Štev. 49.
V Ljubljani, dne 27. novembra.
1884.
"Vsebina :   Slovanska ideja. — Strossmayerjeva galerija jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. — Pogled po slovanskem svetu. — Razne novice. — Politični razgled. — Xl-o.stra.cija. : Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu.
Slovanska ideja.
III.
Slavni slavisti, Miklošič, Daničić, Jagič, proglasili so v svojih delih resnico, da so Hrvati in Srbi jeden in isti narod, ne jemljoč v pošte v v svojih znanstvenih pre-iskavanjih političnih nasledkov, katere bi lahko iž njih izvajali politični voditelji hrvaškega in srbskega naroda. Ako na nič drugega, vsaj na to narodno jedinstvo bi se mogli sklicavati prvoboritelji hrvaškosrbske uzajemnosti, odbijajoči s to resnico vse sumnje in ovire, katere bi bile v skupini, v narodu, morebiti protivne tem težnjam. V jeziku in narodnosti je torej najjasnejše izraženo narodno jedinstvo Hrvatov in Srbov, in vsakdo vidi, da je med obema narodoma najožja duševna uzajemnost in da je torej tudi čisto naravno, da bi se mogla oba naroda, Srbi in Hrvati, sporazumeti in se združiti v političnem delovanji. To združenje bi se dalo doseči vsaj med Srbi in Hrvati v trojedni kraljevini Hrvaški, Slavoniji in Dalmaciji, ako ne prej, a to gotovo sedaj, ko avstrijski Srbi ne gledajo več čez meje, kakor nas zagotavlja sam zdanji ban hrvaški, kateri je izjavil, da so avstrijski Srbi postali praktični in da menda ž njim vred zastopajo in pospesujo madžarsko idejo na Hrvaškem, torej idejo, o kateri je rekel isti ban, da obžaluje, da ima težnja sedanje vlade; madžarski jezik uvesti na Hrvaškem kot državni jezik, toliko protivnikov.
Oglejmo si politične stranke hrvaške in srbske v Avstriji, kajti samo te kot merodavne faktorje jemljemo v poštev, da bi videli, koliko so si blizu ali daleč do slovanske ideje, sploh do slovanske uzajemnosti. Ko je Tade Smičiklas rekel v saboru: „Mi (Hrvati) se v slovanski ideji oddaljujemo od madžarske ideje", zaupila je desnica, to je vladna stranka: „Kaj je to slovanska ideja?" Pa res, kaj je ta slovanska ideja, tega še ne ve zdanja vladna stranka in tudi vsi Srbi ne, kateri jo podpirajo in s tem rušijo staro pobratimstvo in uzajemnost bratsko. Na svojo žalost tedaj vidimo razkosanost v političnem mišljenji in s tem propadanje hrvaškosrbske uzajemnosti. Zaman so nekdaj sklenili Srbi rumski program, ki ga je osnoval največji Srb Svetozar Miletič; zaman so v tem programu izrekli željo, da imajo srbski poslanci ustrojiti na hrvaškem saboru svoj posebni klub; zaman so Srbi v tem programu ohečali, da bodo na hrvaškem saboru širili in
pospeševali hrvaško samoupravo, kajti zdaj so zatajili ta stari program, pretrgavši s tem jedino politično vez, katera bi jih mogla spajati v borbi in medsebojnih političnih težnjah s Hrvati. Tolažbo za to koristolovje srbskih poslancev nahaja človek še jedino v tem, da ves srbski narod, da srbsko novinarstvo v Vojvodini po vsema obsoja politiko svojih rojakov. Nezavisna liberalna stranka v Vojvodini je v svojem glasilu „Srpskem kolu" izjavila, da avstrijski Srbi stoje na strani saborske opozicije; poudarja, da je z opozicijo ves narod hrvaški in zato vpraša Srbe, ali je prav, da za prazna obečanja nasprotujo hrvaškemu narodu. In to s kim? Z onimi, kateri v srci ne mislijo dobro s Srbi. To ne bode nika-keršen dobiček proti tistemu jezu, ki mora zdaj nastati med Srbi in Hrvati. Ako torej kedaj, piše „Srpsko kolo", z našo pomočjo izginejo prava Hrvaške, takrat bodemo zajedno s Hrvati trpeli na-sledketega inbodemo pališe vvečjo, črnejšo nesrečo. Ta korak avstrijskih Srbov obsoja tudi „Odjek", nedavno osnovano glasilo radikalne stranke v Belem Gradu, in obžaluje, da so se Srbi pridružili vladni stranki, kajti, ako bi Srbi ne bili tega storili, vladna stranka ne bi imela večine v saboru in Hrvaška bi bila obvarovana te velike krize.
Ideja, katera vodi hrvaško opozicijo, ima svoje ko-renike v hrvaški narodnosti in v Slovanstvu. Slovan stvo je namreč kakor rdeča nit, katera se vleče kakor deroča neustavna voda skozi vse politično življenje in gibanje njeno; ono je izhodišče vsem bojem. Rodoljubi so že mnogo storili v pospeševanje slovanske ideje, vender ona še ni prešinila vsega naroda, niti srbskega, niti hrvaškega. V trojeđni kraljevini živi jeden narod z dvema imenoma ; narod, kateri govori isti jezik, ali žal! da si ni v svojih težnjah jednak. To veliko napako uporablja dosledno vladna stranka, katera vestno izpolnjuje povelja Tiszina in si prizadeva, da se Srbi še bolj ločijo od Hrvatov. Za osebne dobičke je pridobila Srbe na svojo stran. Ali ne samo vlada, tudi književnost srbska in hrvaška je v tem oziru že mnogo grešila in še greši. Ona pospešuje s svojimi deli razdruženje, šireč nejasne pojme o zemlji-ščnem obsegu hrvaškega in srbskega naroda. Poglejmo na istok — kajti od istoka nam dohaja solnce, — dejal
412
SLOVAN.
