SILVESTER VOGRINEC



MATURANT





ABV Ptuj





Silvester Vogrinec

MATURANT





Izdala: ABV Ptuj



Jezikovni pregled: Darinka Rojko Pičerko



Naslovnica: Robert Vogrinec



Tisk: StudioDesign d. o. o.



Ptuj, 2012





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-311.2



VOGRINEC, Silvester

Maturant / Silvester Vogrinec. - 1. izd. - Ptuj : ABV, 2012



ISBN 978-961-92706-1-5



260040192





MATURANT





SILVESTER VOGRINEC





Gaudeamus igitur,

iuvenes dum sumus,

gaudeamus igitur,

iuvenes dum sumus.

Post iucundam iuventutem,

post molestam senectutem,

nos habebit humus,

nos habebit humus.





Vivat academia,

vivant profesores,

vivat academia,

vivant profesores,

vivant membrum qued libet,

vivat membra que libet,

semper sint in florae,

semper sint in florae.





(Maturantska himna – latinsko besedilo)





Veselimo torej se,

mlada nam je duša,

veselimo torej se,

mlada nam je duša,

po prijetnostih mladosti,

po nadložni bo starosti,

vse nas krila ruša,

vse nas krila ruša.





Naj žive profesorji,

vsa akademija,

naj žive profesorji,

vsa akademija,

ud naj slednji njen živi,

naj živijo udje vsi,

trajno naj cvetijo,

trajno naj cvetijo.





(Maturantska himna – slovensko besedilo)





PROLOG





Okusil ljubezni grenkost sem in slast,

učil se vere v prijateljstva vez,

zdaj trezne matrone skrbi moja strast

in slabih drugov sem spoznal čez in čez.



Byron





1.





Drriiiin!

Presneta budilka!

Driiinn!

Napol v snu sem zamahnil proti nočni omarici

in sklatil tečnobo na tla.

Driiinn!

Oh, bog, kaj še ne bo odnehala?! Predirljivi

zvok je šel skozi kosti, stene, cefral živce na pra-

faktorje.

Driiinn!

Stopil sem na mrzla tla. Brrr! Zmrazilo me je

do zadnje dlake na ušesu. Skok iz tople postelje, iz

sveta sanj, zvezd, rumenih zmajev, v hladno vsak-

danjost, je bil kot rojstvo, trenutek, ko prijočemo

na svet in jih dobimo po riti.

Drriinn!

Pohodil sem budilko. Končno je utihnila, crkni-

la! Potem sem jo brcnil pod posteljo. Zjutraj sva se

vedno šla vojne, v kateri je na žalost zmagala. Kriv

sem bil sam, ker sem rad ponočeval ob knjigi in te-



9

levizorju, naslednji dan pa bi lahko spal do kosila.

Vsakdo je pač potreboval svojo mero spanca. In

včeraj sem … oh, šit! Ali sem to sploh še jaz?! Ja,

roke so tu, noge prav tako, telo je v redu. Presneti

Kafka! In stara Mlinarička, ki nas je silila, da smo

morali prebrati Preobrazbo. To je bilo stokrat huje

kot Izganjalec hudiča, Petek 13, Mora v ulici Bres-

tov ali vse grozljivke skupaj. Ob Gregorjevi meta-

morfozi v ogromnega hrošča me je navdal gnus, da

mi je šlo na kozlanje. Modernisti so bili friki, (1) ki

jih nisem štekal. (2) In osemnajsto poglavje Uliksi-

sa! Na trenutke je bilo mogoče res seksi, ampak v

ta namen obstaja tudi lažja in bolj slikovita litera-

tura. Sem pa že raje prebiral Balzaca, Stendhala,

Dickensa, Tolstoja, Hemingwaya, Sienkiewicza.

Moj okus še ni dozorel za moderniste, če sploh

kdaj bo, ampak tudi to je bilo čisto v redu.

Toda budilka, ta me je resnično živcirala. Na

mojem seznamu je predstavljala osovraženi pred-

met številka ena. Zato sem jo zjutraj z največjim

veseljem zbrcal. Zame je bila to fizična potreba,

nuja, in Marxovo stihijsko razbijanje strojev mi je

bilo silno všeč. Pomagalo je. Tudi Freud bi se s

tem strinjal.

