Pavla Štrukelj Obrt in drugi viri za preživljanje pri Ciganih v Sloveniji Slika 6. Brusač Andrej Cener, Pušča — Murska Sobota 74 Pavla štrukelj V poglavju, priobčenem v pričujoči številki SE, navajamo obrti in druge vire, ki so rodovno značilni, pomembni, in s katerimi se resnično preživljajo Cigani v Sloveniji. Pripominjamo, da je prispevek le kratek odlomek obsežnega dela v rokopisu.i Zato nismo upoštevali drugih podatkov, ki bi se lahko opirali na to poglavje. To so npr. številne anekdote, omembe o Ciganih v spisih naših pisateljev in pesnikov, ali nekateri arhivski podatki, ki obravnavajo probleme zaposlovanja Ciganov ali nji- hove poklicne sposobnosti. Prav tako nismo uvrstili na to mesto nekaterih spre- memb v njihovem družbenem življenju; iz njih je razvidno, da si posamezni pri- padniki ciganskega rodu iščejo še drugih možnosti in priložnosti za preživljanje, ne moremo pa tega obravnavati kot redni vir preživljanja. Vse te podatke vsebujejo druga ustrezna poglavja. ; Vire preživljanja pri naših Ciganih smo razdelili na obrti In druga opravila. Same i obrtne dejavnosti pa smo razvrstili predvsem glede na njih nastanek in označbo posameznih ciganskih rodov, ki so se naselili v naših krajih In jih prav ti poklici i uvrščajo v posebne skupine. Zato se ukvarjamo najprej z obrtmi, ki segajo v čas, ko so se pojavili na naših tleh prvi ciganski naseljenci. Te nazorno prikazujejo značilne poklice, katerih so se Cigani najprej oprijeli in se z njimi tudi pričeli preživljati tako pri nas kakor v raznih deželah po Evropi. Kasnejši poklici so odsev življenja, ki ga je pričel živeti naseljeni ciganski človek v okolju, kjer si je moral j poiskati še drug vir preživljanja. Raziskovanja, ki smo jih opravili na tem področju, so pokazala vrsto opravil, nedvomno pomembnih pri vseh skupinah Ciganov v Sloveniji. Vsi podatki so bili zbrani na terenu v ciganskih naseljih in taboriščih na Dolenj- skem, v Prekmurju in na Gorenjskem. Dajalci podatkov med Cigani, ki smo jih obiskali, so bili številni in jih posamezno ne navajamo; nekateri teh so omenjeni na ustreznih mestih v prispevku. Terensko gradivo je v SEM. Kovači Preprosta kovaška obrt je pri Ciganih ena najstarejših obrtnih dejavnosti, ki so jo le-ti najverjetneje prinesli že iz svoje prvotne domovine Indije. Prav ti poklici so omenjeni že v najstarejših znanih poročilih o Ciganih-kovačih. S kovaškim delom so se Cigani ukvarjali na svoji selitveni poti Iz Indije najprej v Perziji, nato v Mali Aziji In kasneje v vseh evropskih deželah do danes. Blocka poroča, da je težko najti romunsko vas, ki ne bi imela naseljenega Cigana kovača ob robu vasi. Enak pojav Ciganov kovačev zasledimo v vseh drugih balkanskih deželah. O srbskih Ciganih pravi Đorđević^, da se jih v Srbiji največ ukvarja s kovaško obrtjo In da opravljajo ' Obravnavana tema o obrtni de avnosti pri Ciganih v Sloveniji je del monografije, ki jo avtorica pripravlja za tisk. Gradivo je vzeto iz doktorske disertacije, v kateri je obsežena celotna kultura Ciganov v Sloveniji In nakazani problemi asimilacije slovenskemu pre- bivalstvu. - Block Martin, 1936: Zigeuner. Ihr Leben und ihre Seele. Leipzig. Str. 102—103. 