LETO V.	LJUBLJANA, AVGUSTA 1964	ŠTEVILKA 8
MOJ STANOVANJSKI PROBLEM
Odprema 20 viličarjev za Sovjetsko zvezo
Za marsikoga se prične in. konča sleherni delovni dan z morečo mislijo, kako naj reši svoj stanovanjski problem. In koliko je šele ur dnevnega ali tedenskega počitka uporabljenih za iskanje rešitev, oziroma bolje rečeno, za poslušanje tolažilnih nasvetov in za prenašanje besed tolažbe na člane lastne družine. Ni pretirano, če povemo, da je zelo malo tistih, ki jih ta skrb ne tare. V eni ali drugi obliki ima skorajda slehernik večje ali manjše težave s stanovanjem. Za nekoga je to problem nastanitve nasploh; za drugega je iz dneva v dan vedno bolj pereče doraščanje otrok; pogosti so tudi primeri nevzdržno-sti dosedanjih utesnitev in zasilnih rešitev.
Res je, da so med nami tudi taki, za katere pomeni stanovanjski problem le iskanje možnosti za uresničitev izboljšav ali za zadovoljitev zahtevnejših potreb glede na siceršnji družbeni standard. Vendar tudi tedaj ni moč odrekati utemeljenosti posamične težnje, če ne pomeni izrazitega hotenja po neopravičljivi udobnosti in očitnem pretiravanju.
Nismo seveda prvi, ki to ugotavljamo. .Reševanje stanovanjskega problema je kar naprej na dnevnem redu. Nenehno iščemo rešitve, vendar pravega načina, kot se zdi, še nismo našli. Bilo je več poskusov, z večjim ali manjšim uspehom. Zgodi se celo, da komaj začnemo preverjati eno obliko in že prehajamo na nove načine.
Zaradi tega postajamo nezaupljivi, a hkrati verjamemo sleherni kritiki in nasedamo pesimizmu tistih, ki vidijo vse črno ali celo namenoma zasmehujejo našo dobro voljo in moralno ovirajo sleherno vzajemnost.
Odkrito priznavamo, da so težave in da stanovanjskega problema ni imogoče rešiti čez noč. Sleherni dosedanji način reševanja je imel tudi senčne strani. Poglavitna ovira za večjo ustaljenost na tem področju je nenehno naraščanje cen v gradbeništvu ob prevelikih razlikah med projektantovo in izvajalčevo ceno in celo, kar je najhuje, med začetno vrednostjo zidave in obračunsko vrednostjo gradbenega objekta. Temu se pridružujejo še številni drugi činitelji, kot so: nezadovoljiva mehanizacija, časovna neusklajenost virov financiranja z dinamiko graditve, prepočasna gradbena opera tiva, neprecizni načrti in podobno. Dogaja se celo,
da izvajalec kljub svoji očitni zamudi glede na roke po gradbeni pogodbi skuša prevaliti podražitev materialov na investitorja; ali pa gradbeni roki prav nič ne držijo, medtem ko se po drugi plati terjajo zamudne obresti tudi tedaj, ko investitor ne more pravočasno plačati začasne situacije, ker je odvisen od realizacije virov financiranja, na katero sam težko vpliva. Mnogokrat je slišati besede o poslovni morali, o plačilni disciplini, o višji sili, o spremembi instrumentov, toda redki so primeri, ko se zadevni pogoji enakopravno upoštevajo pri investitorju in izvajalcu. Marsikdaj kaže, da je pojem investitorja združen le z dolžnostmi in da so njegove pravice zgolj na papirju brez kakršnihkoli pravnih nasledkov.
Tudi glede na tako imenovano komercializacijo nekaterih stanovanjskih skladov lahko imamo utemeljene pomisleke. Marsikdo pozablja, da so to družbena sredstva, ki jih je ustvaril delovni človek, in da ne kaže pretiravati s pogoji, ki spreminjajo prvotno družbenost v navadno poslovnost, faradi tega ni presenetljivo, če slišimo nekatere kritike, ki gredo v drugo skrajnost, ko sploh odrekajo stanovanjskemu prispevku njegov poglavitni namen s širšega družbenega vidika oziroma nujno potrebne vzajemnosti med člani družbene skupnosti.
Vendar bi bilo napačno, če bi zaradi tega postali pesimisti in bi sploh nehali reševati zadevno problematiko.
Nasprotno, potreben nam je optimizem in slehernega ukrepa se moramo lotiti z vso potrebno življenjsko silo, z željo in v prepričanju, da bomo uspeli, kakor tudi z dosledno vztrajnostjo, da uresničimo lastno zamisel.
Življenje nas je lahko izučilo, da je moč uresničiti marsikatero utemeljeno težnjo, če se je lotimo s pravega konca in če vztrajamo pri uresničevanju kljub oviram in težavam. Tako je več ali manj pri vsaki pomembnejši stvari, pri vsakem večjem posamičnem ali skupnem načrtu. Brez globoke želje, da uspemo, in brez nenehnega stremljenja, da uresničimo to ali ono zamisel, ne gre in ne more iti. To je že naravni zakon, ki zmeraj velja in katerega se moramo vselej zavedati.
In prav mi, v Litostroju, zelo dobro vemo, da je tako. Pripadamo veliki delovni skupnosti in imamo že zaradi svojega števila toliko več velikih in majhnih
problemov. Zato se z njimi srečujemo na vsakem koraku in vidimo, kako te stvari potekajo.
Umljivo pa je, da vsi ne mislimo enako. Vendar danes že vsi vemo, da stanovanjski problem ni zgolj moj problem, temveč je vprašanje mojega stanovanja bolj ali manj povezano z interesi celotnega delovnega kolektiva.
V tem pogledu smo storili velik korak naprej, ko smo se lotili stanovanjske graditve v okviru Delavske stanovanjske zadruge Titovih zavodov Litostroj. Delni usnehi so že pred nami in zaradi tega lahko upravičeno pričakujemo, da bo tudi moj stanovanjski problem prej ali slej rešen. Beseda »moj« se iz dneva v dan vedno bolj otipljivo spreminja v širši pomen besede »naš«. Zato je slehernik upravičeno optimist, da bo posredno ali neposredno prišel na vrsto.
Optimizem ni neutemeljen niti sedaj, ko moramo premagati še nekatere druge težave in nenehno iščemo rešitev zanje. V tem so morda tudi določena protislovja, vendar zaradi takih protislovij ne smemo odnehati in obupati.
Naš delavski svet je na svoji seji dne 4. 8. 1954 že dokazal, da se ne vdaja pesimizmu, temveč je optimistično pritrdil predlogom upravnega odbora podjetja oziroma sklepom upravnega odbora stanovanjske zadruge, da se lotimo nadaljnje stanovanjske graditve.
Sklepal pa ni kar tako. Temeljiti obravnavi je sledila odločitev o tem, da se takoj lotimo zidave dveh 45-stanovanjskih blokov ob Goriški ulici in da se lotimo priprav za dva bloka Na Jami kakor tudi tretjega bloka ob Goriški ulici, vse v obdobju 1964/66, tako da bi do 1966. leta pridobili 233 stanovanjskih enot (vštevši garsonjere in samske sobe). Lahko rečemo, da je bila zadevna diskusija na seji ena izmed najbolj preudarnih in da je bila opredelitev slehernega glasovalca nasledek vsestranskega premisleka.
Zato ni neskromno, če rečemo, da je naš mehanizem samoupravljanja dokazal na tej točki svojo zrelost in da je odločitev povsem zrela, četudi bodo težave pri nje-
Z republiškim zakonom, ki je začel veljati 4. 6. 1964, je določen dodatek zaposlenim udeležencem narodnoosvobodilne vojne ali španske državljanske vojne.
Poglavitna pogoja za pravico do dodatka sta, da se je udeleženec vključil v narodnoosvobodilno vojno pred 9. 9. 1943 in da je sedaj v stalnem delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Izpolnjeni pa morajo biti tudi pogoji, kot so že prej veljali za posebni dodatek po zakonu o pokojninskem zavarovanju; se pravi, da je treba imeti najmanj 15 za pokojnino vštevnih let, a od tega najmanj 10 let delovne dobe.
Dodatek se priznava tistim zaposlenim udeležencem narodnoosvobodilne vojne, ki prejemajo osebni dohodek pod 45.000 din mesečno. Za dodatek se upošteva tako izkazana razlika med osebnim dohodkom in omenjenim zneskom. Vendar so do celotne razlike upravičeni le udeleženci narodnoosvobodilne vojne iz leta 1941, medtem ko bodo udeleženci iz 1942. leta prejemali le 90 %>,
nem uresničevanju. Odvisni bomo seveda od uvidevnosti stanovanjskih skladov, od lastne prizadevnosti pri ustvarjanju sredstev za družbeni standard in od resnične volje neposrednih interesentov, da pripomorejo k zidavi z lastno udeležbo.
Vrednost zadevnega gradbenega programa presega vsoto ene milijarde. Pri tem pa pričakujemo, da bodo viri financiranja realizirani po ključu 50:30:20, kot smo gradili tri bloke ob Djako-vičevi cesti.
V resnici je to zelo velik znesek. Vendar ni treba obupati, in če se bodo izpolnile poglavitne podmene, moramo uspeti pri tako predvideni rešitvi 233 »mojih« stanovanjskih problemov.
To naj bi bil še en ukrep, s katerim bi se. preprečilo nepotrebno zapuščanje delovnega mesta in s tem zagotovilo uspešnejše opravljanje delovnih nalog vsakega posameznika.
Mnenja pa smo, da bi se moral vsak član naše delovne skupnosti zavedati, da je treba delo vestno in točno izvrševati samoiniciativno, ker ima od tega le on sam koristi. Če je naše podjetje med prvimi uvedlo skrajšani delovni čas in imamo po tri proste sobote v mesecu, je potrebno zato v delovnih dneh smotrno in gospodarsko izkoristiti skrajšani delovni čas. Prenehajo naj nepotrebni sprehodi po podjetju in dolgovezno razpravljanje o zasebnih zadevah. Nikar odlašati po nepotrebnem z delovnimi nalogami in vključevati dneve rednega dopusta s prostimi delovnimi sobotami. Tak način ne dovoljuje smotrnega dela, ko je lahko delavec na dopustu prav tistega dne, ko bi lahko najbolj koristil, oz. bi bilo delo smotrno izvršeno s sodelavci po določenem delovnem postopku.
a iz 1943. leta samo 60 %>, in še to pod pogojem, da so se vključili pred 9. 9. 1943. Zgornja meja za izračun dodatka, kot se sedaj uporablja, velja samo letos; zakon določa, da se primerljivi znesek ugotavlja za vsako leto- posebej.
Tako izračunana razlika se priznava od 1. 5. 1964 dalje, če so bili vsi pogoji tedaj izpolnjeni. Za upravičence, ki doslej niso uveljavljali posebnega dodatka po zakonu o pokojninskem zavarovanju, a sedaj zaprosijo za novi dodatek, je pomembno, kdaj vložijo zahtevek. Če bodo to storili v šestih mesecih od uveljavitve zakona, bodo upravičeni do dodatka že s 1. 5. <1964, kolikor so tedaj že imeli zadevne pogoje.
Kdor torej meni, da je upravičen do dodatka, naj se obrne na kadrovski sektor podjetja, ki mu bo pomagal pri sestavi zadevne vloge. Dvojna doba z učinkom pred 9. 9. 1943 mora biti že priznana in je treba predložiti zadevno odločbo.
-ič
Ko to pišemo, je natečaj za lastno udeležbo interesentov že v teku. Verjetno je marsikdo obstal pri vrednosti stanovanja, kakršnega potrebuje. Cena je zares močno zrasla, a je v okvirih sedanjih povprečij, na katere sami ne moremo vplivati. Zato je tudi v tem pogledu nujno potreben optimizem slehernega udeleženca natečaja, da bo nekako premagal zadevno oviro.
Še tako velika težava je premagljiva, če se je lotimo z uresničljivega konca. Pred leti smo prav tako menili, da bo šlo zelo težko, a smo se vendarle nekako znašli. Poskusimo torej tudi tokrat in smo lahko prepričani, da se bo prehodna žrtev izplačala.
-ič
Niti značke niti same okrožnice ne bodo dovolj prispevale k dvigu storilnosti, če ne bo v podjetju prave delovne discipline. Kaj pomaga okrožnica, če je še tako lepo sestavljena in vsebuje tudi disciplinske sankcije, če dostikrat delavci zanjo niti ne vedo; če pa jo prejmejo, je ne preberejo. Pozneje pa, ko pride do raznih ukrepov, slabih uspehov in neopravičenih izostankov, se delavec izgovarja, češ saj me o tem ni nihče obvestil.
Ne samo značke in okrožnice, pravilen odnos do dela naj bo zagotovilo za naše uspešno in koristno delo.
S.	M.
Razprave o statutih
Iz poročil občinske komisije za pregled statutov je razvidno, da je moralo 138 delovnih organizacij predložiti svoj statut v obravnavo oziroma v potrditev občinski skupščini. Ta je do sedaj obravnavala in sprejela 128 osnutkov statutov, 17 osnutkov je statutarna komisija vrnila delovnim organizacijam zaradi dopolnitve in le tri delovne organizacije niso predložile svojih osnut-. kov statutov.
