(Priloga „Soči“).
Glasilo c. kr. kmetjiskega društva v Gorici.
Ureduje: Ernest Klavžar.
„ Gospodarski List “ izhaja vsaki mesec enkrat na oeli poli j udje c. kr, kmetijskega društva ga dobivajo brezplačno ; za vse druge pa stano na leto 1 gld. 20 kr. — Naročnina naj se pošilja c. kr. kmetijskemu društvu, dopisi pa odgovornemu uredniku. Rokopisi so ne vračam.
Št. 6.	Y Gorici 12. julija 1895.	Leto XIV.
Prememba y kmetijskem ministerstvu.
Vso kroge avstrijskih kmetovalcev je nemilo drenula vest, da je nj. vzv. grof Falkenhayn podal svojo ostavko kot minister za kmetijstvo, katero prevažno službo je častno opravljal skoro 16 let. Z neutrudno marljivostjo in z vstrajnim svojim prizadevanjem seznanil se je temeljito z vsemi panogami svojega obširnega delokroga in nabral si je bogatih skušenj, katero je izkoristil v prid avstrijskemu kmetijstvu.
Naše kmetijsko društvo je prejelo pod njegovim visokim pokroviteljstvom znamenite podpore zlasti za zboljšanje govedoreje, za razvoj mlekarstva in sirarstva in za vinarska društva. Tudi o priliki raznih kmetijskih razstav, kakoršne je naše društvo priredilo v letih 1882, 1884, 1888 in 1891, podeljeval nam je izdatne podpore, brez katerih bi se ne bili mogli lotiti tolikih podjetij.
Iz hvaležnosti za velike zasluge, ki si jih jo skupil grof Fal-keuhayn za razvoj kmetijstva v naši deželi, imenovalo ga je naše društvo v slovesnem občnem zboru dne 4. junija 1890 z ednoglasnim sklepom svojim častnim članom.
Pa tudi naši kmetovalci mu ohranijo hvaležen spomin in želč prav iskreno, da so povrne na krmilo kmetijske uprave, ko se zopet stalno ustanovi ministerstvo.
Največje in prav zasluženo priznanje prejel je pa grof Falkenhayn v cesarskem lastnoročnem pismu, s katerim mu je Nj. Veličanstvo
z nenavadno laskavimi izrazi javilo svojo najviso hvaležnost in nespremenjeno zaupanje, sprejeinši njegovo ostavko kot kmetijski minister.
Pri svojem odstopu poslovil se je gosp. minister s prav uljudjiim pismom od našega društva, zahvalivši je na podpori, katero je vedno
naklanjiilo domačemu kmetijstvu. Društvenemu predsedništvu pa je bila prilika ugodna, da je njegovi vzvišenosti še enkrat izrazilo svojo iskreno, trajno hvaležnost.
Na grof Falkenhajnovo mesto je Nj. Veličanstvo začasno poklicalo nj. vzv. sekcijskega načelnika, d.ra Ferdinanda viteza Blu-menfcld-a, kateri uže dolgo let uspešno deluje v kmetijskem mi-nisterstvu in jo mož temeljito podkovan v vsoli kmetijskih strokah.
Tudi novi voditelj kmetijsko upravo je v prijaznem pismu zagotovil, da hoče sč svojo dobrohotno podporo pospeševati blagot vorno delovanje našega društva.
Sredstva zoper kriptogamo ali trtno bolezen
„Oidium“.
Spisal I. BOLLE.
(Konec).
/a žveplanje trt rabimo naslednje priprave :
Kadar prvikrat žveplamo mlado popje, iz katerega so se razvili še le 3 ali 4 lističi, rabimo tako kositreuo pripravo, kakoršuo nam predstavlja podoba 1; imenovati jo hočemo t r o s i 1 k o. Spodnje, širše dno (b) je gosto prevrtano; nad njim je znotraj drugo dno (c) z večjimi luknjicami. Na ožjem koncu je pokrov (c). V odprto trosilko vsujemo toliko žveplene moke, da skoro napolnimo posodo (a). Potem jo zapremo in začnemo delo. Pri tem držimo trosilko vodoravno v roki in jo zmerno potresa mo nad popjein, da so vsiplje na nje žveplena moka. Dvojno dno je napravljeno v namen, da pada v spodnji prostor samo toliko žvepla, kolikor ga more presevati gosto spodnje sito (b). Brez zgornjega dna bi zainetali mnogo žvepla, ali pa bi se med dedom luknjice v situ zatikale z žveplom in bi se z odpiranjem potratilo precej časa. Kjer rabijo I rosil ko brez dvojnega 'Prosilkaza žvo-dna, natrošajo toliko žvepla, da je popje kar založeno plan^e UL ž njim, ko bi zadostovalo, da je le oprašeno, da se reši bolezni.