Štev. 49.
je Tade Smičiklas, mi kot prosveten narod moramo hrepeneti po zavezi z brati svojimi. Nismo še spoznali, da nas sovražniki nnm v škodo hočejo še bolj razkosati, samo da ne bi mogli postati močen narod, kateri bi združen mogel zaupati v samega sebe. Celo odlični pisatelji srbski in hrvaški so v svojih delih nakopičili toliko gradiva zdražbi, da bode minilo še mnogo časa, predno S3 bodo umirile razburjene strasti. Vsa boljša dela srbske književnosti o jeziku in zgodovini proglašajo Vukovo gasio: „Srbi svi i svuda", pod katerim se še, žal! danes bore mnogi Srbi proti Hrvatom. V mnogih izjavah srbskega naroda se opazuje že več časa neka težnja za hegemonijo, da vidimo, da te književne prikazni niso nikakor efemerne. To leto je izdalo „Srpsko učeno društvo" v Belem Gradu Pantelije Slavkova Srećkovića: „Historiju srpskoga naroda". Vtem delu pripoveduje Srećković zgodovino srbskega naroda, kateri po njegovih mislih prebiva v predelih od Egejskega do Jadranskega morja, in govori o srbskem Spletu, o srbskem Zagrebu. On ne poznaje Bolgarjev, ampak samo Blgarje; a kdo mu je Bugarin", ta je ipso facto tudi Srb. Veseli nas, da to krivo, povsema neutemeljeno misel odločno obsoja Tade Smičiklas ; a še bolj nas veseli, da je ne pobija s kako vse-hrvaško idejo. On bi mogel navesti tudi takih hrvaških pisateljev, kateri so takisto slepi domoljubi. Smičiklas torej pobija isto tako hegemoniste hrvaške, kakor tudi hegemoniste srbske. Morebiti je belograško učeno društvo spoznalo krivdo in krivo pot tolmačenja zgodovine, da je z izdanjem omenjenega dela jako malo koristilo bratski uzajemnosti in da je nasprotno prouzročilo mnogo škodljivega nesporazuma; morebiti je to spoznalo, in je zato njegov predsednik Vladimir Jovanović porabil zadnjo zagrebško slavnost in je v čestitki Strossmayerju izrecno govoril o dveh krajih, ali samo o jednem narodu, kateri prebiva na obeh krajih : narod hrvaški v jednem, a srbski v drugem kraji. Naj bi te besede pomirile razburjene duhove in jih prepričale, da je njih združitev samo takrat mogoča, če izginejo z obeh strani hegemonistične težnje.
Ko so se jeli Hrvati zavedati svoje narodnosti vsled probujene misli o slovanski uzajemnosti, trudili so se, povečati si ime svoje in domovino svojo. Naposled se je porodila ideja hrvaška, a za njo velikohrvaška, katera obseza Hrvate, Srbe in Slovence, torej Jugoslovane v ožjem pomenu besede. To idejo zastopajo najstrožji pristaši stranke prava, kateri ne poznajo Slovencev, ampak „planinske" Hrvate. Ali se čemo temu čuditi? Saj je celo vseučiliščni profesor v Zagrebu in akademik Pavić trdil, da je Kosovo polje hrvaško in da je kosovska de-vojka bila prava, čista Hrvatica! Vidi se, da še povsod razsaja boj za ime. Ničevo prizadevanje ! Za razna imena smo se že prej borili. Ko nismo Jugoslovani hoteli postati Birci, razkropili smo se, poskrivši se vsak v svoj
kotiček drug za drugim kličoč : Jaz sem Hrvat, jaz Srb, a jaz Slovenec. Jedino ime, katero je ostalo po naravi vsem skupno, bilo je, da smo si Jugoslovani, katerim daje zavetja in moči jugoslovanska uzajemnost. Tako smo dobili Jugoslovansko" akademijo znanosti in umetnosti, katera bi res mogla in morala zastopati jugoslovansko idejo in katera je zopet te dni slavila jugoslovansko uza jemnost. Vseučilišču so namenili utemeljitelji, rekel je Strossmayer vseučiliščni mladini, da ima biti luč ne samo prosvete Hrvaške, ampak vsega slovanskega juga. In ravno zato je Strossmayer zastopnik jugoslovanske uzajemnosti , ker je vsemu jugu osnoval svetišča, v keterih bode nahajal vselej največjih idejalov svojih. Mestu Zagrebu pa, središču vseh idejalov jugoslovanske uzajemnosti, namenjena je uzvišena naloga; ono si bode zaslužilo slavo, s katero se je nekedaj ovenčala v Italiji Toskana. Ta hrvaška prestolnica je poklicana, da bode ono, kar je nekdaj v zgodovini znanosti in umetnosti bil slavni Dubrovnik. Ta ideja uzajemnosti daje, priznaje in zagotavlja vsakemu plemenu svoje. Pomisliti moramo, da ravno v razvijanji sorodnih nam plemen biva naša politična in književna moč. Jugoslovanske književnosti pcsebno, kakor vse slovanske sploh , razvijajo se v neki zavisnosti, bolj danes kakor nekdaj , ko je na pr. slavni Dubrovnik bil s svojo književnostjo brez upliva na sosedne si pokrajine. A ta zavisnost izhaja ravno iz slovanske ideje, iz vsega Slovanstva. Ne žalujmo, da smo na jugu mala plemena in da bi morda kdo mislil, da bi bilo najbolje, ako si hočemo ohraniti svojo slovansko individuvalnost, da se porušimo ali pohrvatimo ali sploh kako prekrstimo, kajti takih procesov ne poznaje zgodovina. Ona poznaje pri-kladnejše sredstvo za združenje, asocijacijo idej, sočustva. Na to se moramo tudi mi naslanjati. Sicer se še vedno čuje, da nas je naša žilavost otela politične in narodne smrti ; toda priznati moramo, da ne samo to mnogo vredno svojstvo, ampak Slovanstvo. Slovanstvo je že po številu tako mogočno, da že samo s tem določuje zgodovine tok. Pomislite si samo naš mali narodič, potem pa nekoliko večji narod srbski in hrvaški ; recimo, da bi bila vsa slovanska plemena, a da bi ne bilo Rusov in da bi namesto Rusov bili Madžarji ali sploh kak tataraki narod. Ali veruj') kdo ; ali misli kdo, da nas ne bi že zdavnaj pozobali ti Madžarji ali tiTatarji? Ali niso nas do zdaj niti naši sovražniki, niti nas ne bodo ugonobili nikdar, kajti za vse ostale Slovane je največja sreča, da je Rusija. Še potreba ni, da bi Rusija kaj storila za ostale Slovane; dovolj je samo, da je, rekel je neki učen Rus; dovolj je, da je Rusija, kajti o tem kapitalu lahko žive vsi ostali slovanski narodi. V jednakem zmislu si razlagamo moč jugoslovanske uzajemnosti, katera bi bila vsem v obrambo in podporo. Jugo vi č.
Strossmayerjeva galerija jugoslovanske akademije znanosti in
umetnosti.
(Konec.)
„Vi veste, gospoda! da je humanistična struja z apeninskega poluotoka razburkala v drugi polovici XV.
in v XVI. stoletji tudi našo vzhodno obalo Jadranskega morja.  Vi veste, da se je tistemu veličanstvenemu du-
SLOVAN.