3 Đorđević Tihomir, 1933: Naš narodni život, knj. 7. Beograd. Str. 17—19. Obrt in drugi viri za preživljanje pri Ciganih v Sloveniji 75 tO delo samo Cigani. Flllpović« je ugotovil, da se le še neznaten del črnih visočkih Ciganov preživlja s kovaško obrtjo. Cigani na Dolenjskem, ki izvirajo iz obmejnih hrvaških ciganskih plemen, pripadajo skupini kovačev. Iz tega ciganskega rodu so začele posamezne družine potovati tudi po slovenskih vaseh in so se preživljale večinoma s kovaškim delom. Predvsem so bila stalnejša prebivališča ciganskih družin v Bell krajini in drugod po Dolenjskem tesno povezana z njihovim kovaškim deiom. O pojavu prvih družin iz rodu Ciganov kovačev govorijo tudi rojstni zapisi ciganskih otrok, ko je pri njihovih očetih, če so opravljali kovaški poklic, pripisano »Zigeuner Schmied« — Cigan kovač. Najstarejša taka opomba, kolikor je dosedaj znana, je bila zapisana v Črnomlju leta 1834 pri Matiji Hudorovcu.5 Za njim so bili do začetka 20. stoletja vpisani še tile Cigani kovači: leta 1868 Pavel Hudorovič v Hrastu pri Vinici; leta 1869 je vpisan ponovno v Ziljah, leta 1375 v gozdu pri Slamni vasi.s Leta 1869 je v vas Grabrovec prišel ko- vač Mihael Hudorovič iz kraja Plemenitaž na Hrvatskem ter se leta 1874 preselil v Rosalnice. Leta 1870 se je pojavil iz Vrbovskega kovač Georg Udurovič v Slamni vasi. Leta 1873 je Vincenc Brajdič opravljal kovaško obrt v Rajnušah, leta 1877 se je preselil v Mokro polje.'' Leta 1875 se je ustavil kovač Juraj Hudorovič v gozdu pri Svržakih blizu Metlike.^ Leta 1882 je v šahnu pri Kočevju omenjen kovač Johan Hudorovič, ki se je v teh krajih mudil še leta 1903.« V Podzemlju se je leta 1883 pojavil kovač Franc Hudorovac.i" Kovač Johan Brajdič je leta 1884 omenjen v Šent- jerneju. Istega leta je vpisan kovač Franc Brajdič v gozdu pri Gor. Gradišču v šent- jernejskl okolici;" leta 1885 Georg Hudorovac pri Dobllčah; leta 1886 Josef Kovačič v Mihovcu; leta 1888 Anton Brajdič v gozdu pri Dol. Mohorovec; leta 1889 Martin Hudorovac pri Kanižarici; leta 1891 Nikolaj Hudorovac v Preloki; leta 1894 Jožef Hudorovac v Krupi; leta 1895 Andrej Hudorovac pri Čudnem selu in leta 1910 Matija Brajdič v gozdu pri Potočni vasi.i^ O omenjenih Ciganih kovačih v Beli krajini in po Dolenjskem bi menili, da so se v 19. stoletju in še v 20. stoletju ukvarjali z večino kovaškega dela na tem koncu Slovenije. Belokranjski kmečki gospodarji pač niso bili preveč zahtevni in natančni glede kovaških izdelkov, ker so uporabljali pri svojem delu bolj preprosta orodja in priprave. Belokranjci so govejo živino le redko podkovali. Obenem pa vemo, da so se tudi Cigani tega dela ogibali in redko podkovali kakšno govedo ali konja. Druge železne izdelke, ki jih je potreboval kmečki človek, so znali Cigani dobro izdelati. Trdinama omenja, da so izvrstni kovači in da bi se lahko s tem delom preživljali, če bi si le omislili dobro orodje. Z dosedanjim orodjem morejo izdelati ali popraviti samo kako lopato, motiko, srpico In drugo preprostejše orodje in priprave. ^ Flllpović Milenko S., 1932: VisočkI Cigani. Etnološka Biblioteka 16. Zagreb. Str. 11. ' Rojstna matična knjiga (okrajšano RMK) Črnomelj od leta 1808—1836. RMK —Vinica 1862—1906. RMK — Preloka 1839—1900. RMK — Metlika 1860—1879. RMK — Metlika 1860—1879. ¦ RMK — Šentjernej 1831—1884. ^ RMK — Metlika 1860—1879. 9 RMK — Kočevje 1870—1909. 1» RMK — Gradac 1871—1885. " RMK —Šentjernej 1831—1890. 12 RMK — Prečna 1890—1916. " Trdina Janez, 1957: Zbrano delo, knj. 10. Ljubljana. Str. 33. 