„Naš list"
<L4
Vsak list mora imeti polno pravico do izhajanja. Cerkveno in politično dovoljenje ne zadostuje. List mora nositi s seboj legitimacijo, da opraviči svoj obisk pri čitateljih. Taka legitimacija »Našega lista« je zapisana v njegovem naslovu, kjer beremo, da je list »glasilo katoliške akcije v kamniškem okraju.« List iskreno želi od svojo strani storiti vse, da se kamniški okraj, t.j. kamniška in moravška dekanija, prekvasi v duhu katoliške akcije. Velika zamisel sv. očeta, ki hoče, da s pomočjo katoliške akcije zavladajo v vsem obsegu Kristusova načela v javnem in zasebnem življenju, se mora izvesti tudi v našem okraju, v v naših občinah, v vseh družinah in v vseh srcih.
V tem duhu bo tudi urejevan »Naš list.« Pospeševal bo že udomačene prvine katoliške akcije: širil posvetitev družin božjemu Srcu, priporočal apo-stolstvo mož in fantov, poročal o perečem delavskem vprašanju, belježil delo cerkvenih in prosvetnih organizacij. Opisoval bo solnčno stran javnega in zasebnega življenja pa tudi senčne strani ne bo spregledal; solnčno, da bo v vzpodbudo, senčno, da se zatre.
Pobudo za izdajanje lista smo dobili od gg. duhovnikov kamniške dekanije v prvi vrsti od včg. kanonika in dekana Ivana Lavrenčiča. Tudi gg. duhovniki moravške dekanije so sprejeli na priporočilo včg. dekana Janka Cegnarja list kot svoje glasilo. Tako po pravici lahko rečete v vsaki župniji novemu listu »Naš list.«
»Naš list« nikakor ne more in ne mara biti nadomestilo za kak drug dober list, ki je že udomačen v vašem kraju. Kot čisto krajeven list bo samo do-
polnjeval druge. Zato tudi ne bomo pobirali celoletne naročnine, ampak se bodo posamezne številke razdeljevale in sicer po dinarju. List bo ohranil tako obliko in bo izhajal na 4—8 straneh.
Želimo, da bi bil »Naš list« kar najbolje sprejet in dobil dostop v vsako hišo kamniške in moravške dekanije ter mnogo pripomogel do uresničenja namena katoliške akcije.
Misijonišče v Grobljah.
Kanonik Ivan Lavrenčič:
Katoliška akcija
'Novi časi, nove potrebe. Katoliška akcija je na pohodu. Klic po njej se širi vedno glasneje po vsem katoliškem svetu. Sv. oče Pij XI. jo je zasnoval in zaukazal, naš prevzvišeni nadpastir jo je prilagodil po vsestranskem, temeljitem proučevanju za našo škofijo.
Pomen in namen katoliške akcije
Po svetu se širi moderno poganstvo. Na milijone ljudi zlasti po velemestih je zavrglo Boga. Marsikje se otroci niti ne krste, v mnogih državnih šolah se Bog niti ne imenuje. Živi se razbrzdano, kakor da ni večnosti. Da se to zajezi in doseže preobrat na bolje, kliče sv. oče vse vernike, ne le škofe in duhovnike, na katoliško akcijo. Po njej, s pomočjo katoliških laikov naj se svet versko obnovi, duh Kristusov naj prešine vse zasebno in javno življenje ter zavlada On v posapieznikih, v družinah, v družbi in državah, da se uresniči geslo sv. očeta: »Mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem.«
Na drobno razvijajo namen katoliške akcije pravila za našo škofijo, oz. dravsko banovino. (Škof. List 1929, str. 47-50.) Katoliška akcija združuje sodelovanje vernikov v poslanstvu Cerkve za krepitev, širjenje, udejstvovanje in obrambo katoliških načel v zasebnem, družinskem in socialnem življenju. Ona skrbi za versko življe-
nje in delovanje med narodom po raznih naših cerkvenih in prosvetnih organizacijah, raznih prireditvah in zasebno. Ona skrbi, da se mladina o-klene katoliških načel in neustrašeno zastopa in širi vselej in povsod ta načela, bodisi, da je mladina brez posebne organizacije, ali pa organizirana v raznih mladinskih zvezah in društvih. Ona skrbi za splošno prosveto na katoliški podlagi po organizacijah. Katoliška akcija deluje na to, da prešine krščan.-sooialni duh vse ljudi, da se dvigne delavski stan v verskem in socialnem oziru, da krščansko občestvo druži vse stanove. Ona skrbi, da se v javnosti uveljavljajo katoliška načela, v šolstvu, javni morali, družbi, javni upravi i. t. d. Njej je skrbeti za vsakovrstno dobrodelnost po Vincen-cijevih in Elizabetnih konferencah, ljudskih in dijaških kuhinjah, društvih za slepe, Rafaelovi družbi i. t. d. Ona skrbi tudi za treznostno gibanje med slovenskim narodom.
Zares, izredno obsežno in vsestransko je polje katoliške akcije.
Kdo je poklican, da izvede katoliško akcijo v župniji?
V prvi vrsti dušni pastir. On je glava in srce katoliške akcije v župniji. Z njim ona stoji in pade. Duhovnik, ki bi pustil katol. akcijo v nemar, bi se pregrešil zoper svojo dušnopastirsko
Pozdravljen, Božič!
Pozdravljen, Božič! Spomin na veliki zgodovinski dogodek. — Stoletja pred Kristusom so zrla v bodočnost, mi se oziramo nazaj in Božič nam je spomin Gospodovega rojstva. Ne samo spomin! Praznovanje tudi našega pre-rojenja po Kristusu! Božič! Sveti večer, sveta noč, sveti dan ... Niso prazne besede to! Polne so globokega pomena, velike resnice izražajo. Praznik posvečenja našega, praznik cerkvene pomladi! V Kristusu Jezusu, Gospodu našem, imamo nadnaravno živl jenje ...
Božični dnevi — prazniki družinske skupnosti, sloge, ljubezni. Božič je praznik ljubke domačnosti.
Praznikočetovstva! — Božji Sin nas spominja na večnega Očeta v nebesih. Zraven jaslic vidimo sv. Jožefa, deviškega zaročenca Marije brezmadežne, kateri pa je imel vse očetovske pravice po postavi in volji božji. Sv. Jožef, krušni, zakoniti in duhovni oče, je pravi zastopnik višjega požrtvovalnega očetovstva. Dober oče svojim otrokom ni tisti, ki je zgolj telesni oče, temveč tisti, ki je obenem tudi duhovni oče z vzgledom in besedo, z očetovsko skrbijivostjo in ljubeznijo ... Pravi oče je tisti, ki se žrtvuje za svojo družino v trdem boju za obstanek!
In Marija, deviška Mati, ki je spočela od Svetega Duha, ki je rodila deviško, dvignjena v višine breztelesne
zakonitosti, v svetem zamaknjenju čudovito poduhovljena, Marija, Brezmadežna, Devica in Mati, kako veličastna zastopnica družinske svetosti, Marija, zastopnica deviške nežnosti, zastopnica materinske ljubezni... Božič, praznik materinstva!
Božje Dete v jaslicah, Dete povito v plenice’ Nepojmljivo ponižanje do nas! Najvišjega Sin je hotel — po svoji poroki s človeško naravo — biti rojen kot slabotno dete, ki je v vsem navezano na pomoč in skrb svoje telesne nVatere ... Učlovečeni Sin božji se ni v ničemer hotel razlikovati od ostalih človeških otrok z ozirom na telesno življenje. V vsem je postal nam enak, razen greha in njegovih nerednih posledic. S svojim učlovečenjem in rojstvom je posvetil detinstvo, otroštvo. Božič - praznik d e t i n s t v a, otroške ljubkosti. Ali mar tega ne čutijo otroci vernih staršev?! Kako se gnetejo okoli jaslic v cerkvi, kako radi se mudijo pri »štalick v domači hiši!
O Božiču se posvetijo družinske vezi. Ali ne čutimo, da smo si na sveti večer najbolj blizu?! Tudi odrasli sinovi in hčere začujejo v sebi zopet blage strune prve otroške ljubezni, iskrene vdanosti do svojih roditeljev.