ševnemu gibanju na polji preporojenih znanosti pridružilo več umnih sinov hrvaškega naroda in da je ta dal dokaj vrlih sotrudnikov za vsako stroko tedaj obdelovanega človeškega znanja. Ali veste tudi to, da skoro nikdar ni bilo manj nego tedaj v naši domovini s te in one strani Velebita pogojev, da preporoditelje znanosti in domače gojitelje njihove vzame v svojo obrambo. V Italiji, dasi v manjše državice in svobodne mestne občine razkosani, našel je humanizem obilo podpore v bogatem meščanstvu. Ondu so mesta, osobito Firenca, Siena, Piza, Ferara, Urbino, Bolonja, Padova, Mantova, Benetke, Milan, Genova in Napolj kar tekmovala z nagradami in odlikovanji književnikov in umetnikov. Ondu so dvori papežev v Rimu, Medici v Firenci, Aragoncev v Napolji, d' Està v Ferari, Gonzaga v Mantuvi, Seforza v Milanu, Feder iga di Montezetto v Urbinu, Malatestav Riminu in Pesarji, in poleg teh tudi drugih velmož so bila shajališča prvih umov vse Italije, in so se oni knezi ponašali s tem, da so jim sjajni dvori podobni učenim in umetniškim akademijam. Spomnimo se samo onega kroga književnikov in umetnikov, katere so okoli sebe zbirali Cosimo in Lorenzo de Medicis v Firenci, in Siksto IV. in Lev X. v Rimu. In koliko so bili umetniki in znanstveniki češčeni v teh visokih krogih ! Papež Giulio II. pošlje za Michelangelom kurirja, da se vrne, bivši razžaljen, ker ga je pustil čakati v predsobji, in ga prosi odpuščanja. Cesar Karol V., srečavši se s tem velikim umetnikom, uskliknil je zamaknen: „ Cesarjev je mnogo, ali ni človeka vam jednakoga. "
Sorodnih pogojev je našel 1 umanizem tudi v drugih zahodnih pokrajinah, v katere je bil presajen iz Italije. Ali od vsega tega ni bilo takrat skoro nič v naši domovini. Razkosana jela se je boriti za svoj obstoj proti Turstvu, katero se je po propadu Srbije in Bosne bilo naslonilo na njo v času, ko so se v sosedstvu z one strani morja z umom Brunelleschia, Bramanta, Sansovina, Paladija gradile divne zgrade, ko je dleto Donatella in Michelangela mrtvemu kamenu življenje udahnjevalo, ko je slikarstvo preko Tomaža Guidia Massacia, Gian Bellinia in Perugina k dovršenosti korakalo. V hrvaških velikaških dvorih, kolikor jih je tudi bilo, zbirale so se bojne čete, a ne učenjaki in umetniki. Meščanstvo in ljudstvo v onih fevdalnih odnošajih komaj se je v poštev jemalo. Vsemu temu je bil naravni nasledek, da Hrvaška brez mecenov in bogatega svobodnega meščanstva ni bila razvoju znanosti in umetnosti pripravljeno in prikladno zemljišče; zarad tega so tudi naši Statiliči, Kloviji, Lucijani iz Vrane, Meduliči, Schiavoni, ne dobivši mesta v dvorih naših Zrinjskih, Frankopana, Karlovica, iskali zaslombe v dvorih Matije Korvina, kraljice jadranske, Urbina, Vatikana, kakor so se tudi naši umniki v velikih šolah z večine laških udeleževali pospeševanja vede. V tem somraku nam jedino svetlejšo točko predstavlja naš dični Dobrovnik; ali tudi on samo glede lepe knjige, skrbno v krogu plemenitaških rodbin gojene, ko se vender lepe umetnosti niso mogle ukoreniniti v mestu, katerega svobodi je meč osmanski vedno pretil, a blaginji, osnovani na obrtnosti in prometu, žile podrezaval.
Oni zakon torej o zavisnosti med znanostjo in umetnostjo je utrjen s prosvetno zgodovino hrvaškega naroda.
In take okolnosti so trpele v naši domovini vse do najnovejšega časa našega duševnega preporoda. Še le zdaj je knjigi v književnih društvih in v akademiji gojilišče in zavetje, a v velikih, srednjih in strokovnih šolah semenišče stvarjeno. Odkar pa se naša književnost močnejše razvija, čuti se in oživlja vse več želja, da bi se tudi drugo polje narodne prosvete, polje umetnosti, jelo obdelavati.
Ti nujni in živi želji prihaja na pomoč galerija umetnin. Od nje, velespoštovana gospoda, ne pričakujemo, da dela čudesa v prostornem področji tvornih umetnosti ; ne pričakujemo, da nam namah rodi velike umetnike ; vsemu temu je potreba še drugih pogojev. Od galerije pričakujemo najprej oni blagodejni upliv, kateri je že Plato poudaril z besedami: „Gledajoči vsak dan glavna dela slikarstva, kiparstva, graditeljstva, tudi duhovi manj dovzetni lepoti, pouzdigneni s temi deli kakor v zrak čisti in zdravi, dobili bodo ukus lepote, dostojnosti, nežnosti ; navadili se bodo soditi pravično, kar je dovršeno ali nedostatno v delih umetnosti in v delih prirode, in ta srečna gotovost v razsojanji bode postala svojstvo duš njihovih." ,,Umetnine so za to — dobro pravi neki novejši umetnik — da nam razodevajo skrivnost sklada v naravi, da razobčijo red in usmiljenost v delih, katera so namenjena najuzvišenejšim potrebam uma; one obse-zajo celoto naravnih in moralnih spoznavanj, a namen jim je, da pripomorejo dovršiti človeštvo. One razvesele naše plemenitejše moči ; one pevečujo našo srečo, pred-očujoč nam harmonijo in lepoto, katera pouzdiguje dušo k Bogu in jo izpodbuja na vse, kar je dobro in kar vodi do tega, da se stvar približa stvarniku. Na tem neutralnem zemljišči se mnenja spravljajo, predsodki in politične mržnje se pozabljajo, a ne da se primejo in pobijajo; toliko moč ima krasota na človeško dušo."
Zategadelj se nadejamo posebno, da bode naša galerija slik v vseh omikanih stanovih naroda, zlasti glavnega mu mesta, za odgojo čustva lepote in oplemenitev ukusa postopno in počasi blagodejno delovala Ali da ta nadeja ne ostane prazna, poroštvo nam je prirojeno, rekli bi, našemu narodu, čustvo lepote in tankega ukusa, katero se izraža v vseh stvaritvah njegovih, v jeziku, v pesmi in napevu in v domači obrtnosti. V tem oziru bode naša galerija tudi znamenito pripomagala novejšemu pri nas hvale vrednemu prizadevanju za prospeh umetne obrtnosti. Naposled se bodo mogli odšle vsi omikani stanovi naroda seznaniti z razvojem slikarstva posebno italijanskega, in z historijskim poročilom te veje lepih umetnosti , kar je za izobraženega človeka jako poučno in zanimivo.
