Za poduk in kratek čas. Domovina je rešena. Ako bi bilo -Narodovemu" dopisniku iz Žavca štev. 200 od dne 31. arg. verjeti, bi slovenski narod ae ne stal tako na slabem, kakor sodijo nekteri hladnokrvni politiki. Bila je namreč v Žavcu dne 30. avg. dijaškasvečanost, obstoječa iz govorov, deklamaeije, petja in pitja in pa iz dveh gledišnib iger. Tacih reči se sicer dan denešnji po svetu dosti godi, svet pa pri vsein tem ua svojem mestu stoji; toda v Žavcu ni bila zgolj dijaika veselica. marveč se je pokazalo neko posebao junaštvo, ki bo menda v pvibodujih krvavib bojib, kadar pojde za zedinjeno -Slovenijo" ali nIlirijo", služilo namesto Kruppovih topov, kterih Slovenci itak nemamo, ker jili še država sama ne glešta. Narod slovenski — pravi dopisnik — je vsled dijaškega narodnega poguma tako jak, da se mu pogina več bati ni. Pise namreč: nŠe nij treba klicati po popu, da se slovenski narod dene v nposlednje olje", dokler je mladež taka". — Tristo triintrideset zelenih vragov, zdaj ko je ,,mladež taka", zdaj bo pa že! Če odluščimo fraze od jedra, je mladeniški dopisnik S—c. polnokrren liberalec, ki ne trpi ,,popov" v narodu in tudi ne pri narodnem delovanju, kev bo meuda vse opravila taka mladež, ki se je brezbožnosti in cepastega bujskanja na ,,pope" in svete reči iz nNaroda" naučila. — Da pa stvar vendar tako gladko ne ide, kaže smešni dopisnik sam, ker se huduje nad nbreškim izdajalstvom" ter psuje duhovnike ,,brezdomovince", ker sta 2 zoper slov. liberalnega kandidata glasovala. S tem se pa dopisnik sam po obrekovalnih ustih bije; kajti, če duhovnov pri narodnem delu ni več treba, marveč labko ,,Narodovo" študentovstvo vse opravi, zakaj uiste sli k volitvi v Brežice, in zakaj psujete dubovnika, ki sta vam v Brežicah slavo zmage ce!6 prepustila? Toda z mladeniškimi dopisuni, ki se posebno zdaj v počitnicah po zdivjanem listu v libeialno — nesramni pisavi skušajo, se ni piičkati. — Hoteli smo pa pri tej priliki neke druge stvari omeniti. Poštenim siov. dijakom namreč poyemo, da jim taki bedasti dopisi silno škodujejo, ker občinstvo po njih labko sodi, da so z večine vsi dijaki takošnji, kakor jib prismojen dopisun popisuje. S tem si pa dijaci 6e dalje bolj odvračajo srca svojih dosedanjib dobrotnikov nčrne garde", kakor jih čedni fantalin žalski imenuje. Kdo si bo s podpiranjem dijakov živ bič spletal, ako vidi, da se duh in srce dijaške mladeži tako pači! Čas bi res bil, da se pošteni dijaci tesno med sebo združijo in v bran postavijo brezverstvu iu nravni spačenosti, ki razdeva mladež po sred| njib in višib šolah. Od ,,take mladeži" nema doniovina ničesar druga pričakovati kakor žalost, razdor in pogubo.