48. vzporednikom, cele dneve in brez puške. To pa me prestraši.
S Katy imava tri otroke, ena je njena in dve sta moji. Yuriko, moja starejša, je spala na zadnjem sedežu, sanjala dvanajstletne sanje o ljubezni in vojni: pobegne na morje, lov na severu, sanje o čudno lepih ljudeh in čudno lepih krajih, tiste čudovite neumnosti, ki si jih izmisliš, ko imaš dvanajst let in žleze začnejo. Kmalu bo, kot vse druge, izginila, da se čez nekaj tednov, ko bo zaklala svojega prvega panterja ali ustrelila svojega prvega medveda, vrne zagorela in ponosna, vlekoč za seboj kakšno ogabno nevarno žival, ki ji ne bom nikoli odpustila tega, kar bi lahko storila moji hčerki. Yutiko pravi, da jo Katijina vožnja uspava.
KO SE SPREMENI
37
Za nekoga, ki je opravil tri dvoboje, se veliko veliko preveč bojim. Staram se. Rekla sem to ženi.
"Štiriintrideset let imaš," je odgovorila. Lakonska je do tišine. Prižgala je luči s krčem prsta - še tri kilometre in cesta je vedno slabša. Globoko na deželi smo. Drevesa planejo v luči in okoli avta. Sklonila sem se k vratom, odpela puško in si jo položila v naročje. Zadaj se Yuriko premaknila. Moja višina, ampak Katijine oči, njen obraz. Motor je tako tih. Katy pravi, da lahko slišiš dihanje na zadnjem sedežu. Yuki je bila sama v avtu, ko je prišlo sporočilo, navdušeno spreminjajoč črte in pike (trapasto je postaviti radio poleg motorja z notranjim izgorevanjem, a večina Preživetja je na paro). Vrgla se je iz avta, moj razposajeni otrok, vpijoč na vse grlo, in seveda je morala zraven. Intelektualno smo bile pripravljene na to od nastanka Kolonije, odkar so jo zapustili, ampak to je drugače. To je grozno.
"Možje!" je vreščala Yuki, drveča iz avta. "Vrnili so se! Pravi možje z Zemlje!"
Našle smo jih v kuhinji kmetije blizu kraja, kjer so pristali. Okna so bila odprta, nočni zrak je bil zelo blag. Zunaj so stale vse vrste prevoza, parni traktorji, tovornjaki, celo bicikel. Lydia, biolog okrožja, se je dvignila iz svoje severnjaške molčečnosti toliko, da je dobila vzorce krvi in urina in je sedaj sedela v kotu kuhinje, zmajujoč z glavo nad rezultati. Prisilila se je celo (zelo velika, zelo čedna, zelo plaha, vedno boleče zardeva) in izkopala stare slovarje - čeprav bi lahko jaz govorila stare jezike v snu. In jih. Lydiji je nerodno z nami. Južnjakinje smo in preživahne. V tej kuhinji sem naštela dvajset ljudi, vse možgane Severne celine. Mislim, da je Phyllis Spet prišla z jadralnim letalom. Yuki je bila edini otrok v prostoru.
Videla sem njih štiri.
Večji so od nas. Večji in širši. Dva sta bila višja od mene. in jaz sem zelo visoka, bosa imam meter osemdeset. Očitno so naša vrsta, ampak drugačni, neopisljivo drugačni, in kot moje oči niso mogle in še ne morejo razumeti teh tujih teles, se tedaj nisem mogel pripraviti, da se jih dotaknem, čeprav mi je tisti, ki je govoril rusko - kakšne glasove imajo! - hotel "stresti roko", običaj iz davnine, bi rekla. Bili so gorile s človeškimi obrazi. Najbrž ni mislil nič hudega, ampak umaknila sem se skoraj čez celo kuhinjo, drhte - in potem sem se opravičujoče zasmejala - in potem, da dam dober zgled (medzvezdno prijateljstvo, sem pomislila) sem mu na koncu le "stisnila roko". Trda, trda roka. Težki so kot delovni konji. Nejasni, globoki glasovi. Yuriko je zdrsnila med odraslimi in je z odprtimi usti gledala može.
