(
Vsi sveti
Po vseh razredih pišemo zdaj naloge s tem naslovom. Ne yem, ali se uČitelji to med seboj zmenijo ali pa je taka navada že iz starodavnih časov. Na Tsak način je težko pisati vsako leto o isti stvari in zraven kaj novega povedati. Škoda, da nisem shranil zvezkov iz prejšnjih let, pa bi imel zdaj prav malo dela. Stavke bi nekoliko preobrnil in po-daljšal, saj se gospod učitelj gotovo ne spominja, kakšne sem mu na-kvasil prejšnje leto.
Rekli so nam, naj napišemo spomin na ta praznik iz zgodnjih otro-ških let. Prav rad, toda kdo naj se spomni, če se mi je to in ono dogodilo ravno o Vseh svetih. Morda je bilo nekaj dni prej, lahko pa tudi pozneje. Vem na primer, da sem bil dostikrat tepen, a se ne morem spomniti, če je bilo to rayno na praznik Vseh svetnikov. Na pokopališču vem, da še nisem bil kaznovau, v cerkvi pa že. Cerkornik me je nekoč povlekel        — za ulielj in mi tako naravnal glavo proti oltarju. Vzrok pa je bil Krivčev       ¦ Tone, ki je prekladal podobice po mašni knjižici, jaz sem ga pa gledal,      m ker je bil na moji desiiici. Strašno me je bilo sram pred ljudmi, še bolj      4 pa strah, že je to videl moj oče ali kdo drugi, ki bi nesel to očetu na      ¦ nos.  Pa je ostala stvar skrita med nama s cerkovnikom.  Tega moža       ¦ iinam v resnici rad, ker ni taka čenča, da bi vsako stvar obešal na Teliki      -^ zvon, Kad.ar ga srečain, ga pozdravim.
V šoli so rekli, da lahko napišem vse, kar je v zvezi z Vsemi sveti. Zato sem naredil najprej uvod, kakor delajo to pravi pisatelji.                    ¦
Pisati hočem o prešcah, ki so resnično v zvezi s praznikom Vseh ¦ svetnikov in Vernih duš. Toda besed ne bom kar tako stresal iz rokava, "m ampak napisati liočem to, kar sem sam doživel.                                          fl
Ko sem bil v šestem letu, so me poslali na jesen k teti Micki, ki ¦ iina kmetijo na Dolenjskem. Prišla je sama pome v mesto in me vzela M s seboj. Kadar je prišla k nam, je bilo v naši hiši vedno veselo. Njena :l k"ošara ni bila nikoli prazna, kar je bilo zlasti nam otrokom zelo všeč. '¦ Poleti raznovrstno sadje, pozimi štruklji, mesnina, suho sadje, orehi in ¦ Bog ve kaj še. Pa kratkofiasna je bila ta teta, da siuo se vedno smejali. ¦ Kdo bi tedaj ne šel s tako teto? Večkrat me je že vabila, pa so starši m vedno odvračali, češ da sem premajhen. V šestem letu sem pa odločil I sam in ugovarjal: »Lansko leto sem bil premajhen, predlansko tudi, I kdaj pa bom nehal biti majben?«                 .                                              I
32                                            "
Smejali so se mi in rekli: »Pa pojdi.« — Teta je pravila, da ima polno sadja, ki ga niina kdo ob jutrih pobirati, jaz bi pa bil kot nalašč za tako delo, ker imam roke ,še bolj pri tleh', kot se je izrazila teta.
Tako sem odšel s teto Micko nekako sredi septembra na Dolenjsko. Že vožnja z vlakom je bila zame velika novost. Do takrat še nisem imel take sreče, samo v uiislih sem se včasih vozil z ljudmi, ki še jim videl v vlaku.
Tetin dom je bil blizu želcznice in že to mi je bilo prav všeč. Še bolj pa mi je ugajala njena domačija. Tu sem našel polno novih stvari, ki so mi bile kot mestnemu otroku do takrat neznane.
Teta je bila čisto sama, le deklo je imela za pomoč pri delu. Precej prve dni sem se spravil nad sadje, ki ga je bilo res na pretek. Jedel sem ga, kolikor se mi je ljubilo. Sladkih češpelj še danes ne morem pozabiti, prav tako ne onih sočnih hrušk koncem hiše. Pobiral sem sadje najmanj dvakrat na dan in nosil košare v klet. Zvečer smo pa rezali krhlje in jih deyali sušit na sonce, v peč in na peč.
Kmalu sem se seznanil in sprijaznil tudi s sosedovimi otroki. Bili so prav prijetni družabniki in inarsikako novo smo uganili proti večeru na paši. Teta je imela tri krave. Sosedovi so bili bolj revni in so imeli samo eno. Zganjali smo jih skupaj na log, tam kurili, pekli krompir in jabolka ter se veselili do poznega mraka. Na krave ni bilo treba dosti paziti, kcr niso uhajale nikamor z loga, ta pa je bil tako naš in sosedov. Pri teh kmetskih opravilih so mi potekali najlepši dnevi, kar sem jih kdaj doživel.
