TELOVADNO DRUŠTVO »SOKOL« V ŽELEZNIKIH (30 let bojev, zmag in porazov) Zapisnik ustanovnega občnega zbora »So kola« v Železnikih 1. Spisi in zapiski pripravljalnega od bora. — Priloženi! 2. Seznamek ustanovnih, podpornih in izvršujočih članov. 3. Iztis pravil ni priložen odlok c. kr. okrajnega glavarstva v Kranju z dne 11. avg. 1908, št. 215—72, kateri naznanja, da je vis. dež. vlada z razpisom z dne 8. avg. 1908, št. 3775, potrdila pravila Tel. dru štva »Sokol« v Železnikih. 4. Zapisnik, sestavljen na ustanovnem občn. zboru dne 23. avg. 1908. ZAPISNIK Prepis I. občni zbor Železniškega »Sokola« dne 23. avgusta 1908 v Železnikih. A) Pozdrav br. načelnika pripravljal nega odbora ter pozdrav bratom Sokolom iz Škofje Loke za potek k ustanovnemu obč. zboru Železniškega »Sokola«. Kon- štatira sklepčnost. B. Br. Franc Košmelj pozdravi goste ter da tajniško in blagajniško poročilo pripravljalnega odbora. C) Br. Gaber pozdravi v imenu »Sk. Sokola«, zagotavlja lepo bodočnost »So kolu«, razloži na kratko pomen in namen »Sokola« in oriše veličastnost organizacije sokolske. D) Volitev (po vzkliku): starosta: br. Ivan Demšar podstarosta: br. Jak. Dermota Zapisnik občnega zbora dne 17. 1. 1909 1. Brat starosta proglasi sklepčnost ter pozdravi navzoče. 2. Brat tajnik poda poročilo o društve nem delovanju. Iz poročila je razvidno, da se je dne 23. 8. 1908. vršil ustanovni občni zbor. Odbor je imel 6 rednih sej. Članov žteje društvo: ustanovnih 14, pod pornih 42, izvršujočih 37 v Železnikih ter odsek v Dražgošah 21, torej vseh članov 113. Poročilo se vzame z odobravanjem na znanje. 3. Poročilo blagajnikovo: Iz poročila se posname, da je društvo v letu 1908 imelo dohodkov K. 1096.96, stroškov pa 674.56 K., torej prebitek v l. 1908 K. 422.40 vin. Po ročilo se vzame z odobravanje na zna nje. 4. Poročilo načelnika telovadcev: Telo vadnih ur je bilo 46, telovadilo je popreč no 22 telovadcev na uro. 5. Volitev odbora. Bil je izvoljen slede či odbor: Starosta Ivan Demšar Podstarosta Jakob Dermota Načelnik: Zvonko Pengov Tajnik: Karol Dolenc Blagajnik: Franc Košmelj Odborniki: Matej Klopčič Gabrijel Thaler Ivan Kosem Karol Demšar Ivan Stupica Franc Vidmar Namestnika: Tomaž Megušar Bogomir Helmich Pregledovalca računov: Josip Košmelj, irhar Anton Hafner Ker je dnevni red končan in se nikdo ne oglasi k besedi, se zborovanje zaključi. Železniki 17. 1. 1909. M. Klopčič V okviru sledečega zapisa se bom sku šal spoprijeti s preteklostjo, določneje s časi od začetka tega stoletja do leta 1940, ko smo stopili na prag druge svetovne vojne. Zamikalo me je predvsem »natančnejše nazorsko in družbeno razglabljanje o tej preteklosti« (F. Koblar. Nekaj o društve no prosvetnem delu v prejšnjih časih, Sel ška dolina v preteklosti in sedanjosti, Že lezniki 1973, str. 356, zadnji odstavek; da lje cit. Selška dolina), to pa predvsem za radi tega, ker je prav v tem časovnem razdobju v Železnikih zaživelo, delalo in končno svoje »poslanstvo« zaključilo te lovadno društvo »Sokol«. Pri tem svojem opravilu se sicer zave dam, da se bom težko izognil težavam, ki 189 d&f* Pobudniki za ustanovitev Telovadnega društva »Sokol« v Železnikih, i. Franc Košmelj, študent prava na dunajski univerzi (1885—1918), 2. Ivan Demšar, posestnik in trgovec v Železnikih (1869—1912), 3. Karol Dolenc, frgovc in gostilničar v Železnikih (1880—1962), 4. Jakob Dermota posestnik in usnjar v Železnikih (1878—1932) me bodo morda vodile v »osebne nevšeč nosti in sodbe« (F. Koblar, Selška dolina, str. 357, prvi stavek), ko me hkrati po drugi strani vendarle opogumlja izrek Ra- bindranatha Tagoreja: »Če zaprete vr^ta vsem napakam, bo tudi resnica ostala zu naj.) (Iskrica, Delo 28. 