JUGOSLOVENSKI SOKOL PRILOG „SOKOLSKOM GLASNIKU“ 1926. VI. Prvi dani Sokolstva (Zapisci Renate Tyršove.) Kad su svršetkom godine 1861. odlučili Tyrš sa drom. Edvardom Grćgrom, Em. Tonnerom i još nekoliko drugova iz Malypetrove gim-nastičke škole, da osnuju češko telovežbeno društvo u Pragu, bili su si posvema svesni, da njihov napor za osnivanje nove organizacije nije posvečen običnom gimnastičkom društvu, več da imade mnogo šire i dublje značenje. Za gajenje tako zvanog turnerstva bilo bi dostojalo češko-nemačko društvo, ali oni su nameravali mnogo više. Duša celog pokreta bio je dr. Tyrš. On se dogovorio sa drom. Gre-grom, da se za starešinu novog društva kandidira Jindricha Fiignera, ravnatelja praškogtalijanskog osiguravajučeg zavoda, koga je osobno dobro poznavao. Rekao je tada Gregru od prilike sledeče: «Polažem vanrednu važnost na to, tko če biti vodeča osoba, koja imade da bude novom društvu poput štita. Naše društvo, kako si ga ja zamišljam mora da imade za vodu muza, koji je naročito svetao karakter. Fiigner je izobražen muž, slobodounmik u najširem smislu reči, neeebičan, svim srcem zauzet za našu narodnu stvar, osim toga u svakom pogledu ličnost smelih koncepcija, bistrog razumevanja i odlučnog, što više plemenitog nastupa. Ne poznajem boljeg staroste.^ I Tyrš se nije prevario. Fiigner je u zajednici s njime kao prvi starešina dao novome društvu temeljne ideje i zadaču, koje Sokolstvo još danas nosi na svome štitu. Osim toga kod izvršivanja svojih od-redaba naišli su na mnoge svesne i najpripravnije saradnike. Odmah u prvim sednicama i kod prvog prijateljskog sastanka videlo se, kako se osnivači brinu za početni raz vi tak društva. Starešina je dao izražaja svome demokratskom duhu, koji treba da provejava celo društvo i to svojim predlogom o uzajamnom. tikanju, koje je ujedno izraz unutarnjeg pravog bratstva. Tyrš je razradio geslo: «Jačajino se!» Tonner je predložio naziv «Soko», misleč kod toga na junačku zadaču nove organizacije. Dapače i pozdrav «Na zdar> («Zdravo») bio je takoder uveden na predlog jednog člana. Glede odore več se tada tražilo, da bude vanjski izražaj društvenih težnja. Starešina, koji je poštivao Garibaldija, kao predstavnika mlade Italije, koji je vodio junačke oslobodilačlce ratove ispod austrijskog sužanjstva, tražio je da bude crvena košulja znakom ljubavi do slobode. (U tadanje doba Italija nije bila slobodna, nego večim delom u austrijskom posedu, odnosno pod njenim uplivom. Op. prevodioca.) Svi su tražili da se odori dade što jače narodno obeležje. Tyrš pako s obzirom na telovežbenu stranu društvenog delovanja polagao je važnost na praktičnu stranu odore. Na taj način postepeno po Manesovim nacrtima nastala je prva sokolska odora, koje temeljni delovi i danas se očituju u sokolskoj odori, koju je n glavnom prihvatilo čitavo slavensko Sokolstvo. No opeenito nije se išlo samo za time, da se društvu spram spoljaš-nosti dade češki karakter. Tyrš je tražio, da se i telovežba kao temelj društvenog rada prilagodi češkom duhu i to svojom sadržinom i svojim duhom. I tako je uz zamernu marljivost Tyrša rodila se jasna češka telovežbena terminologija, a kasnije češki sokolski telovežbeni sistem. Time se rodio u javnom životu u tadanje doba političkog preporoda novi član opšteg narodnog organizma. Narod je ubrzo upoznao nje-govu veliku vrednost, pa mu odredio onu ulogu, koja ga po zadaći pripadala. Sokoli su počeli svojim poliodima u razne češke krajeve. I kamo su došli, svuda ih dočekivalo oduševljenje, glazba, slavoluci, pozdravljali su ih načelnici, razni drugi zastupnici, cveće devojaka i pune košarice kolača i t. d. Narod je u njima gledao svoju nacijonalnu vojsku. Na jednostavne, ali tim srdačnije dočeke odgovarao je većinom sam Tyrš, a njegove reči plamne ljubavi do domovine padale su na plodonosno tlo u otvorena srca slušatelja. I ono, zašto nije dostajala knjiga i novina, to su izveli Sokoli kao prvi. Ta živ primer i oduševljena rec jesu najbolje agitacijono sredstvo za dušu priprostog naroda. I kada se dovršio doček, svukli su Sokoli svoje surke i pokazali narodu telovežbu prama svome geslu: «U zdravom telu — zdrava duša>. Novo društvo privuklo je u svoje redove brzo i bez ikakve agitacije članove iz sviju slojeva naroda, upravo kako si to starešina želeo. U discipliniranoj četi stajali su jedan uz drugoga: činovnik, radnik, dale, profesor, lekar, obrtnik i t. d. i t. d. Ova pojava demokratizma bila je odmah trn u petu praškoj policiji. Naročito su ju uzrujavali — bog zna zašto — mnogobrojni mesari kao člarovi Sokola. Dapače i praški Nemci nisu mogli, a da se u jednom kupletu, kojeg je ispevao neki Wentzel protiv Sokola, ne očešu o mesare. Efekt je bio taj, da je u buduće gospodina Wentzela morala čuvati policija pred mesarima. Od prvih Sokola možda več nema nikoga na životu, ali sa usliiče-njent još se danas sećam na ono doba moga detinstva i na pričanja moga otca. (Fugnera. O. pr.) No uspesi, koje je Sokolstvo u šestdesetim godinama pribavilo si u narodu, nisu izginuli. Sokolska društva počela su se množiti. Prikupljao se član za članom, društvo za društvom, sledilo je ostalo Slavenstvo, ponajpre u austrijskim