BARTOLOV DON LORENZO
Prispodoba človekove težnje po zmagi nad smrtjo
Če osemnajst let po smrti znanega pisatelja izide njegovo delo, napisano kar enainšestdeset let pred izidom, je to vedno vznemirljiv dogodek, ki nujno zastavlja številna vprašanja literarnim strokovnjakom in tudi bralcem. To velja še zlasti tedaj, kadar ne gre za kakšno nepričakovano najdbo pozabljenega ali izgubljenega rokopisa, temveč za delo, ki je tako dolgo čakalo na izid po avtorjevi lastni ali po kakšni drugi volji. Slovenci poznamo v svoji literarni zgodovini že nekaj tovrstnih ali vsaj podobnih primerov; najbolj znan je gotovo tudi hudo zakasneli izid Kosovelovih Integralov, ki bi, če bi bih izšli prej kot so, nedvomno bistveno vplivali na nadaljnji razvoj slovenske poezije. Novele Don Lorenzo, kot vse kaže, avtor sam ni poskušal spraviti v tisk; to je vsekakor čudno, če upošte-
vamo, da jo je napisal komaj enaindvajset let star, in da bi bilo logično pričakovati, da bo tako mlad in ambiciozen pisatelj storil vse za to, da se uveljavi. Še zlasti čudno je to zato, ker se vendarle zdi, da bi v tistem času novela, napisana leta 1924, verjetno lahko našla založnika, kajti napisana je bila za enaindvajsetletnika presenetljivo kultivirano, saj nas še danes preseneča ta jasnost in učinkovitost njegovega »svetopisemskega« sloga in še zlasti zgoščenost pripovedi. Bartol v Don Lorenzu tudi obravnava temo, ki je bila tako rekoč že od romantike in Bvronovega Kajna dalje izjemno moderna. Poleg tega so bila v času ekspresionizma tovrstna dela, nekakšne litera-rizirane kozmogonije in teologija, nekakšne vseobsežne parabole o naravi sveta in usodi človeka, katerih zglede je iskati tudi v uvodnem prizoru G6-thejevega Fausta, v Strindbergovi dramski paraboli Coram populo in še v katerem delu, precej priljubljena in so običajno zlahka našla založnika. In vendar Bartolov Don Lorenzo, v primerjavi s Stantetovim Zidanjem Babilona v celoti napisan, ni bil natisnjen v svojem času. Zakaj avtor drame Lopez, zbirke novel Al Araf in romana Alamut ni izdal novele Don Lorenzo? O tem lahko samo ugibamo. Odgovor, da se je morebiti bal neuspeha ah nerazumevanja, ki ju je nekoliko kasneje doživel z dramo Lopez, se ne zdi dovolj prepričljiv. Po eni strani zato ne, ker je novela, seveda v okviru svojega žanra, dovolj dobro napisana, in po drugi strani zato, ker bi človek pričakoval, da bo enaindvajsetletni, čeprav očitno že precej zreli in izobraženi pisatelj pripravljen veliko tvegati za to, da se uveljavi. Tako se torej zdi, da najbrž je razloge za odločitev, da spravi novelo v predal, iskati v njej sami, vendar ne v njeni takšni ali drugačni literarni kvaliteti, temveč v njeni vsebini in sporočilu oziroma ideji. Tako menim ne glede na to,  da je Bartol
1195
1196
Tone Peršak
po mnenju literarnih zgodovinarjev in kritikov v drugih delih, zlasti v novelah zbirke Al Araf obravnaval podobno ali celo kar isto tematiko, ker sodim, da je v drugih delih ta obravnava manj programska, če je mogoče tako reči, se pravi manj nazorna in bolj metaforična. Čeprav je namreč Bartol, kot navaja njegovo izjavo iz leta 1958 v spremni besedi k noveli Don Lorenzo Ivanka Hergold, ki je besedilo tudi pripravila za tisk, »videl bistvo literature v njeni metaforičnosti«. Pri tem pa ni mislil toliko na metaforičnost literarnega jezika kot slogovni princip, temveč prej na to, da je treba literarno delo v celoti jemati kot prispodobo »za človekov celoviti odnos do tako imenovane stvarnosti, življenja«. Vendarle se zdi, da je treba to njegovo mladostno delo brati v prvi vrsti kot parabolo, kot priliko o človeku in njegovem odnosu do lastne človečnosti in do celotne stvarnosti. Za to mnenje pričajo navsezadnje tudi njegov lapidarni pripovedni način, njegova svetopisemska dikcija in svetopisemski slog v celoti. Prav tak literarni prijem pa je najbrž tudi edini primeren za obravnavo vprašanja, s katerim avtor začenja svoje delo. To se je navsezadnje izkazalo tudi dvainšti-rideset let kasneje, ko je Evald Flisar, danes tudi znan predvsem kot ljubitelj še vedno neznanih dežel in vsakršnih tveganj, napisal dokaj podobno knjigo (čeprav z dragoceno temo in sporočilom), podobno po nekem temeljnem literarnem in miselnem obeležju, ki jo je izdal v samozaložbi, jo skušal z učinkovito reklamno akcijo »vsiliti« občinstvu, nazadje pa je — menda — veliko preostalih izvodov lastnoročno uničil. Gre za knjigo Kristusov samomor.
