HM

Ks. vitez Miklošič.

Spisal

Anton Trstenjak.

(Ponatis iz letopisa „Matice Slovenske” za 1. 1883.)

Y Ljubljani.

»Narodna Tiskarna". — Založil Božidar Raie.

1883 .




f




I.

sa učena Evropa slavi in cesti najučenejšega slavista — dvor¬
nega svetovalca viteza Fr. Miklošiča. On sam je povzdignil
slovansko vedo na tisti vrhunec česti in slave, do katere še
niso dospeli mnogi narodi evropski. Osnoval je slavistiki znanstveno
podstavo ter nam podal najlepšo in najobsežnejšo znanstveno od-
gojo: Miklošič ima po vsem svetu učencev. V korenit.osti in uče¬
nosti se je vzpel tako visoko, da je vsemu svetu zvezda voditeljica
v znanstvenem premišljevanji.

Kar so storili za slavistiko Miklošičevi predniki, bili so ne¬
znatni početki, katerih je treba pojasniti zlasti zdaj, ako hočemo
umeti vednostno ceno Miklošičevega delovanja.

Že Leibnitz je nagovarjal ruskega cesarja Petra Velikega,
naj bi se popisali vsi jeziki v ruskem cesarstvu. Toda Peter Ve¬
liki je imel premalo časa in razuma za jezikoslovje. Vender Leib-
nitzova ideja ni zaspala. Katarina II. je osnovala 1783. rusko
akademijo, kateri je bil namen: razvijati, bogatiti in čistiti ruski
jezik. Zato je ta akademija nabirala gradiva slovarju, ki je prišel
na svetlo od 1787—89. leta.

Taka in jednaka literarna podjetja so bila samo početek ali
podstava najnovejši in najmlajši znanosti, katero imenujemo kom¬
parativno filologijo ali primerjajoče jezikoslovje. Ž njo se je pečal
v Slovanih prvi J. Dobrovsky  (1753—1829), izdavši 1. 1822.
staroslovensko slovnico, v kateri je nakopičeno gradivo brez kri¬
tike. Njemu še niso bili znani najstarejši staroslovenski spomeniki
in imenitnost glasoslovja.

Vender so ti početki krčili pot strogi znanosti. Na osnovi
tega začetnega razvijanja spisal je Rus Aleksander Vos tokov

1

2

(1781 — 1864) svojo najimenitnejšo knjigo: Razsuždenie  (1820),
v kateri nam podaje kritični nauk o staroslovenskem jeziku.

Poleg Dobrovskega in Vostokova si je za slovansko znanost
pridobil preimenitnih zaslug učeni Kopitar,  osobito z objavljenjem
Klečevega zbornika (1836) in s svojo hipotezo o panonski domo¬
vini stare slovenščine, z naukom o panonstvu.

Kar so ti možje storili za vedo, bila je pot do primerjanja.
Prava komparativna filologija je oživela, ko je zvedela Evropa po
misijonarjih ža najbogatejši jezik, za staroindijski jezik — sanskrit.
Prvi mož, kateri je spisal sanskritsko slovnico, bilje  Slovan Ivan
Filip Vez din,  z redovniškim imenom Paulinus a Bartholomaeo.
Izdal je v Rimu svojo slovnico 1. 1790. A njegovo delo je izgubilo
vso vrednost, ko so Angleži Evropo seznanili z Indijo in sanskri-
tom v vsem znanstvenem obsegu.

Sanskrit je primerjajoči jezikoslovni znanosti največja prido¬
bitev. S pomočjo tega jezika je dokazal Fr. Bopp sorodnost latin¬
skega in grškega jezika, učeč nas, da se je v sestavi indoevropskih
jezikov ohranilo spominov na nekdanjo prvotno zajednico.

Na polji komparativne filologije so začeli preiskovati v Slo¬
vanih P. J. Šafartk,  J. J. S rez  n e v s k i j in drugi.

Za zdaj opuščamo opisovanje imenitnih zaslug in delovanja
drugih Slovanov, ker bi že radi zrli v veličastno zvezdo, katera je
prisvetila evropski znanosti, vedi slovanski, z juga, z južnoslovan¬
skega neba, iz neznatnega kraja slovenske naše domovine, ter je
z divno svojo svetlobo obsijala vse obzorje. Ta sijajna zvezda je Mi¬
klošič,  najimenitnejši delavec in najkorenitejši pošpešnik slavistike.

Za slavista je v prvi vrsti potreba, da nima samo v popolni
oblasti vseh slovanskih jezikov, ampak tudi druge slovanščini so¬
rodne in nesorodne jezike. Tako obsežnega znanja ni imel nikdo
prejšnjih slavistov. Poglejmo samo Miklošičeva dela in čudili se
bodemo ogromnemu gradivu, številu različnih jezikov, katere bistro¬
umno primerja in razlaga.

Utrdivši načelo, da sorodnost jezikov določujejo dokazi, ka¬
terih je iskati v slovniškem ustroji, pojasnil je Miklošič organizem
slovanskih jezikov; ne samo njih vnanje oblike, ampak tudi tisto
skrivno, notranje, duševno, oživljajoče načelo, kakor je V. Humboldt
imenuje; načelo tedaj, katero živi v slovanskih jezikih; tisti duh,

kateri stvarja v jeziku, v vsakem posebe, odkar so se ločili drug
od drugega, odkar so se individuvalizovali.

Slovani pred Miklošičem so imeli samo nakopičeno gradivo:
slovarje in slovnice brez zisteme in kritike. Slovnice starosloven¬
skemu jeziku, kateri je znanstvena podstava slavistiki, niso mogli
ustanoviti, ker so jim delali preglavico razni literarni spomeniki,
o katerih se niso mogli odločiti, ali bi jih prištevali temu ali
onemu narodu. Miklošič je prvi kritično ločil slovanske jezike;
vzel je za podstavo znanstvenega preiskovanja staro slovenščino,
katera ima najstarejši in najbogatejši slovniški ustroj, učeč nas,
da ima slovensko deblo štiri veje: staroslovensko, novoslovensko,
dacijskoslovensko in bolgarskoslovensko; tem jezikom so bližnji
jeziki srbski in hrvatski. Miklošič je kritično razločil slovanske
spomenike: posnel je s korenito in vse obsežno učenostjo iz orga¬
nizma slovanskih jezikov tiste zakone, kateri določujejo raznim
jezikom razne značaje. Zavrgel je stari nauk, da bi bil staroslo¬
venski jezik oče vsem slovanskim jezikom ter je dokazal, da se slo¬
vanski jeziki ne razločujejo od včeraj, ampak da je razloček med
bolgarščino in srbščino z jedne strani, in med ruščino, poljščino
novoslovenščino in češčino z druge strani bil že pred devetim
stoletjem.

Miklošič je prvi označil panonske spomenike, literarno osta¬
lino slovanskih pisateljev, kateri so prevajali cerkvene knjige v
staroslovenski jezik. Ustanovil je, kateri spomeniki so panonski,
kateri bolgarski, srbski, hrvatski in ruski. Pojasnil nam je, v
katerih značajnih posebnostih se ti jeziki razločujejo drug od drn-
zega, učeč nas, da ni smeti po zakonih jednega jezika ustanav¬
ljati zakonov za druzega; vsak jezik je treba preiskavati v nje¬
govem posebnem življenji in še le iz rezultatov teh posamičnih
preiskovanj najdemo zakonov, kateri oblastujejo vsem slovanskim
jezikom.

Te znanstvene pridobitve, katere so podstava slavistiki, pa
je dosegel Miklošič, ker so mu znani organizmi vseh jezikov, s
katerimi se peča primerjajoča znanost in ker je proučil in tudi
sam ustanovil filozofijo jezikov, to naj novejšo znanost, katera raz¬
laga in pojasnjuje notranje zakone razvijajočih se jezikov. Za tega
delj njegova dela ne obsezajo samo slovanskih jezikov, ampak vse
evropske; ker je zasledil s pomočjo slovanskega elementa dokaj

4

prikaznij v drugih elementih. To delovanje Miklošičevo je tako
občno in razsežno, kakor pri nobenem dragemu učenjaku v Evropi.

Slavistika je stara kakih sedemdeset let; torej je nje boljša po¬
lovica sad Miklošičeve učenosti. Vse, kar je do danes pridobila
slavistika, pridobila je od Miklošiča, on je pravi osnovatelj in oče
te znanosti, kateri je za vselej odkazal pot daljšega razvijanja.
Zatorej si je zaslužil prvo mesto v slovanskih literaturah in naj-
častnejše mesto v drugih literaturah evropskih, katerim je po-
spešnik. Ker pa je znanost največje pospešilo prave kulture, ka¬
tero prinašajo narodom veliki možje, goječ in učeč večne resnice
v raznih dobah in o raznih prilikah, smemo biti ponosni, da je Mi¬
klošič sam dosegel z mirnim delovanjem za znanost in kulturo slo¬
vansko več, nego razni drugi veliki duhovi v različnih dobah.

Kdor hoče spoznati znanstveno ceno in delovanje tako veli¬
kih mož, mora se učiti iz njihovih del: samo iz njih je moči po¬
sneti pravo podobo in prav pomen njih učenjaške velikosti, kar naj
podaje v kratkih črticah ta životopis najodličnejšega Slovana in ro¬
jaka našega, kateri je vse svoje moči in življenje posvetil znanosti,
kakor je sam dejal v prvem svojem spisu: „samo v prid znanosti
in iz ljubezni do materinega jezika 11 .

II.

V „štajarskem raji 11 , v ljutomerskih goricah, tri četrt ure
hoda od trga Ljutomera, belijo se lepe hiše po vinski gori Rado-
merščaku (Pichelberg), a pod goro se razprostira dolina Radomelj e.
Tu v Radomerščaku seje  porodil 18. aprila 1789. leta Jurij Miklo¬
šič, kateri je podedoval od svojih roditeljev vinograd in hišo v Ra¬
domerščaku. Ko je Jurij še mlad vinogradnik prevzel gospodarstvo,
oženil se je z Marijo Zobovičevo iz sosedne župnije sv. Miklavža.
Roditelji Jurijeve žene so bili doma z Vinskega Vrha pri sv. Mi¬
klavži, kjer so imeli lepo posestvo in vinograd. Toda Zoboviče-
vega rodii ni več na Vinskem Vrhu; Zoboviči so sicer doživeli ve¬
liko starost, bili so na glasu dobri gospodarji, a Zobovičevi otroci
so zdaj že vsi mrtvi. Na lepem posestvu, kjer so živeli Zobovi¬
čevi, gospodari zdaj vrli kmet Kelemina.

Jurij in žena mu Marija sta pridno gospodarila; imela sta
res raj v štajarskem raji, kjer Radomerščanje pojo od zore do
mraka, v tem lepem kraji, od katerega ni lepšega na tem svetu,

5

kakor poje Stanko Vraz, bližnji sosed Radomerščanom. Tu v Rado-
merščaku se je porodil 20. novembra 1813. leta Fran Miklošič.

V rojstvenem kraji je živel mladi Fran samo malo časa, tako
da mu je ostalo gotovo malo spominov na prvo otročjo dobo, ker
že 1. 1817. so se preselili oče z rodovino v Ljutomer. Ko je Fran
ponarastel, hodil je v šolo v Ljutomeru, kjer ga je učil abc uči¬
telj Fr. Reholec.*)  Mladi učenec je bil tako bistre glave, daje  bil v
šoli vedno prvi. Njegovi vrstniki in sošolci, zdaj stari kmetje v
ljutomerski župniji, spominajo se še nekdanjega tovariša, kateri
je že takrat kazal izvrstne zmožnosti in talente in tako živ duh v
mladem telesu, da je Fran oživljal in razveseljeval vso mlado šolsko
družbo.

Ker je učenec napredoval izvrstno, veselili so se ga zlasti
oče in zato se je kmalu vnela želja v očetovem in materinem
srci, naj bi še dalje dala šolat pridnega otroka, da bi postal kdaj
na čast in veselje rojstvenemu kraju. Svojo željo so razodeli
oče bratu, župniku v Središči, kateri so jih v sklepu potrdili ter
tudi pomoči obljubili. In takrat je še bila občna navada, da so
Stajarci pošiljali otroke v latinske šole v Varaždin, ne pa v Maribor.

Bilo je jeseni 1. 1824., ko so šli oče s sinom v Varaždin
in ga zapisali v latinske šole, ali kakor so oni dejali v »di¬
jaške" šole, izročivši ga skrbi gospoda Kerna v kolegiji, v tistem
velikem poslopji tik Pavlinske cerkve, od koder je imel novi „dijak“
v šolo samo kakih petdeset korakov. Po vladinem ukazu bi se bili
morali dijaki učiti tudi madjarskega jezika; a učil se ga ni nobeden.

Vsi spomini, katere ima Miklošič na domače kraje, so iz
mladostne dobe, ko je še dijak hodil iz Varaždina domov v Lju¬
tomer čez Središče, potem pa čez sv. Miklavž ali pa čez Gomilo.
To so tista prijetna in klasična potovanja, katerih se veseli vsako
dijaško srce; skoro jedina potovanja po „svetu“, ker drugi niso
prišli tako daleč, razven vojakov, kateri so videli še več sveta.
Domov hodeč se je mudil Miklošič nekaj časa v Središči, pri svo¬
jem jako gostoljubnem strijci Miklošiči, kateri so bili res dobra
duša. Sedeli so navadno po leti na klopi pred hišo ter gledali
na veliko cesto, katera drži ravno po Središči. Ako je šel po-

*) Ta gospod, porojen 8. junija 1801. 1. pri Št. Ilu v Slovenskih Goricah,
bil je pozneje za učitelja pri sv. Antonu in še živi v Mariboru.

6

potnik po cesti, dali so mu znamenje z roko, naj pride k njim,
da se pogovorita in spoznata. Bili so tedaj dober mož, in tudi
mladi Fran se je vselej pri njih mudil po nekaj dnij na potu iz
Varaždina domov v Ljutomer.

Toda Miklošič ni hodil dolgo po teh krajih. Blagi strijc
so želeli, naj bi mladega Frana poslali v mariborske latinske šole.
Tako je dovršil Miklošič v Varaždinu samo prvo in drugo latinsko
šolo. Jeseni 1. 1826. se napotijo oče s sinom v Maribor, kjer je
Fran dovršil vso gimnazijo, t. j. od tretjega do šestega razreda.
V latinskih šolah je bil zmerom na prvem mestu. Klasične jezike
je znal tako korenito, da je mnogokrat popravljal svojega profe¬
sorja. In kako korenito se je Miklošič učil latinskega jezika, ka¬
žejo poznejša dela, pisana v vzorni latinščini.

Zdajci so se zanj predrugačili časi. Miklošič je že zgodaj
posvetil ves čas učenju. Sam je skrbel zase in svojo odgojo.

O počitnicah je redno hodil domov v Ljutomer k svojim rodi¬
teljem, kakor vsak dijak. V teh domačih krajih so se spominali
še dolgo pozneje stari znanci, kako jih je nekdaj obiskaval Mik¬
lošič dijak, kateri je postal pozneje tako slaven mož. Zadnjikrat
je bil doma Miklošič 1. 1844, to je po smrti svoje matere, katero
je ljubil iz vsega srca. Oče so mu umrli IG. novembra 1879. v 91.
letu svoje starosti. Bratje še živijo vsi, a dve sestri sta že mrtvi.

Po dovršenih latinskih šolah odide Miklošič jeseni 1. 1830.
v Gradec učit se filozofije. V štajarski prestolnici se je začelo zanj
pravo življenje; tu so se učili na vseučilišči dijaki iz vseh krajev
slovenske domovine; tu so se vnemali mladi rojaki za znanost in
sveti poklic; kar je tlelo tukaj v mladih srcih, pokazalo se je po¬
zneje v javnem življenji; kar je tu klilo, zacvelo in dozorelo je v po¬
znejši dobi — v literarnem delovanji. Stanka Vraza je poznal Miklo¬
šič še iz mariborskih latinskih šol, kjer sta si bila sošolca. Z njim, z
Murkom in Kvasom je Miklošič največ občeval v Gradci, po tem
pa z Jakobom Košarjem in Klajžerjem: jako mnogo se je družil
Miklošič v Gradci z internovanimi Poljaki: z grofoma Vladislavom
in Tadejem Ostrowskim, Kamiehskim in Pokrzywnickim. Ali rad
se je shajal tudi v zgovorjenih urah ob nedeljah in praznikih s svo¬
jimi nekdanjimi sošolci, kateri so bili takrat rokodelci.

Že v tem času si je svoje življenje lepo uredil: vse šolsko
leto se je učil, a ko so bile počitnice, potoval je v tiste slovenske

7

kraje, kjer ga še ni bilo, da bi jih videl. V ta namen krene
1. 1831. z Murkom v kranjsko deželo, najprej v belo Ljubljano,
kjer se je seznanil in občeval s Čopom, Kastelcem in Preširnom,
katerim se je jako prikupil, da se ga zlasti Preširen prijazno spo¬
mina v Vrazovih pismih. Iz Ljubljane odrineta z Murkom v Celovec.

Se jedenkrat o drugi priliki je videl svoje ljubljanske znance,
ko se je vračal s potovanja čez Ljubljano na Dunaj, ali tedaj je
že Preširnu pojemalo zdravje.

Po dovršenih filozofskih naukih je postal Miklošič doktor
filozofije jeseni 1. 1837. Vrhu tega pa se je že prej učil na graš¬
kem vseučilišči pravoznanstva štiri leta. V tistem času je preda¬
val o filozofiji na graškem vseučilišči prof. Likavec, kateri pa je moral
zapustiti to stolico konec 1. 1830. zaradi svobodomiselnih nazorov.
Na Likavčevo mesto je prišel dr. Polsterer jeseni 1836., kateri
pa je kmalu umrl. Po njegovi smrti je dobil filozofijsko stolico
Miklošič meseca januvarja 1837. V tem času ni še bil Miklošič
doktor filozofije, a izvolili so ga za učitelja filozofije samo zaradi
njegovega sijajno prebitega prvega rigoroza. Miklošič je predaval
o filozofiji skoro dve leti od januvarja 1837. in do konca istega
semestra in od jeseni 1837. do konca julija 1838., in sicer o teo¬
retični in moralni filozofiji in o zgodovini filozofije; o zadnjem
predmetu ,,nach eigenen Heften“, kakor je zapisano v vseučiliškem
poročilu.

Poleg njega sta učila na vseučilišči njegova tovariša: K. Kvas
je bil redni učitelj slovenskega jezika („der vvindisehen Sprache“);
predaval je po Danjkovi knjigi „Lehrbuch der windischen Sprache“,
in je imel še zraven službo v neki advokaturski pisarni; Murko,
jako nadarjen mož, bil je teologijski adjunkt.

A ker mu ni ugajala tedanja oblika naučnega predavanja,
odločil se je postati advokat. Poslovi se tedaj od vseučilišča in
prijateljev, izmed katerih so tudi Murko, Košar, Vraz in drugi za¬
pustili Gradec, ter se napoti jeseni 1838. na dunajsko vseučilišče,
kjer je že I. 1840. postal doktor pravoznanstva, dobivši službo pri
advokatu dr. Mih. Bachu,  očetu poznejšega ministra Alek. Bacha.