Poti. i.
Pod. 2.
Kadar žveplamo uže močno razvito popje, treba, da se cela trta nekoliko opraši z žveplom in da so ono poleže na mladikah, na listju in na grozdih. V ta namen se poslužujemo navadno nekakih pihalnikov ali mehov, ki so blizo taki, s kukoršnimi netimo ogenj. S temi pa. je precej težavno delati, ker moramo oba na mehu pritrjena roča na koncu orodja držati in se rado ne posreči, žveplo ravno tja nameriti, kamor je hočemo natrositi.
Naprava, katero nam kaže podoba 3, nima teh ne-priličnosti in je vsakakor boljša od starih pihalnikov; pa tudi delo ž njo ni tako vlrudljivo.
Z držalom (a) goni delavec cilindrični, usnjati meh (b), kateri piha zrak v kosilreno posodo (c) napolnjeno z žveplom iu žene vs|ed tega žvepleno moko skozi cev (d), da sika na odprtem koncu (e) skozi metalno mrežico, ki je tam pritrjena v namen, da se žveplo bolje razdeli. Žveplo se vsipa v posodo (c) skozi čep (f), kateri se zapira z zamaškom. Delavec drži to posodo z levico, z desnico Pihalnik za pa pritiska meh. Ž njim goni tudi neko notranjo pripravo, katera učinja, da izhaja vedno enaka množina žvepla iz posode (c) v cev (d) in po njej na trto, tako da je žveplanjo s tem strojem popolnoma enakomerno Zato ne potratimo ž njim nič žvepla in ker ga lahko obračamo ua vse strani, potrosimo ročno vso trtne dele, naj je trta nizka ali visoka. Oe pritrdimo na cev (d) še drugo cev, požveplamo lahko tudi trte ne visokih latnikih.
Ta pihalnik je nedostaten samo v tem, da ga, moramo pogo-stoma polniti; s tem zamudimo precej časa, raztresemo tudi, kadar polnimo posodo, kaj žvepla in poteptamo tla.
Da se pride tudi tem nepriličnostim v okom, znašli so v no-vejom času pihalnike v obliki torbe Ker so ti stroji jako pr pravni in solidni, menimo, da vstrežoino z njihovim popisom; saj so kak trtorejec, kateremu je na tem, da delo naglo in dobro opravi, vname, da si sam omisli stroj in se prepriča o njegovi dobroti.
V okviru, a, a, a, a, (Pod. 3), katerega nosi delavec z obram-nicaini na hrbtu, pritrjen je dvojen meh (b) s zaklopuicami (ventili), kateri razširjajo meh iu ga stiskajo, delavec goni meh s n&vorjein koji ima os pri c. N&vorja iu roča na njem ni videti na podobi, ker ja zakriva meh.
Iz dvojnega meha izhaja na vsaki strani po ena cev in obe cevi se združujoti v škatiji d, kjer so zaklopnice ; od tod gre ena cev v skatiio e, nad katero je posoda za žveplo (f) zaprta s pokrivalom g. Posoda drži okoli 8 kilogramov žvepla. Iz spodnjega dela skati jo (e) se vzdiguje cev, na katero je pritrjena druga elastična cev (h) i maj oda na koncu kositreno cev, ki bljuje žveplo. To cev je lahko podaljšati, če ji dostavimo drugo cev j za žveplanje visoko rastočih trt.
Po<l 3.
Zveplalna torba.
To žveplalno torbo obesi delavec na ramena, kakor škropilnico, katero rabimo proti Peronospori, in goni z u&vorjem meh, da piha žvepleno moko iz posode f v cev in po njej na trto.
Ne zdi se nam potrebno, da bi še natančneje popisovali stroj, o katerem je zadosta vedeti, da je jako pripraven in da se izvrstno vporablja za žveplanje.
Take stroje izdelajo klepar L. Ornella v Gorici, Via Stretta štv. 2., kjer se naročujejo in dobivajo po zmerni ceni (pri 9 gld).
V kupčiji so še drugi žveplalniki, pa so večinoma prezmedeno zloženi, stanejo preveč in se lahko 3kazč; zato ne zaslužijo tu posebne ocene.