Podkomisije so statut najprej pregledale in dale svoje eventualne pripombe, o katerih so razpravljali in končno neposredno s prizadeto delovno organizacijo razčistili sporna vprašanja. Sele potem je občinska statutarna komisija predložila osnutek statuta delovne organizacije v obravnavo oziroma v potrditev občinski skupščini.
Pri tem delu je statutarna komisija ugotovila, da so večinoma vse delovne organizacije resno in temeljito sestavljale svoje osnutke statutov in o njih razpravljale. Pri tem pa je treba opozoriti na neenotnost pri dajanju osnovnih smernic in načelnih navodil, kako naj bi bili sestavljeni statuti delovne organizacije oziroma okvirna naročila za vsebinski sestav tega samoupravnega akta.
Pomembno za udeležence NOV
Ne samo značke in okrožnice!
VSI ČLANI NAŠE DELOVNE SKUPNOSTI SO PREJELI ZNAČKE, KI JIH MORAJO OBVEZNO NOSITI MED DELOVNIM ČASOM
Tone Erman: Planinski motiv
S. M.
Nekaj misli k pripravam za izdelavo nove analitične ocene
Problemi, ki nastajajo v zvezi s pripravami za izvedbo nove analitične ocene, so tako številni, da terjajo od kolektiva in organov upravljanja še posebej temeljite obdelave.
Varilci na delu
Jasno je, da zahteva po novi analitični oceni ni le trenutna težnja kolektiva po spremembah, ampak je odraz nadaljnjega razvijanja materialnih odnosov. Ugotovitev, da je dosedanja analitična ocena neustrezna, je samo posledica obratnega sorazmerja delitve tistega dela čistega dohodka podjetja, ki je namenjen za OD delavcev. Delitev osebnih dohodkov delavcem ne ustreza več težnji za čim stimulativnejšo obliko nagrajevanja.
V Litostroju (in tudi drugod) imamo zelo vsestranske osnove za oblikovanje osebnih dohodkov. Tako se zanje n. pr. upošteva količina vloženega dela, količina proizvodov, polizdelkov, kvaliteta, stroški proizvodnje, razni normativi itd. Zato je masa osebnih dohodkov za podjetje, ekonomsko enoto ali posameznika odvisna od finančno-ekonomskih rezultatov delovne organizacije. Največji problem nastane, ko je treba deliti dohodek na posameznike. V Litostroju delimo maso dohodkov v enoti na posameznika linearno, po njegovi stalni obračunski postavki, ki je korigirana z doseženim fizičnim učinkom dela (delavci na strojih), kar je v bistvu delitev viška osebnih dohodkov. Udeležba posameznika pri ustvarjenih sredstvih je opravljena po klasičnih merilih, kjer je glavno fizična intenzivnost dela. Premalo ali sploh nič ni upoštevana stopnja gospodarnosti, s katero posameznik opravlja svoje delo. Realne delovne rezultate dobimo tako, da seštejemo rezultate posameznih delovnih mest, iz česar sledi, da je treba vzeti za izhodišče pri oblikovanju osebnih dohodkov vsako konkretno delovno mesto. Tu pa smo prišli do zelo občutljivega področja: merjenje rezultatov dela.
Delavec pri stroju lahko vpliva na gospodarnost svojega dela, kolikor mu tega ne preprečijo nekateri objektivni faktorji (organizacija dela, razpoložljive surovine). V primerjavi z njim je recimo tehnični kader, ki organizira in lansira proizvodnjo, v nezavid-nem položaju. Dohodki tega kadra so osnovani na obračunskih razredih oziroma na fiksnem delu in na povprečnih rezultatih delavcev na osnovnih delovnih mestih v proizvodnji. V prvem primeru ostanejo v bistvu pri dogovorjenih mesečnih plačah, to je v neekonomskem položaju; v drugem pa jih silimo v priganjaštvo, disciplinsko ukrepanje itd. Takšne pojave smo običajno reševali tako, da smo določili neke korekcijske faktorje, stopnjo vpliva in podobno ter se tako izneverili bistvenemu načelu nagrajevanja, da je osebni dohodek funkcija rezultatov dela.
Kdor ni smotrno stimuliran, se to odrazi tudi v rezultatih njegovega dela. A na žalost pričnemo odpravljati slabosti šele takrat, ko pride do ekonomske krize, stagnacije, velike fluktuacije itd.
Za merjenje rezultatov dela so potrebna merila. Prepričani smo, da jih bomo laže našli za delavca pri stroju kot recimo za umskega delavca v strokovni službi. Vsili se nam vprašanje, ali je mogoče z dosedanjimi merili meriti neko umsko delo oziroma njegov učinek, ki ga je dosegel neki organizator, analitik ali kdo drug. Dejansko ga ne moremo meriti. Ob tej ugotovitvi pa se nikakor ne smemo ustaviti. Vprašajmo se: s kakšnimi merili pa lahko merimo rezultate njihovega dela, če jih z dosedanjimi ne moremo? To bi naj bilo izhodiščno vprašanje ne samo za načelno iskanje metod
pri merjenju rezultatov, ampak za vsakega, ki bo sodeloval pri opisih dela za analitično oceno.
V kakšni meri nam bo uspelo z novo analitično oceno odpraviti slabosti nagrajevanja, je vnaprej težko reči. Gotovo ne bomo z njo odkrili Amerike. Če se še tako približamo idealni rešitvi problema, ne smemo pričakovati čudeža.
Toda če bo čas, namenjen za obravnavanje gradiva, realizacijo nalog in izvedbo analitične ocene, maksimalno izrabljen, mora biti to korak naprej pri reševanju problema stimulativnega nagrajevanja in boljše kategorizacije delovnih mest.
Osnovna ost gradiva za stimu-lativnejšo obliko nagrajevanja je gotovo pozitivna. Po njej naj bi se osebni dohodek delavca izračunal tako, da osnovi oziroma minimumu, ki naj bi bil za vse enak (25.000 ali več), prištejemo število dobljenih točk za konkretno delovno mesto, računajoč s tem, da se vrednost teh točk spreminja vzporedno z rentabilnostjo tovarne. Temu pa moramo prišteti še točke osebne iniciative delavca, ki se lahko spremenijo pri vsaki ponovni ocenitvi.
Ne da bi se kritično dotaknil kriterijev (to je naloga vsega kolektiva), ki so v gradivu za novo analitično oceno, in rokov za njeno izvedbo, zaradi katerih bo verjetno trpela kvaliteta dela, bi rad poudaril še nekaj.
Predlogi so le osnovne ideje, na katerih moramo graditi naprej, se na njihovih napakah učiti in iskati nove, stimulativnejše in lahko izmerljive kriterije. Iskanje kriterijev za pravično vrednotenje fizičnega in umskega dela je težka naloga, pri kateri je treba vključiti vse sile in upoštevati vse pripombe in predloge.
Že prve pripombe priloženemu gradivu so pokazale, da bo treba največjo skrb posvetiti merilom za osebno ocenitev in možnostim
za prilagoditev teoretičnih postavk sistemu naše organizacije. Zelo je konstruktiven tudi predlog-, da bi se opravil po dokončno izdelanem sistemu preizkus v delu podjetja, da bi tako v praksi preverili funkcionalno sposobnost predvidene metode.
Pogoj za uspešno poslovanje podjetja je, da pozna v podrobnosti vse stroške, ki jih ima s svojim poslovanjem. Le tako lahko pravilno usmerja proizvodnjo in prodajo. Vse norme v proizvodnji imajo poleg naloge, da se z njimi doseže večja produktivnost, tudi to lastnost, da z njihovo pomočjo lahko vedno v najkrajšem času izračunamo stroške izdelave določenega predmeta. Pri tem je seveda potrebno, da so norme najbolj realne, da so stalne in da se dejansko delo tudi obračunava in evindentira tako, da lahko doženemo nedvomljive rezultate o doseganju, nedoseganju in preseganju norm. Cene na tržišču nihajo po zakonu o ponudbi in povpraševanju. Glede na nenehen tehniči razvoj v svetu se pojavlja vedno več konkurentov. Prodajne službe podjetij so večkrat postavljene pred trenutne odločitve, da postavijo tako ali drugačno ceno, če hočejo svoje izdelke prodati. V tujini imajo že dnevne preglede proizvodnje, pri tem pa je seveda odločilnega pomena, da proizvajalec dobro pozna svojo lastno ceno, ker se mu sicer lahko zgodi in se tudi dogaja, da proda blago z izgubo. V mnogih industrijah na zahodu, tudi v mnogo večjih od naše tovarne, so že dosegli dnevni pregled proizvodnje po obsegu in po vrednosti, tako da njihove komercialne službe kontinuirano poznajo vse odločilne faktorje, ki vplivajo na ceno proizvoda. Tak prodajalec lahko potem z gotovostjo nastopa in postavlja ceno proizvoda, medtem ko tisti, ki nima možnosti, da bi tekoče poznal lastno ceno svojih izdelkov, ne more s tako gotovostjo nastopati nasproti konkurenci, saj ne ve, ali je prodaja pod takimi in takimi pogoji zanj še ugodna ali ne.
Zakaj z našimi računskimi stroji ne sledimo proizvodnemu procesu?
Obračun v proizvodnji teče v vsej napredni industriji s (pomočjo elektronskih strojev, prav iz tega razloga, ker pri uspešnem poslovanju ni mogoče čakati na izračune dalj časa, kot je bilo to v klasični industrijski proizvodnji.
Tudi naše podjetje uporablja moderne računske stroje, ki omogočajo tekočo spremljavo procesa proizvodnje v podjetju. Vendar še iz različnih razlogov nismo uspeli niti za ves mesec nazaj priti na tekoče z obračunom proizvodnje po količini in vrednosti. Temu je krivo neupoštevanje že sprejetih sklepov samoupravnih organov, ki predvidevajo točen postopek kroženja dokumentacije obračuna. Naši obračunski stroji potrebujejo prav tako material za
Po konstruktivnosti teh in bodočih pripomb ter zainteresiranosti kolektiva za stimulativnejšo obliko nagrajevanja lahko pričakujemo, da bomo v razvoju odnosov in samoupravljanja spet napravili korak naprej.
Milan Keržan
obdelavo kot stružnica. Kot ne more stružnica stružiti, če nima vpetega materiala za struženje, ne more računski stroj računati brez materiala, ki ga zanj predstavljajo luknjane kartice. Te kartice je potrebno tekoče podajati strojem, ki iz njih v najkrajšem času posredujejo potrebne podatke. Nekateri mezdniki, kontrolorji, ob-ratovodje in delavci so nedisciplinirani. Sprejeti ukrepi so se izmaličili v neustrezno organiziran tok dokumentacije, ki omogoča nekaterim premalo discipliniranim mezdnikom, obratovodjem, kontrolorjem in delavcem, da s premalo čuta odgovornosti zadržujejo kartice — ali iz špekulativnih razlogov ali iz malomarnosti, celo preko obračunskega meseca. Niso redki primeri, da je določena komisija že obračunana, zaračunana prejemniku in plačana, ko še potem pridejo v naš oddelek mehanografije kartice v obračun za to komisijo. Tako je bila nepravilno obračunana v škodo našega podjetja in nas delavcev, ki zaradi manjšega dohodka podjetja seveda tudi dobi manj osebnega dohodka. Poleg tega pogosto neodgovorno popravljajo kar na karticah, tako da ni mogoče ugotoviti prave norme. Na ta način so seveda dejanski stroški večji od kalkuliranih, kar povzroča pogosto zmedo in neinformiranost pri postavljanju prodajne cene glede na lastno ceno. Res je, da norme niso vedno točne. Toda biti moramo tako pošteni, da če zahtevamo popravek norme, ko je postavljena preostro, zahtevamo popravek tudi takrat, ko je postavljena preširoko. Vsako odstopanje od norme pa je potrebno obračunati na posebni kartici, tako da je mogoče vsa odstopanja takoj opaziti in temu ustrezno ukrepati.
Režim obračunavanja drugod.
Drugod je režim obračunavanja tak: delavec mora pri obra-tovodji, ko vidi, da bo svoje delo končal, pravočasno zahtevati nov nalog, da lahko takoj prične z novim delom. Kartico za delo, ki ga je končal, žigosa v uri in jo mora oddati na določeno mesto, od koder gre takoj v obračun. Za nov nalog mora žigosati tudi pričetek dela. Med časom žigosanja predhodne kartice po končanem delu prejšnjega naloga in časom žigosanja novega naloga se tolerira 5 do 7 minut. *Z obračunom dela mora biti tudi obračun materiala, sicer se tudi delo ne obračuna. Kartica, ki pride v me-hanografijo tri dni in več po dnevu žigosanja, se ne obračuna, kakor da delo sploh ne bi bilo opravljeno. Popravljene kartice se ne obračunavajo. Če bomo hoteli uspešno poslovati v podjetju, se bomo morali postopoma lotiti takšnega režima, ki bo koristil vsem.	I. K.
Prepočasni računski stroji
Tradicija je v vaših rokah
PRVEGA SEPTEMBRA BO POTEKLO 17 LET, ODKAR JE STEKLO IZ NAŠIH PEČI PRVO ŽELEZO. SEDEMNAJST LET ZA NEKO PODJETJE RES NI DOLGA DOBA, CE NIMA ZA SEBOJ DESETLETNE IN STOLETNE TRADICIJE, KOT JO IMAMO MI.