zemljama, a onda u slobodnim državama. Tyršov san, sprečavan po vladi, da bi se ujedinilo celokupno češko i moravsko Sokolstvo, ispunio se. Iz Češke Obce Sokolske rodila se Československa Obec Sokolska, a iz ove Savez «Slavensko Sokolstvo. Da li je uspela kojoj drugoj stranci ili staležu tako široko ras-prostranjena i tako zdrava organizacija? Samo ona stvar, koja imade zdrav k or jen, može se na sličan način razviti u močno deblo. Zato i Sokolstvo u danima svoga slavlja ponosom može gledati na svoje prve dane života. Doduše za onda skromno, bilo je več tada u mislima svojih utemeljača jako veliko, veliko, kako je danas, posvečujue sav svoj rad sreči domovine i boljoj budučnosti slavenskih naroda. Preveo У. š v a j g a r. Na temelju Jedinstva i Sokolstva podizuče se dalji napredali snaga narodnih i državnih! Kralj Aleksander. Dr. Miroslav Tyrš: (Konec.) 0 vzrokih propadanja in o sredstvih, kako oživiti sokolska društva.7 Preložil d r. V i k t o r Murnik. Vaditeljska ura in vaditeljski posvet sta temelj vse tehnične voditve. Mlade moči v tem območju vedno vzgajati, praktično in teoretično jih izobraževati, je nad druge važna naloga, ako naj se zavaruje obstanek društva. Komaj da kdo vedno ostane vaditelj; poklic, ki ga odpokliče iz kraja, večja starost in drugi vzroki morejo povzročiti, da eden ali v kratkem času tudi več vaditeljev odide, in društvo je pri .kraju, ako ni preskrbljeno za naraščaj. Preproste stvari so to, toda, kakor nas uče skušnje, zanemarjene tako cesto, da treba nanje zopet in zopet opozoriti. K pravemu poučevanju spada tudi pravi vadbeni načrt, kjer so za vsako vrsto in za vsako četrt ure ne samo orodja, ampak tudi vadbene vrste navedene. Ne moremo tu obširneje razložiti to stvar, ki smo jo širje obravnavali v prejšnjih letnikih, ali vsakdo doume, da se tam, kjer se poučuje brez glave in repa, ne doseže uspeh in da mora potem tudi obisk kmalu oslabeti. Nečemo vprašati, kje vse manjka prav urejen načrt, da, načrt sploh, ali v o 1 j n i smo, vsakemu društvu sami izdelati ta načrt, ako nam pove število telovadnih dni na teden, seve s pristavkom, kako dolgo se vsakikrat poučuje. Tudi bi bilo treba pristaviti število vrst in tloris prostora, kjer so seveda razpostavitev orodja, njih oddaljenost med seboj in sploh vse mere določno podane. V vrsti sami mora vaditelj s polahnim toda neprestanim napredkom telovadce mikati dalje. Moči naj bodo v vsaki vrsti seveda kolikor mogoče enake, in iz slabše vrste se mora telovadec sčasoma pomakniti naprej v močnejšo, ali kjer tej zahtevi ni mogoče ustreči, naj vaditelj posamezne vaje naprednejšim primerno oteži in jim sem ter tja naloži posebne vaje. Ž i v duh, vesel, čil vladaj v vsaki vrsti, vsakdo naj v nji rad vztraja in se nanjo veseli, ali vedno tako, da prava, če naj tako rečemo, zabava izhaja iz telovadbe same in da se čas ne zapravlja s šalami in govorjenjem, ki nimajo zveze s telovadbo. 1 V prejšnji številki nadomesti na str. 56 v deseti vrsti od zgoraj besedo ni z besedo »podobni . v peti vrsti od spodaj pa besedo »pomenu* z besedo Baš tudi vrste, ki so še manj napredovale, imajo pri nji važno nalogo. Z njih telovadbo spozna občinstvo, da je prav vodena telovadba vsakomur pristopna, da se pri vstopu nikomur n e stavijo pretirane zahteve, da se začenja z lahkimi vajami ter se šele pozneje prehaja k težjim. Telovadba članov, ki so že bolj napredovali, in telovadba vaditeljskega zbora naj se tako pokaže kot prirodno napredovanje, odlične vrhunske izvedbe, izpričujoče nenavadno moč in okretnost, pa dokazujejo očitno, kam se dospe s pridno, neprestano vadbo, in so potem šele na pravem svojem mestu. Vse pa, kar se izvede, naj se naredi dovršeno, vzorno in lično. Rajalne vaje, proste vaje nikakor ni da bi morale bili zapletenega značaja; kaj pomaga umetnost osnutka, ako izvedba ni lična v vseh podrobnostih in učinkovita. Preprost vzmik spredaj, izveden z dovršeno točnostjo in lahkostjo, nareja mnogo lepši vtisk nego premik, pri katerem se nogi upogibata in v zraku sabljata, in kjer naposled z upognjenim križem okorno skočiš na blazino. In istotako bodi tudi cela razporeditev vseskozi premišljena in vse naj se vrsti z največjo točnostjo brez utrudljivih prestankov ostro in nemudoma dalje; tudi orodje se postavljaj in odstranjaj mirno, pa hitro, po določnem navodilu. Za to seve je treba znatnih priprav, toda ako je le pravo življenje v društvu, si prizadenejo vsi, mladi kakor stari, z veseljem, da skupno podjetje častno uspe. Na občinstvo pa, ki naj se pridobi za društveno stvar, bo vedno dobro učinkovalo, če se poleg čvrstih mladostnih moči tudi starejši člani, ki že zavzemajo določna družabna mesta, dejansko udeleže telovadbe. Dovršena priprava, kakor si jo vselej želimo, povzroča seve zopet daljše pretrganje pravilnega poučevanja, in iz tega zopet izhaja, da se javna telovadba ne sme vršiti prepogosto, da se niti članstvo ne utrudi, niti da se stvar ne povsednji pred širšimi krogi. Vsako drugo leto, to bo povprečno vsaj pravi rok. Med tem naj se priredi tekmovalna telovadba z enovitejšim sporedom. Ako tudi s takimi nastopi društvo ne pridobi takoj novih članov, toliko je gotovo, da taka