Pogozdovanje Krasa na Goriškem 1. 1894.
Uže pred tridesetimi leti jela je vlada za to skrbeti, da bi se zopet obrasla gola kraška rebra; ustanovila je drevesna semenišča in drevesnice, uradoma je odločevala zemljišča za pogozdenje in nalagala je občinam, da so izvajale zapovedane nasade. Toda uspehi takratnih pogozdovalnih del, katera so prav mnogo stala, so čisto neznatni in ne stojč v nobeni primeri s tem, kar se je potrosilo za drevesnice, komisije, razpošiljanje in nasajanje rastlin.
V	Rodiku na Krasu, kjer je bila državna drevesnica, ostal je še videu spomin na takratno dobo, sicer so se pa skoro povsodi pozgubili sledovi tačasuega pogozdovanja. Vladni organi, katerim je bila stvar izročena, niso sploh razumeli svojo naloge. Na drugi strani pa se jim je bilo bojevati z ljudsko zlo voljo in upornostjo, in tedaj ni čuda, da ni šlo delo od rok in da so v občo niso posrečili nasadi, za katere so rabili v mnogih slučajih uže posušeno rastline. Gozdni zakon z leta 1852 tudi ni dajal potrebno postavne zaslombe za posilno pogozdovanje golih zemljišč, dasi je skoro gotovo, da so bila nekdaj pokrita z gozdovi.
Od kar je pa v veljavo stopil zakon z dne 9. decembra 1883 štv. 13 dež. zakonika z leta 1884, napreduje pogozdovanje po vsem našem Krasu na prav očiten način in dotična komisija se ponaša po svojem desetletnem delovanji uže s prav lepimi uspehi.
Iz poročila o njenem delovanji v letu 1894 posnemamo naslednje podatke :
Delokrog pogozdovalne komisije obsega politiške okraje sežanski, goriški in gradiški in sicer v prvem vseh 58 davčnih občin, v drugem 32 in v zadnjem 13, vsega skupaj 103 občine.
V	vseh teh občinah je komisija do konca leta 1894 odločila 8348 hektarjev zemljišč za pogozdenje. Večinoma so ta zemljišča nerodovitna, pusta, ali pa pašniki zadnje vrste. Ker je vseh takih zemljišč v omenjenih 103 občinah skupaj 35.304 hekt., je po tem takem samo 23 °/0 teh zemljišč odločenih za pogozdenje. Zraven ostalih 77 °/0 pašnikov in nerodovitnih zemljišč (med zadnjimi so samo za pogozdenje čisto nesposobna zemljišča) je še 32.607 hektarjev obdelanih zemljišč in travnikov in 19.335 hektarjev gozda, za katere ne velja obveznost pogozdovanja. Navedli smo te številko
v dokaz, da je za umetno pogozdenje odločeno površje tako majhno, da nikakor ne more občutljivo vplivati na gospodarske razmere do-tičnih lastnikov, kar žalibog mnogokrat poudarjajo tisti, kateri se še vedno na vse kriplje ustavljajo delu pogozdovalno komisije
Leta 1894 se je pogozdilo vsega skupaj 182“76’ hektarjev sveta z 1.603.750 rastlinami. To delo se razdeluje tako:
b) nasadi v lastnem gospodarstvu:
v goriškem okraju 69-170 hekt. z 615.500 rastlinami v	gradišlcem	„	22-280	„	„	174.650	„
v	sežanskem	„	60-310	„	653.600	„
b) nasadi vsled podeljenih podpor:
v goriškem okraju 30 500 hekt. z 157.300 rastlinami v	gradišlcem	„	0-500	„	„	2.700	„
Za tiste nasade, katere dela komisija v lastnem gospodarstvu, izkopavajo jame (30cm globoke in 30 cm široke) lastniki dotičnih zemljišč; to stane za vsakih 1000 drevesc po 4 do 6 gotd.: rastline in dtdo pa preskrbuje komisija na račun pogozdoval nega zaloga. Nekateri posestniki pa pogozdujejo sami svoja zemljišča z rastlinami, katere dobivajo brezplačno iz državnih drevesnic; v tem oziru se odlikujejo prav posebno nekateri posestniki v okraju goriške okolice, kateri so ne samo v preteklem, ampak tudi v poprejšnjih letih s pohvale vredno marljivostjo in skrbnostjo in z dobrim uspehom pogozditi v to odmenjena lastna zemljišča.