3. 1979.) Sokola kot društveno telovadno orga nizacijo je leta 1862 osnoval v Pragi Mi roslav Tyrš, doktor filozofije in univerzi tetni profesor. Ta organizacija se je po zneje razvila v domala vseh slovanskih državah in že leta 1863 je bil tudi v Ljub ljani ustanovljen Južni Sokol; pač v skla du s takratnim geslom: »Kdor Slovan, ta Sokol.« Prvotni Sokol je bil predvsem telovad na organizacija, ki je hkrati gojila in kre pila zdravo in narodno zavest in svobod no osebnost. Organizacija nikakor ni po segala niti v področje verskih niti poli tičnih organizacij. Zahtevala ni nobene oblasti nad narodom, pač pa je želela s telesno vzgojo oblikovati sposobnega, ple menitega, svobodnega in odgovornega člo veka. Sokoli se niso bojevali zoper vero in cerkev, saj je velik del članstva celo aktivno versko sodeloval. 190 Naš ugledni rojak akademik dr. France Koblar v knjigi Moj obračun, Ljubljana 1976, str. 86, 87. tozadevno med drugim takole poroča: »Čeprav je bila strankar ska politika v razcvetu ... in se je med dijaštvom posebno širil modni radikali- zem in masarykovstvo in so med nas (go jence Alojzevišča — op. pisca) prihajali agitatorji katoliško-narodnega dijaštva, sem že prejšnje leto na skrivaj hodil k Sokolom!« Tako se je tudi Koblar pridru žil nosilcem Tyrševih »sokolskih idej«, čeprav jih je klerikalizem obsodil kot za blodo. Klerikalizem kot politični in ideološki sistem katoliške cerkve je namreč z vsemi razpoložljivimi sredstvi — predvsem pa pod vplivom cerkve hotel ohranjati in ohraniti svoje interese na vseh družbenih, političnih in drugih področjih javnega življenja. S to svojo vnemo je med dru gim v znatni meri načel tudi vprašanje nacionalne enotnosti, notranje trdnosti in še posebno svobodo osebnosti. Ob vsem takšnem početju se je seveda porajal odpor s tem, da so se mnogi Slo venci pričeli oprijemati nasprotnih, tj. li- beralnopolitičnih idei (F. Krblar Selška dolina, str. 353, zadnji stavek). Pričel se je boj med liberalizmom in klerikalizmom. »Ločitev duhov« je zato vedno bolj in bolj zorela in to do tolikšne mere. da so že v prvem desetletju tega stoletja »Železniki npr. dobili sloves ene ga najbolj politično bojevitih krajev« (F. Koblar, Moj obračun, str. 90, zadnji odsta vek). Vojevala se je silovita, grda in do neke mere celo ostudna borba. Dokaz : Dr. Janez Ev. Krek kot du hovnik in profesor bogoslužja se je ob tem zelo hudoval in dejal, da je sam hudič prišel nad (Selško op. pisca) dolino, se razkoračil od enega hriba do drugega, se usral in tako so nastali Železniki (F. Kob lar, Moj obračun, str. 201). Ni mi nerodno priznati, da sem z nek danjo Krekovo — vseskozi mnogostran- sko aktivnostjo in dejavnostjo kolikor to- Telovadci Sokola« 1909 — od leve stojijo: Aleš Jelene (Beštrov) Dražgoše, Ignac pegam (Matevžov) Železniki), Matevž Bertoncelj (Kucov) Železniki, nepoznan, nepoznan, nepoznan, Karol Jelene (Bertov) DražgoSe, nepoznan; sedijo: nepoznan, Groga Vrhunc (Skrblncov) Železniki, nepoznan, Alojz Demšar (Blaškov) Železniki, nepoznan, Jakob Primožič (Matijovcov) Železniki, Franc Dolenc (Crutov) Železniki; ležita: nepoznan, Fanc Vrhunc (Skrblncov) Železniki 191 liko seznanjen in ga kot velikega Sloven ca zelo spoštujem, dasiravno tudi on ni bil »nezmotljiv«, ker žal ni doumel, da politika navsezadnje ni neke vrste me hanika, temveč je le življenje. Kar narod namreč čuti, kar je v njegovi duši, to bi dr. Krek kot politik moral zaznati in za grabiti (M. Mikuž, Oris