SEVEDA TUDI TOVARNE IN TRADICIJE NI, CE NISO Z NJO ŽIVI LJUDJE, KI ŽRTVUJEJO ZA SVOJO TOVARNO MLADOST, ZNANJE IN VSE SVOJE MOČI. TAKI ŽIVI LJUDJE SO ZGRADILI IN OBLIKOVALI TUDI NAŠO TOVARNO. OB JUBILEJU NAŠEGA PODJETJA SMO INTERVJUVALI NEKATERE IZMED TEH TOVARIŠEV, KI SO PRIŠLI V TOVARNO MED PRVIMI, DOŽIVLJALI V NJEJ TRENUTKE VELIKIH DELOVNIH USPEHOV PA TUDI NEPRIJETNIH TEŽAV.
OBISKALI SMO SAMO NEKATERE SEDEMNAJSTLETNIKE, ČEPRAV GRE ZAHVALA IN PRIZNANJE VSEM, KI SO KOT PIONIRJI POMAGALI ZGRADITI NAŠO TOVARNO IN VZTRAJALI V NJEJ DO DANES.
NA GOLI ZEMLJI SMO STALI
Kdo bi preštel vse tiste kubične metre lesa, ki so jih pridne roke Karla Rodiča spremenile v lesene modele? In kaplje znoja, ki so se v sedemnajstih letih nabrale na njih! Sebe in svoje delo je posvetil modelom.
Svojega znanja ni obdržal zase. Delil ga je. /Žalosten je, ko vidi, da mladi ne kažejo zanimanja za ta poklic.
»Izuči se, nekaj let dela in potem ga ni rveč. Ce primerjam današnje delovne pogoje s tistimi, ki smo jih imeli mi, tega ne morem razumeti.
Ko sem avgusta leta 1947 za-žagal prve deske, lahko rečem, da nismo imeli drugega kot streho nad glavo in nekaj strojev, ki smo jih pripeljali s Kodeljevega. Okna v delavnici so bila brez stekel. Delali smo na prepihu, stali pa na goli zemlji. Niti lesenega poda še ni bilo. Sredi delavnice smo v- zimskem času kurili ogenj, da smo se malo pogreli.«
»Kakšno delo ste takrat opravljali?«
»Bil sem mojster. Na tem delovnem mestu sem ostal vrsto let.«
»In danes?«
»Kontrolor sem — še vedno tukaj v modelni mizami. Tu bom do upokojitve. Če bo šlo vse po sreči, se bom že za novo leto pridružil upokojencem na njihovih dopoldanskih sprehodih.«
»Vaš nasvet mladini?«
»Delati, delati in še enkrat delati. Saj znajo, če hočejo.«
Ko sva se pogovarjala o mladih, so njegove hudomušne oči še bolj zaživele. Spomnil se je mladosti, večernih sprehodov z dekleti in potepov s prijatelji. Prav tu, kjer stoji danes Litostroj in so bile takrat še smreke, je preživel marsikatero popoldne ali večer.
»Kaj radi delate?«
»Hodim v gozd. Gobe, te me vedno zvabijo. Pa sprehodi in vesela družba. Rad sem vesel. In
če na cesti srečam mlado dekle, se tudi ne obrnem stran.«
Šala, ki pride iz njegovih ust, ne zveni prazno. Marsikatero je že uganil, posebno na račun mladih deklet. 'In še jo bo.
PONOSNI SMO BILI NA TISTO, KAR SMO ZGRADILI
Ruša Mulej je prvih pet pomladi svojega življenja preživela v Trnovem, pozneje pa je živela v Šiški. Trnovčanko v njej spoznaš že po njeni zgovornosti. Kot vsako Šiškarico pa je tudi njo težko spraviti v zadrego. Vedno najde pravo besedo.
Vsako stvar ima rada na svojem mestu. V slabo voljo jo spravljajo neredoljubneži in prah v stanovanju.
Rože raje občuduje na vrtu kot v vazi.
Ce se ji otrne smeh, se ga nalezeš. Nagajiv je in od srca.
Pri delu ne pozna odlašanja na jutri.
27.	3. 1947 je prvič naravnala budilko na peto uro zjutraj. Tega dne se je zapisala Litostroju.
»Slišala sem pripovedovati, da v Šiški gradijo novo veliko tovarno. Najprej sem si jo ogledala od zunaj. Zakaj ne bi tudi jaz delala v njej? Šla sem, povedala svoje želje in sprejeli so me. Začela sem v nabavnem oddelku in temu sem ostala zvesta do danes. Precej truda je bilo treba vložiti, da smo prebredli začetne težave. Naš oddelek je štel takrat samo 25 ljudi. Potem so pričeli prihajati novi, vedno več in več. Okoli nas so začela rasti poslopja.«
Za trenutek se je zamislila. Misli so ji bežale nazaj v tiste dni.
»Prvega obiska maršala Tita ne bom nikoli pozabila. Povabili smo ga na otvoritev nove livarne. Ves naš trud je bil poplačan. Slavja in veselega" razpoloženja ni in ni bilo konec. Ko pa smo izvedeli, da se bo Litostroj od tedaj naprej imenoval Titovi zavodi, je bilo veselje še večje. Ponosni smo bili.«
»Kateri kotiček v tovarni vam najbolj ugaja?«
»Moje delovno mesto, tu v kooperaciji, le pisarna bi bila lahko malo lepša. Všeč mi je nova zgradba PPB.«
»Kakšen nasvet bi dali litostroj-skim mladincem?«
»Zanimajo naj se za zaupane naloge. Rešujejo pa naj jih kar najbolj dosledno. Tako bodo koristili tovarni, sami pa si bodo priborili večje znanje.«
»Vaša največja želja?«
»Zdravje, zdravje, veliko zdravja ...«
LITOSTROJCANOM
STANOVANJA
Učitelj je. Učni pripomočki pa samo stružnice, rezkalni in vrtalni stroji, in še cela vrsta drugih. Skozi roke DOMINIKA KOME-LJA, strokovnega učitelja na industrijski šoli, je šlo že ducat generacij strugarjev in rezkarjev. Vsakemu izmed njih je dal košček svojega znanja in košček svoje ljubezni do kovine. Učenci ga imajo radi. Kdo bi jih bolje razumel kot on? Sam ima doma fante, tri krepke sinove.
»V Litostroju sem začel kot strugar 1. januarja 1947. leta. V obratu Vižmarje smo imeli takrat samo dve stružnici. Manjkalo nam je materiala. Težko je bilo dobiti ljudi. Težav je bilo dosti. Ko so dogradili obdelovalnico, je šlo laže.«
»Kdaj ste postali učitelj praktičnega pouka?«
»Delo z mladino me je že od nekdaj vleklo. Naziv učitelja sem si pridobil leta 1956. Litostrojska šola je bila med prvimi tovrstnimi šolami v Jugoslaviji. Takoj ko je bila dograjena, sem začel delati z mladino. Skupno z učenci sem planiral teren okoli novo zgrajene šole. Navozili smo zemljo, zasadili živo mejo. Za vsako delo je bilo treba prijeti.«
»Povejte nam kaj o svojih učencih.«
»Vse imam enako rad. Rečem pa lahko, da so tisti s podeželja veliko pridnejši od naših mestnih učencev. Večje spoštovanje imajo do dela in do delovnega orodja.«
»Kaj delate v prostem času?«
»Zelo rad berem, zanimam pa se za nogomet. Čakam, da bo O-limpija prišla v prvo ligo. Rad gledam televizijo, kadar ni popevk. Te mi niso pri srcu.«
»Kaj bi dali mlademu človeku, ki pride v Litostroj?«
»Stanovanje. Tu se vse začne. Razna delovna mesta, ki jih zasedajo starejši ljudje, nekateri med njimi prejemajo poleg plače še pokojnino, bi nadomestil z mlajšimi močmi.«
»Bo kateri izmed vaših sinov postal litostrojčan?«’
»Sem za to, da se tradicija nadaljuje.«
ZA PRIDNEGA BI DAL VSE
Za kruh si je Avgust Martini izbral težak poklic — varilstvo. V tem poklicu zanj ni skrivnosti. Strokovnjak je in dober delavec. Vse na njem kaže odločnega člo-
veka. Lenuhov ne mara, za pridnega pa bi vse dal.
Pravi Zasavec je. Žilav in vztrajen. V Litostroju pa je mojster varilcev v pločevinami.
Litostrojčan je postal 24. oktobra 1946. leta.
»Kako bi opisali našo tovarno svojemu sinu?«
»Velika tovarna, v njej je bodočnost, delati v njej pomeni imeti velike možnosti, da tisto, kar se v šoli naučiš, tudi dobro izkoristiš.«
»Kaj bi rekli o tovarni nekomu, ki je prvič v Jugoslaviji?«
»Tovarna, ki je važna za naše celotno gospodarstvo. Jn to vsak dan bolj. Na kratko — tovarna, ki nam je nujno potrebna.«
»Prvi vaš vtis o njej, ko ste v tistih pionirskih časih prestopili njen prag?«
»Težko sem si predstavljal, da bo zraslo vse to, kar je danes. Prvo leto sem delal v Vižmarjah. Tu je imel Litostroj svoj obrat. Delovni polet je bil takrat največji. Zidarji, ki so gradili Litostroj, so nam kar jemali iz rok izgotovljene, zvarjene izdelke, ki so bili potrebni za gradnjo. Litostrojčan sem tako postal prej, preden sem začel v tovarni delati.«
»Zakaj niso med litostrojčani medsebojni odnosi taki, kot bi morali biti?«
»Ljudje se premalo poznajo med seboj. Ko nas je bilo manj, so bili tudi medsebojni odnosi boljši.«
»Vaš konjiček?«
»Fičko. Vsak dan ga »božam« s krpo. Če nisem pri njem, pospravljam okoli hiše. Vedno je treba kaj popraviti ali kaj dopolniti.«
»Vaše želje?«
»Vse dobro mojim trem otrokom.«
ON IN ODLOČBA O USTANOVITVI LITOSTROJA STA PRIŠLA HKRATI
IVAN PREMRL. Prijeten človek je, sposoben pravnik in dober tovariš. Morda so ga naredili takega hvaležni ljudje, ki jih je varno pripeljal po zapletenih poteh zakonov in členov do pravice.
Pazljiv poslušalec je in človeku vedno svetuje, kar mu gre in pripada. Rad pomaga ljudem. In ti mu zaupajo.
»Kaj vam pomeni Litostroj?«
»Poleg tega, da mi daje tudi kruh, mi pomeni tudi tisto, o čemer so sanjali delavci Strojnih tovarn in livarne iz Kodeljevega, da bi imeli svetlo in moderno o-premljeno tovarno. In to je današnji Litostroj. Kot pravni izterjevalec dolgov imam pestro in široko področje dela in svoje strokovno znanje s pridom lahko izkoriščam.«
»Kdaj ste postali litostrojčan?«
»Takrat ko je Litostroj tudi z odločbo postal Litostroj. Jaz in odločba sva prišla hkrati. To je bilo oktobra 1946. leta.«
»Kakšno delovno mesto ste zasedali?«
»Na prvi odločbi je pisalo: pravni referent in knjigovodja. Kolektiv je takrat štel samo 10 ljudi. Na prostoru, kjer stoji danes tovarna, so bila žitna polja.«
»Kdaj je Litostroj pričel svojo strmo pot navzgor?«
»Po dograditvi obdelovalnice, ko smo pričeli proizvajati prve turbine. Odprema teh skozi mesto je bila nekaj veličastnega. Bil je res velik uspeh za tako mlado tovarno.«
»Kje je danes ozko grlo naše tovarne?«
»Mnenja sem, da je to obdelo-valnica. Prav ozka grla vplivajo na moralo in delovni elan ljudi. Delajo in delajo, a nikjer ne vidijo ničesar otipljivega. Da ne govorimo o zamudah rokov izdelave. Mladi litostrojčani bi se morali začeti resneje zanimati za probleme organizacije proizvodnje.«
Premrl je prijeten sobesednik. Ko sva se poslovila, sem vedel, da , bo popoldne odšel na sprehod. Vleče ga zelenje Šmarne gore. Dve ali tri ure ga ne bo nazaj. Hišica v ulici Kneza Koclja, ki jo ima nadvse rad, bo ostala prazna. In ko bodo proti večeru vrtnice — poln vrt rdečih vrtnic vzgoji vsako leto — zaprle cvetove, se bo vrnil.
Zjutraj pa bo stresel z njih roso in odšel v službo.
L. Lucu
BIVŠI LITOSTROJČANI SE VRAČAJO
Naj človek pol sveta obleče...
Ob zaskrbljujočih številkah fluktuacije v našem podjetju lahko zasledimo tudi dejstvo, ki potrjuje naše domneve, da v Litostroju ni tako nevzdržno, kot trdijo tisti, ki odhajajo iz podjetja. Zadovoljni lahko namreč ugotovimo, da se skoraj vsi tisti, ki odidejo od nas na odsluženje vojaškega roka, potem spet vrnejo. Še bolj pa nas veseli, da se vračajo v podjetje tudi tisti, ki so ob odhodu ogorčeno zagotavljali, da so »delovni pogoji in osebni dohodki tako porazni, da pri nas ne vzdržijo več in da je drugje mnogo bolje.«
Povprašali smo večje število takih »povratnikov« po nagibih, ki so jih pripeljali nazaj v naš »pristan«, in povedali so nam v strnjenih besedah takole:
»Veste, nismo si mogli misliti, da imajo v drugih podjetjih prav takšne ali pa še večje težave kot pri nas v tovarni in obžalujemo, da smo nasedli njihovim blestečim vabilom.« Ali pa: »V Litostroju je tako dobro, da tega ne znamo ceniti.«
Poleg teh pojasnil navajajo še težave, na katere so naleteli ob vživljanju v novo okolje in prilagajanju na drugačne utripe novega kolektiva.
