Jernejeva dela, ki bi jih kopirali za bo dočo galerijsko zbirko. Temu skromnemu namenu je razstava zadostila. Privabila pa je tudi 917 obiskovalcev, od tega 277 v devetih skupinah in 640 posameznikov. Razstava je bila odprta od 21. oktobra 1962 do 30. novembra 1962. Drugo razstavo Naše zaščitene rože je pripravil Prirodoslo\T)i muzej Slovenije kot poučno potujočo razstavo zaščitenih rož. Te so bile prikazane v dioramah (bile so umetno izdelane), herbarijsko in v diapozitivih. Prirodoslovni muzej se je povezal z loško gimnazijo ter našel v gimnazijcih redne in vestne čuvarje raz stave. Ob otvoritvi te razstave v Ljub ljani je izšla tudi knjižica Naše zašči tene rože, ki je ogled razstave izvrstno dopolnjevala. Obisk razstave je bil zelo uspešen, saj jo je obiskalo 41 šolskih skupin z 1728 udeleženci in 586 posamez- . nikov, skupaj 2314 obiskovalcev. Razstava je bila odprta od 12. do 30. junija 1963. Tretja razstava Ilustracije Visoške kro nike je bila povezana s Škofjeloškimi po letnimi prireditvami. Za to razstavo in za poseben dohod na dvorišče Loškega gradu so bili zasilno urejeni grajski kletni prostori, ki bodo kmalu preurejeni za nove muzejske zbirke. Razstava je pri kazala izbor ilustracij in vinjet arhitekta Borisa Kobeta, poleg tega pa še štiri nje gove oljne slike s prizori iz Visoške kro nike. Poleg tega likovnega dela so bili razstavljeni tudi najrazličnejši natisi Tavčarjevih leposlovnih del po sodobnih revijah do najnovejših knjižnih izdaj. Za radi razgibanega prostora je bila razstava rahlo razbita in neenotna, motil pa je tudi zasilno prirejeni prostor, kar pa je imelo drugo prednost: vsi obiskovalci po letnih prireditev so si spotoma ogledali tudi razstavo. Tako je imela razstava rekorden obisk, okoli 12.000 obiskovalcev. Andrej Paolovec MUZEJSKI IZLET V nedeljo 9. junija 1963 je Muzejsko društvo priredilo svoj sedmi izlet. Ude ležilo se ga je 31 članov. Pripravil ga je Lovro Planina, ki je kot član društve nega nadzornega odbora že kar prevzel nalogo stalnega vodje društvenih iz letov. Tokrat je bil izlet usmerjen na Do lenjsko. Skozi Ljubljano in Grosuplje smo zavili v dolenjski kraški svet. Od ceste iz Ponove vasi smo se povzpeli na sloviti Tabor, najbolje ohranjeni turški tabor na Slovenskem, kjer stoji okrog gotske cerkvice obzidje s strelnimi linami in obrambnimi stolpi. Po zaj trku na terasi novega gostišča pri Taborski jami smo obiskali to jamo, bo gato zasigano s kapniki in električno razsvetljeno. Ogledali smo si razvaline gradu Turjak, ki je še razdejan dovolj mogočen. Zgrajen je bil v 16. stoletju. V močno poškodovani romanski kapeli so še dobro vidne nekatere gotske freske. Da se vsaj ta del ohrani, ga republiški zavod za spomeniško varstvo obnavlja. Grad so zavzeli in razrušili partizanski otldelki leta 1943. ker so se po kapitu laciji Italije zatekli vanj belogardisti. Ustavili smo se ob spomeniku Primoža Trubarja v Raščici, ki so ga postavili ob 400-letnici rojstva prve slovenske knjige. Mimo Ponikev, kjer ponikuje Raščica in je pred nedavnim še obratoval plavž, smo dospeli na značilno kraško polje, imenovano DobrepK>lje. V njegovem sre dišču — Vidmu — so našo pozornost vzbudili spomeniki, umetnine bratov Kraljev, rojakov iz bližnje Zagorice. Iz nižjih, že čisto poplavljenih Strug se pod Malo goro vzdiguje obnovljena gozdna cesta, ki usmerja promet k cesti Žužemberk—Kočevje. Tako smo ob raz gledu na Kočevski Rok pri.speli z žužem- berške strani v Kočevje, ker nove, so dobne ceste Ribnica—Kočevje tedaj še niso zgradili. Kočevje kaže z novimi stavbami in industrijo razveseljivo, povsem novo lice. Spomnili smo se polpreteklih časov, ko je bilo Kočevje tujejezični otok na slovenskih tleh in je peta kolona tam kaj pripravljala vdor hitlerjancev. Naj prej smo obiskali Seskov dom, potem pa muzej. Seskov dom je bivši Sokolski dom, za katerega v nekdanjih časih ni bilo prostora v mestu in so ga zato mo rali zgraditi na predmestnem polju. Sedaj je seveda skoraj že vraščen z me stom. V njem je v jeseni leta 1943 za sedal zbor odposlancev slovenskega na roda in sprejel pomembne sklepe. O tem pripoveduje veličastna plošča v avli. Dom je imenovan po profesorju Jožetu Šešku, ki je na Kočevskem vodil osvo bodilno gibanje in so ga Italijani 1. 