GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
★ 1945-46
DRAMA
ALEKSANDER KORNEJČUK:
MISIJA DR. PERKINSA V DEŽELO BOLJŠEVIKOV
f. /o. /?4r
ALEKSANDER KORNEJČUK:
Mikija Htlt. fflevkinsa v deželo boljšmikm
KOMEDIJA V ŠTIRIH DEJANJIH Inscenator: Ing. FRANŽ	Režiser:	Vladimir Skrbinšek
Mr. Perkins, chicaški milijonar............Ivan Cesar
Miss Down, Perkinsova tajnica..............Sava Severjeva
Mr. Hamp, chicaški novinar.................Vladimir Skrbinšek
Petrenkova, „Inturistov vodnik" .... Vida Juvanova
Matrjona, „Inturistov“ šofer...............Mila Kačičeva
Orlova Stepamda, predsednica kolhoza .	. Polonca Juvanova
Orlova Marusja, njena hči..................Tina Leonova
Čumačenko, vodja sinjereje.................Pavle Kovič
Čumačenko Natalija, kolhozna kmetica .	. Elvira Kraljeva
Čumačenkova Oksana, Natalijina hči .	. Ivanka Mežanova
Kolotov, gardni seržant....................Stane Česnik
Ivan Semjonovič, hotelski direktor	Josip Plut
Vernig6ra, gardni seržant .................Bojan Peček
Kretschmer, nemški letalec.................Drago Makuc
Kostume je izdelala po načrtih Alenke Gerlovičeve gledališka krojačnica pod vodstvom Živke Jančeve in Jožeta Novaka.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA 1945-46	DRAMA	Šcer.	2
Nagovor zastopnika ZMS ob slavnostni otvoritvi Slovenskega narodnega gledališča
V	imenu glavnega odbora ZMS, v imenu vse slovenske mladine najiskreneje pozdravljam otvoritev prve svobodne sezone našega gledališča! Nam mladim obisk gledališča nikoli ni bil zgolj formalnost, ki spada k takozvani dobri vzgoji. Gledališče nam je vedno pomenilo več kot to, mnogo več. Mi v gledališče nikoli nismo hodili iz dolgočasja, tudi nismo v njem iskali mamila, ki bi v nas uspavalo boleči občutek nezadovoljstva in upora proti razmeram, ki so pri nas vladale pred osvobodilno vojno. Če smo hoteli revni dijaki in študentje pred nekaj leti obiskati gledališče, smo si morali denar za vstopnico največkrat pristradati. Toda bolj, kakor smo bili lačni kruha, smo bili lačni poštene, odkrite in pogumne besede, ki bi obračunala s hinavstvom naše gospode, ožigosala njeno frazarstvo in fariz-ejstvo in nam pokazala pot v naši borbi.
Toda te odkrite, pogumne besede so v našem gledališču največkrat morale ostati neizgovorjene. Nismo se jih bali mi, mladina, ni sre jih balo naše delavno ljudstvo — naša gospoda se jih je bala, čeprav je imela vso oblast v rokah — zato so morale ostati neizgovorjene. Toda mi smo poznali te besede in hoteli smo jih slišati! Hoteli smo slišati Cankarjeve besede — ne takih, kakršne si je gospoda prikrojila po svojem okusu, — tistega Cankarja smo hoteli slišati, ki je z nepodkupljivo, žgočo ironijo bičal farizeje iz doline šentflorjanske. Ko pa smo pred nekaj leti tu, v tem gledališču, iz dijaškega stojišča zahtevali takega Cankarja, tedaj nam je naša gospoda z gumijevkami svojih hlapcev — policajev poivedala, kako sodi o Cankarju in kako sodi o nas.
13
Darres pa smo svobodni. Danes je oblast v naših rokah, v rokah ljudstva. Danes bomo slišali v našem gledališču takega Cankarja, kot smo ga vedno hoteli slišati, pa ga nismo smeli. Njegova žgoča ironija ne bije po naši oblasti, po ljudski oblasti — onim ljudem bije v obraz, ki bi tudi še danes hoteli imeti monopol »za narodov blagor«. Toda danes tistega naroda, ki bi si od njih pustil meriti svoj blagor — ni več. Ko bomo na volitvah n. novembra potrdili svojo ljudsko obla>t, tedaj se bodo dokončno izpolnile tudi Cankarjeve preroške besede: Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!