Prišedši na Dunaj izroči Miklošič Kopitarju  priporočilni list
poljskega grofa Vladislava Ostro\vskega in tako se seznani rojak
z rojakom. Oba se nagloma sprijateljita. Kopitar se je prepričal
o obilnih vednostnih sposobnostih svojega rojaka, zato ga je pre-

■8

govaijal, naj popusti odvetništvo in naj se posveti po polnem filo¬
logiji. Kopitar je ta svoj namen z lahka dosegel, ker Miklošič
se je že prej poprijel korenito slovnice; prišedši na Dunaj imel
je že potrebnih pojmov o filologiji, a vrhu tega je znal francoski,
italijanski in angleški jezik. Vender bi se ne bil tako nemudoma
posvetil zdanjemu poklicu, ako bi se ne bil seznanil s Kopitarjem.

Miklošič je občeval s Kopitarjem vsak dan redno po več ur.
Oba sta bila srečna: Miklošič, da je imel za prijatelja tako uče¬
nega moža, a Kopitar, da si je našel novega, vernega prijatelja,
kakeršnega si je želel. Kopitar je vzpodbadal Miklošiča, naj se
posveti filologiji sami. Kdor je mogel občevati s tako učenim
možem, kakor je bil Kopitar in se pogovarjati ž njim o znanosti,
moral je biti sam učen mož. Ta prijateljska zveza, katera je bila
obema jednako sveta, bila je najlepši dokaz tiste idejalne ljubezni,
katera veže in utrjuje jednakomisleče može v jednakem hrepenenji.
Se ve da je Miklošič mogel pridobiti mnogokaj od Kopitarja, zato
je sam izrekel pred vsem svetom, da mu je bil Kopitar ,,im ge-
wissen Sinne mein Lehrer“, kateremu je toliko hvale dolžan. Ako
je tedaj Miklošič kaj trdil, a Kopitar dejal pri tej priči: „Das kann
niclit sein“, to so ga vzpodbadale te besede, da je stvar premišljeval
še bolj natanko, kar mu je bilo na veliko korist.

Naj tedaj nihče ne misli, da je bil Kopitar Miklošiču učenik,
kateri bi ga poučeval, kakor navadno uči učenik učenca, po dolo¬
čeni zistemi. Kopitar je bil sila učen mož in zlasti zgodovinar,
kateri je zbiral gradivo, a ni bil slavist v zdanjem pomenu besede.
Miklošič in Kopitar sta bila peripatetika; pogovarjala sta se na
sprehodih in shodili tudi o znanosti in tiprijateljski pogovori so
koristili Miklošiču, kateri se je razvijal sam iz sebe. In tega ra¬
zvoja se je presrčno veselil Kopitar.

Kopitar je pregovarjal Miklošiča, naj prestopi v službo v ce¬
sarski dvorni knjižnici, v kateri je obilo gradiva za slovansko filo¬
logijo. Knjižnica naj bi mu bila samo pot do večjega, obsežnejšega
delovanja; kajti Kopitar se je že mnogo let potezal za to, da bi
Dunaj postal središče slovanske znanosti, kjer naj bi se zbirali
mladi Slovani iz vseh krajev avstrijskega cesarstva; trudil se je
na vso moč, da bi se na Dunaji osnovala stolica: „linguae slavi-
cae anticpiissimae communis et ecclesiasticae 11 .

9

Prvo željo je doživel Kopitar. Primerilo se je 1. 1844., da
je bilo v dvorni knjižnici jedno mesto prazno. Kopitar pošlje
svojemu ljubljencu brez zamude pismo ter ga pregovarja, naj pre¬
stopi v znanstveno svetišče. Tako je dobil Miklošič službo naj¬
mlajšega uradnika v dvorni knjižnici; popustivši mastno odvet¬
ništvo, posveti se povse slavistiki. Tu je bil skriptor od 1. 1844.
do 18(12.; tega leta namreč se je zahvalil za čast skriptorja dvorne
knjižnice.

Ali v toliki sreči je pobrala še istega leta (1844.) nemila
smrt drago mater in nepozabnega mu rojaka Kopitarja. To je bila
velika, nepopisna izguba za Miklošiča.

Zdaj je bil Miklošič sam, gotovo sam, ker je izgubil tako
iskrenega prijatelja, o katerem govori v svojih delih s svetim spo¬
štovanjem, kar nam priča o nekdanji prijateljski zvezi. Po Kopi¬
tarjevi smrti je bil Miklošič cenzor slovanskim, novogrškim in ru-
munskim spisom. Poleg tega pa se je korenito poprijel sanskrita,
da bi se stanovitno utrdil v svojem poklici.

In kaj je dosegel Miklošič že dotlej v znanstvenem premišlje¬
vanji ; v koliki oblasti je že tedaj imel slovanske jezike in sans-
krit, kakor še nobeden tedanjih slavistov, vidimo iz njegovega pr¬
vega spisa, s katerim je stopil pred učeni svet 1. 1844. Ta prvi
spis je kritika Boppovega dela: Vergleichende Grammatik
d e s S a n s k r i t, Z e n d, G r i e c h i s c h e n, L a t e i n i s c h e n, L i t-
thauischen, Gothischen u n d Deutsche  n. V tem delu
razlaga Bopp staroslovenščino in druge jezike slovanske. V kritiki
(Jahrbiicher, 1844., Bd. 105) priznava Miklošič, da mora biti Boppu
hvaležen vsak Slovan, kateri ljubi svoj jezik. Miklošič uči Boppa
deklinacijo in konjugacijo staroslovenskega jezika; razlaga sufikse,
besede i. t. d. Kritika nam razodeva veliki razloček med Boppom
in Miklošičem, med njim in učenim Boppom, kateri je oče kom¬
parativni filologiji. Kritiko je spisal Miklošič nenavadno bistroumno;
za tega delj so slutili učenjaki, kako velik pomen bode še imelo
kritikovo ime v slavistiki. Že s tem spisom in v tej dobi je bil
Miklošič avtoriteta v slovanskem jezikoznanstvu; v kritiki je podal
svoj prvi načrt, kako je mislil pospeševati in razvijati slavistiko.

In ta svoj načrt je bistro pokazal s prvim samostalnim delom,
katero je izdal 1. 1845. v Lipsku z naslovom: Radices linguae
slovenicae vete ris dialecti.  To delo je samo nadaljevanje

10

Boppove kritike. Miklošič tu podaje besedne korenike, od kod jih
je izvajati, in tudi tiste, katerih ni moči uganiti. Kakor se vidi, pod¬
stava deluje IG raznih rokopisov in 2 bibliji (od 1581. in 181G). Te
literarne spomenike staroslovenskega jezika je prvi kritično pre-
iskaval in sad tega znanstvenega preiskavanja so Radices,  in
poznejši Lexicon  (1850), dve knjigi, s katerima je neizmerno
pospeševal razvijanje slavistike. Radices  so etimologijski slovar,
dopolnitev in poprava tedanjih etimologijskih zbirek starosloven¬
skega jezika.

P. J. Safafik je prvi pozdravil Miklošičevo delo Radices  še
istega leta v češkega muzeja časopisu, poudarjaj e, da knjiga mnogo
več podaje, nego skromni naslov obeta.

Safafik in Miklošič sta si bila dobra prijatelja; tudi je znano,
da je Miklošič Safafika spoštoval. Ali Miklošič se je gotovo motil
tudi v Safafiku, ker Safafik je pisal veliko pisem Pogodinu iz
katerih se vidi, da je Safafik bil drugačen, nego se je kazal
Miklošiču. Ta pisma so značajna za Safafika in za vso tisto
dobo, ko so si nekateri učenjaki na tihem v pismih podtikali
napačna mnenja. Tako je zlasti Hanka raztrosil izmišljeno vest
med učeni svet, zlasti v Ruse, da Radices  niso Miklošičevo
delo, temveč Kopitarjevo, torej plagijat. Na taka obrekovanja ni
mogel molčati Miklošič; zato je odgovoril Hanki v zborniku: „Sla¬
vi sche B ibl i oth ek“,  katerega je jel izdajati na Dunaji 1. 1851.
v ta namen, da bi bil skupno glasilo filologiji in zgodovini raznih
slovanskih plemen. Takega glasila je bilo potreba, ker so 1. 1848.
in 1849. nehali izhajati perijodični časopisi dunajski, kateri so tudi
prinašali razprave o slovanski filologiji in zgodovini. V tej knjigi
je priobčil Miklošič odgovor Hanki pod naslovom: „Entgegnung

auf Herrn Wenzel TIanka’s Albernheiten und Liigen."

V tem silno ostro pisanem sestavku je Miklošič pozval
Hanko, naj dokaže očitno svoje trditve v posebni knjigi, katero
bode po tem izdal Miklošič na svoje troške. Hanka je bil ugnan
in osramočen. Pravdo je sijajno dobil Miklošič.

Hanka in tudi protestant Palacky sta nekdaj mislila najprej
o Kopitarji, a pozneje o Miklošiči, da naša rojaka zagovarjata
panonsko hipotezo iz katoliških ozirov. Bil je še namreč čas, da
so nekateri možje mislili, da v teh hipotezah tičijo Bog vedi kaki
katoliški nameni.

/

11

Ako pomislimo, da so take razmere neprijetnejše, nego naj-
liujše znanstvene kritike, moramo se čuditi možatosti in jeklenemu
značaju Miklošičevemu, kateri je pogumno napredoval, utrjuje se
bolj in bolj v svetem poklici. Sel. 1845. je izdal: St. Joannis
Chrysostomi homilia in ramos palmarum.  Ta knjiga
nam kaže, kako zistematično je delal Miklošič, kako je najprej
kritično preiskaval staroslovenske spomenike. Rokopis St. Joannis
Chrysostomi je iz XI. stoletja; temu delu je pridejal Miklošič spi¬
sek besednih korenik, nahajajočih se v tem rokopisu. L. 1847.
je izdal: V it a e Sanctorum in Vita S. C lem e n tis, epi-
scopi Bulgarorum.  (Vita S. Clementis: „Manibus Kopitarii gra-
tus discipuli animus.“) Rokopis Vitae Sanctorum je tudi iz XI.
stoletja; iz tega literarnega spomenika je zbral Miklošič imenik
besedij, katerih ni v Radices.  Tako je dopolnjeval svoja dela od
leta do leta; iz teh del se vidi, kako je Miklošič nabiral gradivo
za slovar staroslovenskega jezika. Leta 1851. je izdal Monu-
menta linguae palaeoslovenicae  na troske cesarske aka¬
demije znanostij. Za to delo ga je odlikoval cesar, podelivši mu
drag prstan. L. 1854. je dal na svetlo: Chrestomatia palaeo-
slovenica.  Okoli 1. 1850. je tedaj neumorno in neutrujeno iz¬
dajal literarne spomenike „cum no ti s criticis*.  In vsa ta
dela so bila samo priprave še večjim delom, katera je izdajal v
poznejših letih.

Prvi žarki slobode so prisijali v Avstrijo 1. 1848. Ali tem
žarkom, kateri nam naznanjajo človeško prosto razvijanje v soci-
jalnem in političnem življenji, ni bilo potreba, da bi bili ogrevali
gorko in za vse blago in vzvišeno vneto srce Miklošičevo. Narodi
avstrijski so pohiteli k cesarskemu prestolu, da bi prejeli novih
slobod. Miklošičevi rojaki dobro vedoč, da je on mož, kateri zna
zagovarjati pravične želje svojih rojakov, izvolili so Miklošiča v
letu 1848. v volilnem okraji Svetega Lenarta na dolenjem Stajar-
skem za poslanca v prvi avstrijski ustavodavni državni zbor. Tega
ustavodavnega zbora 1848. in 1849. najprej na Dunaji in pozneje
v Ivromeriži se je udeleževal Miklošič ves čas. Ali to politično
delovanje ni odtegnilo učenjaka od knjig in znanstvenih premiš¬
ljevanj, ampak nam kaže, kako rad je pomagal Miklošič rojakom
svojim. Vrhu tega javnega delovanja so imeli Slovenci na Dunaji
slovenski zbor po imenu »Slovenija".  In temu zboru je bil pred-

12

sednik dr. Miklošič, njegov namestnik pa mnogospoštovani, a zdaj
že pokojni dr. Hladnik:  zbora tajnik je bil Anton Glo¬
bočnik,  zdanji c. kr. okrajni glavar postojinski. Ta zbor je
zlagal prošnje, katere naj bi se predložile v imenu slovenskih dežel
svetlemu cesarju. Ha bi bile te prošnje glas vseh Slovencev, raz¬
poslal jih je zbor v vse kraje slovenske, da bi se rodoljubi podpisali.
Tudi v Ljubljano je poslala „Slovenija“ Miklošiča, da se pogo¬
vori- tukaj s priznanimi domoljubi o nekaterih važnih stvareh. S
posebno navdušenostjo je bil vzprejet Miklošič v slovesnem zboru
ljubljanskega „Slovenskega društva" in akademijska legija je ves
čas njegovega bivanja v Ljubljani opravljala pred njegovim stano¬
vanjem v Rudeževi hiši na Starem Trgu častno stražo.  Sploh
se je tedanja dunajska ^Slovenija" jako krepko gibala. Osobito zna¬
menit je odgovor, katerega je izdala Anastaziju Griinu o volitvah'za
frankobrodski parlament. Zgodovinsko-zanimljive so tudi okrožnice
o zjedinjeni Sloveniji, o ravnopravnosti v šoli in uradu, in o drugih
imenitnih narodnopolitičnih stvareh. In duša temu gibanju je bil
Miklošič. Iz tega vidimo, kako mnogo si je prizadeval Miklošič in
se trudil s tovariši vred za nas Slovence. Ako ni mogel vsega
doseči, krive so bile poznejše nam neugodne politične razmere.

Na Dunaji, tudi v prvem ustavodavnem državnem zboru,
seznanil se je Miklošič z ministrom grofom Stadionom, ki je bil
nekoliko časa takrat najvplivnejši državnik. Stadion je spoznal
velike sposobnosti Miklošičeve, zato sta si bila kmalu oba velika
prijatelja ter sta se rada družila. Grof Stadion je videl, da imajo
druga vseučilišča že stolice za slovanske jezike, zato je name¬
raval tudi na Dunaji osnovati stolico slavistiki. Miklošiča je dobro
poznal, njegovo ime je slovelo po vsej Evropi, zato je mislil Sta¬
dion, da bi na Dunaji bila njemu najprimernejša stolica. O taki
izpremembi na vseučilišči se takrat nikomur še ni moglo niti sanjati.
Kateri slavist je mogel upati, da Dunaj dobode tako kmalu slovansko
stolico? Zato je bil Miklošič sam ves iznenadejan, ko je dobil
30. aprila 184!). po grofu Stadionu cesarski odlok, v katerem je bil
imenovan za izrednega profesorja jezikov slovanskih in literature
slovanske na dunajskem vseučilišči. Ta srečna vest je pa Miklošiča
našla oboroženega in korenito pripravljenega. Ko je postal profesor,
bile so mu glavne težnje ne samo znanost, ampak tudi knjige,
katerih je bilo treba podati učencem, da so se iz njih učili. Ne dolgo

13

po tem je Ml Miklošič povabljen na vratlslavsko vseučilišče; ali
dunajsko vseučilišče bi ga ne bilo moglo pogrešati, zato gaje minister
grof Thun imenoval 1. 1850. za rednega profesorja. Naj še ome¬
nimo, da je bil Miklošič povabljen tudi na berolinsko vseučilišče,
ali slavni in najučenejši slavist in rojak naš je ostal na Dunaji
na največjo korist znanosti in učencem, kateri so se tukaj šolali
ali se še šolajo. Za svoje učence je Miklošič po očetovo skrbel.
Čuditi se moramo neutrujeni delavnosti, ako pomislimo, da je
Miklošič odslej dajal na svetlo kar knjigo za knjigo. Učenci še
niso imeli pripravnih učnih knjig; Miklošič jih je sipal kar iz ro¬
kava. Se istega leta (1850) je izdal tri učene knjige: 1. Laut-
lebre der altslovenisclien sp rac h e, 2. Formenlehre
der altslovenisclien sprache, in 3. Lexicon linguae  slo-
venicae veteris dialecti.  Teli knjig je bilo učencem najbolj
potreba; učenik jim jih je podal še v prvem letu svojega delo¬
vanja. Že prej so dobili korenike in izdanja staroslovenskih spo¬
menikov, zdaj pa glasoslovje, oblikoslovje in slovar. O vsebini
teh del bodemo poročali pozneje, tu naj omenimo samo to, da je
cesar odlikoval Miklošiča z zlato svetinjo znanostim in umetnostim
za slovar, ki ga je posvetil Miklošič srbskemu knezu Mihajlu M.
Obrenoviču.*)

Odslej je dajal na svetlo delo za delom, da se moramo ču¬
diti tako obsežni učenosti in tolikemu trudu. In vse to nam je
zopet dokaz, koliko se je trudil Miklošič prejšnja leta. Imenitnost
tega epohalnega delovanja čestila so razna učena društva; izmed
njih naj omenjamo cesarsko akademijo znanostij na Dunaji, ka¬
tera ga je izvolila 1. februvarja 1848. za dopisujočega uda. Isto-
tako so ga izvolila za svojega uda razna učena društva slovanska,
nemška in francoska.

V cesarski akademiji znanostij so se godile 1. 1848. tudi za
Slovane jako imenitne reči.

V seji dne 28. januvarja 1848 so se posvetovali akademiki o
tem, naj bi akademija razpisala nagrado prvemu jezikoslovnemu delu.
Nekateri Nemci so predlagali, naj se razpiše nagrada za nemško

*) S tem srbskim knezom je Miklošič mnogo občeval na Dunaji. Knez
Mihajl in Miklošič sta si bila iskrena prijatelja. Znano je, da je srbski knez
prebival nekaj časa tudi v Badnu blizu Dunaja. Tudi v Badnu ga jo Mi¬
klošič obiskaval z Dunaja. Tako vidimo, kako so knezi in veljaki že tedaj
spoštovali in čestili našega rojaka.

14

slovnico, ali Nemec Wolf je predlagal nagrado za slovansko delo.
Šafarik in Palacky, katera sta bila prava uda cesarske akademije
znanostij že od 14. maja 1847., podpirala sta gorko Wolfov pred¬
log, omenjaje, da Nemci imajo že Grimmovo slovnico; naj se tedaj
akademija potegne za slovansko delo, ker s tem bo koristila in po¬
speševala občno znanost. Ako nekateri akademiki poudarjajo, naj
se tega dela poprimejo slovanske akademije, treba je pomisliti, da
nimajo slovanske akademije potrebnega denarja za tolika podjetja
in da bo ta nagrada na čast tudi cesarski akademiji. Akademiki
so glasovali in večina je sklenila razpisati nagrado glasoslovju
slovanskih jezikov po komparativno-zgodovinski metodi. Za ta
predlog so glasovali: Palacky, Safafik in razven drugih tudi nem¬
ški pesnik Grillparzer. Eedakcijo programa v nagrado razpisani raz¬
pravi je akademija izročila Safafiku. V tem času je pisal Safafik
pismo Pogodinu, v katerem pravi, da je radoveden, „ob die Herren
Čelakowsky (profesor slovanščine na vseučilišči v Pragi) und Mik¬
lošič was leisten“.