zgodovine Sloven cev v stari Jugoslaviji 1917—1941, Ljub ljana 1965, str. 331.) In prav v Železnikih je Krekova nemoč tozadevno kar najbolj prišla do izraza. V tistih razburkanih časih — v začetku tega stoletja, ko je razpolagal z mnogimi moč nimi aduti, ki bi jih za pomirjenje in spravo med ljudmi mogel s pridom po rabiti, mu je ugodna prilika dob3?edno ušla iz rok (gl. F. Koblar, Moj obračun, str. 199—204). Tako sta si v tistih časih skočila v lase dva neugnana poLtična so vražnika: klerikalizem in liberalizem. Ker kljub tolikim pametnjakovič2m ni bilo nikogar, ki bi plamteči ogenj skušal pogasiti ali ga do neke mere vsaj lokalizi- rati, sta obe strani druga na drugo razlili toliko smrdeče gnojnice, da nobena rosa ni mogla več oživeti ruše, da bi pognalo novo bujnejše zelenje. V tem docela nesmiselnem boju so li beralci najprej »minirali« prvotno Bral no društvo, da je prišlo v njihove roke; kmalu zatem (1908) so ustanovili še »naprednega« Sokola in še nekaj dru gih »liberalnih« gospodarskih organizacij, kot npr. Hranilnico in posojilnico, Sodar- sko zadrugo in podobno. Ko pa je kleri kalcem ušlo z vajeti tudi Konsumno dru štvo, in da ne bi s svojo prisotnostjo v ce loti odmrli, so ustanovili »pobratima« Orla ter se nato še krčeviteje oklenili novo ustanovljenega Izobraževal nega društva. Vse te, do nekje pozitivne sile, so se tako ponovno »cepile«. Ob teh in podob nih krajevnih zmedah, bojih in nasprot- stvih se je torej rojevala nova »ločitev duhov«. Ko sem ponovno prebiral zapis nike nekdanjega Sokolskega društva Že lezniki, sem, žal, uvidel oz. moral ugo toviti, da je bil vozel tako zapletenega in skrajno nezdravega stanja in vzdušja za- tegnjen do tolikšne mere, da ga je uspel Telovadci »Sokola-; 1924 — od leve stojijo : Janez Vrhunc (Bevčkov) Železniki, Franc Taler (Sorčan) Železniki, Franc GroSelj (Kanaljev) Zelzniki, Franc Kemperle (Kemperletov) Cešnjica, Franc Lotrli (Majdenkov) Železniki, Zdravko Goja (Gojev) Železniki, Jože Benedičič (Putovcov) Železniki, Janko Šmid (Froncov) Železniki; sedijo: Drago Dolenc (Korinov) Železniki, Viktor Benedik. (Benedkov) Železniki, Matevž Benedičič (Putovcov) Železniki, Vinko Šuštar (Plnadarsk) Železniki, Mirko Demšar (Dagarinov) Železniki, Polde Dolenc (Crutov) Železniki, Janez Šuštar (Plnadarsk) Železniki, Janez Kristan (Založan) Železniki, Jože Smid (Furtov) Železniki; ležita: Jože Pegam (Matevžov) Železniki, Metod Demšar (Dagarinov) Železniki. (Ležeče tiskani danes še živijo). 192 presekati le kruti meč bližajoče se prve svetovne vojne. Dokaz: Povzetek iz zapisnika seje društva z dne 15. 6. 1909 (točka 12 dnev nega reda). 12.) Vsled opetovanega izzivanja od stra ni domačega g. župnika na leči sklene od bor ga povabiti k prvi odborovi seji, ker nam v cerkvi ni dovoljeno debatirati, ozi roma naj g. župnik odbor prijavi, kaj ima zoper naše društvo, nad katerim se vsako nedejo med pridigo spotika. Sploh naj se pa gospod župnik Marčič naprosi, naj na šega društva pri vsaki pridigi ne izziva, ako pa upa, da bode skozi izzivanje kaj dosegel, pa tudi lahko še v bodoče nada ljuje svoje započeto odrihanje po našem društvu, katero nima nikakor namen upo- gniti tilnika poštenim potom pred našim častitim gospodom župnikom Marčičem. Ker se nihče več k besedi ne oglasi, brat starosta sejo zaključi. V Železnikih, dne 15. rožnika 1909. I. Demšar t. č. starosta K. Dolenc t. č. tajnik št. 35 Dobesedni prepis pisma poslanega dne 19. 6. 