Ob svetih dneh se duhovno prenavlja mo in pomlajamo po ljubeznivi milosti božji v Jezusu Kristusu, Gospodu našem ...	P. E. B.
dolžnost. Okleniti se mu je katoliške akcije s srcem in z voljo ter pripraviti svoje župljane na njo z ognjem ljubezni do Boga in bližnjega naj si je že s pomočjo svetih misijonov, duhovnih vaj, s sistematičnimi pridigami, društvenimi govori in tudi še posebno od osebe do osebe. Pa si zbere sposobnejše v pomoč, v smislu povelja sv. očeta, ki poziva k vzgojnemu sodelovanju s cerkveno hierarhijo tudi laike, ki naj izvršujejo na nje razširjeno dušnopastirsko delovanje za krepitev, širjenje, udejstovanje in obrambo katoliških načel v zasebnem, družinskem in socialnem življenju. Prav v istem apostolskem duhu, kakor so delovali in se odlikovali prvi kristjani. Saj je že sv. apostol Pavel sprejemal v pomoč pri oznanovanju sv. evangelija laike, tudi žene. K bogatim uspehom, ki jih je dosegel v svojem poslanstvu in ž njim drugi apostoli, gre hvala tudi sodelovanju z apostolskim duhom prežetim laikom tistega časa.
Z istim ognjem in požrtvovalnostjo naj se postavijo v službo Cerkve i danes vsi zavedni in v to sposobni katoliški laiki, da zavlada vsepovsod Kristus Kralj v posameznikih, družinah, družbi in državah, kakor to srčno želi in hoče sv. oče Pij XI.
Najprej so v to poklicani člani in članice združeni v naših cerkvenih, prosvetnih, karitativnih organizacijah, ki so že doslej hvalevredno v duhu svojih pravil mnogo dosegle. S katoliško akcijo ne zgubijo ničesar, ker ohranijo svojo avtonomijo, vodstvo in svoj delokrog. Pridobe pa na verski in moralni poglobitvi, zlasti tiste organizacije, ki so morda preveč vpošte-vale politično, socialno in gospodarsko stran, versko poglobitev pa prezirale. Sicer pa se morajo vse vzgojne, prosvetne in karitativne organizacije pridružiti katoliški akciji, ki hočejo veljati kot katoliške, kakor to veli § 13. pravil. Verske so pa tedaj članice, če se poleg dela za osebno posvečenje udejstvujejo tudi v smislu katoliške akcije.
Kjer pa v župniji ni katoliške organizacije, da bi se dušni pastir na njo naslonil, tam naj poišče zaupnih mož, žena, mladeničev in deklet, ki so odločnega katoliškega mišljenja in vzornega krščanskega življenja, s katerimi bo z božjo pomočjo dosegel, kar zahteva katoliška akcija.
Katoliška akcija naj se razteza na vse ljudi, posebno na tiste, pri katerih naše pastirovanje doslej ni imelo u-speha, to tem lažje, ker delovanje kat. akcije po § 18. je nepolitično. Povsod, kamor duhovnik ne more lahko priti, naj stopi laik. On naj kot apostol uveljavlja in širi katoliška načela kjerkoli, prav tako kakor uveljavljajo svoja kriva načela in jih širijo sovražniki Cerkve, kjer to zamo-rejo in se jim prilika nudi. V tem ozi-
Hlev
(Premišljevanje za mlade in odrasle v božični in vsaki drugi dobi.)
Jezus je bil rojen v blevu. Da se lepše sliši, pravimo: v hlevčku.
Hlev. pravi hlev, pa ni tak, kakor ga za Božič sestavijo božični umetniki niki, ki jih je pač sram, da bi napravljali božični hlevček, jaselce, preres-ničen.
Tudi tak ni hlev. kakor se dobijo za Božič v nekaterih prodajalnah. Iz papirja, z majcenimi jaselcami, v njih Jezušček na mehki slamci ali kaki drugi mehki reči, okoli pa pastirčki z ovčkami, oziroma sijajni trije modri z Jutrovega. To vse so sicer lepe, ampak vendarle samo lepe igračke, ki
ru je katoliška akcija kot laiški apostolat prav posebno važna. — Naš list pa bodi glasilo za katoliško akcijo v kamniškem okraju. Pridobiva naj vernike v okraju za njo, vnema jih in navdušuje vedno bolj in bol j za nje vzvišene cilje. Pa nuditi jim boče versko izobrazbo, apologetično znanje, da jim bode mogoče vsepovsod in kedar bo to
vzbujajo pobožna božična čuvstva.
Toda hlev, pravi hlev je stanovanje živali, ječa živali, ki morajo za človeka delati. Nekdaj za Jezusovega časa, so bili hlevi še revnejši kot danes, nikake dvorane s stebri in hodniki. Štiri raskave stene, umazana tla, streha od desk ali lubja. Pravi hlev ie temen in vlada v njem neprijeten duh. Snažno je samo korito, jasli, kamor polaga gospodar hrano za živino.
V taki stavbi se je rodil Jezus.
In to ni brez pomena, da se je Jezus rodil v hlevu. Ali ni ves svet kakor velik hlev? Smrad vsepovsod; dišave nič ne zaležejo. Ljudje hodi jo po blatu in pravijo, da uživajo življenje ...
Osnažite svoj hlev vsaj o Božiču! Saj razumete. (Po Papiniju.)
treba zastopati in braniti katoliško stališče napram raznim modernim verskim ugovorom. Nje same in njihove družine pa poglobiti v krščan-skem življenju, prepojiti s pristnim katoliškim duhom in ogrevati v ljubezni do presv. Srca Jezusovega, katero naj milostno sprejme nas vse v svoje okrilje.
Duhovni šopek iz nedeljskih evangelijev v januarju.
1.	nedelja:
(Marija io Jožef se vrneta z Detetom iz Egipta )
Kako nežna skrb božje previdnosti nam odseva iz te zgodbe 1 In tako Bog s posebno skrbjo čuje nad tistimi, ki vanj zaupajo in njegovo voljo kar moč natančno spolnjujejo. Neomajno kakor skala sredi razburkanega morja žive taki, četudi jim Bog ne prizanaša s težkimi križi, vedoč, da tistim, ki Boga ljubijo, služi vse k dobremu, kakor uči sv. Pavel. Gorje pa tistim, ki v Boga ne zaupajo, ampak pričakujejo vso pomoč od naravnih sredstev! Sv. pismo pravi: zaradi tega jih Bog ne bo varoval (Sir. 2, 15), dočim varuje pravične kakor punčico svojega očesa.
2.	nedelja:
(12 lotni Jezus v templju.)
Glej Jezusa v templju! S svojim vedenjem obrača pozornost vernih Judov nase, da ga vsi občudujejo. Tako je še vedno veselje za pogled angelov in ljudi človek, ki se v cerkvi vede, da se ti zdi, kakor bi imel pred seboj angela v človeški podobi. Nekaj satanskega pa je pohujšiljivo obnašanje v cerkvi, kot se slišijo tako pogosto pri nas pritožbe o tistih, ki bi radi napravili iz hiše božje jamo razbojnikov. Ko bi Jezu« stopil med nje, spletel bi bič in jih izgnal iz kraja, kamor ne spadajo. Pa taki, če se že ne boje božjega paragrafa, naj bi se bali vsaj človeškega in državnega, po katerem zaslužijo ječo tisti, ki s svojim pohujšljivim obnašanjem druge motijo med službo božjo.
3.	nedelja:
(Ženjtnina v Kani Galilejski.)
Jezus ne mara čmernih pobožnja-kov, ki samo zdihujejo in obupujejo, marveč ljubi veselo pobožnost, kot jo najdemo pri svetnikih. Saj je znano, da ni bilo veselejših ljudi na svetu kot so bili mnogi svetniki. Čista vest jim je bila vir neskailjenega veselja in vedita gostija. Tudi tebi veljaj: če si čistega srca, naj ti veselja prekipeva srce; če si pa grešil, naglo izpljuj strup, potem se pa veseli, ker ti je Bog z veseljem odpustil in bodi hvaležen za toliko usmiljenje pa v veselju služi za-naprej svojemu Gospodu!
