otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. (Priloga Vrtcu.) Štev. 4. Ljubljana, dné 1. aprila 1896. IV. tečaj. Prav mu je! Ijll'ep — klep — klep, rega — rega — rega, drr — SgpJ drr — drr — pa smo šli veliki teden v cerkev s klepetci, ragljami in ropotci. Celo pot smo jih navijali, kar se je dalo. E, kje so tisti časi ! Bilo je komaj četrt ure do cerkve, sedaj smo pa hodili celo uro, )>a nam je je bolj primanjkovalo kot preostajalo. O veliki noči, komu se bo mudilo? Pa se nam je vendar. Ta je zagnal : Alo, vijolice ! In vsuli smo se pod grm ; ali dostikrat smo se opekli. Marsikdo nas je vodil za nos, in dobili smo le podlesek, ne vijolic. Zapeljana gruča je bila huda na zapeljivca. Ta je pa začel z ropotcem : drr — drr — drr in klep—klep—klep, rega — rega — rega — smo jo pocedili za njim in tekli nekaj časa. V teku se je vse pozabilo in jeza ohladila. Hitro je bil drugi posvet in zbor. »Ti, Jaka«, reče mu Francelj, »jaz bom imel več pirihov, kot ti.« Jaka pa trdi, ila ni res. »Tri boganice (butare) sem nesel ! Kaj meniš, da jih bom zastonjT« — Pri nas i je bila ta navada: Kjer ni bilo doma otrok, nesli so 4 _ drugi boganice na cvetno nedeljo. Zato je dobil, kdor jih je nesel, od vsake tri pare pirihov za plačilo. »Nesi jih, če jih neseš. Ali pri nas imamo petnajst kokoši) !« »■Pa nobena nič ne nese !« Ha-ha-ha! ! Nobena! klep — klep — klep— in zopet se je raztrgala gruča in šla po cesti. Veliki smo ropotali, mali hlačniki so pa pobesili klepetce in jo migali sopi-hajoč za nami. Ilošli so nas seveda vselej, ker se nismo daleč podili. Tako smo hodili vsako popoldne. Nekatero leto že bosi, včasih pa še v škornjah ali coklah, kakor je bila pot. V cerkvi smo se nazidali pred oltarjem za tisto ograjo. Cerkev je bila žalostna, temna. Skoro nas je bilo strah. — In prav je, če je koga strah ta teden. Še vas naj bo, ki boste morda to-le brali ; toda ne strah pred strahom, ampak pred grehom, zaradi katerega je božji Sin toliko trpel na sv. križu. Za ograjo smo torej stali in marsikoga odrinili s komolci iz vrste, ker je bil le presilen in se je hotel uvrstiti k nam, pa je prišel prepozno. A to ni bilo prav. Tisti je grešil, ki je prišel prepozno in se rinil med nas, mi pa tudi, ker smo ga pahnili iz vrste. »Cerkev je hiša božja in kraj molitve«. To so nam tolikokrat pravili v šoli in doma. Ko je oddrdral ropotec v zvoniku, prižgal je cerkovnik — Lgvrenec je bil, suh in dolg, pa hud, kakor rabelj — tisti trikotni svečnik. Nato so prišli duhovniki in so začeli peti one lepe in žalostne Davidove in Jere-mijeve pesmi. Peli so, dolgo so peli, vstajali, sedali, molili tiho in brali na glas. Lepo mora biti tisto branje; aH kaj, ker je latinsko in ker se marsikomu izmed tistih, ki smo bili pred oltarjem, še sanjalo ni, da bo znal kdaj latinsko. Pa nas je vendar nekaj prigazilo do osme šole, nekateri še dalje in dosegli smo toliko učenost, da znamo latinsko. Zato ker tedaj nismo znali in umeli molitev, hotelo nam je biti tako, kakor je človeku takrat, ko mu je dolgčas. Molke smo imeli vsi, to je bilo ukazano. Še sedaj ga imam tistega grahastega, kakor so ga mati kupili na misijonu. Ali marsikdo je 51 i -- bolj prešteval rdeče sveče, kdaj da bo Lovreneo ladnjo ugasnil, kakor jagode na molku. Ko se je skrila že zadnja sveča za oltar, bela, ki pomenja Jezusa, tedaj so nekatere tako srbeli prsti, da so