Oh, kakšna filozofija! S čim vse so nam v šoli

polnili glave. Bil sem kot dvonožna enciklopedija:

Shakespeare – Cezar – 1945 – budizem – Newton

– Cankar – Platon – karnivoli – He – Waterloo –

Joyce – 1848 – logaritmi – Rembrant – bitka pri



10

Pointersu – dvoživke – Goethe – 476 – Prešeren –

Einstein – Picasso – antisemitizem – 1492. Reka

imen, letnic, dogodkov, pojmov je nenehno drla, se

prelivala in prestopala bregove. Moj svet je postal

nepregledna množica podatkov, ki so se razraščali

v mreže, zapletene sisteme znanja, skozi katere je s

težavo prodirala svetloba lastne misli.

Din don!

Kaj? Ne, to ni bila budilka.

Stekel sem na balkon. Ops, malo se mi je zvrte-

lo. Pogled s tretjega nadstropja je nepričakovano

butnil vame, me zalotil nepripravljenega.

»Hej, maturant, pohiti!«

Bila je Tamara, moja punca.

Še ves zaspan in nekoliko čemeren sem ji po-

kazal pet prstov. Seveda mi ni verjela. Iz izkušenj

je vedela, da prej kot v desetih minutah ne bom

nared. Pa kaj potem, danes je bil poseben dan.

V ustih sem imel okus po mrtvaku, zato sem se

lotil krtačenja zob. Ko sem dvignil glavo nad umi-

valnik, sem se zagledal v ogledalu. Maturant?! Ha,

ti razkuštrani fris, menda bo kar držalo. Daleč sva

prišla, kaj praviš? Nisi zmeraj verjel, da ti bo

uspelo. Bili so trenutki dvomov, o ja, kar pošteno

te je zvijalo.

S hitrostjo orient ekspresa so se zvrstile slike

Kluba mladih, Ljuba, Rudija, Valerije, Tamare in

vsega, kar se je zgodilo. Šola je naenkrat postala

majhna, nepomembna, lajf (3) je bil tisti pravi



11

zrelostni izpit; prijatelji, dekleta, zabava, uganka,

imenovana življenje, to je bila snov, ki sem jo hotel

razumeti, občutiti, okusiti. In vse je bilo v redu,

dokler me kruta resničnost ni treščila po glavi in mi

odprla oči. Nebesa so se spremenila v pekel, padec

je bil boleč. Poskušal sem pozabiti preteklost, iti

naprej, toda vest me je glodala, ni mi dala miru. Bil

sem kot preganjana zver, ki si poskuša zalizati

rane. Moja duša se je s svojimi mislimi in občutki

zapletla z zrakom, reko, viharjem, se pustila nositi,

vrtinčiti, dokler ni bila vsa utrujena, izčrpana in je

že skoraj izgubila sposobnost sestopanja, da je na

koncu obtičala v bolečem intervalu. Ja, občutja so

me preslepila, kot sanje, kot megla so prekrila

sposobnost pravega videnja. Niso mi pustila jasno

misliti, ukrepati, bila so kot pijanost, odrevenelost

sončnega dne, kot kovačevi udarci s kladivom, pri

katerih ostaja zgolj zvok, odmev.

Potem sem se oklenil misli, s katero sem se

zmeraj reševal iz vrtinca spominov, ki so bili še

vedno preveč sveži, boleči, da bi se lahko soočil z

njimi. To je bil Byron, moj demonični pesnik,

vzornik. Moji vrstniki so iskali idole med pevci,

igralci, športniki, meni pa je bil najbolj pri srcu

lord Byron, ki je veljal za rock zvezdo svojega časa

in je kot Elvis ali Mick Jagger slovel, da je zal in

poguben. Zakaj mi je bil všeč? Najprej zaradi poe-

zije, ki jo je ustvaril. Čeprav so se mi romantični

opisi in občutki včasih zdeli patetični, izumetni-



12

čeni, so bili na nekem višjem nivoju resnični.

Byron me je navdušil celo za kovanje verzov, so-

netov, da sem sanjaril o tem, kako bom postal velik

poet, katerega pesmi bodo izšle »v dveh delih s

fajn vezavo in komentarjem«, kot je obljubljal

Satan v Viziji sodbe.