4.	nedelja:
(Jezus ozdravi stotnikovega hlapca.)
»Rad bi šel k sv. obhajilu praviš, »pa kar ne upam se, ker se čutim tako slabega in nevrednega.« Prav, da se zavedaš tega, a prav ta zavest naj bo vzrok, da tem gotoveje prejmeš Jezusa. Neka svetnica je rekla; ker sem tako slaba, bi radia trikrat na dan prejela
Jezusa, če bi ga le smela. Poslušaj dober nasvet, kadar hočeš prejeti sv. obhajilo: česar ti manjka na veri, upanju, ljubezni in drugih čednostih, naj ti nadomesti globoka ponižnost. Čimbolj iz globine srca ti prihaja beseda: Gospod, nisem vreden ..., s tem večjim veseljem postane Jezus gost tvoje duše. Saj pravi sam Bog: Na koga se bom pa ozrl če ne na ubožca in na potrtega v duhu in nanj, ki se trese pred mojimi besedami? (Iz. 66, 2.) Torej pogum, če imaš le čisto vest in dober namen!
Herod
Herod ni bil Jud, ne Grk in ne Rimljan. Bil je Idumejec, barbar, ki je klečeplazil pred Rimljani, se delal
Dr. Fr. Knavs C. M.:
izobraženega kot Grk, samo da bi ga vse to povišalo nad Jude. Bil je sin izdajalca in vešč morilec sorodnikov. Ne vemo, koliko nedolžnih otrok je pomoril. Vemo pa, da je med nedolžnimi otroci bil tudi njegov, katerega je imel v Betlehemu v reji (tako poroča stari pisatelj Makrobij). Če ga je kaj bolelo, ko je to izvedel, ne vemo. Vemo pa, da je kmalu nato moral sam umreti in sicer prav zoprne smrti. Gniti mu je začelo živo telo. Črvi so se ga lotili, grdobije. Noge so mu otekle, zapiralo mu je sapo, njegov dih je povzročal neznosen smrad. Bil je sebi in drugim v nadlego in se končno pri pojedini sam prebodel z nožem.
Herod je nameraval usmrtiti Kristusa, pa niti nedolžnim otrokom ni škodoval. Napravil jih je svetnike.
Apostolstvo mož
i.
Gospod urednik! Pisali ste mi, da naj bi tudi jaz kaj napisal za Vaš novi list, ki naj pospešuje katoliško akcijo na temelju Apostolstva mož v kam-niški in moravski dekaniji.
Evo me, čeprav nisem ne globok ne duhovit, z malim prispevkom.
Apostolstvo mož ima sankcijo zdrave pameti, ker je apostolstvo, to je očitna veroizpoved ali življenje poveri naša naturna dolžnost.
Človek je že tako ustvarjen, da ne more gojiti v duši ne ene resnične misli in v srcu ne enega resničnega čuvstva, ne da bi se njegova notranjost kakorkoli javljala na zunaj.
Vsakdanja izkušnja nas o tem dovolj prepričuje. Mar tl ne seva radost iz oči?, mar ni jasen tvoj obraz, ako si iz srca vesel? Nasprotno pa je tvoje oko mračno in obraz teman, kadar si žalosten.
0, kako se človeku 'kolena šibe in roke tresejo, kadar mu strah in groza stiskata srce in njegovo napeto pozorno oko in uho izsleduje nevarnosti
Resnično naše vsakdanje življenje nas uči, da se naše notranje mišljenje in čuvstvovanje nujno javlja tudi na zunaj v obrazu, v besedah in kretnjah.
To potrjuje ljudski pregovor: česar je polno srce, to rado iz ust gre.
Ali naj potem takem samo za verska čuvstva in misli velja izjema, ko so vendar verske miislli najgloblje vseh naših misli in verska čuvstva vseh človeških čuvstev najsilnejša, ki prevzemajo celega človeka in segajo' do dna njegove duše in v svojih nepre-menljivih posledicah objemajo vso večnost?
Čisto gotovo je, da kidor svoje vere na zunaj ne kaže, je ali oimia ali jp pa
strahopeten hinavec; zakaj če bi vero imel, bi njegovo versko prepričanje sililo na dan; ako pa v srcu resnično veruje, pa svojo vero iz napačnega strahu pred ljudmi umetno prikriva, je hinavec in neznačajnih, ki se dela slabšega, nego je.
Kdor ne veruje, je že sojen; versko hinavščino pa obsojajo vsa verstva, zakaj vsa zahtevajo od človeka javno veroizpoved: veroizpoved v srcu, v besedi in dejanju — življenju. To dolžnost spoznajo narodi že po svoji pa,-meti in prav zato imajo vsa verstva tudi zunanje obrede, po katerih se verniki med seboj spoznavajo in drug drugega versko navdušujejo.
Zato ima apostolstvo mož zdrav temelj, pameten temelj za vse, ki resnično verujejo v srcu.
Gospod je še posebej zahteval od svojih učencev javno veroizpoved: »Kdor bo mene spoznal pred ljudmi, tega bom tudi jaz spoznal pred svojim očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim očetom, ki je v nebesih.«
»Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in hvalijo vašegia očeta, ki je v nebesih.«
Veroizpoved z besedo in življenjem je torej ne le naturna, nego stroga bogodana dolžnost, od katere nas ne more oprostiti nobena cerkvena oblast.
Apostolstvo ni nič drugega, kakor samo organizacija te naturne in strogo krščanske dolžnosti za naše verne može in mladeniče v času, ko naš narod po svetovni vojski versko-nravno plada, da propadanje ustavimo in rane svetovne vojske v našem ljudskem življenju z bogodanimi sredstvi za o-zdravljenje narodov — ozdravimo in versko-nravno dvignemo.
Dr. J, Ž.:
Kako Bog osrečuje najbolj zapuščene
(Socialna slika naših dni iz Zavetišča v Mengšu.)
16. okt. 1927. je dobilo predstojni-štvo »Zavetišča sv. Vincencija Pavel-skega« v Mengšu z okorno roko pisano tole pismo: »Ali bi sprejeli v Vaš zavod fantka, ki bo čez en mesec star 3 leta in ima kostno jetiko*. Mati mu je umrla lansko leto za pljučno jetiko. Jaz, njegov oče, imam tudi že štete dneve; bom tudi za jetiko umrl. Ker bodo morali iti pb moji smrti vsi z doma, Vas lepo prosim, če bi ga sprejeli. S spoštovanjem Peter Pogačar, Poženk, Cerklje.«
Tako je prišel Martinek v Zavetišče usmiljenih sester v Mengeš. Občinski sluga je pripeljal težko bolnega očeta z malim Tinčkom v naročju v zavod. Ko ga je oddal, mu je začel slačiti malo suknjico. Vrniti jo je moral nazaj, ker si jo je izposodil pri sosedu. Težko se je ločil oče od sinčka. Najraje bi ga bil vzel seboj domov. Tudi malemu so tekle solzice poličih, a kmalu je postal v zavodu zelo domač.
Ker je imel vsled kostne jetike rane na rokah in nogah, je kobacal po ko-lenčkih. Rane pa se množe. Samo na eni nogi ima sedaj 7 ran. Na roki mu bo prst kmalu odpadel, kljub vedni negi in vsakdanjemu kopanju in pre-obvezovanju. Le usmiljenke — jetnice božje ljubezni — morejo prenašati grobni duh, ki prihaja iz njegovih gnijočih kosti.
Na smrt bolni oče je pisal na pred-stojništvo tole prošnjo: »Zmerom sem upal, da bom še obiskal svojega sinčka Martina. Pa so me zapustile moči,
Jamez Langerholc:
Sreća
i.
Gospod župnik Janko je sedel v svoji pisarni in sestavljal letno kroniko. Pisal in prešteval je imena mož in fantov, ki so bili vpoklicani na vojsko.
»Naprej!«
V sobo je vstopil orožnik in se službeno predstavil.