Preuzvišeni pokrovitelj ! Danes izročaš svečano akademiji in po njej vsemu narodu, zlasti pa glavnemu mestu zbirke umetnin, katere si s tolikim trudom in troškom zbral, da jih konečno podariš na žrtvenik narodne prosvete. Mi vsprejemamo ta velikodušni dar z izrazom najgloblje zahvalnosti. Ta dar bodemo čuvali kakor oko v glavi. Mi in vsa zemlja bode skrbela, da se ono, kar si ti sam stvaril, ne samo ohrani, ampak tudi po mogočnosti popolni in dovrši. Vsemogočni Bog, kateri ni zapustil hrvaškega naroda v najčrnejših dnevih skušnjave, kateri je tudi njemu odločil mestece v veliki osnovi svojih dostikrat nedosežnih naklepov, bode pripomogel, da se iz-
414
SLOVAN.
Štev. 49.
polnijo nade, katere se na to današnjo slavnost privezujejo. Akademija se je bila namenila to slavnost tiho v zidovji te palače zvršiti. Ali rodoljubno meščanstvo zagrebško , prepričano, da bode ono v prvi vrsti deležnik prosvetnih blagodejnosti tega zavoda, ni hotelo zaostati, a da ne bi z vidnim znamenjem pokazalo svoje zahvalnosti dobrotniku in radosti zarad nove prosvetne pridobitve. Meščanstvu se je pridružilo toliko sjajnih gostov, med katerimi vidimo tudi več odličnih zastopnikov naših bratov Slovencev, kateri kažejo tudi o ti priliki, da jih v vpraša njihna rodni h in prosvetnih mala Sotla ne deli od Hrvaške. In tako bode ostala tudi ta svečanost poleg imena vladike Josipa Juraja Strossmayerja, tega prvega dobrotnika, mecena, očeta hrvaškega naroda, neizbrisno zapisana v hrvaških letopisih.
In zdaj, preuzvišeni pokrovitelj ! željno pričakujemo, da galerijo javnosti odprto proglasiš; kakor tudi je meni v imenu ukade-mije čast tukaj proglasiti, da je akademijska knjižnica z zbirkami rokopisov od jutri na rabo občinstvu v zmislu njenih pravil odprta."
jezik, ko še sam nima pojma o njem. Ali glavni namen mu je ponemčevanje in zato se zde dobri deželnemu šolskemu svetu koroškemu tudi nedolžni otroci.
(Razstava ženskih rečnih del) se namerja odpreti dne 7. decembra t. 1. v veliki dvorani ljubljanske višje realke. Častite dame, ki hočejo kaj razstaviti, naj se v ti zadevi oglase pri gospici Ivani Föderlovi, učiteljici umetnih ročnih del.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
(Miklošičevega delca: „Slovanski elementi υ madžarščini") drugo izdajo je v zadnji seji jezikoslovnozgodovinskega razreda cesarske akademije znanosti na Dunaji poslal akademiji in pripravil za tisek s pisateljevim dovoljenjem profesor dr. L. Wagner v Požunu.
(Koroško šolstvo.) Čudna novica se nam poroča iz Tinjan. Koroški deželni šolski svet ima že od nekdaj navado, pošiljati v slovenske kraje tudi nemške učitelje, a slovenski morajo iti službovat v nemške kraje. Kjer sta dva učitelja, jeden je gotovo trd Nemec. V Tinjah je šel zdaj slovenski učitelj v pokoj in je ostal le nemški. In kako ta uči slovenske otroke? Na pomoč si je vzel učenca iz
drugega razreda, kateri zna ne kol ik o nemški, in ta mora zdaj pod učiteljevim nadzorstvom poučevati svoje součence. Ker pa sam ne zna veliko nemški, zato dostikrat kaj narobe pove, da se mu večji dečki smejo, osle kažejo in se prekucujejo po tleh. Lahko si mislimo, da je to poučevanje brezuspešno tem bolj, ker je „mlađemu" učitelju naloga ,· razlagati in učiti druge nemški
Jugoslovanska akademija j
(„Dolenjske novice",) bode ime novemu listu, ki ga bode o novem letu začel izdavati po dvakrat na mesec g. Krajec v Novem Mestu. Kakor nam je naznanil dopisnik „Slovencev", bode list pisan v lahko umljivem jeziku ter namenjen v prvi vrsti kmetu, rokodelcu in delavcu. Lastniki in založniki listu bodo razen g. Krajca še gospodje Rome, M. Jereb in Lapajne.
Štev. 49.
SLOVAN.
415
(G. dr. Josipa Muršeca Živkovega,) zlatomašnika in profesorja v pokoji v Gradei je obcina Biš ob Pesnici pri Ormoži v seji dne 13. t. m. imenovala za premnoge zasluge v prid občini za častnega občinarja.
(Premii, poknežen vladika ljubljanski dr. Mi s sia) bode v 8. dan decembra intronizovan.
(Jadranski akvarij.) Neki podjetnik je te dni v Ljubljani razstavil mnogo jako zanimivih živih živali
i in umetnosti v Zagrebu.
iz jadranskega morja. Bilo je na ogled 94 steklenih posod, v katerih si mogel opazovati morske prebivalce.
(Dobitki loterije za „Narodni dom") razstavljeni bodo od danes naprej pri naslednjih ljubljanskih trgovcih, in sicer: pri Vasu Petričići, Franu Kolmanu, J. Simonettiji in F. Sparo vi ci na Mestnem trgu; pri Fr. Kotku in Peregrina Kaj zela na Starem
trgu; pri Josipu Gebi v Slonovih nlicah; pri T. Kaj-serji v Šelenburgovih ulicah hi pri C Tamborninu na Kongresnem trgu. Gospod"©., ki prihaja s kmetov v Ljubljano, opozarjamo, naj ne zamudi prilike ogledati si res prekrasnih in mnogoštevilniL dobitkov. Mi bodemo o njih izpregovorili še natančnejše; za danes pristavljamo le, da bodte žrebanje že 31. decembra t. I. Naj tedaj nikdo ne zamudi preskrbeti si o pravem času sreček.
(Stemskovih zbranih spisov IV. knjiga) z naslovom „Razlio η o blago" se pridno stavi in pride na svetlo ob novem letu. Ta knjiga bode najbolj zanimala učitelje zarad spisa: „Sola in odgoja".