76 Pavla Štrukelj Ciganska kovaška obrt na Dolenjskem je bila v preteklosti tesno povezana s pre- kupčevanjem konj in s tolčenjem kamenja na cesti. Vse tri pridobitne dejavnosti so se med današnjimi Cigani nekoliko omejile. Znani Cigani kovači so danes: Janko Hudorovac, Rosalnice; Mate Hudorovac, Coklovca gozd pri Semiču; Janko Hudoro- vič, Željne pri Kočevju in Martin Brajdič, šmihel pri Novem mestu. Mimo teh je še nekaj Ciganov-kovačev, ki se s kovaštvom ne ukvarjajo dosti, imajo pa še kovaško orodje doma. Cigani kovači delajo in popravljajo tale kmečka orodja: motike, stare ali nove; kose, pri teh popravijo brado, ker se navadno večkrat zlomi; črtalo pri plugu; pri sekirah popravijo izrabljeno rezilo; železne vile, dleta, kosirje (pralicej, vinjeke; klepec za klepanje kose; verige, zobe pri brani, razne dele pri vozu In kladiva za drobljenje kamenja. Cigansko kovaško orodje obsega: 1. Kladiva; Cigani mu pravijo batike, s v i r i. Kladiva so različne velikosti in jih uporabljajo pri raznih večjih in manjših delih. 2. Klešče, cigansko k 1 i š č e. Če imajo ciganski kovači večjo delavnico, uporab- ljajo klešče raznih velikosti. 3. Težko kladivo, imenovano m a c o I a i*. To orodje rabi kovač za tolčenje razbeljenega železa. " Pleteršnik M., 1894: Slovensko-nemški slovar, A—O, I. del. V Ljubljani. Str. 539. Slika 1. Martin Jurkovič, kovač, Šentjernej na Dolenjskem Obrt in drugi viri za preživijanje pri Ciganili v Sloveniji 77 4. V zbirki kovaškega orodja je več vrst dlet, sekač in luknjač ali prebijač. 5. Starejši kovači, ki so naseljeni že dolgo let, so si oskrbeli tudi stiskalo na vijak, to je t. i. š rauf što k. Ta priprava kovaču omogoča boljšo obdelavo predmeta, tako lahko ga trdneje privije in ga veliko laže brusi. 6. Poglavitno kovaško orodje je nakovalo, cigansko m o n i ali a m b o s (to ime so si prisvojili iz nemščine). Po velikosti ločimo dvoje nakoval: majhno nakovalo, ki ga kovač zabije v zemljo, ter veliko, ki je nasajeno na lesenem podstavku ali večjem tnalu in je navadno postavljeno stalno na istem prostoru v kovačnici. 7. Meh, cigansko p i š ot, kovač izdela sam. Ta priprava za pihanje ognja je ovalne oblike, proti prednjemu koncu se hitro zožuje. Meh sestavljajo tri lesene ovalne deske: zgoraj, v sredini in spodaj. Te deske dajejo mehu obliko. Na zgornjo in spodnjo osnovno ploskev je okrog in okrog pribita usnjena koža. Ta usnjeni del se pregiba, zato mora biti napravljen iz več kosov; naguban je kakor harmonika. Naj- boljše usnje za meh daje kozja koža, obrnjena z dlako navznoter. Spodnji leseni del ima izvrtano luknjo za dovajanje zraka. Prednji del je zožen najprej v širšo leseno cev, nato v ozko pločevinasto okroglo cev, ki vodi skozi v i g n j o v žerjavico. Tudi oglje, cigansko an g ara, si ciganski kovač pripravi sam. Postavi si kopo blizu doma ali celo na dvorišču. Zložena je iz daljših polen, nametanih v krogu do vrha. Ogenj zakuri v notranjosti kope, nad ogenj pa doda še nova polena. Drva počasi gorijo in se spreminjajo v velika goreča polena, ki ne smejo pogoreti v navadno drobno žerjavico. Še preden se to zgodi, mora kovač politi gorečo kopo z Slika 2. Notranjost kovačnice, Janez Hudorovac, Semič — Bela krajina 78 Pavla štrukelj vodo, da ogenj ugasne in se goreča polena ohladijo. Vroče oglje pograbi z grabljami na kup In ga pusti čez noč napol v zemlji; po vrhu ga pokrije z listjem, da oglje postane trše, to poveča njegovo kvaliteto pri gorenju. Cigan napravi majhno kopo, zato je oglje hitro kuhano. Ker ciganski kovač noče imeti oglja v zalogi, ga priprav- lja vedno sproti. Kako in kje bo dobil les za kopo, se Cigan nikoli ne vprašuje. Navadno si napravi hišo ob robu gozda in blizu vasi. Drva za oglje si nabere v gozdu, ki mu je najbližji. Kdaj pa kdaj so Ciganu pomagali dobiti drva celo kmečki gospodarji. Cigani so že v preteklosti delali oglje najraje iz slivovega lesa, ker je baje najboljši. Zato se je večkrat zgodilo, da je kmečki