»Oprostite, gospod župnik, da vas motim. Tole brzojavko smo dobili na našo postajo in jo moramo po višjem navodilu predložiti tudi Vam.«
Hlastno je gospod župnik segel po brzojavki. Radoveden je bil, kaj je tako nujnega, da je bilo za to treba brzojavke in orožnikov. Spet morebiti kakšne dajatve, spet kakšne preiskave ...
Urno je prebral nemški pisano brzojavko, ki se je glasila: »Infanterist
Štiriletni Martinek na dan prvega sv. obhajila v Mengšu.
da že težko vstanem in le ob solnčnem dnevu za par ur. Lepo Vas prosim, ako je mogoče: Pripeljite se za velikonočne praznike z Martinom na moj dom. Edina želja mi je, da ga še enkrat vidim, ker moje življenje je kratko. Konja imate, voz imate in voznika tudi; pot pa tudi ni tako dolga, ako hitro vozi. Še enkrat Vas iz srca pro-, sim: Uslišite mojo prošnjo in pridite. Jezus je jedel s svojimi apostoli zadnjo večerjo, jaz pa bi s svojimi otroci rad Ako Vam pa ne bo mogoče priti gor, mu pa izročam očetovski blagoslov, ki naj ga spremlja celo njegovo živ-
Peter Pokoren, roj. 1. 1880, pristojen v občino Sela je dne 29. septembra dmrl v bolnici Rdečega Križa na Dunaju z ranami, ki si jih je priboril na polju slave.«
Bral je še enkrat, dvakrat, trikrat, preden je dal pisanje iz rok. Skoro ni mogel verjeti, da je to resnica. Roka se mu je tresla, ko je vzel v roke knjigo in napravil križ pred Petrovo ime in vpisal smrtni datum in druge podatke, ki jih je razbral iz zganjene brzojavke.
»Čudno to,« je dejal župnik, »da je moral ravno ta prvi umreti, ki ga je najbolj škoda.«
»Gospod župnik, kadar kliče domovina, ni nobena žrtev prevelika,« je hitel prigovarjati patriotično navdahnjeni orožnik.
»Je že res; toda Petra bo dom kljub temu težko pogrešal. Otroci so mladi, nedoletni, ona pa tako, tako...«
»Ali je dobivala podporo, gospod župnik?«
ljenje in na vseh potih v imenu Boga Očeta, Sina in Sv. Duha — njegov oče Peter. Ako pridete gor, je hišno ime Krme.«
V spremstvu dveh čč. sester usmiljenk je šel mali Tinček na veliki ponedeljek lansko leto na obisk k očetu. Pred odhodom so ga sestre vpraševale, če bo ostal doma, pa je jokaje dejal, da ne. Doma niiti ni hotel iz naročja č. sestre, ker se je bal, da ga bo tam pustila. Dasi zelo živahen, je bil doma resen; nobena stvar ga ni zanimala. Nasmehnil se je le takrat, ko je mucka skočila s peči.
Oče, po poklicu tesar, ga je res zadnjikrat blagoslovil.
Deček se duševno hitro razvija. Že prvo leto bivanja v zavodu je začel spoznavati evharističnega Jezusa, ker ga v isti sobi vsak dan prejemajo bolnice. Večkrat je tožil: »Vsi dobijo Je-zuščka, samo Tinček ne!« Vesel je bil, če je mašnik obhajal vsaj v bližini njegove postelje. Z največjm veseljem je zvončkal med sv. obhajilom im držal prižgano svečo v roki. Tudi na sv. spoved se je pridno pripravljal. Prosil je, ' da se mu postavi stol k postelji za preč. -spovednika, misleč, da bo smel prejeti sv. obhajilo, če bo pri -sv. spovedi. Seveda je dobil le sv. blagoslov. Kako zelo rad bi prejel Jezusa! Na vprašanje, kaj mu bo rekel, je odgovoril, da mu bo rekel: »Jezus, tako Te imam rad.«
Ker smo videli, da otrok tako hrepeni po angeljskem kruhu, smo želeli tudi mi. Učil se je pridno moliti in najvažnejše o zakramentih sv. pokoro in sv. Rešnjega Telesa.
Na prvi petek, 4. oktobra je srečni Tinček dosegel milost prvega sv. obhajila. Bil je takrat star 4 leta in 10 mesecev. Tinček je bil presrečen. Molil je za vse. Sedaj ga nesejo vsak dan v
Seveda jo je. Ali kaj ji hoče sama podpora, ko pa Petra ni in ga ne bo. Dom se bo zamajal.«
Prečrno sodite, gospod župnik.«
Bog daj, da M! — Kaj pa ona; ali že ve?«
»Ne še. Zdaj greva s tovarišem še naprej v Vodovi je, da jo obvestiva.«
Vzravnal se je, službeno pozdravil, in odšla sta s tovarišem svojo pot.
Gospod župnik pa se je zatopil v premišljevanje prve izgube.
»Peter! Res te je škoda! Zakaj si moral ravno ti prvi umreti! Družinski oče. Gospodar, da malo takih. Zakaj ni mesto tebe padel tisti dolgi potepin Pavle? Doma nima, družine nima, potika se semtertja, ljudem je v nadlego, nikdar še ni bil nič prida... Pa vem, ta se bo vrnil, ker je lump, kar ga je v koži in ker ga ni nič škoda, Petra pa ne bo, ker je bil poštenjak in ga je škoda. Čudno to, čudno, čudno...«
Delo v pisarni je popustil. Preveč ga je pretresla novica. Šel je na vrt in
kapelo in vsak dan pride mašnika pro-sliit, če bi mu tudi ta dan dali Jezusa. Noče ostati v postelji, dasi težko vstane že pred 5 uro. Četudi še otrok, se veliko premaguje. Kljub vročini, ki ga izčrpava, ne pije po noči, samo da je tešč za Jeznsa. Če hoče biti trmast in jezen, ga je treba le spomniti, da tak ne bi smel prejeti Jezusa, pa se takoj poboljša.
Pri obvezovanju ima hude bolečine, pa č. sestra ga pro^i, naj daruje bolečine Jezusu, in takoj z bolestnim izrazom zatrjuje, da jih daruje Njemu. Večkrat vzdihuje po nebesih. Pripoveduje, kako bo gori skakal in molil za vse. Če mu kdo pravi, da bo v nebesih pozabil na nas, resno pove, da v nebesih nič ne pozabijo.
Za Miklavža je dobil od gospe Jen-čičeve iz Mengša in gospe Stupiceve iz Ljubljane otroško cerkveno posodo. Tega je bil silno vesel1. Na praznik Brezmadežne popoldne je napovedat svojo novo mašo. Tudi pevce je povabil. Ko je prišla določena ura, je tožil, da ne more, ker ga tako bolijo rane. (Iz teh njegovih otroških strani se vidi, koliko veselja vživa y zavodih.)
Predstojništvo je tudi zato hitelo s prvim sv. obhajilom, ker je otrok vsak dan slabši lin se vidno bliža koncu. Prosil je bolnice, da bodo ja zvonile z vsemi njegovimi zvončki, ko bo umrl. Sedaj jih ima že štiri.
Koliko blagoslova izhaja iz takega zavetišča sv. Vincencija. Vsega tega blagoslova pa je pred Bogom deležen tisti, ki ga s svojo zapuščino ustanovi.
poskušal je moliti svojo službeno molitev. Ni šlo. Stopil je v cerkev, da bi tam nadaljeval svojo molitev. Tudi ni šlo. Vedno je stal pred njim Peter, vedno mu je uhajala misel na dom brez gospodarja, na sirote brez očeta.
Odložil je za hip knjigo. Na sprehod ga je vleklo, svojega soseda v Studeno bi bit šel rad obiskat, da bi mu odkril svojo notranjost, pa je vedel, da ne sme. V poldrugi uri mora priti Lav-rinka, da bo naročila opravilo in zvonjenje. Kaj bi bilo, če bi ga ne bilo doma! Zamera za dolga leta.
Ni šel. Hodil je gorindol po vrtu, vrnil se je v sobo, počasi se je pomiril.
Črna senca je hitela mimo okna.
»Je že tukaj!«
Potrkata je komaj slišno.
»Naprej!«
Vstopila je v sobo in zajokala. Pustil jo je, naj se razjoka. Tolažil bi bil, pa mi mogel do besede, zato je čakal mirno, tiho, potrpežljivo ...