(Nemhtrski hidri) je strta zopet jedna glava. V Postojini so namreč slovenski narodni kandidati pri volitvah za občinski odbor prodrli v vseh treh volilnih razredih. Tako je tedaj prišel konec gospodarstvu notranjskega Cicerona in njegove proti slovenski narodnosti skrajno brezozirne stranke. Ob jednem pa ima po teh volitvah Postojina zagotovilo, da se jej ohrani tudi zanaprej še nje biser, svetovnoznana jama, katero je dosedanji občinski odbor na škodo trga, pač pa na korist nekaterih odbornikov, namerjal dati v najem neki tuji družbi. — Da so se volitve zvršile tako ugodno narodni stranki, zahvaliti se je marljivemu in neutrudnemu delovanji postojinskih rodoljubov, pred vsem pa sinovom one rodbine , katero je še nedavno tako netaktno napadal slovenski list. Živili Postojenci !
( Hrvaskoslovenski slovarček.) V 94. številki predlaga „Edinost" „Hrvatski Matici", naj izda slovenskim udom hrvaskoslovenski slovarček, da bodo lažje umeli hrvaške knjige. Predlagatelj misli, da nam ni treba sezati po kakem hrvaškonemškem slovarji, ampak da bi bilo najbolje, da se izda poseben slovarček, v katerem bi se nahajale samo tiste besede, katere niso uzajemne Slovencem in Hrvatom. Ta misel je dobra in vredna, da se izvede. Toda od „Hrvatske Matice" bi ne mogli tega zahtevati, ker bi tak slovarček bil brez-koristen Hrvatom, a slovenskih udov pa ima razmerno vender malo. Ali ne bi mogla tega dela prevzeti naša Matica, ki je že izdala več slovnic in bi torej bila naravna pot, da nam preskrbi vsaj hrvaško-nemški slovarček? Gotovo bi ustregla mnogim matičnjakom. In ako ne bi mogla Matica tega slovarčka izdati, saj imamo knjigarjev, kateri bodo lahko preračunih, da bi se to podjetje izplačalo. Slovarčkek bi moral biti mal in samo za praktične potrebe, kajti slovenski umnik bode posegel za svoje potrebe po znanstveno urejenih slovarjih, zlasti po tistem, ki ga izdaje jugoslovanska akademija.
Istra, dne 17. novembra. [Izv. dopis.] V žalostnih ' časih se nahajamo sedaj. List se konfiskuje za listom in ako urednik prosi za dovoljenje druge izdaje, ne dovoljuje se mu. To se vidi mnogokrat nad slovenskimi listi, in to smo videli nad „Slovanom", ko ga je državnega | pravdnika roka neusmiljeno zasegla dvakrat zaporedoma. > To je težavno stanje. Naročniki zahtevajo list, a urednik ga jim ne more poslati, ker mu je list zajet, a druzega natisa izdati ni smel. Seveda, ko bi bil hladne krvi (a pri sedanjih okoliščinah si še prehladne) in bi zakrival vsako krivico, katera se godi narodu slovenskemu, onda bi lažje izhajal, ali ti imaš, kakor bi rekel kateri onih velikih gospodov, preveč panslavističnih idej ? K o b i s e ti bolj potezal za Kranjce, a ne za Slovence in druge Slovane, potem bi bilo tvoje stališče lahko, a tako? —
Tudi tu v Istri se nam slabo godi, morebiti slabše, nego kedaj. Pri vas imate vsaj narodno (?!) večino v deželnem zboru, a pri nas, žal! smo v veliki manjšini in kar laška gospoda sklene in je sklenila, bilo je in je vse prav, naj oporekajo in govore naši poslanci v zboru hrvaški, laški ali španjski. Kedaj bode vender konec temu tlačenju slovanskega plemena tako v lstriji, kakor tudi drugod. Kako si pomagati? Teško, dà jako težavno in usmiljenja vredno je naše stališče. Hotelo bi se nam narodnih kapitalistov, ako bi hoteli ljudstvo rešiti iz krempljev onih oderuhov, kateri narod odirajo do kože, ali pa so ga že odrli. Kapitalistov narodnih bi nam bilo treba in to požrtvovalnih, ali kaj ko jih ni, marveč je ves kapital v rokah ljudi, kateri so z duhom bolj onkraj morja, nego takraj Jadranskega morja, kateri čakajo komaj na oni blaženi čas, da se rešijo izpod avstrijskega orla.
A ubogega Slovana, ali kakor mu Italijani sploh zaničljivo pravijo „ščavo" (schiavo, suženj), ne samo da ga odirajo krutneži, nego oni ga povsema zaničujejo, kakor nevednega in oliki nepristopnega človeka.   Ne vem, 1 kako bi se govorilo,  ako bi imeli mi svoje narodne j šole, ali bi mogli tudi potem reči, da smo nevedni in neumni. Zakaj pa nam ne dajo narodnih tako potrebnih j šol?   Zato, ker se boje, da bi se ljudstvo prehitro ne vzbudilo in spoznalo svoje zatiralce in pijavke.   Seveda, dokler bode vladala ta deželnozborska večina, ni nam I upati narodnih šol.   Laške seveda so koj voljni zidati, a | ne samo pripravljeni, nego jih tudi samo urivajo in silijo
našo mladino vanje. Ljudstvo je re3 v primeri z ostalimi Slovenci neučeno in nevedno, a kdo je temu briv ? To ste krivi vi, gospoda v Poreči, ker nočete dati narodu prave dušne hrane, pravih narodnih šol. Toda probudil se bode Istran in se že probuja in zaveda ; spoznal bode morda pozno, a spoznal bode, kdo ga je stiskal in tlačil, a onda vam bode odzvonilo, gospoda v Poreči in izven njega. Slovan bo prišel na dan, zahteval bode svoje pravice in jih moral dobiti.
Jedino glasilo naše, „Naša Sloga", nas zagovarja, kolikor jej je mogoče; ali kaj, ko je vse glas upijočega v puščavi. Nasprotno pa se šopiri poreški lahonski listič „l' Istria" kakor pav, zaničljivo govoreč o Slovanih, posebno o njihovih prvoboriteljih. Največ puščic pa spušča na narodno duhovščino. Malone v vsaki številki zabavlja temu ali onemu hrvaškemu duhovniku, kateri je morda malo drugih misli, nego gospođa onega zloglasnega društva pazinskega. Kar je laškega, hvali ta list, kakor da bi bilo vse zlato, a domače, avstrijske zadeve omenja le mimogrede. Koliko je pisal ta listič o smrti, pogrebu in drugih znamenitostih o priliki smrti onega Combija, kateri je umrl letos v Benetkah ! Kako je vse natanko opi-saval in vse deputacije in govore donašal v javnost ! A koliko je bilo deputacij onda v Benetkah ! Vsako gnezdo iredentovsko je bilo zastopano po svojem zastopniku, obžalujoč smrt moža, kateri je bil njihovega mnenja. O tem bi se lahko pisalo jako mnogo, a kaj nam pomaga pisati, saj je vse bob ob steno. Iz časopisov je sedaj vsemu svetu znano, da je dobila tudi poreška škofija svojega vrhovnega pastirja v osebi dr. Ivana Flappa. Da je on laške narodnosti, tudi je znano, in da hrvaški ne zna, še bolj. Osebno ga sicer poznam; druzega ne vem nič o njem. Kako se bode vedel proti obema narodnostima, bo-demo videli sčasoma. Dopisovalo se nam bode, kakor do sedaj, v laškem jeziku. Več let sem že tu, a nisem še dobil od kurije hrvaškega dopisa; sedaj ne bode bolje. Boljšega vladike v tem oziru ni bilo, nego je bil pokojni D o b r i 1 a. Večnaja mu pamjat ! Gospoda po mestih bode zadovoljna zdaj, đa ima vladiko svoje narodnosti, a ne tako mi in naše hrvaško ljudstvo, sed caveant gospoda, ne res aliquid detrimenti capiat.