V seji dne 26. maja 1851. je poročal predsednik, da je do¬
bila akademija razpisano glasoslovje z gaslom: „non fumum ex ful-
gore“. Najprej je poročal Safafik razlagajoč, da si je pisatelj glaso¬
slovja izbral za glavni predmet svoje razprave staroslovenščino, katera
mu je podloga za komparativno in zgodovinsko razlaganje drugih
jezikov slovanskih. Poudarjal je, da je delo izvrstno, kakeršnega
še nimajo Slovani. Tudi Palacky je poročal o tem delu ter je
krepko priporočal za nagrado. Akademiki so se prepričali, da je
delo po polnem vredno nagrade, zato so izročili pisatelju nagrado
1000 goldinarjev. Ta „non fumum ex fulgore“ je bil Miklošič; torej
prvi akademik, kateri je dobil prvo in toliko .častno nagrado od
cesarske akademije znanostij na Dunaji.

S tem tako izvrstnim delom si je utrdil Miklošič zaupanje,
da ga je akademija izvolila že 28. julija 1851. za pravega uda,
ter ga po smrti Wolfovi imenovala 1. 1806. za tajnika filozofsko-
zgodovinskega oddelka. Redko kedaj je bil kateri akademik tako
neumoren delavec, kakor Miklošič! Ni ga skoro zvezka aka¬
demijskih „D enkscb r iften“,  za katerega ne bi bil spisal Mi¬
klošič kakega dela ali kake razprave: polovica del, kar jih je spisal,
tiskala je najprej akademija; in teh je mnogo. V nekaterih zvez¬
kih je celo po več del. In akademija je zopet najbolj čestila

15

svojega akademika, kateri je bil zadnja leta najdejavnejši ud, pod-
piraje ga v izdavanji večjih del, n. pr. staroslovenskega slovarja
in primerjajoče slovnice slovanskih jezikov. V tako obilni meri go¬
tovo ni še čestila akademija nobenega svojih udov.

Ali ne samo za akademijo tudi za vseučilišče je storil Mi¬
klošič sila mnogo. Miklošiča nahajamo povsod, kjer so se razni
možje trudili pospeševati napredek in uk; vidimo ga tudi, kako
svetuje razne reforme na vseučilišči, s čimer si je pridobil za razvi¬
janje uka v Avstriji neizmernih zaslug. Njegovi tovariši so ga za tega
delj izvolili trikrat za dekana filozofske fakultete in sicer za šolsko
leto 1851., 1856. in 1865. Leta 1854. so mu podelili največjo čast na
vseučilišči, izvolivši ga za rektorja magnifika dunajskemu vseučilišču.
Tako je imel priliko koristiti uku. Toda tudi vlada je potrebovala
tako izvrstnega uda in svetovalca, zato ga je poklicala 1. 1864. v
„llnterrichtsrath“. Na vseučilišči mu je bilo 1. 1854. izročeno
vodstvo znanstvene izpraševal ne komisije za gimnazijske učiteljske
kandidate. To preimenitno in častno službo na vseučilišči je
opravljal do leta 1879.

L. 1852. seje oženil s hčerjo Eichenfelda, tovariša si v dvorni
knjižnici. V tem presrečnem zakonu je živel samo 15 let, kajti
že l. 1867. mu jo umrla blaga in vzorna žena, zapustivši mu dva sina.

Tako vidimo, da je Miklošič delal na najimenitnejših mestih;
zdaj v akademiji, zdaj na vseučilišči. Povsod si je pridobil naj¬
sijajnejših zaslug. Zato ga je tudi svetli cesar odlikoval s tem,
da ga je imenoval v cesarskem pismu z 9. februvarja 1862. za
dosmrtnega uda gosposke zbornice. Njegovo znanstveno delovanje
pa je cesar tudi tako častil, da mu je podelil s cesarskim odločilom
s 23. julija 1863. viteški red Leopoldovega reda; a že naslednje
1. 1864. (20. avg.) je dobil po pravilih plemstvo dednega viteštva.*)

Sadu Miklošičevega delovanja bili so deležni vsi narodi ne
samo naše države, ampak vse Evrope, kajti to vsestransko delo-

*) Miklošičev grb je opisal \Vurzbach {Biogr. Lexicon) tako: In Roth
ein goldener, rothbozungter Greif, begleitet von zivei silbernen Sternen in den
blau ausgefiillten Oberwinkeln. Auf dem Schilde ruhen zwoi gekronte Tur-
nierhelme. Ans der Krone des rechten wachst ein goldener rothbezungter
Greif, einwiirts gekehrt; aus jener des linken ein silberner, aus Rachen und
Ohren feuerspruhender Panther. Helmdecken: jene des rechten Helms sind
roth mit Gold, jene des linken blau mit Silber unterlegt.

16

vanje, izvirajoče iz plemenitega in jeklenega značaja, v prid je strogi
znanosti v prvi vrsti; kako najti resnico, ta jedini postulat vsake
znanosti, bilo je jedino hrepenenje učenjakovo ; to je čutil učenjak
že tedaj, ko je krenil na tisto pot, kjer je mogel naznanjati pro¬
izvode svojega duha vsem nam sorodnim rodovom; on je tedaj
naš vodnik do univerzalne kulture. Njegove znanstvene pridobitve
nam najjasneje pričajo, da je njih stvarnik naj večji zagovor¬
nik slovanske kulture,  kateri nam razklada, koliko je po¬
speševal občno kulturo evropsko tudi slovanski element v zvezi z
drugimi evropskimi narodi. Učenjak, kateri se bavi s takimi pred¬
meti, mora biti vnet za stvar, za znanost; mora ljubiti iz srca
jezike in narode, katerim je posvetil vse svoje delovanje.

Miklošič je bil zmerom v skrbi posamičnih rodov slovanskih.
Okoli 1. 1850. zasijalo je prijaznejše solnce tudi slovenskemu na¬
rodu; zlasti kar se dostaje naših šol, bila je podoba, da se bodo
preustrojile na bolje. Že 1. 1849. je izročil minister uka Miklošiču
sestavo slovenskih beril  za višjo gimnazijo, katerim naj bi
pridejal kratek pregled slovenskega slovstva. Dunajski časniki so
precej razglasili to veselo vest, da je minister uka povabil prof.
Miklošiča, naj sestavi berila in naj spiše zgodovino slovenskega
slovstva. Miklošič se je udal temu vabilu (Novice 1852, str. 251.
1. 63. od 7. avg., in str. 271. od 25. avg.).

Miklošič se je priporočil vsem domoljubom (Novice 1852),
da bi ga blagovolili podpirati s primernimi spisi, ker je želel v
štirih mesecih imeti vse gradivo v rokah. Koliko vspeha je imelo
to vabilo, vidi se iz tega, da mu je bil jedini nabiralec naš mnogo-
zaslužni pisatelj Ivan Navratil.  In tako smo dobili slovenska
berila prvič 1. 1853. Mislimo in sodimo o berilih, kakor hočemo,
da niso n. p. samostalna dela, ampak samo zbirka raznih že go¬
tovih spisov, vender ne smemo tajiti, da so bila Slovencem takrat
velik dar. Pomislimo samo, koliko zlata je bil za tisti čas vreden
„0 d g o v o r“ Miklošičev Novicam (1853.) po gospodu J. Navratilu, v
katerem utrjuje Miklošič svojo pisavo, katera še dan danes velja.

Še več bili bi pridobili Slovenci, da so se uresničile Miklo¬
šičeve želje, da so namreč šolske slovenske knjige pripravne tudi za
naše brate na Ogerskem; takisto hrvatske za ondotne Hrvate. Mi¬
klošič je namreč odpisal gospodu ministru uka grofu Thunu (No¬
vice, 1852. str. 50., 14. feb.), kateremu je bil slovenski narod pri

17

Srci, da So šolske slovenske bukvice pripravne tudi našim bratom
Slovencem na Ogrskem.

Miklošič se je sploh veliko zanimal za šolo. Bil je že ta¬
krat na velikem glasu učenjak in izvrsten pedagog, čegar peda-
gogične nazore je jemal v poštev minister Thun. V tem času si
je tudi pokojni naš vladika Anton Slomšek pridobil zaslug za
slovensko šolstvo, kateremu je bil neutruden pospešnik. Miklošič
in Slomšek sta bila tedaj merodavna moža v šolskih stvareh;
toda njiju nazori so bili v načelu različni ravno takrat, ko bi
načelno jedinstvo bilo največ v prid slovenski šoli. Mnogo se je
namreč govorilo in razmišljalo o slovenskih osnovnih šolah, na kaki
podlagi bi jih bilo preustrojiti, da bi imele več sadu. Minister Thun,
kateri je bil v skrbi slovenskih osnovnih šol, poprašal je Miklošiča in
Slomška, naj mu svetujeta načrt, ali bi bilo bolje, da se v osnovne
šole slovenske uvede samo slovenščina, ali pa tudi poleg nje še
nemščina. Odlična Slovenca naj odločita. Miklošič se je izrekel
samo za slovenščino, Slomšek pa za utrakvizem. In kaj je storil
minister? Grof Thun je odobril Slomškove nazore, a ne Mikloši¬
čevih. Slomšek je kmalu spoznal, da bi bilo jedino pravo, ako bi'
se bil tudi on potegnil samo za slovenščino in je zarad tega po¬
zneje iz srca obžaloval, da je obveljalo njegovo načelo, ker se je
prepričal, da je materinščina jedina podlaga osnovnim šolam.

Izpregovorimo še katero besedo o berilih. Za spise sloven¬
skim berilom je skrbel tudi sam Miklošič, tako da imamo od njega
nekoliko spisov v slovenskem jeziku. Mladini je bilo treba podati
lepo pisanih spisov; Miklošič je imel časa tudi za take potrebe.
Zdaj prevaja „poljske in srbske"  pregovore, zdaj „Lipo“  iz
poljskega jezika; zdaj nam pripoveduje o „Severinu Boetiji";
zdaj nam podaje pripovedke iz „češke zgodovine";  zdaj nam
živo opisuje, kako se je bojevala lepa, modra in pogumna „Ce-
nobija"  zoper Avrelijana;a  zdaj nam zopet o najimenitnejših
rečeh, katere je videl v Carjigradu, pripoveduje v lepem slovenskem
jeziku.

Dejali smo nalašč: v slovenskem jeziku. Ali ne za tega delj,
da bi jedino vsled tega imeli pravico imenovati Miklošiča sloven¬
skega pisatelja, da bi ga samo zato prištevali slovenski literaturi.
Nekateri literarni zgodovinarji, kakor n. p. Pypin trdijo, da spada
Miklošič v nemško literaturo. Pypin nam je v svoji historiji slo-

2

Ig

vanskih literatur podal kratko zgodovino slovenskega slovstva,
a o Miklošiči kakor tudi o Kopitarji poroča jako malo, tako da
smemo trditi, da je vednostni pomen našega učenjaka premalo,
celo površno označil. Do besede piše Pypin tako: „Dasi glede na
jezik, v katerem sta pisala (nemški in latinski), ne spadata v
slovensko literaturo, mora se jima vender odkazati mesto v
isti kot zastopnikoma svojega plemena v razvoji slovanskega pre¬
iskovanja." Pypin tudi misli, da so „ tesni odnošaji prisilili Kopi¬
tarja in Miklošiča prestopiti v nemško literaturo." S temi nazori se
ne strinjamo, ker mislimo, da sije Miklošič zaslužil najprej prvo mesto
v slovenski literaturi, kakor tudi v slovanskih literaturah; se ve da
tudi v posamičnih evropskih literaturah, katere je pospeševal s
svojimi deli. Rumuni n. p. imajo celo dolžnost, da ga v poštev
jemljo, toda v drugačnem pomenu, nego mi, ker Miklošič je ven¬
der samo naš; kajti nam ne odločuje jezik, v katerem je pisal Miklo¬
šič, ampak vsebina,  in vsled te slovanske vsebine spada Miklo¬
šič v slovenske in v slovanske literature v prvi vrsti. Tudi ne vemo,
kako naj si razlagamo Pypinovo trditev, da sta Miklošič in Vraz bila
prijatelja, kar je res, „ali da se je Miklošič naposled odstranil s svo¬
jimi učenimi načrti od literarnih interesov svoje domovine." Ravno
to ni resnično, ker je Miklošič največji znanstveni pospešnik ne
samo slovenske, ampak sploh vseh slovanskih literatur. On ima
pred očmi v prvi vrsti slovanski element; on je, kakor smo že de¬
jali, največji zagovornik slovanske kulture, ker nam je vednostno
razložil kulturno moč slovanskega elementa. Njegova dela so
pisana v slovanskem duhu, ako bi se smeli tako izraziti, ker je
točneje in veda ne trpi, ako trdimo in tudi moramo trditi, da
je Miklošič pisal v znanstvenem duhu, kakor mu znanost veleva,
kakor mu resnica ukazuje. Zato poudarjamo, da z največjim pono¬
som zapisujemo Miklošičevo ime v slovensko literaturo.

Ker smo že omenili, da je Miklošič pisal v slovenskem je¬
ziku, česar pa vender ni toliko, da bi bilo dovolj za vzgled slo¬
venske proze, slovenskega pisnega jezika; in ker nam je Miklošič
podal primerjajočo slovnico slovanskih jezikov, torej tudi slovnico
slovenskega jezika: bode na mestu, ako si pojasnimo stvar, v ko¬
liko je Miklošič odločevalen za slovenski pisni jezik,  ali za kateri
koli drugi slovanski jezik. Prašanje je tedaj, koliko dobička ima
slovenski pisatelj od Miklošičevih naukov. Podoba je namreč, da

19

nekateri Slovenci mislijo, da nam je Miklošič podal pravila za
pisni jezik, ter se sklicujejo na oblike, katere se nahajajo v Mi¬
klošičevih delih. Mi mislimo, da ne jemljemo ne za malo ved-
nostne cene Miklošičevim delom, ako trdimo, da sploh kompara¬
tivni filologi, kakor Bopp, Miklošič i. t. d. ne podajejo pravil, kako
je treba pravilno pisati, ker se bavijo samo z jezikom kot takim.
Pomislimo, da je glavna podstava Miklošičevim naukom tradicio¬
nalna literatura, zbrana iz vseh pokrajin slovenskih, od Mure in od
onstran nje do Adrije, in tu se kaže v našem idijomu velik razloček:
pisni jezik nima tako širokih mej. Ne zabimo tudi, da je pisni
jezik umetna pridobitev, kakor sam Miklošič trdi, torej kar so
stvarili pisatelji; filolog Miklošič ne stvarja ničesar v tem zmislu.
Pisni jezik stvarjajo pisatelji, nikakor pa ne filologi, kateri so
zadnji poklicani, da pretresujejo in preiskujejo, kar so jim drugi
dali (W. Humboldt: Ueber die Kawi-Sprache auf der Insel
Java etc.) Se ve da je zopet resnica, da nam filologi pojasnjujejo,
kaka oblika je boljša in pravilnejša, kak je pravi duh, n. p. slovenskega
jezika. Človek mora umeti in ločiti nalogo jezikoslovčevo in pisate¬
ljevo. Strogo znanstvene slovnice so za znanstveno rabo, a druge
za šolo imajo praktičen namen; zato je značajno za Miklošičevo
primerjajočo slovnico slovanskih jezikov, da ravno iz tega uzroka
raznih praktičnih slovnic slovanskih, kar so jih imeli Slovani, ni
mogel po polnem porabiti za svoje znanstvene namene in po¬
trebe.

Poročajmo še kaj o Miklošičevih potovanjih. V prvi mla¬
dosti je že rad bral, kar pripovedujejo potniki o Carjigradu in že
tedaj se mu je vnela v srci želja videti ta toliko sloveči kraj.
Poslovivši se od prijateljev in znancev, odplaval je I. 1851. me¬
seca avgusta po ladji na Dunavu v Črno Morje. Po osem in štiri¬
desetih urah hude burje, dospel je zdrav v Bospor in potem v
Carjigrad. V Carjigradu je prvič slišal srbskega slepca. Vse nam
pripoveduje, kar je videl.

Potoval pa ni samo zato, kakor poročajo vsi njegovi životu-
pisci, da bi premetaval stare rokopise, kamor je prišel, dasi mo¬
ramo pritrditi, da je tudi te dragoceno zaklade rad pobiral, kjer
je le mogel. Nego Miklošič je hodil po svetu, da bi videl tudi svet; za
učenje je bilo časa na Dunaji. V Carjigradu n. pr. je videl Miklo¬
šič bogato Mihanovičevo rokopisno zbirko, katere pa mu ni bilo treba

2 *

20

pregledavati, ker je isto zbirko imel štiri leta pozneje na Dunaji. Ko
je bil Miklošič v Rimu, še v Vatikan ni šel, ker je imel potrebnih
rokopisov na Dunaji v dvorski knjižnici. Miklošiču je tedaj bil
glavni namen potovanja, da se je po vztrajnem delu razmislil ter
si živce okrepčal. L. 1836. in 1842. je potoval v Italijo. L. 1852.
je šel na Francosko in Nemško. Novice so poročale (1852., str.
259., 14. avg.), da pojde dr. Miklošič v Pariz in potem v Lon¬
don, da bo pregledal slovanske rokopise ondotnih knjižnic. Prav
rad se je mudil Miklošič v Ljubljani. Ko se je vračal 1. 1851. (No¬
vice, 1851., str. 194., 17. sept.) iz Carjigrada in Azije, šel je čez
Ljubljano na Dunaj. V Ljubljani se je tudi ustavil 1. 1857. (No¬
vice 1857., str. 300, 1. 75. od 19. sept.) na svojem potu v Istro. Se
1. 1859. je bil v Ljubljani dva dni in pregledal je Zalokarjev slovar,
akor je sam mecen (Wolf) želel.

L. 1856. se napoti Miklošič v Dalmacijo in Črno Goro. V
dobrovniškem arhivu je dobil mnogo srbskih listin, katere je izdal
1. 1858. v posebni knjigi: Monumenta ser biča spectantia
historiam Serbiae, Bosnae, Ragusii.  Zbirka obseza do
500 listin v srbskem jeziku od 1. 1189. do 1618. To bogato zbirko je
posvetil srbskemu knezu Mihajlu M. Obrenoviču — „gratus editor",
torej iz zahvalnosti, ker je srbski knez radodarno podpiral neka¬
tere izdaje Miklošičevih del. Iz Dalmacije je šel v Črno Goro, toda
črnogorski knez ga je vzprejel sila hladno, misleč, da je Miklošič —
„prelagataj“. Stvar je bila taka. Med avstrijsko in črnogorsko vlado
je v tisti dobi nastal nesporazum zaradi neprijetnih razmer, katerih
je bij kriv francoski konzul na Cetinji. Daši je bil Miklošič znan
na Dunaji s prejšnjim črnogorskim knezom Danilom, vender mu
Črnogorci niso hoteli pokazati starih listin; dali so mu samo jedno
staro listino, katera pa ni bila mnogo vredna.

