raziskave in razvoj
UDK: 728.7
strokovni članek (Professional Paper)
Drevo in hiša
A tree and a house
Lara SLIVNIK, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zoisova 12, Ljubljana
izvleček/Abstract
Članek predstavlja nekatere najbolj znane primere sožitja dreves in hiš, pri katerih je bila hiša zgrajena okoli že obstoječega drevesa. Uvodni del je literaren: v Odiseji je primer opisa hiše, ki jo je glavni junak postavil okoli drevesa. Eden izmed prvih, ki je ohranil drevesa in okoli njih postavil hišo - Kristalno palačo, je bil vrtnar Joseph Paxton. Po 75 letih je idejo ponovno obudil Le Corbusier z objektom Novi časi. Zaradi zaščitenega območja sta morala drevesa ohraniti tudi AlvarAalto in Edward Durell Stone. Vse te zgradbe so bili razstavni paviljoni, ki so praviloma začasni. Eden redkih primerov nezačasne gradnje je Paviljon nordijskih držav v Benetkah, ki gaje načrtoval norveški arhitekt Sverre Fehn.V Ljubljani so po načrtih arhitekta Jožeta Mesarja zgradili vilo Bahovec, v načrt katere je arhitekt vključil drevo. V sklepu so naštete prednosti gradnje hiš okoli obstoječih dreves.
This paper presents some of the most well known examples of cohabitation of a tree and a house where a house was built around an existent tree. The paper starts with an example from the classical literature: Odyssey himself built a house around a tree. The list of examples starts with the Crystal Palace which was designed by Joseph Paxton, a gardener, and actually built around three existent huge trees. Seventy five years later Le Corbusier repeated the
idea in the pavilion LEsprit Nouveau. Due to the restrictions of a preservation area trees were also preserved in designs of AlvarAalto and Edward Durell Stone. If all these examples were temporary pavilions, Sverre Fehn's Nordic Pavilion designed for Venice Biennale was not. The list ends with a local example: Villa Bahovec in Ljubljana, designed by Jože Mesar. The conclusion contains a discussion about advantages and benefits of houses built around the existent trees.
Ključne besede: arhitektura, začasne zgradbe, narava
Keywords: architecture, temporary buildings, nature
Izhodišče
Veliko govorimo o sožitju med živo naravo in arhitekturo oziroma med njunima osnovnima sestavinama, drevesom in hišo. Zelo malo teh idej pa zares dosledno uresničimo. Naši predniki so sekali drevesa, da bi pridobili prostor in gradivo za hiše. To ni bilo sožitje, saj takšne hiše odrečejo drevesom pravico do obstoja.
Vendar vedno ni tako. Poznamo nekaj primerov v arhitekturni zgodovini, ko sta drevo in hiša med sabo povezana na nenavaden, a zelo privlačen način. V članku so obravnavana izključno drevesa, ki so že rasla na lokaciji in so jih med gradnjo hiš zaščitili in ohranili. Po končani gradnji so pustili, da so prosto rasla v hiši in s tem postala del arhitekture notranjega prostora. Drevesa so s tem postala sestavni del hiše in ji povečala vrednost notranjega ugodja. Tako sta pridobila vrednost oba - hiša in drevo!
Največkrat je prišlo do primerov sožitja med drevesom in hišo na svetovnih razstavah. Predvsem zato, ker gre za začasne zgradbe, kijih po koncu takšne razstave podrejo. V članku niso opisani rastlinjaki, steklenjaki ali zimski vrtovi. Prav tako niso omenjeni drugi ograjeni prostori za gojenje rastlin in ne atriji.
ijaLeS 55(2003)9
kratke novice
Homerus: Odiseia (Odiseja)
prevod Anton Sovre
V literaturi najdemo v Homerjevi (8. stol. pr.n.š.) Odiseji [Homer, 1951] lep primer opisa hiše, ki jo je Odisej postavil okoli drevesa. Ko se po dvajsetih letih vrne domov s trojanske vojne in potovanj po morju, ga žena Penelopa sprva ne prepozna oziroma se želi prepričati, če je res njen mož. Predlaga mu, naj prestavi njuno posteljo v drug prostor.
0-23 Penelopa spozna Odiseja [str. 328; 181 - 204]:
Rekla je to, preskušaje moža: Odiseja pogreje,
ves nejevoljen zrojiin reče skrbljivi pridrugi:
"Žena, beseda boli, prav res, ki si tujo izrekla!
Kdo je prestavil mi posteljo mojo?