»Ah, gospod župnik!«*
»Bog vas potolaži, Lavrinka, in Bog vam pomagaj!«
»Torej že veste!«
»Da, vem. Orožnik mi je mimogrede k vam naznanil. Hudo je.«
»Oh, hudo. Pa že ne more biti drugače. Vse, kar vse je že naprej pome-
0roblje — Dne 14. nov. se je vršila v Misijonišču v (trobljah konferenca duhovnikov kamniške dekanije pod vodstvom včg. kanonika I. Lavrenčiča. Na konferenci se je določila končna oblika in smer »Našega lista.« Sklep konference je bil dalje, da se pb vseh župnijah dekanije ustanove z novim letom župnijski sveti in odbori katoliške akcije, ako se to ni izvršilo že pred tem časom.
Kamnik. Na praznik Brezmadežne dne 8. dec. ob pol 5 so se zbrali v dvorani Kamniškega doma v prav velikem številu povabljeni zastopniki raznih tukajšnjih organizacij, da izvolijo župnijski odbor K A. Uvodoma je g. kanonik Ivan Lavrenčič razložil pomen in pravila KA, nato pa priporočal vsem glasilo KA za kamniški okraj »Naš list«, na kar je sledila volitev odbora. Na predlog čg. Jan. Primarja je bil izvoljen sledeči odbor: Predsednik trgovec g. Makso Žargi; podpredsednik g. Anton Rojc; tajnik mestni kaplan Anton Pipa; odborniki: g. Andrej Hvastija, g. Karel Benkovič in gospodična Metka Vidičeva.
Homec. Katoliška akcija za župnijo,Homec je ustanovljena. Na ustanovnem sestanku dne 3. noembra v Društvenem domu so bili izvoljeni v župnijski odbor KA naslednji možje: Pe-
nilo, da ga ne bo več nazaj. Kako težko je šel od hiše. Vsakega otroka je pokrižal in pobožal, vsako kravo posebej je pogledal, še telička ni prezrl, vsak travnik in vsako njivo je najmanj dvakrat obhodil... Oh, oh, kar vedela sem, da ga ne bo več nazaj...«
»Skrben gospodar je bil Peter in dober oče...«
»Oh, tako skrben in dober, da ga Lavrinova hiša ne bo nikdar imela takega.«
»Resnica je to, Lavrinka; ne bo več kmalu pri vas takega gospodarja.«
»Pa oh — kako sem pozabljiva: Saj mu bo zvonilo, pospod župnik, kaj ne, da mu bo. Če prav ni doma umrl. Oh, zakaj ni doma umrl, vsaj grob bi imeli tu, tako pa ...«
»Vse bomo opravili za njim, kakor se spodobi in kakor je Peter tudi zaslužil. Ta teden mu bo zvonilo; opravilo bomo pa imeli prihodnji teden, — čakajte, kdaj? — kar v ponedeljek bo lahko. Naj se malo razve; bo več ljudi prišlo k sv. maši.«
»Kakor vam je prav, gospod župnik. Saj veste, da Peter naših prošenj potrebuje.«
»Ravno zato pa. Več ko bo prišlo ljudi k sv. maši, več bo molitve.«
(Nadaljevanje prihodnjič.)
ter Naglič, posestnik in tovarnar v Šmarci, predsednik; Rode Franc, pos. v Nežicah, podpredsednik; Letnar Al., posestnik, Homec, tajnik; župnik Fr. Govekar; Peterlin Alojzij, posestnikov sin, Preserje, odbornik. V vodstvo K A so izvoljeni tudi zastopniki vseh tukajšnjih organizacij.
Komenda. Katoliška akcija bo pri nas začela delovati z novim letom. Na sv. Štefana dan popoldne po večernicah bo v Društvenem domu posveto-vlanje v ta namen. Udeleže naj se ga vsi odborniki im odbornice vseh 4 Marijinih družb, tretjega reda, prosvetnega društva in trsti, ki bodo še posebej vabljeni.
*
Matija Čontala C. M.:
OinciiijiM lionluniiicc
Vincencijeve konference so nastale nekako pred 100 leti. Njih početnik je bil vseučeliški dijak Friderik Ozanam v Parizu. Ozanam je zbral leta 1833. šest svojih tovarišev dijakov, ki so se dogovorili, da hočejo obiskovati po hišah bolnike, jih podpirati in tolažiti; po svojih močeh pomagati ter skrbeti za reveže; pri tem pa tudi delovati za za lastno izpopolnjevanje.
Svoje sestanke so imenovali konference. Pogovarjali so se na njih, kako in kje bi najlažje izvrševali dela krščanske ljubezni in usmiljenja. Svoje delovanje so postavili pod zavetje velikega svetnika krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega, ki je v svojem življenju tako požrtvovalno lajšal vsakovrstno človeško bedo. Zato se pa tudi imenujejo po njem Vincencijeve konference.
Pod zaščito tega velikega svetnika je započeto delo jako dobro uspevalo, število tovarišev, ki so se žrtvovali delom krščanske dobrodelnosti, je vedno bolj naraščalo, tako da so se ustanavljale vedno nove konference za razne okraje pariškega mesta in izven njega po vsej Franciji in ostali Evropi, tako da so dandanes razširjene po vsem svetu. Tudi pri nas v Sloveniji so že davno ustanovljene. Iz zadnjega letnega poročila povlzamemo, da je v ljubljanski škofiji 14 konferenc, v lavantinski 5 in dve se še snujete.
V Kamniku obstoja Vincencijeva konferenca od 18. febr. 1913. Imenuje se Konferenca Marijinega Brezmadežnega spočetja. Predsednik je g. Andrej Hvastija, podpreglednik finančne kontrole v p.; podpredsednik: Josip Čeh, mizar in posestnik; tajnik: p. Matej Vidmar, O.F.M.; blagajnik: Makso Žargi, trgovec in posestnik. Ostali delavni člani: Primož Šimenc, hišni posestnik; Anton Lap, hišni posestnik in vrtnar; Anton Lenarčič, hišni posestnik in sedlar; Fram Kotnik, posestnik in tovarniški delavec; Franc Keržič,
Kanmik. V dnevih 7., 8. in 9. dec. smo imeli tukaj tridnevnico v čast Brezmadežni kot farni patroni. Vodil jo je misijonar g. Matija Č on ta la iz Grobelj. Na praznik so se posebno možje in fantje odlikovali pri obhajilni mizi, čeprav je šele poprejšnjo nedeljo imelo apostolstvo mož svoje skupno sv. obhajilo. Popoldne je bilo sprejetih 12 mladeničev in 4 dekleta v Marijino družbo. Lepo število mladeničev je posebno razveseljivo. Zvečer po Ave Mariji je slovesno pritrkavanje naznanjalo, da bo drugi dan celodnevno če-ščenje presv. Rešnjega Telesa.
Kamnik. P. Beneš Krakar 0. F. M. član kamniške samostanske družine, ki se je zelo ter uspešno trudil za kapelico na Krvavcu, je šel na Dunaj nadaljevat višje študije. — Zopet je prevzel v samostanu službo Cerkvenika in organista fr. Kanizij Fricelj, službujoč doslej nekaj let na Viču pri Ljubljani.
Groblje. V nedeljo, dne 24. nov. je imela v tukajšnji dvorani gdč. Anica Lazarjeva, učiteljica v Domžalah, za matere in dekleta jiarške občine zanimivo in poduono predavanje o vzgoji otrok. Matere in dekleta so se v prav lepem številu udeležile predavanja in so z velikim zanimanjem sledile praktičnemu in z mnogimi zgledi opisanemu predavanju. Hvaležne so bile, gospodični za lepe besede in trmi in so jo prosile še za nadaljnja predavanja o tem predmetu.