Ni težko reči — ker mi ne nudite takoj pogojev, ki jili želim, odidem iz podjetja — težko je spoznanje, da smo bili prevarani in zaslepljeni in da »pri sosedu ni vedno kruh boljši kot doma«. B. M.
Šolarji na kredit
V našem podjetju smo prvi in edini v Jugoslaviji, ki smo uvedli in s pravilnikom uzakonili kreditiranje izobraževanja. Dejstvo, da pravilnika o kreditiranju izobraževanja skoraj dve leti ni bilo treba spreminjati, dokazuje, kako solidno je izdelan. V tem času so se spremenile le tablice, ki določajo višino kredita in to v korist študirajočim. Od sistema štipendiranja do sistema kreditiranja izobraževanja smo prešli iz več tehtnih razlogov. Podrobnejša pojasnila objavljamo zato, ker se bo pričelo v kratkem novo šolsko leto in številni kandidatje za šolanje niso seznanjeni z možnostmi za nadaljevanje študija.
ditnega sistema. Mnenje naših odgovornih tovarišev je, da bi za izobraževanje morali nuditi tudi brezobrestno posojilo.
Druga stvar, ki bi jo veljalo čimprej rešiti, je tudi v tem, da bi morali sredstvom za izobraževanje zagotoviti status fonda. Za zdaj lahko za to planirano črpajo sredstva v višini 2,5 %>, potrebe pa kažejo, da bi bilo mnogo koristneje, če bi se vračala v sklad. Po veljavnih predpisih se še vedno dogaja, da se sredstva, ki se vračajo od doštudiranih delavcev, beležijo kot nepredvideni dohodki podjetja, namesto da bi se vračala v fond za izobraževanje in tako neposredno koristila vsem generacijam, ki se bodo šolale pozneje.
Ahmed Ali Kamal, državni podsekretar ministrstva za irigacijo (ZAR)
OBISKALI SO NAS
Pravilnik o kreditiranju izobraževanja je posledica težnje za uspešnejšo kadrovsko politiko in daje osnovo za stimulativen in resen študij. Korist od take stimulacije imata oba partnerja, tako podjetje kakor tudi štipendist.
Ob sprejetju pravilnika o kreditiranju smo se zavedali, da še ni dovolj stimulativen in da ga bo treba dopolnjevati, kolikor več sredstev bomo imeli na razpolago. Po novi dopolnitvi pravilnika, ki smo ga pričeli pripravljati takoj, ko smo izvedeli, da se povečajo sredstva za izobraževanje od 1 % bruto OD na 2,5 % OD, bo treba odplačevati v obrokih najmanj do 14 % in največ 25 % prejetega posojila. Vrnjeni delež razen drugega povečuje tudi možnosti za nadaljnje kreditiranje in pomeni tudi pomoč mlajšim generacijam tistih, ki so bili pred njimi deležni take pomoči.
To dokazuje, da ne gre za brezdušno ekonomizacijo pravice do študija. Menimo, da s kreditiranjem racionalneje koristimo sredstva za izobraževanje m pri t°m vendarle večini odpiramo pot do šolanja, čeprav se bolj zanimamo za člane kolektiva kot za zunanje. Zato smo se odločili v Litostroju zgolj za kreditiranje in ga bomo verjetno obdržali, dokler ne bo zmanjkalo tistih, katerih materialne razmere onemogočajo šolanje.
Predpisi o štipendiranju ne upoštevajo gmotnega stanja študentov, prav tako se ne ozirajo na študentove stroške glede oddaljenosti od mesta, kjer stanuje. Tako se na primer odličnjaki iz oddaljenejših krajev zaradi nizke štipendije niso mogli izobraževati in so kljub odličnim uspehom pogosto ostali doma. Štipendija je po končanem šolanju povsem enako stimulirala slabega koc dobrega dijaka ali študen.a, ker sta imela oba enako dolgo obveznost. Na ta način se je deiala krivica tistim, ki so vse svoje sile posvečali učenju in težili k temu, da bi čimprej svoje znanje uveljavili. Razen tega je štipendijski sistem tako »krut«, da je vezal študente na določeno dobo v podjetju, ne oziraje se na njegovo orientacijo med študijem in ne glede na to, kakšne rezultate je dosegel.
Sistem štipendiranja in šolnine velja v podjetju le še za študij,
ker ima študent skrajšani delovni čas in šolnino.
Prednosti kreditiranja so predvsem v odpravi vseh gornjih napak. uvajajo pa še nekaj zanimivosti, ki si jih velja ogledati.
Pravilnik predvsem stimulira koristnike, da hitreje in bolje študirajo in delajo na delovnem mestu. Z denarjem ne dobe le nagrade, ampak jim vsota, ki jo prejemajo med študijem, omogoča normalno življenje. V vsakem paslednjem letniku pa se jim poleg tega osnovna vsota še poveča. Tako dobe za študij v četrtem letniku na univerzi do 31.000 dinarjev. Težimo pa k temu, da bi odličnjake povsem oprostili obveznosti. Študente stimuliramo tudi za uspeh. Od glavnice jim lahko za slabši učni uspeh odbijemo od 2 do 20 %. V Litostroju stimuliramo študente tudi za uspeh na delovnem mestu. Ta stimulacija znaša od 6 do 48°/»: za zadovoljiv uspeh 6 "/o, za dobrega 12%, za prav dobrega 24 %>, za odličnega pa 48 %.
Zanimiva stimulacija je tudi glede udejstvovanja v družbenopolitičnih organizacijah in organih upravljanja. Ta znaša od 4 do 22% od glavnice.
Ko študent konča šolanje, prvi dve leti podjetju ne plačuje ničesar, nakar prva tri leta 1.500 dinarjev na mesec. Po svoji plačilni moči pa doštudiran član kolektiva svoje obroke lahko poveča.
Kreditni sistem ima tudi to značilnost, da se dejansko formira iz osebnih dohodkov in tako tisti, ki so že končali šolanje, indirektno, preko osebnih in nato materialnih stroškov pomagajo svojim tovarišem, ki se niso imeli priložnosti izšolati.
Od skupnega števila 180. koristnikov raznih ugodnosti izobraževanja jih je v Litostroju letos študiralo 82. Štipendije jih je prejemalo 17, šolnino 38, skrajšanega delovnega časa pa je bilo deležnih 73. Te številke kažejo, kako ugodno razmerje so v Litostroju ustvarili v korist kreditiranja.
Odziv na sistem kreditiranja izobraževanja je naletel v podjetju na ugoden odziv.
Osnovna težava in problematika sistema kreditiranja je v tem, da doslej še ni predpisa, ki bi podjetjem dovoljeval izvajanje kre-
V zadnjih dveh mesecih so nas obiskali:
2.	6. 1964 — delegacija sindikalistov iz Julijske krajine
3.	6. 1964 — delegacija socialistične stranke pokrajine Venelo iz Italije
4.	6. 1964 — delegacija madžarskih livarjev
4. 6. 1964 — delegacija madžarske Lige za mir
9. 6. 1964 — pomočnik ministra za težko industrijo iz Češke
9. 6. 1964 — delegacija članov Trgovinske komore, Koroška
16. 6. 1964 — Mohamed Šou-keir — minister za plan s spremstvom, ZAR
24.	6. 1964 — indijska novinarska delegacija
25.	6. 1984 — Niels Matthiasen, generalni sekretar socialno-demo-kratske stranke, Danska
26.	6. 1984 — delegacija članov komunistične partije, Švedska
1. 7. 1964 — minister za industrijo s spremstvom, Grčija 3. 7. 1964 — skupina afriških študentov, ki študirajo v Zagrebu 8. 7. 1984 — študijska delegacija Nacionalne zveze sindikatov 14. 7. 1964 — delegacija mesta Coventry, Anglija 17. 7. 1964 — Ahmed Ali Kamal, državni podsekretar ministrstva za irigacije, ZAR
17. 7. 1964 — skupina študentov iz Nantesa, Francija
21. 7. 1964 — skupina mladincev brigadirjev, Zvezna republika Nemčija
28.	7. 1984 — skupina študentov s Tehnične visoke šole, Češka
29.	7. 1964 — Michael Barrat-Brown, urednik in publicist, Anglija
30.	7. 1964 — skupina vodičev kolonij iz Nottinghama, Anglija
Gostje so se zanimali predvsem za organizacijo delavskega samoupravljanja,-za proizvodnjo in izražali svoje občudovanje nad tem, kar so videli. O vtisih gostov lahko beremo v tovarniški spominski knjigi, kjer je tudi izjava g. Ahmada Alija Kamala, državnega podsekretarja v ministrstvu za irigacijo iz ŽAR, v kateri piše:
Pred svojim sedanbm prihodom v Jugoslavijo si nisem mogel misliti, da je jugoslovanska industrija tako razvita, kakor sem jo videl na svoje oči. Slika o tem mi doslej ni bila jasna. Po obisku nekaterih tovarn — in med njimi Litostroja — pa sem prebičan, da je Jugoslavija dosegla pomembne korake v industrializaciji v tej kratki dobi svoje nove politike in da lahko vzdrži tekmo z državami, ki imajo tradicijo na tem področju.
Veseli me, da lahko ob tej priložnosti pozdravim generalnega direktorja Litostroja in njegove sodelavce ter hkrati izrazim upanje, da bodo vztrajali v svojih delovnih prizadevanjih, dokler ne izpolnijo nalog, ki jih je postavil maršal Tito. Prepričan sem, da je proizvodnja te in drugih jugoslovanskih tovarn v mednarodni izmenjavi dala jamstvo za sodelovanje med narodi in mir na svetu. ZAR pozdravlja politiko sodelovanja med našima državama.
Delegacija mesta Coventry, Anglija
0 raziskavi »mnenja 63«
Na pobudo občinskega in tovarniškega komiteja ZK je posebna raziskovalna skupina v začetku leta 1963 pričela raziskavo mnenj in stališč članov delovnega kolektiva o aktualnih problemih v našem podjetju. Rezultate smo prejeli pred kratkim in jih bomo v izvlečkih objavljali v naslednjih številkah našega lista.
Raziskava je bila usmerjena v
proučevanje:
★	odnosov med člani delovnega kolektiva ter posameznimi poklicnimi oziroma organizacijskimi skupinami;
*	vloge samoupravnih in upravnih organov in družbeno-poli-tičnih organizacij; njihovih medsebojnih odnosov in odgovornosti;
Jr vprašanja delitve osebnih dohodkov in vseh njegovih družbenih posledic;
■Jr pripravljenosti posameznih skupin delavcev za delo v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah ter za njihovo izpopolnjevanje;
■Jr vloge strokovnjakov v delovnem procesu in izven njega in odnosa delovnega kolektiva do
strokovnjakov (in obratno) ter drugih vprašanj.
Kot osnovni instrument za zbiranje podatkov je raziskovalna skupina uporabila vprašalnik, ki zajema 62 vprašanj, od tega 43 o stališčih oziroma mnenjih anketirancev o najaktualnejših problemih kolektiva in kolektivnega dela, ,19 vprašanj pa omogoča socialno strukturni opis z raziskavo zajetih anketirancev. Po vzorcu je na vprašalnik odgovarjalo 721 članov kolektiva, ti pa so bili zajeti iz treh najaktivnejših skupin: samoupravne, upravne in družbenopolitične. Ta vzorec ni reprezentativen za celotno podjetje.
Za informiranje kolektiva bom navedel celoten tekst vprašalnika s sumarnimi podatki, izraženimi v odstotkih. Pri bolj aktual-
nih vprašanjih pa bom dodal še kratke komentarje ob dobljenih podatkih.
VPRAŠALNIK
I. Koliko let ste že zaposleni v
Litostroju?
—	do	1 leta	11,4%
—	1	do	3 let	22,2%
—	4	do	6 let	12,0%
—	7	do	10 let	19,4%
—	10	in	več let	35,0 %
2. Na koliko delovnih mestih v Litostroju ste bili do sedaj zaposleni?
—	ves čas na istem 45,0 %
—	na dveh	32,7 %
—	na treh ali več	21,9 %
3. Ali ste bili pred zaposlitvijo v Litostroju že kje zaposleni? Ce »da«, v koliko službah (podjet-
jih)?
—	v	eni	33,1	%
—	v	dveh	20,0	%
—	v	treh do	petih	10,6	%
—	v	več kot	petih	3,6	%
—	ni bil prej zaposlen 32,8 %
4.	Koliko let ste stari?
—	25 ali manj	24,1 »/n
—	26 do 35	40,5 %
—	36	do	45	21,2%
—	46	do	55	9,9 %
—	56	in	več	4,3%
5.	Koliko let imate za pokojnino? (Celotna delovna doba)
—	5	ali	manj	28,5 %
—	6	do	10	23,4%
—	11	do	15	20,5%
—	16	do	25	18,2%
—	nad 25	9,4 %
6.	Katero šolo ste nazadnje dokončali?
—	osnovna šola ali manj
(do 7 razr. osn. š.)	28,0	%
—	osemletka, niž. gimn.,
nedokon. viš. gimn.	7,7 %
—	nižja str. šola (n. pr.