premikali ro|KStce. Jakec je bil pa tako nepočakan, da ga je sproäüünje naredil tek-tek. Gospod župnik so se ozrli po Jakcu in mu resno požugali. Potem so pokleknili in potrkali s palico ob oltarjeve stopnice. Završčalo in zaklepetalo, zaragljalo in zaropotalo je tedaj po cerkvi tako, da divji Judje niso bolj kričali: križaj ga, križaj ga! Ali kaj je to? Jakec je bil vedno prvi. Imel je največjo ragljo, ki jo je vrtel prav nad glavo, da je ponosno plahutala velika ropotceva repetnica. Ali danes? Glejte ga, za nos se drži, raglja molči. Kar k visokemu migljaču se je naslonil pred cerkvijo in točil — mislite, da solze, ker je bil posvarjen — ne, kri, rdečo kri iz nosa. Gospodje pridejo iz cerkve in prašajo, kaj mu je. »Z ropotcem se je po nosu. Sedaj mu pa kri teče«, oglasilo se je dosti tožnikov. »Vidiš, Jakec, vidiš, zakaj si bil nemiren v cerkvi, zakaj tako nepočakan ? Premagati se je treba in potrpeti in ne pozabiti, kje je kdo, v cerkvi ali zunaj. Le misli si, da te je Bog precej kaznoval, in voljno potrpi. In drugi tudi vedite: »Bog vsakega poišče, kadar in kakor hoče. Jakca je že, prav mu je.« F. S. Finsgar. ^tr Lahko noč! Ilahko noč, predraga mati, Ljubi oče, lahko noe! Leči moram spet in spati, Truden sem že na vso moč. Ti molitev nesi-mojo K Bogu v zlati dom neba: Milost on mi daje svojo. Spanje meni sladko da. Angeljček, moj varuh sveti, Ti pri posteljci postoj, Nič ni treba me skrbeti, Če pogled me čuva tvoj. Brez skrbi smem zdaj zaspati, Truden sem že na vso moč ; Lahko noč, predraga mati, Ljubi oče, lahko noč! Pomlad je prišla. ta strehah je sneg že davno zginil. Zgubile so belo odejieo in (Srné se zakajene, tu pa tam z mahom obraščene. kakor so se popreje. Na vrtu je bilo pač drugače. Solnce je sicer upiralo svoj svetli obrazek vsaki dan tja na ono sneženo površino, ali sneg je bil debel in ni mu dolgo moglo do živega. Na jedenkrat pokazala se je tu pa tam pod drevesi rujava lisa. Te lise so se dan za dnevom pottinoževale, v kratkem jih je bilo več, kakor onih belih. Še dan, dva in sneg je zginil. Le v kakem kotu ali jarku ga je bilo še toliko, da ga niso otroci povsem po'Mbili. Naposled zginil je tudi ta. Trava, katera se je pokazala, bila je potlačena, rujava. Težko in mrzlo je bilo breme, katero je nosila nekoliko meaecev. Vzdignila se je počasi, a iz zemlje so vzklile nove zelene travice. Solnčna toplina jih je privabila na beli dan. Tu pa tam se je pokazala tudi mala. rudečkasto bela glavica. Stiskala se je in kaj ne hi, saj ji je bilo Se hladno. Vimdar solnčni žarki, kakor da so najraje imeli te glavic^, poljubovali so jih ves božji dan- Njih toplina je razveselila te glavice, vzdignile so se, odprle in pokazale v vsi svoji krasoti. V sredi so bile zlato-rumene, baš kakor solnčni žarki, a obrobljene so bile z malimi, rudečkasto-belimi peresci. Otroci so veseli k njim hiteli ; vedeli so, da so to lepe marjetice, prve pomladanske cvetlice. Marjetice niso bile dolgo same. Tam ob ograji med grmovjem, pokazalo se je kmalu za tem celo društvo rumenih trobentic. Ej. tó je bila vesela tovarišija! Ponosno so se obrnile kvišku in v jednem glasu zapiskale : »Po koncu, po koncu, zaspanci, začenja se novo življenje — pomlad je tu !