gospodar, če se mu je kakšno slivovo drevo posušilo, povedal Ciganu, da je drevo posekal. — Danes de- lajo Cigani kovači oglje najpogosteje iz bukovih in kostanjevih drv; v nujni potrebi pa uporabijo vsak les, ki jim je na voljo. Kovaško delo potujočega Cigana se nekoliko razločuje od dela naseljenega Cigana. Ko se tak potujoči kovač nekje ustavi, si postavi šotor v taborišču in namesti vse priprave za kovanje. Najprej napravi na določenem mestu jamico v zemljo, natrosi nekaj oglja vanjo in zakuri. Zraven postavi meh, ki razpihuje ogenj, in nakovalo. Meh namesti med dve palici z rogovilami na zgornjem koncu; na njiju je položena palica. Zadnji del meha stoji približno meter visoko od tal, vzdiguje ga dolga palica, privezana na meh. Palica je prislonjena na nakovalo, da kovač sam razpihuje ogenj. Meh se s prednjim koncem poševno nagiba k ognjišču. Cev iz meha je izpeljana do ognja skozi odprtino vi g nje, to je stene iz blata, visoke približno dvajset centimetrov in polkrožne oblike. Slika 4. Prižgana kopa za oglje, Janko Hudorovac, kovač, Rosalnice pri Metliki Obrt in drugi viri za preživljanje pri Ciganih v Sloveniji 79 Ime vignja, ki pri dolenjskih Ciganih pomeni blatno majhno steno pri ognjišču, raz- laga Pleteršnik« s pomenom ognjišče, vigenjc. Omenja tudi cigansko besedo »vig- na, vignja«, kar označuje ognjišče in kovačnico. Isti pomen ima tudi madžarska beseda »vihnye, vinnye«. Ognjišče, kjer gori ogenj, imenujejo dolenjski Cigani ježa, torej ne vignja. Na- vadno kuje ciganski kovač pri nakovalu sede, čepe ali kleče. Naseljeni ciganski kovač ima bolje urejeno kovačnico. Imenuje jo k o v a č e n c a. V svojem ciganskem narečju dolenjski Cigani nimajo posebnega izraza za njo. Sedanje ime za kovaško delavnico so privzeli najverjetneje šele v naših krajih, medtem ko so svoj izraz za kovača imeli že pred naselitvijo: v ciganskem jeziku mu pravijo h a r č i. V kovačnici ima Cigan postavljen meh in ognjišče na višjem podstavku, približno meter od tal. Ognjišče je napravljeno na štirih stebričih. Zgornja ploskev je zidana. Sredi nje je majhna vdolbina za ogenj. Meh je v zadnjem delu ognjišča postavljen tako, da njegova cev sega skozi vignjo do žerjavice. Dolga palica za stiskanje meha je obrnjena proti ognjišču, da kovač sam goni meh. Včasih so to delo opravljale ženske. Gonilno palico za razpihavanje žerjavice imenujejo puhalo. Nakovalo je pri naseljenih Ciganih veliko večje in težje. Postavljeno je na tnalu, visoko od tal, da kovač ob njem kuje stoje. Kovaška obrt je v družini strogo patriarhalna. Za umrlim starim kovačem opravlja njegovo delo naprej eden izmed članov družine, toda v drugem kraju. Po davni šegi 15 Pleteršnik, 1895, P—2, II. del, str. 768. Slika 3. Kovaški meh z vignjo, Janko Hudorovac, Rosalnice pri Metliki 80 Pavla Štrukelj Ciganov iz rodu kovačev je prepovedano vsako bivanje ali kovaško delo na tistem mestu, kjer je umrl prejšnji kovač. Bivališče in kovačnico morajo po njegovi smrti uničiti, sežgati. Zgodi se, da se bolnik boji takega uničenja imetja še v času nje- gove bolezni. Zato največkrat izrazi željo in prošnjo, da bi tega ne naredili v zadnjih trenutkih njegovega življenja, temveč naj kovačnico podrejo šele po njegovi smrti. Še zlasti pomembna so verovanja o kovaškem orodju. Kovaška obrt nasploh zbuja pri ciganskih družinah spoštovanje in ugled. Posebno orodju pripisujejo veliko ve- ljavo in pomen; z njim so namreč v zvezi nekatere prepovedi, ki jih morajo upošte- vati posebno ženske. Pred vsem drugim je nakovalo najpomembnejše v kovaški delavnici. Na