za-početja članstvo drže skupaj in zmerom hranijo in izpodbujajo ljubezen do društva. Prepričanje, da pripada k živi, delavni celoti, izpolnjujoči svojo nalogo uspešno in častno, veže posameznike trdneje k njej, napolnjuje vsakega z radostjo, vdanostjo in z upravičenim ponosom. Videli smo marsikaterikrat, kako so se po uspešni in bistro izvedeni javni telovadbi ne le čvrstim mladeničem, ki se je predvsem nanje opiralo najtrše delo dneva, ampak tudi starejšim udeležencem in sivim možem, ki so ž njimi vred krepko vadili, pri naslednji skupni zabavi oči od veselja svetile, slišali smo, kako so z navdušenimi besedami govorili o sokolski stvari in ji prisegali vedno zvestobo. Pa dosti 'o tem. Leto se nagiba h koncu in dokončati moramo tudi svoja razmotri-vanja, četudi še o marsikateri važni stvari nismo mogli izpregovoriti. Pridržana bodi prihodnosti. Preiskali smo v splošnih potezah, kar nam je in je bilo v zapreko in s čim moremo društveno stvar dvigniti na zaželeno višino. Videli smo, da je izdatnemu, polnemu prospevanju sokolske stvari stala in še stoji mnogotera skalina prefeč na poti. Marsikatero okolnost ne moremo mi sami poravnati, moramo v tem pogledu počakati na čas večje in splošnejše vzprožitve narodnega duha in ga le kot en činitelj med mnogimi s temi skup pripravljati. Toda mnogo zadržkov je bilo in je tudi v n a s s a m i h. Tem huje, poreče, komur ugaja običajno tarnanje. Tem bolje, pravimo mi. Zakaj poboljšanje in poprava je potem na nas samih. Torej nobenega oliablega, obrabljenega, nemožatega jadikovanja, ampak neutrudljivo novo pogumno delo! Ne iščimo pomočkov v daljavi. Ne pričakujmo čudežev, samopomoč je geslo nad druge rešilno in preskušeno. Poznate tu pravljico o grškem vozniku, ki mu je voz obtičal v močvirnatih tleh, veste, kako je vse bogove prosil za pomoč, kako je med njimi tudi silnega Herakla stokaje klical. In silni Heraklej se je prikazal. Tgda ni izvlekel voza, ampak zagrmel mu je v ušesa in v dušo mlahavo: Poženi konja in opri se sam! In zgodilo se je. Združene moči so se odločno napele in kmalu so imeli voznik, vprega in voz trdno zemljo pod seboj, po kateri so hitro zdirjali k cilju. Opri se sam! Tako je čutil, tako nam kliče korenjaški, junaški, možati grški narod, isti narod, ki je tudi v obsežju telesnih vaj sijajni naš vzor in zgled. Bodi le vsakdo pravi Sokol, bodi vsako društvo v resnici sokolsko, potem, ali samo p o t e m bo tudi vsaka celota, ki se strnemo v njo, živa in močna celota, potem ne bo treba nobenih razmotrivanj o propadanju in poživljanju sokolske stvari. Tudi ta razprava je morala in smela meriti samo na to, da bi za bodočnost bila in ostala nepotrebna. Naj se zgodi tako! Potem, bratje, šele pripomoremo izdatno k vrlosti in življenski sili vsega naroda, čigar prvi sinovi hočemo biti; večja in mogočna sila je vznesen cilj, ki nanj naravnost smeri resna krepitev telesa in volje. Bodi to čvrsta vzprožitev in najvišja posvetitev vsega našega sokolskega prizadevanja. Na zdar! Čovek mora biti organizovim. Mora biti članom nečega, članom nekog inlri/ženja, mora uvek biti s nekim, a nikada sam. To le puko pravo Sokolstvo, koje nas n torne svemu podučava. Prezident Masaryli. Lužički Srbi i Sokolstvo (Svršetak.) Vidimo dakle iz ovog prirasta, da se sokolski pokret medu Lužičkim Srbima širi. A to lužičko-srpski Soko smatra za svoj osobit zadatak. Godine 1924. osnovani su «Sokolske Listy», časopis lužičko-srpskog Sokolstva, koji je prve godine izašao četiri puta kao prilog jedinog lužičko-srpskog dnevnika «Serbske Nowiny>. U tim je brojevima od-štampana terminologija redovitih i prostih vežaba, dok se na terminologiji sprava stalno radi. Medutim su «Sokolske Listy» vee za godinu dana prestali izlaziti. Tek ove godine (1926) počeli su izlaziti ponovno kao mesečni časopis, izlazeei svakog meseca sem. u vreme letnjeg odmora, pod uredništvom saveznog tajnika dra. H. Šlece. U dosadašnjim brojevima odštampana je stručna historija lužičko-srpskog Sokola i jedan deo terminologije za vežbanje na spravama. Dne б. jula 1925. priređen je ponovno zajednički slet u Kulowu, a ove godine 13. juna (1926) slet u Bukecima; oba puta sa velikim uspehom. Ti su sletovi postali jedan odličan pregled društvenog života u Lužici, ali istovremeno takoder pregledom sokolskog rada i dobrom spremom za opšte svesokolske sletove. Kod otvorenja Tyršovog doma u Pragu 1925. učestvovao je lužičko-srpski Soko naročitom delega-cijom. Uopšte lužičko-srpski Soko ne propušta nikakvu priliku za do-kumentovanje, da pripada velikoj slavenskoj porodiei. českoslovačka Sokolska Obec osnovala je u svrhu pomaganja sokolskog rada u Lužici godine 1924. u jesen naročiti lužičkieodbor, pod predsedništvom odu-ševljenog borca za lužičko-srpsko nastajanje, R. V. Noivaka, koji je medutim na žalost prerano umro, i njegovim pomočnikom Vlad. Zme-škalcm. Zahvaljujući tome odboru učinjeno je mnogo, a naročito je u Pragu uredena prva lužičko-srpska škola za vežbanje, uredena u proleće 1925, koja je imala potpun uspeh. Valja takode istaknuti mnoge posete čeških vežbača kod lužičkih Sokola. Medu njima zauzima naročito mesto poslednje društvo Palkova. Posle petogodišnjega