1KŠ, (nedokonč. sred. strokovna šola, administrativna šola)	42,1%
—	dokončana sred. šola (gimn., tehnična, ekonomska, nedok. višja
ali vis. šola)	16,3	%
—	dokonč. višja ali vis.
šola — neopred.	0,2	%
7.	Ali ste delavec ali uslužbenec?
—	delavec	60,0	%
—	uslužbenec	39,8	%
—	ne ve	0,2	%
8.	Ali imate stanovanje? Če »da«, kakšno imate?
—	nima	12,0	%
—	ima dobro	63,0	%
—	ima slabo	24,8	%
—	brez odgovora	0,2	%
12. Koliko časa običajno potrebujete za pot od doma do Litostroja? (v eno smer, v času anketiranja)
—	30 minut ali manj 68,0%
—	31 do 60 minut	15,9 %
—	od 1 do 2 uri	12,3 %
—	več kot 2 uri	3,8%
13. Ali poleg redne zaposlitve opravljate še kako drugo pridobitno delo?
—	ne opravlja	89,1%
—	opravlja	v kmetijstvu	3,7 %
—	opravlja isto strokovno delo	5,0 %
—	opravlja	drugo	delo	2,2%
M.B.
(Se nadaljuje)
Danes v gozdu - jutri ob stroju
Materialna baza industrije se opazno hitreje razvija kot število potrebnih strokovnjakov. Tega pojava ne srečamo samo pri nas, ampak v vseh razvitejših državah. Mala Švica ima 800.000 tujih delavcev, ker domačih ni zadosti. Zahodna Nemčija je nekaj časa zapolnjevala vrzeli z begunci iz Vzhodne Nemčije, sedaj »uvaža delovno silo« z Balkana. Kljub vedno večji mehanizaciji in kljub uvajanju avtomatizacije se povsod čuti pomanjkanje strokovnega kadra, kvalificiranih in visoko usposobljenih strokovnjakov.
Te težave žal tudi nam niso prihranjene. Blizu 400 strokovnjakov nam manjka in tako je treba delovne naloge izpolnjevati pač s tistim kadrom, ki je na razpolago. Ni treba posebej poudarjati, da tako stanje zahteva od vseh precej več naporov, prizadevanja in vestnosti in zato vsi ti zaslužijo tudi primerno prizna-nie. Problemi so pa še tem hujši, če upoštevamo veliko fluktu-acijo. Nekdo se komaj dobro navadi na stroj in delo, pa ga že zvabi k sebi kako drugo podjetje, ali pa mora oditi zaradi družinskih, zdravstvenih ali drugih vzrokov. V tem oziru je večina inozemskih podjetij precej na boljšem, saj tam ni niti približno toliko prelivanja delavcev kot pri nas.
Kaj naj torej storimo? Ali naj rečemo po škofjeloško: »Bo že kok, saj je že zmerom šlo kok?« Ne, to bi dejansko pomenilo metanje puške v koruzo. Ali pa naj se sprijaznimo s položajem? Ne, to bi bila kratkovidna nojeva politika.	,
Ostane nam torej edina zdrava možnost, to je, da si skušamo vzgojiti kadre iz lastne sredine. Poiskati primerne delavce, ki imajo veselje in sposobnosti, ter jih usposobiti za opravljanje nalog na delovnih mestih, ki zahtevajo določeno strokovno usposobljenost.
Klasična metoda šolanja v strokovni oziroma industrijski šoli nam daje sicer prvovrstne kvalificirane delavce, toda žal premalo in prepočasi. Ta pot sicer mora ostati, ker je dobršen del naše proizvodnje še vedno individualnega značaja in potrebuje torej kvalificiranega strokovnjaka s polnim, širokim profilom.
Toda, na mnogih delovnih mestih lahko zaposlimo tudi človeka z ožjim strokovnim profilom, delavca, ki smo ga specializirali samo za določene delovne operacije, kar je pač možno doseči na hitrejši način, kot je polno triletno šolanje. Tu seveda ne gre za ekspresno ameriško metodo T. W. I., kjer lahko za tekoči trak usposobilo človeka v 10 dneh, pač pa za tako obliko strokovnega usposabljanja, ki je primerna našim razmeram in potrebam.
Tudi Litostroj je s svojo kadrovsko službo in izobraževalnim centrom vestno spremljal razvoj dogodkov in potreb in se pravočasno pripravil na reševanje aktualnih nalog. Glavno težišče vsekakor še vedno ostane na rednem izobraževanju kvalificiranih delavcev v industrijski šoli. Absolventi te šole dobe v triletnem šolanju polno, široko strokovno izobrazbo za opravljanje strugar-skega, ključavničarskega, elektri-karskega, livarskega in modelno-mizarskega poklica. Letos se je spomladi prijavilo 142 kandidatov. Po opravljenih psihotehnič-nih preizkušnjah in preizkusu znanja iz slovenskega jezika ter računstva jih je bilcr''sprejetih 124. Pritok mladine v redno šolo je letos torej ravno še zadovoljiv, le za livarsko stroko žal ni zanimanja. Vprašanje pa je, če bomo v prihodnjih letih, ko bo minil veliki val povojnih rojstev, še dobili zadostno število kandidatov.
Toda z absolventi IKŠ pač ne moremo izpolniti vseh potreb v neposredni proizvodnji predvsem zato, ker so hitro porabni za odgovornejša mesta. Mnogi stroji so zato v nevarnosti, da ostanejo prazni. Gre torej za to, da sproti poskrbimo za delavce, ki bodo lahko stregli strojem.
Že nekaj let je v teku oblika strokovnega usposabljanja nekvalificiranih delavcev za delo pri določenih strojih, kjer ni potreben ravno polno kvalificiran delavec. Najprej gredo v uvajalni seminar, po nekem vmesnem obdobju
v tečaj za priučitev na delovno mesto. Mnogi med njimi so se uveljavili v proizvodnji kot zelo uporabni delavci. Ni treba posebej poudarjati, da je tak način strokovnega priučevanja krajši in cenejši kot triletna strokovna šola. Trenutno teče tečaj za priu-čevanje odraslih, v katerem je 13 delavcev. Trajal bo do 5. septembra. Priučili se bodo dela na malih in srednjih stružnicah. Poletni čas je kot nalašč za tako priučevanje, ker so proste strojne kapacitete v šolskih delavnicah.
Največjo pozornost pa zasluži novi prijem, ki je šele letos prišel na dan. Gre za vse tiste mlade fante, ki so sicer končali osnovnošolsko obveznost, niso pa dokončali osmega razreda. Pot v redne šole druge stopnje in v uk jim je zaprta. Lahko primejo samo za težaško delo ali pa se prepuste cesti.
Prav iz tega razloga je naš ICL letos pripravil tudi izredno šolanje za strokovno izobraževanje mladine, ki-ni uspešno dokončala osemletke. Do sedaj se jih je prijavilo 35, sprejetih je bilo 31. Pričakovati pa je, da se bodo jeseni še javljali.
Po obstoječih načrtih bi trajalo to šolanje trikrat po šest mesecev. Najprej osnovni kovinarski program, potem B program in nazadnje uvajanje na delo za konkretno delovno mesto. Ko bo šolanje končano, sicer ne bo dobil spričevala o kvalifikaciji, pač pa
bo usposobljen za opravljanje del v posamezni stroki. V denarnem oziru ne bo prav nič prikrajšan, saj bo plačan po delu, njegovi prejemki bodo lahko celo višji, ko bo primerno izvežban. Razumljivo pa je, da bo učni program ustrezno prilagojen in skrajšan, vsaj v teoretičnem delu. Vse kaže, da bodo litostrojski primer začela posnemati tudi druga večja podjetja, saj je to zelo dobrodošla oblika strokovnega izobraževanja, ki prinaša koristi hkrati mladini in gospodarskim organizacijam.
Če torej nimaš »dveh levih rok«, če imaš glavico na pravem mestu, ti danes vrata do poklica in višjega zaslužka niso zaprta. Tistile Tone dela danes še nekje v gozdu. Ni mu všeč, da mora vse leto vihteti sekiro, v dežju in mrazu, v vročini in vetru, ob neredni hrani in daleč od doma. Javil se bo v tovarno in če je z njegovimi umskimi ter telesnimi sposobnostmi vse v redu, če ima veselje do kovinarskega poklica, se bo javil k nam v tečaj za priučevanje odraslih. Dobil bo delo pri stroju in postal ud v veliki družini industrijskih delavcev.
Pa recimo Boris. V osemletki je »pogrnil« iz angleščine in zemljepisa. Kaj sedaj? Na žago za transportnega delavca? K zidarjem? No, lahko, povsod potrebujejo delavce. Če pa hoče priti do nekakšnega poklica, do strokovnega znanja, se pa lahko vpiše k nam v šolo za priučevanje mladine. V poldrugem letu bo strokovno pripravljen za delo v kovinski industriji. Zaslužil bo vsak mesec več in če bo potem imel nekaj volje, bo opravil večerno šolo in končno naredil izpit za pravega kvalificiranega delavca.
M. H.
Širjenje Celovške ceste
Lepši videz gorenjske magistrale
Pred dnevi so pričeli delavci podjetja Slovenija-ceste prenavljati Celovško cesto na odseku sedanjega križišča s cesto na Jami do novega križišča Celovške ceste s Šišensko in Djakovičevo cesto. V tej fazi bodo napravili 900 m novega cestišča Celovške ceste, poleg tega pa še 220 m Šišenske in 70 m Djakovičeve ceste. Predračunska vsota za cestna dela je 566 milijonov dinarjev.
Novo cestišče Celovške ceste bo imelo 4 pasove, po sredini pa bo ločeno s štiri metre široko zelenico. Dvometrska zelenica pa bo ločila kolesarsko stezo od cestišča za motorni promet.
Zaradi širjenja ceste bodo odstranili pet zgradb, kar bo stalo približno 40 milijonov dinarjev. Trasa leve polovice ceste v smeri proti Vižmarjem teče izven stare, desna dva pasova pa potekata po sedanji trasi Celovške ceste. Priključne ulice bodo zaprte, v podaljšku Kebetove pa bo narejen podhod za pešce.
Meseca septembra naj bi bila po predvidevanjih končana leva stran ceste, tako da bi ves promet preusmerili na novo cestišče. Obvoz bo potreben samo za kolesarje in kolesarski promet bo tekel po Zvezni in Vodnikovi cesti.
Med črnimi prijatelji v Togu
Nekaj čez 3.500 delavcev ima Litostroj in njihova povprečna starost je 27 let. Prav toliko je star tudi Lojze Kačič, monter regulatorjev, ki dela v litostrojski preizkuševalni« regulatorjev. Doma je iz Hrastnika. Izučil se je v domači industrijsko-kovinski šoli in je v celoti litostrojec že 12 let. S ponosom pokaže na zapestno uro, ki jo dobi vsakdo, ki izpolni deset let službe v Litostroju. Ponosen je tudi na članstvo ZKS. Še en podatek: »sveže poročen«.
Kot monter je sodeloval že sko-ro pri vseh naših hidrocentralah, pred kratkim pa se je vrnil iz Toga (Afrika), kjer je pomagal montirati prvo njihovo HC.
Togo je republika ob Gvinejskem zalivu v zah. Afriki. Po površini je trikrat večji od Slovenije, po prebivalstvu nekoliko manjši. V južnem delu žive Ban-tu črnci, na severu hamitska plemena. Najvažnejši poljedelski proizvod je oljna palma, potem kakao, bombaž, arašidi, kokos, kopra, koruza, tropsko sadje. Ima velika rudna bogastva, toda komaj jih malo izkoriščajo, ker s težavo premagujejo posledice bivše kolonialne odvisnosti. Imajo 443 km železnic, 1.100 osebnih avtomobilov ter 15.000 radijskih a-paratov.
Kaj ste delali v Togu in koliko časa ste ostali tamkaj?
Pomagal sem pri montaži dveh turbin za HC KPIME. To je sploh prva HC, ki smo jo Jugoslovani postavljali v Afriki. Delo je trajalo zame 10 mesecev. Centrala leži v džungli, ima 212 m padca in 1.600 kWh instalirane energije. Služila bo spočetka samo za razsvetljavo, toda s tem je hkrati ustvarjena energetska baza za razvoj industrije, ki se sedaj komaj poraja.
Hidrocentrala je torej stekla in še naprej veselo teče.
Stekla je res, pa se ustavila, kajti ob zadnji katastrofalni po-
plavi, ki je projektanti niso predvidevali, je voda zalila strojnico in sedaj vse stoji. Moral bom kmalu nazaj, da jo bom pomagal očistiti in spet usposobiti za pogon.
Kako ste živeli in kako sporazumevali?
Prej sem znal nekaj angleško, toda dol je uradni jezik francoski. Govorili smo torej v nekakšni mešanici francoščine-angleščine in zamorščine. Reči pa je treba, da imajo črnci odličen smisel za mimiko in smo se vselej lahko o vsem zmenili. Počutil sem se dobro in črnci so bili z nami izredno prijazni. In neverjetno pošteni. Niti vijak mi ni zmanjkal, niti cigareta. Nekoč sem pri delu pozabil škatlo cigaret in so mi jo kar trije prinesli nazaj.