Zarad pretesnega prostora priobčujemo ta dopis še le danes.
Uredništvo.
Ostali slovanski svet.
(Strossmayerjeva galerija slik.) [K sliki.] O ti galeriji slik, o kateri smo že poročali v životopisu Stross-mayerjevem in v zadnji številki, omeniti nam je še danes samo nekoliko črtic. V krasni akademijski palači, ki je najlepši okras na Zrinjskem trgu, udomačili so se trije prosvetni zavodi. Pritlično je arkeološki muzej, v prvem nadstropji dvorane in knjižnica jugoslovanske akademije, a v drugem galerija slik. Tu je nameščeno 284 umetnin, a med njimi 275 samih slik, katerih vrednost cenijo na pol milijona goldinarjev. Slike v C dvoranah nameščene, predočujo nam ves razvoj slikarske umetnosti po-čenši od bizantini ke do modernih umetnikov. Tu se nahajajo italijanske slike od 14. do polovice 15. stoletja, potem slike Hamanske šole; v drugi drorani so umetnine klasične renesanse; v tretji eklektiki in materijalisti 17. in 18. stoletja; v četrti slike beneške šole; v peti kartoni Overbeckovi in draga zbirka srednjeveških minijatur in v šesti so umetnine 19. stoletja, ko tudi slovanski umetniki stopajo na svetovno pozorišče. Tu so dostojno zastopani : Siemiradzki, Kotarbiński, Matejko, Cermak in slavni Hrvat Nikola Mašić. V četrti dvorani je tudi 14 slik Meduličevih (z večine  alegorije) in dve lepi sliki
od Carpacela (Krpača). Tako smo vsaj površno našteli umetnine te galerije, katera je, to smemo po pravici reči, najlepši okras mesta Zagreba kot prestolnice hrvaških banov. Slovenci nimamo nobene galerije slik, zato si naj vsak Slovenec, ki ga bode sreča ali posel nanesel v Zagreb, ogleda Strossmayerjevo galerijo slik, in mi smo porok, da se bode zadovoljno še mnogo let spominal krasote, ki jo je videl, in drugi, kateri bodo to slišali, bodo ga gotovo smeli zavidati zarad te sreče.
(Nasledek banove demonstracije proli vladiki Stross-mayerju.) Kakor znano, odpotoval je iz Zagreba „madža-ronski" (ne hrvaški) ban grof Khuen Hedervary, da bi ne bil priča velikih ovacij, katere je hrvaški narod pripravljal svojemu ljubljencu, vladiki Strossmayerju o priliki otvorjenja galerije slik. To brezozirno ravnanje, katero se je splošno zmatralo za demonstracijo proti kulturnemu napredku hrvaškega naroda, užalilo je jako vsako domoljubno srce in čuti je bilo po Zagrebu jako nelaskavih glasov o banovi socijalni omiki. Banovi demonstraciji pa je sledila že tudi protidemonštracija. — V shodu akademikov, v katerem se je volil odbor za sjajni ples, ki ga akademijska mladina prireja vsako leto,   predlagal je
417
namreč jeden navzoènih, da se k letošnjemu plesu ne povabi ban Hedervary. Ogromna večina navzočih akademikov je bila za to; konečno pa se je vender sprejel posredovalni predlog, da se ima ban povabiti, ker bi se sicer uradniki ne mogli udeleževati plesa. Po tej motivaciji pa povabilo vender ne bode povabilo.
(Glasnik biskupija bosanske i sriemske,) ki je imel iziti dne 15. t. m, bil je po nalogu kr. državnega pravd-ništva zasežen. Dijecezanski list — zasežen ! Kaj takega se pa menda vender še ni nikjer zgodilo! — Toda če misli madžarska vlada , da bode z jednakim ravnanjem kompromitovala vladiko pred unanjim svetom ter ga diskreditovala pri hrvaškem narodu, tedaj se jako moti. Dosegla bode ravno nasproten uspeh ; kajti ime Stross-mayerjevo je tako slavno znano po vsem izobraženem svetu, da ga ne morejo niti najmanje omadeževati vse makinacije madžarske vlade, in tako globoko upisano v srce vsakega hrvaškega rodoljuba, da ga ne morejo izbrisati vsa obrekovanja in vse pogrde njegovih nepoštenih nasprotnikov.
V Zagrebu, dne 10. novembra. [Izvirni dopis.] (Slavnost odprtja galerije slik pri jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti v Zagrebu. Konec.) Drugi dan v nedeljo je bilo sjajno odprtje galerije slik v novi akademijski palači, ki je res krasna zgrada, kateri je napravil črtež slavni arhitekt dunajski mojster Schmidt in kateri je potem izvel slavnoznani, v Zagrebu stanujoči mojster Bolle, rodom iz Würtenberga. Akademijska palača ima dvoje nadstropij in pri vsakem štirivoglati mostovž, na vrhu je pa streha s steklom krita, da se človek na dvorišči akademije nahaja tako kakor v kaki dvorani. Pri tleh na dvorišči se je vrula svečanost, kjer so bili zbrani vsi odličnjaki in dostojanstveniki in slovenska deputacija. Mostovž prvega nadstropja je bil odkazan samim damam, mostovž druzega nadstropja pa drugemu občinstvu. Strossmayerja so pričakovale pri uhodu iz Vranicanijeve palače neizogibne deklice v beli obleki s cvetjem in šopki, — potem je Strossmayer v škofovskem ornatu z mitro na glavi in palico v roki z mnogoštevilno azistencijo blagoslovil galerijo slik in pevci so nalašč v ta namen zložen zbor zapeli. Potem je predsednik akademije dr. Rački bral v resnici svoj izvrsten na pol ure trajajoči govor, razpravljajoč stan umetnosti pri starih Grkih in pri Italijanih srednjega veka. (Ta govor smo priobčili v zadnji in današnji številki. Uredništvo.)