rada valja priznati, da su prve poteškoće preturene i da je Soko u Lužici več uhvatio tvrd koren. Sama ideja razvija se iz dana u dan, a naročito je dobar znak, što se i odraslija omladina kao i deca sve više ponosno javljaju pod modro-crveno-belu lužičko-srpsku sokolsku zastavu. To je dobar znak za budučnost. Največa zasluga za to ide osnivače, pa današnje vodstvo, a u glavnom sitne, odane i oduševljene radnike u društvima. Lužičko-Serbski Sokolski Zwjazk deli se na «Podzwjazke> (župe). Predsedništvo je kod poslednjih izbora sastavljeno ovako: starosta Michal Nawka (Radwor), podstarosta Jakub Šajba (Budyšin), tajnik dr. Herman Šleca (Budyšin), načelnik Arnošt Bart ml. (Male-šecy), načelnica Ludmila Šlecova (Budyšin), blagajnik Gustav Janak (Budyšin), a perovoda Pavel Krejčmaf (Budyšin). Članovi saveza pozdravljaju se pozdravom: Na zdar! Taj pozdrav po tumačenju lužič-kog filologa B. Švvjele sasvim odgovara duhu lužičko-srpskog jezika. Sada nose privremen znak, koji če se nadomestiti novim, definitivnim. Svečana im je nošnja modre boje, a kroj je kombinacija sokolskog kroja češkoslovačkog i jugoslavenskog (duge pantalone i t. d.). Košulja im je crvena sa belim ovratnikom. Do sada međutim radi teških ekonomskih prilika ima samo mali broj, članova svoja odela. Radi istog razloga nisu lužičko-srpski Sokoli mogli do danas nabaviti ni svoju zastavu, preinda je načrt več izradio lužičko-srpski umetnik Mercin No\vak. Savez se naročito u poslednje doba živo brine za vaspitanje dovoljnog broja vežbača-učitelja kao i da inače odgoji svoje članove uređivanjem biblioteka, izdavanjem sokolskih pesmarica i t. d. Na žalost nema mnogo članova, jer je ,večina ekonomski zavisna, kao radnici, činovnici, trgovci i drugi, pa ne mogu postati članom Sokola radi ekonomskog pritiska sa strane nemačkih krugova, koji sokolsku ideju vrlo energično potiskuju. Radi toga stupaju u članstvo večinom nezavisni zemljoradnici, njihova momčad i malen broj pojedinaca, večinom iz siromašnijih krugova. Uza sve to Soko zahvaljujoči ljubavi i požrtvovnosti svojih članova raste danas u Lužici tako, da se več ne treba bojati za njegov dalji život i napredovanje. To je kratak pregled postanka, razvoja i današnjeg stanja naj-mlađeg člana sl a venske sokolske porodice. Letošnji osmi svesokolski slet postaće i za Lužičke Srbe pobudom za življi rad. Iz njega če črpati upute, a osobito snagu za dalji veliki sokolski narodni boj. Učesnici sleta i ostali slavenski drugovi imali su priliku, da se upoznaju sa tim slavenskim narodom, potopljenim n nemačkom moru, koji za sluzu je naše potpuno divljenje. Ta čo.večanstvo i slavenska ideja su glavni elementi Sokolstva uopšte. A tu ima dosta prilike za rad. Tražiš li učtivosti, budi učtiv. Tražiš li bratstva, budi brat. Ne budi pravilu izuzetak. Uveli gledal na stvar, a ne gleda] na to, da li ti se dopada ovaj ili ona]! M. Tyrš. v Sta smije, a šta ne smije biti U našem jugoslovenskom Sokolstvu imademo sijaset međusobnih prigovora. Neki od ovih prigovora su umesni, a neki neumesni. Ta neumesnost znade kadkada tako daleko ići, da prelazi granice do-pustivosti, a redovno se rada s nepoznavanja stvari ili ju izriču članovi, koji sami ništa ne rade, več drže da su pozvani, da u svakoj stvari bude «amin» na njihovoj strani. Razumije se onda samo sobom, da je ovaka kritika više na štetu, nego na korist celine. Ne ugibamo se kritici, kada je ona stvarna, a kadra je poslužiti ozdravljenju prilika u našim redovima. Ta svesni smo si toga, da samo iskrenom i stvarnom kritikom možemo izlečiti ono, što držimo da je zlo, da ometa radu i napredku. I vodeni tim nakanama, tumačeč kritiku jedino kao takovu do-pustivom i ispravnom, odlučili smo se, da napišemo ove redke. Pišemo ih iz vlastitog opažanja temeljem vlastitog iskustva. Jedan od glavnih prigovora, koji se ponajviše upravlja našim dru-štvima jeste, da se u njima ne vežba i da tako društvo ne ispunjava svoju glavnu dužnost. Za mnoga i mnoga društva ovaj je prigovor opravdan. No pomotrimo sada, koji su glavni uzroci tome, da je tako. Obično se iznaša sijaset izgovora: nema smisla u članstvu, nema dvorane, nema sprava, nema prednjaka i t. d. I na desetke ovakovih izgovora sasuti če se kao iz vreče. A nitko neče da uvidi onaj pravi uzrok, da je nevežbanju, a po tome i svakom neradu u društvu kriva činjenica, što oni, koji su osnivali društvo, nisu shvačali Sokolstva, nisu poznavali sokolskih dužnosti i nisu marili, da se upoznaju s jednim i s drugim. Ovakovim je jedino bilo stalo do toga, da se osnuje društvo, a kako če ono dalje, to sam bog znaj! Dakle šta vidimo? Vidimo, da se več kod osnivanja društva javlja jedan iz-vestan motiv. Motivi, koji govore za osnutak društva različiti su. Mi bi ih svrstali u četiri kategorije. Naiine, društvo se osniva: 1.) Jer se doista oseča sokolska potreba. 