nakovalo sme kovač položiti samo kladivo, nikakor pa ga ne sme polivati z vodo. — ženski je strogo prepovedano sedeti na nakovalu. Še posebej so pozorni, da ga ženska nima priložnosti prekoračiti; to velja tudi za klešče, kladivo in konjsko opremo, če bi ciganska ženska to napravila, kovač ne bi imel sreče pri delu. Prav tako mislijo, da kovač ne bi imel sreče, če bi otrok nakovalo zmočil s svojo vodo ali ga še onečedil z blatom. Taka verovanja glede kovaškega orodja so znana med ciganskimi kovači še danes. Spoštujejo jih prav tako kakor njihovi predniki in jih varujejo kot rodovno izročilo in skrivnost. Slika S. Ignac Baranja, kovač, Mali Šalovci, Prekmurje Obrt in drugi viri za preživljanje pri Ciganih v Sloveniji V Prekmurje se je naselila z Madžarskega manjša skupina Ciganov kovačev. Ti so bili prvi naseljenci blizu vasi, kjer so si postavili koče in kovali ter popravljali poljedelsko orodje okoliškim kmetom. Tako je bil Cigan kovač prvi naseljenec v Cer- nelavcih in prav tako na Pušči, v največjem prekmurskem ciganskem naselju. V Gornjih Črncih živi Jože Baranja, star že 80 let, ki se spominja, kako sta z očetom kovala verige, žeblje, zobe pri brani in popravljala razno kmečko orodje. Tudi v Vadarcih so bili Cigani kovači; delali so verige in jih nosili prodajat v Gradec. V šalovcih ima starejši Cigan kovačnico, ki v njej še kuje. Kovaške obrti se je naučil pri očetu. Poleg drobnega orodja ima še tele priprave: mehova, ki sta precej manjša, kakor je npr. meh dolenjskega Cigana kovača. Oblika in konstrukcija kova- škega meha je pri obeh ciganskih rodovih Ista. Ognjišče je vzdignjeno od tal. Nakovalo je veliko, težko približno osemdeset kilogramov, ter postavljeno na pod- stavek. — Tudi v Sotini je še kovač, ki kuje in popravlja kmečko poljedelsko orodje. To je Jurij šarkezi, ki se je priselil iz Monoštra. Kovaška dela zna opravljati tudi Jože Šarkezi v Serdici. Omenjeni Cigani kovači so v Prekmurju edini, ki se še ukvarjajo s to obrtjo. V splošnem pa so kovaško delo precej opustili, predvsem mladi, ti menijo, da je to manjvredno opravilo. Svedrarji — limarji V skupino svedrarjev — limarjev sodi rod Olahov v Dolgi vasi pri Lendavi. Živijo ločeno od drugih prekmurskih Ciganov in se z njimi skoraj ne družijo. Njihove rodovne posebnosti so vidne v mnogih rečeh; med drugim moramo omeniti tudi izdelovanje svedrov in jih prav zaradi te obrti uvrščamo v posebno skupino. Še v prejšnjem stoletju so moški rodu Olah vsi opravljali to obrt. Današnji rod pa je izdelovanje svedrov popolnoma opustil in se oprijel drugih opravil. Svedre zna delati samo še eden, toda še ta raje potuje poleti z vozom in konjem po štajerskem in Hrvaškem ter pobira cunje in staro železo. Organiziral si je trgovino z raznimi podjetji, ki jih po dogovoru oskrbuje s takim materialom. Mimo tega napravi na takem potovanju tudi kak sveder, ker nosi orodje s seboj. To so: klešče, cigansko kljaste; kladivo, cig. č o k a n o ; meh, cig. p i š o t; nakovalo, cig. kovanca ; pila, koks, jeklo in majhen meh. To je tako imenovani taborski meh. Priprava je majhna, ima štiri noge in je postavljena na pol metra visokem podstavku; sredi tega napravi kovač ogenj, ki ga razpihuje tako, da postavi pod njim meh na nožni pogon. Izdelki te obrti so svedri raznih velikosti. Sami Cigani pravijo svedru v svojem narečju svrd a I o. V ciganskem jeziku pa pomeni sveder sviri, boldini.isa '»a uhiik Rade, 1947: Srpskohrvatsko-ciganski rečnik. Sarajevo, str. 156. 6 — Slovenski etnograf 82 Pavla štrukelj Brusači — žlajfarji indežnil