Vodice. V soboto 16. febr. se začne misijon, katerega bodo vodili gg. misijonarji lazaristi iz Ljubljane. V soboto pridejo na vrsto šolski otroci, v nedeljo pa se začne za druge vernike. Vsak dan bodo sv. maše ob 6 in 10, govori pa ob 6, 10 in 2 popold. Vmes razne pobožnosti. Konča se v nedeljo 24. febr. popoldne s slovesno procesijo z Najsvetejšim. Že zdaj pa molimo k Sv. Duhu, od katerega prihaja vse dobrol
Homec. V zadnjem času je zavzela v župniji velik razmah posvetitev družin Kristusu Kralju. Sedaj je posvečenih 73 družin. Med temi tudi vas Šmar-ca, ki se je posvetila slovesno Srcu Jezusovemu ob priliki blagoslovi jen ja novega znamenja. Dne 22. decembra, na zlatomašni dan sv. očeta, se posve-
etrojnik Jan. Jenčič, hišni posestnik.
Konferenca vodi vse predpisane zapisnike in knjige ter ima redne tedenske seje. Sklenila je, da deli podpore le vnaturalijah. 0 veliki noči je za piruh pogostila z mrzlimi jestvinami 56 mestnih ubožcev. Stroške krije s kolektami in podporami. Ima vpeljane nabiralne pole. V veliko pomoč je konferenci »Ženski dobrodelni odsek« v Kamniku.
ti cela župnija kot taka Kristusu Krati župnija kot taka Kristusu Kralju.
Prosvetno delo se je začelo. Prosvetno društvo je priredilo predavanje o izdelovanju brezalkoholnih pijač in zadružno gospodarski tečaj, na katerem so predavatelji govorili posebno o umni živinoreji, ki naj bi donašala kmetu več dohodkov v sedanji gospodarski krizi. Gledališko sezono je otvorilo pjosv. društvo v decembru z narodno igro »Testament.«
Komenda. Versko življenje v fari zelo pospešujejo Marijtine družbe in tretji red. V Komendi so štiri Marijine družbe: za dekleta, za žene, za fante in za može, za vsak stan posebej in skupščina tretjega reda. Misijoni in duhovne vaje pa versko življenje poživljajo. V Komendi so bile tridnevne duhovne vaje za dekleta leta 1928, isto leto tudi za fante in može, letos pa so bile še za žene. Sad delovanja cerkvenih organizacij in duhovnih vaj se kaže v pogostejšem prejemanju sv. zakramentov, ki je za lepo krščansko življenje neobhodno potrebno. V letu 1928 je bilo v Komendi obhajanih 29.069, prejšnje leto 1927 pa 20.497, torej se je pomnožilo število obhajil za 8.572.
Vsaka prva nedelja v mesecu je moška nedelja. Na obeh straneh spovednic se spovedujejo samo fantje in možje, dokler jih je kaj, potem šele ženske, ki pa ne tišče ravno tako zraven. Vesele so, da gredo moški k spovedi, moški so pa veseli, da lahko pridejo hitreje na vrsto, zato jih je vsako prvo nedeljo več kot po sto pri sv. obhajilu. Možje in fantje, ohranite si to predpravico, prva nedelja bodi vaša!
Komenda. Na prošnjo prosvetnega društva je Higijenski zavod iz Ljubljane priredil v našem društvenem domu v dneh od 17. — 24. novembra higijensko razstavo. Zavod je raz-
stavil zelo veliko slik in vzorcev za zdrava stanovanja, za vzorne hiše, vodnjake*, za telesno snago in nego. Ljudje so v skupinah obiskovali razstavo, ki jo jim je pojasnjeval nameščenec zavoda. Poleg tega je bilo tudi šest zdravstvnih predavanj; večjidel s filmom. Obisk pri predavanjih je bil izredno velik. Higijenskemu zavodu smo za razstavo, ki jo priporočamo tudi za drugod, prav hvaležni. Pri nas so bili ljudje z njo izredno zadovoljni.
Sela pri Kamniku. V letu 1929 je naša župnija zelo veliko doživela. Izgubila je dva svoja dušna pastirja, dobila pa tri nove, od katerih sta se ji pa dva prostovoljno odrekla, preden sta nastopila službo. Verniki so se težko ločili aprila meseca od preč. g. Ivana T o m a ž i č a, katerega so Prevzvišeni poklicali v obširnejši delokrog župnije in dekanije trebanjske. V enajstletnem delovanju se je žrtvoval mladeniško čili, velenadarjeni duhovni pastir za gorsko postojanko. Ni čuda, da so mu bivši župijani globoko hvaležni! Še istega meseca je prispel naslednik preč. g. F r a n c S u š n i k, poprej nad vse delavni kaplan v Moravčah. Komaj si je malo uredil ter se razgledal, določil načrte ter jih pričel izvrševati, mu je srčna kap 22. septem. ustavila delo na zemlji. 24. septem. so njegovo truplo prepeljali v rojstni kraj, v Šmartno pri Litiji. Nato je župnijo prav goreče upravljal prečastiti g. Ivan Opeka, župnik v Šmartnem, kije vsako nedeljo opravil službo božjo zjutraj doma in potem še na Selih ob lOih. Dne 5. decembra so selški žu-pljarii z velikim veseljem sprejeli novega dušnega vodnika preč. g. A n-tona Pavl i č a, ki je bil doslej kaplan na Raki na Dolenjskem. Dobri Bog mu daj, da bi mogel veliko, veliko let delovati v čast božjo in blagor dušam vernega ljudstva!
Naše prosvetno delo
Občni zbor Kamniškega prosvetnega okrožja
V četrtek dne 12. decembra t. 1. se je vršil v Knmniškem domu občni zbor Kamniškega prosvetnega okrožju. Zastopana so bila sledeča društva: Kamnik, Nevlje, Sela, Stranje, Komenda, Mengeš, Groblje, Domžale in Brdo. Vseh udeležencev je bilo okroglo 20. Vsi so pokazali veliko zanimanje za prosvetno delo posebno v današnjih razmerah.
Po običajni otvoritvi in pozdravu navzočih smo prešli na dnevni red: 1. Poročila zastopnikov društev. 2. Poročila odbornikov (tajnik, blagajnik, predsednik). 3. Volitev novega odbora. 4, Predlogi. 5, Slučajnosti.
Zastopniki društev so večinoma vsi dali pismena poročila o delu dotičnih prosv. društev, ki so jih zastopali. Vseh poročil ni mogoče na tem mestu priobčiti, ker bi to postalo preveč ob&irno. Iz njih se vidi, kaj vse stori požrtvo-
valen delavec na prosvetnem polju, ako sam dela; posebno pa, ako zna najti v svojem okolišu moči, ki mu pomagajo, ki jih on navduši, da se žrtvujejo za izobrazbo svojega biižnjika.
Celoten pregled prosv. dela vseh društev v našem okrožju bomo objavili v eni prihodnjih številk; zato naj prosvetna društva, ki še tega niso storila, pošljejo svoja poročila na naslov: Kamniško prosvetno okrožje v Grobljah, p. Domžale. Ako eno samo društvo lahko poroča, da je imelo v teku enega leta 13 odborovih sej, 8 prireditev, 7 predavanj, da je izdalo za knjižnico blizu 2000 dinarjev, si lahko mislimo, koliko se je storilo. Kdor ve, kaj stane, ena sama dramatična predstava, predao je naučena in uprizorjena, bo tudi lahko sodil vrednost tolikega prosvetnega dela. Vidi se, da tu niso na. jeti, plačani ali prisiljeni delavci, kajti taki tega nikdar ne bi zmogli, Storili so to delavci, ki delajo iz srca, ki delajo za »bogplačaj«,
prepriJani, da imajo prav radi tega tudi ihhiio« od Boga. Naj nam kdo pokaže delavca, tudi pošteno plačanega, ki bo ravnal, kakor uči-telijica-udeleženka našega občnega zbora, ki Ft najrnl lešč, prišla na občni zbor, si kupila dve žemljici za kosilo, potem pa hitela na svoje stanovsko delo ob tri četrt na eno in Se učila 'io petih popoldne. To je en zgled, ki smo ga slučajno zvedeli, pa ni edini. Radi krščanske požrtvovalnosti ima prosvetno delo še dosti uspeha in ga bo tudi imelo dokler bo krščansko in požrtvovalno.