2.) Jer se hoče, da se preko sokol- skog društva deluje u nacionalnom duhu. 3.) Lični interesi i 4.) poli-tička agitacija. Od svili motiva najsmešniji je onaj, kada netko osniva negde u kakovom zabitnom mestu sokolsko društvo samo zato, da bude starešinom ili da bude biran u upravu društva, pa da kod parada stupa na čelu povorke. Odvratan je opet motiv onaj, kada se osniva sokolsko društvo iz političkih razloga. Istina ovaj poslednji motiv redko se javlja u našem Sokolstvu, ali opet ne možemo tv rdi ti, da ga nije bilo. No svakako stoji fakat, da je: zapravo nemoralno osnivati društvo bilo iz ličnih ili političkih pobuda. Ta ovde ne dolazi onda do iz-ražaja ona prava svrha, odgajati čoveka duševno i telesno, več obratno znači ga izrabljivati u lične i partijske svrhe, te stvarati mamelukom. Zato koje onda čudo, da se u takovim društvima javljaju struje, koje se redovito objašnjavaju u: »naši — vaši!» U takovim društvima javljaju se onda lične protivštine, gdje iz osobnih interesa udara larat na brata, ako jedan drži da je' potrebno ovo, a drugi da je nezgodno ono. Zato imademo danas mjesta gdje su se društva u članstvu podelila, a posledica svega: nerad, bezbrižnost i naduvavanje jedilih na druge. Zar nisu onda ovakova društva suvišan teret sokolske porodice? Ona su više na smetnju, nego na korist Sokolstva. Koje čudo, da u takovim društvima nema govora o sokolskom radu, več jedrno kakova ad hoc parada kadra je pro foro externo da poveže članstvo. Onda se vidi članove u lepo upeglanim odorama, razvije še skupocen barjak, fanfara svira, a starešina drži govor o bratskoj ljubavi i sokolskoj požrtvovnosti. Njegov govor pali srca mladih Sokolova, i svi su toga dana največi Sokoli, pravi Jugosloveni. A sledeči dan? I opet po starom! Starešina i sam zaboravio što je dan pre govorio. Ne vidi ga se u dvorani. Članovi upravnog odbora ni ne sete se, da je u dvorani vežbački čas, a karno li da bi sami ,vežbali. Ta oni se vladaju, kao da za njih «više» nije vežba, a kada to vide oni niži; , onda slede njihov primer. Druga opet društva mrve se u sijaset odseka. Imadeš diletantsku sekciju, orkestralnu, pevačku, fanfarašku, zabavnu, plesnu i tko bi ih sve izbrojio. U takovim društvima važnije je, da se nabavi pozor-nica, nego li ruče, ili f-bas za fanfaru nego li odskočna daska. Takova su društva sve prije, nego vežbačka, a to zato, jer laglje se istalme ovaj ili onaj u kojem igrokazu ili deklamaciji, nego na preči ili konju. Ta ovo poslednje tako je naporno, a ni najmanje zabavno! Ne mislimo time reči kao da smo apsolutni protivnici svake zabave u društvima. Ne! Naprotiv, ona je potrebna, ali ne kao glavna svrha društva, več obratno, kao posledica potenci ranijeg rada upravnog odbora i članstva. Napredak društva vidi se samo kod sprava u dvorani. Uzalud i najlepša fanfara, najmilozvučniji pevački zbor, najsavršeniji diletanti, ako nema vežbača i vežbačica. A onda ono najglavnije, ako nema naraštaja! Društvo bez naraštaja nema budučnosti. Ono je osudeno na smrt, i kao takovo umreti mora. To su danas pojave, koje koče rad po društvima. U ove pojave valja se duboko zamisliti, pa ih lečiti, a ne bezbrižno čekati što če biti sutra. Zato kod osnivanja sokolskih društava treba misliti na glavnu svrhu, na sokolsku ideju i pribrati radnike, a ne paradere. l Samo iskusni radnici kadri su da vod© društvo. Dakako da tu dolaze u obzir ii prvoni redu oni, koji su sokolsku školu prošli kroz dvorauu. Danas imademo malo takovih, a šta ih imademo, čuvajmo ih. Ne dozvoljavajmo, da takovi radnici po društvima ostaju osamljeni ili izazvani nerazumevanjem i zavišću izgube volju za rad, otude se i ostave sokolske redove. Ovde smo eto u kratko iznesli neke od onih mana, koje kao rak-rana pocivaju na našim društvima. Svih tih mana valja se otresti i poraditi samo u zdravotn duhu sa iskrenom voljom i pravom brat-skom ljubavlju. Tko misli drugacije, taj je zalulao u sokolske redove. Ante Brozovič. A ko je Jugoslovensko Sokolstvo jurišna kolonu Jugoslavenstva, oiula u njegovim redovima smetaju slabiči, sumnjalice, nečisti i neopredjelivi! U borbi za ideju treba čistoče, hrabrosti i idealizma. Ko za borba ni}e, nema prava ni da smeta! Dr. Laza Popovič. Dr. A. Košir: (Nadaljevanje.) Anatomija in fiziologija človeka* s posebnim ozirom na telovadbo. Refleksno prevod j e, to so proge, ki posredujejo refleksna gibanja, je veriga vsaj dveh nevronov, enega čutnega in enega gib-nega. Te proge služijo raznim gibanjem, ki se jih ne zavedamo, na kratko: refleksom. Primerjamo jih, če hočemo s kratkim stikom pri električnem toku, kjer preskoči vzburjenje, preden doseže centrum (skorjo). Primer za tak refleks: Kadar se nam nabere ,v dihalih nekaj slezi, zdraži ta-le sluznico, dražljaj preskoči na gibni nevron, kojega zdraženje povzroča krepak izdihljaj (kašljaj); ali ko se vležemo, recimo v pasjih dneh, da bi malo zadremali, pa se nam vsede prav sitna muha ravno na nos, tam nam zdraži končke čutnega nevrona, ki prenese ta dražljaj končno na gibni nevron mišic v lehteh, čigar posledica je, da zamahnemo z roko in odpravimo neljubega gosta itd. Posebne vrste refleksno središče so mali možgani, ki ohranijo nezavedno ravnotežje mirujočega ali gibajočega se telesa. Teža in mere možganov. Možgani zavzemajo prostornino 1172 do 1285 cm3, površino velikih možganov so izmerili s 1588 do 2440 cm-', od katerih se skrivata dve tretjini v brazdah skorje. Absolutna teža je individualno različna, pri odraslem Evropejcu se suče med 1140 in 1340 