Najbolj me je Byron prevzel s svojo osebnos-

tjo, prepovedano ljubeznijo do polsestre Avguste,

tragično pesniško usodo in vzvišeno, junaško

smrtjo. Imel je težko otroštvo, saj so ga zaradi

kepaste noge ozmerjali s šepavim paglavcem. Toda

z leti se je s strogo samodisciplino in pesniškim

talentom razvil v enega najbolj privlačnih in

očarljivih moških svojega časa. Kljub temu je vse

življenje nosil v sebi občutek grešnosti, ki je bila

posledica kalvinistične vzgoje, prekletstva, zaradi

svojih prednikov, predvsem Norega Jacka, in

diabolične prihodnosti, v kateri bo zagrešil strašen

zločin. In res ga je! Toda le v očeh angleške puri-

tanske družbe z začetka devetnajstega stoletja.

Zaradi svobodnjaških idej in grešne zveze z Avgu-

sto je bil izobčen. Zapustiti je moral domovino, v

katero se nikoli več ni vrnil. Umrl je v Grčiji, v

boju zoper Turke, star šestintrideset let.

Tako kot Byrona je tudi mene preganjal nedo-

ločen občutek diaboličnosti, ki je tiktakal kot

tempirana bomba. Največkrat se je kazal v izbruhih

jeze, ki jo je lahko sprožila že ena sama beseda ali

nenamerni gib. Ali je pri tem šlo za pesniško



13

preobčutljivost, za adolescenco, potlačene vtise,

tega nisem vedel. Res pa je bilo teh izbruhov v

zadnjem času vedno manj.

Otresel sem se misli, ki so me ovile s plaščem

meglice. Nato sem se do konca oblekel in stekel po

stopnicah.

»Spet zamujaš!« je rekla namesto pozdrava.

Poljubil sem jo na lice in skomignil z rameni.

»Saj me poznaš; sono io!« (4)

Do šole sem imel le deset minut hoje, vendar

nikoli nisem bil točen. Tega enostavno nisem

zmogel. Nenapisano pravilo, da smo tisti, najbližji

šoli, venomer zamujali, je držalo kot zlepljeno z

neostikom. V osnovni šoli sem imel sošolca, ki je

bil pravi mojster na tem področju. Do razreda ni

imel več kot dvesto metrov, vendar se je zmeraj

prikazal petnajst minut po zvonjenju. Lokalni

avtobusi so pač zamujali. Ta sošolec je bil tudi

neverjetno sklerotičen. Denar za malico je zmeraj

prinašal zadnji in celo na zmenke s puncami je

pozabljal.

Nikoli se nisem posebno vznemirjal, da bi bil

zaradi zamude vpisan v dnevnik – pač nisem bil

tak tip učenca. Toda v prvem in drugem letniku

smo imeli resnično zateženega razrednika, učitelja

fizike, ki je bil strah in trepet šole. Izostanek je

opravičil samo takrat, če si mu prinesel mrliški list;

pa še tedaj bi najraje videl tvojega. Ko ga je nasle-

dila psihologinja, ki smo jo klicali mamika Tere-



14

zija, ker je bila razumevajoča, popustljiva, so se

razmere bistveno izboljšale.

»Kako se počutiš?« me je predramila Tamara.

»Si vesel?«

Ja, seveda sem bil vesel. Dan maturantov! Štiri

dolga leta so počivala za mojim hrbtom. Dostikrat

je bila to prava kalvarija in enkrat sem se znašel

celo na golgoti. Prvi letnik je bil silno zaguljen, še

posebej ob polletju. Trije smo bili pod vprašajem

pri kemiji. Če bi nam stara zaključila cvek, bi imeli

popravnega v avgustu, ker je bil ta predmet na spo-

redu samo pol leta. Počitnice bi bile fuč (5). Dan in

noč smo se gulili formule. Sanjal sem periodni sis-

tem, svet okrog mene je utripal v kemijskih ele-

mentih. Toda splačalo se je! Vsi smo zvozili. Uči-

teljica je spustila celo Martina, ki ga je zalotila s

popisano roko formul. V drugem letniku pa mi je

uspelo to, čemur sem se za las izognil v prvem.

Počastili so me s popravnim izpitom iz matema-

tike. Verjetno je stari hotel, da se specializiram za

ta predmet. To pa še ni bilo najhuje! Med počitni-

cami sem moral hoditi k razredniku na inštrukcije.