To so vsa potovanja. Odslej (okoli 1860. 1.) ni zapustil Du¬
naja. Na Dunaji je bil največja avtoriteta tovarišem in učenemu
svetu. Tu je skrbel za priprave 18. zborovanja, katero so imeli
dne 25.-28. septembra 1858. na Dunaji nemški filologi, orijentalisti
in pedagogi. Zbralo se je sila filologov iz raznih pokrajin. Zboru
je bil predsednik Miklošič. Ta zborovanja so značajna za tisto
dobo v prvi vrsti; značajna za tega delj, ker je bil Miklošič jedini
med navzočnimi v dvorani cesarske akademije znanostij, kjer so
bila zborovanja, kateri je pomen in namen filologije drugače ozna-

21

čeval nego njegovi tovariši. Ti filologi so imeli tega leta že 18.
zborovanje, in na vsakem zborovanji so se pogovarjali samo o
mrtvih jezikih, o Tacitu, Aristotelu itd., a nikdar še ne o živih
jezikih. Miklošič je začel zborovanje s slavnostnim govorom, v
katerem je poudarjal, da imajo Nemci mnogo zaslug za klasično
filologijo, ali je tudi dejal, da je toliko filologij, kolikor je različ¬
nih narodov, kateri imajo literarnih spomenikov, da je moči iz
njih spoznati življenje in njih idejalno in realno hrepenenje. Tako
je poleg klasične filologije tudi germanska, romanska in slovanska.
Pojasnjeval je duševno zvezo in sorodnost teh jezikov, kateri so
še v nekaterih delih jezika in navad ohranili prvotno jednoto do
denašnjega dne. Ta sorodnost se vidi v eposu, v tej najstarejši
obliki poezije. Kdo ne vidi, kaj je predsednik -nameraval dopove¬
dati svojim tovarišem s temi besedami? Ako krene znanost na
to pot, sklenil je Miklošič svoj govor, potem bo zasvitala nova
doba znanosti v Avstriji. Ta nova doba je res zasvitala; že je
napočil dan v Avstriji, in to je storil jeden jedini mož, kateremu
ni bilo moči prepričati ogromnega števila nemških filologov o ime¬
nitnosti nove dobe. Zbor se je razšel in videli smo, kako visoko
je stal Miklošič nad svojimi tovariši.

Ne samo nemški, tudi slovanski „filologi“ so bili trdoglavi.
V Slovencih in v Hrvatih so stvarjali nove jezike. Bil je narobe
svet. Kdo je zabil, kako se je v raznih literarnih fazah razvijal
ilirizem, in kako je ta ideja postala naposled lokalno-hrvaška ?
Jugoslovani so mislili tudi narečja zjediniti. Pokazali so se pravi
filologi, katerih pa niso bili umni tisti, katerim so govorili. Bilo
je treba jasnosti, zato so odlični možje: Miklošič, Karadžič, Kuku-
ljevič, Daničič, Jagič, Mažuranič in drugi izjavili 1. 1864. očitno,
da so si Hrvatje izvolili za pisni jezik južno narečje (hercegovinsko)
s tem pojasnilom: da ni smeti mešati narečij in delati tako no¬
vega literarnega jezika, kakor se je godilo do tistega časa; kdor
hoče pisati v narečji, naj piše v pravem, čistem narečji, in naj
ga ne meša z drugimi. Ta izjava je bila tiskana v „Književniku“
1. 1864., a spisana na Dunaji 1. 1860.

Tako se je vender zgodilo, kar je že prej Prešlren Vrazu
v pismu prerokoval, da se bodo teško kedaj zjedinili Slovani v
jeden pisni jezik; toda ne zbog tega, kakor Freširen pravi, ker
Preširnovih „Carmina“  izšedših v novinah „Illyr. Blatt“ drugi no-

22

čejo umeti in ker on in Kastelec umejeta marsikrat štajarsko na¬
rečje samo na pol in ker se štajarsko-hrvaško narečje ne bocle ni¬
koli vzpelo na jezikoslovni avtokratni prestol. Prešlren je iz srca
želel Ilircem, naj bi njih delo obrodilo obilo sadu. Tudi Miklošič
ni bil neprijatelj gajici, kakor misli češki Vrazov životopisec. Pra-
šanje ni domoljubno, ampak znanstveno-literarno. Kopitar sicer
ni mogel videti tistega znamenja na črki c,  ker je sam mislil
ustanoviti nov pravopis na podstavi cirilice in latinice. Ta literarni
proces je zdaj načelno dognan in mi imamo potrebne jasnosti
na vse strani. Tudi Slovencem je bilo treba dopovedati, naj ne
snujejo načrtov o občnem slovanskem pisnem jeziku in naj po¬
mislijo, da mi tisti jezik, ki nam ga je Bog dal, samo na pol
poznamo, ker vsak jezik je zase živ organizem, kateri se ne da
z drugim zjedinjevati, ampak samo primerjati. To načelo tiči v
zakonu slobodnega, individuvalnega razvijanja.*)

Cisto naravno je, da se okoli velikih mož radi zbirajo njih
čestilci in prijatelji. Take družbe koristijo znanosti. Takih čestitih
družeb je bilo že nekdaj na Dunaji; one so duševna potreba, da
se znanci pogovore o svojem delovanji vnemaje se za skupna hre¬
penenja. Miklošič in Vuk sta si bila „glavna prijatelja”, družila
sta se mnogo in mnogo let. V tej družbi je bil tudi Daničič in
drugi Srbje; a duša družbi je bil Miklošič. Vukova hči Mina Vuk-
manovička mi je pravila, kako ves vesel je bil Vuk teh shodov,
katere so imeli navadno pri Vuku; in kako ne bi, ako pomislimo,
koliko koristnega so mogli vsi pridobiti od učenega Miklošiča, ka¬
teri jim je bil izvrsten prijatelj in učenik, a drugi njegovi poslu¬
šalci v pravem pomenu besede. S Kukuljevičem in z Gajem se
je seznanil na Dunaji. S komer ne more človek osobno občevati,
s tistim si dopisuje. Šafafika je Miklošič videl najprej v Pragi,
a potem še nekterekrate na Dunaji in si je dopisoval ž njim. Palac-
kega je poznal osobno. Dopisoval si je tudi s Pogodinom, Schlei-
cherjem in J. Grimmom; Grimma je videl na Dunaji, ko se je ta
vračal iz Italije. Jagič in drugi so bili Miklošičevi učenci.

*) Bila je napačna misel Vrazova, da nima „vendoilirska“ litera¬
tura bodočnosti, ker „fehlt die Basis der Moglichkeit eines Aufkommens des
isolirten Slovenismus”. Denašnja znanost ne sodi o jezikih tako. Proces v li¬
teraturi seje razvijal in obveljale so Vrazove besede: „Krain war von jeher
in slovenicis die tonangebende Provinz.”

23

III.

Pravo Miklošičevo življenje so njegova dela; naj si tedaj po¬
jasnimo njih pomen in velikost, da bi videli, kako se je Miklošič
po orlovo kvišku vzdignil na najvišji vrhunec znanosti, da je danes
slavist čez vse slaviste. Oglejmo si vsaj nekoliko njegovo ogromno
delo v posamičnih spisih, iz katerih bomo spoznali vso velikost
zasnovane in dovršene celote. Veliko je to delo, za katero je po¬
treboval Miklošič skoro pol stoletja, ako k temu prištevamo dobo,
ko je začel premišljevati o prvih znanstvenih načrtih.

Že Vostokov je izdal cerkvenoslovenski slovar; vender ta ni
zadostoval znanstvenim potrebam in terjatvam, že za tega delj ne,
ker ni obsezal vseh literarnih spomenikov staroslovenskega jezika.
V tem oziru je zbral Miklošič vse znane spomenike, in tudi druge, za
katere še mnogi niso znali, ter je spisal: Lexicon palaeo-slo-
veniee-graeco-latinum.  Za ta slovar je nabiral gradiva deset
let in ga je izdajal od 1. 1862'—1865. s pomočjo cesarske akademije
znanostij. Schleicher je to delo navdušeno pozdravil 1. 1863. (Bei-
trage zur vergleichenden sprachforschung), rekoč, da je Miklošič
zasnoval veliko delo, katero nam podaje besedni zaklad staroslo¬
venskega jezika v do zdaj še nedosežni popolnosti. Miklošič tolmači
besede v vseh jezicih, kakor je kje potreba, a ne samo tako, kakor
kaže knjigi naslov. Samo delo je sad prejšnjih razprav. Schleicher
je Miklošiču želel, naj bi svoj „thesaurus“ slovanskih jezikov, kateri
so za slovansko in indoevropsko filologijo v obče jako imenitni, srečno
dovršil in tako dogotovil velikansko delo, katero bo spomenik iz¬
redne delavnosti, neprestane marljivosti in obsežne učenosti. Vsega
slovarja ni Schleicher doživel, da bi se ga bil mogel veseliti po polnem.

Delo prve veličine in naj večje vednostne cene je V er gl e i-
chende grammatik der slavischen sprachen,  katero
ima štiri dele: Lau 11 e h r e, S t a m m b il dun g sl e hr e, F o r m e n-
1 e lir e, Syntax.  S tem delom je postavil naučilo podstavo slo¬
vanskim jezikom, ker ni ga jezika slovanskega, katerega bi ne bil do
konca preiskal v njegovem organizmu. Miklošič je gledal najglob¬
lje v živi organizem slovanskih jezikov, v to delavnico čudovito
stvarjajočega jezika.

Primerjajočega glasoslovja sta do zdaj dve izdaji, jedna od
1. 1852., a draga od 1. 1879. Priprave za to delo so bile: Laut-

24

lehre der altslovenischen spraclie 1850, a v zvezi ž
njim  so: Ueber die steigerung und dehnung der vo-
eale in den slavischen sprachen, in: Ueber die lan-
gen vocale in den slavischen sprachen. V teh delih
nam opisuje Miklošič življenje glasov, kako so se razvijali in izpre-
minjali do denašnjega dne. Podstava glasoslovju mu je staroslo¬
venski jezik, kateri je že izmrl in je še danes v cerkvi pri Bol¬
garih, Srbih, Rusnjakih in Rusih mnogovrstno predrugačen kot
liturgijski jezik. Staroslovenski jezik je ohranil najstarejše oblike
slovanskega elementa, a ne da bi zato bil oče vsem slovanskim
jezikom. Po glasoslovnih zakonili je določil Miklošič, da je treba
maloruski jezik ločiti od ruskega; tudi je označil značaj sloven¬
skega jezika, kateri je bil nekdaj bolj razširjen kot zdaj. Jezik
brizinskih spomenikov obseza tudi županije: varaždinsko, križevsko
in zagrebško. Hrvaško-slovensko narečje je nastalo pod vplivom
srbskega in hrvaškega jezika.

Mnogi radi primerjajo to delo Grimmovi slovnici. Oba uče¬
njaka sta imela isto nalogo, a s to razliko, da je Miklošičevo delo
bilo mnogo težavnejše. Kar je staroslovenski jezik za slovansko
slovnico, to je gotski za nemško; toda gotski jezik je bil preiskan
že pred Grimmom, Miklošič pa je moral zajemati iz nepreiskova-
nih tiskanih in netiskanih literarnih spomenikov iz raznih dob in
pokrajin. Takemu delu je bilo treba mojstra, da je organsko in
pravo stran jezika ločil od tujih pritiklin, in da je jezike kritično
razvrstil; za tega delj je primerjajoča slovnica slovanskih jezikov
najimenitnejše delo, ne samo na polji slovanske filologije, temveč
tudi za staro zgodovino, narodopis in kulturo slovansko; primerja¬
joča slovnica nam pojasnjuje tudi te strani.

Tisti del moderne slovnice, kateri je v sredi med fonetiko
in oblikami, imenuje se: S tam m bil dungslehre,  to je tedaj
nauk o funkciji sufiksov. Poudarjamo, da smo s temi kratkimi
besedami označili knjigo, katera ima XXIV in 504 stranij. To
je delo, katero je spisaval Miklošič več kot dvajset let, se ve da ne
neprenehoma, ter je izdal 1. 1875. s podporo cesarske akademije
znanostij. O tem predmetu je Miklošič spisal celo literaturo raz¬
prav, katere naj imenujemo vsaj po imeni. Vse te razprave so v
zvezi med sabo. Tukaj jih: Die wurzeln im altsloveni-
schen; Ueber das suffix  'i>; Verba intensiva; Die bil-

25

d u n g det n o m i n a im a 11 s 1 o v e n i s c h e n; D i e b i 1 d u n g
derslavischen p e t s o n e n n a m e n; Die nominale zusam-
mensetzung im serbischen; Die bil d u n g det o r t s n a-
men aus per son ennamen im slavischen; Die slavi-
sclien oitsnamen aus app ellativen; Ueber den ur-
sprung der worte von der form aslov. 1. tr t> t, 2. tret
nn d trat.

Tretji del primerjajoče slovnice je oblikoslovje, to je nauk
o deklinaciji in konjugaciji slovanskih jezikov. Priprave za obliko¬
slovje in ž njim v zvezi so ta dela:  Formenlehre der alt-
slovenischen sprache 1850, 1854;  Altslovenisclie for¬
menlehre in paradigmen 1874;  Lehre von der conju-
gationimaltslovenischen; Ueber diegenetivendnng
go  in der pronominalen declination der slavischen
sprachen; Ueber die zusammengesetzte declination
in den slavischen sprachen; Das imperfect in den
slavischen sprachen ; Beitrage zur altslovenischen
grammatik; Ueber den ursprung einiger casus der
pronominalen declination. V vseh teh slovniških delih
je načrtal Miklošič razven zdanjih slovanskih jezikov najstarejši
slovniški značaj staroslovenskega jezika na podstavi najstarejših
panonskih spomenikov.

Sintaksa je četrti del primerjajoče slovnice. Priprave za sin¬
takso so te razprave:  Die verba impersonalia im slavi¬
schen; Die negation in den slavischen sprachen;
Der praepositionsl ose local in den slavischen spra¬
chen; Ueber den accusativus cum infinitivo. V sin¬
taksi, katero je izdal v šestih letih, namreč od 1868—1874. raz¬
laga nam Miklošič pomen vsega govora. Sintaksa obseza dva
dela: v prvem delu nam pojasnjuje značenje besednih vrst (Wort-
classen), a v drugem značenje besednih oblik (Wortformen). To
je nov zistem. Miklošič ne govori o stavku precej na početku sin¬
takse, ampak v različnih oddelkih, Zakone v govoru nam pojas¬
njuje s staroslovenskim, slovenskim, bolgarskim, srbskim, malo-
ruskim, ruskim, češkim, poljskim, gorenjelužiškim in dolenjelužiškim
jezikom. O jeziku polabskih Slovanov ni tukaj sledu, ker nam
niso zapustili pismenih spomenikov, iz katerih bi se dal ustrojiti
slovniški „obraz". Vrhu tega nam podaje vzglede v sanskritu, v

26

germanskih in romanskih jezikih in še v drugih jezikih evropskih
in azijskih. Da je tedaj ta naloga bila sila težavna, vidimo iz
tega, ker je Miklošič imel malo gradiva v rabo: posamični jeziki,
bolgarski, slovenski, maloruski in gorenjesrbski bili so brez sin-
taktiške literature, a druge sintakse so imele samo praktično vred¬
nost; ker so bile namenjene šolam, obsezale so samo to, kar so
literati spoznali za izvrstno, kar je za učenje potrebno; a Miklošič
je jemal v sintakso vse, kar se nahaja v stari in novi literaturi,
ne glede na to, ali je to literatura za dobro spoznala, ali so to
provincijalizmi, soloecizmi ali barbarizmi. Do 350 slovanskih del
je porabil Miklošič, da je iž njih zajemal vzglede. Gotovo ogromno
delo. Zajemal je iz knjig, za katere še ni znalo mnogo slavistov.

Da bi spoznal pravi duh, kateri živi in stvarja v jeziku,
jemal je vzglede največ iz narodne poezije,  v kateri še
živi mnogokaj nepopačenega. Zato je narodno pesništvo prva
značajna stran Miklošičeve sintakse: Miklošič je zajemal iz pra¬
vega življenja, da bi nam podal pogoje in zakone pravega jeziko¬
vega življenja.

Narodi evropski živijo v kulturni zvezi; te kulturne zveze
vplivajo na jezik tako mogočno od zunaj, da mu izpreminjajo celo
notranji organizem, kar je dokaz, da se vse izpremembe v jeziku
ne gode iz notra. To vidimo zlasti pri tistih narodih, kateri so
živeli stoletja in stoletja v kulturni zvezi z nemškim narodom;
za tega delj išče Miklošič prvotne in prave sintaktiške zveze slo¬
vanske tam, kjer je nemška kultura zapustila najmenj sledov. Toda
ta prikazen je povsod v Evropi nasledek medsebojnega, kulturnega
življenja; zato jo imenuje Miklošič novoevropeizem,  kateri
hrepeni po tem, da bi vse narode evropske, udeležujoče se kulture,
zjedinil v jeden idijom.

Druga značajna stran sintakse je ogromno gradivo. Daši
obseza XII. in 896 stranij, vender so Miklošičeva pojasnila kratka,
jasna in točna. Benfey, Steinthal in Bonitz so ga prvi pohvalili,
rekoč, da razpravlja občna prašanja z veliko korenitostjo, in da
ima njegovo delo ceno za občno  slovnico, ne samo za slovansko.
Zato bi bilo krivo, ako bi morebiti kdo sodil po naslovu sintakse,
da jo smemo prištevati samo slovanski lingvistiki. Toliko vspeha
pa je mogel doseči, ker je bistroumno preiskal vse slovničarje vseh

27

časov in nove filozofe, kar se da tudi drugače povedati, namreč
da je Miklošič sam velik filozof.

Ni tedaj čudo, da se takemu velikanu, kakor je Miklošič, po¬
klanja ves učeni svet; ni čudo, da učenec Jagič obožava svojega
učenika v „Arcliivu f. slav. Philologie", da ne vemo, kaj je ple¬
menitejše, ali to iskreno spoštovanje Jagičevo, ali tista ljubezen,
v kateri si Miklošič odgaja učence. Ali je čudo, da je takih lju-
dij, — Jagič jih imenuje Mohikance, — kateri bi radi ves princip
Miklošičev podrli. V Archivu poroča Jagič o vsebini sintakse, in
v tako imenitnem trenutku je tudi Mohikancem njih zasluženo
hvalo zapel. Resnično, veli Jagič, človek mora imeti jekleno
voljo, pogum in vztrajnost, da pretrpi to krivico; in tako jek¬
leno voljo imajo samo pravi, izborni učenjaki.

