MED KNJIGAMI
UGASLA  LITERATURA
Ko sem prebral do konca novo Ingoličevo povest,' se mi je potrdilo prepričanje, izoblikovano že na prvih straneh knjige: avtor je z Ugaslo dolino objavil svoje doslej najslabše delo. Pri vsem spoštovanju do njegovih dosedanjih literarnih prizadevanj nikakor ne morem Ugasle doline, povesti o mladem kmečkem fantu, pudlarju Blažu, in o rušitvi fužin v Poljanah, uvrstiti v literaturo. Zakaj Uga.sla dolina je primer takšnega pisanja, v katerem tudi preprosti, nezahtevni in neizobraženi bralec ne bo odkril in našel prav ničesar, tudi prijetnega branja ne, torej tudi tistega ne, kar najmanj lahko zahtevamo od nekega proznega dela.
Ingoličeva povest se dogaja na prelomu dveh stoletij na slovenskem Koroškem. Z Blažem je pisatelj menda želel opisati težko življenjsko usodo mladega kmečkega fanta, ki je zapustil očetovo kmetijo, da bi postal delavec, pudlar v poljanskih fužinah. Toda komaj se je Blaž priučil novemu delu, že so kapitalisti na Dunaju sklenili opustiti fužine v Poljanah in preseliti industrijske naprave v avstrijski Donawitz. Blaž se noče vrniti na kmetijo, zato zapusti z nekaterimi drugimi delavci vred domačo dolino. Bil je namreč med redkimi srečneži, ki so jih lastniki železarn sprejeli na delo v tujem kraju.
V ta pripovedni okvir je Ingolič vstavil dolgo vrsto prizorov iz življenja poljanskih delavcev in kmetov. Opisovanje teh prizorov pa je docela zameglilo in potisnilo v ozadje oba glavna motiva, ki ju je pisatelj nakazal v tej zgodbi: preobrazbo kmečkega mladeniča v industrijskega delavca in pa boj poljanskih delavcev, da bi ohranili fužine, ki jim dajejo zaslužek v domači dolini. Namesto da bi pisatelj oba motiva skladno razvil v zgodbi, rajši na dolgo in šiiroko opisuje Blaževe dogodivščine. Razburljiva in neredko tudi spotakljiva dejavnost glavne Ingoličeve osebe je prevpila že tako skromno tematsko zamisel, samo povest pa spremenila v dolgo vrsto grobo izbranih in nič manj grobo opisanih prizorov iz življenja poljanskih pud-larjev. Ob takem pisanju se bralec mora vprašati: ali je pisatelj uvedel v povest socialno tematiko le zato. da bi z njo vsaj nekoliko prikrili opolzkost Ijubavnih dogodivščin? ali pa je hotel napraviti knjigo vabljivejšo za bralce s tem, da je socialno tematiko obogatil z erotičnimi prizori iz življenjskega dna? Navedel bom nekatera mesta iz povesti, o katerih menim, da dovolj nazorno ilustrirajo njeno fabulativno hrbtenico. Hkrati pa se hočem s tem tudi zavarovati pred morebitnimi očitki, da sem krivičen pri oceni Ingo-ličevega dela.
—  »Lahovniku je prišla iz kiihinje na pomoč še Lahovnička, ženska obilnega telesa in kot zrelo jabolko rdečih lic. Labovnik je bil ob njej kot prazen polič ob polni buči. Sicer pa se ni rad postavljal t njeno bližino.c — (Str. 7).
—  »Lahovnička je bolj zlahka zavračala vznemirljive govorice. Bila je za dvajset let mlajša od Lahovnika in svojo štiridesetletnico je pred kratkim potrdila kar z dvema moškima:  s  Cipom,  Munkačevim  prvim,  in  s  Tonejem, Blaževim  drugim  pomočnikom.  Ni
'¦ Anton Ingolič. Ugasla dolina. Založila Kmečka knjiga. Redna knjiga knjižne zbirke za leto 1957. Naklada 15.000 izvodov. Str. 190, Spremno besedo o avtorju je napisal Božidar Borko.
