176 Dru`boslovne razprave, XX (2004), 45 Recenzije prvotne ~istosti ni tragi~na. Prvotno je bila namre~ polna neurejenosti, tj. kaoti~na. Konceptualne mape pa nam nudijo ontolo{ko varnost – torej pragmati~nost. V zadnjih dveh predavanjih, tj. sedmem in osmem, na eni ravni soo~a pragmatizem in humanizem, na drugi pa pragmatizem in religijo. S humanizmom se osredoto~i na posameznika v svetu pragmatizma; zanima ga zlasti njegovo posami~no izkustvo resnice. Iz koncepcije prej omenjenega ~istega izkustva sledi, da je v radikalnem smislu edina realnost “tok izkustva”. Na{a percepcija pomeni zgolj eno od mo`nih variant interpretacije – James izpostavi tri: interpretacija skozi zdravo pamet, znanost in kriti~no filozofijo. Iz tega vidika pragmati~na metoda ne izvira iz sledenja koristim, pa~ pa iz sledenja strukturi realnosti in na{ega spoznavanja. O~itno postane, da James ni naiven utilitarist, pa~ pa nam poglabljanje v pragmatizem dokazuje na~elnost njegove teorije. ^e se vrnemo h konceptualizaciji resnice, postane o~itno, da je na mestu ~love{ka intervencija. Teorija resnice ni zgolj geneti~na teorija, pa~ pa teorija pomena in reference. Navsezadnje to pomeni, da ~lovek vzpostavlja resnico in svoja prepri~anja. James veliko razglablja o alternativah svobodna volja versus verovanje; vsi `elimo verjeti, da delujemo s svobodno voljo, vendar nas James strezni, da smo kot posamezniki nepopolni, in da zatorej ho~emo oboje: dejstva in upanje, znanost in religijo. Wiliam James bralca popelje v nov svet, z novimi predpostavkami. Odpira nova obzorja in morda to {irno prostranstvo najbolje izra‘a njegova izjava (str.156): “Sam sem pripravljen sprejeti vesolje kot resni~no nevarno in pustolovsko, ne da bi se zaradi tega umaknil in se cmeril – ne grem se ve~.” Nikola Janovi} Jean-François Lyotard: Postmoderno stanje – poro~ilo o vednosti. Ljubljana: Dru{tvo za teoretsko psihoanalizo, zbirka Analecta, 2002 114 strani (ISBN 961-6376-11-X), 2.821 SIT prevod Simona Perpar Grilc Lyotardovo Poro~ilo o vednosti v najrazvitej{ih dru‘bah je v ~asu po izdaji (leta 1979) nedvomno izzvalo veliko burnih debat o pravilih iger v znanosti, literaturi in umetnosti. Vrsta polemik in debat, ki v svojih razli~icah trajajo {e danes, je neposredno prispevala k polarizaciji svetovne filozofske in znanstvene skupnosti na zagovornike postmodernega stanja in tiste, ki zavra~ajo postmoderno stanje v znanosti. Gledano iz epistemolo{kega stali{~a se Poro~ilo o vednosti ukvarja s stanjem vednosti – »postmodernim stanjem«, ki ga moramo razumeti v dialekti~nem razmerju (krize) znanosti do (krize) pripovedi. Diskurz, ki ga Lyotard obravnava, da bi pokazal na krizno razmerje znanost/pripovedi, je (meta)diskurz filozofije vednosti – epistemolo{ki diskurz, ki ima neko avtoritativno funkcijo legitimiranja pravil znanstvenega diskurza. Prav v tem (meta)diskurzu je po Lyotardu pri{lo do epistemolo{kega preloma, ki je vplival na pravila igre legitimiranja vednosti in odprl vpra{anja o veljavnosti institucij in mo‘nosti konsenza pri dolo~anju vrednosti resnice. Napredek v znanosti, kriza univerzitetne institucije ter kriza metafizi~ne filozofije so tako le nekateri od pokazateljev izgube resnice, resnice izvr{evalcev narativne funkcije – tistih junakov, ki so se iz dolo~ene pragmatike (napredka znanosti, aplikativnih raziskovalnih dejavnosti itd.) zna{li na nestabilnih tleh heterogenih jezikovnih kombinacij (iger), kjer se me{ajo vplivi mo~i, dru‘bene (ne)pravi~nosti in znanstvene (ne)resnice. Vsi ti vplivi na nek na~in determinirajo dana{njo nestabilno ‘ivljenjsko realnost skozi jezikovne partikule, ki so razpr{ene v vrsto narativnih, deskriptivnih, denotativnih itd. jezikovnih elementov, katerih Dru`boslovne razprave, XX (2004), 45 177 Recenzije (ne)konsistentnost odpira dru‘beni prostor logiki (legitimiranja) mo~i, lokalnega determinizma in/ ali terorja. Torej, postmoderna? Paradoks legitimiranja pravi~ne dru‘be, legitimiranja mo~i in vednosti. Izhodi{~e Lyotardovega dela je