In res, „naše veselje je veliko, naša hvala velika," tako po¬
reče vsak zahvalni učenec in učenjak, kadar pregleduje velikanska
dela Miklošičeva; tako je vzkliknil vsakikrat V. Jagič naznanjajoč
učenemu svetu Miklošičeva dela in razlagajoč njih znanstveni pomen
in znanstveno vrednost, v čemer ga ne preseza nobeden učenjak
v učenem svetu. Izmed teh del imenujmo nekatera vsaj po imenu,
drugih pa podajmo kratko vsebino. „Die slavischen monats-
namen",  delo leksikalno-etimologijsko, seza globoko v slovanske
starine. O jeziku sedmograških Slovanov razpravlja knjiga: Die
sp rac h e der Bulgaren in Siebenbiirgen.  Zase celota so
ta dela: Die volksepik der Croaten; Die serbische
epik; Die christliche terminologie; Ueber die wan-
derungen der Rumunen in den dalmatinischen A1-
pen und den Kar p ate n.

Die christliche ter minologie  in spis Glagol iti seli
sta znamenita za jezik in staro kulturo slovansko. Torej poročajmo
o starih Slovanih vsaj v kratkih črticah, kajti ravno vtem  momentu
podpira ne malo filologija kritično zgodovinsko preiskovanje.

Slovani niso v Evropi' prvoten narod. Slovani so doma iz
Azije ter so romali skoz „narodska vrata"  najprej na severno
stran Evrope; vender niso dospeli tako daleč, da bi se dotikali
morja. S severja so se spustili k Črnemu Morju, kjer jih poznajo
zgodovinarji pod imenom Sc la veni inAntes.  Od Ornega Morja
so se jeli pomikati kraj Dunava najprej Sclaveni, to so Sloveni.
Od dolenjega Dunava dalje je šel jeden del Slovenov v Panonijo,

28

ti so panonski Slovenci;  drugi del na Bolgarsko, bolgarski
Slovenci;  tretji del je posedel Alpe, noriški ali karantanski
Slovenci, a četrti del je ostal v Daeiji, dacijski Slovenci.
Tedaj imamo štiri slovenska  plemena: 1. panonske, 2. bol¬
garske, 3. noriške ali karantanske in 4. dacijske Slovence  kot
potomce nekdanjih Slovanov, znanih v zgodovini z imenom Sclaveni.

Večji del panonskih Slovencev, kateri so prebivali med Du-
navom in Dravo proti zahodu do Ptuja, absorbovali so po polnem
Madjari, samo jeden del njih na zahodu se je ohranil še do de-
našnjega dne ; to so zdanji Slovenci na zahodni strani Ogerskega in
na vzhodni strani Štajarskega: ti Slovenci so direktni descendentje
panonskih Slovencev. Isto velja tudi o njih jeziku. — Dacijski
Slovenci so se potopili v Rumunih še le v XIX. stoletji. — Bolgarski
in noriški Slovenci živijo še danes. Izmed teh slovenskih plemen
so imeli staroslavno cerkveno literaturo panonski Slovenci, pisano
v glagolici, v najstarejšem pismu slovanskem, kajti cirilica je mlajša
od glagolice.

Antje so bili pradedje Srbov in Hrvatov. Slovence so naj¬
prej razkrojili in krajevno na dva dela ločili od bolgarskih Slo¬
vencev Srbje in Hrvatje,  priselivši se v denašnjo domovino
na početku sedmega stoletja; pozneje pa Madjari.

Ker so se Slovenci prvi naselili v nekdanjih in denašnjih
prebivališčih sredi šestega stoletja in ker so še le za njimi prišli
Srbje in Hrvatje, bili so torej Slovenci prvi narod slovanski, kateri
je prišel v dotiko in duševno zvezo s kulturnimi narodi na vzhodu
in jugu: na vzhodu z Nemci, a na jugu z Grki. Iz tega je jasno,
da so njih ime vzprejela draga slovanska plemena z malimi izpre-
membami, in da so ž njih imenom imenovali tujci vse Slovane.

Naši Slovenci so prejeli krščanstvo po duhovnikih oglejskih
in solnograških, Bolgari pa iz Carjigrada. V stari zgodovini so
imenitni panonski Slovenci, ker se je njih liturgijski jezik razširil
k drugim slovanskim narodom in ker so imeli prvi bogato cer¬
kveno literaturo. Panonski Slovenci so jeli prvi prevajati cerkvene
knjige v svoj, t. j. zdanji staroslovenski jezik. Ta literatura je
tudi za tega delj imenitna, ker nam priča, da so Slovenci v Pa¬
noniji jemali na posodo nemške  besede, živeč v kulturni zvezi
z Nemci. Tako je n. pr. starosl. papeža nastalo iz babes, papa;
popi iz phafo; pakta in paklo iz pech, pix in infernus itd.

29

V Bolgarih je vladal grški vpliv, kateri je izpodrinil staro¬
slovenske besede, ker je znano, da so se po propadu panonske
literature, razkropili svetih apostolov učenci po jugu, najprej k
Bolgarom, kjer so nadaljevali že prej zasnovano delo v Panoniji.
V Bolgarih so tedaj govorili in pisali monachn za starosl. mr>nich'r>,
papa za papežr>, ijerej za popri, adi> za piikhi itd. Te besede iz
krščanske terminologije pričajo jasno o njih postanku in o domovini
svoji, kar je za kulturno in literarno zgodovino slovansko jako
imenitno.

Te in slovanskih jezikov primerjajoče slovnice znanstvene
pridobitve so najimenitnejše za staro zgodovino slovansko, katero
nam pojasnjujejo v najobilnejši meri; zato bo treba pomuditi se
nekaj časa pri tem mikavnem predmetu.

Že sto let se bavijo filologi in zgodovinarji z vprašanjem,
kje je bila domovina cerkvenega slovenskega jezika. Krištof Jor¬
dan misli, da je Ciril pisal v bolgarskem narečji, katerega se je
naučil v Carjigradu in katero bi mogli gotovo umeti Moravci.
Luccius in Schonleben imata v mislih okolico okoli Soluna.  Matej
Miechov imenuje jezik ruskih cerkvenih knjig srbski jezik. Do-
brovskj, Vostokov in nekoliko tudi Kopitar so imeli o tem spet druge
misli. Najkompetentnejši sodnik o tem vprašanji je Miklošič, zato so
se tudi najglasovitejši slavisti in zgodovinarji, kakor n. pr. Jagič,
Biidinger, Diimmler i. dr. poprijeli njegovega prepričanja.

Staroslovenski jezik je jezik panonskih Slovencev v sredi
devetega stoletja. Pod konec 862. je poslal cesar Mihajl Konstantina
in Metoda k Iiastislavu, ker so v njegovi državi oznanjali vero božjo
nemški duhovniki z malim vspehom. V Velegradu, moravski pre¬
stolnici, vzprejme ja knez jako prijazno in sveta brata jameta
oznanjati besedo božjo v slovanskem jeziku z velikim vspehom.
Politična misel je bila, iz katere se je porodila staroslovenska lite¬
ratura in zarad katere sta prišla sveta apostola v Panonijo. Politično
nezavisnost velikomoravske države naj bi zasnovala in utrdila slo¬
vansko cerkev, katero je bilo treba ločiti od nemške cerkve; a
slovansko cerkev naj bi utrdil slovanski cerkveni jezik. S popolno
nezavisnostjo od vzhodnofrankovskega cesarstva, po kateri je je-
dino hrepenel Rastislav, ne bi se ujemalo, misli E. Diimmler, ako
bi bil vladika pasavski, zvesti služabnik Ljudevita Nemškega, za
cerkvenega deželnega poglavarja. Ta politična misel se je porodila

30

v glavi Rastislavovi, a ne v kateri drugi slovenski, še menj pa
v bolgarski glavi na Bolgarskem.

Jezik panonskih Slovencev je postal v naslednjih stoletjih
liturgijski jezik bolgarskih Slovencev, Srbov, Hrvatov in naposled
Rusov. Bolgari, Srbje, Hrvatje in Rusi so mešali svoj narodni
jezik s staroslovenščino; tako je postal v Bolgarih bolgarskoslo-
venski, v Srbih srbskoslovenski, v Hrvatih hrvatskoslovenski, a
v Rusih ruskoslovenski jezik. Jezik panonskih Slovencev se ime¬
nuje v virih jezik slovenski; Miklošič ga je imenoval staroslovenski,
da bi se izognil nesporazumu.

Miklošič je iz merodavnih virov načrtal zvesto podobo staro¬
slovenskega jezika, določivši na tanko, iz katerih virov smemo za¬
jemati zaželjeno znanje čistega staroslovenskega jezika, a iz katerih
znanje bolgarskoslovenskega, srbskoslo venskega, hrvaškoslo venskega
in ruskoslovenskega jezika. Med literarnimi spomeniki je tudi takih,
katerih ne moremo prištevati ne Bolgarom, ne Srbom, ne Hrvatom
in tudi Rusom ne. Ti spomeniki n. pr. Glagolita Clozianus so
mogli postati samo v Panoniji, za tega delj jih imenujemo pa¬
nonske ; oni so žive priče: da je sredi devetega stoletja
v Panoniji in samo v Panonij i bila osnovana cer¬
kvena literatura v slovanskem jeziku.

Ako te spomenike imenujemo panonske, moramo tudi pri¬
znavati, da si v tem mislimo tudi Moravsko. Slovensko pleme je
prebivalo ne samo na desnem, ampak tudi na levem bregu Du-
nava; se ve da o obsegu njegovih stanovališč ni moči ni slutiti ne.
(cf. Altslovenische formenlehre in paradigmen.)

Ta teorija ima dvojne nasprotnike: jedni trde, da je staro-
slovenščina mati vseh živih slovanskih jezikov; drugi pa, da so
staroslovenski jezik govorili bolgarski Slovenci v devetem stoletji.
Prvo hipotezo zagovarja dan danes malokdo očitno, ali tem rajši
na tihem. Mnogo več zagovornikov, nego staroslovenska, šteje
bolgarska hipoteza. Safafik, kateri je bil najprej za bolgarsko hi¬
potezo, očital je Miklošiču: „er ist stumm gegen mieh“, „er ist
durch und durch von Kopitars Phantasien impragnirt und ver-
schliesst mordaciter der Wahrheit die Augen (Cntenija: pisma Po-
godinu)“; vender tudi Safarik se je izrekel malo let pred smrtjo za
Panonijo pritrjuje Kopitarju, da je slovenski cerkveni jezik tisti jezik :
quae ante mille fere annos viguit inter Slavos Pannoniae. Bolgarska

31

hipoteza je bila nekaj časa tako občna, pravi Miklošič, „da sem jaz,
kolikor mi je znano, med živečimi slavisti jedini s svojim prote¬
stom zoper njo." Tako je bilo še 1. 1874. Ali kmalu sta se ogla¬
sila Daničič in Jagič  poleg drugih ter sta mu pritrdila.

Vprašanje o domovini staroslovenskega jezika so imeli uče¬
njaki za čisto jezikoslovno, kar pa ni. In ali bi zagovorniki bol¬
garske hipoteze zaupali svoji na št  osnovani, ali od nobenega
zgodovinarja pripoznani teoriji, ako bi pomislili, da nimamo ne
jedne zgodovinske priče za kakeršnokoli si bodi cerkven  o rabo slo-
vanščine v Bolgarih v devetem stoletji — in to je početek vsa-
cega slovstva vseh novejših narodov — a za Panonijo imamo več
neovržnih in nedvomnih prič. Tildi pomnimo: za delovanje Ciri¬
lovo na Bolgarskem nimamo dokazov, kakor tudi ne za apostola
Andreja v Rusih, kajti vsi narodje pripisujejo pokrščenje slavnim
možem. E. Golubinskij dvoji, da bi bila Ciril in Metod kedaj
krščevala Bolgare.

Miklošičevih dokazov za panonsko domovino ne moremo
omenjati v životopisu, ker nam je samo do tega, da v kratkem
označimo Miklošičeve nazore o teh vprašanjih, nazore samo kot
resnico, katero nam je podal, ne kažoč pota, kako je dospel do
istih. Zato povejmo še to, kako razvija svoje trditve o slovan¬
skih jezikih.

V prvi vrsti je določil po jezikoslovnem preiskovanji slovni-
ško razliko med staro slovenščino, katero je postavil za podstavo
slavistiki, in med bolgarsko slovenščino, srbsko slovenščino, hrvatsko
slovenščino in rusko slovenščino. Panonski spomeniki, glagolski in
cirilski, razločujejo se od drugih v tem, n. pr. da prav rabijo a
in e. To je jedino znamenje jezikovo, po katerem moremo razlo¬
čevati panonske spomenike od nepanonskih. Bitni razloček je tudi
v rabi poluglasnikov i> in i>. Bolgarski spomeniki rabijo e, je za
ja, in potrebujejo samo jeden poluglas. Jezik srbskih spomenikov
ne pozna nosnikov: mesto a ima u, mesto e pa e; ima jeden
poluglasnik: i>; omehčana sta samo 1 in n. Kar o srbskem, velja
tudi o hrvaškem jeziku: oba se razločujeta v izražanji stsl. e.
Jezik ruskih spomenikov ima mesto panon. a in e — u in ja;
in ima več soglasnikov omehčanih, nego panonski jezik.

Slovanski jeziki so bili ločeni že v stari dobi, gotovo že v
devetem stoletji. Že v devetem stoletji tedaj sta bila bolgarski

in staroslovenski jezik čisto različna jezika. Kar smo dejali o
bolgarščini, velja tudi o novi slovenščini. Tudi naš mili jezik ne
bodi svojih potov še le od včeraj ; za tega delj ga razlikujmo
od panonskoslovenskega, dasiravno ne bode tajil nihče, kdor pre¬
mišljuje stvar brez predsodkov, da so brizinski spomeniki podob-
nejši panonskim tekstom, nego kateri koli spomenik slovanskih
jezikov. Brizinski spomeniki niso potekli iz katerega panonskega
teksta. Nova slovenščina ni hči stare slovenščine. Miklošič je
dokazal razliko med panonskim (staroslovenskim) in karantan¬
skim (novoslovenskim) jezikom, katerega pišemo in govorimo mi
Slovenci.

Glede imena treba omeniti, da bi panonski jezik morali ime¬
novati slovenski  tudi tisti slavisti, kateri mislijo, da so našli
domovino slovenskega cerkvenega jezika v Bolgarih, ker ta jezik
se imenuje povsod jezik slovenski. Papež Ivan Vlil. je govoril
1. 880. o „litterae sclaviniscae 11 ; ta jezik ni se nikdar imenoval bol¬
garski: on je prejel ime od naroda, ki ga je govoril, ker tudi bol¬
garski Slovenci, kakor dacijski, kateri so že po polnem utonili naj¬
novejši čas v rumunskem elementu na Sedmograškem, panonski
in karantanski Slovenci, vsi so slovenskega rodu. Vsi vkup pa
so potomci onega slovanskega naroda, katerega sta poznala Jor-
danes in Prokopij po imenu 2//Aa(3v)voi in Sclaveni. To ime so pre¬
jeli najprej od Grkov in Rimljanov, a naposled od Slovencev samih
vsi slovanski narodje.

Ker smo govorili o razvrstitvi slovanskih jezikov na drugem
mestu, naj še tukaj samo poudarimo imenitnost, da je Miklošič
določil in znanstveno utrdil, kateri spomeniki so panonski, a ka¬
teri nepanonski, ker na podstavi panonskih spomenikov je osno¬
vana slavistika. V ta namen je izdal razven že prej omenjenih del
tudi: Apostolus e codice monasterii Sišatovac,  1853;
LexStephani Dušani,  1856 ; Chronica Nestor is textum
russico-slovenicum continens,  1860; Vita sancti Me-
thodii  russico-slovenice et latine, 1870; Pameti i žitije bla-
ženago učitelja našego Konstantina filosofa  etc.
Apostolus e codice monast. Sišatovac nam je ohranil imenitnih
posebnostij panonsko-slovenskega prevoda liturgijskih knjig; za tega
delj je kaj imeniten za slovansko filologijo. Kronika Nestorjeva
je imeniten zgodovinsk vir. Miklošič je ta spomenik očistil napak,

'33

katere so naredili prepisovalci, da ga je moči brati in rabiti za
kritično zgodovinske namene.

Določivši razliko med panonskimi in nepanonskimi spomeniki,
izrekel je Miklošič imenitne besede, da glavnega razločka slovan-
kili jezikov ni določil čas; ta razloček ima pogoje v plemenih,
katera svojo individuvalnost vedno dalje razvijajo, vedno jasneje
izražajo. Po zakonih jednega jezika ni smeti ustanavljati zakonov
drugim; vsak jezik preiskujmo v njegovem posebnem življenji; iz
sklepov posamičnih znanstvenih pridobitev dobodemo še le zakonov,
kateri oblastujejo vsem slovanskim jezikom.

III.

Do zdaj omenjena dela imajo v prvi vrsti slovniški in leksi¬
kalni značaj. Ker pojasnjujejo jezik vseh slovanskih plemen v nje¬
govem notranjem, duševnem življenji in razvijanji, pospešujejo tudi
dela sorodnih znanostij, zlasti nas seznanjajo s kulturno zgodo¬
vino slovansko in tistih sosednih narodov, s katerimi so bili Slo-
vanje. že od nekdaj v kulturni zvezi. To stran duševnega življenja
preiskuje Miklošič v etimologijskih delih, katera so zase celota.
Danes ga ni jezika v Avstriji, katerega ne bi bil Miklošič preiskal
v notranjem življenji. Ta dela so sad poznejšega premišljevanja,
n. pr. Die slavischen elemente im rumunischen,  1862;
Die fremdvvorter in den slavischen sprachen,  1807;
Albanisehe forschungen,  3 870; Die slavischen ele¬
mente i m neUgrie  c h i sc  h e n, 1870; Die slavischen ele¬
mente im magy arischen,  1872.

Kultura je last vseh narodov evropskih bolj ali menj. Kako
je ta kultura vplivala in izpreminala socijalne in politične razmere
pri raznih narodih, takisto je tudi vplivala na jezike, v katerih
je zapustila neizbrisne sledove. Ljudske besede, katere jemlje na
posodo narod od naroda, niso vselej znamenje duševnega siromaštva,
tudi ne duhovne in kulturne supremaeije, ampak priče neke pod-
ložnosti, v kateri so bili narodi v kulturnem razvijanji. Tujke so
tedaj žive priče, kako so se tuji pojmi, življenje in kultura pre¬
sajali v domače mišljenje, življenje in kulturo.

A.

Misel in dolžnost nam je podati v kratkih besedah vsebino
teh za kulturno zgodovino preimenitnih del, Začnimo z Rumuni.

3

34

Rumuni so potomci tistih Rimljanov, kateri so se naselili
v Raciji na levi strani Dunava v početku II. stoletja, ko je Tra¬
jan zmagal Decebala. Te Rumune imenujejo Slovanje Vlahe. Z ime¬
nom Vlah označujejo Slovanje vse Romane. Nekdaj so tako ime¬
novali Celte, ali ko so se v njih domovini naselili Romani, nadeli
so Slovanje to ime njih naslednikom Romanom, posodivši si besedo
od Nemcev: walch.

