243
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Pazina v Istri 28. julija. — F. C. — Suša je oajveča nadloga Istre. Ni ga skoraj leta, da bi ne tožil zoper ojo kmetovavec, ko se cele mesce brez prenehleja bliska nad njegovo glavo kakor ribje oko plavo obnebje, in beli skalnate griče žareče soloce, da somi trava pod nogo in odpada drevesom rumenkljato listje. Letos smo sicer spomladi imeli za potrebo dežja in prav zadovoljni moramo biti s perrimi pridelki, al sadaj je huda suša že mnogo škodovala ia žuga tudi že koruzi in terti. Če skoraj mili dež ne pomoči i&zpokane zemlje, bo malo polente, in le ta Istrijana lakote varuje. Bolezen na terti se tudi že kaže, vendar je bolj zdrava od poprejšnih let,   in ako Bog  da,   imeli   bomo
za potrebo vina. — Za pridelovanje svile je Istra prav ugodna dežela; pridela je tudi že precej, posebno v nekte-rih krajih, kjer so namreč ljudoljubni, za povzdigo blagostanja vneti možje z besedo in djanjem ljudstvo za rejo svilnih červičev spodbodli. Taki možje so brez dvombe naj-veči dobrotniki dežele, in le po njih — da bi se njih število vedno množilo! — se zamore Istri lepša prihodnjost pribo-jevati. Res je, da vsak začetek je težak, da večkrat nevedni ljudje največjega dobrotnika celo zasmehujejo, ali nazadnje so mu vendar le hvaležni. — Ko je, ne le za pogojzdovanje Krasa, mnogozasluženi gospod fajmošter Urban Golmayr v Roču, v letu 1848 učil, kako se murve in druge drevesa sejejo in cepijo, posmehovali so se mu ubogi na duhu. Ali glejte, ko so privreli letos nauagloma Lahi in pokupili po celi Istri sirove svile, kolikor so mogli, dobila je že občina v Roču, ki šteje 1400 duš za 1300 liber svile čez 2600 goldinarjev. Sedaj, ko so napolnili s srebrom in zlatom mošnice, in odre po kletih z žlahnim sadjem, in se jim prihodnje leto še veči dobički obetajo, so se jim odperle oči in govore: wPrav so imeli naš fajmošter, ki so vedno govorili, da imamo v lastnih rokah bogastvo in revšino. Prerok nam so bili." Tudi gospod Miha Zupančič, kaplan in učitelj v Novakah, je učence prav marljivo v sadjo- in sviloreji podučeval, in dolžni smo mu zavolj tega očitno pohvalo dati. — Pisma pričajo, da se istrijajiska svila bolj ob-ujta kakor laška in francozka, in da se je istrijansko seme v Milanu bolje obneslo kakor kitajsko, toraj se ne čudimo, da je nek Lah v Buzetu 8000 vreč murvinega perja za prihodnjo spomlad zaaral, in misli ondi svilo pridelovati. Zato pa tudi ljudje ceno murv bolj obrajtajo in jih kakor drage zaklade varujejo. V7sak dela naklepe, kako bo mesca marca kopal in  sadil. .
Občina v Zminu je pred mnogimi sestrami hvalevredna, ker je iz proste volje napravila velik vert, v kterem se ima mladost v sadjoreji podučevati. Da bi tudi druge soseske tak izgled posnemale, kako veselo bi napredovala sa-djoreja pri nas, ki stoji še na tako nizki stopnji, in kolike dobičke bi prinašala revni deželi! Pa, žalibog, premalo imamo takih sosesk, takih mož, ki bi poslušali poduke in posnemali starega očeta sadjoreje naše, velikega dobrotnika Istre, stotnika Lichteufelda, ki ni iskal ne dobička, ne hvale, ne časti, ampak vse dela njegove izvirajo iz čistega Ijudo-ljubja. — Iz Pazina Vam nimam, izjemši obilnega truda in mnogih zaslug tukajšnih gg. frančiškanov za izrejo in omiko mladosti, drugih veselih novic naznaniti. Ko sem govoril za-stran naprave kmetijske družbe v Pazinu, nisem drugega rekel, kakor da to reč gosposke pretehtujcjo. Ali se bo na noge spravila ali ne, je zelo dvomljivo. In ko bi se to tudi zgodilo, resnica je, da bi se za povzdigo gospodarstva ne moglo od nje veliko pričakovati, ker nimamo mož za to. Smo še sploh, posebno tako imenovani omikani, dalječ za Vami, Krajnci! Z Bogom!
