Štiri majske pesmi o divjih konjih Ivo Svetina PRVA PESEM V zelenem srcu cementnega oleandra, O DIVJIH KONJIH rastočega iz globokih plavih žil tvojega telesa, se parijo s krvavečo živaljo najini trije otroci; na zlatikastem šantungu, z divjimi konji, ki bodo njihova želvina smrt. Stojiš v ribjh očeh, v mleku šumeče in peneče se lagune najinega arhipelaga, ob tvojih kolenih, ki sta iz popoldneva plavajoči kameli, bruha ledeno grško vino; na slonokoščeni obali, v sedlu vetra orhidej, dihajočega iz ust valov, iz mehkih mošej oblakov, frfotajočega frotirja, žafrana, prazničnih zastav sonca, ki je stopil tvojo kožo. Ob tvojih trdih dojkah se spleta venec andskega snega, večernega andaluzijskega sladkorja; dviga in kruši se divja klivija, vrela; iz njenega polifemskega očesa si pognala sredi koralnega filma. 682 683 štiri majske pesmi o divjih konjih Stojiš na eni sami nasmejani zardeli kapljici in gledaš svojo mokro dlako; ko se najino srce vrača na svojo ladjo. Stojiš v mojem živem pesku, ko klečim za teboj in cvete tvoj hrbet potopljena gladiola v princesinomodri senci mavrice, ki joka krog tvojih bradavic. Velni kože so divji sončni konji, ki curljajo v tvoja topla usta. Posuta si z neznano snovjo, ki šepeta in me je v tvojem objemu, rokah, trebuhu, okrašenega z briljantnimi planktonskimi bitji. Si najsvetlejša čreda kresnic polnega meseca, v vetru podivjana svetloba, Nina, ko ploveš skozme na divjih konjih svojih las. DRUGA PESEM O DIVJIH KONJIH Srce se je vrnilo na svojo ladjo; potem ko se je že skoraj zgubilo v vrtincih prazničnih slovesnosti. Bila je ura baročne smrti, zelen zrak je v vrčih kipel krog Čengič vile. Odpirajo se smaragdna okna v akvamarinu in želva leze v svoj kamniti konec. Počasi. Je doba žeje, Nina, je doba, ko so v meni drugačne temperature, uteži in živali. V meni žive tretji svetovi, barve in zlata zrcala obrazov. Na desni so megleni zidovi, na levi so češnjevi cvetovi. Sneg je pijan partizanske krvi. V sanjskem očesu tone Izola. Je cankarjansko jutro, je prvi maj! Je letni čas, ko se moje besede uresničujejo v tvojem telesu, Pupa. Nina ... na tvojem gotskem vratu so kaplje črnih las, prameni 684 Ivo Svetina dišeče volne, ki sva jo natrgala na pobočju divjih ovac, ovc z nagrobniki madoninega mleka. Legla si na violetni sneg glicinjinih grozdov, Pupa TRETJA PESEM Sem nemška doga O DIVJIH KONJIH jn (jjvjj konji sanjajo med planeti iz mehkega testa, ki je strupeno tropsko sadje. Je ura, ko se mesto krasi z delavskimi zastavami in štejemo dneve majske zgodovine. Sredi vinažita, v erotičnem vozlu itifaličnih slik slovenske literature, na Naserjevem tepihu spijo moji ljubimci, vitki črni konji, pojoči klavirji, leteči z vetrom čez Savo. Je huda noč petnajstega maja in moja temna glava vre. V meni si, early perfection! So pomladi v zgodnjih šestdesetih letih in čez noč letim v transmarinske svetove, kjer so bogovi v lončenih pižamah, kjer je jezik, ki bo naše prebudil. Krog belega ležišča prižigam grmade igvanov, da se odpro okna v nebeškem kolizeju, da bo iz ovijalk spleteno letalo našlo tasadejsko mlečno cesto . .. Segrel sem ti posteljo, smrt. Jezik se igra s krvjo, z nožem, ki se skriva za opno mehkega neba, in kuje zublje spomenika in mi narekuje lesene besede podob. Jem, jem prvega divjega konja. 685 štiri majske pesmi o divjih konjih ČETRTA PESEM O DIVJIH KONJIH To pesem vam pojem nocoj, ko je majski sneg posrebril bulvar, ko so delavci prinesli dehteče rože v materino sobo in sva z očetom mrtva ležala med igračkami najinih fantazijskih vnukov. Končana je surrealistična pravljica, potihnil je klavir, ki je z nama letel čez grenke, speče alge, čez kožo oceana. To pesem vam pojem nocoj, ko se je dopolnilo štirideseto leto, odkar se je moj oče pridružil partiji; ko se je sredi zubljev temnega kirgiškega vina prebudil na novo rojen, nikdar umrli Vladimir Iljič, ki velik stoji sredi gruče mojih rdečih pesmi. Ko je oče divjih proletarskih konj, ki bodo zorali novo ledino cementa in jekla in ponesli na titanskih sedlih vsemirske vreče vinažita, srečo za vsa potemnela srca. To pesem vam pojem, bratje, nocoj; ko sem v divjih konjih, ko sva s sestro zrušila obzidje trdnjave laži poezije. Naša je, naša je svoboda, ki klije kri iz potne črnice, iz vrelega asfalta, iz zlatih bunkerjev delavske zavesti. Iz teme se dvigujejo ure, ko bo sonce ponovno razžarilo železo rdeče zastave; ko bo vesoljski mir bratstva obarval zasanjane proletarske oči. Majske noči so polne mesečine, prekooceanskih bliskov pojočih ljudi in prazničnega kruha ljubezni, ki vzhaja v hlevu divjih konj.