V GRUZINSKI VASI Jevgenij   Jevtušenko
Prešlo komaj leto je dni! A spet sred vasice si znane polagati moram na rane gruzinske zdravilne zeli. Trpel sem v ljubezni krivico, nezvesta je z drugim odšla, in, ker sem govoril resnico, prijatelj me več ne pozna. A zdaj med trebušnimi vrči s tovariši tukaj stojim in zobljem s koruznega storža, z debelo soljo ga solim. Prost vseh sem vezi in klevet in vonjam po travah višinskih in brat moj —
je pesnik gruzinski in brat moj —
gruzinski je kmet. O storžev dišeča svežina! V valovih postrvi sprelet! Nekdanji pohlep po življenju se v meni prebudil je spet. Mrazilo me je in me žgalo do vzhičenja silnih višin, a še —
je radosti premalo,
722
46*
723
premalo mi je bolečin! Premajhna dobrote razsipnost, prekratka sta dan mi in noč. Vzredila me je nenasitnost in žeja mi dala je moč! O, dajte najtanjše snegove, o, dajte mi solze in smeh .. . Ves svet je —
kot storžek koruze, ki hrusta, ki hrusta v zobeh!