Iz poročil odbora smo videli, kako potreben je okrožni odbor, ki pride lažje v stik z raznimi društvi določenega kraja, bolj vidi potrebe teh društev in jim tako lahko pomaga pri njihovem delu. Društva, i*osebno tista v bolj oddaljenih krajih na deželi in tista, ki jim manjka prosvetnih delavcev za »bogpla-čaj«, se z veseljem obrnejo na polnoč na okrožni odbor, ki jim je vedno rad pomagal. Da bi se društva le obračala nanj, se zanimala za prosvetno delo in porabila sredstva, ki jili jim nudi, potem bo krščanska prosveta še vedno prva in se brez nje ne bo dalo živeti, kakor se tudi do sedaj ni.
Na predlog č. g. kanonika in dekana je bil izvoljen soglasno prejšnji okrožni odbor, namreč: čg. misijonar Martin Ocepek: predsednik; akademik g. Konrad Stražar: tajnik; gospodična Anica Končanova: blagajničarka. Dodali smo še dva odbornika za gornji del okrožja in sicer: čg. Antona Pavliča, župnika na Selih in čg. Antona Pipa, kaplana v Kamniku. Upamo, da bo novoizvoljeni odbor lahko nadaljeval delo, ki so ga započeli pred 20 leti tedanji navdušeni in požrtvovahii delavci. Zato naj kar hodi po potu, ki mu ijo še vedno kaže z zgledom in besedo čg. kanonik. Ivan Lavrenčič, ki je bil celi čas občnega zbora navzoč, se najbolj zanimal za naše delo in nam vlil novega poguma in navdušenja za prihodnjost.
Predlagano in sklenjeno je tudi bilo, da ostane letna članarina posameznih društev okrožju 50 Din, za katere se prav priporočamo, ker kaže naša blagajna na žalosl primanjkljaj 10.50 Dim.
Kdor želi imeti predavanje s kino-aparatom
1,	a!he-Baby, plača 35 Din odškodnine, filme pa dobi pri Prosvetni zvezi v Ljubljani. Dne
2.	januarja 1930. bo v Kamniškem domu ob lOih dopoldne pouk o rabi tega aparata.
Upamo, da bomo na prihodnjem občnem zboru še z večjim veseljem opazovali uspehe naše krščanske prosvete in tudi ovire, katere bomo z našim požrtvovalnim delom premagali in pozdravili še mnogo gornjemu zgledu enakih prosvetnih delavcev. Sproti bomo objavljali v lem lislu, kaj se dela na prosvetnem polju.
Zgodovina dopisnice
Iznajditelju dopisnice so letos na Dunaju postavili nagrobni spomenik. Bil je to dr. Emanuel Hermann, ki je 1.1869. javno predlagal, naj se v poštni promet vpelje poceni dopisnica. Preprosta iznajdba, a vendar je bilo treba človeka, ki je novo misei znal povedali. Obveljala je prav kmalu in dopisnica se je razširila po vsem svetu. V avstrijski republiki se porabi letno 100 milijonov dopisnic.
Otroški kotiček
(Piše striček Matiček.)
Otroci, ali že znate brati? Kar vidim vas, kako vstajate: Tonček, Lojzek, Nejko, Franci, Micka, Nežica in vsi pravite: »Znamo, striček, znamo!« Franaka celo trdi, da je imela dosedaj v branju v spričevalu še vedno same 5.
Dobro torej otroci. Brati znate. Sedaj pa poglejte prvo stran tega lista in berimo skupaj. Prva črka je veliki N, druga a, tretja š. Skupaj Naš. Potem naprej: 1, i, s, t. Skupaj: list. Obe besedi skupaj: Naš list.
Tudi vaš je ta list, otroci. Poseben kotiček bo v njem za deco, za otroke. Kaj boste pa lepega brali v tem vašem Ifetu? Striček Matiček vam bo v vsaki številki pripovedoval prav lepe reči: mične povestice, zglede bogljubnih otrok, in pripovedoval vam bo o vaših bratcih in sestricah onkraj morja v Afriki, na Kitajskem in v Indiji, o po-gančkih, zamorčkih in Indijančkih. Pa še nekaj. Tudi to, kar boste vi, otroci, stričku pisali. Če boste kaj lepega poročali iz vašega kraja, bo to potem tudi prišlo v ta vaš kotiček. In odgovarjal bo striček na vaša vprašanja in pripovedoval bo drugim otrokom, kaj ste vi lepega in novega pisali iz vaše župnije.
Kam pa naj pišete, vprašate. Vam pa povem naslov. Na pisemce samo napišite: Striček Matiček, Groblje, pošta Domžale. Pa daste pisemce na pošto. Ne smete pa pozabiti na pismo prilepiti znamke za 1 Dinar. Drugače bo moral striček na pošti kazen plačati.
Sedaj pa, otroci, le na delo in kaj kmalu pišite, kaj je pri vas lepega in novega. Striček je radoveden, od kod bo dobil prvo pismo. Za danes vam pove dve prav lepi reci. Le pazno preberite!
Džun
Džun je bil črn zamorski deček. Hodil je k misijonarju h krščanskemu nauku. Ker pa še ni znal vseli molitvic in kar je bilo treba znati iz katekizma, mu je rekel misijonar:
»Mali Džun, sedaj še lepo počakaj dva tedna in se pridno uči. Grem v drug kraj krščevat. Ko se po Božiču vrnem, bova nadaljevala poduk in potem te bom krstil.«
Džun je bil silno žalosten, da še ne bo krščen. Pa ubogal je in se je še bolj pridno učil. Komaj pa je misijonar odpotoval, je mali zamorček zelo zbolel. Nekaj časa je imel hudo vročino, potem ga je pa zopet mrzlica tresla. Ze-jalo ga je močno. Jesti ni mogel nič več. Slišal je, kako so se okoli stoječi pogovarjali: »Džun bo umrl.«
Prestrašil se je tega mali zamorček, pa samo zaradi tega, ker še ni bil krščen. Umrl bo nekrščen in ne bo mogel priti k Jezuščku v nebesa. Kako se jo tega bal! Pa kdo ga naj krsti? Misi-
jonar je odpotoval. Njegov oče je še pogan. Mati je že hodila k misijonarju v šolo, pa se še ni naučila toliko, da bi ga znala krstiti.
»Oče misijonar, kdaj se povrileš?« je žalostno zdihoval mali črnoek. Tedaj se je pa domislil in sklenil: »Grem očetu misijonarju naproti. Srečam ga in krstil me bo. In če potem umrjem, pa pridem k Jezuščku v nebesa.«
Vstal je s svojega ležišča, četudi prav težko in skrivaj zbežal. Tekel je kolikor je mogel v smer, odkoder je vedel, da mora priti misijonar. Pa pot je dolga. Džun ne misli na to. Samo naprej, naprej, svetemu krstu naproti.
Toda ni slo daleč. Onemogel je in se zgrudil na poti. - Iz krščanskega nauka še ni vedel mnogo. To pa je vedel, da je ljubi Jezus prišel iz nebes kot malo dete. Jezušček je dober in lep, čudovito lep; vsakega ima tako rad; malega črnega zamorčka prav tako kot bele otroke onstran morja. Jezušček želi, da se pogančki krstijo in če potem umrjejo, jih vzame k sebi'nad oblake v svetla nebesa. Toliko je vedel Džun o svetem krstu. Zato je takrat, ko se je zgrudil na poti, prav goreče molil: »Jezušček, božje dete, pridi k meni! Glej, Jezušček, jaz sem bolan in ljudje pravijo, da bom umrl. Očeta misijonarja pa ni tukaj, da bi me krstil. Pridi Ti, Jezušček iz nebes in krsti me Ti ...«
Zadnje besede je glasno zaklical in krst ž e I j a je v tistem trenutku napravil njegovo črno pogansko dušo belo kot sneg in Džun je bil kristjan. Videl je Jezušcka kako prihaja iz nebes obdan od samih belih angelcev, kako prihaja k njemu, ga prijema za roko in mu pravi: »Prišel sem po tebe, mali Džun, saj ti si že kristjan. Pridi z menoj...« Prijel ga je za roko in peljal s seboj...