Maeedonski Vlahi so Cincari. Jezik isterskih Vlahov, katerih
je kakih 6000 duš, pregnan je iz cerkve in iz javnega življenja;
samo doma še govore svoj jezik „quasi lingua di confidenza. “ Mo¬
lijo zdaj v hrvaškem jeziku, kakor njih sosedje Hrvatje. Čiči so
poslovenjeni Vlahi; že Valvasor jih je slišal slovenski govoriti.

V rumunskem in arbamaškem jeziku se je ohranilo več kla¬
sičnih besed iz Avgustove dobe, nego v romanskih jezikih na za¬
hodu, kateri so se pozneje ločili od latinskega debla. Tudi prvot¬
nih elementov je še danes v rumunščini. Ta prvotni element je
bil soroden arbanaškemu, ker mislimo, da so Arbanasi potomci
starih Ilirov.

Iz slovanščine so začeli jemati Rumuni besede še le pod konec
V. stoletja; kasneje tudi iz madjarščine. Največjo oblast nad ro¬
munskim elementom si je pridobil slovenski jezik, kateri je vladal
v rumunski cerkvi in državi. V cerkvi je vladal slovenski jezik
do J. Rakoczya I. (1630—1648), „qui linguam slovenicam ex eecle-
siis Valachorum vi exterminavit et in perpetuum exulare iussit.“

Do najnovejšega časa so pisali Rumuni v cirilici, kar je naj¬
jasnejši dokaz nekdanje kulturne moči slovanske. Vrhu tega na¬
vaja Miklošič 1083 slovanskih besed v rumunščini. Slovanski ele¬
ment je bil tako mogočen, da so Rumuni pritikali svojim latinskim
besedam slovanske končnice. Slovanski element je celo izpreminal
notranji organizem rumunskega jezika, n. pr. lume  pomeni mun-
dus;  te besede pomen je postal po vplivu staroslovenske besede
sveti.,  katera znači 1 u m e n in m u n d u s. Iz tega se vidi, da je no¬
tranja oblika rumunske besede postala slovenska.

Zivotopisu ni namen, da bi naštevali še drugih slovanskih
elementov; omenimo naj še to, da se ne da tajiti, da so Slovenci
dali Rumunom mnogo kulture. Rumuni, naselivši se najprej na
jugu Dunava, jeli so se pomikati in romati dosti pozno, gotovo
ne pred koncem dvanajstega stoletja, v prebivališča, katera imajo

35

zdaj na severni strani Dunava. Za tega delj so mogli slovanske
elemente jemati od Slovanov na jugu in na Severji, na jugu od
Bolgarov, na severji od dacijskih Slovencev. Da so ti Slovani v
Daciji bili slovenskega plemena, ne pa ruskega (maloruskega), priča
nam geografska terminologija v Rumunih, kolikor je je slovanske;
jasno je tudi iz jezika, ki so ga govorili Slovenci na Sedmograškem
še pred pol stoletjem. S temi Slovenci so bili Rumuni v kulturni
zvezi, kakor se vidi iz rumunskega jezika.

Glasoslovje nam priča najjasneje, da so tudi Slovanje sodelo¬
vali, ko so se krščevali Rumuni. Tudi raba slovanskih cerkvenih
knjig v Rumunili je neovržna priča, da so Slovenci krščevali Ru-
mune; saj tudi mi sklepamo iz nemškega dela krščanske termino¬
logije slovanske, da so nam pri krstu kumovali Nemci. Za Rumune
se to da dokazati. Tako je olcrapio postalo iz oltarb, ne pa iz
altare, dasi so to besedo dobili Slovanje od Nemcev, a Nemci od
Romanov; beseda kaže, od kod in kako se je širila kultura od
naroda do naroda. Teh kulturnih sledov ni moči izbrisati mahoma ;
tudi ni vselej potreba. Nekateri Rumuni, se ve da zdaj, radi bi
očistili svojo materinščino slovanskih elementov, kateri jim niso
prav nič všeč, ter so jeli zamenjavati slovanske besede z rumunskimi,
n. p. bolnav za inf ir m, krai za rege, sfat za consiliu
itd. Po pravici smemo vprašati te novotarje, ali jih bode umelo prosto
ljudstvo. Rumunski duhovniki so izprevideli, da teh novotarij ne more
umeti narod, zato jih ne pišejo in ne uvajajo v cerkveno literaturo.-

Od devetih slovanskih živih jezikov jih je šest v Avstriji:
češki, poljski, maloruski, srbsko-hrvaški, slovenski in bolgarski.

Izmed teh Slovanov ozrimo se samo na tiste Bolgare, kateri
živijo na Sedmograškem in po Banatu z Rumuni in Madjari, kajti
ti Slovanje se bodo skoro po polnem porumunili in pomadjarili.

0 sedmograških Slovanih razpravlja Miklošič v knjigi: Die
sprache der Bulgaren in Siebenbiirgen.  Leta 1851. jih
je bilo še 22.987. Ti Bolgari prebivajo v temeškem Banatu, v
Bešenovu, v Vingi, Bodrogu, Desetovci, Teremiji itd. Vere so ka¬
toliške. Priselili so se v te kraje 1. 1737. in 1739. po belgrad-
skem miru iz male Vlaške, katero so dobili Turki. Kakih 5000
do 6000 jih je v Oravici, po vaseh: Krašova, Lupak, Vadnik itd.;
naselili so se tukaj okoli 1. 1700. Vere so katoliške; skoro se
bodo porumunili. Bolgarov je še drugod.

3 *

36

Da so se ohranili do danes Bolgari v Csergedu, uzrok je to,
ker so protestantje. Vera tedaj jih je najbolj ovirala, da se niso
mogli ženiti z grškounijatskimi Rumuni, ker je resnica, da ne more
naroda potujčiti ne omika, ne šole, ne nasilje toliko, kolikor ravno
ženitev. V Csergedu nosijo ti Bolgari rumunsko nošo in govore
rumunski. Prej je vladal v njihovi cerkvi slovenski jezik, zdaj
rumunski. Pridigarji so zdaj Sasi, kakor tudi prej.

Samo jeden spomenik imamo od tega naroda: katekizem z
dodatkom pesnij in molitva in početek bolgarskonemškega slovarja.
Rokopis je od 1. 1830. Ta spomenik je zato imeniten, ker je jezik
podobnejši stari slovenščini, nego denašnji bolgarski jezik. Ta spo¬
menik je gotovo tudi zadnji ostanek suhe veje slovanskega debla,
v katero se je zasekal in uničil madjarski in rumunski element.

Miklošičeva dela pospešujejo romansko filologijo, zato naj
poudarimo, da je tudi njegovo delo : Albanische forschungen
(I. Die slavischen elemente im albanischen, II. Die slavischen ele¬
mente im romanischen, III. Die form entlehnter verba im albani¬
schen und einigen anderen sprachen) samostalna celota in poprava
in dopolnitev Diezovih  razprav, kakor tudi Zeussovih  keltskih
študij, kar more doseči učenjak samo z velikansko in korenito
učenostjo, prvi učenjak Miklošič, kateri ima vse jezike v popolni
oblasti, kakor nobeden omenjenih strokovnjakov.

Arbanasov je vseh vkup 1,900.000. Njih domovina je Črna
gora, nekateri kraji evropske Turčije, Mala Azija, Rusija, Grško,
Italija, Sicilija in Avstrija, in sicer te vasi v Avstriji: Hrtkovci
in Nikinci pri Mitroviči, v Dalmaciji blizu Zadra. Avstrijski Ar-
banasi so gegiškega, vsi drugi pa toskiškega rodu.

Iz tega geografskega položja se vidi, da so Arbanasi razkrop¬
ljeni bili v dotiki že od nekdaj z raznimi slovanskimi narodi. Ako
sklepamo po besednem zakladu slovanskem v arbanaškem jeziku,
moramo omeniti, da Slovani niso mnogo delovali na Arbanase,
ker tiste besede slovanske v arbanaškem jeziku so poroštvo, da so
Arbanasi jemali samo besede in da slovanski element ni prodrl v
notranji organizem arbanaškega jezika, tako da ni v arbanaški sin¬
taksi ni sledu katere koli govorne prikazni slovanske. Miklošič na¬
vaja 317 slovanskih elementov v arbanaščini in 930 italijanskih in
latinskih. Po tem zanesljivem potu je pojasnil prvi učenjak Miklošič
s pomočjo jezikov staro dobo, o kateri molči zgodovina. Take filolo-

37

gijske pridobitve kažejo, kako koristno in imenitno je delovanje
Miklošičevo za občno znanost; imenitno glede premnogih prašanj
zgodovinskih in filologijskih, katerim je dal konečno sankcijo.

V tretjem oddelku: Die form entlehnter verba,  uči

nas Miklošič, kako so si narodje preustrojili izposojene besede za svoj
jezik. Glavno pravilo v tem procesu je to, da fleksija odpade po
polnem, n. pr. got. aggilu ; Staroslovenci so dejali: ara-

geh); vender je tudi izjem, n. pr. 'Kpiavoc, starosl. Hristos'i> poleg
Hrist'1.; lat. plebanus, slovenskohrv. plebanuš, vender pa srbsko-
lirvaški plovan.

B.

V prvi polovici VI. stoletja so prodrli Slovanje v Peloponez ter
tu nekoliko stoletij živeli med Grki,  dokler se niso povse prelili
v Grke, dopolnivši kulturno misijo v Grkih. Njih sledove nam
je zbral in podal Miklošič v delu: Die slavischen elemente
im  n e u g r i e c h i s c h e n.

Stari, klasični grški jezik se je razvijal naravneje in čisteje,
nego kateri jezik evropski. Razvil se je brez tujega vpliva v razna,
lepa narečja. Takisto se je iz tega slobodnega razvijanja narečij
razvila raznovrstna poezija in umetnost. Iz slobodnega razvijanja
narečij, ker drugo narečje ni oviralo druzega v razvijanji, izvirala
je grška umetnost. Stari grški jezik se je tedaj razvijal prosto iz
svojega narodnega duha.

Ko se je razširil grški jezik čez grške meje, vladal je tudi v
teh pokrajinah zunaj Grškega. Ali ko je Aleksander zmagal Grško
in se je grški jezik daleč razširil in zvezal z drugimi narodi, da
so ga govorili tudi negrški narodje, tedajci je izmrl oživljajoči ele¬
ment v jeziku in jezik se je bližal propadu.

Torej mora tudi jezik umreti? Ne. Tisto živo načelo, ka¬
tero stvarja jezik, živi večno. Duh ostane, samo vnanja oblika
se izpremina. Tako tudi latinski jezik ni izginil brez sledu. Na
njegovih mrtvih udih so pognali novo življenje novi romanski jeziki;
torej stvarjajoče načelo latinskega jezika se je preporodilo ali omla-
dilo zopet v romanskih jezikih, to je v jezikih tistih narodov, ka¬
teri so navdahnili latinski jezik z novim življenjem in v novi obliki.

Tako je bilo tudi v Grkih. Razni narodje, kateri so prihruli
v grško deželo, ugonobili so klasični jezik v njegovem srci. Z Grki

38

so se pomešali razni narodje, in tako je postal novi rod, kateri
nima nič vzajemnega s prvotnimi Grki. Jezik, najplemenitejši dar
božji, pokorava se tudi nasilstvu, kajti je zakon, da se morajo
tudi naj plemenitejše stvari podvreči sili. In naravna sila je bila,
katera je uničila jezik klasičnih Grkov; drugi elementi so se zdru¬
žili s klasično grščino in so razvili novi jezik, kateremu pravimo
n o v o gr ški jezik.

Danes je ni na Grškem rodovine, za katero bi se moglo reči,
da je čista stara grška rodovina. Denašnjih Grkov pradedje so
bili Scitje (Slovanje) ali Arnavtje, Almugavarji ali Franki ali pogr-
čeni Azijatje iz Frigije, Cilicije, Kapadocije ali Lidije. V Arkadiji
in Elidi, v Meseniji in Lakoniji, v Beociji, Focisu in Akarnaniji
se je mnogo stoletij govorilo slovanski, kakor se n. pr. danes go¬
vori srbski v Srbiji. Že v VII. in VIII. stoletji so izginili Grki s
Peloponeza, kjer so se naselili Slovanje, tako da so denašnji Grki
slovanskega postanka.

Slovanje so prišli v Peloponez v prvi polovici VI. stoletja —
mirno, brez hrupa, da njih prihoda niso zapazili pisatelji; samo
mornarji, kateri so jadrali okrog Peloponeza, imeli so deželo za
slovansko deželo. Ker pa so ondukaj imeli Grki večjo kulturo od
Slovanov, tudi združeno državo, a Slovanje slabo urejene občine,
bil je naravni kulturni nasledek, da so se Slovanje polagoma po¬
tapljali v grškem elementu, in se je bližal čas, ko je zadnje ostanke
slovanske obsijalo rumeno solnce zadnjikrat v prvi četrti XV.
stoletja.

Kateri Slovanov so se naselili v Peloponezu ? Tisti iz Mace-
donije in Traeije, iz katerih so postali denašnji Bolgari, o čemer
pričajo besede, n. pr. ~ko yyo:, vptvva, lagn, greda. Iz Rusije niso
prišli Slovanje v Peloponez.

Predno so bili pogrčeni vsi Slovanje, jeli so se seliti v de¬
želo Arbanasi pod konec XIV. stoletja. Ti Arnavtje še danes go¬
vore svoj jezik po vsej Atilu in Megari izimši mesta, večjidel po
Beociji in še drugod; a slovanski se tukaj ne sliši že tri sto let
ne. Arbanasov je vseh vkup 200,000, torej peti del vseh prebi¬
valcev. Največ so pridobili Grki od Arnavtov in Slovanov, kajti
ta naroda sta gojila poljedelstvo in govejerejo in sta bila zastran
tega v večji notranji dotiki z Grki, nego vojaki in trgovci roman¬
skih narodov. Grški organizem so izpreminali najbolj Arnavtje,

39

potem Romani in Turki, najmenj pa Slo vanj e. Do 129 slovanskih
besedij navaja Miklošič, katere še živijo v grškem jeziku, med ka¬
terimi je tudi takih, katere niso prvotno slovanske, ali so jih Grki
prejeli od Slovanov. Na grško deklinacijo in konjugacijo niso imeli
Slovanje nikakeršnega vpliva, tudi na notranji ustroj jezika ne:
pač pa Arbanasi, kateri so tudi izpreminali notranji organizem
novogrškega jezika. Slovanski elementi v grščini spadajo tedaj samo
v besedni zaklad.

Te slovanske besede so imena za orodje, za domače življenje,
za pohištvo. N. pr. [išSpov vedro, ključi>, xo5aža kosa, ;xo-

t'u7.  motyka, 6'z.va okno, peč, ocrpe^a streha, polica,

'pouyov ruho, aavta sani, crcpopa svora, youvoo  gunj, vjjCv/v.  kožuh,
-xvt k-flV.a. pantljika (izv. nemška), aoe/.avG. suknja, T^oya. čoha (turški),
vopfiai; torba (turška beseda) itd. Nekaj besed za rastline in živali,
n. pr. (kpjitepiT^K veverica, jil&pa vidra, grah, x.6x.x.otx; gallus,

-s),Goe pelin, ypxvo; hren; ali malo jih je za duševno življenje,
n. pr. (JoEfioSoc, '(ouTravo;, a-pavtaoc bratim (pobratim), (xx.7.vov zakon,
dSpipiT^a zdravica, /.pikvi? kralj itd.

Take in jednake besede so se vcepile v grški jezik; v grških
oblikah pričajo nam o narodu slovanskem, kateri jih je na Grškem
govoril še pred tremi stoletji.

C.

Madjarska akademija znanostij v Pešti je izdala slovar, v ka¬
terem je nekatere besede proglasila za prave madjarske, dasi so
slovanske. Podoba je, da nekateri narodje neradi slišijo resnico.
V tem oziru so tudi Rumuni na krivem potu. Miklošič je dokazal,
kateri slovanskih, elementov se nahajajo v rumunščini, toda neka¬
teri Rumuni jih rajši izvajajo iz angličanskega jezika ali Bog vedi
od kod še, samo ne iz slovanščine, ako ravno se vidi na prvi po¬
gled, da so slovanski, Miklošiču je znanost preresna in presveta,
zato se ne ozira na te prikazni v učenem delu: Die slavischen
elemente im mag - yarischen.  Vender je za uvod temu delu
zapisal te besede. V vzhodnih deželah so imeli učenjaki napačne
nazore o etnologiji; trudili so se tujke, te žive priče odvisnosti
vsacega posamičnega naroda, nadomestiti z domačimi izdelki, ka¬
teri pa se pravega jezika ne primejo, ker niso nastali iž njega,
ker se niso porodili v njegovem organizmu, v katerem vse živi. Po

40

pravici pravi Miklošič, da je čudo, da se tudi Evropa ni poprijela po-
močka, kakor cesar Kienlung, kateri je dal uvesti 1. 1771. v mandšu-
slovar 5000 ponarejenih izrazov mesto do tedaj navadnih kitajskih
besedij, grozeč se vsakemu, da ga bode dal šibati, kdor ne bi v
poslovanji rabil novih besedij.

Ko so pridrli Madjari v Evropo in se naselili v denašnji do¬
movini, bili so jim sosedje z jedne strani zahodni Slovenci, kateri
so živeli ž njimi v največji zvezi. Ti Slovenci so se po propasti
moravske države amalgovali z Madjari. Tem Slovencem so ozna-
novali krščansko vero najprej Nemci, a potem sveta slovanska
apostola Ciril in Metod. Lahko si tedaj mislimo, da so mogli
mnogokaj dati Madjarom, kateri so bili na jako nizki stopinji kul¬
ture. Ti Slovenci so dali Madjarom največ besedij za državno
uredbo, orodje, poljedelstvo, pohištvo, rastlinstvo, živalstvo in za
druge različne in potrebne stvari. Z besedami so jemali Ma¬
djari od Slovanov tudi stvar samo.

O tem tedaj nas uči Miklošič tako. Na južnovzhodni strani
so se dotikali Madjari bolgarskih Slovencev ; njih država se je raz¬
prostirala od dolenjega Dunava do za Beligrad. Z Madjari niso
prihajali v notranjo dotiko.

Ali so Madjari dobivali besed od Cehov ali Slovencev v mo¬
ravski državi, ni moči na tanko določiti. Miklošič je za Slovence.

y  prvem početku niso mogli Madjari jemati besed od Srbov.
Srbje so postali še le v poznejši dobi neposredni sosedje Madjarom,
ko so bili Bolgari potisnem na jug. V tem ozira niso bili mero-
davni tudi ne Malorusi. Najkasneje so tedaj prodrle v madjarščino
slovaške, malom.ske in srbske besede.