Obrnil je glavo - šeststo let te oblike ni bilo v našem jeziku - in rekel, v slabi ruščini: "Kdo je tor
"Moja hči," sem odgovorila in dodala (s tisto iraconalno pozornostjo na lepo vedenje, ki nas včasih zgrabi v trenutkih norosti): "Yuriko Janetson. Imena dajemo po očetu. Vi bi rekli po materi"
38
Joanna Russ
Zasmejal se je, nehote. Yuki je izjavila: "Mislila sem, da bodo čedni!" silno razočarana, kako so jo sprejeli. Phyllis Helgason Spet, ki jo bom nekega dne ubila, mi je poslala čez sobo mrzel, strupen pogled, kot bi rekla: pazi, kaj govoriš; veš, kaj lahko storim. Res je, da imam malo formal nega statusa, ampak gospa predsednica bo staknila resne probleme z mano in s svojim lastnim štabom, če bo v industrijski špijonaži še videla le neškodljivo zabavo. Vojne in govorice o vojnah, kot piše v eni knjig naših prednikov. Prevedla sem Yukin vzklik v moževo ruščino in moiki se je spet zasmejal.
"Kje so vaši ljudje." je vprašal, mimogrede.
Spet sem prevedla in gledala obraze po sobi: Lydijin v zadregi (kot vedno), Spetovka oži oči z nekim prekletim načrtom, Katy je zelo bleda.
"To je Preživetje," sem rekla.
Še vedno je gledal brez razumevanja.
"Preživetje," sem rekla. "Se spominjate? Imate zapiske? Bolezen je bila tukaj."
Nekoliko ga je zanimalo. V ozadju sobe so se obrnile glave in za hip sem opazila lokalno poslanko v parlamentu: do jutra bo zasedala vsaka krajevna skupščina, vsak lokalni zbor.
"Bolezen?" je rekel. "To je res nesrečno."
"Da," sem rekla "Res nerodno. V eni generaciji smo izgubili polovico prebivalstva."
Videti je bil primemo pod vtisom.
"Preživetje je imelo srečo," sem rekla. "Začeli smo z veliko zbirko genov, izbrani smo bili zaradi visoke inteligence, imeli smo visoko tehnologijo in velik preostanek populacije, kjer je bila vsaka odrasla oseba ekspert v dveh ali treh smereh. Zemlja je dobra. Klima je nebeška. Sedaj nas je trideset milijonov. V industriji se je začel plaz - ali razumete? - dajte nam sedemdeset let in imele bomo več kot eno pravo mesto, več kot peščico industrijskih središč, poklice s polnim delovnim časom, radio-operaterke s polnim časom, strojnike s polnim časom, daj te nam sedemdeset let in ne bo treba vsaki preživeti tričetrt življenja na kmetiji." Poskušala sem razložiti, kako težko je, ko se lahko umetnice povsem posvetijo svojemu delu šele v starosti, ko je take malo, tako zelo malo takih, ki so lahko svobodne, kot sva Katy in jaz. Poskušala sem nakazati našo vlado, dva domova, geografskega in tistega po poklicih: povedala sem mu, kako okrajni zbori obravnavajo probleme, ki so preveliki za posamezne kraje. Da kontrola prebivalstva še ni političen problem, a samo dajte nam čas, pa bo postala. To je bila občutljiva točka v naši zgodovini: dajte nam čas. Ni bilo potrebno, da bi žrtvovale kvaliteto življenja blazni dirki v industrializacijo. Naj gremo s svojo hitrostjo. Dajte nam čas.
"Kje so vsi ljudje?" je rekel monomanijak.
Spoznala sem, da ni mislil ljudi, da je mislil moške, da je dal besedi pomen, ki ga tukaj šest stoletij ni imela.
"Pomrli so," sem rekla. "Trideset generacij tega."
KO SE SPREMENI
39
Kot da bi ga s sekiro. Zajci jc sapo. Zdelo se jo, da bo padel s stola: položil si je roko na prsi: pogledal je naokoli s čudno mešanico strahospoštovanja in sentimentalne nežnosti. Potem je spregovoril, resno in željno:
"Velika tragedija."
Čakala sem, ne da bi čisto razumela.
