Franjo Neubauer:
Otrokova tožba.
Sad na veji rumenf, kmalu, kmalu dozon. A drevesce moje ni — to boli I
Med diši — o, vem jaz zanj: tam za hlevom poln je panj. To bi se ga jaz najel,                I
ko bi smel!                               j
Kar je l<žpo, kar diši,                 I
kar je sladko — moje nil          I
kaj na svetu je hudo,          ^^m
če ni to?                        ^H