Slovanskih elementov v madjarščini je iskal že v XVI. sto¬
letji Dalmatinec Vra nčič (Faustu  s Ver  ant  ius).L. 1833—1836.
je izdal Gregor Dankovsky magyaricae linguae lexicon critico-
etjmologicum, v katerem je dokazoval, da ima madjarski jezik:
3 7 0 6 primitiva vocabula peregrina; od teh 18 9 8 slaviea; od
vsega besednega zaklada samo 9 6 2 magyarica primitiva!

Kritično o tem predmetu je razpravljal prvi Miklošič, kateri
navaja 956 slovanskih besed; toda te niso vse; nekatere so tudi
take med navedenimi, katere so Slovanje dobili od drugih (Nemcev),
n. pr. pogača, popi>; nekatere pa take, katere niso prvotno slo¬
vanske, kakor nekateri trde.

41

V jeziku imamo dve vrsti posojila: 1. glasoslovje: baba

(baba), baj (boj); 2. druga vrsta, kjer je izprememba še večja:
ordosics (otročič). Raznovrstnost je v glasoslovji madjarskega je¬
zika; in tu je imeniten zakon vokalne harmonije in zakon pre-
ustrojstva, kadar se besede začenjajo s soglasniki.

Tako ne trpi madjarski jezik dveh soglasnikov v početku
besede: barazda (brazda), garad (gradi.); beretva (britva), giliszta
(glista), bolha (bl r r>ha); sztimorcsbk (smrček); durboncza (drbanice).
Madjarski jezik pritika tujkam samoglasnike na početku besede:
asztal (stoki)), ispan (župana), udvar (dvor); ali pa se godi ta proces:
kolbasz (klobasa), ganicza (žganec, jeden soglasnik odpade), szabad;
vender se nahaja: priicsok in ptrucsiik; celo domača beseda triisz
poleg ptriisz sternutatio, kar je dokaz, da si narodje nakladajo
teška bremena, dasi tudi premagajo velike težave.

Za vokalno harmonijo navedimo nekoliko besed: kazal (kozel),
pecset (pečatb); csata (četa), ebed (obedi.), nyavalya (nevolja).

Slovanje so učili Madjare poljedelstvu; njiva si mora odpo¬
čiti, za to je prolog — parlag; Slovanje so dali Madjarom grablje,
katere so Madjari imenovali gereblye; za njive je treba brane —
borona. Ako je dež curkoma lil, bežali so pod streho, a Madjari
pod eszterha; bili so lačni, sedali so za stokh, — asztal, to je bil
obedi. — ebed; bili so žejni, ker so jeli slanino — szalonna, zato
so pili iz peharja — pohar. —• Slovanje so radi jeli žgance, Ma¬
djari ganicza, ali kašo — kasa; ali pa so jim dajali kvasi. —
kovasz, da so pekli gibanice —- goboncza. —■ Madjari so začeli
živeti v družbi — dorosba, drusba; čislali so žene — zsana, ka¬
tere so pestovale otročiče — ordosics in gospodinjile s kokošmi
— kakas. Dneve so imenovali tako: četvn.ti.ki. je postal csotor-
tok, peti.ki. pentek. Slovenec je bil mlinarb, Madjar pa molnar,
oni kovači., ta pa kovacs.

Slovanom je Moskva mesto, a Madjaru je Moszka vsak Rus.
Kranjec je postal Kranicz. Ko so se Madjari seznanili s Slovani,
dobili so od njih pope — pap in krst — kereszt. Iz besedij ke-
reszt, koma — kumi. in še iz drugih iz krščanske terminologije
sklepamo, da so Madjare krščevali tudi Slovanje. Izvojevali so si
državo, katero so uredili po slovanski: dvor je postal udvar; dvori.-
niki. je postal udvarnok, stoh.niki> asztalnok, župani, ispan, gu-
sari. pa huszar itd. Državo so branili v boji — baj, na neprija-

42

telja so šli s sulico — szucza, s sabljo — szablya, ali pa so stre¬
ljali s puško — puška.

Miklošič ne podaje besed tako brez zistema, kakor mi; on
nas uči in kaže zakone, po katerih so izpreminali Madjari slo¬
vanske besede. Temu delu je glavni namen bil ta, kakih pojasnil
bi bilo moči dobiti za staroslovensko glasoslovje. V tem oziru so
mu bili nosniki glavni namen preiskovanju. S pomočjo madjarščine
je zasledil rinezem ali bobnanje, n. pr. v besedah: galamb, starosl.
golabn; abroncs stsl. obrači,, lencse l§šta itd. Druga pridobitev
je, da je Miklošič dokazal, da je stsl. e (1;) — madj. e; n. pr. v
besedah: beseda, beszed, testo teszta, dedr> ded, metn> meh, nembci,
nemet; te besede so posnete iz staroslovenščine v dobi, ko se je
samoglasnik e glasil kakor e. Kdaj je to bilo, ni moči določiti.
Vse to je dokazal Miklošič, da so njegove trditve obveljale za vselej.

Videli smo, kako je vplival slovanski element na ostale ne¬
slovanske jezike. Iz učene in nam tako potrebne knjige: Die
fremdworter in d en sl a vi soben sp radie  n pa zvedamo,
kar nam naslov obeta. Miklošič je zbral vse tujke v vseh slovan¬
skih jezikih ; vseh je do 2000, kar je res malo, če pomislimo, da
so zbrane iz vseh slovanskih jezikov. To je prvo korenito zasno¬
vano in dognano etimologijsko delo kot speeijalni del slovanskega
slovarja, imeniten za zgodovino in kulturo; za tega delj nam raz¬
laga Miklošič samo tiste tujke v slovanščini, katere zanimajo sta¬
rinarja in filologa, katera sta tudi opazovalca kulture. Tako nas
uči, da so čisto po tuje zasukani izrazi: stariši, telovo, zamera,
dopasti se, sveta noč.

Že pred Miklošičem se je pečal s tem predmetom leksikograf
Solarič, kateri je spisal »Rimljani slavenstvovavši", a Kollar še
čudnejši spis „Staroitalia slovanska". Oba nista znala, katere be¬
sede so izvirno domače, katere tuje, ker sta bila nevedna zakonov,
po katerih loči etimologija besedni zaklad. Etimologija ima nam¬
reč dvoje znamenj za presojevanje tujk: 1. glasoslovje; n. pr. grški
tkiuo;, lat. fumus, slov. dvmi,; 2. ustroj besede; tako je po tuje
ponarejena beseda neprijazni, diabolus, nemški unhultha.

Ako bi hoteli jemati v poštev tiste tujke, katere se nahajajo
v posamičnih slovanskih jezikih, morali bi se ozirati na narečja
in na tiste narode, kateri so jim bili bližnji sosedje. Tako ima
staroslovenski jezik največ besed grških in nemških, med katerimi

43

imajo nemške besede največ kulturnega elementa. Staroslovenska
literatura ima malo izvirnih del, ona je brez živega, narodnega
duha, vse je po grškem in nemškem mišljenji; gojili so jo samo
duhovniki. Navedimo samo nekoliko znanih besed v dokaz. N. pr.
beseda knez je postala (k'bnez r r>, ki>negr>, egi tuja končnica) iz go-
tiške *kuniggs, star. vis. nem. kuning, torej je nemška beseda, jako
razširjena je tudi pri Litvancih, Letih, celo pri Finih in njihovih
sorodnikih. Kralb (kralj) je ime mogočnega Karla Velikega, katero
je pri Slovanih postalo apelativum. To besedo so dobili od Nemcev
samo tisti Slovanje, kateri so si osnovali državo po nemškem vz¬
gledu, zato je bila neznana Bolgarom in Rusom. Drugi Slovanje,
kateri so dobili državno uredbo iz Carjigrada, Bolgari in Rusi,
imenovali so svoje vladarje, kakor Grki; torej iz »atašep so naredili
cesari>, iz česar je postalo Cbsarr>, a iz tega carn. Te besede pri¬
čajo, da so si uredili Slovanje državo po nemškem in grškem načrtu.

Od Slovanov so romale te besede k drugim narodom. Ma-
djari so iz besede kralj naredili kiraly, Rumuni krai, Arbanasi
kral’, a Novogrki y.pxkY);.

Izmed južnih Slovanov naj omenimo Slovence, Hrvate in
Srbe. V Slovence se je najgloblje zasekal nemški element, ker
smo z Nemci največ občevali, „da smo se odvadili misliti po svoje*.
Med tujkami v slovenščini vlada to razmerje: na 50 romanskih
besed pride 100 nemških, okoli 15 madjarskih in 5 turških. Hr¬
vatje in Srbje so zajemali iz italijanskega, nemškega, grškega,
madjarskega in turškega elementa.

Nekatere tujke nemškega izvora so znane večini slovanskih
jezikov, n. pr. cerkev, hiža, knez, cesar, kralj, lek, orodje, penezi,
vrt itd., a beseda baba je razširjena po vsej Evropi.

Nekatere besede imajo dvoje oblik, n. pr. kalež kelih, papa
papež, kar je dokaz dvovrstnega posojila. Imenitno je, da so po
Miklošiči besede: hleb, plug in steklo nemškega izvora. Znamenito
je tudi, da izvaja Miklošič beSedo Nemec iz slov. pridevnika nem.

Takisto je tudi imenitno vprašanje, koliko so vplivali slovanski
jeziki drug na druzega. Tudi to prikazen je opazoval Miklošič
in je zasledil, da so posamični jeziki slovanski vplivali razmerno
najmenj drug na druzega, ker se vedno dalje razvijajo vsak za se
v svojem organizmu in se vedno jasneje izražajo v tem individu-
valizovanji, kar je naravni zakon razvijanja, da se jeziki v razvijanji
oddaljujejo od dne do dne, a ne približujejo.

44

č.

I)o zdaj omenjena dela kažejo, da je Miklošič iskal slovan¬
skih elementov v jezikih vseh tistih narodov, s katerimi so obče¬
vali Slovanje in bili ž njimi v kulturni zvezi: v kulturni supre-
maciji ali odvisnosti. Zvršivši to delo, razširil si je področje znan¬
stvenemu delovanju v najnovejšem času, ko je jel izdajati 1. 1872.
slavno knjigo : Ueber die mundarten und d i e w a n d er u n-
gen der Zigeuner Europa’s,  v kateri nam sicer tudi našteva
slovanske elemente v ciganskih narečjih, ali vrhu tega nam je
podal vse štiri dele moderne slovnice in slovar ciganskega jezika;
vse tako učeno, obširno in korenito, da je s tem delom prekosil
vse svoje prednike, kateri so pisali o istem predmetu.

S tem učenim in celotnim delom je stopil v vrsto indologov.
Kolikor je jezikov, toliko je filologij. Osnovavši moderno slavistiko,,
postal je Miklošič indolog; a ravnokar se bavi z romunščino — in zdaj
je romanist: povsod znanstvena zvezda voditeljica. Tako je postal
Miklošič pravi pospešnik in oče znanosti ciganov, naroda, kateri
nima znanstvene literature in nikakeršne literarne bodočnosti.
Preiskoval je jezik zaradi jezika, zaradi znanosti, kakor je postal
oče moderni slovnici rumunskega jezika, kateremu kaže pravo pot
dalnjega znanstvenega razvijanja. To je sila obsežno znanje jedrnega
moža!

Ogromno delo o narečjih in romanji evropskih ciganov ima
tri dela: a) v prvem delu navaja slovanske elemente v ciganskih
narečjih v Evropi; b) v drugem delu nam podaje slovnico in slo¬
var; c) v tretjem delu dokazuje in določuje evropsko pradomovino
po vseh krajih Evrope živečih ciganov in označuje pot, po kateri
so prišli v zdanja prebivališča.

O drugem in tretjem delu ne bomo poročali, dasi je sila za-
nimljivih prikaznij slovniških v ciganskem jeziku, n. p. da ima tudi
ta jezik stavkov brez subjekta.

Ciganje, o katerih jeziku nam je podal Miklošič vzglede, so ti:
1. grški, 2. rumunski, '■>.  ogerski, 4. moravsko-češki, 5. nemški,
6. poljsko-litvanski, 7. ruski, 8. finski, 9. skandinavski, 10. južno-
italijanski, 11. baskiški, 12. angleško-škotski, 1.4. španski. Podal
nam je vrhu tega pripovedke in pesmi ciganske iz Bukovine. Po-

jasnjeval je tudi narečja ciganov v Galiciji, po Sremu in v Srbiji;
naposled je vsa ta narečja primerjal in spisal o njih, kakor smo
že omenili, vse štiri dele moderne slovnice.

Nas zanimajo slovanske besede v ciganskih narečjih. Takih
slovanskih elementov je zasledil Miklošič 649 v ciganskih narečjih;
naj omenimo vsaj nekatere, da bi videli, kako obliko so jim dali
ciganje. Saj poznamo vse te besede: vojvodas (vojevoda, belli dux),
sloboda (svoboda, nsl. sloboda), nečalniku (rus. načalr.nikb), naro-
dos (narod), Njemcos (Nemec), novinos (Zeitung), valduri (olbtarb),
nevera (Untreue, srb. nevero moja), vjencos (venbcb), telentos (tele),
mokin (smoky ficus, bolg. smokinn), sliva, sluga. V ciganski jezik
je tudi prešla besedica to (= id), katera se nahaja v vseh slovan¬
skih jezikih. Beseda poklo (madj. pokol), nsl. pekel, strsl. pi.klb,
pix, ni'slovanskega rodii, ali so jo ciganje prejeli od Slovanov.
Zanimiva je tudi besedica p o, katera je v slovanskih jezikih zdaj
predlog, zdaj adverb in zdaj prefiks; v bolgarskem jeziku ozna¬
čuje po komparativ: po bogat ditior; tudi je s komparativom:
po lačo meilleur.

Najnovejše delo Miklošičevo je: Rumunische untersu-
chungen:  o istersko-rumunskili in o macedonskorumunskih spo¬
menikih, 1881, o vokalizmu rumunskega jezika itd. Delo je na
veliko zasnovano in ni še končano.

D.

Toliko mislimo bodi dovolj o delih. Zadovoljni bodemo, ako
smo podali Slovencem vsaj glavni načrt mnogovrstnega delovanja
Miklošičevega in jih tako seznanili z najodličnejšim rojakom, z naj-
učenejšim slavistom, in po pravici z najučenejšim jezikoslovcem
vsega učenega sveta, — torej moža, čegar učenosti in korenitosti
se poklanja vsa učena Evropa.

Toda Miklošič ne deluje samo na zunaj; on ima tudi okrog
sebe zbrano in udano občino, kateri je vodnik in učenik; občina
mladih Slovanov, kateri dobivajo vsak dan Miklošičevo znanost iz
živega vira, iz Miklošičevih ust. Ze tri in trideset let je Miklošič
profesor slavistike na dunajskem vseučilišči, in kaj je Miklošič
vseučilišču, videli smo, ko je bil jedenkrat rektor, in trikrat dekan
in dolgo let predsednik izpraševalni komisiji; in kaj je Miklošič
učencem svojim, vedo vsi, kateri se šolajo na Dunaji. Pohitimo

46

tedaj v tisto svetišče na vseuciliškem trgu v tretjem nadstropji,
kamor ga tako radi in veseli zahajajo njegovi učenci poslušat;
kjer apostol slavistike svojo sveto službo opravlja in učence za
isti poklic pripravlja. V dvorani so zbrani mladi Slovanje, kateri
so se prišli učit resnice, ker njih učenik hrepeni samo po neskončni
resnici. Kakor anatomist človeške ude razkosava slavist ves naš
organizem slovanskih jezikov, razlamlja to celoto organsko, da bi
vanjo videli, kakšna je, da bi jo spoznali. Tu on razkosava be¬
sedo za besedo na drobne kosce in razlaga nje postanek, kore¬
niko, sufikse, učeč nas, ali je ta beseda pognala na slovan¬
skem deblu; ako ne, od kod je, kako je prej živela in kako
se je pri nas udomačila. Glavni predmet predavanju mu je vsa
moderna slovnica slovanskih jezikov, potem tudi paleografija, staro-
žitnosti slovanske, slovanski epos itd. O vsem, kar je spisal, ne
predava, to je jasno. Govor mu je jasen, kratek in jedernat, da
bi se res morali čuditi, ako ga kdo poslušalcev ne bi umel, ker
učenikova razvrstitev predmeta je logična, a metoda uzorna.
Drugi učeni svet imenuje te lastnosti z drugimi besedami: bistro¬
umnost in obsežna učenost. Vse to je pragmatični značaj tega
največjega učenjaka in slavista v najčistejšem pomenu besede. Njemu
je znanost vse, zato je dejal njegov životopisec, da je Miklošič
mož, „dem es um sonst nichts als um die Glorificierung der Wissen-
scliaft, eines grossen allgemeinen Ganzen, zu thun ist, fern von
den Nebeiiabsichten.“

Razmerno se zbira okrog Miklošiča največ Slovencev. Ti in
drugi so doživeli pri Miklošiči najlepših dnij. Ko smo bili zbrani
v dvorani, jel nam je Miklošič razlagati slovnico staroslovenskega
jezika in pri tej priči nam je govoril zlate besede, katerih ne bode
zabil, kdor jih je slišal. Govoril nam je, naj se učimo za svoj
poklic iz ljubezni do slovanske  znanosti, se ve da ne smemo poleg
tega zanemarjati drugih znanostij, katere nam pospešujejo znanje.
Tako vlada ljubezen in spoštovanje povsod v najlepši harmoniji
in tako je Miklošič na čast in slavo vseučilišču, da imajo uzroka
tudi njegovi učeni tovariši, kateri ga v svojih predavanjih imenu¬
jejo — die Zierde der Wiener Universitat.

Ozrimo se še po vrhu na vse velikansko delovanje tega uče¬
njaka in spoznali bodemo pomen in imenitnost znanosti in moža,
ki je osnoval to znanost. On nam je razodel duševno notranjščino

47

slovanskih jezikov in nam pokazal pravo nekdanjo in zdanjo lastno
ceno, zato je Miklošič duša vseh hrepenenj slovanskih jezikov; on
je ud velike verige jezikov, katera veže narode -vsega sveta. Slove¬
nec po rodu je Miklošič danes reprezentant vseh slovanskih rodovin.

Tako odličnega moža spoštujejo in ceste vsi učenjaki, aka¬
demije, učena društva in cesarji. Naš cesar ga je odlikoval o raznih
prilikah: podelil mu je plemstvo, imenoval ga dosmrtnega uda
gosposke zbornice ter tako podelil mu čast, katero daje za domo¬
vino zaslužnim možem, katerim posebno zaupa. Raz ven že prej
omenjenih česti naj še omenimo, daje Miklošič: c. kr. dvorni svetnik,
vitez cesarskega avstrijskega Leopoldovega reda, vitez cesarskega
ruskega reda sv. Ane druzega razreda, vitez kralj, pruskega reda
pour le merite, dosmrtni ud gosposke zbornice, pravi ud in tajnik
cesarske akademije znanostij na Dunaji, ud akademije berolinske,
monakovske, zagrebške in krakovske, ud društva znanostij v Got-
tingenu in Kopenhagenu, dopisujoči ud akademije v Petrogradu in
francoskega zavoda Academie des Inscriptions et Belles-Lettres, ud
kralj, češkega društva znanostij, častni ud zgodovinskega društva
na Stajarskem, zgodovinskega društva v Zagrebu, vseučilišča v Har-
kovu, Matice Slovenske v Ljubljani itd.