"Da,", je rekel, in spet zajel sapo s tem čudnim smehljajem, tem odrasli-otroku smehljajem, ki ti pove, da je nekaj skritega in da bo sedaj prikazano z opogumljajočimi in radostnimi vzkliki, "velika tragedija. A sedaj je mimo." Spet je pogledal naokrog po nas s tem čudnim spoštovanjem. Kot da bi bile invalidi.
"Čudovito ste se prilagodile," je dejal.
"Na kaj?" sem vprašala. Videti je bil v zadregi. Videti je bil plehek. Končno je rekel: "Pri nas se ženske ne oblačijo tako preprosto."
"Kot vi7' sem vprašala. "Kot neveste?' kajti možje so bili od glave do peta v srebru. Nikoli nisem videla česa tako šemastega. Zdelo se je, da bo odgovoril, pa se je očitno premislil: spet se je nasmejal. S čudnim veseljem
-	kot bi bile nekaj otročjega in nekako čudovitega, kot da bi nam delal silno uslugo, je tresoče se vdihnil in rekel: "No, tukaj smo."
Pogledala sem Spet, ona je pogledala Lydio, Lydia Amalijo, ki vodi tamkajšnjo krajevno skupščino, Amalija je pogledala ne vem koga. Imela sem suho grlo. Ne prenesem domačega piva, ki ga kmetice žlampajo, kot bi imele želodce obložene z iridijem, pa sem ga vseeno vzela od Amalije (bicikcl pred vrati jc bil njen) in pogoltnila do dna. To bo dolgo trajalo. Rekla sem. "Da, tukaj ste," se nasmehnila (počutila sem se kot norec) in resno pomislila, ali ni mišljenje moških Zemljanov le tako zelo različno od mišljenja ženskih Zemljanov, a to je nemogoče, saj bi tedaj vrsta že davno izumrla. Radio je sedaj spravil novico že po vsem planetu in sedaj sva bili tukaj že dve, ki sva govorili rusko, druga je priletela z Varne: odločila sem se, da grem ven, ko je moški začel kazati naokoli sliko svoje žene, ki je bila videti kot svečenica kake skrivnostne sekte. Hotel je spraševati Yuki, zato sem jo potisnila v zadnjo sobo, čeprav jc besno protestirala, in odšla sem ven na verando. Ko sem odšla, je Lydia pojasnjevala razliko med partenogenezo (ki je tako lahka, da se je lahko vsaka loti) in našim postopkom, ki je mešanje jajčec. Zato je Katijina hči podobna meni. Lydia je nadaljevala o postopku Ansky in Katy Ansky, našem matematičnim geniju in pra pra kaj jaz vem kolikokrat prababici moje Kathanne.
Oddajnik v eni zunanjih zgradb si je bežno zaropotal: operaterke flirtajo in se šalijo med seboj.
Na verandi je bil moški. Drugi visoki. Gledala sem ga nekaj minut
-	lahko se zelo tiho gibljem, če to hočem - in ko sem mu dovolila, da me vidi, je nehal govoriti v majhen aparat, ki mu je visel okrog vratu. Potem je rekel mirno, v odlični ruščini: "Ste vedeli, da je bila na Zemlji ponovno uvedena enakopravnost spolov?"
40
Joanna Russ
"Vi sle pravi, ali ne? - Oni drugi je za predstavo." Veliko olajšanje je bilo, da so se stvari razčistile. Vljudno je prikimal.
"Nismo posebno bistri, na splošno," je rekel. "V zadnjih stoletjih je bilo preveč genetske škode. Sevanje. Droge. Lahko uporabimo tukajšnje gene, Janet." Tujci tujcev ne kličejo po imenu.
"Lahko dobite toliko celic, da se boste utapljali v njih," sem rekla. "Gojite svoje."
Nasmehnil se je. "Ne želimo na ta način." Za njim sem videla Katy, ko je stopila v svetli pravokotnik vrat Nadaljeval je, tiho in vljudno, ne da bi se mi posmehoval, vsaj mislim, a s samozavestjo nekoga, ki je vedno imel denarja in moči v preobilju, ki ne ve, kako je biti provincialec in drugorazredni državljan. To je čudno, kajti še dan prej bi to imela za lasten opis.