Da so se dopolnili novi in uže stareji nasadi, porabilo se je 1,884.300 rastlin; vsega skupaj seje leta 1894. usadilo 3,488.000 rastlin naslednjih vrst
borov (Piaus auslriaca).................. 3,282,750
s m prek (Abies excelsa)................. 164.300
parolinijevih borov (Pinus Paroliniana) .	37.000
mecesnov (Larix europoa)................. 4.000.
Iz tega je videti, da rabimo v prvi vrsti borovce in sicer dveletne rastline za pogozdenje, ker se bor najvstrajniše brani suše in se vsled globoko segajočih korenin ustavlja tudi sili razsajajoče burje.
Parolinijeve borovce nasajamo samo v zavetnih legah, ki niso više od 100 metrov nad morsko gladino; oni rasejo veliko nagleje od navadnih borov in zato treba presajati uže eduoletne rastline. Triletne smereke rabimo za nasade ležeče nad 500 metrov nad morsko gladino, kjer je bolj hladna in uže nekoliko obraščena zemlja; kajti le tedaj se razvijajo rastline, ako so zadostno zavarovane. To velja tudi za dveletne mecesne, katere smo tu pa tam nasadili v primernih legah. Ti dve vrsti pa nasajamo po malem in vedno med borovce samo za to, da vstrezauio željam dotiČuih zemljišču ih lastnikov. Posebno delamo to v gorskih pokrajinah goriškega okraja.
Ko je začela vlada pred tridesetimi leti na državne stroške pogozdovati Kras in je v ta namen delala skušnje, rabila je v to samo listovce, posnemaje naravo, češ, da so domače rastline naj-primerniše tudi za umetno pogozdovanje ; na drugi strani je hotela vstreči tudi prebivalcem, katerim so listovci ljubši, ker jim služijo v razne kmetijske namene. Skušnja pa je pokazala kmalu, da so rastline s širokimi listi čisto nesposobne za pogozdenje Krasa v ka-menitih in razpostavljenih legah; večinoma so šlo pod zlo, in če jih je tudi v nekaterih krajih kaj malega ostalo, niso so spouesle v tem, da bi zboljšale tla, ker so pogosti in silui vetrovi raznašali listje in se torej ni mogla narejati prst, koja bi bila pokrila gola, nerodovitna tla. Bor je spoznan kot najbolja rastlina /a pogozdenje Krasa, ker vstraja v suši, na vetru in v mrazu, ker mu dalje vsako leto odpadejo stareje igle, katere na gostem pokrijejo tla in se s časom razkrojč v zemljo, ter tako zboljšajo puste goličave. In za to ga rabi komisijo skoro izključljivo za pogozdenje.
Iz komisijinoga obračuna posnemamo dalje, da se je leta 1894 potrosilo za nove nasade 4048 gl. 43 kr. in sicer
v sežanskem okraju .	.	. .gl. 2262:35
v goriškem „	.	.	.	.	„ 1262:74
v gradiškem „	. .	.	.	„	523:64
Poprečen trošek za pogozdovanja (nov nasad, razvuu kopanja jam) je znašal za vsak hektar v okraju
sežanskem . .gl. 37:54 goriškem .	.	„ 18:25
gradiškem . .	„ 23:50
poprečen trošek za colo deželo 20 gl. 08 kr. za 1 hektar;
razloček se ravna po zemljiščnih lastnostih in po dninah, kakoršne se plačujejo delavcem.
Z ozirom na število porabljenih rastlin izračuni se lahko tudi trošek za presajanje vsakih 1000 rastlin, ki je znašal v okraju
sežanskem
goriškem
gradiškem
gl-
3:4G
2:05
3.00
poprečno za deželo po 2 gl. 80 kr.
Za popravo in dopolnitev vseh uže v prejšnji dobi narejenih nasadov se je potrosilo 5370 gld. 55 kr.; to je, za vsakih 1000 rastlin poprečno 3 gl. 3 kr.; ti stroški gredč izključno na račun pogozdovaluega zaloga; zato znašajo za vsakih 1000 rastlin 23 kr. več, kakor oui za prvi nasad, za kateri pripravlja zemljiščni lastnik jame na lastno stroške.
Za nove nasade in za dopolnitev uže obstoječih, za prevažanje rastlin in enake potrebščino smo potrosili leta 1894 vsega skupaj
9670 * 15 kr'	Dalje prih.
Kako ravnati s plemenskimi biki.