Sami si bomo pisali svojo sodbo, sami si bomo gradili svojo bodočnost. In nikdar več ne bodo ostale neizgovorjene besede, ki kažejo v svet resnice in pravice!
Milan Pogačnik.
Mister Johnstone and Mister Perkins
Aleksander Kornejčuk, pisec trodejanke o gospodu Perkinsu, je 'Ukrajinec. Njegovo ime se ,je med domovinsko vojno pogosto omenjalo z raznimi uglednimi osebnostmi ob pomembnih organizacijah in ob značilnih političnih dogodkih v življenju Sovjetske zveze. Naši partizani se še dobro spominjajo »Mavrice«, prvega velikega sovjetskega filma, ki smo ga vrteli na osvobojenem ozemlju. Scenarij te monumentalna obtožbe nacističnih grozodejstev v zasedeni Ukrajini je posnet po romanu Vande Vasiljevske, predsednice Odbora poljskih patriotov in članice plenuma Vseslovanskega komi-teta. Vasiljevska je žena Aleksandra Kornejčuka. Kornejčuk sam, ukrajinski akademik, je član predsedstva v tem komitetu; če se ne motim, opravlja posle podpredsednika. Njegovo ime smo slišali tudi spomladi leta 1944, ko je bila izvršena velika sprememba v sovjetski ustavi: osamosvojitev ljudskih komisariatov za obrambo in za zunanje zadeve pri zveznih republikah. Takrat je bil Kornejčuk namestnik V. M. Molotova; pozneje menda tudi prvi komisar za zunanje zadeve pri ukrajinski vladi. Zavezniški svet pa pozna tega moža tudi kot spretnega, zanimivega, duhovitega, aktu-
14
alnega odrskega pisca, ki ni žel samo značilne uspehe v svoji ožji domovini, marveč je ž'e nekajkrat temeljito razgibal gledališko občinstvo zapadnega sveta. V ^Londonu so svojčas živahno razpravljali o njegovi igri »Fronta«, nagrajeni s Stalinovo nagrado. Izšla je tudi v angleškem prevodu — knjiga obsega poleg »Fronte« igro istega avtorja »Partizani v ukrajinskih stepah«, dramo Konstantina Simonova »Ruski ljudje« in znano delo Leonida Leonova »Vdor«, ki ga je vprizorila gledališka skupina pri našem Vrhovnem štabu še med vojno in ga v letošnji sezoni prjpravljata tudi naši drami v Ljubljani in v Mariboru (Four Soviet War Plays; Hutchinson, London 1944).
Zakaj omenjam te biografske podatke? Ne samo kot obveščevalec o kulturnih zadevah, marveč predvsem kot značilno dejstvo v dosledno ljudski državi, kakršna je Sovjetska zveza: tesno povezanost kulturnega in političnega življenja ne le v širokih plasteh vsega prebivalstva, marveč tudi v državniških vrhovih. Zapadni demokraciji so pač znani le redki primeri, kjer bi se vidni državniki ukvarjali s pisanjem gledaliških iger in bi uspešni dramatiki zavzemali vidna mesta v vodstvu same države ali celo v zunanji politiki. Aleksander Kornejčuk je kot tak primer še toliko značilne,jši, ker posega s svojimi odrskimi deli v živo problematiko neposrednih političnih dogodkov. Ti posegi pričajoi me le za živahno domišljijo samega pisca, marveč tudi za njegovo duhovito, nevsiljivo in vendar vseskozi dosledno, lahko bi dejal, avtentično tolmačenje sodobnega dogajanja.