'Tebi govorim, Janet," je rekel, "ker se mi zdi, da imaš več vpliva kot kdorkoli tukaj. Tako dobro kot jaz veš, da ima partenogenetska kultura vrsto notranjih slabosti in ne nameravamo te - če bomo mogli - uporabiti za kaj takšnega. Oprosti. Ne bi smel reči "uporabiti". Gotovo pa lahko vidiš, da je takšna družba nenaravna."
"Človečnost je nenaravna," je rekla Katy. Mojo puško je imela pod levo roko. Vrh te svilnate glavice niti mojega ramena ne doseže, a žilava je kot jeklo; začel se je premikati, spet s tisto nasmehljano obzirnostjo (ki mi jo je njegov kolega pokazal, on pa ne) in puška je zdrsnila v Katijin prijem, kot bi vse življenje streljala z njo.
"Strinjam se," je rekel moški, "človečnost je nenaravna. Moral bi vedeti. Kovino imam v zobeh in tukaj." Dotaknil se je ramena. Tjulenji so haremske živali in ljudje tudi, opice so promiskuitetne in ljudje tudi: golobi so monogamni in ljudje tudi, obstajajo celo celibatni ljudje in homoseksualni ljudje. Mislim, da obstajajo homoseksualne krave. Ampak Preživetju še vedno nekaj manjka." Suho se je zahehetal. Naj mu bo, verjela bom, da je bilo zaradi živcev.
"Ničesar ne pogrešam," je rekla Katy. "Le življenje bi bilo lahko neskončno."
"Vedve sta -T je rekel moški, kimnil od mene k nji.
"Ženi," je rekla Katy. "Poročeni sva." Spet suhi hehet.
"Dobra ekonomska ureditev. Za delo in skrb za otroke. Čisto dobra razporeditev za mešanje genov, če je vaša reprodukcija po istem vzorcu. A pomisli, Katharina Michaelason, ali ne bi mogla svojim hčerkam priskrbeti česa boljšega? Verjamem v instinkte, celo pri Človeku, in ne morem si misliti, da bi vedve - ti si strojnik, ali ne? - in kot sem razumel, si ti nekakšen šef policije - ne bi občutili, da celo vama nekaj manjka. Intelektualno to vesta, seveda. Tukaj je samo polovica vrste. Možje se morajo vrniti na Preživetje."
Katy je molčala.
"Mislil bi, Katharina Michaelason," je blago rekel mož, "da bi tebi od vseh ljudi takšna sprememba še najbolj koristila," in je stopil mimo Katijine puške v svetli pravokotnik pred vrati. Mislim, da je tedaj opazil
KO SE SPREMENI
41
mojo brazgotino, ki so ros vidi le, če je svetloba od strani. Tanka črta od temena do brade. Večina ljudi niti ne ve zanjo.
"Kje si dobila to?' in odgovorila sem mu z nehotenim režanjem. "V zadnjem dvoboju." Več sekund sva stala tam, naježena eden proti drugemu (to je absurdno, a res). Dokler ni stopil noter in zaprl vrat za seboj. Katy je rekla s krhkim glasom. "Prekleta koza, ne vidiS, da tc je žalil?" in dvignila puško, da ga ustreli skozi steklo, a bila sem pri njej, preden je sprožila in sem zbila puiko vstran: vžgala jc luknjo skozi tla verande. Katy se jc tresla. Šepetala je kar naprej in naprej. "Zato se je nikoli nisem dotaknila, ker sem vedela, da bom nekoga ubila, vedela sem, da bom nekoga ubila." Prvi moški, tisti, s katerim sem najprej govorila, je v hiSi Se vedno govoril, nekaj o velikem gibanju za rekolonizacijo in ponovno odkritje vsega, kar je Zemlja izgubila. Poudarjal je prednosti za Preživetje: trgovino, izmenjavo idej, izobrazbo. Tudi on jc rekel, da je bila na Zemlji ponovno uvedena enakopravnost spolov.