Težko bi to zmogel,
tudi ko bil bi veščak; samo če prišel bi
kdo višjih,
ta bi jo kajpa lahko po volji prenesel
na drugi kraj;
mož umrljivih nihče, pa naj bi šel še
tako močen,
ne bi premaknil je z mesta, ker
postelja moja umetna,
to ti je čudežna stvar: in sam sem jo
stesal, nihče drug.
Rasla na sredi dvorišča nekoč je senčnata oljka,
krepko in bujno drevo, ko slop bilö ji je deblo.
Tu krog nje sem zidal si sobo in tudi
dozidal,
vso iz rezanih kamnov, a nanjo
poveznil sem streho,
vrata ji vdelal čvrsta, okviru na tesno
priležna.
Potlej šele obsekal vejevje sem senčnati oljki,
deblo odrezal pri tleh, a panj obtesal sem z bradljo,
snažno in z veščo roko, natanko po vrvi merilni,
zgladil ga v posteljni ploh, z moznikarjem zavrtal moznice.
S plohom začenši sem tesal si pograd
in tudi dotesal;
z zlatom okrasil nato, s kostjo sem ga
slonovo, srebrom,
spasom straniciprepel, škrlatnim, iz
kože volovske.
Toliko, žena, povem ti v dokaz! Ne
vem pa, seveda,
jeli trdo še stoji in niže kdo ga
nemara
vtem prestavil drugam, ko spodrezal
je oljčniparobek "
In tako je žena Penelopa dokončno prepričana, daje mož, ki se je vrnil, res Odisej.
Joseph Paxton: Crystal Palace (Kristalna ' palača), London 1850-51
Prva zgradba, pri kateri so ohranili drevesa in jih vključili v notranji prostor, je bila Kristalna palača (slika 1). To je stavba za prvo svetovno razstavo leta 1851, ki jo je načrtoval Joseph Paxton (1801-1865). Po poklicu je bil vrtnar, v graditeljstvu pa samouk. Načrtoval je že nekaj rastlinjakov in pri tem pridobil veliko izkušenj ter se domislil veliko novosti. Prav te prednosti je izkoristil pri načrtu za povsem nov tip arhitekture - za prvo razstavno zgradbo, ki bo postavljena na zemljišču le določen čas - leto ali dve. Kristalna palača [Slivnik, 2003] je bila torej v merilu in velikosti precej drugačna od rastlinjakov, s katerimi je imel največ izkušenj.
Zemljišče za stavbo je bilo v Hyde Parku, v Londonu, inje rahlo padalo od zahoda proti vzhodu. Približno na polovici ga je prečkala skupina trideset metrov visokih starih brestov, na severu pa sta ga omejevali še dve gruči dreves.
D  Slika 1. McKean, J., 1994: Crystal Palace (Joseph Paxton and Charles Fox). Phaidon, London.
S temi omejitvami je Paxton skiciral fasado in prerez ter kasneje tudi detajlne načrte. Gradbena komisija je sprejela predlog sredi julija 1850 kljub težavam, ker Paxton ni ohranil vrste visokih, starih brestov, ki so stali sredi načrtovane stavbe. Tako naj bi zaradi gradnje podrli nekaj dreves. Časopis The Times in javnost sta protestirala:
Albert! spare those trees, Mind where you fixyour show; For mercy's sake, don't, please, Go spoiling Rotten Row.
To je prisililo Josepha Paxtona in Joha Hendersona, ki je veliko vedel o konstrukcij ah, da sta načrte dopolnila [Mattie, 1998:13]. John Henderson je konstruiral osrednje prečno krilo, ki naj bi bilo potrebno predvsem zaradi stabilnosti celotne stavbe. V prečno krilo je vključil tudi tri trideset metrov visoka brestova drevesa, ki so stala ob glavnem vhodu. Celotno prečno krilo je dobilo še polkrožno leseno konstrukcijo s stekleno streho. Tako je celotna stavba dobila osrednji po-
274
ijaLes 55(2003) 9
udarek. Prečno krilo je bilo s tem visoko triintrideset metrov, toliko kot Notre Dame v Parizu. Ko je bila Kristalna palača v celoti prekrita s steklom, so ugotovili, daje kar nekaj gnezd vrabcev ostalo na brestih. Nikogar ni motilo, vrabci so postali edini stalni prebivalci ogromne palače.
Prav tako so ohranili dve skupini manjših dreves na severu stavbe in prostor ob njih namenili restavracijam. Dreves niso prekrili, nad njimi ni bilo strehe. Nobeno od dreves se ni ohranilo do danes.
