— 110 - Tudi človeško življenje se da zavarovati. Kaj pa je spet to novega? bo rekel marsikter naših bravcev, ki še nikdar ni slišal od tacih asekuracij, pri kterih se zamore tudi življenje človeško zavarovati. Po tem takem bo jenjala smert smert biti, ako se človek zamore asekurirati, da ne a mer je? bo rekel kdo drog in zasmehoval naše besede, ki smo jih postavili na čelo tega spisa. Da se pohištvo in pohišje zavarje škode ognja, mi je dobro znano — se bo oglasil tretji — da si ter-govci zavarjnjejo blago, ki ga imajo dobiti po suhem ali po morji; da se poljski pridelki zavarjnjejo škode, ako jih utegne toča zadeti; da se zavarjuje tudi živina, ako po bolezni pogine, — vse to sem že slišal in je lahko razumeti. Da pa se človeško življenje zavarovati zamore: to je ena tistih norčij, ka-koršnih ima veliko sedanji svet, ki hoče celo Stvarnika mojstrovati, da bi izbrisal smert iz pratike življenja človeškega. Tako jih slišimo veliko se posmehovati, — al ne čudimo se jim. Kdor kaj tacega pervikrat sliši, in mu ni razloženo bilo: kaj in kako je to zavarovanje, res ne bo lahko verjel« Ce pa mu je natanko razloženo bilo, se ne bo le več smejal, temuč bo spoznal, da to ni ^norčija", ampak da je čista resnica in velika dobrota zlasti za manj premožne ljudi, ki žele si na stare dni kakošen kapitalček zagotoviti, ali, če umerjejo, svoji ženi, svojemu otroku ali kteremu koli dedniku kaj zapustiti. Namen te asekuracije tedaj, kakor se samo po sebi razume, ne more biti zavarovanje življenja, da bi človek ne umeri, ampak je le, da si človek zagotovi več ali manj živeža na stare dni, ali pa da po svoji smerti svoji družini ali sploh svojim dednikom (erbom) zapusti kapital za živež njih, in jih tako preredi, kakor da bi še sam živel in jih redil. V tem pomenu se mora razumeti ta zavarovav-nica življenja ([Lebensversicherung). In kdo more reči, da to ni zavarovanje? Ne le to, da svoj život po svetu okoli nosimo, se pravi živeti; živeti v višjem pomenu se pravi tako ravnati, da je naša delavnost v dušnem ali telesnem obziru v prid tudi naslednikom našim. Koliko ljudi je na svetu, ki nobene druge vrednosti nimajo, kakor to, da so podedovali po očetu svojem, kar so in kar imajo. Kaj bi počeli taki, ko bi tacih očetov ne bili imeli? Ali ne žive taki očetje v svojih otrocih in naslednikih, čeravno so že davnej umerli? ali ni njih življenje na to vižo zavarovano včasih za sto in sto let? In tisti, ki so ustanovili na eno ali drugo stran zaznamstvu koristne naprave, ki so doprinesli slavne dela, ki so zapustili svetu zaklade svoje učenosti — ali ni življenje tacih, čeravno so že zdavnej strohneli, zavarovano na veke? To smo memo grede le omenili, da vsi našibravci razumejo, da ta asekuracija, ktero bomo tukaj natanko popisali, se po pravici sme imenovati zavarovavnica človeškega življenja. Kakor nas nobena asekuracija zavarovati ne more, da bi ne pogoreli, — nobena, da bi polja našega toča ne pobila itd., ampak nam le škodo povrača, ki jo omenjene nesreče prizadevajo, tako tudi koristuje zavarovavnica človeškega življenja. Koliko družin pride v nadlogo, ako jim oče nagloma umerje, ki jih je preživljal? Tudi bogate družine občutijo smert očetovo, če premoženje, popred veliko, se razdeli med veliko otrok. Angleži, od kterih celi svet ve, da znajo nar bolje prerajtati dobiček svoj, so od konca do kraja zapisani v takev zavarovavnice, in bogati še bolj kakor drugi. Ce si zavarujemo pohištva in blago in polje in živino, da bi nas škoda ne zadela, ktera nas zadeti, pa tudi ne zadeti more, — ali nam ne veleva pamet, da tudi življenje svoje zavarjemo, zakaj nič ni tako gotovo na svetu kakor smert; le ure nihče ne ve, v kteri se bode sklenilo tukajšnje bitje. Zato pa tudi ni zoper nobeno škodo zavarovanje večja potreba, kakor zoper tisto, ktera po smerti enega človeka zadene druge. ([Konec sledi.) — 114 — Tudi človeško življenje se da zavarovati. (Konec.) Naš namen ni natanko popisovati naprav tacih, ki zavarjujejo življenje človeško na imenovano vižo, ampak le sploh bravcem svojim povedati, da tudi v našem cesarstva imamo kakošnih 20 let pet tacih aseknracij: na Dunaji in pa v Terstu. Perva v Terstuje „občna asekuracija" (allgemeine Assecuranz-Gesellschaft) bila, ki je začela človeško življenje zavarovati in ki je poslednji čas tudi nektere prav važne premembe zaslran letnega vplačevanja osnovala, da zares zasluži priporo-čevana biti pred vsimi dragimi. Vse te družbe so privilegirane od vlade in imajo veliko veliko lastnega premoženja Lna milioue), da se nikomur ni bati, da bi ob to, kar položi v tako asekura-cijo, kadaj utegnil priti, ali da bi se dednikom njegovim, kterim je zapuščino namenil, določeni znesek ne izplačal. Je pa asekuracija ta mnogoverstna: ali si zavarje deležnik proti določenemu plačilu, ki ga vsako leto od-rajtuje, na stare dni, kadar bo toliko in toliko star, tolikšen in tolikšen znesek, ki ga mu asekuracija na enkrat plača ali pa ga mu plačuje tako dolgo, dokler živi, — ali pa deležnik želi svojim dednikom zapustiti, postavim, 300, 500 fl., 2, 3, 4, 5, 6 tavžent goldinarjev ali še več, in v ta namen plačuje, ko se je v to asekuracijo zapisati dal, vsako leto neki znesek, ki je toliko večji, kolikor je deležnik starji in kapital večji. Vse to je natanko po tarifi zrajtano in se pri opravnikih zve, ki jih imajo te asekuracije v vsakem večjem mesta. Treba je tedaj deležuiku, ki hoče stopiti v tako asekuracijo, da prinese kerstni list in od asekuracij-nega zdravnika spričbo, da je zdrav itd. Kdor se je zapisal v tako asekuracijo, mora letno plačilo natanko odrajtovati, če ne, pride ob svoje pravice. Tudi se vplačani zneski ne dajejo več nazaj. Vse to pa mora biti, da se potrebni red ohrani pri taki imenitni napravi, ki je deloma hranilnica, deloma zavarovavnica. Kdor želi stopiti v tako asekuracijo, naj se oglasi pri opravnikih, ki imajo po različnih deželah austrianskega cesarstva to reč v rokah; pri njih bo vse natanko zvedel, kako in kaj. Naš namen jespolnjen, ako smo spod- bodili marsikterega svojih bravcov, da pristopi k ti ase-kuracii, ktere dobiček je jasen kot beli dan.