344
se še odločila, katerega si bo zadržala. Cip, tudi štiridesetletnik, oče treh otrok, je bil počasen, zato pa temeljit, Tonej, sin starega KoneČnika, pa kakor zajec nagel in površen. Najbolje bi seveda bilo, zadržati oba, saj sta bila oba skupaj komaj za enega, celega moža. To ji je Šlo skozi misli in ji burkalo kri, ko se je prerivala med pivci, ki so s komolci nalašč zadevali v njene prsi, boke ali še kam drugam, kar pa njej ni godilo niČ manj kot njim. Postavila je vijio na mizo in se naslonila s prsmi Cipu na ramena. Ta se je počasi okrenil k njej. 'V njegovih očeh je začelo tleti. .Prepozno,' mu je smeje šepnila v uho, ,do šihta se ti bo komaj užgalo.' ,Prekleta baba!' je zaklel, ko se je odzibala.« — Str. 7-8.)
Nič nenavadnega ni v tem, če se mladi in neizkušeni Blaž ni mogel izogniti tako nevarni ženski;, kakršna je bila Lahovnička. In res nam pisatelj na dolgo pripoveduje o tem, kako se je mladi pudlar po bližje spoznal z nevarno krčmarico.
:!>Nalivala mu je, trkala ob njegov kozarec, pila in ga grela z obilnim telesom. Oprešnik, Svetej, Trbevc, MunkaČ in drugi so odhajali, so tonili v megli, ostala je samo še ona. Ce je sprva še mislil na Micko, je polagoma tudi ona utonila v mlečno moglo. Kako hladna je bila v primeri z LahovniČko! Ali ne govorijo, da je krčraarica radodarna? Kje je Lahovnik? Trudoma je razprl oČi. Videl ni drugega ko polite mize in razmetane stole pa brlečo zakajeno svetilko izpod stropa in seveda obetajočo LahovniČko . . . Kako je prišel v posteljo, kako je k njemu legla Lahovnička, se pozneje ni mogel domisliti. Samo to je vedel, da je ves kuhan prišel k peči, da se mu je OpreŠnik prizanesljivo, Svetej pa škodoželjno nasmihal. Ni mu bilo žal srebrnikov, zmerjal pa se je, da se je Lahovnički dal zavleči v posteljo. Ni bila napačna ženska, tudi prestara ne, ampak da ga je spravila v posteljo! Ce bi on njo, bi bilo drugače. Smejal bi se lahko njej in Lahov-niku. Tako pa . . .« — (Str. 43.)
Ob neki priložnosti, ko je Blaž spet popival z delavci, je spoznal »slamnato vdovo« Ančko. Z njo se je pričela nova Blaževa Ijubavna pustolovščina.
—  j>Izpila sta liter, dva litra. Najprej je plačeval Bergmann, potem Blaž. Najprej sta bila sama, potem jih je bila velika družba.-Najprej so bili sami moški, potem se je tja k točilni mizi prismejalo idečelično dekle. Njen smeh ga je čudno vznemirjal. Dekle se je smejalo glasno, polno, smeh ji je prihajal nekje iz globočine, od tam, kjer mora biti na mernike veselja, vedrine, življenja. Vsa se je smejala, ne samo z ustnicami, glasom in lici, tudi z očmi. Kakšne vražje oči! TisoČ ognjev je gorelo v njih, tisoč takih ognjev, kakor je en sam pudlarski ogenj. Smejal se ji je tudi vrat, smejali pšeničnorumeni kodri, ki so ji silili na čelo in na beli, vabljivi vrat. Tudi prsi, ne preobilne, vendar tolikšne, da bi imel kaj prijeti v roke, so se smejale. In kako so se pozibavali šele boki in se smejali, smejali!« — (Str. 45.)
In ker se je na dekletu vse tako smejalo, ni seveda prav nič čudnega, da se Blaž Ančkii ni mogel upreti.
—  »Naj se iz ognjenovroče pudlarne, iz sladkotople Ančkine postelje, iz prijateljsko-hriipnih   poljanskih   in   loških   gostiln   vrne   v  mraz,   v   sneg,  v   gluho   tišino?«   —   (Str. 55.)
Toda razmerje med Blažem in Ančko je kanila uničiti nenadna vrnitev Ančkinega moža iz tujine, kjer se je ponesrečil. Ljubimca sta mu pošiljala denar, da bi ga čim dlje zadržala od doma.
—  »Blaž si ne bi mogel deliti Ančke z njenim možem. Imeti jo je hotel še vedno samo zase, Čeprav so tisti prvi omamni meseci že minili in je lahko ob Ančki že razmišljal še o čem drugem.« —  (Str. 63—64.)