Ko je prihodnja karavana, s katero je potoval oče misijonar, čez nekaj dni našla črnega Džuna mrtvega na poti, se je njegova bela duša že veselila pri Jezuščku v nebesih.
Mala sestrica
Ančka si je silno želela malo sestrico. Imela je samo bratca in še ta je bil že velik. Prav nič se ni hotel ž njo igrati.
»Oh, kako škoda, da nimam sestrice« je govorila sama s seboj. »Če bi jo imela, bi jo klicala za Betko; dala bi njej svojo punčko in čokolado in igrala bi se ž njo.
Nekoč pride vsa poskočna iz šole in vesela začne pripovedovati mamici novico.
»Mamica, imela bom sestrico, dobila bom Betko.«
Raznoterosti
»Tako? Kako pa?« jo vprašuje ma-iriica.
»Odkupila bom malo kitajsko deklico. Krstili jo bodo za Betko in imela bom sestrico. Gospod katehet so nam o tem v šoli pravili.«
»Pa s čim jo boš odkupila?«
»Za šestdeset dinarjev.«
»Kje jih boš pa vzela?«
»Prihranila jih bom; nič več ne bom za cukerčke dajala. Denar bom zbirala, ga potem dala gospodu katehetu, naj ga pošlje sestri Ksaveriji na Kitajsko, da odkupi tam kitajsko deklico. In imela bom sestrico, mamica! Kako bo lepo k
»No, sem pa zares radovedna,« se ji smeje mamica.
Ančka pa je držala besedo. Ko ji je botrica dala dinarček, ni kupila zanj bonbončkov, in ko ji je stric podaril »kovača :, ga ni dala za piškote, ampak je vse skupaj shranila v »šparav-čku«. 0 božiču je pisala Jezuščku pisemce, naj ji prinese namesto punčke pod božično drevesce tisti denar.
Po novem letu je že dala gospodu šestdeset dinarjev. 0 veliki noči je pa prejela lepo podobico, na kateri je bilo napisano, da ima na Kitajskem krščeno sestrico, ki ji je Betka ime.
Tako si je Ančka izbrala sestrico in bila vsa srečna.
Deklice in dečki, posnemajte njen zgled!
Učenik
Kravo je ukradel in cela vas s prstom kaže nanj. Hudo delo je storil tak tat, toda še hujše je, ukrasti z jezikom komu tlobro ime. Koliko takih tatov jo in nihče ne kaže s prstom za njimi!
Testament v ribi
Neki ubogi invalid, doma v vasi ob francoski reki Seni, je prišel na prav čuden način do bogastva. Nekega dne so ribiči vjeli veliko ribo; ko so jo razparali, so našli v njenem želodcu dobro ohranjeno listino iz papirja. Na listu je bil napisan testament kapitana, kojega ladja se je bila nedavno potopila. In glejte čudo! Ponesrečeni kapitan je imenoval za dediča omenjenega invalida, ki se je komaj še spominjal, da je kapitanu nekoč rešil življenje.
Licemerstvo
Sloveči nadškof Fenelon je bil nekaj časa dvomi pridigar francoskega kralja Ludovika XIV. Neko nedeljo prhle kralj v cerkev, kamor je razen njega in njegovega spremstva zahajala vsa dvoma gospoda in visoko plemstvo. Tedaj pa je bil kralj sam v cerkvi. Po končani sv. maši vpraša kralj dvornega kaplana, zakaj je bila cerkev prazna. »Veličanstvo/ odgovori Fene-lon, »razglasil sem, da vas danes ne bo v cerkev. In zdaj vidite, kdo spoštuje Boga, in kdo se laska kralju.«
Greenwiška ura
Navajeni smo, da se nam naše žepne in stenske ure vedno kujajo in smo že zadovoljni, če nam dnevno ne zaostajajo ali ne prehitevajo kar celih minut. Na svetu je pa mož, ki se že vznemiri, če gre n jegova ura le za eno desetinko sekunde narobe. To je angleški zve-zdoslovec sir Frank Dyson, vodja z.ve-zdame v Greeaiwichu pri Londonu, kjer ugotavljajo normalni čas za ves
svet. »Greenwiški čas;, ki je merodajen za vse ure na svetu, se določa po neki zvezdi, ki se vsakih 24 ur enkrat pokaže na južni strani neba. Tako določeni čas je točen do 200. dela ene sekunde. Težava je le v tem, da včasih megle in oblaki zakrivajo nebo po 5 do 10 dni. Če bi kontrolna ura v tem času zaostajala ali prehitevala za eno stotinko sekunde na dan, potem bi znašala razlika v desetih dneh že eno desetinko sekunde. To bi bila za zve-zdoslovca že huda stvar. Na srečo se nebo tudi ob deževnem vremenu od časa do časa zjasni, a greenvviška ura gre tako natančno, da znaša dnevna razlika največ eno stotinko sekunde. Zanimivo je, kar je doživel Dyson ob Nekemu anarhistu, po imenu Bourdon, je prišlo na misel, da bi uničil green-vviško uro in tako zmešal čas vsem zemljanom. Vzel je ročno bombo in se napotil na grič, na katerem stoji zvezdama. Na potu pase je kmalu utrudil in se naslonil na drevo, da bi se odpočil. Pri tem pa mu je bomba eksplodirala in ga raztrgala.
Bclgrajski katoličani
Pred svetovno vojno je bilo število katoličanov v Belgradu tako majhno, da jim je za službo božjo zadostovala mala kapelica na avstrijskem poslaništvu. V zadnjem času pa je število ondotnih katoličanov naraslo na 33000. Med temi je 11750 Hrvatov, 9000 Nemcev, 5334 Slovencev, 5000 Madjarov, 494 Francozov in 337 Italjanov. V kratkem nameravajo zgraditi veličastno stolnico.
Tega ljudje ne vedo, da ni mogoče odpuščanja, dokler se ukradeno blago ne povrne in sicer ob prvi možni priliki. Če si komu samo malo vzel (na lastnimi škodoval), je samo mali gr^h. Toda tudi mali greh ni odpuščen, dokler se krivica ne popravi. Sama spoved tu nič ne pomaga.
Vsa velika in 1930 let stara gonja proti Kristusu je brez uspeha. Kristusa ne morejo pregnati s sveta! — Vse spominja nanj: milijoni križev v cerkvah in šolah, na zvonikih in hribih, v dolinah in na križpotjih, nad po-steljamii v spalnicah in nad vsakim grobom) Postrugajte cerkvene stene, strgajte slike z altarjev in stanovanj, bo pa Jezusovo življenje spisano v muzejih in zbirkah. Pomečite brevirje, mašne knjige in molitvenike v ogenj, — Jezusovo ime ostane kljub temu v knjigah vsega slovstva. Celo samo vaše divjanje proti Njemu je dokaz, da je še med vami.	(Papini.)
Širite „Naš list"!
Velika zaloga manufakture, najlepša izbira za vse stanove, zaloga vse vrste špecerije, moke, koruze itd. - Velika zaloga železa, vse vrste železnine, zaloga najnovejših železnih plugov itd. - Vedna zaloga svežega cementa in druge gradbene potrebščine. — Zaloga umetnih gnojil, stekla, porcelana I. t. d. Cene najnižje; brez konkurence.
Za obilen oblak te priporoča
m. JEMCA
TRGOVINA, DOMŽALE
Uredništvo
Dopise je treba poslati vsaj do 10. prejšnjega meseca. — Slike v Našem listu bodo vedno tako prirejene, da jih najlepše vidimo, če jih gledamo v razdalji skero pol metra. — S. G-a, Mengeš. Tako torej vidite, da nismo vsi uredniki sitni. — Opozarjamo prosvetna in druga društva, da je »Naš list tudi njihovo glasilo in pričakujemo zato poročila o društvenem gibanju.
„Naš list”
izdaja Misijonoščc v Grobljah, p. Domžale. Tiska Misijonska tiskarna. List izhaja v začetku vsakega meseca in stane posamezna številka 1 dinar.
OGLASI
v »Našem listu« stanejo 35 Din za četr-tinko stolpca. Pol strani 200 dinarjev.
Urejuje in zastopa izdajatelja: Jožef Godina C.M.
Za Misijonsko tiskarno: Janko Strnad.