Strossmayer je odgovoril s prosto besedo v govoru, ki je trpel poldrugo uro, — govoril je sedeč, —- ako ga je pa afekt ali naudušenost prejela, nzdignil se je, svoj glas je pojačil in začel z rokama agirati kakor mož s kakimi tridesetimi leti. Osvedočil sem se, da je Strossmayer še zmirom tako izvrsten govornik, kakor sem ga slišal v hrvaškem deželnem zboru 1866. leta, ako ravno bode 4. fe.bruvarja prihodnjega leta že sedemdeseto leto dosegel. Pokazal se je spet kakor zmirom ne samo kakor prvega govornika svojega naroda, ampak tudi kakor jed-nega prvih govornikov vsega izobraženega sveta. Sicer se pa to ne da opisati, Strossmajerja je le treba gledati in poslušati, ako hoče človek imeti pravi pojem o njegovi govorniški zmožnosti. Rekel je dr. Ante Stojanović 1S66.
leta v hrvaškem deželnem zboru, da se s Strossmayerjem kakor govornikom niti najbolj slavni govorniki, ki so kakor taki na svetovnem glasu, ne dado in ne morejo ž njim meriti. Ta Stojanovičev izrek 1S66. leta se je popolnoma pozneje obistinil pri vatikanskem koncilu. Gotovo nam bode vsakdo pritrdil, da je bila krona vse sedanje zagrebške svečanosti Strossmayerjev govor.
Po govoru, s katerim je bila tako rekoč slavnost končana, šli smo pogledat galerijo slik.
Umeščene so v šestih dvoranah in pripoznati se jim mora, da je Strossmayer s temi slikami dal Zagrebu pravo carsko darilo, kajti vrednost preseza gotovo čez pol milijona goldinarjev, ker je med slikami mnogo umotvorov tudi iz srednjega veka. Tu se nahajajo namreč slike Rubensa, Dürerja, Tiziana, Fra Bartolomea, Giotte in celo Rafaela. Novejšihv slik je malo. med temi so zastopani slovanski mojstri Cermak, Matejko in Siemieradzki
Po mojem mnenji jo v Zagrebu zdaj gotovo deseti del slik, ki so v Firenci zbrane v palači Uffici, gotovo jedna največjih zbirek na vsem svetu. S to pridobitvijo ima Zagreb res zanimivost za vsakega inostranca, ki si hoče ogledati krasne slike raznovrstnih prvih mojstrov počenši od srednjega veka do današnjih dni. Niti Trst, niti Gradec, niti Linz, niti Insbruck in sicer nobeno drugo glavnih mest, izimši Prago, Pešto, K rakovo in Dunaj, nima kaj takega, kakor Zagreb s Strossmayerjevitn darom. Sploh se more pa priznati, da je Zagreb zadnjih dvajsetih let tako zrasel in se v vsakem oziru polepšal in še zmirom rase. Zrinjski trg s palačami okrog je v resnici kaj krasnega, česar mi v Ljubljani ne moremo niti z daleč pokazati.
Popoludne sta bila dva banketa, jeden pri Stross-mayerji v Vranicanijevi palači, jeden pa v gostilni pri ^Avstrijskem carji", katerega so zagrebški meščani prire-redili na slavo tujim gostom in seveda v prvi vrsti Slovencem. Predsedoval je banketu bivši vrhovni zagrebški župan Pogledić, ki je izbral za stoloravnatelja Deželica, mestnega zagrebškega senatorja, po političnem mišljenji Starčevićevca najstrožje observance, med drugimi je tudi napil Deželic nam Slovencem kakor „alpinskim" Hrvatom. V imenu Slovencev se je zahvalil g. Ivan Hribar v jako izbornem, — gotovo smemo reči — krasnem govoru, katerega so navzočni gostje s posebno pazljivostjo poslušali in nobene besede prezrli. Gosp. Hribar je posebno naglasa!, da je najbolj vroča želja nas Slovencev, da bi se obe hrvaški opoziciji zložili. Odgovoril mu je v tem zmislu Starčevićevec Folnegovié. Navzočni gostje so izzivali dr. Zamika kakor svojega starega znanca, da bi tudi on katero rekel. Ustrezaje temu pozivu je dr. Zamik napil bratskemu ruskemu narodu, Čegar država je spet
j vsled shoda v Skrnjeviči v najbolj prijateljskih odnošajih z Avstrijo. Ob sebi se umeva, da je bila tudi ta zdravica naudušeno sprejeta.
Proti koncu meščanskega banketa sta prišla od obeda pri Yranicaniji gg. Petričič in dr. Vošnjak, ki sta tudi še vsak jedno rekla.
Zvečer je bil koncert na strelišči, katerega krasna dvorana je bila električno razsvetljena. Po koncertu je bil komers vseučiliščnih dijakov, kjer je bil povsod Stross-mayer naudušeno sprejet.   Po koncertu je bil ples in s
'· tem končan oficijalni del slavnosti.
Razne novice.
(Bogat skopec.) Leta 1869. je umrl markiz West-minster. ki je zapustil več milijonov goldinarjev, ker se je govorilo, da je bila tretjina Londona njegova. Ali poleg vsega tega bogastva je trpel ve "krat glad in žejo, ker si ni privoščil ničesar, samo da bi zasitil svojo strast
za denarjem. Da bi komu kaj dobrega storil, da bi pomagal siromakom in nesrečnikom, ni bila njegova krepost. Ko je nekega dne dal pojedino v svoji palači, dobili so gostje samo juho, kuhano meso, sairdljive ribe in na konci malo sira.   Dasi je bil ud parlamenta, vender ni
418
SLOVAN.
Štev. 49.
imel v politiki nobene važnosti. Ko je leta 1841 izdala Angleška dva bankovca, vredna pet milijonov goldinarjev, kupil si je jednega in si ga je obesil v najlepšem okvirji v svoji sobi. Ta šala ga je mnogo stala, kajti do svoje smrti je izgubil na obrestih milijon goldinarjev. Kader koli ga je kdo obiskal, vodil ga je v to sobo in mu je pokazal bankovec v lepem okvirji. O takem obisku mu je rekel neki vojvoda: „Ko bi vi znali živeti in ko bi imeli duha, kolikor imate bogastva, milord, kako bogata bi bila Angleška z vami."
(Grover Cleveland,) kandidat demokratske stranke, bil je izvoljen za predsednika Združenih držav. Odvetnik Cleveland je sin protestantskega duhovnika. Porodil se je 18. marcija 1837. Tri leta je bil trgovinski pomočnik, potem pa se mu je posrečilo, da se je nekaj naučil in je prišel za učitelja v Novi Jork. Pozneje se je učil v Buffalu pravoslovja.   Leta 1862. je bil imenovan za na-
j mestnega odvetnika mestu Buffalo  Bil je vedno demokrat.