Katy je imela prav, seveda. Morale bi jih pobiti na mestu. Moški prihajajo na Preživetje. Ko ima ena kultura velike kanone in jih druga nima, ni težko ugibati o izidu. Morda bi možje končno prišli v vsakem primeru. Rada mislim, da bi jih čez sto let moje pravnukinje lahko zaustavile ali zadržale z bojem, pa še to ni gotovo. Vse življenje se bom spominjala teh štirih ljudi, ki sem jih prvič srečala, ki so bili mišičasti kot biki in so dosegli, da sem se - čeprav za trenutek - počutila majhno. Nevrotična reakcija, pravi Katy. Spominjam se vsega, kar se je zgodilo tiste noči: spomnim se Yukijinc vznemirjenosti, spominjam se Katijinoga joka, ko smo prišli domov, spominjam se njenega ljubljenja, nekoliko zapovedovalnega kot vedno, a čudovito tešilnega in pomirjujočega. Spominjam se, kako sem nemirno hodila po hiši, ko je Katy zaspala z golo roko, ki ji je zdrsnila v krpico svetlobe, padajočo iz veže. Mišice njene podlahti so kot kovinske palice od vožnje in preizkušanja njenih strojev. Včasih sanjam o Katijinih rokah. Spominjam se. da sem zatavala v otroško sobo in dvignila dete moje žene, zadremala za trenutek z grenko, čudovito toploto dojenčka v naročju, sc končno vrnila v kuhinjo in našla Yuriko, ki si jc pripravljala malico. Moja hči jč kot velikan.
"Yuki," sem rekla. "Misliš, da bi se lahko zaljubila v moškega?" in posmehljivo jc kriknila: "V trimetersko krastačo!" jc rekel moj taktni otrok.
A možje prihajajo na Preživetje. Zadnje čase sedim ponoči in razmišljam o moških, ki bodo prišli na ta planet, o mojih hčerkah inBetti Kathannason, o tem, kar se bo zgodilo Katy, meni, mojemu življenju. Zapiski mojih prednikov so en sam dolg klic bolečine in najbrž bi morala biti sedaj vesela, ampak človek ne more vreči stran šestih stoletij, niti (kot sem sedaj odkrila) štiriintridesetih let ne. Včasih se smejim vprašanju, okoli katerega so se ti štirje možje vrteli ves večer in si ga nikoli niso upali izreči, ko so nas gledali, kmetavze v delovnih oblekah, orače v platnenih hlačah in srajcah: katere od vas igrajo moškega? Kot da bi morale
42
Joanna Russ
narediti kopijo njihovih napak! Hudo dvomim, da je bila na Zemlji spet uvedena enakopravnost spolov. Ne mislim rada, da se bodo iz mene norčevali, da bi bili do Katy obzirni, kot da je slabotna, da bi Yuki storili, da bi se počutila nepomembno in neumno, da bi moje otroke ogoljufali za polno človečnost in jih spremenili v tujke. In strah me je, da bi moji lastni dosežki uplahnili od tega, kar so bili ali sem mislila, da so - do ne ravno zanimivih posebnosti človeške vrste, čudnih reči, ki o njih bereS na zadnjih straneh knjig, reči, ki se jim včasih smcjcš, ker so tako eksotične, mikavne, da ne impresivne, očarljive, a ne uporabne. To je zame bolj boleče, kot lahko rečem. Strinjali se boste, da so za žensko, ki se je borila v treh dvobojih in vselej ubila, taki ni strahovi smešni. A to, kar nas sedaj čaka, je tako velik dvoboj, da nimam korajže zanj, s Faustovimi besedami: Verweile doch, du bist so schoen! Ostani, kot si. Nc spreminjaj se.
Včasih se ponoči spominjam starega imena tega planeta, ki ga je spremenila prva generacija naiih prednikov, te radovedne ženske, ki jim je bilo, gotovo, pravo ime preboleč spomin, ko so možje pomrli. Pravzaprav je smešno, na grenek način, da se jc tako popolnoma obrnilo. Tudi to bo minilo. Vse dobre stvari imajo svoj konec.
Vzemite mi življenje, a ne jemljite mi pomena mojega življenja.
Ne še.
(WHEN IT CHANGED, prva objava v antologiji Dangerous Visions Harlana EUisona, 1972)
Nebula Award za najboljšo kratko ZFzgodbo leta 1972