Paxton je komisijo le stežka prepričal, da stavbo lahko postavijo do zahtevanega roka. Javnost pa, kije prej nasprotovala gradnji, je bila ob lahki in očitno začasni zgradbi v trenutku navdušena. Kristalno palačo, dolgo 560 metrov, široko 125 metrov in visoko 33 metrov, so končali po sedemnajstih tednih del na gradbišču. To jim je uspelo predvsem zaradi demontažne konstrukcije, saj so vse elemente pripeljali že narejene na gradbišče in jih tam le sestavili. Narejena je bila točno ob pogodbeno določenem roku, 1. januarja 1851.
Prva svetovna razstava je imela velik uspeh. V pol letajo je obiskalo prek šest milijonov ljudi in imeli so neverjeten dobiček. Spomladi leta 1852 so Kristalno palačo razstavili in jo ponovno sestavili na drugi lokaciji, v Syden-hamu na jugu Londona, ob železniški progi London - Brighton. Za obiskovalce so jo odprli junija 1854 in vse do požara 30. novembra 1936 je bila priljubljen izletniški kraj.
Le Corbusier: Paviljon UEsprit Nouveau (Novi časi), Pariz 1924-25
Le Corbusier (Charles-Edouard Jea-nneret) (1887-1965) je za razstavo dekorativne umetnosti in moderne industrije v Parizu leta 1925 zasnoval
ijaLes 55(2003) 9
paviljon po načelih, ki jih je predstavil v člankih v revij i L 'Esprit Nouveau, v katerih je kritiziral vso dekorativno umetnost. Arhitektura je v teh člankih definirana kot umetnost, ki se ukvarja z vsem: od pokrajine, mest, ulic in hiš do najmanjših predmetov za vsakdanjo uporabo. Predlaga kar nov način življenja: vsako stanovanje v bloku je majhna hiša z vrtom, pri čemer ni pomembno, kako visoko nad terenom je nameščena. Osnovna enota «stroja za bivanje» naj bo udobna, uporabna in lepa, opremljena z industrijsko izdelanim pohištvom. Paviljon torej prikazuje enoto immeubles villas, oblikovano v slogu Le Corbusierovih zgodnjih belih vil, z drevesom, ki raste v njegovi sredini (slika 2).
Le Corbusier je le ste"ka dobil zemljišče za paviljon. Prvi predlog za paviljon je izdelal januarja 1924 in ga dal v odobritev odgovornim arhitektom razstave, ki so ga odločno zavrnili. Zato je pridobil sponzorje in v sramoto organizatorjev postavil paviljon po svojem okusu. Tudi pri lokaciji so organizatorji nagajali. Določili so neugledno lokacijo, v senci Grand Palaisa in med drevesi, ki jih je bilo potrebno ohraniti. Okoli paviljona so postavili
šest metrovvisoko ograjo, ki sojo šele na opomin ministra za umetnost odstranili [Findling, Pelle, 1990: 239].
Namen celotnega paviljona je bil izzivati organizatorje in obiskovalce tako z arhitekturo kot z razstavnimi predmeti. Drevesa, ki so že stala na zemljišču, je Le Corbusier vključil v paviljon. Prilagodil je tloris stanovanja in dodal ovalno dvorano, kjer je bil glavni vstop v paviljon. Ovalna dvorana je bila namenjena predstavitvi velikanskih risb, na katerih je bilo prikazano sodobno mesto Ville contempo-raine. Del takega sodobnega mesta je prilagodil Parizu in ga imenoval po donatorju, industrialcu Gabrielu Voi-sinu, plan Voisin. Načrt je bil seveda provokacija, a bi bil izvedljiv in obiskovalci so se zgražali.
Stanovanjski del predstavlja osnovna enota, ki naj bi bila sestavni del stolpnic sodobnega mesta. Enota stanovanja obsega dve nadstropji z galerijo, teraso in vrtom. Stanovanje je bilo opremljeno z industrijskim pohištvom iz enostavnih materialov in brez dekoracije. Oprema stanovanja je poudarjala industrijske vgrajene modularne omare in enostavne okrasne predmete ter kubistične slike. Ker je enota le del celote, so tri njene fasade slepe. Celoten paviljon je bil iz armiranega betona.
Le Corbusier se je veliko ukvarj al z zelenjem. Idejo, da bi bila terasa oze-lenjena, je izdelal že pri vilah - apartmajih leta 1922. Tu je bilo vsako stanovanje prava mala hiša z vrtom, ne glede na višinsko oddaljenost od ceste. Sedaj je izkoristil prednost zemljišča in obstoječe veliko drevo vključil v teraso. Tam je raslo veliko drevo, zelo verjetno gaber, in segalo skozi odprtino v strehi. Tla terase je tlakoval z betonskimi ploščami. Nanje je postavil klop iz pariškega parka.