Iz Ternova na Notr. A. L. — 27. jul. 23. dan t. m. ob štirih popoldan je burja pripodila od Pivke doli sivočerne oblake, in kmalo se vsuje kakor sreduje jajca debela ro-glata toča. Potolkla je popoluoma Kaseze in Zarčica; deloma pa tudi veliko in maloBukovco, DolejniZe-mon, Harije, Dobropoije in Zarečje. Grozno je bilo slišati v oblaku bobneti, in viditi prestrašene ljudi, ker so ravno žeti začeli, domu iz polja bežati; neki 401eten možak, ki je oplašeno živino med strašno nevihto v hlev uganjal, je kar mertev na tla padel. Več ubitih tičev so sem-tertje našli. Najstareji ljudje take toče ne pomnijo; sploh je toča tukaj kaj nenavadnega. Dasiravno je bila huda suša, je bilo polje letos jako lepo.
Bistriški okraj je, kakor je sploh znano, najsiromaški v kranjski deželi, toraj si lahko vsak misli, kako težko bodo nekteri siromaki leto preživeli, ki pešice žita pridelali ne bodo. Pred 2 letoma je tukaj kolera strašno morila, letos pa siromakom, zraven toče, tudi oginj beraško palico v roke ponuja, ker so tudi 3 vasi Ternovske fare, namreč: Topo-
244
lec, Tominje in zgornji Zemon deloma pogorele, kte-rih nesrečnežev je le malo zavarovanih bilo. Tudi bližnje uboge Ciče je toča zadela: kako deleč je segla, ee se ne ve.
V Trebovljah na Staj. 18. jul. J. H. — Kakor po mnogih krajih je tudi pri nas silno huda suša, 26 stopinj gorkote v senci, 22 v vodi Terbovšce; klaje bo malo, tudi slame ne dosti, lepa lepa pa je zopet pšenica, pa tudi druge žita; turšeka je zopet dosti lepega, v nekterih soseskah tudi sadja dovelj; čbelam se slaba godi, z vinom Dolenci ponujajo, ker terta obilno tergatev obeta, vse kaže dosihmal lepo, in hvala Bogu! zdravi smo tudi še. Le dežja potrebujemo kmali.
Nate eno Ribniško za nameček! Na sv. Petra dan gre zvečer ob devetih neki brusar proti glažuti, kar naenkrat zagleda neko reč čez cesto ležati, kači podobno. „Oj kača je!" zavpije, se ji po steimem hribu ogne in ves plašen v glažuto prisopiha rekoč: „Berž berž puške nabite in z menoj pojte strašno kačo vstrelit, ki kmalo pod glažuto čez cesto leži I" Hipoma prideta dva s pukšami, drugi s kolmi, in grejo nad kačo. Najprederzniši gre naprej in veleva: „ko vstrelim, bežite, da vas kača ne piči, ako je ne zadenem." Puf! in vsi odskočijo, pa zopet prilezejo gledat: ali je zmija že mertva ali ne; — še enkrat puf! in še mezi se žvad. Zdaj junašk fant rahlo pristopi pa s močnim hrastovcom po marcini udari, da visoko odskoči, in fantu pred noge pade — lesen kol. Slok kol je namreč prek ceste ležal, brusar pa je mislil, da je kača; morebiti so mu bile oči od vina nekoliko kalne.
Iz Ljubljane. Konec slovesnost v spomin začetka ljubi jausko-teržaške železnice v Teietu začetih je bil v Postojni in postojnski jami v sredo, kamor so se iz Ter sta pripeljali gg. ministri in drugi povabljeni ptuji in domači gosti, in je iz Ljubljane in iz druzih krajev privrela obila množica. Pokazati domačincom in ptujcom svetinjo krajnske dežele — postojusko jamo — v najlepšem lišpu, in tako pripomoči k še večjemu razglašenju tega veli-čanskega podzemeljskega hrama, je poglavno mesto Ljubljana prevzelo stroške krasne osvečave v jami, ktero je razsvitljevalo okoli 18.000 lučic. Kakor so se slavni gosti zavzeli nad podzemeljskimi čudi postojnske jame, kte-rim para jih nima nobena druga dežela na celem svetu, tako veseli so bili tudi serčnega sprejema in postrežbe, ki se jim je tu v vseh rečeh skazovala, in nadusene napitnice so pri kosilu na kolodvoru postojnskem donele od domačih in ptujih ministrov na blagor novega početja. — Kako blizo je Terst sedaj Ljubljani, se je pokazalo že to sredo, ko smo v Ljubljani na tergu neko kuharico iz Brezi ne solate in druge zelenjadi nakupovati vidili!