Naše kmetijsko društvo kupuje vsako leto čistokrvno mlado bike, da jih razdeli med razumne kmetovalce v raznih pokrajinah v namen zboljšanja domačih govejih pasem. Uspeh tacega uvajanja dobrih plemenjakov kaže se skoro povsod po deželi, a najočitniše tam, kjer skrbno in pravilno rodč bike ter ravnajo ž njimi po prejetih vodilih.
Prav pogostoma se pa godi, da taki od kmetijskega društva
na rejo prejeti biki pred časom postajajo pretežki za domače {krave, hudomušni in nevarni ali co!6 nesposobni za skok — in v vseli takih slučajih prosijo dotični kmetovalci, naj se jim dovoli, da smejo takega bika prodati. Giotte pa na to, da je naša dežela zastran dobivanja plemeuskih bikov razdeljena v tri pokrajine, katerim so preskrbujejo: letos ravani (Furlaniji) biki friburskega, h letu Krasu in Vipavi biki nntenvaldenskega iu tretje leto Tolminskemu biki belanskega plemena, — pride vsaka pokrajina še le vsako tretje leto na vrsto, in če se biki pred časom razprodajo, ostanejo dotične pokrajine včasih po celo leto in več brez dobrih plemenjakov. Znano je pa, da bik ostaja tudi po več let popolnoma sposoben za svoj namen, če ga razumno krmimo in pravilno ravnamo ž njim. — Pred nekaterimi leti je kmetovalec na Krasu, kateremu je bilo društvo izročilo bika unterwaldenske pasme, tožil, da fc žival postala trmasta, hudobna in malo prida za skok ter je prosil, naj se mu dovoli, da jo sme prodati. Društvo pa ni ustreglo njegovi želji, ampak je bika, kateremu so se poznali udarci po vsem životu, izročilo slovenskemu oddelku dež. kmetijske šole v Gorici, kjer so prijazno ravnali ž njim, ga vprežnii v delo iu sploh skrbeli, da se je gibal na prostem, potem pa seveda tudi razumno krmili ; in čujte ! brk je postal kmalu krotak in je pošteno spoluoval svojo dolžnosti do odmerjene mu poslovne dobe.
Tudi letos je društvo liže slišalo kako tožbo, da jo kateri izmed lani priskrbljenih belanskih bikov pretežak, len, dražljiv in ne vemo še kakšen. A preverjeni smo, da tiči krivda — za kolikor vtegne biti tožba opravičena — v istem starem grehu — v koji zabredejo pogostoma tudi najboljši naši posestniki, to jo, da prav nič ne skrite za zadostno gibanje plemenjakov.
O potrebi gibanja plemenskih bikov piše „Kmetovalec“ v svoji letošnji številki 12 tako-le :
Mnoge slabe strani izključnega oskrbovanja v hlevu in njega slabi nasledki se posebno tedaj čutijo, ako se bik prav nič ne giblje na prostem. Navadno privežejo že tele, in žival prebije vse svoje življenje v kakem hlevskem kotu; spuščajo ga samo ob plemonjenjn, in še tedaj za kolikor le mogoče malo časa. Vsled tega postane čmeren, dražljiv, len in pobit, zlasti tedaj, če ga ne krmimo pravilno, dobi različne bolezni v členke in kosti ter je radi tega za
svoj namen popolnoma nesposoben. Bolno je tudi njegovo plodilo, kakor sploh ves organizem. Radi tega se tudi često pripeti, da so skoki neuspešni i. t. d.
Vse to je treba zarezati na rovaš nedostatnemu gibanju na prostem. Živinorejec, ki ima bika, naj torej skrbi, da se bik, če jo le mogoče, vsak dan giblje na prostem, kajti to je neobhodno potrebno za ohranitev njegovega zdravja.
Najbolje je, bika že od rane mladosti rabiti za delo.
Dokaj takih opravkov je, ki jih bik more izvršiti. Poleg kake krave, ali še bolje vola, dovaža lahko muljavo, vodo, razvaža gnojnico ali kaj podobnega, pa tudi za zmerno delo na polju se lahko rabi. Ako pa ni mogoče bika rabiti za vprego, naj se pa vsaj na prostem, zagrajenem prostoru — morda celo na gnojnišču — biku da priložnost, da se 1—2 uri sprehaja, in sicer brez ozira na vreme (naravno je, da je tudi tukaj v prvi vrsti paziti na namen), kajti to mu neizmerno koristi in ga utrdi. Zakaj pa so biki v naših planinskih pokrajinah tako dolgo rabni za pleme? Ker se tamkaj na paši gibljejo na prostem, vslod česar se tudi njih telesni opravki vrše pravilneje. Tolšča se ne nabira in členki ne odrvenč in žival ostane zdrava ter dalj časa sposobna za rabo.