274
raziskave in razvoj
Paviljon združuje celotno lestvico modernega oblikovanja: od vinskega kozarca do nebotičnika, od kljuke do novih mest. Je prikaz Le Corbusierovih "petih točk nove arhitekture": stebri, ravna streha, linearna okna, svobodni tloris, svobodna fasada. Staro, prosto stoječe pohištvo je bilo nadomeščeno s standardiziranimi omarami na natančno določenih mestih. Zelenje je postalo del arhitekture in jo sooblikovalo. To so bile docela nove rešitve. V primerjavi z drugimi je bil to paviljon, v katerem je bilo zelo malo "umetnosti" in sploh ni bil "dekorativen". Po končani razstavi so maja leta 1926 paviljon porušili.
Po izvirnih načrtih so ga leta 1977 ponovno postavili v Bologni v Italiji, ob muzeju sodobne umetnosti, in danes si ga lahko spet ogledamo. A nobena replika ni enaka originalu. Sredi terase /vrta raste breza.
Alvar Aalto: Finski paviljon, Pariz 1936-37
Finska seje ob dvajseti obletnici države (1917-37) predstavila na svetovni razstavi v Parizu. Alvar Aalto (1898 -1976) s sodelavci je na natečaj za paviljon poslal kar dva predloga in oba je komisija nagradila. Lokacija paviljona je bila sicer tik ob Trocaderoju, a na neugodnem, nagnjenem zemljišču, poraslem s posameznimi drevesi, kijih je bilo potrebno ohraniti. Te slabosti je znal Aalto izkoristiti in iz njih narediti prednosti (slika 3).
Kot glavno temo arhitekture je Aalto izpostavil finski gozd, surovino za glavno nacionalno industrijo in iz nje črpal svoje ideje. "Gozd je za Finsko industrijo in ekonomijo zelo pomemben" in "finski duh in moderna arhitektura sta v lesu vseskozi vidna" [MacKeith, 1992:122]. Paviljon je zato predstavljen kot tradicionalna in hkrati kot moderna arhitekturna podoba hiše v
gozdu. Kompozicija paviljona je predstavljala skupino med seboj povezanih hiš z notranjimi dvorišči in vrtovi. Glavna vhodna vrata so bila tik ob Trocaderoju. Tuje bil tudi največji in najvišji prostor, nato pa so se prostori zmanjševali in zniževali, izmenjevali so se zaprti in delno odprti prostori, dvorišča in vrtovi. Mali prostori so spo-minjali na japonske hiše s svobodnim tlorisom in premičnimi stenami, stebri ter dvorišči. Osvetljeni so bili z majhnimi ozelenjenimi dvorišči, ki so bila v središču prostorov.
Notranjost je bila kombinacija belih površin in lesa, tako na stenah kot na stropu. Zaradi različnih višin je Aalto načrtoval stopnice, medetažo z balkonom in dvorišča ter tako omogočil dovolj prostora in različne poti za obiskovalce. Skupaj z ženo Aino sta načrtovala celotno notranjo opremo. Materiala, ki sta ju pri tem uporabila, sta jeklo in les. Oba v njunem celotnem spektru uporabe, od konstrukcije do detajla - na primeru lesa: od fasadne obloge do ročajev.
Med konstrukcijskimi elementi velja posebej omeniti stebre, sestavljene iz štirih debel brezovega lesa. Zvezani so bili v kvadrat in imeli diagonalne lesene opornike. S križanjem diagonalnih opornikov je nastal trikotni sistem s posebno kvaliteto prostorske stabil-
nosti. Kombinacija stavbnega lesa in naravnega lesa je bila predstavljena kot ena izmed glavnih vizualnih tem. Veliko število stebrov in lesenih detajlov je posnemalo tako lokacijo s številnimi drevesi kot tudi neskončne gozdove finske pokrajine.
Zanimivi so psihološki učinki: meja med zunanjostjo in notranjostjo je zabrisana, prav tako med svetlobo in senco, med nizkimi in visokimi, med ozkimi in širokimi prostori, med obdelavo tal, stropa in sten, med razstavljenimi izdelki in opremo paviljona. Prav tako med naravnim okoljem in arhitekturo.