Domače hrane nismo jedli, imeli smo svojo kuhinjo. Od domače hrane lahko ješ samo piščance in jajca, njihove ribe pa imajo tako neprijeten vonj, da jih ne moreš jesti. Domačini z velikim užitkom pojedo celo udava, kadar ga ujamejo. Pomaranč, banan, ananasov dobiš kolikor hočeš in si jih lahko po volji natrgaš. Ce bi jih pa ravno hotel kupiti na trgu, boš plačal za kilo pomaranč 20 naših dinarjev. Če si pa recimo poželiš jabolka, moraš v veliki hotel glavnega mesta Lome in boš plačal za eno jabolko tisoč dinarjev. Samo za diplomate. Zemlja je tam vedno zelena in neverjetno rodovitna, kavo trgajo dvakrat letno, krompir je težek tudi do pet ali deset kilogramov.
Kako ste se kaj vživeli?
Ko sem odhajal s pariškega letališča, je bilo v Evropi mrzlo vreme. Ko pa sem v Togu stopil iz letala, z zapetim suknjičem in s kravato okoli vratu, me je oblila neznosna vročina in tako rekoč v trenutku je kar tekel pot z mene. No, tole se pa ne bo dalo izdržati, sem si mislil. Kar nazaj v Evropo, če hočeš ostati živ. No, pa sem se vendar navadil in še kar hitro kot vsi drugi ljudje. Glavno
je, da si sicer zdrav, pa gre. Vročina je res huda, kar blizu 40°, zraven pa si še mislite okoli 90 °/o vlage. Vsak kos obleke na telesu ti je odveč. Delali smo v majicah, kratkih hlačkah, z ja-ponkami na nogah in s klobukom na glavi, da smo se varovali pred vročino. Ponoči smo se branili komarjev z mrežami okoli postelj, pa vendar je bila vsako jutro rjuha polna krvavih sledov.
Kako pa domačini?
Ja, oni so seveda navajeni. Hodijo skoro čisto brez oblek, le v mestih, če jih smemo tako imenovati, imajo ženske nekaj okoli pasu. Po inteligentnosti menda prav nič ne zaostajajo za nami, pač pa pridnost ni tolikšna, ker te vročina nekako res ne priganja k delu. V ostalem pa ta pojav opažamo v vseh južnih deželah. S higieno si ne delajo posebnih skrbi, jedo z roko.
Zato pa je ples njihova skoro vsakdanja hrana. Tam-tam ob rojstvu, tam-tam ob smrti, ob poroki, drugače pa vsak dan. Vsakdo pleše, vedno se pleše.
Matere prenašajo majhne otroke kar na hrbtu privezane, z njimi hodijo na delo, z njimi delajo. Tako ga pravzaprav najbolj obvarujejo nevarnosti.
Frizerja črnci ne potrebujejo, ker jim brada ne raste in tudi lasje ostanejo čisto kratki. Nas je hotel neki črnec striči z nekakšnim nožem, zataknjenim v špranjo palice. No, potem sem se kar jaz izučil -za »brico« in sem strigel vse naše Jugoslovane.
Nad čim ste bili najbolj presenečeni?
Človek je v tujini spočetka nad vsem presenečen in začuden. Nisem recimo pričakoval, da mi bo obleka enostavno zgnila, ker se v tisti vlagi pač ni imela prilike posušiti. Vlaga mi je uničila tudi uro. Pač pa se je odlično obnesel fotografski aparat Kijev in sem z njim posnel precej zanimivih prizorčkov in s seboj prinesel tu-
di kar lepo zbirko barvnih diapozitivov.
Ja, resnično presenečenje je bilo za nas tudi tole. V hišo nam je nosila vodo desetletna črnka, pridno, vestno dekletce. Nekoč pa je ni bilo, tudi naslednji dan ne. Čez tri dni je prišla z obvezanim obrazom. Sneli smo ji obvezo in presenečeni zapazili sveže, globoke ureze na licih. Po mnenju domačinov je bila torej že dozorela in so jo po obrazu zaznamovali z znamenji plemena. Čez nekaj dni je prišel ponjo zamorec, s katerim se je poročila.
Ste imeli tudi kakšne neprijetne trenutke?
Oh, seveda, čeprav se prav tega ne bi mogel nadejati. Cevovod je bil položen, montiran, voda je tekla na turbine. Tedaj pa nekega dne vidimo, da je tam nekje v bregu cev utrta, zmečkana. Neprevidni črnec je podiral drevo in to mu je treščilo ravno na cevovod. To sicer ni naša zadeva, saj je cevovod izdelala Metalna. Toda njihov monter je pač že odšel, ker je opravil svoje delo. Kaj mi je kazalo drugega, kot da se sam lotim dela, čeprav za te stvari nisem strokovnjak. Moral sem odmontirati deset metrov dolg element cevi, poškodovani del toplotno obdelati, variti, vestno popraviti, ponovno preizkusiti in ga vstaviti nazaj. Bilo je tri tedne trdega dela: v bregu, na žgočem soncu, ob neusmiljenih nalivih, ravno v času deževnega obdobja.
Ste si dobili prijatelje?
Črnci so izredno ljubeznivi in ni bilo težko navezati prav prisrčne stike. Postali so naši vdani prijatelji in iskreni prijatelji Jugoslavije. Ravno te dni sem dobil pismo domačina strojnika, ki mi kar po naše in neverjetno dobro piše. Prav veselim se, da se bom z njim spet sešel.
Ste čutili kaj domotožja?
Prvi mesec precej, potem me je pa čisto minilo. Pa tudi delo nas je tako prevzelo, da ni bilo časa za domotožje.
Najbogatejši litostrojčani
Vsakdo izmed nas je po svoje bogat: ta je mlad in ima zato veliko želja, upov in pričakovanj, oni pa je že dalj časa na svetu in je zato bogat z izkušnjami, doživetji in spomini. Vsi smo bogati: eden z mislimi, predlogi, iniciativami, drug s čustvi, ljubeznijo, srčnim ognjem. Kdor ima veliko denarja, pravzaprav ni bogat, saj je njegovo bogastvo minljivo, ranljivo in navidezno.
Bogata je zemlja, bogata prihodnost, zgodovina in umetnost, bogat je tisti, ki veliko ve in zna. In končno je bogata tudi družina, ki ima veliko otrok. Res pa je, da za tako »bogastvo« današnji rod izgublja posluh, če se prav spomnim, ima povprečna slovenska družina samo 1,2 otroka oziroma pride v povprečju 12 otrok na 10 družin. Slovenski naravni prirastek je eden najnižjih v Evropi in se že približuje »naprednim« državam. Delež Slovencev v skupnem prebivalstvu Jugoslavije je bil pred vojno še blizu 11 odstotkov, danes nas je pa le še nekaj nad 8 odstotkov, in to celo kljub priključitvi primorskih pokrajin.
Zato gledamo s spoštovanjem na tiste pogumne družine, ki si še upajo imeti več otrok kot nobenega. V Litostroju je deset družin, ki imajo po šest otrok. To so:
Anton ERMAN — samostojni komercialist v PPB, Jože ERŽEN — skladiščnik v OO, Alojz GRUDEN — modelni mizar v MM, Mihael JUSTIN — livar v sivi livarni, Alojz MIKLAVČIČ — pripravljalec peska v sivi livarni, Ignac NOVAK — čistilec v livarni jekla, Anton PAPEŽ — pomožni delavec v sivi livarni, Jože ŠINKOVEC — čistilec v livarni jekla, Ivan ŠKVARČ, betoner v OO, in Marija WOLF — snažilka v KS.
Poleg njih pa so tri še močnejše družine: dve s sedmimi otroki in ena z devetimi. Prav gotovo nas bo vse zanimalo, kako živijo in koliko prihranijo.
ANTON ŽUPANČIČ
je naš najbogatejši litostrojčan, saj ima 9 otrok. Zaposlen je v Oskrbovalnih obratih kot maza-lec, prej lanser. Tu dela že štiri leta, prej je bil skoro 16 let na železnici, vmes pa še tri leta pri vojakih. Doma je v vasici Pece pri Grosupljem in se seveda vsak dan vozi v službo. To ni sicer tako strašno daleč, vendar pripominja, da »tisti, ki stanujejo tu zraven v blokih, še ne vedo, kaj se pravi vožnja vsak dan«. Pozimi, ko je zapadel debel sneg, je moral tudi že ob pol treh zjutraj od doma.
Kaj pravite, kdo je bolj zadovoljen: tisti, ki ima 12 milijonov, ali tisti, ki ima 12 otrok?
Najbrž tisti, ki ima denar.
Ne bo držalo. (Tisti, ki ima 12 milijonov, si želi še trinajstega, kdor pa ima 12 otrok, si ne želi nobenega več, kajne?
To pa drži.
Imate več fantov ali punčk? Koliko so stari?
Imamo pet fantov in štiri punčke. Najstarejša je stara 19 let, najmlajši sta stari 4 leta.
Sta dvojčici?
Ja, dvakrat smo imeli dvojčke.
Kako živite?
Eh, saj veste, pehamo se, rinemo. Moja plača je premajhna za vso družino in tako je morala še žena v službo. Gara kot črna živina. Vso družino je treba oko-mandirati, pa v hiši, kar je treba in okoli nje, pa še služba.
Ali otroci kaj pomagajo pri hiši?
O, seveda, pridni so. Sedaj smo popravljali hišo in je bilo treba znositi 11.000 opek, pa vodo nositi zidarju in malto in tako naprej, pa staremu očetu pomagajo, pa sosedom.
Imajo dober apetit?
To pri nas na deželi ni težko. Tudi k mizi jih ni treba siliti. Pri nas se ne sprašuje, če bo kdo jedel in kaj bo jedel.
Se po vašem mnenju otrokom danes bolje godi kot včasih?
O, pa ja. Oblast jim gre na roko. Ravno sedaj sta dva naša o-troka v koloniji, jih je zdravnica priporočila. Pa tudi hrana je boljša. Ko sem bil jaz mlad, nismo menda celo leto kupili pet kil mesa, sedaj si pa vsako nedeljo privoščimo po kilo mesa.
To pa ni preveč za tako veliko družino!
O, ja, že gre, saj ga otroci ne pojedo veliko.
Otrokom kaj pomagate pri učenju?
Kje bom! Ni časa, pa tudi ne morem več. Sedem let sem hodil v šolo, pa smo se naučili le štiri vrste računov. Otroci se kar dobro učijo. Ja no, pa starejši pomagajo mlajšim.
Katerega otroka imate najrajši?
Ne delam razlike. Najmlajšo imam zelo rad, je že res.
Vam je žal, da imate toliko otrok?
Kaj mi bo žal! Seveda je laže, če imaš recimo samo dva. Ampak ko so že enkrat tu, ne bi dal nobenega za noben denar.
Ali bi se preselili z družino v mesto?
Kje neki! Kako naj bi pa živel s tako družino v mestu?
Ste si kdaj zaželeli, da bi se odselili recimo na Štajersko ali na Gorenjsko, ali pa celo v kakšno drugo državo?
Nikoli. Sem čisto zadovoljen, kjer sem. Poznam ljudi in všeč mi je domači kraj.
Kako preživite dopust?
Dopust, dopust. Zame je dopust delo doma. »Sindikalno« sem ves čas le eno izrabil. Tudi ko sem bil na železnici, se nisem nikamor vozil.
Pa izlet? Morje?
Včasih grem kam z mopedom. Na morju sem bil trikrat, enkrat sem se kopal.
Znate plavati?
Ne, kje pa naj bi se naučil? Blizu doma teče potok, pa sega voda komaj do kolena.
Ste bili že v kakšnem našem počitniškem domu?
Ne, še v nobenem.
Vaše zabave? Knjige, kino, gledališče, ples, muzeji?
Vsak dan kupim Dnevnik. Tako sem se ga navadil, da ga berem v avtobusu, ko se vračam domov, da bi bil rajši brez malice kot brez časopisa. V kinu sem bil enkrat, odkar sem prišel od vojakov, v gledališču'še nikoli. V muzeju sem bil dvakrat, ko sem bil v Sarajevu pri vojakih. Te stvari me zelo zanimajo.
Vam je delo v tovarni všeč?
O, ja, všeč. Pa tudi drugače, veste, sem že skoraj 20 let v službi, in še nisem imel »plavega«.
Kaj vam je pri nas v tovarni najbolj všeč, kaj najmanj?
To je pa težko reči. Ne vem, se ne spoznam.
Kakšen šport vas zanima?
Šport me ne zanima, le moto dirke rad gledam.
Poznate predstavnike naših samoupravnih in upravnih organov?
Poznam tiste iz naše enote, te poznam vse.
Veste, kdo je predsednik UO in predsednik DSP?
Menda Jesenšek in Vidmar.
Ne, to sta bila prej. Sedaj sta ing. Celarc in Kompolšek. Ste v kakšnem odboru?
Ne, kje naj bi bil. Mi, ki se vozimo, pridemo, delamo in se odpeljemo.
JOŽE VIDENIC
transportni delavec v OO, 7 o-trok, star 45 let, doma iz Tabora v Savinjski dolini, v Litostroju dela od lanskega novembra, V. grupa, julija zaslužil 26.310 din. Koliko so stari vaši otroci? Najstarejša je 15 let, najmlajši 3 leta.