Poleg tega pa se ni treba bati, da bi bik bil predivij; nasprotno, bik, ki se že od mladosti privaja gibanju na prostem, privaja se s tem ljudij, vidi sedaj to, sedaj ono, ter se ne ustraši tako lahko vsake malenkosti, ne razburi in ne razdraži se tako lahko, kakor bik, ki ga spuščajo ven le na skok. Naravno je, da tak bik porabi vsako priložnost, da bi dalj časa ostal na prostem, ter pri tem provzroči kako nezgodo.
Tak bik, ki je sam na sebi zdrav, ter je v hlevu na čistem zraku in svetlobi, v zmerni hlevski toplini in se večkrat giblje na prostem, ostane zdrav ter bo bolj in dalj časa sposoben za rabo. Pozabiti pa ne smemo še na nekaj drugega, namreč na pravilno krmljenje.
Kako pokončevati ovčje klope.
Ovčji klop (Melophagus ovinns) je zelč nadležna za-jedftlka, ki se zariva ovcam v kožo in pod njo, jim izpiva kri, da se vslod lega slabo redč ter dajejo manj volno in slabejo, kakor v normalnem stanu Klop se množi s tem, da zneso štiri-do petkrat v letu po ono jajce; iz njega se izvali mladič, ki se kmalu potem zabubi. — Skrben kmetovalec ne dopusti nikdar, da se ti nadležueži stalno vgnjezdijo v ovčjem hlevu ali med čredo na paši, mariveč išče primernih sredstev, da jih čimbržd prežene, ali pokonča. Snovi, ki se rabijo v ta namen, so ali strupene, ali razjedave, vendar pa ne smejo biti škodljive ali celč nevarne ovcam samim, ali pa ljudem, ki jih rabijo. Taka sredstva so perziški mrčesni prah, tobak za nos, ali pa tudi tobačni prah. Ceni močneji jo tobak, tem zanesljiveje pomaga. Za sco ovac zadostuje '/» do 1 kilo tobaka, ki se skrbno natrosi med volno To delo opravljati dve osebi, edna drži ovco, ter jej odgrinja volno, najprej od glave po sredi hrbta do ropa, potem pa v dveh vrstah ob straneh, druga pa trosi, kolikor se da, eknamerno prah v vrste.
Tobak ugonobi naglo mrčese in izpada potem polagoma, ue da bi pustil kaj sledu, iz volne. Ceneje sredstvo kakor tobak za nos je tobačni prah, ki je v vsaki tobačni tvornici po 1 gl. 80 kr. za 50 kilogr. na prodaj. Tako natrošeuje pa naj se od osmih do osmih dni ponovi še enkrat do trikrat, da bo uspeh popolen.
Če so pa klopi uže dolgo vgnjezdeni, jih je teže pregnati. V tem slučaju skuhajmo pol kila najceuejega tobaka v dveh litrih vode in stanjšajmo potem tekočino s tem, da jej prilijemo še štiri litre vode. V to tekočino omočimo ščetko in odrgnimo ž njo celo ovco prav dobro, hitro po tem, ko smo jo ostrigli in pozneje v dveli do treh tednih še enkrat.
Tudi Lysol je nekda dobro sredstvo zoper klope. V 2 do 3 odstotni Lysolovi raztopiini treba napadeno ovco vkopati in po šestih dneh kopelj ponavljati, pa se zanesljivo zatrč zajedalke.
Ce so se klopi vgnjezdili v kakem hlevu, naj se tudi ta dobro prečisti in razkuži in vse, kar je oprave v njem.
Tudi za to rabimo z uspehom kuhan tobak, Lyso!ovo raztopiino in še druga zdravila, ki se dobivajo v nekaterih lekarnah.
Kadar so ovce v kakem hlevu prav hudo okužene po tem mrčesu, je najbolje, da vsako posebej potonemo v eno ali drugo omenjenih tekočin in jo dobro operemo. Pri tem pa jej moramo zamašiti gobec, oči in ušesi, kar uajlažej opravimo z roko. Najpri-merniši čas za to delo je, kadar so ovce ostrižene, pa da so zaceljene na njih uže vso rane. Tako potakanjo treba v 14 dneh z vso skrbnostjo ponoviti — in hlev, preden spravimo ovco zopet vanj, prav dobro prečediti in poškropiti z razkužilom.