V neposredni bližini je bilo vsaj dvanajst dreves, večinoma kostanjev, kijih je moral Aalto upoštevati in jih vključiti v arhitekturo. Drevesa je izkoristil kot prednost in kot nekaj naravnega. Pustil je, da so prosto rasla sredi stopnic, zaradi njih je naredil sredi hiše atrij ali odprl del strehe.
Arhitekturno torej ne dominira celota, temveč posamezne vrste stebrov ter njihove razvrstitve. Paviljon ni poseben toliko v konstrukciji kot v ideji in oblikovanju malih detajlov. Kot parafraza finskega gozda so stebri predstavljeni kot konstrukcijski element, kot struktura in kot stenska obloga. Tudi velike fotografije gozdov ponazarjajo pokrajino. Aalto je naredil finski gozd sredi Pariza.
Oba Aaltova projekta za paviljon kažeta na nadgrajevanje funkcionalizma in pomenita premik od internacionalnega stila k lastnemu slogu. Hkrati kažeta Aaltov odnos do urbanizma oziroma do umeščanj a arhitekture v prostor, kjer ima izrazit občutek za obstoječe. Kombinacija tradicije in moderne, čut za tloris in prereze ter izvrstni leseni detajli so bili odločilni za uvelj avitev Aalta, ki si je s paviljonom prvič pridobil občudovalce zunaj Finske [MacKeith, 1992:134].
ijaLeS 55(2003) 9
Edward Durell Stone: Paviljon Združenih držav Amerike, Bruselj 1957-58
Na natečaju za paviljon Združenih držav Amerike v Bruslju je bil izbran arhitekt Edward Durell Stone (1902-1978). Kot pripoveduje v svojem življenjepisu [Stone, 1962:144-46], si je najprej ogledal lokacijo v Bruslju, bil nad njo navdušen in aprila 1957 začel izdelovati načrte. Parcela je bila trikotne oblike, ob pomembnem cestnem križišču, velika 4,65 hektarov in se je rahlo vzpenjala proti krajši stranici trikotnika. Središče trikotnika je imelo naravno obliko amfiteatra. Edina ovira so bila drevesa, enajst velikih vrb, ki jih je belgijski kralj Albert zasadil že pred pol stoletja in so bile zaščitene (slika 4).
Po besedah arhitekta je lokacija sama kazala na rešitev: tloris naj bo okrogel, da bo z vseh strani dobro viden in z njim bodo lahko prekrili vrbe v osrednjem delu. Glede na zahteve vlade po razstavnih površinah je imela stavba nekaj več kot sto metrov v premeru. Bila je tako velika, da bi lahko prekrili običajen stadion ali šolsko igrišče za rugby. To je bila takrat največja stavba z okroglim tlorisom, brez stebrov in
ijaLeS 55(2003)9
prekrita s streho. Enajst vrb je ostalih nepoškodovanih v paviljonu in so sooblikovale notranji prostor.
Za princip prekritja strehe so prilagodili sistem kolesa: zunanji jeklen obroč je bil povezan z radialnimi špi-cami z notranjim obročem, 18 metrov v premeru. Spice so bile iz 5 centimetrov debele jeklene vrvi. Zunanji tlačni obroč je bil podprt z dvojno vrsto 15 metrov visokih jeklenih stebrov nad medetažo. Pod zunanjo prozorno streho in spremljajočimi spodnjimi špi-cami kolesa so bile vertikalne kovinske vezi iz aluminija z zlatimi zaključki, ki so dajale notranjosti poseben lesk. Tudi zunanji stebri so bili pobarvani z zlato barvo, tako da je imela celotna stavba - stene, streha in stebri - isti ton: belo in prozorno z zlatimi poudarki. Zunaj so bile še zastave, ki so dale celotni kompoziciji posebno barvitost. V notranjosti je bil bazen z otokom, na katerem so razstavljali kiparji.
Paviljon Združenih držav Amerike je bil najbolj obiskan paviljon na svetovni razstavi v Bruslju leta 1958.
Sverre Fehn: Paviljon nordijskih držav, Benetke 1958-62
Sverre Fehn (1924) je pri načrtovanju Norveškega paviljon v Bruslju 1956-58 sledil enostavni oblikovalski logiki. Betonski zidovi in lesena strešna konstrukcij a so bili glavni konstrukcijski elementi, notranjost pa je dopolnjevala posebna svetloba. Enako logiko je uporabil tudi na natečaju za Paviljon nordijskih držav (za Finsko, Norveško in Švedsko) v Giardinih v Benetkah (slika 5).
