Dopis s Češkega.
Koncem 1897. leta je zadela 17. decembra britka izguba ves ženski in literarni svet. Umrla je gospa Zofija Podlipska. Slavna pisateljica, izredno plemenita, fino čuteča žena, ki je predsedovala dolgo vrsto let društvu za zavetišče zapuščenih in zanemarjenih deklic.
Zofija Podliiiska je bila rojena leta 188S. ter je bila sestra dobro znane pisateljice Karoline Svetle, a obe sta bili češkemu občinstvu kakor dve svitli zvezdi, boreči se prvi za žensko emancipacijo. Svoia otroška leta sta preživeli še v oni dobi, ki je bila za Češko še jako nesrečna.
Občevali sta kot dekleti v najvišjih praških krogih, kjer sta bili oni dve tako naobraženi in duhoviti deklici uprav dobro došli in ki sta ljubili svoj narod vkljub nemški vzgoji in baš to občevanje jo tako do brodejno vplivalo na mladenki, da sta mogli pozneje tako vspešno delovati na narodnem polji.
Mila „Slovenka" je odločila predal za album čeških žen, kakor sem zapazila v prvi številki letošnjega tečaja ter gotovo vem, da v ta album pride tudi Zofija Podlipska, zato vas moje vrste opozarjajo le Jia izgubo te veljavne češke žene.
Spisala je novel in romanov nad sto, razven tega je spisahi dolgo vrsto literarnih, filozofičnih in životopisnih studij a poleg tega je še liiia najsposobnejša pisateljica za mladino.
Obogatela jo ta jako važni literarni del se stotino mičnih povesti, katere čitajo otroci tako nepopisno radi. In poleg vsega tega dela, kateremu se je žrtvovala do zadnjega dihljaja, je bilo vse njeno življenje ljubezen in sočustvovanje.
Bila je najljubeznivejša in najuzornejša mati a pozneje oboževana babica; sočustvovala je s trpečimi, z ubogimi, pomagala bolnikom in ako je le mogla se svetom in dejanjem tudi onim, ki so zgrešili ])ravo pot življenja. Njena duša je bila tako polna ljubezni, da je ljubila še ono, ki so v življenji storili prav malo za njo.
S kako ljubeznijo je skrbela za deklice v zavetišči !
S kakim zanimanjem je sledila njihovemu telesnemu razvijanju! Kako se je veselila, ko je videla, da se je duša teh zapuščenih otrok
Slovensko gleđaiišće. _ ^
odpirala k dobremu kakor roža, ki je vedno v senci, a jo maiioma obsije zlato solnce.
Kako jo je bolelo sice, ko se ni moglo včasi sprejeti v zavetišče tiiccga ubogega črvicka !
Delo in ljubezen sta izpolnjevali njeno življenje, katero naj nam Ijode v vzgled, a njo obranimo vedno v najlepšem spominu!
Vilma Sokolova.