Sicer pa treba ovce dobro krmiti, pomladi zgodaj striči in skrbeti, da se bodo kolikor možno pregibalo pod milim nebom
Prav priprosto sredstvo zoper klope je nekda tudi to, da so zapirajo kokoši k ovcam. To popikajo vse mrčese in ker živč med ovcami na gorkem, nosijo tudi po zimi jajca.
,,7'r. Ldw.a
Razne vesti.
• • • v: - ■	■ -v	■
Med umrle naše društvenike uvrstil se je dne 3. t. m v. č. gospod Simon Gabršček, vikarij v Št. Andrežu. Kot zvest ud c. kr. kmetijskega društva posnemal je izgled rajnkega knezo-nadškofa Fr. Ks. Lušina, r. Valentina Stanič-a in toliko drugih umrlih in še živih veljavnih duhovnikov, kateri so kot sodelavci v našem društvu krepko podpirali in podpirajo kmetijstvo], glavni steber ljudskega blagostanja, a ob enem najtrdnejšo zaslombo nravnemu življenju.
Kako obče čislan je bil pokojnik, kazal je sijajni pogrob, ki se je vršil dne 5. t. m. z ogromno vdeležbo domačega ljudstva in od vseh strani došlili prijateljev, znancev in spoštovateljev. N. v. m p !
Pomoč, kadar napenja živino. — Najizdatnišo zdravilo jo navadni salmijakovec, ki se dobiva v vsaki lekarni. Hrani ga na temnem kraju v steklenici, pa da je dobro zataknjena z steklenim zamaškom. Kadar napenja govedo, vlij 1—2 žlici branjenega sal-mijakovca v navadno steklenico ali kako drugo pripravno posodo držečo 0-85 do 1 litra in napolni jo z mrzlo vodo.
To tekočino vlivaj previdno napetemu govedu v gobec. Pri tem mu moraš glavo kviško držati, pa no tako, da se preveč nategne vrat. Če kašlja žival, izpusti jej takoj glavo, dokler je ne sili več h kašlju. Za napeto drobnico: teleta, ovce, kozo zadostuje pol žlice salmijakovca v pol litru vode. Če zdravilo no pomaga hitro, daj je živali za nekoliko časa drugič, in če treba, tudi tretjič.
Y nevarniših slučajih treba poklicati živiuozdravniku, da zabode napeti živali Trokar v vamp. Dokler napenja žival, ne smemo pustiti, da se vleže, ker sicer jej lahko poči prepona ali pa vamp in vsled tega mora poginiti.
* *
*
Po toči ranjeno sadno drevje loči razumen kmetovalec s posebno skrbnostjo, da mu no oslabi in usahne. On zamaže vsa tista mesta, kjer je lub načet ali celč razpokan, z mrzlo tekočim drevesnim voskom in po vrhu natrosi pepela, da vosek ne odkapa. Večjo rano pa zamaže z malto narejeno iz ilovice, kravjeka, lesnega pepela in krvi iu jo ovije z sukueno cunjo. Tako oskrbljene rano so zacelijo v dnom lotu. Na deblu iu na vejah pa razumen kmetovalec ne reže ničesa, ampak odloži to delo do prihodnjo pomladi. Samo polomljene veje poreže gladko tikoma debla in zamaže rane dobro z drevesnim voskom ali s kotranom (žgano smolo). Skrben sadjorejec tudi pognoji v jeseui ali prihodnji pomladi poškodovanim drevesom, ter jili s primernim obrezovanjem pomladi, da si bržo opomorejo.
* *
*
Za Thomasov fosfat (žlindrino moko) sprejema naš društveni urad naročbo še do koncu julija, blago pa se izroči koncem septembra ali začetkom oktobra. Za Kainit se bodo naprej nabirale
naročbe in se bo sproti, kadar se nabere toliko naroči), — naročal vsak vagon blaga.
Cona Thomasovetrni fosfatu je okoli 3 gld. 80 kr. kvintal, Kainitu pa 2 gld. 80 kr.