In letos bode slavil ves učeni svet sedemdesetletnico moža,
čegar naj večja čast so njegova dela, s katerimi se bode krepčala
slavistika stoletja in stoletja. Ta slavnost bode v rojstvenem kraji
na Stajarskem. Cestili ga bomo iz ljubezni, ker on je posvetil vse
svoje življenje znanosti iz ljubezni do materinega jezika. Zato mu
želimo iz dna srca, naj bi še mnogo let deloval v prospeh zna¬
nosti in na veselje vsega učenega sveta.

Miklošičevi spisi.

i.

1. Radices linguae slovenicae veteris dialecti.  Lipsiae. Weidmann.
1845. 8°. Str. 147.

2. S. Joannis Chrt/sostomi homilia in ramos palmarum  slovenice
latine et graece Gum notis criticis et glossario. Accedunt epimetra
dno, ad historiam Serbiae spectantia. Vindobonae. 1845. 8°. Str.

Vlil. + 72.

48

3. Vita S. Člementis,  episcopi Bulgarorum, graece. Vindobonae.
Fr. Beck. 1847. 8°. Str. XXII. + 34. Manibus Kopitarii gratus
discipuli animus.

4. Vitae Sanctornm.  E codice antiquissimo palaeoslovenice cum
notis criticis et glossario. Accedunt epimetra grammatica
quinque. Od str. 32—39 : Index vocabulorum, quae in nostris
Radicibus ....  desunt. Viennae. Wenedikt. 1847. 8°. Str. 54.

5. Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti.  Vindobonae. Apud
Gulielmum Braumiiller c. r. bibliopolam aulicum. Illustrissimo
principi Michaeli M. Obrenovic. 1850. 4°. Str. XIV + 204.

0. Lautlehre der altslovenischen sprache.  Wien. Wilhelm Brau-
miiller. 1850. 8°.

7. Formenlehre der altslovenischen sprache.  W. Braumiiller. 1850.
8°. Str. 73. Druga izdaja 1854. 8°. Str. VIII. + 179.

8. Slavische bibliothek  oder beitrage zur slavischen philologie und
geschichte. 1851. 8° I. Wien. Str. 321.

9. Monumenta linguae palaeoslovenicae e codice Suprasliensi.  (Na
troske cesarske akademije znanostij.) Vindobonae. 1851. 8°.
Str. XII. + 452.

10. Slovensko berilo  za peti (1853), šesti (1854), sedmi (1858.)
in osmi (1865) razred. Za 8. razred druga izdaja 1881.

11. Apostolus e codice monasterii Sišatovac,  palaeoslovenice. Vindo¬
bonae. W. Braumiiller. 1853. 8°. Str. XXIV. + 267. Illustris¬
simo principi Michaeli M. Obrenovic hoc patriae linguae mo-
numentum venerabundus offert gratus editor.

12. Chrestomatia palaeoslovenica  (Na konci: Monumenta frisingen-
sia). Vindobonae. Braumiiller. 1854. 8°. Str. 92. Druga iz¬
daja: Chrestomatia palaeoslovenica rum speciminibus relupuarum
linguarum slavicarum.  1861. 8°. Str. 114.

13. Lex Stephani Dušani.  Fasciculus prior textum continens. Vindo¬
bonae. Fridr. Fr. Beck. 1856. 8°. Str. 28.

14. Evange/ium S. Matthaei palaeoslovenice e codicibus.  Vindobonae.
1856. 8°. Str. 80.

15. Das Recht von Pskov.  Wien. 1857. 8°.

16. Barih. Kopitars kleinere Scliriften, sprachivissenschaftlichen,
geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inhalts.

I. Bd. Wien. 1857. 8°. Str. 380.

49

17. Monumenta serbica spectantia historiam Serbiae Bosnae Ragusii.
Viennae. 1858. 8°. Str. XII + 580. Illustrissimo principi Mi¬
chaeli M. Obrenovic hunc iibnim dedicat gratus editor.

18. Slavische bibliothek.  Wien II. 1858. 8°. Str. 312.

19. Chronica Nestoris  textus russico-slovenicus, versio Iatina, glos-
sarium. Vol. 1. Vindobonae. 1860. 8°. Str. XIX. + 223.

20. Acta et diplomata graeca medil aevi, sacra et profana collecta.
Ediderunt Fr. Miklosieh et J. Miiller.

Volumen I. : „ Acta patriarchatus Constantinopolitani 1315

— 1402 e codicibus manu scriptis bibliothecae palatinae Vindo-
bonensis.“ Vindobonae. 1860. 8°. Str. VI. + 607.

Volumen II.: ,. Acta patriarchatus Constantinopolitani 1315
—1402 e codicibus manu scriptis bibliothecae palatinae Vin-
dobonensis.“ Vindobonae. 1862. 8°. Str. 608.

Vol. III.: „Acta et diplomata res graecas italasque illu-
strantia e tabulariis Anconitano, Florentino, Melitensi, ISTea-
politano, Veneto, Vindobonensi“. Vindobonae. 1865. 8°.

Vol. IV.: „Acta et diplomata monasteriorum et ecclesia-
rum orientis“. Vindobonae. 1871. 8°. Str. XIV -f 441. (Ta
dela na troske ces. akademije znanostij.)

21. Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum  emendatum auctum. Vin¬
dobonae. Guilelmus Braumueller. 1862—1865. 8°. Str. XXII
+ 1171.

22. Vergleichende grammatik der slavischen sprachen.  Wien, 1852:

— 1875.

I.  Vergleichende lautlehre der slavischen sprachen.  Von der
kaiserlichen Akademie der Wissenschaften zu \Vien ge-
kronte Preisschrift. Wien. 1852. 8°. Str. XVI + 518. W.
Braumuller. Druga izd. 1879. Str. 598.

II.  Vergleichende stammbildungslehre der slavischen sprachen.
Herausgegeben mit Unterstutzung der kaiserlichen Akade¬
mie der Wissenschaften zu Wien. 1875. 8°. Str. XXIV + 504.

III. Vergleichende formenlehre der slavischen sprachen.  1856.
8°. Str. XVI. + 582. Druga izdaja 1876. 8°. Str. 550. (S
podporo ces. akademije znanostij).

IV. Vergleichende sijntax der slavischen sprachen.  Wien. Brau¬
muller. 1868 — 1874. 8°. Str. XII. + 896. (S podporo ces.
akademije znanostij.)

4

50

23. Vita S. Methodii  russ. slov. et latine. Vindobonae. 1870. 8°.
Str. 29.

24. Monumenta spectantia ad unionem ecclesiarum graecae et romanae
edita  ab A. Theiner et Fr. Miklosich. Cum tabula. Vindobo¬
nae. 1872.

25. Altslovenische formenlelire in parad,apnen mit texten aus glago-
litischen (piellen.  Wien. Braumiiller. 1874. 8°. Str. XXXV + 9.6.

26. Deutsch-serbisches TVorterbuch.  (Vukova zbirka. Uredil Miklošič.)
Wien. 1864. Druga izdaja 1878.

II.

Od vseh del, ki so prišla na svetlo v akademijskem zborniku
„Denkschriften“ in v akademijskih poročilih „Sitzungsberichte“,
tiskane so posebne izdaje.

„I)enkschrften der kaiserlichen Alcademie der Wissenschaften“  ;
Philosophisch-historische Classe. 4' 1 . Bd. I—XXXI, imajo te razprave:

1. Lehre von der conjugation im altslovenischen.  I. 167—206.

2. Die spraclie der Bulgaren in Siebenbiirgen.  VII. 105—146.

‘6. Die umrzeln des altslovenischen.  VIII. 154—179.

A. Die bildung der nomina im altslovenischen.  IX. 135—232.

5. Zum Glagolita Clozianus.  X. 195—214.

G. Die bildung der slavischen personennamen.  X. 215—330.

7. Die slavischen elemente im rumunischen.  XII. 1—70.

8. Die nominale zusammensetzung im serbischen.  XIII. 1 — 28-

9. Die bildung der ortsnamen aus personennamen im slavischen.
XIV. 1—74.

10. Die verba impersonalia im slavischen.  XIV. 199—244. Subjed-
lose Sčitze.  II. Auflage. Wien. Wilhelm Braumuller. 1883. 8°.
Str. 78. (Prvo izdanje je izšlo pod naslovom: Die verba im¬
personalia im slavischen.)

11. Die fremdivorter in den slavischen sprachen.  XV. 73—140.

12. Die slavischen monatsnamen.  XVII. 1—32.

13. Die negation in den slavischen sprachen.  XVIII. 335—367.

14. Beitrdge zur kenntniss der slavischen volkspoesie.  I. Die volks-
epik der Croaten. XIX. 55 —114.

15 . Pamet o i žitije blaženago učitelja našego Konstantina ftlosofa,
prvvago nastavmika slovemsku jezgku.  Srbsko-slovenski tekst
z latinskim prevodom. Diimmler in Miklošič. XIX. 203—248.

16.  Albanische forschungen.

51

I. Die slavischen elemente im albanischen.  XIX. 337 — 374.

II. Die slavischen elemente im rumunischen.  XX. 1 — 88.

III. Die form entlehnter verba im albanischen und einigen an-
deren sprachen.  XX. 315 — 323.

17. Die slavischen elemente im maggarischen.  XXI. 1 — 74.

18. Die slavischen ortsnamen aus appellativen.  XXI. 75—106. XXIII.
141—272.

19. Ueber die nmndarten und die ivanderungen der Zigeuner Europa’s.

I. Die slavischen elemente in den mundarten der Zigeuner.
XXI. 197—253.

II. Beitrdge zur grammatik und zum lezicon der zigeuner mund-
arten.  XXII. 21 — 102.

III. Die wanderungen der Zigeuner.  XXIII. 1—46.

IV. Marchen und lieder der Zigeuner der Bukoivina.  I. Theil.
XXIII. 273—339.

V. Marchen und lieder der Zigeuner der Bukoivina.  II. Theil.
XXV. 1—68. Glossar.

VI. Beitrdge zur kenntniss der mundart der Zigeuner in Galizien,
in Sirmien und in Serbien.  XXVI. 1 — 66.

VII. Vergleichung der zigeunermundaiien.  I. Tli. XXVI. 161—248.

VIII. Vergleichung der zigeunermundarten.  II. Theil. XXVII.
1—108.

IX. Laidlehre der zigeunermundarten.  XXX. 159 - -208.

X. Stammbildungslehre der zigeunermundarten.  XXX. 391 — 485.

XI. Formenlehre der zigeunermundarten.  XXXI. 1 — 54.

XII. Syntax der zigeunermundarten.  XXXI. 55—114.

20. Die christliche tenninologie der slavischen sprachen.  XXIV. 1—58.

21. Ueber den ursprung der ivorte von der form aslov.  trni  XXVII.
261—307.

22. Ueber den ursprung der ivorte von der form aslov.  tret  und.
trat.  XXVIII. 1—52.

23. Ueber die steigerung und dehnung der vocale in den slavischen
sprachen.  XXVIII. 53—96.

24. Ueber die langen vocale in den slavischen sprachen.  XXIX
75—140.

25. Ueber die ivanderungen der Bumunen in den dalmatinischen
Alpen und den Karpaten.  XXX. 1 — 66.

26. Rmmmische untersuchungen.

52

III.

Natisnene so nadalje v akademijskih poročilih »Sitzungsberichte
der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften“  te razprave:

1 . Bericht ueber Quer’s Sprachenhalle  I. 164 — 168.

2. Ueber den reflexiven gebrauch des pronomens ob  und der damit
zusammenliangenden formen fur alle personen. I. lih — 127.

3. Ueber die altslovenische conjugation.  I. 171 175.

4. Ueber die spracheder dltesten russisehen chronisten, vorziiglich
Nestors.  XIV. 3—52.

5. Die Busalien.  Ein beitrag zur slavisehen mythologie. XLVI.
386—406.

6. Der praepoeitionslose loccd in den slavisehen sprachen.  LVII.
531- 558.

7. Ferdinand Josef Wolf.  Eine lebensskizze. 1866.

8. Ueber den accusativus cum infinitivo.  LX. 483—508.

9. Ueber die genetivendung go in der pronominalen declination
der slavisehen sprachen.  LXII. 48 — 53.

10. Die slavisehen elemente im neugriechischen.  LXIII. 529—566.

11. Ueber die zusammengesetzte declination in den slavisehen sprachen.
LXVIII. 133—156.

12. Das imperfeet in den slavisehen sprachen.  LXXVII. 5—30.

13. Beitrage zur kenntniss der zigeunermundarten.  LXXVII. 759
— 792. fX XX lih  535 - 562. XC. 245—296.

14. Beitrage zur altslovenischen grammatik.  LXXXI. 81 —136.

15. Ueber Goethe’s „Klaggesang von der edlen Frauen des Asan
Aga“.  Razprava izročena cesarski akademiji znanostij na Du¬
naj i ni še do zdaj tiskana.

IV.

Slavische bibliolhek oder beitrage zur slavisehen philologie and
geschichte —  herausgegeben von Fr. Miklosich. I. Bd. \\ ien. 1851.
8°. Str. 321. Bei Braumuller. II. Bd. Wien. 1858. 8°. Str. 312. (Her¬
ausgegeben von Fr. Miklosich und J. Fiedler). V tem znanstvenem
listu je spisal Miklošič :

1. Lautlehre der bulgarischen sprache.  I. 43 — 56.

‘2. Popevka od Svilojeviča.  Aufgezeichnet 1663, mitgetheilt vom
herausgeber. I. 259 — 260.

3. Bartholomaei Kopitarii prolegornena historica in evangelia Sla¬
vice.  I. 57 - 84.

3. Vita S. Clementis,  episcopi Bulgarorum, graece. Vindobonae.
Fr. Beck. 1847. 8°. Str. XXII. + 34. Manibus Kopitarii gratus
discipuli animus.

4. Vitae Sandorum.  E eodice antiquissimo palaeoslovenice eum
notis criticis et glossario. Accedunt epimetra grammatica
quinque. Od str. 32—39 : Index vocabulornm, quae in nostris
Radicibus ....  desunt. Viennae. Wenedikt. 1847. 8°. Str. 54.

5. Lexicon linguae slovenicae veteris dialedi.  Vindobonae. Apud
Gulielmum Braumiiller c. r. bibliopolam aulicum. Illustrissimo
principi Michaeli M. Obrenovic. 1850. 4°. Str. XIV + 204.

ti. Lautlehre der altslovenischen sprache.  Wien. Wilhelm Brau-
miiller. 1850. 8''.

7. Formeniehre der altslovenischen sprache.  W. Braumiiller. 1850.
8°. Str. 73. Druga izdaja 1854. 8°. Str. VIII. + 179.

8. Slavische bibliothek  oder beitrage zur slavischen philologie und
geschichte. 1851. 8° I. Wien. Str. 321.

9. Monumenta linguae palaeoslovenicae e codice Suprasliensi.  (Na
troske cesarske akademije znanostij.) Vindobonae. 1851. 8°.
Str. XII. + 452.

10. Slovensko berilo  za peti (1853), šesti (1854), sedmi (1858.)
in osmi (1865) razred. Za 8. razred druga izdaja 1881.

11. Apostolus e codice monasterii Sišatovac,  palaeoslovenice. Vindo¬
bonae. W. Braumiiller. 1853. 8°. Str. XXIV. + 267. Illustris¬
simo principi Michaeli M. Obrenovic hoc patriae linguae mo-
numentum venerabundus offert gratus editor.

12. Chrestomatia palaeoslovenica  (Na konci: Monumenta frisingen-
sia). Vindobonae. Braumiiller. 1854. 8°. Str. 92. Druga iz¬
daja: Chrestomatia palaeoslovenica cum speciminibus religuarum
linguarum slavičarum.  1861. 8°. Str. 114.

13. Lex Stephani Dušani.  Faseiculus prior textum continens. Vindo¬
bonae. Fridr. Fr. Beck. 1856. 8°. Str. 28.

14 . Evangelium S. Matthaei palaeoslovenice e codicibus.  Vindobonae.
1856. 8°. Str. 80.

15. Das liecht von Pskov.  Wien. 1857. 8°.

16. Barih. Kopitar s icleinere Schriften, spracliicissenschaftlichen,
geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inhalts.
I. Bd. Wien. 1857. 8A Str. 380.

54

3. Ljubljana, Laibach.  Vodnikov spomenik. 4°. Str. 182—184.

4. Verba intensiva im altslovenischen.  Beitrage zur vergleichenden
Sprachforschung auf dem Gebiete der arischen, celtischen und
slavischen Sprachen. Herausgegeben von A. Kuhn und A.
Schleicher. 1858. 8». Str. 67—80.

5. Die tourzel sru im slavischen.  Beitrage zur vergl. Sprach-
forschung. 1858. Str. 128.

6. JDas suffix  n im altslovenischen.  Beitrage zur vergl. Sprach-
forsehung. 1858. Str. 222 — 233 in 273 — 289.

7. Glagolitisch.  Allg. Encyklopadie der Wissenschaften und Kunste.
Ersch und Gruber. Leipzig. Brockhaus. 1859. 4°. Str. 403 — 422.

8. Die serbische epik.  Oesterreichisehe Revue. Wien. 1863. 8°.
II, 1—23.

9. Le preji'xe roman „dis“ en albanais.  Revue de linguistique et
de philologie comparee. Pariš. 1871. (V francoskem jeziku.)

O Miklošičevem življenji in njegovih delih so do zdaj pisale
te knjige:

1. Koledarcik slovenski.  V Ljubljani 1854. S podobo. V tej knjigi
je Miklošiča opisal g. I. Navratil.

2. Ngven.  ..Zagreb. 1854.

3 . lllushirie Zeitung.  Leipzig. 1863. Nr. 1025. Str. 132. S podobo.

4. Slovnik naučmj.  Red. Dr. Fr. L. Rieger.  Dil p;ity. V Praze.
1866. Str. 312.

5. Allgemeine dmtsche Real-Encyklopiidie  fiir gebildete Stande. XI.
Auflage. X. B. Leipzig. Brockhaus.  1867.

6. Biographisch.es Lemkon des Kaiserthums Oesterreich  von Dr.
C. von Wurzbach.  Wien. 1868.

7. Neues Conversations-Lexikon  von H. J. Meyer.  B. XI. II. Aufg.
Str. 532.

8 . Slovinac.  II. U Dubrovniku. Str. 140. S podobo.

9. Kopitarjeva spomenica.  Ivan Navratil.  Izdala Matica Slo¬
venska 1880.

Opomnja. V poljskem jeziku je izšel Miklošičev životopis tudi v Po¬
znanji; tega in drugih nisem dobil. Poudarjati moram, da je v znanstvenih
knjigah in novinah nemških in slovanskih dokaj recenzij o Miklošičevih delih;
v teh poročajo slavisti, kakor n. pr. V Jagič  (Archiv) o Miklošičevih delih.