Ostavivši javno službo, bil je čl& i neke legalne tvrdke I in kot odvetnik zdaj pri jedni, zdaj pri drugi tvrdki. Leta I 1882. je bil izbran za guvern^ja države Novega Jorka. Prekomorske novine ga jako hvalijo, da ima posebne od-ministrativne zmožnosti ; odpravil je že mnogo zlorab, kaznoval sleparstva, je jako pravičen mož in si je sploh mnogo zaslug pridobil za narod.
(V zadnji seji antropološkega društva) v Berolinu se je pokazal brez rok rojeni umetnik Unthan. Ko se je Unthan hotel posloviti od društva, nagovoril ga je prof. Virchow z nekterimi besedami in mu je podal roko, ali se je pri tej priči domislil, da je Unthan nima, in je rekel: „A tako, to pa vender ne gre". — „0 zakaj ne", odgovori Unthan, in mu poda desno nogo, položivši jo prav gracijozno v desnico Virchowo, katero je močno tresel.
Politični
Pretekli četrtek je bila v Pešti skupna ministerska konferencija, kateri je predsedoval cesar. Te konferencije so se udeležili tudi trije avstrijski ministri in sicer grof Taaffe, dr. pi. Dunajevski in grof Welserheimb in posvetovalo se je o raznih skupnih zadevah.
Državni zbor je sklican s cesarskim ročnim pismom na 4. dan decembra. V jedni prvih sej se mu bode predložil državni proračun in budgetni provizorij in ko bode zbornica poslancev ta rešila, snide se gosposka zbornica, okoli 10. decembra, da se jej takoj predloži omenjeni budgetni provizorij. Razven tega pride v prvih sejah državnega zbora na vrsto predlog, da se podaljša odprava porotnih sodišč za Dunaj in okolico.
Ministerstvo za nauk in bogočastje je pred nekaterimi dnevi izdalo deželnim šolskim oblastim ukaz, tičoč se realistiških predmetov v osnovnih šolah. Ker je do sedaj le v splošnih obrisih bilo določeno, kaj je bilo poučevati iz teh predmetov, zaukazuje sedaj naučno ministerstvo deželnim šolskim oblastim, da naročijo okrajnim šolskim nadzornikom, posvetovati se v posebnih konfe-rencijah s skušeuimi učitelji, kaj in kako naj se v prihodnje poučuje iz realističnih predmetov in uspehi teh posvetovanj se imajo predložiti v pretres okrajnim šolskim konferencijam in ukrepi teh poslednjih s pridejano izjavo deželne šolske oblasti predložijo se potem mini-sterstvu v potrjenje. Pri tem določevanji učnega gradiva se je ozirati poglavitno na pravi namen občnih osnovnih šol, na razum učencev in krajinske potrebe ; posebno pa je treba paziti, da se za zgodovinski pouk izbero samo lažje stvari, ki so učencem razumljive ter ne žalijo verskega čuta in ne zadušujejo ljubezni do domovine. Na podstavi teh predlogov in izjav sé bodejo izdelali potem učni načrti, po katerih se bodejo morali ravnati vsi narodni učitelji.
Deželnim predsednikom oziroma cesarjevim namestnikom je ministerstvo poslalo že nauke za prihodnje volitve v državni zbor, in kakor se čuje, bodejo še pred volitvami v tej zadevi vsi deželni načelniki poklicani na Dunaj.
Tudi za Tirolsko je na željo večini tamkajšnjega deželnega zbora naučno ministerstvo baje izdalo šolskim oblastim ukaz. da se imajo učitelji na željo učitelja vero-nauka pri poučevanji čitanja posluževati tudi zgodeb svetega pisma.
■
razgled.
Tirolski poslanec Greuter je govoril v avstrijski delegaciji jako odločno proti dvoboju in kakor čujemo, ta njegov govor ne bode ostal brez uspeha. Vojni minister bode baje razposlal okrožnico, da se imajo prenarediti one naredbe tako imenovanih častnih sodišč pri vojaštvu, katere se tičejo dvoboja.
Hrvaški sabor se snide zopet še Je po božiči in bode zboroval le malo časa, ker mu bode pred vsem nalog, voliti člane v regnikularno deputacijo. Budgeta baje ne bode obravnaval v tej zborbi ; vlada bode samo zahtevala štirimesečni idemnitet.
Začetkom decembra meseca pride rusinska deputacija na Dunaj pritoževat se cesarju in ministru zaradi zatiranja rusinske cerkve.
Mladočeški poslanec dr. Eduvard Gregr je predzadnji ponedeljek v Slaneh poročal svojim volilcem o svojem delovanji v državnem zboru.   Govoril je mirno in spravljivo, vsled česar so razni oficijozni listi, mej njimi tudi preljubeznjiva naša „Lajbaherica" in veleučeni njeni pasterk „Ljubljanski List", propovedovali o bližnjem konci in poginu narodnega radikalizma. Ali ko smo si Gregrov govor ogledali nekoliko natančnejše, prepričali smo se, da so dotični oficijozi zašli zopet med krive proroker Res je dr. Gregr poudarjal, da češki poslanci morajo podpirati vlado, a povedal je tudi zakaj.   „Vlada in večina državnega zbora", rekel je govornik, „živita v prisiljenem zakonu in posamične frakcije so prisiljene iskati druga pri drugi podpore. Morale pa so tudi podpirati vlado v marsikaterih neprijetnih stvareh. Kakša je sedanja vlada, to vemo, ali kaj pride za njo, to nam ni znano, zato nam razum veleva podpirati, kar se vidi, ker se ne ve, kaj pride. Nemški konservativci so zahtevali marsikaj, kar ni bilo prav Cehom in poslednji bi marsikaterikrat rajši bili glasovali z levičarji, ali temu se je upiralov čustvo, ker levičarji le po tem hrepene, kakó bi zatrli Cehe. Zatorej je potrebno, da jim pomagajo priti do svojega namena nemški konservativci.   Ali ko je omenjal zvezo z nemškimi konservativci, pristavil je dr. Gregr takoj, da je za ćehe pač vse jedno,   kdo  jim pomaga, da le dobe svoje narodne pravice.   Dali ni s tem dovolj jasno izpovedal, da je on samo zato za sporazumljenjé s konservativci, da ti pomagajo Cehom pridobiti narodna prava! „Resni politik", dr. Gregr menda pač ve, zakaj je zdaj — pred volitvami v državni zbor, unet za solidarnost !
„Slovan" izhaja vsak četrtek pepoludne.   Cena mu je za celo leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta I gld. — Posamične Številke se pvodajejo po 10 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu št. 7.  Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvostopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Ivan Hribar. — Urednik: Anton Trstenjak.