Ančko pisatelj predstavi kot izredno kruto žensko. Takole je govorila ob neki priliki.
345
—  »Nama je potrebao samo eno: da naju Zep pusti na miru, da mu ue zgiiijejo samo iio^T,  ampak  tiuli  roke,  da  se  ne vrne  nikoli veČ.«  —  (Str. 69.)
—  >BlaŽ ni odgovoril. Prvo leto bi bil dal ;(a Ančko vse. Ali tudi ni dal? Zdaj mu je bilo žal za dvajs(;t goldinarjev, s katerimi bi spet za nekaj časa zadržal Terdela. Ali mu je bilo res žal za denar? Ni mu postajalo ob Ančki enolično, seveda ne v postelji, tam ue, tam še ue, dovolj pa mu je bilo praznili razgovorov, dovolj plesov in veselic in tudi izletov.« —  (Str. 69.)
Gornji Blažev avtokritični pomislek je bil posledica besed delavskega preroka in org"anizatorja Rigla, kit ga je mladi delavec nekajkrat poslušal. Toda fant je bil nemiren duh in se ni rad ukvarjal s socialnimi problemi. Kmalu je spoznal novo dekle in se ogrel zanjo.
—  »šele zdaj pa je videl, da Fanika ni več otrok. Njena postava je dekliško obla, mehka, pod bluzo se ji napenjajo pr^^i, na kriiu .se ji črtajo bedra, ustnice ima vlažne, v  očeh   se  ji  leskeče  ogenj.«  —   (Str. 70.)
Zaradi Fanike se je Blaž začel odmikati Ančki,
—  sZaman so bile Ančkine prošnje, zaman solze, zaman bogato obložena miza in odgrnjena postelja. Cez dober teden je prišlo spet pismo. Iz njega je bilo mogoče razbrati, da Verdel \ e, kako in s kom Ančka živi, zato je zabteval dvojno vsoto.« — (Str. 75.)
In Blaž se je vse bolj in bolj zanimal za Fauiko. S finim smislom za ženske je odkrival dekletove posebnosti.
—  »Zares, Fanika ni bila veČ negodna deklica. Čutil je njene prsi, trde so bile in dražljive, v njenem glasu pa je bilo nekaj, kar mu je hitreje poganjalo kri po žilah. Ni se ga branila, njeno telo se je voljno vdajalo njegovim gibom. Končno so mu noge le postale lažje.  Visoko jih je  dvigal  in  si  zlahka  utiral s  komolci  pot  skozi  plesalce.«  —  (Str. 78.)
—  »Fanika se ga je morala trdno okleniti; sicer pa so se njene, čeprav drobne roke, znale oviti okoli njegovega vratu, znale so se ga držati trdno, krepko. Blaž je ves gorel, vendar drugače kot ob Ančki. Ančkine roke, njene prsi, njen smeh, njeno mehko, voljno telo ga je spravljalo v besnost, sredi plesa bi se bil zagrizel v njen vrat in jo odnesel kar na dvorišče, s Faniko pa bi rad odplesal na sončno frato, nekam v šumenje gozdov in žnborenje hribovskih izvirov, na Luže, na Pušo, kjer je več sonca kot drugod, kjer je zelenje bolj sočno, studenci žubore bolj živo in gozdovi šume zdaj viharno, zdaj spokojno . . .« — (Str 79—80.)
Nenadoma pa je zagrabil Blaž svoje življenje v svoje roke.
—  »Dober mesec pozneje je odfjeljal Micko pred oltar, Micka pa je njega, malega Tevžeja  in teto Uršo  odpeljala  v  Jezerčnikovo bajto na Žalostni breg . . .«  —  (Str. 86.)
Kolikor sem mogel razbrati iz pripovedi, je bila Micka prva Blaževa ljubica. Z njo je tudi že imel nezakonskega otroka. Ce se je Blaž s poroko vsaj za trenutek poboljšal, pa je greh v Poljanski dolini dalje cvetel.