g, pri moškem približno za 100 do 184 g več kakor pri ženski, tudi relativna teža (teža možganoy v razmerju s težo .vsega * Ovu oclličnu študiju vrlog sokolskog rudnika, celine radi, s obzirom na dosadanje izlaženje, donosimo i dalje na slovenštini, kako se ne bi kvario celokupan dojam. Uredništva telesa) je pri ženski nekoliko manjša. Končno težo dosegajo možgani pri ženski med 16. in 18. letom, pri moškem med 19. in 20. letom, v starosti pojema teža. Periferno živčevje. Živčna vlakna primerjamo običajno s telefonskimi žicami, ki spajajo centralo (centralno živčevje) s telefonskimi aparati (mišice, koža, čutila itd.). Ker vpoštevamo smer, v kateri se prevajajo dražljaji, ločimo gibne ali motorne živce, ki poiščejo mišice in žleze, od senzibilnih in senzornih živcev, ki dovajajo dražljaje osrednjemu živčevju, in sicer prihajajo senzibilni (čutni) živci iz kože in sluznic, posredujoč občutke dotika, pritiska, bolečine, mraza, toplote; senzorni (živci čutil) pa pričenjajo v višjih čutilih, kojih dojme javijo osrednjemu živčevju. Kadar izstopajo živci iz centralnega živčevja, si izmenjajo medsebojno vlakna, go,vorimo o prepletih. A. Živci hrbtnega mozga (spinalni živci). Vsakemu segmentu ali vretencu odgovarja en par hrbtenjaških živcev, pri vratni hrbtenjači štejemo 8 živcev (prvi med zaglavnico in prvim .vratnim vretencem), pri prsni 12, ledvenih je 5, križnih zopet 5, trtica ima samo enega. Med lokoma dveh vretenc se odebeli živec v o z 1 i č ali ganglij, ki pripada zgolj čutni korenini. Vratni živci hrbtenjače. Zgornji štirje se prepletajo v vratnem prepletu in so določeni za mišičje vratu, za prepono in za kožo na vratu do prs in zagla,vja. Štirje spodnji tvorijo 1 e h t n i preplet ter oddajajo živce lehtem, prsom in rami. Tu nas zanimajo: koželjnični živec (n. radialis) za natezalke v lehteh, podlehtnični živec (n. ulnaris) in srednjelehtni živec (n. medianus) za ostale mišice zgornje okončine, le upogibalke nad-lehti se vživčujejo po samostojnem živčnem deblu, kožni živci pa prihajajo iz omenjenih in iz samostojnih debele. Podlehtnični živec tiči ob komolcu med kožo in notranjim čvržem nadlehtnice, kadar udarimo s komolcem na trden predmet, začutimo bolečino, ki izžareva v mezinec in prstanec, kjer preskrbuje ta živec kožo. Prsni hrbtenjaški živci so namenjeni mišicam in koži trupa, katera pokaže precej pregledno segmentalno innervacijo (vživčenje). Ledveni in križni živci hrbtenjače. Predešnje veje vseh ledvenih in zgornjih treh (do štirih) križnih živcev se udeležijo ledveno -k riž n ega prepleta, ki oddaja veje spolovilom in bližnjemu mečju, nadalje ondotni koži in mišicam. Na stegno prestopa krajše deblo k priteznicam in dva daljša, ki segata do stopala, in sicer: spredaj stegenski živec za natezalke stegna in kožo bedra; zadaj kolčni živec (n. ischiadicus), ki je najjačji živec telesa in po bolečinah pri vnetju znan že lajilcom (ischias). Preskrbuje upo-gibnice in se razvejči že nad podkolenjem v dve veji, ki sta določeni za kožo in mišice krače in stopala. B. Možganski živci. Vseh skupaj jih je 12 parov, če jim pridružimo pr,vi vidni in drugi vonjalni živec, ki sta zgolj izpostavljena dela možgan. O njiju več pri čutilih. Tretji, četrti in šesti so namenjeni zunanjim mišicam zrkla. Peti ali trovejnati živec ima debljo čutno korenino, ki dobiva vlakna iz kože obraza, iz sluznice duplin v glavi in od zob, ter gibno za žvekalke. Sedmi ali lični živec .vživčuje mišice obraza, osmi ali slušni služi sluhu in ohranitvi ravnotežja, deveti je mešan in vodi večji del vlaken iz okusnih brbončic. Deseti je zopet mešan živec, ki preskrbuje organe v glavi, na vratu (jabolko), v prsni duplini (pljuča in srce) in ,v trebušni želodec, jetra in deloma sečila in spolovila. Enajsti je čisto gibni živec, kateri končuje v obračalki in kapucasti mišici, končno dvanajsti možganski živec inervira mišičje jezika. Simpatično živčevje (sympathicus) je v delovanju le malo odvisno od naše volje ter se njegovih opravil ne zavedamo. Svoja vlakna pošilja srcu, krvnim žilam, sečilom in spolovilom, kjer preskrbuje v prvi vrsti njih gladko mišičje in žlezje. Na vsaki strani vretenice leži vzporedno z njo dolg simpatični povezek živčnih vlaken, v kojega se vpleta približno 20 do 25 vozličev ali ganglijev. S tem povezkoin se spaja po posebnem nitju hrbtni mozeg, v periferijo pa oddaja vlakna, ki se jim pridružijo tudi cere-brospinalni živci, kateri prehajajo ob žilah in drobju v preplete. FIZIOLOGIJA ŽIVČEVJA. Delovanje živčevja razumemo morda še najbolje, če ga primerjamo z nekakim bogato razpletenim omrežjem telefonskih žic, po katerih teka vzburjenje. Z električnim tokom vzburjamo živce, kadar elektri-ziramo koga, toda s tem ne bodi povedano, da bi tekel električni tok kratkomalo tudi po živcih. Narave živčnega vzburjenja doslej še ne poznamo. Posreči pa se nam, zdražiti živce tudi z raznimi mehanskimi, toplotnimi in kemijskimi dražljaji. Prevajanje dražljaja potrebuje nekoliko časa, dokler pride n. pr. s periferije k osrednjemu živčevju, po novejših preiskavanjih znaša prevajalna brzina okrog 120 m v sekundi. 