1942 v Ljubljani ustrelili. V stavbi bo dobil prostore krajevni muzej, ki je začasno nameščen v nekdanjem Dijaškem domu ob izhodni cesti, kjer se nad poljem vzpenjata gozdnata Mestni vrh in Frid- rihštajn. Zbirke, razmeščene v dveh nad stropjih, nam je razkazal upravnik Sober. Muzej vsebuje predvsem doku mente o narodnoosvobodilni borbi in druge zgodovinske predmete pa tudi nekaj eksponatov iz etnografije in pri- 217 rodopisja. Zaradi začasne namestitve še ni opremljen, kakor bi zaslužil. Iz Kočevja nas je vodila pot skozi kraje, ki so bili pred vojno značilno skočevarski«. sedaj pa so v njih nase ljeni slovenski priseljenci, povezani z velikim kmetij sko-gozdarskim posest vom. To so vasi Livold, Mozelj. Rajndol in Knežja Lipa. Ko smo nad Knežjo Lipo prešli najvišji del ceste, se je pred nami odprla Poljanska dolina, ne tista, ki se izteka v Loko, ampak dolina pod belokranjsko Poljansko goro, nagnjena h Kolpi, ki se globoko pod njo vije v prostorni strugi. Poljanska dolina je eden najbolj odročnih koščkov Slove nije, razprostrta med Kočevsko, Belo krajino in Hrvatsko. Obstali smo v Starem trgu, ki čepi na robu suhe police tik nad dolino zelene, samotne Kolpe. Cez Poljansko goro smo dosegli Belo krajino in se čez Tančo goro in rudar sko Kanižarico pripeljali v Črnomelj, kjer nas je kar pozno čakalo kosilo. Popoldne je bilo posvečeno ogledu Bele krajine. Mimo steljnikov, ki s praprotjo in brezami ustvarjajo značilno roman tično, gospodarsko pa nezaželeno idilo Bele krajine, smo mimo nekdanjega že lezarskega Gradaca ob Lahinji in preko Krupe ter mimo arheološko poznanega Kučerja pozno popoldne dospeli v Met liko, ki je bila naš končni cilj. Slikovite hiše nad Bojico, tesno sklenjene ulice in trg, mogočne stavbe starinske Ko mende, proštija, župna cerkev in mestne hiše s stolpiči in grbom so napravile na nas prijeten vtis. Zelo prijetno presene čenje smo doživeli, ko smo obiskali v gradu Belokranjski muzej in nas je rav natelj muzeja, pisatelj Jože Dular, z živo razlago popeljal skozi razstavne prostore in nam razložil zgodovino Metlike. Že leta 1910 so ustanovili Društvo za spo znavanje Bele krajine, ki je imelo na men pripravljati muzej. Leta 1933 so pri Tujskoprometnem društvu osnovali mu zejski odsek, leta 1949 pa je zaživelo Muzejsko društvo, ki mu je tudi naše društvo s pošiljko svojih pravil nekoliko pripomoglo k rojstvu. Kakor povsod, se je tudi metliško društvo borilo in se še bori za denar in za prostore. Belokranj ski muzej je bil odprt leta 1951 in je torej mlajši, a zelo krepki brat našega muzeja. Odlikuje se po izredno okusni, smiselni in pregledni ureditvi. Posebno bogate so etnografska, kulturnozgodo vinska in arheološka zbirka. Z etnograf skega vidika lahko Bela krajina pokaže mnogo svojskega. Tudi druge muzejske zbirke — NOB, umetnostna, prirodo- slovna in numizmatična — so lepe in zanimive. Kakor mi posvečamo posebno zbirko kulturnim rojakom, tako ima tudi metliški muzej posebno sobo, kjer so razstavljena dela metliških rojakov: kiparja Alojzija Gangla, slikarja Julija Papiča in drugih. Muzej varuje tudi spominske zbirke v Zupančičevi rojstni hiši na Vinici in v Ganglovi hiši v Met liki. V tej smo si ogledali dve sobi, kjer so razstavljeni predmeti pisatelja in sokolskega organizatorja Engelberta Gangla ter njegovega strica kiparja Alojzija Gangla. Obisk Metlike smo zaključili v dobrem razpoloženju pred zidanico na griču Veselici, od koder je prelep razgled na mesto in na pokrajino ob Kolpi. V mraku smo )X)tovali čez Gorjance. Dolino Krke je že zajemala noč in Novo mesto se je kopalo v luči, ko smo se spuščali s prevala Na vahti. Ob zadnjem napitku v Novem mestu se je predsednik dr. Pavle Blaznik zahvalil vodji in ude ležencem izleta ter izrekel nekaj vzpod budnih misli v zvezi z bližajočo se tisočletnico Loke. France Planina NIZOZEMSKI »SKANSEN< V letošnjem juliju sem našel prilož nost, da sem si ogledal nizozemski muzej na prostem, »Nederlands Openluchtmu- seum«. ki je pri mestu Arnhemu urejen po zgledu švedskega Skansena. Ustano vili so ga leta 1912 in od tedaj ga stalno izpopolnjujejo. Stavbe so postavljene na zemljišču s površino 53 ha, med njimi pa sta tudi dve jezerci in več gozdičkov. Poleti ga iz dneva v dan obiskujejo množice domačinov in inozemcev, da si ogledajo, kako so še nedavno živeli ni zozemski delovni ljudje, kmetje, ribiči, pastirji in obrtniki, ki jim je civilizacija še temeljiteje spremenila življenje kot pri nas. Ob vhodu na muzejsko zemljišče stoji mitnica z zaporo, kakršnih je bilo včasih vse polno ob cestah in kanalih; da so pobirali mitnino. V vrtni hišici nasproti vhoda prodajajo spominke in postrežejo z informacijami. Obiskovalci plačajo po pol guldna vstopnine, kar je po uradnem tečaju 105 din. Lepe poti med travniki in nasadi vodijo mimo 60 raznih stavb in naprav, iz katerih spozna obiskovalec narodopisne značilnosti raznih delov ni zozemskega podeželja. Po zemljišču je razpostavljenih 12 kmečkih domačij, od najpreprostejše do najimenitnejše. Pre prosta hiša je spletena iz vrhovih vej in ometana, streho ima slamnato, v njej 218