—  »Lahovniku in tistim, ki so odšli z njim, se je v vcŽi pokazal kaj nenavaden prizor. Cip in Konečnikov Tonej sta obdelovala Lahovničko z najgršimi priimki, klofutami in brcami. ,Nisem ti bil dovolj, naročila si še tegale smrkavca, ti, ti . . .' se je penil Cip. ,Meni ste govorili, da takega ni za vas, kot sem jaz, pa ste ležali s iem počasnetom, vi, vi . . .' Lahovnička, razmrŠenih las, z odpeto bluzo in v samem spodnjem krilu, se je kriče otepala obeh moških . . . Lahovnik je z zadovoljstom gledal, kako sta fuŽinarja mahala po njegovi Geli . . . Ne bi je bil vzel [Lahovnik namreč, moja opom.l, če ga ne bi bila zvabila v posteljo že pred smrtjo prve žene. Z drugimi se je začela vlačiti kmalu potem, ko jo je spustil na posest. Vedel je, pa si ni znal pomagati. ,Le po njej, le po njej)' je spodbujal ženina IjubČka in si z velikim rdečim robcem brisal potni obraz.« — (Str. lil—112.)
Obračun z Laliovnilčko se presenetljivo zaključi.
346
—  »,Pridita!' je Lahovnik poklical fužinarja. ,A^sakemu plačam pol litra. Zdaj ji bo menda le dalo mir!' ,Ce je tako, pa pojdiva!' je rekel Cip in stopil za Lahovnikom. Vse tri može je sprejel krohot. Toneju je bilo nerodno, vlekel se je nazaj k vratom, Cip pa ga je zgrabil in potegnil za seboj. ,Ce sva skupaj obdelovala isto njivo, bova tudi skupaj pila!  Hudič  po babi'««  —   (Str. 112.)
A ker je greh sladak, je Blaž začel znova grešiti.
—  ^Blaž prve trenutke ni prav vedel, kje je. Ko se je zavedel, da so bele, polne |)rsi, po katerih mu je segla roka, Ančkine, ga je prešla že večja blaženost. Torej sta spet skupaj! Ne da bi kaj rekel, je spet prižel k sebi Ančkino toplo, voljno telo. Tudi Ančka je  utihnila.«  —   (Str. 120.)
—  ^Začel je z resnim razgovorom, končal pa pijan v Ančkini postelji, pravzaprav v Verdelovi.   Fejl«  —   (Str. 123.)
Toda Blaž je bil neutruden in krepak možakar. In sredi popolne erotične zmešnjave je znova doživel čudežno ljubezensko slo s svojo prvo ljubico in prevarano ženo Micko.
—  »Prijela ga je za roko. Njena trda, raskava dlan je bila topla. Tudi oči je imela tople. Legla je vznak in ga povabila s pogledom, s smehljajem, s pomladnim vonjem, ki se je dvigal iz trave, iz zemlje, iz nje same. ,Blaž, moj Blaž . . .' Je te besede res izpre-govorila Micka? Micka sama ni vedela, ali jih je dahnila ona ali njiva, ki je že tretjo IJomlad čakala na plug, da jo preorje, da obrne brazde in jih preda soncu in dežju, vetru in burji. Ali ni končno le nekdo zaoral vanjo? Mogočno stopa prek nje, vriska in poka z bičcju. Oračev glas je podoben Blaževeniu, bič pa zveni srebrnkasto, kakor srebrniki na javorovi mizi. Plug obrača na sonce nove in nove brazde, nekje v bližini žubori izvir, debel curek hladne vode teče v korito in se razliva iz njega po dehteči travi ter obliva njivo.  Kako dobro de hladni curek,  kako oživlja pomladanski veter.« —  (Str. 154,  135.)
Vendar Mickina prizadevanja niso rodila sadu. Blaž jo je zapustil z obema otrokoma. Odpeljal se je kratko in malo v tujino, in kakor zvemo iz knjige, se mu je na poti pridružila tudi Fanika z otrokom, zakaj tudi njo je Krpuli. njen mož, pred odhodom v tuje kraje nepreklicno zapustil. Življenjska zmeda v Ugasli dolini je tedaj popolna. Naj mi bralci oprostijo, da ne bom navajal tudi tistih odstavkov, v katerih je popisano pijančevanje v Poljanah. Preveč jih je namreč. Zato se poslovimo od pijanosti in erotike v Ugasli dolini in se vprašajmo, ali je kaj nenavadnega v tem, če delavci zaradi grešnega in pijanskega življenja niso mogli preprečiti grde nakane kapitalistov in organizirati učinkovitega odpora? Ne, poraz delavcev je bil nujen, zakaj življenje, kakršnega nam je upodobil pisatelj, vodi le v poraz. Takšno življenje namreč, kakršnega je pisatelj videl in popisal v Ugasli dolini.