Na razstavišču v Giardinih so za paviljon izbrali lokacijo blizu glavnega vhoda, med ameriškem in danskim paviljonom. Na parceli so prosto rasla tri stara drevesa in ker so bila spomeniško zaščitena, jih niso smeli posekati.
raziskave in razvoj
Med gradnjo so jih zaščitili. Da bi jim pustili njihovo višino, so morali prekiniti strešno konstrukcijo. Nekatera od dreves še danes prosto rastejo in nad strešnimi tramovi šumijo košate krošnje, ki dajejo dodatno senco. Ta drevesa so dokaz življenjske bližine narave in umetnosti ter kažejo na način razmišljanja in življenje v nordijskih državah.
Razstavni prostor na 366 kvadratnih metrih je z dveh strani popolnoma zaprt, severna stena ločuje paviljon od paviljona Združenih držav Amerike, vzhodna pa ga loči od manjše vzpetine. Teren se na vzhodni strani paviljona dvigne za vsaj 2,5 metra. Na jugovzhodnem delu paviljona, pod zunanjimi stopnicami, je shramba. Paviljon je torej z dveh strani popolnoma zaprt, z drugih dveh pa popolnoma odprt. Velika pomična steklena okna se lahko v celoti premaknejo, narava vstopi v prostor in zato sploh nimamo občutka, da smo pravzaprav v zaprtem prostoru.
Glavni vtis notranjega prostora je posledica posebnega učinka strehe, kije mrežasta in kar najbolj enostavna. Površina strehe je 450 kvadratnih metrov. Kritina je iz plošč fiberglasa, ki so položene prek zgornje plasti betonskih nosilcev. Konstrukcija strehe je sestav-
raziskave in razvoj
ljena iz dveh plasti vzporednih betonskih nosilcev, ki sta pravokotno postav-ljeni ena vrh druge. Drobno mrežo zgornjih nosilcev podpira glavni spodnji nosilec, sestavljen pravzaprav iz dveh vzporednih, z dvojno višino. Nosilca ležita ob zahodni strani in gresta od severnega konca, kjer se naslanjata na zid, do južnega, kjer se opirata na močan steber. Obe mreži s svojo višino in ozkimi medprostori preprečujeta soncu direktno osvetlitev osrednjega prostora - celo v poletnih mesecih, ko je vpadni kot sonca največji. To omogoča, da so v prostoru razstavljeni predmeti brez senc in enakomerno osvetljeni. Notranjost paviljona je brez vertikalnih konstrukcijskih elementov. Edini steber je zunaj, na jugozahodnem vogalu, kjer se stikata obe stekleni steni. To je močan konstrukcijski element, ki podpira dvojni nosilec. Zunaj se dvojni nosilec razdruži, vsak pod kotom 45 stopinj in tako naredi okvir za še eno staro drevo [Norberg-Schulz, Postiglione, 1997].
Pri muzejih in galerijah je še posebej treba paziti na svetlobo. V Benetkah je težavno: gruče mogočnih dreves niso smeli posekati, saj je park Giardini zaščiten kot edini park v Benetkah. Naloga je bila zahtevna: narediti streho, da bi zaščitili slike in kipe pred neposredno sončno svetlobo in hkrati ustvariti vtis skandinavskega okolja brez senc, kjer so dela nastajala. Fehnu je uspelo rešiti problem vključitve razstavljenih umetniških predmetov iz treh različnih držav s prenosom nordijske svetlobe, ki določa enoten notranji prostor. Moč njegovih najboljših del se kaže v prepletu arhitekture in narave ter njuni nadgradnji.
Edini občutek, ki ga obiskovalec dobi, je velik prostor, povsem brez podpor, sredi katerega rasejo drevesa in je hkrati dovolj hladen in svetel. Drevesa rastejo v stavbi in raztezajo veje preko
strehe, kije narejena iz mrežnih betonskih nosilcev. Nosilci iz lisastega marmorja in goste krošnje razpršijo ostro mediteransko svetlobo in napolnijo notranjost z mehkim, skandinavskim vzdušjem.
Stavba je dobesedno zgrajena okoli dreves. Drevesne krošnje, oblikovanje strehe in razpršena (difuzna) svetloba dajejo notranjosti paviljona nežno svetlobo, ki je značilna za nordijske dežele.
Jože Mesar: Vila Bahovec, Ljubljana, 1934-35
Enega izmed redkih načrtov v Sloveniji, kjer je arhitekt vključil obstoječe drevo v novozgrajeno hišo, je naredil Jože Mesar (1907). To je bila vila Bahovec na Erjavčevi cesti v Ljubljani (slika 6). Pri načrtovanju vile seje Mesar zgledoval po Le Corbusieru in njegovih petih točkah nove arhitekture: dva visoka stebra držita nadstrešnico, hiša ima ravno streho, tloris in fasada sta svobodna. Linearnost oken ni zelo izrazita.