1 Ako imamo nalog odgovarjati na povelje ali na kak znak s hotnim gibom, tedaj poteče med danim poveljem ali znakom ter izvršenjem giba kratka doba, tako zvana reakcijska doba. Drugačna je pri slušnih dojmih kakor pri svetlobnih. Živčevje rabi za svoje delovanje nekoliko časa, namreč za zburjenje čutilnega živca (vidnika ali sluš-nika), dovajanje vzburjenja možganom, zavedanje zburjenja in končno hotno zbujenje osrednjega nevrona, kojega efekt se pokaže v skrčenju pristojne mišice. Dober primer za tako reakcijsko dobo v praksi nam nudi startanje pri teku, kadar prične tek na znak z zastavico ali na strel s pištolo. Vaja in napeta pozornost tako tekača kakor sodnika skrajšata to reakcijsko dobo, tako da so merjenja s petino sekunde še dokaj točna. Reakcijsko dobo podaljšajo različni faktorji, n. pr.: 1.) Utrujenost živčevja ali muskulature, kar bo itak samo ob sebi umevno. 2.) Alkohol, ki le začetkoma draži, a kmalu liromi. 3.) Občutki neugodja, kakor bolečina, dosadnost, dolgčas itd. Ne-zniiselno je moriti zlasti mladino delj časa vedno in vedno z istimi vajami, naj bodo proste ali na orodju. Nasprotno pa skrajšajo to reakcijsko dobo veselje na vaji, navdušenje pri tekmovanju in igri, napeta pozornost in zlasti vaja. Za različne gibe pri telovadbi, naj bodo še tako enostavni, pa običajno ne izhajamo z eno samo mišico, temveč je tu potrebno sodelovanje več mišic, v tem, zmislu govorimo o koordinaciji gibanja. Vzemimo navidezno tako enostaven gib: odročenje, pri čemer dvignemo lehti do vodoravne lege. Grobo mišično delo opravlja pri tem nam znani deltoideus. Lehti morajo biti pri tej vaji nategnjene, tu se pridruži torej deltoideju še lehtna nateznica. Kadar od-ročimo počasi (tezna vaja), stopijo v akcijo še deltoidejevi antagonisti (njemu nasprotujoče mišice), ki ne dopuščajo prehitre izvedbe vaje. Da se izvrši odročenje točno v ravnini čela, reguliramo gib z mišicami, ki izhajajo s trupa spredaj in zadaj in končujejo na zgornjih lehteh. Deltoideus končno izhaja iz ramenskega obroča (lopatica in ključnica), ki ga moramo še prej v pravilni legi fiksirati na trup s posebnimi mišicami. Pri analizi tega navidezno tako enostavnega giba vidimo, da je torej precej sestavljen in zahteva zase celo vrsto mišic. Za vsako mišico pa je potreben še dražljaj, ki izhaja iz možganske skorje in naposled vzbudi svojo mišico k delovanju. Sve za slobochi i narod! Dr. Ivan Dražen. __________________________________ KNJIŽEVNOST ________________ «Upustva, kako se grade prostori i /grade /,a telesne vežbe.» Napisao Ante Tadič, profesor Učiteljske Škote i ispitani srednjoškolski na stavni k telo-vežbe. Piščevo izdanje. Sokolska strukovna literatura opel se pomnožila delom, koje je izdao brat Ante Tadič u Vršcu. Latio se do sada kod nas neobradenog predmeta 0 gradnji vežbaonica, letnih vežbališta i telovežbačkih sprava. Prvi je to pokus, a nije ni slab. Ostali narodi — slovenski i neslovenski — imadu u toj štruci več lepa i opširna dela, zato je pravo, da smo i mi stupili na to jošte neobrađeno polje. U poslednje vreme pojavilo se kod nas prilično jako nastojanje za gradenjem Sokolskih Domova, uređenjem letnih vežbališta i igrališta. Kod toga se mnogo grešilo, a nastale su i velike greške, koje su nepopravljive, što je posve razumljivo, jer u tome još nismo imali mnogo iskustva i dovoljne prakse. Tadičeva knjiga u toni če pogledu donekle pripomoči, i to samo onda, ako če je zato pozvani i odgovorni faktori uvažiti 1 po njoj se upravljati. Pisac govori 11 predgovoru, da je knjiga namenjena svima, koji se bave telesnim vaspitanjem, naročito pak ueiteljima telovežbe i kandidatima za tu struku te đacima učiteljskih škola i t. d. No ja bili na nju upozorio i one, koji se spremaju za župslce prednjačke ispite, jer če i ovima biti knjiga od koristi: buduči je medu predmetima, koje sadržaje župski prednjački ispit i ta struka. Uvod je opširan Istorijski dei», u kojeni su nabrojani svi narodi, koje pozna istorija L kod svakog se ponavlja uvek skoro isto, naime kakve telesne vežbe su gojili i kakve priprave su zato morali imati. To je prilično dugo-fiasno štivo, koje bi se bilo lahko bez štete skratilo. Povrh toga su u tom delu i nekoje tvrdnje iz novije istorije, koje nisu potpuno tačne. Tako n. pr. nije uveo Basedo\v ljestve i utege (bremena), kako tvrdi pisac, več su to učinili Du Toit i Vieth, koji su delovali na filantropinu kod Basedowa. A i Guts Muths nije još poznavao preču, imao je doduše preči nalil; spravu, koja je bila kosa i mnogo debija (Schragbalken), na kojoj su ali več vežbali vis. Preču i ruče uveo je Jahn, željeznu preču tek Wassmannsdorff, čega ali pisac ne spominje. Kod Pestalozzija, kojega doduše navada, bilo bi umjesno sponrenuti, da je prvi počeo sa prostim vežbama, što je sigurno zanimivo. Da je pre rata retko koja škola u našim krajevima imala higijenski uredenu vežbaonicu (str. 20) doduše je istina, ali imale su ih ipak po večini sve srednje škole. Ako nisu bile dovoljno higijenske, bila je krivnja večinom na upraviteljima, kao što je to još i danas. Prva je opisana školska vežbaoniea, i to vrlo dobro. Šteta, da tako idealno uređenih vežbaoniea gotovo i nemarno. Ne slažem se time, da bi se u takvoj idealnoj školskoj