RUDOLF HORVAT Letos 8. junija je pri prometni nesreči izdihnil Rudolf Horvat, ki je bil dvajset let vzgojitelj mladine v škof ji Loki in vnet javni delavec. Malo pred tragično smrtjo je dopolnil 70 let. Rodil se je v Orehku pri Postojni v izrazito učiteljski družini: njegov oče. brat in sestre so bili učitelji. Ko je do končal peti razred gimnazije, se je tudi on odločil za učiteliski poklic in prestopil na državno učiteljišče v Ljubljani. Matu- riral je leta 1915 in bil takoj nato mobi liziran. Kot zaveden narodnjak se je v italijanskem ujetništvu priglasil med ju goslovanske prostovoljce in se vrnil ob koncu vojne iz. Soluna domov. Leta 1920 je nastopil prvo učiteljsko službo v Po ljanah nad škofjo Loko. v začetku šol skega leta 1920/21 pa je bil premeščen na deško ljudsko šolo v Škofji Loki. Tu je ostal vsa leta stare Jugoslavije. Marca 1941 je dobil premestitveni dekret za Ljubljano, takoj nato pa je bil mobili ziran kot rezervni oficir. Na novo služ beno mesto v Zgornji Šiški je prišel po razpadu jugoslovanske armade in tam vztrajal do konca vojne. Po osvoboditvi je bil postavljen za upravitelja te šole, ki jo je potem vodil do upokojitve leta 195S. Ker je bil še poln zdravja in delovnega zanosa, v pokoju ni počival, temveč je HI- 147 vestno sodeloval pri glavnem odboru Rde čega križa in pri Samopomoči prosvetnih in znanstvenih delavcev, več mesecev tudi v Loškem muzeju, kjer je uredil knjiž nico. Zadnje leto je prevzel službo hono rarnega vzgojitelja v domu srednje teh niške šole v Ljubljani, kar mu je naj bolj ustrezalo, saj je bil z dušo in telesom zavzet za vzgojiteljsko delo z mladino. Toda komaj je spet začel uveljavljati svoja srčna in razumska nagnjenja, ga je 8. junija 1966 na prehodu Linhartove ceste avto do smrti povozil. Iz navedenega življenjskega okvira naj močneje sije Ilorvatovo življenje in delo v Škofji Loki, ki je trajalo celih dvajset let. Tu je začel kot mlad idealist in tu je delal kot zrel, izkušen mož. Na Loko je bil navezan z vsem svojim bitjem, ne samo, ker si je tu z ženitvijo v Blazni- kovi družini, ki je tudi dala tri prosvetne delavce, ustvaril lastni dom, ampak pred vsem zato, ker se je med Ločani zasidral s svojim neugnanim požrtvovalnim de lom. Gonilni sili njegovega življenja sta bili odločna narodna zavest in več kot poklicna ljubezen do mladine. Zato je ves čas delal v Sokolskem društvu, bil načel nik in starosta, predvsem pa vodja na raščaja. Mladini je posvečal leto za letom nešteto ur v šoli in v domu ter na mnogih izletih v naravo, posebno v gore. Kot pravi vzgojitelj mladine je bil navdušen borec proti alkoholizmu, pri čemer je močno vplival s svojim zgledom dosledne abstinence. Nravno povzdigo naroda je podpiral s pisanjem v Prerodu in Soko- liču. Njegov vzgojni vpliv je zajel dolgo generacijo Ločanov. Sam je izkazal pa triotizem med narodnoosvobodilno vojno s terenskim delom. Njegov prvorojeni sin Dušan je padel kot borec I. prekomorske brigade. V nedeljo 29. maja letos je bil Horvat ves vesel med Ločani na muzejskem iz letu. Zadnjo nedeljo pred tragično smrtjo pa je z ženo obiskal Loko. užival raz gled s Kranceljna in ni vedel, da se za vedno poslavlja od nas. Kako močne sledi je s svojim plemenitim delom vtisnil v Ločane, je pokazala množica prijateljev, znancev in nekdanjih učencev, ki so se udeležili njegovega pogreba na Žalah \ Ljubljani. France Planina 148