Zelenje je tu postalo del arhitekture in jo je sooblikovalo. V ravni strehi nadstrešnice, kije bila potegnjena do ceste, je bila okrogla odprtina za drevo. Ob gradnji drevo še ni bilo dovolj visoko, zato so v strehi pustili odprtino. Drevo je z leti spremenilo smer rasti, raslo je mimo odprtine v strehi. Odprtina je ostala prazna, drevo je raslo mimo nadstrešnice.
Vilo so kasneje preimenovali v Mačkovo vilo in so jo ob gradnji Cankarjevega doma porušili, drevo pa posekali.
Rezultati
Prvi, ki ga je protest javnosti prisilil, da ni podrl dreves, ampak delno spremenil že izdelan tloris, je bil Joseph Paxton. V svoji prvi zamisli stavbe za svetovno razstavo, s katero seje stri-
njala tudi gradbena komisija, Paxton ni upošteval visokih brestov. Šele po ogorčenem protestu javnosti sta skupaj s Johnom Hendersonom izdelala predlog s polkrožno leseno konstrukcijo, polnjeno s steklom in s tem dala stavbi dodaten poudarek, označila vhod in jo dvignila iz anonimnosti.
Drugi je bil Le Corbusier, ki je s paviljonom Novi časi leta 1925 izzval veliko polemik. Čeprav so mu organizatorji dodelili neprimeren prostor, je iz njega naredil največ. Tloris je prilagodil drevesom, eno je raslo sredi terase.
Alvarja Aalta je tema paviljona privlačila zaradi dveh stvari. Prvič, ker je pri imel oblikovanju paviljona proste roke: "Eksperimentiranje in drznost nista samo dovoljeni, ampak celo zaželeni. Pri načrtovanju za vsakodnevno oziroma trajno uporabo je potrebno biti pazljiv. Tu tega ni treba upoštevati, saj stavba temu ni namenjena". [Schildt,1986:130]. Druga zanimivost se mu je zdela lokacija sama: sredi mogočnih dreves in na nagnjenem terenu, kjer je bilo prepovedano posekati katerokoli drevo, hkrati pa tik ob Trocaderoju. Mnogi arhitekti in naročniki so prepričani, daje rahlo nagnjen in gozdnat teren slaba lokacija. A Aalto je slabosti spremeni v prednosti: "Za arhitekta je izziv, da lahko preizkuša
ijaLeS 55(2003) 9
raziskave in razvoj
različne višine in prekinja geometrijo z nenehnim prilagajanjem naravnim pogojem". [Schildt,1986:130].
To je vedel tudi Edward Durell Stone. Paviljon Združenih držav Amerike v Bruslju je bil veličasten zaradi svoje velikosti, saj je bil največja stavba z okroglim tlorisom in brez stebrov hkrati pa prekrit s streho. Tako so vseh enajst vrb prekrili, preostale so nepoškodovane v paviljonu in so sooblikovale notranji prostor.
Primer nezačasne gradnje si lahko ogledamo v Benetkah. Tudi tu so bile zahteve težavne. Gruče mogočnih dreves niso smeli posekati, saj je park Giardini zaščiten kot edini park v Benetkah. Sverreju Fehnu je izvrstno uspelo narediti takšno streho, daje zaščitil slike in kipe pred neposredno sončno svetlobo in hkrati ustvaril vtis skandinavskega okolja brez senc, kjer so dela nastajala. Znal je rešiti problem vključitve dreves ob razstavljene umetniške predmete. Občutek, ki ga obiskovalec dobi, je velik prostor, povsem brez podpor, sredi katerega rastejo drevesa. Ta raztezajo veje krošnje preko strehe in s tem dajo prostoru hlad in omehčajo svetlobo. Moč Fehnovih najboljših del se kaže v prepletu arhitekture in narave ter njuni nadgradnji. V intervjuju za finsko arhitekturno revijo je Fehn razložil: "Študentom vedno pravim, naj gledajo stavbo. Če pri tem opazijo lepo drevo, potem je stavba dobra arhitektura, ker le dialog med naravo in arhitekturo naredi drevo lepo." [Norri, 1986].