vežbaonici mazalo tlo uljem protiv prašine, jer to nije higijenski neoporecivo, još manje sam za plinsku rasvjetu, koja neka što pre nestane iz vežbaoniea. Odlučno sam pak protiv pozornice i oltara /a službu božju, koji nikako nisu za školsku vežbaonicu. Isključeno je, da bi bilo tlo dovoljno čisto, ako se u vežbaonici održavaju pozorišne predstave i što više svake nedelje služba božja, jer dolaze svi učenici čitavog zavoda zaprašenim cipelama sa ceste. A onda dalje: Zašto nebi ženska osnovna škola imala malenog konja za mješovite skokove i ruče za mješovite visove? Nije mi jasno! Opis društvene vežbaonice i Sokolskog Doma (veče i manje zgrade) je dobar. Praktično izvršenje odvisno je dakako od mnogih okolnosti, koje je teško sve navesti. Nada sve umjesna čini mi se opomena pisca, koji kaže neka sokolska društva počekaju sa gradnjom Doma, dok ne sakupe veču svotu novca, jer se inače grade Domovi silno nepraktično, nehigijenski i površno sa pogreškama, koje nije moguče više nikada 'temeljito popraviti. Neka bi naša društva to doista uzela u obzir, jer mnogi noviji Sokolski Domovi u tom su pogledu građeni protiv svih propisa i to večim delom radi toga, što nije bilo na raspoloženju potrebnog novca. Letno vežbalište je dobro i svestrano obradeno. Da li su peskom posuta vežbališta najbolja, veliko je pitanje. No svakako stoji da je vrlo teško urediti za svaku priliku odgovarajuče tlo na vežbalištu. Manjkaju uputstva što se tiče bacanja lakoatletskih sprava. Pisac doduše spominje, gde da se bacaju ovake sprave, ali ne upozorava na sigurnosne odredbe, koje su nužne, da bude vežbalište dobro osigurano, kako se ne bi dogodile nesreče, naročito kod bacanja diska i kopija, pa i kugle. Zatim dolaze igrališta, koje pisac opisuje za svaku igru napose, n. pr. za nogomet, la\vn tennis, hazenu, hockey, croquet, cricket i t. d. Iza toga su u večim ili manjim stavkama očrtani prostori za nastupe: sletište, trkalište, strelište, klizalište. U tom stavku je spomenuto i sanjkalište te prostori za skijanje (smučanje), kupalište (u prirodi i bazeni sa toplom vodom), prostori za veslanje, a konačno i taborovanje. Priznati moramo, da je svuda navedeno dovoljno dobrih uputstava, u koliko se ta dadu ukratko izreči. Neka bi i naša društva te grane više gajila nego što su ih do sada. U poglavlju o telovežbačkim spravama navedene su samo one sprave, koje lahko načinimo kod kuče,' kako veli autor, zato nisu navedene: konj, koza. stol i pružna daska. Sve ostale sprave su dobro opisane i naznačene su prilično pravilne mere. Da bi se sve sprave izradivale kod kuče, i ako po domačim obrt ničim a, u tome se ne mogu saglasiti sa autorom. Kakve će to biti kožom presvučene karike (drvenih uopšte ne spominje), preča, ljestve i t. d. To bi bile nedotjerane sprave, koje u modernu vežbaonicu ne spadaju. I drvene ruče — kakve je imao po svoj prilici još pokojni Jahn — bogami, danas više ne mogu vrediti. Po svoj prilici i troškovi za ovako izradene sprave neče biti mnogo manji, nego ako ih naručimo kod struč-njaka, jer moramo uzeti u obzir i estetski osečaj. Istina, da se mnoga manja sprava dobavi jeftino kod kuće, ali glavne sprave sa praktičnim konstrukcijama naručujmo samo iz tvomica za telovežbačke sprave. Lakše je u tom pogledu što se Uče sprava za igranje. Te se dakako dadu izraditi kod kuče, i ako obično nisu nikada tako uzorno izradene, kao u tvornicama. Konačno navodi pisac još i sprave za merenje te nekoje slvari za prvu pomoč, dok je zaključno dodao kratak' rečnik srpskih, hrvatskih i slovenačkih izraza. Knjižica je posvečena uspomeni Tyrša i Fiignera. Medu tekstom je nekoliko jednostavnih skica, koje objašnjuju štivo. Sadržaj je opčenito, izuzev navedeno, vrlo dobar te bi ga morao poznavati svaki prednjak. Na svaki način ova knjižica neka bude u svakoj društvenoj knjižnici. Najtoplije je preporučamo. Cena joj je Din 20-—, kod narudžbe od 20 primeraka se cena snizi na Din 15-—. Bajželj. ZA SOKOLSKU ŠTAMPU. Svaka ljudska organizacija, bila ona politička, nacijonalna, stručna ili koje vrsti, oseča potrebu, da se služi pisanom reči, štampom. Štampa je danas jedan od najmočnijih faktora svakodnevnog javnog života, jer ona stvara, gradi, (liže i skuplja. Ako itko oseča potrebu štampe, oseča je Sokolstvo, koje hoče i mora da deluje propagandistički kako u vlastitim redovima, tako u redovima širokih slojeva naroda, jer ono si svesno, da putem štampe mogu da prodni njegova nastojanja i ideje u poslednji kutič domovine. 1 u vidu svega ovog našeg nastojanja svima nama, svakom pojedinom bratu i sestri nameče se dužnost, da za našu štampu i radimo. A radit pako možemo dvojako. Prvo da tu štampu pomažemo saradnjom, a drugo da ju širimo prodajom, kako bi ne samo obezbedili njezin opstanak, več kako bi usled povečanja kvantitete podigli njezinu kvalitetu. Naša sokolska štampa imade da bude ne samo propagandističko štivo za nas same i nacijonalne redove, več ona ima da bude i naša kronika, zrcalo našeg rada i života. Zato neka društva i župe o svemu, o svakoj svojoj priredbi, o životu i radu unutar vlastitih redova, o zasnovanim podhvatima, o svome razvitku brzo i tačno izveštavaju uredništvo