Menim, da smem zdaj trditi: Ingoličeva povest ni literatura, a tudi ljudska povest ni. Če sem se kljub temu odločil poročati o tej knjigi, sem to storil z namenom, da vnovič opozorim na pojav v domači pisarijii, ki v povojnih letih žal nikakor ni osamljen. Bistvo tega pojava vidim v prepričanju, da je pisateljevanje poklic, kjer sta docela odveč talent in umetniška inventivnost, poklic, ki ga je mogoče opravljati brez umetniške, svetovljanske kulture in okusa, in končno poklic, v katerem pomenita moralna in družbena odgovornost literature manj kot piškav oreh. In če je tako, se nikakor ne smemo čuditi pogostim ostrini izjavam, ki pobijajo in odklanjajo zahtevo, po kateri mora pisatelj v svojem delu upoštevati stroge zakone umetniškega ustvarjanja in kvalitete. Ti ugovori so kajpa naperjeni proti umetniškim in idejno estetskim merilom literarne kritike, ki o njej čestokrat trde, da ni pravična
347
do domačih del in da slovensko literarno dejavnost presoja le po tujih, uvoženih literarnokritičnih vzorcih in estetskih vidikih. Boj proti strogim umetniškim merilom, s katerimi moremo edino zanesljivo in tudi pravično presojati in vrednotiti sodobno literaturo, v bistvu seveda ni nič drugega kot boj proti umetniški kvaliteti in kritični misli sami in zato tudi posredna obramba literarnega šušmarstva.
Poslednje desetletje v naši literaturi nudi zato kaj nerazveseljivo sliko in opozarja, da je marsikateri sodobni pisec v svojem delu žrtev dvojne zmote: prvič takrat, ko veruje, da je družbeno naprednost v literarnem ustvarjanju mogoče doseči le s takšno snovjo, ki načenja in obravnava socialne motive, in drugič takrat, ko meni, da izbor socialnih motivov in tematike odvezuje pisca slehernih novih umetniških, idejnih, stilnih in jezikovnih naporov in iskanj. Prav iz te dvojne zmote se tudi porajajo protesti proti ostrejšim umetniškim kriterijem v literaturi in se oblikujejo v programu, po katerem naj bi se priznavala literarna vrednost vsakemu pismenemu izdelku, v katerem je avtor izpovedal splošno znane resnice v »preprostem«, za »preprostega« bralca lahko umljivem slogu. Zaradi takšnih »literarnoteoretičnih« pogledov se je seveda kaj kmalu pojmovanje pisateljskega poklica skrčilo na nekaj docela utilitarističnih fraz in primilivnili gesel o liiteraturi, med katerimi je najbolj pogosto tisto, s katerim predpisujejo pisatelju, naj piše za preprosto ljudstvo. Vsak resnični umetnik je piteal in piše za ljudi in za ljudstvo. Toda zaradi tega ne podcenjuje ljudskega okusa, znanja in kulture, ne ponižuje preprostega slovenskega bralca v nezavedno bitje, ki je sposobno dojemati na primer samo krepke, sočne gostilniške in pijanske izraze in trivialne opise ljubezenskih prizorov. Povsem točna je trditev, da avtor, ki podcenjuje in omalovažuje svojega bralca, s tem najbolj nazorno kaže, kako malo umetnika je v njem. Takega podcenjevanja pa je v sodobni slovenski literaturi dovolj in Ugasla dolina nikakor ni edini primer te vrste.
Pred mnogimi desetletji je objavil Janez Mencinger duhovito satfro Cmokavzar in Ušperna in z njo osmešil kodrovščino v tedanji mladi slovenski prozi. Zdaj, po tolikih letih, ni Mencingerjev spis prav nič izgubil na svoji veljavi. Zakaj desetletje po koncu vojne nam priča, da se je v našo literaturo pritihotapila nova kodrovščina, hujša in nevarnejša od prve, in se spretno skrila pod plašč socialnega realizma. Zato vprašanje, kdaj in kdo bo novo kodrovščino pregnal iz naše literature, nikakor ni neumestno.
Bojan  Štih
348