Po spolu, kaj so?
Vse po vrsti so punčke, le zadnji je fant.
Ste imeli kakšen načrt, koliko otrok boste imeli, ko ste se poročili?
Hc, he. To pa ne. Kaj takega pa še nikoli nisem slišal. Kolikor jih je Bog dal, toliko pa jih je.
Kako živite?
Kakor moremo. Žena dela ves dan, jaz delam dopoldne v tovarni, potem pa še doma. Ne vem, koliko časa bo šlo.
Vaš delovni dan? Kdaj vstanete?
Vstanem ob treh zjutraj. Kosim do četrt na pet, potem se peljem s kolesom na avtobus. Domov se spet vrnem okoli četrte ure popoldne. Potem me čaka delo do poznega večera: kosa, polje, živina.
Ste potem trudni?
Ne. Med vožnjo v avtobusu malo zaspim, pa je.
(Po mnenju delovnih tovarišev v režijski mizami je Jože Vi-denič izredno priden delavec. Nikoli ga ne vidiš sedeti ali stati brez dela. Vsako naročilo opravi z dobro voljo.)
Kako živite?
Kakor morem. Otroških doklad ne dobim, ker imam kmetijo. Davka ali kakor pravijo »kontacijc«, plačam 50 jur jev. Na mesec porabimo 80 kg moke.
Ja, no, hmelja tudi menda nekaj pridelate, kaj?
Že že, ampak moja zemlja je četrte vrste in rodi desetkrat manj kot prava dobra zemlja.
Pa vam otroci kaj pomagajo? Ja, saj morajo. Sedaj so nabirali borovnice, da so malo zaslužili, potem bodo obirali »hmeu«, najprej doma, potem pri sosedih. Kdo vas zjutraj budi?
Meni ni treba budilke. Kdo/vam šiva obleke?
Za otroke kar žena. Ima staro singerico. Jaz sem imel pa eno samo novo obleko. Ko sem bil star 17 let, mi jo je kupila mama in jo še danes nosim za v službo in k maši.
Kako preživite dopust, kam greste na sprehod?
Na kmetih ni dopusta, se dela. Sprehod, ja, sprehod imava z ženo, kadar gremo na polje gledat, kako zori.
Plavate, plešete?
Plavati ne znam, plesati se nisem naučil. Mi na kmetih imamo ples na njivi.
Če bi se še enkrat ženili, ali
bi vzeli pridno ali lepo?
Se ne bom več ženil.
Ste vi ženo snubili ali ona vas?
Drug drugega.
Dobite kaj veliko pošte?
Nobene, samo od davkarije.
Se vam ponoči kdaj sanja?
Nikoli, sem preveč »zmatran«. Spim dobro.
Imate radio?
Ne, saj bi ga ne imel časa poslušati.
Če bi imeli sedaj na izbiro:
osmega otroka ali radio?
Ja, kar otroka, saj to je radio in televizija obenem.
Kaj berete? Kateri časopis dobivate?
Ni časa za branje. Časopisa nimamo nobenega, niti Litostroja ne dobivamo.
Za kaj rajši zagrabite: za puško ali za steklenico?
Na vsak način za steklenico. Sicer pa je malo pijače. Včasih kako Šilce za moč, enkrat na mesec kak kozarček.
Simpatičen fant je ta naš Jože. Vedno dobre volje, zadovoljen s tem, kar ima. Ima eno samo željo: da 'bi imel višjo plačo. Čist značaj, prozorna duša, nobenih problemov, nobenih notranjih vozlov.
Svojo obledelo in na robovih razcefrano obleko lepo zloži in obesi na obešalnik, kot da bi bil smoking. Zdi se mi, da je tudi v naši družbi nekaj takih, ki veliko več od družbe zahtevajo ali dobijo, kot ji sami nudijo. Za Jožeta bi pa mirno trdil, da družbi precej več daje kot dobi.
JOŽE KASTELIC
sušilec, iV. grupa, 30 — 35.000 din mesečnih dohodkov, star 51 let, 4 leta v Litostroju, doma v Babni gori pri Žužemberku. 12 ur na dan je delavec v livarni, 7 -ur je kmet, oče in mož, 5 ur na dan je človek, ko počiva. Doma je z velike kmetije, kjer je bilo 13 otrok, sam ima sedaj sedem o-trok. Ima nekaj kamnite kraške zemlje, nekaj živine in otroških doklad zato ne .dobi. Zadnja podražitev ga je spet zadela: sam bo sicer dobil dodatek, otroci in njegova žena pa seveda ne.
Če bo šlo tako naprej, bo treba nehati. Ne bom zdržal. Otrok že tako ne bom mogel dati v šole.
Koliko so stari vaši otroci, koliko fantov imate?
Pet fantov in dve punci. Najmlajši ima tri leta, najstarejši 16 let.
Katere imate rajši?
Vse enako.
Ali bi dali oko za otroka, če
bi bilo treba?
Dal.
Koliko denarja stfc izdali za
igrače otrokom?
Niti dinarja. To je za mestne ljudi. Naši otroci si sami poiščejo igrače.
Imate kaj časa za otroke, jim kdaj poveste kakšno povestico?
Ja, včasih zjutraj ali ob nedeljah se že malo pokunštvamo. Ste imeli kaj bolezni v hiši?
Ne, hujših še ni bilo. Zdravnika še nikoli nismo klicali domov. Ali otroci kaj pomagajo pri hiši?
Seveda, saj morajo Tudi najmlajši mora pasti živino.
Ali še velja tisti pregovor, da šiba novo mašo poje?
Še, še. Včasih je že treba otroka pritisniti.
Vaša največja želja?
Da bi otroke h kruhu spravil. Ali kateri od njih dela? Najstarejši se vozi v Ljubljano, dela kot skladiščni delavec pri železnici. Je bil tako komod, da ni naredil osemletke, sedaj ga pa nikamor nočejo v uk.
Ja, saj bi se lahko prijavil k nam v posebno šolo, ki jo letos pripravljamo za tiste fante, ki niso končali šole! Trajala bo trikrat po šest mesecev in na koncu bo usposobljen za opravljanje recimo livarskega ali strugarskega, pa ključavničarskega poklica.
Tega pa nisem vedel. Vidite, to je pa dobro. Pa kar z avtobusom se bo lahko vozil.
Vas kaj veseli delo v tovarni? O, ja, veseli.
Kako to, da ste prišli delat ravno v našo tovarno. Ali ni nobene bliže doma?
Ja, ko imam pa vaš avtobus tako pri roki. Kam naj grem drugam v službo. Do železnice imam poldrugo uro peš in tudi počasi vozi. Z avto smo pa »u luft« v Ljubljani.
Se sedaj počutite bolj kmet ali že bolj delavec?
Skoro že bolj delavec.
Ste kaj trudni?
Ko pridem, že malo, potem se pa kmalu razhodim, pa je. Že dve leti delam samo popoldne in ponoči.
Je v tovarni vse v redu?
Ne vse. Organizacija, ne vem, kdo je »uržah«, da eden »fajn« gara, drugi pa »zabuši«, vendar oba enako zaslužita.
Ali veste, kdo je novi predsednik delavskega sveta, upravnega odbora, pa vašega obratnega delavskega sveta?
Ne vem, teh stvari ne vem.
Kdo je šef metalurških obratov? Ne vem.
Poznate Pogačarja?
O, seveda, pa vse mojstre in inženirja Gorjupa poznam.
Če bi imeli na izbiro, ali bi vzeli avto ali traktor?
Nobenega. Moja zemlja ni za. traktor, moji dohodki ne za avto. Imate doma radio?
O, to pa to. Precej, ko smo napeljali elektriko v hišo, smo ga kupili, čeprav na dolg.
Kaj poslušate?
Poročila, vreme, narodne pesmi. Berete naš časopis Litostroj? Imam bolj slabe oči, mi ga ženska prebere.
Kje ste bili najdlje na svetu?
V Beogradu kot vojak, na morje smo šli pa odborniki kmetijske zadruge.
To so bili naši »bogatini«. Vsak ima kopico otrok in velik kup skrbi. Nobeden od njih ni »junak«, vendar je vsak junak po svoje. Nobeden ne izstopa iz povprečnosti, toda vsi so dragoceni, naj dragocenejši udje človeške družbe. Tiho, vztrajno, trdo delo, odpovedi užitkom in zapeljivostim življenja, vsakodnevno žrtvovanje. Izgorevanje za' družino, za družbo. Pridni, vestni, zanesljivi delavci. Razen zadnjega ne dobijo niti družinskih doklad. Breme za otroke je v celoti na njihovih ramah. Ugodnosti, ki jih nudi družba in tovarna, niti ne morejo izkoristiti. Disciplinske komisije in upravni aparat z njimi nimaj.o dela, žal se pa tudi v družbeno politično delo ne morejo vključiti in nimajo prilike za strokovno izpopolnjevanje. Družbi veliko da-jeio, od nje malo dobijo in nič ne zahtevajo. Pri tem se pa spomnimo na nekatere posameznike, s katerimi je ravno nasprotno: poznajo samo »daj!«, redkokdaj pa tudi »dam«.
Projekt Wadi el Natroun
Pričakujejo, da bo nova hidro-centrala, ki so jo pred kratkim dogradili v Wadi el Natrounu v ZAR, pripomogla k izboljšanju gospodarstva na področju, kjer je bila do sedaj puščava.
To hidrocentralo Dieslovega tipa so zgradila jugoslovanska podjetja, člani INGRE: Elektropro-jekt, Jugoturbina in Rade Končar. Ta podjetja so pripravila načrte, preskrbela popolno opremo in izvedla vsa montažna dela. Ostala dela pa so opravila egiptovska podjetja.
HE Wadi el Natroun so zgradili po pogodbi, sklenjeni 1961. leta med INGRO in Afričan Uni-
on Trading Co. iz Kaira. Pogodba je predvidevala gradnjo več projektov na ozemlju, velikem 3000 fedanov (1 fedan je 4.248 kvadratnih metrov). Ko naj bi bil projekt končan, naj bi vseboval Diesel hidroelektrarno s petimi enotami s 500 kW vsaka in 48 čr-palnih postaj z različno kapaciteto, ki bo odvisna od vodnih rezerv pod trdimi plastmi peska in gline.
Nova Diesel hidrocentrala stoji 112 km_od Kaira in od Alexan-drije, prav na pol poti med obema mestoma. Stoji ob moderni avtomobilski cesti, ki pelje skozi puščavo v ravni črti in povezuje
obe mesti. Elektriko, ki jo proizvaja HE, odvajajo daljnovodi visoke napetosti do transformatorskih postaj in od tod do črpalnih postaj, ki dovajajo vodo sistemu kanalov. Vodo imenujejo tamkajšnji prebivalci belo puščavsko zlato.
Irigacija, ki jo imajo v načrtu, bo omogočila intenzivno polje-* delstvo s tremi žetvami na leto. To je dosežek, o katerem bi drugače v tem puščavskem podnebju in na področju, kjer pade izredno malo dežja (povprečno le enkrat na leto), sploh ne mogli misliti.
Jugoslovanski strokovnjaki iz podjetij Elektroprojekt, Jugoturbina, Rade Končar in nekaterih drugih so pod zelo težkimi pogoji delali več kot eno leto. Prebivali so v velikem vojaškem bunkerju, ki so ga zgradili med vojno kot del obrambnega sistema, ki naj bi ustavil napredovanje nemških enot proti Nilu. Vendar bunker nikoli ni doživel svojega ognjenega krsta, ker je takrat sovražnik spremenil načrte. Sedaj pa je služil za to, da so naši strokovnjaki doživeli svoj ognjeni krst pod težkimi puščavskimi pogoji: temperatura je večkrat presegla 45 stopinj Celzija, veter, imenovan hamsin (kar pomeni v arabščini petdeset, ker traja veter petdeset dni); škorpijoni in zelo strupene majhne kače, katerih velikost ne preseže 20 cm, so pa zelo nevarne, ker njihov ugriz lahko povzroči takojšnjo smrt. Od tod verjetno tudi ime seven feet, kar pomeni sedem korakov, ker človek (tako pripovedujejo domačini), ki ga je pičila ta kača, naredi le sedem korakov, preden umre.
sklenili pogodbo za izdelavo naslednjih dodatnih projektov:
—	serija šestih črpalnih postaj v Spodnjem Egiptu
—	serija štirih črpalnih postaj v Gornjem Egiptu in
—	elektrifikacija New Villa-gea.
Skupna vrednost teh projektov znaša skoro dva milijona dolarjev.
Uspešno delo jugoslovanskih strokovnjakov je indirektno omogočilo našim podjetjem, da so dobila eno naivečjih inozemskih naročil za irigacijski načrt Mulla-wak in Zawija, ki bo zavzemal površino 60.000 fedanov in kjer bo tudi 4.500 hišic za domačine in
Če se ozremo po naši občini, lahko ugotovimo, da smo sredi obširne gradbene dejavnosti. Povsod se naglo dvigajo stanovanjske zgradbe, tako da kmalu ne bomo več spoznali tega mestnega predela. Dograjeni so štirje veliki stanovanjski bloki s 608 stanovanji. V enega so se že vselile družine. Tudi dve štirinajstnadstrop-ni stolpnici na Jami bosta kmalu urejeni. Nerazumljivo se nam pa zdi, da so zgradili na obširnem prostoru poleg visoke občinske zgradbe samo enonadstropno poštno poslopje. Ali ni to samo začasna rešitev in bo to napako treba kaj kmalu popravljati? Tudi visoka poslovna zgradba Leka je vse preveč stisnjena med stanovanjske bloke.