Od donia je prišlo medtem pismo, da se bom moral vrniti, kar mi je bilo pa prav malo po volji. Sosedovi fantički so me nagovarjali, naj ostanem še toliko Sasa, da bomo pobrali prešce. To se vrši dan pred Vsemi sveti. Ko sem razodel ta načrt teti Micki, ni bila prav nič zado-voljna in je rekla: »Prešce pobirajo samo revni otroci, pri nas pa imamo že toliko, da lahko prešce drugim dajemo. Ne bilo bi lepo, če bi jih šel nabirat tudi ti.«
Zdaj sem bil res v zadregi: na eni strani teta s svojo prepovedjo, na drugi pa sosedovi otroci s svojim nagovarjanjem in zagotavljanjein, kako je to prijetno delo.
Teta mi je tudi pojasnila pomen prešc, kar sem si prav dobro za-pomnil. Gospodinje spečejo revnim ljudem hlebčke kruha, da bi tudi ti molili za rerne duše v vicah. Dan pred Vsemi sveti hodijo odrasli siromaki in otroci revnih staršev od hiše do hiše in gospodinje jim da-rujejo hlebčke, imenovane prešce.
Zdaj mi je Ie to rojilo po glavi, kako bi se zmuznil od doma in šel s sosedovimi po prešce, ne da bi teta Tedela za to.
Še zvečer pred nabiralnim dnem nisem vedel gotovo, če bom mogel iti. Sosedovim otrokom sem obljubil, da pridem Ie v. tem primeru, če bo odšla teta ta dan k sveti maši. Čakali naj bi me za sosedovim skednjem.
Spal sem v podstrešni sobi, od koder se je videlo na stezo, ki yodi proti iarni cerkvi. Večkrat sem se prebudil, ker sem se bal, da bi zamudil ugodno priliko. V jutranjem mraku sem začul v spodnjih pro-storih zapiranje vrat, kar mi je pričalo, da se teta odpraylja v cerkev. Videl sem skozi okno, da je Mtela, zavita v veliko ogrinjalno ruto, po stezi proti fari. Vedel sem, da se v dveh urah skoraj ne more vrniti. Pol ure je do fare, pol nazaj, maša traja tudi pol ure in gotovo se bo teta še kaj pomudila v trgovini ali pri znankah kot navadno.
33
V hipu sem bil pripravljen za odhod k sosedovim. Po navodilih tovarišev sem že- zvečer pripravil vrečo za nabiranje prešc. Zmuznil sem se pri zadnjih vratih za sosedov skedenj, kjer so me že čakali moji prijatelji. Nihče me ni videl. Dekla je bila ta čas vedno v hlevu in gotovo je ni zanimalo, kar mi je teta prepovedala.
Stekli smo po stezi čez log proti prvi vasici, dobrih deset minut proč od tetinega doina. Po cestah je bilo že polno nabiralcev prešc. Uvrstili smo se še mi v to družbo in stopali od hiše do hiše, iz veže v vežo. Otroci so že kar vedeli, v katere hiše naj gremo. Prav revne smo izpustili. Imel sem kmalu v vrečki kakih deset hlebčkov. Povsod smo se zahvalili: »Bog plačaj vam in yernim dušam v vicah.«
Neka gospodinja v prvi vasi me malo bolj pazljivo ogleda in pravi: »Fant, ti si pa gosposki. Za takega se ne spodobi, da odjeda revnim priboljšek...«
Te besede so bile zame mrzel poliv. Postalo me je sram. Gospodinja je gotovo poznala tudi mojo teto — in tako bo prišla vsa stvar na dan. Veselo vrvenje z mladino od hiše do hiše me v hipu ni več veselilo. Svoj sklep sem na cesti razodel tovarišem in rekel: »Jaz grem domov!«
Silili so me sicer, naj grem z njimi naprej, a mene je v hipu minilo veselje. Ubral sem 30 po bližnjici proti tetinemu domu. Mimo domačega skednja grede sein skril nabrane prešce pod seno v svislih ter se skrivno splazil pri zadnjih vežnih vratih v podstrešno sobo. Kmalu nato se je vrnila teta in jaz sem prišel v kuhinjo kot bi se ne bilo nič zgodilo.
Drugi dan sem pogledal v seno, kako je s prešcami. Lotile so se jih žc miši. Obgrizene sem z nožem obrezal in dal drobtine kokošim. Ostale prešce pa sem nesel na skrivnem sosedovem Jernejčku in ga prosil, da ne črhne 0 tem besedice ne doma ne moji teti.
Na Verne duše je prišla moja mati pome in me odpeljala domov v mesto.
Še (loma sem bil dalj časa v strahu, če ni dolonjska teta izvedela 0 mojem skrivnem nabiranju prešc.
Čeprav se to ni zgodilo, mi je vest le dolgo očitala to dejanje, ki sem ga izvršil kljub prepovedi dobre tetke.
Kadar koli govorimo pri verouku 0 vesti, mi pride vselej ta dogodek v spomin. Zdaj vem, da je vest huda opominjevalka in ne da človeku zlepa miru.