Sklep
Arhitekt največkrat zahteva ravno zemljišče, brez naklonov in brez zelenja. Vedno je izziv večji, če so zahteve večje. Če je manevrskega prostora manj, se lahko v rešitev bolj poglobi in jo bolj domisli. Včasih je potrebno zaradi protesta javnosti ali zaradi zašči-
tenega področja zelenje, torej drevesa pustiti, da rastejo v objektu ali ob njem. Največkrat se to zgodi pri začasnih objektih, ki jih po določenem času poderemo, drevo pa ohrani zemljišče in mu da svoj čar.
Vsi našteti primeri združevanja dreves in stavb so nastali zaradi potrebe in ne zaradi ekologije. Vse stavbe so razstavni prostori, pravzaprav galerije, kjer je še posebej treba paziti na svetlobo. Dva načina sta, kako vključiti in povezati drevo v notranjem prostoru. Lahko naredimo ogromno streho, tako kot sta jo Joseph Paxton in Edward Durell Stone. Druga možnost je, da pustimo del strehe odprt in del krošnje drevesa ostane nepokrit, tako so naredili Joseph Paxton, Le Corbusier, Alvar Aalto, Sverre Fehn in Jože Mesar. Pri obeh načinih pa je namen starega drevesa enak: notranjosti da posebno mikavnost.
Zahvala
Članek je nastal v okviru doktorskega dela na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Pri delu mi je z nasveti pomagal mentor prof. dr. Jože Kušar. Na tem mestu se mu zahvaljujem za pomoč.                          D
literatura
1.     Findling, J.E., Pelle, K.D., 1990: Historical Dictionary of World's Fairs and Expositions 1851 -1988 Greenwood Press, Westport
2.    Homer, 1951: Odiseia Prevod Anton Sovre. D ržavna založba Slovenije, Ljubljana
3.    MacKeith, P.B., Smeds, K., 1992: The Finland Pavillons / Finland atthe universal expositions 1900 -1992 Kustannus Oy City, Helsinki.
4.    Mattie,E.,1998: World's Fairs Princeton Architectural Press, New York
5.    Norberg-Schulz, C, Postiglione, G. 1997: Sverre Fehn Works Projects, Writings 1949-1966. The AAonacelli Press
6.    Norri, M.R., 1986: About Rationalism of Spiritual Content Interview with S Fehn Arkkitehti 4:77-84
7 Puente, M., 2000: 700 anos pabellones de exposiciön /100 Years Exhibition Pavilions Ed itorial Gustavo Gili, Barcelona
8.    Schildt, C, 1986: Alvar Aalto: The Decisive Years Rizzoli International Publications, New York
9.    Slivnik, L, 2003: Stavba za prvo svetovno razstavo (raziskava 2002). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana
10.  Stone, E.D., 1962: The Evolution of an Architect Horizon Press, New York
novi diplomanti
KOZJEK, Rajko
Prenova poslovnega procesa v
pohištveni industriji
Diplomsko delo (višješolski študij)
Mentor: Franc Bizjak Recenzent: Leon Oblak
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana. 2002.
VIII, 61 f.: tabele, ilustr. ; 30 cm. -Bibliografija: str. 60-61.
UDK: 65.011.8:684 Lvn392 COBISS.SI-ID 897417
Ključne besede: poslovni proces, re-inženiring
Proučevali smo prenovo poslovnih procesov kot metodo za izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti poslovanja z namenom povečanja konkurenčnosti podjetja. Smo v času, ko se poslovno okolje izredno hitro sprem inja, zato je pravpre-nova poslovnih procesov ali reinženiring poslovanja tista metoda, ki omogoča podjetjem, da se hitreje prilagajajo spremembam v okolju. Na osnovi spoznanj smo, ob analizi obstoječega stanja, uporabili filozofijo prenove poslovnih procesov kot izhodišče za predlagane spremembe v posameznih procesih ter prikazali tudi učinke sprememb s projekcijo izkaza uspeha. Poleg teoretičnih spoznanj, preizkušenih in preverjenih tudi v praksi, smo za oporo uporabili konkretne podatke in ugotovitve iz sanacijsko razvojnega programa podjetja Hoja Mobiles ter gospodarskega načrta. Ugotovili smo, da so potrebne večje naložbe v izpopolnjevanje in usposabljanje kadrov, delno tudi povečanje števila zaposlenih, pa tehnološka prenova. Ocenjena vrednost naložb v višini EUR 300.000 se povrne že v 2 letih. Projekcija poslovnega izida prikazuje dobičekže po 1 letu uvajanja sprememb, izhajajočih iz sanacijsko razvojnega programa.
ViiaLeS 55(2003)9