dvodelna hipoteza (prva hipoteza – vednost spreminja status, hkrati ko dru‘ba vstopa v postindustrijsko dobo, druga hipoteza – kultura pa v postmoderno dobo – str. 10), ki se nana{a na predmet – znanstveno vednost, kot vrsto diskurza, ki temelji na vrsti govoric (na fonologiji, lingvisti~nih teorijah, kibernetiki, algebri, informatiki, strojnimi jeziki itd). Vse te govorice so zanj modeli znanosti, izpostavljeni nenehnim inovacijam in transformacijam, ki vplivajo na raziskovanje in prenos spoznanj. Transformacije zato v svojem delovanju vplivajo tudi na naravo vednosti. Vednost je v tem smislu nedvomno postala (tr‘no) blago, namenjeno menjavi (in uporabi) med njenimi proizvajalci in uporabniki, s ~imer je le-ta izgubila svojo »uporabno vrednost«. Lyotard meni, da ni naklju~je, da je vednost postala vodilna proizvodna sila, ki omogo~a najrazvitej{im dr‘avam sveta ohranjanje (razvojne tehnolo{ke prednosti, politi~no-gospodarske in voja{ke sile) pozicije oblasti nad ostalim svetom (dr‘avami sveta). (Znanstvena) Vednost, ki jo Lyotard omenja, nikakor ni vsa vednost. Njen protipol je narativna vednost. Znanstvena vednost je, v primerjavi z narativno vednostjo, podvr‘ena eksteriorizaciji glede na pozicijo vedo~ega/avtoritete ter odtujena potencialnemu uporabniku. Nedvomno pa tak{na primerjava znanstvene in narativne vednosti ne odpira le vpra{anje/problema legitimiranja kot procesa razglasitve resnice znotraj znanstvenega diskurza, ampak tudi zahteva premislek o medsebojni povezavi vednosti in oblasti – vladanja. Lyotardova analiza vednostnega diskurza je usmerja k analizi pragmati~nega vidika jezikovnih iger, pod katerim avtor razume shemo komunikacijskega delovanja (Lyotard tu sledi vrsti avtorjev – O. Ducrotu, W.V. Quinu, J.L. Austinu ipd.), iz katere izpelje tri ugotovitve (str. 23): 1) pravila jezikovnih iger svojega legitimiranja ne nosijo v sebi, temve~ so predmet neke pogodbe med igralci, 2) brez pravil igra ne obstaja in 3) vsaka izjava mora biti obravnavana kot poteza (v igri ). Jezikovne igre so v tem smislu za Lyotarda metodi~ne predstave, ki nam pomagajo razumeti naravo dru‘benih vezi. Pri tem pod metodi~nimi predstavami Lyotard razume dva modela dru‘be. Prvi model je funkcionalni model dru‘be kot celote npr. T. Parsonsa, drugi model pa je t.i. marksisti~ni – dialekti~ni model ali model ne-celega. Metodolo{ka cepitev na dva klasi~na modela – enega, ki zagovarja sistemsko u~inkovitost (kapitalizma) in drugega, ki v razrednem boju podira sistem kapitalizma v tradicionalne civilne dru‘be, je prinesla postmoderno perspektivo. Postmoderna perspektiva naj bi pomenila obrat – zavrnitev razmi{ljanja v opozicijah in revidacijo alternativnih postopkov. Le-to na svoj na~in pogojujeta tako kontinuiran ekonomski razvoj kot izguba privla~nosti nacionalnih dr‘av, politi~nih strank, institucij itd. – kar po drugi strani omogo~a vzpostavitev novega »dru‘benega atoma« na na~in pro‘ne mre‘e jezikovnih iger in premestitev meja (starih) institucij, kot nosilcev igre. Preme{~anje (institucionalnih) meja nedvomno zadeva narativno in znanstveno vednost ter njuni pragmatiki, kot dva modela, ki sta si nasprotna (v analogiji »divja misel« versus »civilizirana misel«) in isto~asno dru‘beno prisotna/sprejeta, priznana in uporabljana. Narativna forma v tem smislu sprejema pluralnost jezikovnih iger (npr. pripovedi), sovpada z nekim {irokim formiranjem kompetenc (subjekta), znotraj znanstvene vednosti pa deluje dialekti~no oziroma retori~no pravilo – kot strukturni pogoj znanstvene verifikacije oziroma falsifikacije (ti pravili omogo~ata klasi~no komunikacijsko shemo – po{iljatelj, sprejemnik, horizont konsenza – ki pa ne zagotavlja indica resnice, kajti konsenz ni indic resnice, ~eprav se predpostavlja mo‘nost, da »resnica« neke izjave izzove konsenz – str. 46), ki zahtevata izoliranje neke jezikovne igre (tj. izklju~itev drugih) in s tem se omeji na institucionalno delovanje, s katerim nastopi nov problem – razmerje znanstvene institucije do