1909. župniku g. Valentinu Mar- čiču v Železnikih. V avstro-ogrski katoliški monarhiji umevno Sokol kot napredna organizacija ni bil zaželen, čeprav ga oblast naravnost ni preganjala. Tako npr. ob mobilizaciji 25. julija 1914 v vojsko niso bili vpokli cani le liberalci kot politično nezanesljivi, temveč so se morali odzvati prav tako pri staši klerikalnega, tj. katoliškega tabora. »Razpoloženje po prvi svetovni vojni, ko so se fantje in možje vrnili domov, utru jeni in željni miru, se je zdelo, da je ugo den čas za medsebojno zbližanje in po miritev nasprotstev«; tako je napisal F. Koblar (Selška dolina, str. 354, zadnji od stavek). Zares se je zdelo, da so med štiriletno kruto vojno nekdanji politikantje vrgli bojne sekire, zavedajoč se, kako nesmisel na so bila njihova predvojna nesoglasja in kako prepotrebna bi bila kraju in lju dem nazorska strpnost. Vendar pa je našim takratnim »vel- možem« kot že pred desetimi leti »vlak bratstva in enotnosti« tudi tokrat odpe ljal. Ob tem je F. Koblar takole poudaril: »Življenje je spremenljivo in zapleteno in odvisno od vplivov, ki si večkrat naspro tujejo, pri tem pa je treba poznati in po vezovati pogoje, naključja in krajevne razmere, ki so odločilne pri tem ali onem dogajanju in tudi značaj posameznih lju di (Selška dolina, str. 345). K temu Kob- larjevemu pričevanju pa si vsekakor do volim poudariti in pripomniti, da prav z igro »Rokovnjači« (F. Koblar, Selška do lina, str. 354, zadnji odstavek) zbližanja vendarle ni mogel pričarati brez predhod nega razgovora, dogovora oz. sporazuma tudi z vodilnimi ljudmi iz nasprotnega, tj. naprednega, nekakšnega »posvetnjaš- kega tabora«. Namera je bila prav gotovo do neke mere dobrohotna. Zal pa je bilo njeno spočetje v celoti zgrešeno in po vsem podobno omenjeni Krekovi politiki. V tistih prvih povojnih dneh se ni mog lo pričakovati, da bi se na razvalinah nekdanje avstro-ogrske katoliško-kleri- kalne politike le-ta v kraju ponovno mo gla razbohotiti, kajti kljub preživetim vojnim tegobam liberalci nikakor niso po zabili na predvojne boje s klerikalci (prim. dopis nekdanjemu železniškemu župniku Marčiču in M. Mikuž, Oris zgo dovine Slovencev, str. 23—28.) Ker bivše vodstvo klerikalcev tega ni doumelo in najbrž tudi ni čutilo potrebe po takrat na vsak način še možnem zbližanju s tkzv. »naprednjaki«, je po vsej logiki mo ralo priti do ponovnega »križanja dušev nih prizadevanj« (F. Koblar, Selška do lina, str. 348, zadnji odstavek). Tako so se povojni politični tokovi spet znašli v stari strugi, tj. menjajoče hlapcevanje enkrat eni, drugič drugi »politični dinastiji« in podobno. Ce odpišemo obema političnima tabo roma vse tiste boje, ki so v Železnikih za pustili kaj malo časten spomin na pre teklost, lahko ugotovimo, da so bili prav po Koblarjevi zaslugi predvsem »prosve- tarji« iz obeh taborov dokaj resni, hkrati in k sreči enakovredni in obojestransko dobrodošli konkurenti in tekmovalci. V tem primeru mislim in povzemam, da je bila takšna takratna »meddruštvena bor ba« idealna vzmet, da je tozadevna de javnost v kraju kar dostojno zaživela (gl. F. Koblar, Selška dolina, str. 356). Z izrednim zanimanjem sem zato sledil Koblarjevemu prispevku o tolikih in toli kih uprizoritvah odličnih iger, ki so se zvrstile na odru Izobraževalnega društva v Prosvetnem domu, zgrajenem leta 1912. Gledalci so bili večkrat tudi iz »liberal nega tabora«, seveda pa so tudi nekateri manj goreči klerikalci od časa do časa prestopili prag sokolske hiše! 13 Loški razgledi 193 Ker je »pisano zgodovinsko pričevanje še vedno najdragocenejše pojasnjevanje preteklih časov (F. Koblar, Selška dolina, str. 348, predzadnji odstavek) in ker dose- daj ni bilo objavljeno, kaj so v obdobju 1908—1940 počeli »konkurentje in tabor niki« železniškega Sokola in Bralnega društva, o tem na kratko poročam : 1. Telovadno društvo »Sokol« Železniki je bilo ustanovljeno avgusta leta 1908. 