« Trobentice niso piskale zastonj. Prebudile so vse cvetlice. Zvončki so zvonili, zlatice so Be zadovoljno zibale, vijolice so sramežljivo vzdihovale svoje glavice, leska je nemirno tresla sè svojimi vejicami. na katerih so visele rumene resice, in vse je po-kazovalo, da je nastala nova doba vesele pomladi. Kdo bi vedel, od kod je prišel, ali prišel je rumeni metuljček in frfotal s krilci po zraku. Malo čudno mu je bilo. Krilca mu še niso bila navajena letanju in tovarišije ni imel. Vendar zabrenčalo je nekaj v zraku in metuljček ni bil več sam. Čebelica je letela po zraku. V kratkem se jima je pridružilo še več sorodnih tovarišev. Bilo je tako veselo to letanje po čistem, svežem zraku ! Tudi ptičice so oživele. Skaketale so brezskrbno od vejice do vejice, saj se jim ni bilo več treba stiskati v topie kožuhce, nu, in tudi za želodček seje kaj našlo. Bile so to same stare znanke, katere so po zimi žalostno čivkale okrog hiš, sedaj se je pa že tu in tam oglasila njihova vesela pesmica- Ko so se otroci nekega dne igrali ob cesti, to je bilo veselja in krika, ko so opazili v zraku male črne pikice, katere so postajale vedno večje in večje. Vedeli so. da so lastavice, katere so se vračale iz daljnih južnih dežel. Glasno so čvrčale in so poiskale zopet svoja stara bivališča. A otroci, otroci ! Pravo živo srebro ! Še nobeden se ne zmisli na starikavo peč, katera jih je vendar vso zimo tako Ijubeznjivo grela. Ves božji dan bi bili na prostem in kaj ne bi, saj se je vrnila lepa pomlad. Veselite se, otroci, pomladi, veselite! Veseli se je vsako človeško srce, in kaj se je ne bi vi, katerim je srce veselo in jasno, kot najlepši pomladanski dan. Naj bi vam pač vedno takovo ostalo! Janko Bariè. Prve cvetice. „Glej, oče, piskalice našel sem davi, Ko v šolo čez travnik sem bližnji hitèl. Res, krasno bilo je videti v travi, Takój sem si v šopek jih nekaj uplel. Vijolice kmalu bom v Jogu poiskal, Že vem, kje jih lani je mnogo bilo, Nabral jih bom v šopek» domov bom privriskal, Da slišalo bo se čez našo goró." Nasmehne otroku se oče v radosti, Na glavo mu rahlo rokó položi, In ker mu najljubša čistost je mladosti, Z milobnim mu glasom takó govori: „Veselje boš vžival nad cvetjem in petjem, Dokler si ohraniš nedolžnost srca, Ki cvetka najlepša med drugim je cvetjem, Ki vstvarja mogočna ga roka Boga. Nedolžni samó so v veselje pozvani, Hudobnim ni Bog še veselja daril, Zató si nedolžnost in č i s to s t o h r a ni, Da boš še kot mož se cvetic veselil!" Ciril Vuga. Sojnica. (Spisal Tone Tonejevič.) flojčev Mihec je imel grdo navado, da je prav rad ptiče na zanjke lovil. Znal je na vse načine nastavljati, in malokdaj mu je ušel plen. Dà, še celo urni veverici je vedel priti do živega. Ker je namreč imel skušnjo, da veverica odjé zanjko iz jednega stremena, jo je pa spletel v tri, in tako so se veverici zatikali zobje med luknjice, in ni je mogla .odgristi. Prav posebno rad pa je lovil naš Mihec šoje. In kako jih je prevaril? Takoj vam povem; a potrpite toliko, da ga sami zalotimo in da nam potem sam pové. Nekega pomladnega jutra grem po poti od naše hiše v bližnji gozd. Ne hodim dolgo, kar začujem ptičji vrišč in otročje vpitje. Vedno bolj se bližam in tudi glasovi gredó proti meni. Kmalu smo skupaj. Slojčev Mihec drži v rokah šojo, katera se neznansko dere in skuša uiti. Ko Mihec mene zagleda, jo hoče udariti v gozd. A jaz stopim malo hitreje in počakati me mora. Jokajoč clrži šojo čez život in prosi, naj ga pustim. In vendar mu jaz še nisem rekel besede. A poznal me je L ž