Igra o fronti, ki jo je Kornejčuk napisal leta 1942. sredi velikih sovjetskih umikov pred nemškim navalom, je še po svoji vsebini in po pogumnem prijemu značilna posebnost v sodobni dramatiki, ki je zapadni svet ne pozna kljub svoji takozvani cenzurni svobodi. »Fronta« obravnava velike spremembe v vodstvu Rdeče armade ob zamenjavi zaslužnih, toda že okorelih starih generalov, ki so svojčas v državljanski vojni izvršili velika in pomembna dejanja za svojo domovino, pa jih je domovinska vojna ob pošastnem navalu fašističnih tolp našla vendar nepripravljene, še vedno zaverovane v toga pravila starega vojskovanja, ki so bila nekdaj napredna, uspešna in zmagovita, pa jih je novi čas s svojo docela drugačno
15
problematiko pregazil. Igro o fronti bi lahko imenovali igro o premagovanju notranjih protislovij v obrambi ogrožene domovine: na mesto okorelih dogmatikov stepajo na vodilna mesta v vojski in državi tisti mladi, okretni, iznajdljivi, večno prisebni ljudski talenti, ki so se umetnije modernega vojskovanja naučili v samih bojih zoper napadalca — živi, podjetni pogum pravih, ob neposredni stvarnosti rastočih učencev Lenina in Stalina zmaga nad neživljenjskimi pismouki, ki se svojih nekdanjih, preživelih izkušenj oklepajo kakor pijanci plota. Zapadni kritiki so si s pozorno radovednostjo in nemalo začudeni ogledovali to igro. Pripominjali so sicer, da je Kiornejčukova »Fronta« ponekod bolj podobna blestečemu političnemu uvodniku kakor pa pravi gledališki igri, vendar so priznavali, da je igra vsa nabita z objektivno, zdravo in pogumno kritiko in da preseneča s svojo ljudsko modrostjo, ki pravi, da korajža brez prave spretnosti ne pomeni nič.
Drugo odrsko delo, ki je vznemirilo zapadni svet in zbudilo veliko zanimanja, je »Poslanstvo Mistra Perkinsa v deželo boljše-vikov«. Moskovski dopisnik angleškega polmesečnika poroča v poi-sebnem telegramu o tej igri (The Central European Observer Vol XXII, No. i, January 12, 1945) in priznava, kako ga je igra presenetila s svojim živahnim in duhovitim tolmačenjem aktualnih političnih dogodkov v zavezniškem svetu. Za kulturnega poročevalca je zanimiva analogija med resničnim dogodkom in med odrsko fabulo, ki je razvidna v Kornejčukovi komediji. Poznavalci zapad-nega sveta se nemara spomin,jaio ameriškega obiska v Sovjetski zvezi v letu 1944: takrat sta prišla v Moskvo predsednik trgovske zbornice Združenih držav Eric Tohnstone in ameriški žurnalist William White, oba polna čudovitih predsodkov proti državnemu ustroju Sovjetske zveze, vendar pa trdno odločena, da preiščeta vse možnosti o povojnih trgovskih zvezah med zaoadnim svetom in republiko delavcev in kmetov. Kornejčuk v svoji igri duhovito parafrazira kopo teh predsodkov, ki se jih tudi mi še spominjamo iz zavezniškega tiska in radijskih odda,j, predsodkov, ki iih je samo življenje ob porazu hitlerjevskega bloka zmagovito razbilo.
Sami se še spominjamo učenih premišljevanj v zadnji tretjini minule vojne, ko so kavarniški strategi ugibali, kako neki naj bodo
16
sovjetski državljani zadovoljni, ko vendar ne morejo obogateti ob premajhni zasebni iniciativi, kako neki naj doprinese Sovjetska zveza svoj delež h končni zmagi nad Hitlerjem, ko se bodo vendar sov/etske vojske ustavile ob mejah svoje države in se kakor trmaste mule ne bodo nikamor več premaknile ter prepustile zadnji udarec zapadnim zaveznikom, kako neki naj Sovjetska zveza plača svoje povojne obveznostii, ko je vendar tako strašno porušena, in kako neki naj si tujci temeljito ogledajo to skrivnostno deželo, ko pa pravijo, da je vsak še tako nedolžni vodič sovjetskega Inform-biroja prav gotovo strašen agent še stražnejše GPU in je vrhu tega ta agent prav gotovo hudo zapeljiva blondina s poraznimi pridevki vseh mogočih orientalskih strasti, kakor smo jih pač navajeni iz tistih filmov, ko so razni blazirani carski emigranti doživljali presenetljive ljubezenske tragedije s histeričnimi damami z globoko zasenčenimi očmi.