dru‘be. Lyotardov odgovor na razmerje znanstvene institucije do dru‘be (~love{tva kot junaka svobode) zadeva politiko osnovnega {olstva, univerz in visokih {ol ter dr‘ave kot tiste (ni~te) institucije, ki dolo~a cilje ({olske) politike. Lyotard zato zahteva od Univerze kot ekskluzivne institucije vednosti, 178 Dru`boslovne razprave, XX (2004), 45 Recenzije da v tem diskurzu spekulativnih jezikovnih iger prevzame odgovornost za spekulacijo o legitimiranju znanstvenega diskurza, ki izhaja iz njenega razmerja do dru‘be in dr‘ave (katero je na~eloma enako razmerju med sredstvom in smotrom). Na ta na~in posku{a Lyotard opozoriti na dr‘avno patrona‘o nad funkcijo vednosti: vednost nima druge kon~ne legitimnosti kot slu‘enja smotrom, h katerim te‘i tudi prakti~ni subjekt, ki je avtonomna kolektivnost (str. 64). Zdi se, da ima univerzitetna vednost tudi drugo stran, ki zadeva na~ine oziroma strategije njenega prena{anja – pou~evanja in kriterije njegove u~inkovitosti. U~inek, ki ga je potrebno kontinuirano dosegati, se ka‘e kot prispevek {olstva k {e ve~ji u~inkovitosti dru‘benega sistema. S tem se razkrijejo cilji {olstva in univerz – funkcionalno profesionalisti~no usposabljanje profilov v interesu (kapitalisti~nega) sistema. To pa ni edina pragmatika univerze. Druga pragmatika je utemeljena v raziskovalni dejavnosti, h kateri se vsiljuje natan~nej{a dolo~itev: kapitalizem prina{a re{itve za znanstveni problem. Tej dispoziciji ustreza financiranje raziskav in/ali raziskovalnih oddelkov s strani industrije, s ~imer Univerza/Dr‘ava popu{~a vplivu kapitalne mo~i in njeni nameri: pove~ati mo~ (str. 80). V tem smislu prena{anje vednosti in sledenje vednosti ne bi smelo biti brezkonfliktno. Zato je Lyotardov ugovor slepemu sledenju toka zahteva po dolo~itvi politik, ki jih je potrebno izvajati v ~asu, ko vednost nima ve~ svojega cilja in ko je avtonomija univerze zastarela, da bi se zagotovil izhod iz dr‘avnega funkcionalizma te vrste. Postmoderna znanost, ki sloni na ideji raziskav in raziskovanja, z zanimanjem za nedolo~ljivosti, pragmati~ne paradokse, konflikte z nepopolno informacijo itd., oblikuje teorijo svojega lastnega razvoja, s ~imer spreminja smisel vednosti in na ta na~in legitimira modele razlike, razumljene kot paralogije. Paralogijo lahko razumemo kot kritiko Habermasovega koncepta komunikativnega delovanja – modela za doseganje horizonta konsenza. Lyotard smatra Habermasov model za enega od komponent sistema, s katerim le-ta ohranja in izbolj{uje svojo u~inkovitost, ki tvori predmet administrativnih postopkov v Luhmannovem smislu (str. 103). Legitimiranje skozi paralogijo je zato potrebno razlikovati od inovacije (konsenza), ki jo sistem narekuje in uporablja z namenom, da bi izbolj{al svojo u~inkovitost. Paralogija zato vztraja na pripoznanju heteromorfije jezikovnih iger, s ~imer dose‘e odlaganje momenta meta konsenza in izognitev terorju le-tega, isto~asno pa pristaja na lokalne diskurzivne konsenze (podvr‘ene razveljavitvi), ki so dose‘eni med aktualnimi akterji. Lyotard meni, da tak{na usmeritev ustreza razvoju dru‘benih interakcij, kjer za~asna pogodba izpodrinja trajno institucijo, se lokalizira in na ta na~in ohranja u~inkovitost ter hkrati ponuja mo‘nost za neko alternativno politiko prihodnosti. Lucija Mulej George Soros: Globalizacija. Tr‘i~: U~ila International, 2003 184 strani (ISBN 961-233-533-8), 4.990 SIT prevod Tanja [tumberger Izziv nove informacijske in komunikacijske tehnologije, ki omogo~ata in izsiljujeta odpiranje v {ir{i prostor, pomenita nekak{no infrastrukturo nastajajo~e globalne dru‘be. Ko govorimo o tokovih, postaj v kontekstu globalizacije razmi{ljanje o lokacijah kot alternativnih izklju~enostih v prostoru neprimerno. V endar pa se – po drugi strani – zaradi soo~anja s te‘avami, ki jih ni mo~ re{iti individualno ali nacionalno, postavlja problematika individualnega, lokalnega, nacionalnega in globalnega. V tem smislu teritorialno izklju~enost in posesivnost nadome{~a ubikviteta (povsod-prisotnost).