2. Sokolski dom je bil dograjen leta 1924. 3. V letih 1908 do 1940 je bilo v društvu včlanjenih 198 članov: 65 delavcev, 56 obrtnikov, trgovcev ipd., 26 posest nikov, 18 nižjih državnih in privat nih uslužbencev in 33 ostalih izobra žencev. 4. Med delovanjem »Sokola« kraljevine Jugoslavije se je v članstvo priglasilo 17 članov. 5. Ob sestavljanju te evidence leta 1978 je bilo 52 članov še živih. 6. V letih 1908 do 1940 (izvzemši čas prve svetovne vojne) je Sokolsko društvo — večkrat s sodelovanjem Bralnega društva uprizorilo in priredilo: 55 iger, 70 plesnih in drugih družabnih prire ditev, 27 samostojnih telovadnih na stopov in 33-krat je sodelovalo na iz- venkrajevnih telovadnih nastopih. V obdobju pred prvo svetovno vojno je občina Sorica obsegala velik teritorij, na zahodu je segala do deželne meje s Pri morsko, proti vzhodu pa skoraj do Želez nikov (do pod Suše). Za spodnji konec ob čine je bila organizirana že pred vojno podobčina za Zalilog, ki pa ni imela svo jega pečata in je bilo njeno delovanje ve zano bolj na reševanje gospodarsko ko munalnih problemov. Zasedba Sorice, kjer je bil sedež obči ne, — po Italijanih (in ob prevratu tudi po nemških četah), je po koncu vojne vzbudila v zgornjem koncu Selške doline veliko razburjenje. Občinski odbor se je že pred razpadom Avstrije opredelil za »stališče državn spravne deklaracije Ju- goslovsnskega kljba z dne 30. 5. 1917« in se je tako soglasno pridružil majniški deklaraciji. Zanimivo je tudi, da je od bor odločno odklonil tudi zadnje vojno 7. Iz knjig zadevnih zapisnikov povzema mo, da je društvo v obdobju 1908 do 1939 imelo: 231 rednih odborovih sej, 10 izrednih sej, 19 sestankov, 24 red nih in 3 izredne občne zbore. 8. V društvu so delovali: telovadni odsek (člani, naraščaj, deca), prosvetni od sek, konjeniški odsek (občasno) in ži- rantski odsek, ki je skrbel predvsem za gradnjo sokolskega doma. 9. Z letom 1939 je društvena dejavnost začela znatno pojemati. Dokaz: Povzetek iz zapisnika seje društva z dne 19. 1. 1939 (drugi odstavek točke 3 dnevnega reda). ATafo se je odbor odločil, da sestavi kandidatno listo za občni zbor 22. januarja. Ker po brez uspešnih debatah ni bilo moči sesta viti liste, je br. starosta zaključil sejo predčasno: ostali dnevni red je kljub neizčrpnosti radi tega odpadel. Zdravo! Thaler Marjan starosta Zeljko Križnar tajnik 10. Dejavnost društva je bila dokončno strta s prihodom okupatorja v aprilu leta 1941. Drago Dolenc posojilo, čeprav finančno ni stal tako sla bo, na občane same pa ni hotel vplivati. Prva ugotovljena seja starega občin skega odbora po zasedbi je bila v sep tembru 1919. Odborniki so se imenovali: občinski odbor na zasedenem ozemlju. Na prvi seji so ugotovili, da še ni bilo nobene seje odkar so jih zasedli Lahi. Zupan je tedaj hotel odstopiti, vendar so ga odborniki prepričali in naprosili, da je še ostal, saj odstop ne bi mogli vsi od borniki pravno potrditi, ker jih je del iz podobcine manjkal, pa tudi nobenega drugega primernega kandidata za župan sko mesto takrat v Sorici ni bilo. Na na daljnjih sejah so reševali predvsem fi nančne zadeve. Ker so bili odrezani od loške davkarije, ki jim je prej pobirala davek za občinske trošarine (predvsem od vina), so bili prikrajšani za večji del dohodka občinskega proračuna. Ker je ZASEDBA SORICE (29. 11. 1918—2. 6. 1921) 194