Oborožen s takimi predsodki se poda Mister Perkins, alias Mi-ster Johnstone, v Sovjetsko zvezo po svojem kupčijskem poslu in se ob slovesu zave, da je ta skrivnostna dežela prav za prav docela drugačna: da tudi tu sklepajo kupčije in da so delavci in kmetje odlični trgovci, da so vojaki Rdeče armade ne le dobri borci, ampak da pojdejo, če je treba, čez ves svet, ne le do svojih imeja, da so sovjetski ljudje prav tako željni blagostanja kakor vsi zdravi ljudje na svetu, samo da ne marajo osebnega izkoriščanja, da v tej čudni deželi lahko nemoteno govoriš po telefonu, ne da bi se nanj prilepilo velikansko ovaduško uho in da te vodič informacijskega urada nikakor ne sili, da bi se peljal samo po kakih gladkih propagandnih cestah, ampak da te po želji pelje tudi po zelo težavnih kolovozih, če te že razganja taka pikolovska radovednost. Končno spoznanje ameriškega businesmana je tako, da fe vendar pogruntal, kje sovjetske ljudi čevelj žuli: da namreč niti ne vedo, kaj vse imajo, kaj vse so dosegli in kakšna bodočnost se pred njim odpira.
Vsekakor ne samo običajni happy-end v komediji, marveč tudi trdna vera v pametne odnose med zavezniki različnih naziranj in različnega državnega ustroia, ki jih pa vežejo iste nujne življenjske koristi: blagostanje vsega človeštva v pravičnem miru. To je vsekakor preprosta, toda resnična modrost — politična in človečanska
17
modrost par exell'ence. Ta modrost je temeljna idejna nit vse igre. Pozoren kritik bo dejal, da je Kornejčukova igra preje dramatski podlistek kakor pa prava drama z ostrimi človeškimi konflikti, saj prevladuje odrska anekdota nad notranjim človeškim dogajanjem in so osebe samo tolmači te anekdote, ne pa nosilci intimnih človeških spoznanj — ogledal si jo bo pa z resničnim užitkom spričo duhovite, dobrodušne, viteške in vendar vseskozi prisebne analize sodobnega dogajanja, ki se zrcali v tej živahni in prikupni sliki našega življenja.	M;>	^
VPRAŠANJA SLOVENSKEGA ODRA
PROBLEM SLOVENSKE KOMEDIJE
Težava pri domačem repertoarju je predvsem v tem, da imamo tragedij in to dobrih tragedij več kot jih bomo mogli uprizoriti. Manjka pa dobra domača komedija, ki naj bi vnesla nekaj vedrine v težek spored. (Slov. Poročevalec, 16. X. 1945. »Novo delo v novem Narodnem gledališču«. Iz razgovora predstavnikov gledališča z novinarji.)
Pojav in nastanek komedije je morda bolj kot pojav in nastanek katere koli druge odrske zvrsti odvisen od človeške družbe, gibanja in prerivanja v njej, od njenih zakonov in njenih slabosti. Tragedija je, vsaj v svoji stari klasični obliki, bolj prikazovanje bojev in strasti poedincev, ki si jih kajpada tudi ne moremo misliti zunaj ^niljeja, v katerem delujejo. Borba poedinca z družbo (v antiki je bila »usoda« tisti mistični činitelj, ob katerem se je krhala moč poedinca), njegov zlom, njegov propad, evo, to je klasičen siže za tragedijo.
Komedija pa je izrazit otrok družbenih prilik, gotovih socialnih plasti, ki jih prikazuje in oblikuje, oziroma katerih odsev je ona sama. Macbeth kot tragičen pojav častihlepja in strasti po oblasti bi bil lahko knez ali velikaš katerekoli zemlje. Zamislimo si ga
18
,/
lahko kot orientalskega despota ali poglavarja črncev, kot Rimljana, Perzijca ali srednjeveškega magnata kjerkoli v Evropi. — Figaro pa bo zmerom ostal samo pojav ob propadanju fevdalnega družabnega reda vstajajočega in sebe in svojih pravic se zavedajočega meščanstva.
Francoska komedija, denimo Moliere, je še posebej izrazita podoba in zrcalo družbenih odnosov in njihovih nedostatkov. Skopuh, ljudomrznik, svetohlinec, namišljeni bolnik itd. so tipi, predstavniki neke določene družbene plasti, nekaki okoreli petrefakti nekega ustaljenega, že davno zamrzlega družabnega sloja.