* *
*
Kopriva ohrani lase. Vsaj župnik Kneipp jo priporoča kot izvrstno sredstvo za ohranitev lasi. 200 gramov drobno zrezanih koprivnih korenin kuhaj pol ure v 1 litru vode in litra kisa in precedi potem kuhano tekočino. Ž njo si operi zvečer, preden greš spat, glavo prav dobro in delaj to večkrat, pa si ohraniš laso. Da pa ne postanejo presuhi in se li vsled tega ne tržejo, namaži jih vsak teden po enkiat zmerno z finim namiznim oljem.
# *
*
Brazdasti rilčkar (Otiorrhyuchus giraffa) se imenuje majhen, temno rujav hrošč, kateri se je lotos zlasti v Gorici in goriški okolici prikazal v tako veliki množini, da se je bati občutljive škode na vinskih trtah. Hrošč je črez dan skrit pod zem-ljeuimi kepami in kamenjem blizo trt, še več ga je pa v celili gručah skupaj v zemlji med kolčem in trto. Poloti se ne samo domačih, ampak tudi naravnost rodečih in divjih Amerikank. Na kmetiji slovenskega oddelka deželne kmetijske šole so našli po 45 do 50 takih škodljivcev pri vsaki trti. Hrošč objeda trtno listje, gosenica pa napada korenine, na katerih se naredi vsled tega nekaka ploš-njoba, da je videti, kakor bi bila trta napadena po trtui uši. Ker ravno zdaj samice pokladajo jajčica, iz katerih se o svojem času izvalč gosenice, kaže, da skrbimo za pobiranje iti pokončevauje hroščev. Najbolje je, da jih skrbno poiščemo, naberomo v steklenice iu zadušimo v vodi, — potem pa vržemo kuretini, katera jih prav slastno pozoblje.
Naš slavni deželni odbor je s posebno okrožnico opozoril županstva vinorodnih občin, naj priskrbč, česar treba v zmislu deželnega zakona z dne 30 aprila 1870 štv. 34 dež. zak., da se prežene ta nadloga.
:V-	*
*
Da ne napenja govedi po detelji, priporoča neki živi-nozdravnik, naj se pazi na tole: 1. Bolje je, da ne sejemo same detelje, ampak da primešamo setvi sladkih Irav ; kajti taka mešana piča ugaja boljo živalim in če se je tudi nažrč v večjih množinah, jim to ne škoduje, jih no napenja tako, kakor po sami detolji. 2. Ne pokladati živini premlade deteljo. Najtečniša in najmanj nevarna je detelja v dobi, ko se ravno razcvita. 3. Ne hoditi po deteljo za rauega jutra, ko je še rosna. Če pa ne moreš drugače, pazi vsaj na to, da je no pustiš nakopičene na vozu, ampak razširi jo, da so osuši. Tudi kadar je vsled solnčnega pritiska detelja zvenela in črnikasta postala, ne sme ležati na kupcu, ker sicer se segreje in jame kvasiti se, in po takoj piči najraje napenja govedo. 4. Po tem takem, naj se govedi nikdar ne krmi z rosno ali ravnokar ovenela deteljo, ker se drugače vrenje zvrši v vampu, to pa prouzročujo napenjanje. 5. Po silnem ali dolgo časa trajajočem dežju naj so s košnjo nekoliko ur počaka, ker se detelja ua polju bržč in popolniše posuši, kakor na umeten način. 6. Po hudem vremenu naj se ne spravi hitro pokošena detelja, ampak naj se pusti, da jo poprej dobro prevoje očiščeni zrak. 7. Detelje ne pokladati same, ampak pomešano sč slamo ali rezanico. Taka pomešana piča je tečniša, ker jo žival bolje prebavi. Tako zabranimo tudi, da se detelja v želodcu no stlači skupaj v kepe, kar prizadeva napenjanje. 8. Po krmljenji naj se ne daje govedu mnogo vode. 9. Posebne pažnje treba spomladi, kadar začenjamo pokladati zeleno pico, S početka pokladajmo mešanico, v katerej bo več slame ali rezanice, kakor zelene detelje in le polagoma naj se množi zelena krma.
* *
*
Navadna trtna Bolezen „Oidiumu, se letos prikazuje na mnogih trtah posebno v nižinah. Priporočamo torej vsem trto-rejceni, naj žveplajo vse take trte, ua katerih zapazijo najmanjši sled bolezni, katera ne pokonča samo pridelka ampak, se pogostoma s toliko silo loti trte, da je nikdar več ne popusti. V nekaterih vinorodnih pokrajinah, kjer so zanemarjali žveplauje — so polagoma pomrle skoro vse trte. Cividinova trta na Kanalskem je žrtev take nemarnosti.