Bartol obravnava v svojem delu temeljno vprašanje človeka, to je vprašanje njegove smrtnosti, in s tem v zvezi vprašanje njegove popolnosti oziroma nepopolnosti ter vprašanje bo-
ga, dobrega in zla. Vendar pa se mu vsa ta vprašanja ne zastavljajo na ravni morale ali vsaj ne samo in predvsem na tej ravni, temveč zlasti ontološki ravni kot vprašanja o bistvu človeka in človeškosti. Don Lorenzo, izjemno nadarjeni in tako rekoč za vse sposobni človek, raziskovalec in konstruktor (to njegovo lastnost kot se zdi, kritiki nekoliko spregledujejo) in potemtakem nekakšno poosebljenje modernega evropskega človeka, znanstvenika in izumitelja, ki o vseh dognanih resnicah in običajih dvomi. Hkrati pa skuša in želi vladati nad naravo, življenjem in smrtjo, že kot otrok z izjemno voljo do moči jemlje svojo usodo in tudi usode drugih v svoje roke in se pri tem ves čas giblje onstran in zunaj morale ter o morali niti ne razmišlja. Edina njegova morala je etos pravice močnejšega in tako se mu tudi vprašanje zla in dobrega v bistvu zastavlja zgolj kot vprašanje človekove popolnosti in nepopolnosti, kot vprašanje smrtnosti oziroma nesmrtnosti. Don Lorenzo želi premagati smrt in prva stopinja do tega je v tem, da postane sam smrtonosen za vsa druga bitja in tako njegov pohod skozi življenje pomeni tudi niz umorov, nekakšno izrojeno ničejansko, v bistvu fašistično samouresničenje skozi smrt in obvladovanje drugega človeka. Na koncu ga »skušnjavec«, ki ga je prvič zapeljal že v rani mladosti, pregovori, da se vrže v brezno (pekel), od koder se, prepričan o lastni večnosti, vrne kot zli duh oziroma zli angel Mefisto, torej kot zlo samo.
Gre, če lahko uporabimo ta izraz, v bistvu za tezno novelo, ki nas prepričuje, da človekova težnja po popolnosti in preseganju lastne nepopolnosti in smrtnosti v bistvu vodi človeka v razčlovečenje. Da je torej človeškost človeka prav v tej nepopolnosti, smrtnosti in omejenosti vase, v razpetosti med dobro in zlo, ki jo sicer človek nenehoma — vsaj kot človek novoveške
1197
evropske civilizacije — želi preseči. Bartolova novela, ki smo jo malo prej označili kot tezno, ima potemtakem v bistvu nekakšne osveščevalne težnje in tako nekako presega vlogo in doseg umetnosti. Čeprav dela s takšnimi težnjami v času ekspresionizma niso bila redka, pa se je verjetno enaindvajsetletni pisatelj vseeno že zavedel pre-ambicioznosti svojega prvenca in zlasti tega, da s svojim pisanjem prestopa meje umetnosti. Morda je bil tudi v tem spoznanju eden od razlogov za odločitev,  da  nedvomno  dobro  napi-
sanega in jezikovno in slogovno dovolj čistega dela ne predloži v branje.
Seveda pa je odločitev Založništva Tržaškega tiska, ki je novelo izdalo lani, nadvse hvale vredna. Ne samo zato, da ima slovenski bralec na razpolago celoten avtorjev opus, temveč še bolj zavoljo tega, da se izpopolni podoba slovenske književnosti v času med obema svetovnima vojnama in slovenskega literarnega ekspresionizma, v katerega novela najbolj sodi.
Tone Peršak