Shakespeare kot komediograf — to je čista komedija, takorekoč komedija kak eksohen. Vendar je na primer tudi njegova komedija »Sen kresne noči«, čeprav postavljena v antiko, živ prerez skozi vse plasti takratne angleške družbe. Obrtniki kot igralci diletanti so temu zadostno spričevalo.
In kako je zdaj z našo domačo komedijo? Za časa stare Avstrije in tudi še v bivši Jugoslaviji je bil edini družbeni sloj, ''edini razred, ki je. bil do kraja izgrajen in ki je imel svojo bogato in močno tradicijo, naš kmet. Nič čudnega, 6č so zato edine komedije, ki količkaj odgovarjajo zahtevi in nalogam prave komedije, vzete iz kmečkega življenja (Cvetko Golar: »Vdova Rošlinka«, »Dve nevesti« itd.). Toda naš pisatelj, naš komediograf se je izvil in prerinil kot intelektualec iz kmečkega ambienta in se mu hočeš nočeš odtujil. Kot izobraženec je postal član našega mladega meščanstva, ki je bilo šele v razvoju in ki se je vsaj v stari Avstriji, stapljalo večjidel z družbeno plastjo, ki je bila odtujena narodu, oziroma je bila sploh plast drugega naroda .(avstrijsko-nemškega).
Nase mlado meščanstvo se je rojevalo v znamenju in v krčih kulturnega boja. Ta družbena plast še ni bila ustaljena, valovila je sem in tja, se prevračala in mnogokrat obrnila svoje blatno dno na površino. V teh prilikah je nastala Cankarjeva satira. Kajti čas za čisto družbeno komedijo še ni bil goden. Stari izrek »difficile est satyram non scribere« je prišel pri Cankarju do polne veljave.
V	družbenem vretju so silili oblastneži in samosilniki na površje, možje in možakarji s komolci, brutalni parveniji, kralji na Betaj-
19
;■ • • ■ ... •• ‘ "
novi, Grozdi in Grudni so se tepli s cerkvenimi mogotci za oblast. Tu se je javno spiralo umazano perilo (spomnimo se samo grde gonje ob priliki izvolitve nekega ljubljanskega župana v začetku bivše Jugoslavije!), polivalo še, kakor pravi dr. Grozd, z gnojnico kar na debelo, trlo se in gnetlo okrog stolčkov. Niti družbene forme, niti običaji, da, niti družbeni jezik niso bili ustaljeni. Delavski razred ni bil niti dovolj številen, niti v celoti dovolj zaveden, da bi bil mogel dati v tistih prilikah trden oprijem za nastanek komedije iz svojega kroga. Tako je pač mogla nastati poleg tragedije, ki je bolj stvar poedinca, dobra satira, dobra farsa (Cankar) iz meščanskega miljeja, nikakor pa še ne prava in čista komedija. Pri tem ne smemo pozabiti tudi tesnih meja in alpskega miljeja, v katerem smo dobesedno živeli kakor »zaplankani«, kar tudi niso ugodna tla za nastanek in razcvit prave komedije kot izraza in prikaza neke določene, že ustaljene družbene plasti. In navsezadnje pride nemara še v poštev pomanjkanje smisla za komično, za humor, kar je dovolj razumljiv pojav pri malem, nesamostojnem, ustesnjenem in tlačenem narodu.
In kakšni so izgledi za nastanek dobre komedije danes? S popolno osvoboditvijo našega naroda, z razširitvijo meja naše domovine, z razgibanjem širokih ljudskih plasti, s sprostitvijo zadržanih strasti in sposobnosti, z ustalitvijo družbenega reda, katere obrisi sfe že nakazujejo, utegnejo postati v doglednem času tudi naša tla godna za nastanek prave, pristne komedije, ki je najžlahtnejši sad visoke družbene zavesti in ustaljenega družbenega reda in ki bi nam prinesla vedrine in svežih sap v našo delovno vsakdanjost.
Po tej in taki komediji hrepenimo vsi in si jo od srca želimo.
Vladimir Bartol.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slov. nar. gledališča. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Vladimir Bartol. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani.
20