Nadalje bosta kmalu vseljiva še dva litostrojska zadružna bloka ob Djakovičevi cesti, pričeli pa
približno 260 upravnih poslopij. Poleg tega bodo zgradili še nov sistem cest in vodovod ter napeljali elektriko.
Razne delegacije, ki so obiskale Wadi el Natroun med izgradnjo, so se zelo pohvalno izrazile o kvaliteti opreme, ki je prišla iz Jugoslavije. Posebno dober vtis so naredili zelo dobri rezultati testov, s katerimi so preizkusili opremo hidrocentrale, preden so jo pognali v tek.
Če pogledamo na vse te uspehe pri Wadi el Natrounu projektu, vidimo, da so imeli ugodne in daljnosežne vplive na gospodarsko sodelovanje med obema državama.
vičeve ceste so v polnem razmahu. Štirinajst podjetij bo dokončalo vsa pripravljalna dela in zgradilo levi del ceste do 15. septembra t. L, desni del pa predvidoma do 1. novembra 1964. Leva trasa^ bo zgrajena poleg že obstoječe Celovške ceste, desna pa bo tudi delno spremenjena, posebno na odseku od podjetja Ljubljana-transport proti Šentvidu. Na tem odseku bo potrebno rušiti tudi pet zgradb in prestaviti drogove za trolejbusno progo. Od ploščadi pred kinom na Kebetovo ulico bo zgrajen podhod za pešce.
Zelo razveseljiva je tudi ugotovitev, da bodo končno le pričeli graditi prepotrebni odprt in zaprt plavalni bazen, otroški in skakalni bazen z vsemi dodatnimi napravami, kot slačilnice, restavra-
Gradnje v Šiški
NOVE CESTE, STANOVANJA, KOPALIŠČE
Jugoslovani so doživeli marsi-
Za Dieslovo hidrocentralo Wadi el Natroun v ZAR so pripravila na- kai. toda njhovi napori so dali črte, jo zgradila in opremila jugoslovanska podjetja	ugodne rezultate:	nedavno so
Zanima vas..
PRIŠLI
Stjepan Bahun, Janez Banič, Jože Bregar, Vid Blatnik, Anton Bartol.), Dominik ‘Bevc, Jože Bukovec, Andrej Brzin, Ignac Gole, Anton Gašparac, Janez	Grum,	Anton	Hlebec,	Alojz
Hrastar, Peter Huč, Viktor Huč, Franc	Jarc,	Ludvik	Janežič,	Jože
Jevnišar, Janez Kamin, Alojz Korelc, Ivan Katelic, Anton Kržič, Anton Koračin, Viktor Korelc, Anton Kužnik, Franc Longar, Martina Luštek, Adolf Longar, Antoh Miklič, Peter Mikec, Jože Majer, Anica Majer, Janez Majer, Franc Jakše, Franc Matoh, Stane Markovič, Bogdan Mlakar, Janez	Miklič,	Stane	Novak,	Anica
Novak, Anton Ojsteršek, Jože Opara, Maksimiljan Pust, Jože Pungartnik, Ciril Pene, Martin Pernek, Slovenko Pegan, Stanislav Pintar, Franc Pravne, Anton Pajek, Frane Progar, Drago Radmivič, Ciril Repnik, Svetana Slak, Anton Smole, Ignac Strah, Jože Strnad, Ivan Starič, Jože Smolič, Julijan Slak. Jože Slak, Silvo Stupar, Janez Tratnik, Jože	Trlep,	Dušan Vrana,
Marija Udovič, Jožefa Udovič, Stane Velikonja, Alojz Zupančič, Jernej Zorko, Karel Zarabec, Rafael Breznik. Franc Hribar, Marija Tršan. Rudolf Smole, Boris Baloski, Ivo Žago, Vinko Kastelic, Peter Varlec, Aleksander Smrekar, Jože Uršič, Stanislav Prepadnik, Anton Florjančič, Jože Leskovec, Stanislav Kralj, Terezija Žigon, Silva Kraljič, Vida Drev, Jože Drofenik, Ivan Novak. Anton Grabnar, Stane Božleb, Janja Cič, Zlatko Berginc, Franc Slapnik, Avgust Vr-ščaj, Janez Krnc, Alojz Jazbec, Jože Žugelj, Peter Blaž, Zvonko Koljšek, Boris Križav, Filip Jurkovič, Janko Sopotnik, Boris Marinič, Emil škerel, Karel Umek. Kastelic Vinko, Meh-med Cufulovič, Alojz Plaznik, Silvij Šinkovec, Martin Mencinger, Mirko Papež, Stanislav Trunkelj. Ivan Bišof, Franc Mišmaš, Valentin Purnat, Ivan Karlovčec, Miodrag Jelačič, Alojz Marinčič, Anton Jarc, Anton Kaplan, Franc Mikec. Ivan Gobec, Jože Lesjak, Leopold Ferlež, Anton Jakšič, Branko De.i anzvič, Vladimir Kuret, Martina Elikan, Dragi Andjetkovič, Mihael Zupan Franc Mejak, Stane Popek, Janez Gomovšek, Drago Pauč. Josip Zvonkovič, Danilo Djurašov, Janez Prelesnik, Janez Kovač. Bogomir Brankovič. Nikola Porkarevič, Martin Zajc. Peter Kopitar, Ivan Šimenc, Janoš Bertoncelj, Ivan Mrak, Karel Tomšič. Ivan Planinc, Jože Kavaš, Jože Arsec. Ilija Karamovič. Albin Moličnik, Simona Koren, Jože Valda. Oskar Gabrijelčič, Vili Pobežern. Vladimir Šnrohar. Su-Ijo Becič, Jože Kotar. Nikola Baho-rič, Miroslav Lozevič. Jože Rihar, Rado Legan, Anica Bezlai. Boštjan Muraus. Jože Gabrijelčič. Miro Pirc, Ferdo Bukovec. Anton Golobič. Jože Bartol. Franc Pugelj. Igor Šemrl, Filip Novak, Vašo Vergilas, Božo Ilc, Viljem Pustopnik, Alojz Stegevšek, Janez Udovič, Janez Cucelj, Bruno Bartol, Stane Miklič, Lado Kovačič, Viljem Meglič, Tode Nikolov, Branko Mitev.
ODŠLI
Nincenci Hribar, Franc Burjak, Jurij Posedr, Janez Kranjc, Anton Pav-lišič, Ladislav Zupančič, Ivan Križaj. Branko Lel j a, Ivanka Kurtovič, Drago Logožar, Ignac Ponič, Franc Bradač, Janez Malovrh, Milan Madžarac, Ivan Jugovič, Alojzija Žagar, Franc Štam-car, Marija Rihtar, Karol Trplan, Jože Rihar, Alojz Ratkovič, Stanko Škrubej, Martin Stefanovič, Gregor Vavpotič, Zora Vrbanič, Matija Kump, Alojz Žagar, Geza Veren, Milica Zupan, Branko Jug, Rudolf Filipaš, Ibrahim Macanovič, Lino Nežič, Ivana Oseli-ana, Anton Štrus, Alojzij Štepec, Martina Cerkvenik, Jože Gajser, Franc Košiček, Marija Sipič, Leopold Aleš-nik, Branko Cizej, Anton Novak, Ciril Burgar, Gabrijal Bratkovič, Anica Erhatič, Pavel Erklavec, Anton Papež, Mladen Pivkovič, Tone Tomšič, Miloš Globokar, Steva Virag, Franc Mihelič, Franc Musi, Franc Meglen, Franc Koželj, Dragomir Hribernik, Stanislav Jablanicki, Franc Vidmar, Matija Vukovič, Janez Lukan, Anton Brcar, Serif Nuhanovič, Viktor Zibek, Davorin Križnar, Roman Ferlin, Radovan Tri-vic. Vlado Trempus.
OJ, TA VOJAŠKI BOBEN . . .
Roman Obrač, Ferdo Mogu, Metod Hrovat, Janez Starman in Ludvik Gomiršek, člani našega kolektiva, ki so sedaj pri vojakih, pozdravljajo celotni kolektiv in svoje sodelavce.
ZAHVALA
Podpisani se zahvaljujemo upravi, sindikatu in kolegom pokojnega tovariša Plehana za spoštovanje in pozornost, ki so mu jo posvetili ob njegovi zadnji poti.
Družina Plehan
Podpisani se iskreno zahvaljujem šefu MB Milanu Špolarju za lepe besede, ki jih je izrekel ob mojem odhodu iz kolektiva. Prav tako gre zahvala za lepo darilo, ki so mi ga podarili sodelavci. Zahvaljujem se Domu Dominiku za tople besede in upravi podjetja za darilo.
Miro Bizovičar
Ob smrti svojega moža Alojza Hribarja se zahvaljujem vsem tistim, ki so mi ob težki uri pomagali, zlasti pa še Alojzu Lukancu, ki je mojega moža vozil, sodelavcem v kovačiji in brusilnici ter drugim.
Zena in otroci
čeprav novi bloki ob Djakovičevi cesti še niso izgotovljeni, smo že pričeli graditi nove. Na sliki: izkopavanje temeljev
Prejšnji mesec je odšel v pokoj šamotar Alojz Marolt. V Litostroju je bil od 22. novembra 1951. Na sliki: od tovariša Marolta se poslavljajo sodelavci iz livarne jeklene litine
bodo tudi graditi dva bloka ob železniški progi. Zelo počasi napreduje delo na poslovni zgradbi pred občinsko zgradbo, ki je tudi precej nizko in poslovno nerentabilno zgrajena.
Tudi dela pri rekonstrukciji nadaljnjega dela Celovške ceste od križišča na Jami do Djako-
Razočarani vlomilci
Pred kratkim so neki vlomilci splezali na streho naše nove restavracije, vdrli skozi okno, poškodovali nekaj vrat v zgradbi, odnesli približno 30 kg težko ročno blagajno, ki so jo morali doma razbiti. Lahko si predstavljamo njihovo razočaranje, ko so ugotovili, da so v njej le boni za hrano, ki jih je naša menza takoj preklicala.
Dokumentarni filmi
Med izgradnjo hidroenergetskega sistema v Djerdapu bodo snemalci Filmskih novic iz Beograda posneli 12 dokumentarnih filmov. Snemanje bodo materialno omogočila podjetja za izgradnjo hidroenergetskega sistema in še nekateri drugi kooperanti. Brez dvoma bodo ti filmi v veliki meri služili za obveščanje javnosti o Djerdapu.
cijski prostor, otroško igrišče, prostor za balinanje in odbojko, podhod iz litostrojskega naselja ter parkirni prostor za kolesa in avtomobile.
Kopališče bo zgrajeno med modelno mizarno in železniško progo, okrašeno pa bo z drevjem in zelenjem.	S. M.
OBVESTILO UPOKOJENCEM LITOSTROJA
Kakor vsako leto, organizira tudi letos sindikalna organizacija podjetja izlet v Fieso za vse naše upokojence. Izlet bo v soboto 12. 9. 1964, in sicer z avtobusom, ki bo odšel izpred tovarne (pri menzi) ob 15. uri. Prihod v Ljubljano pa bo v nedeljo 13. 9. 1964 zvečer.
Za vse upokojence nosi stroške sindikalna organizacija, za ožje svojce (zakonski drug) pa je treba plačati 500 din, in to v avtobusu pred odhodom.
Prijave pošljite v tajništvo sindikata v Litostroju najkasneje do 5. 9. 1964.
Sindikalna organizacija
RMVEBim©
Tovariš Janez, mar se z mojim predlogom ne strinjate? ...
Da se ne bi v tovarni izgubili, smo organizarali razpoznavalne značke
Na jok nam gre, če pomislimo na bodoče stanovalce, ki bodo za dvosobno stanovanje plačali 445.000 din več kot tisti v prejšnjih litostrojskih blokih ...
Le katero mero naj vzamem, da bo analitična ocena pravična?
Nekaj smo že investirali za naš dom v Umagu. Pod šotorom pa si
naš počitniški dom lahko samo predstavljamo, saj voda nam že teče... Druga varianta našega strokovnjaka, ki ima vzroke, da ne gre od nas
Zastonj imam dober apetit in bi rad »malcal« toplo malico — zastonj pa tudi čakam nanjo! Kdaj bo ponovno poskrbljeno za nas delavce?
Glej ga, reveža, ves se je pretegnil od »štemplanja« žigosnih kartic za druge ...
Blagor litostrojčanom, ki imajo svojo trolcjbusno progo in stanujejo v blokih na Dakovičevi — ostali pa moramo zaradi urejanja naše Celovške ceste tako daleč do prve postaje!
Časopis »Litostroj« izhaja mesečno (s posebnimi prilogami) v nakladi 5.200 izvodov — Ureja ga uredniški odbor — Odgovorni urednik Peter Likar — Telefon uredništva 33-511, telefon glavnega urednika 580, odgovornega 583 — Cena posamezni številki v prodaji 26 din
—	Poštnina plačana v gotovini
—	Rokopisov ne vračamo —
Tiska tiskarna ČZP »Primorski tisk« v Kopru