Poleti sem se v največji vročini vozil s kolesom na

Grajeno, nakar sem še dve uri čakal nanj. Ampak

tudi ta trud se je obrestoval. Popravnega sem nare-

dil v prvem poskusu. Zadnji dve leti pa sta bili

pravi raj, kajti takrat se nam je v okviru pedagoške

gimnazije začel program usmerjenega izobraže-

vanja. Prvi in drugi letnik smo imeli enak predmet-



15

nik kot splošna gimnazija, nakar so nam bile na

voljo naravoslovno - matematična smer, jeziko-

slovno - družboslovna smer in razredni pouk. Pravi

užitek je bil poslušati predmete, ki so nas zanimali.

»Si kaj važen?« me je dregnila s komolcem.

O ja, tudi ponos se je tu nekje skrival. Prikradel

se je kot vzpon na visoko, težko dostopno goro z

lepim razgledom. Vsaj hotel sem, da bi bil tak. Ni-

sem si dovolil, da bi bil posledica pranja možga-

nov, ki smo ga bili deležni s strani nekaterih pro-

foksov, ko so nam pridigali: »Vi ste elita, krem di

krem … biti gimnazijec je velika čast … izbranci

… redki posamezniki … intelektualci … nihče

drug vam ni enak ... « Sovražil sem napuh, ki je

druge dajal v nič. Ni šel v kontekst tega, kar se je

učilo v našem sistemu bratstva in enakosti. Že v

osnovni šoli so nas posiljevali z večvrednostno

teorijo, češ da je naša šola Franc Osojnik boljša od

Mladike, da so tam sami možganski pritlikavci.

Protestiral sem tako, da sem si na Mladiki poiskal

veliko prijateljev in z njimi hodil s taborniki na

morje. Ponos in čast si je bilo treba prislužiti. Ko si

postal maturant, ti je pripadla nagrada zavoljo

vloženega truda, usvojenega znanja, ne zgolj zaradi

statusa gimnazijca. Želel sem si biti enak z drugi-

mi, vendar drugačen, samosvoj.

»Si se zaobljubil k molku?« se je znova ogla-

sila in me tretjič poskušala iztrgati iz razmišljanja.

»Ah, saj veš, vse mogoče se mi podi po glavi,«



16

sem odvrnil.

Privila se je k meni.

»Upam, da je v tvojih visokoletečih mislih tudi

kakšen oblak za naju.«

»Absolutno!«

Tamara, moje drago dekle. Poznala sva se leto

in pol. Prvič sem jo zagledal v Klubu mladih v tret-

jem letniku za silvestrovo. Povedala mi je, da se je

pred kratkim priselila v mojo ulico in da sva po-

stala soseda. V trenutku me je očarala. Še isti večer

sva postala par.

»Spominjam se, oblečene si imela kavbojke,

rumeno jopico in modro puhovko, v kateri te je

zeblo,« sem rekel. »Lase si imela spete v čop, ki mi

je ful (6) všeč. In tvoje oči so bile polne zvezd!«

Objel sem jo okrog ramen. Za trenutek je bilo

kot na začetku. Imel sem jo resnično rad. Bila je

edina, ki je z menoj delila veličino Olimpa in pre-

kletstvo Hada. Ko sem bil eden od bogov, me je

držala za roko in me ni izpustila niti tedaj, ko sem

zapustil nebesa, ki so se izkazala za pekel, za moč-

virje, v katerem sem skoraj utonil. Zelo veliko mi

je pomenila. Bila je moja najboljša prijateljica. Po-

magala mi je ohraniti vero v ljudi tudi potem, ko

sem nad vsemi dvignil roke. Bila je moj steber,

moje veselje. Seveda je imela tudi svoje muhe.

Najbolj brenčeči je bilo ime ljubosumnost. Bila je

sovražna do mojih sošolk, kolegic, znank in bog ne

daj, da bi se ozrl za kakšno kiklo, takrat je bil ogenj



17

v strehi. Vendar ji tega nisem mogel zameriti, še

posebej, ker sem bil glede deklet na slabem glasu.

Ja, pa tudi trmasta je znala biti. Popustila ni niti za

ped. In če se ji je zdelo, da je izgubila verbalni

duel, si je pristrigla lase čisto na kratko, ker je

vedela, da mi to ni všeč. Samo da bi me jezila. Po

drugi strani je imela veliko lepih, čudovitih

lastnosti, poleg svojega videza, seveda. Bila je

pozorna, ljubeča, požrtvovalna in delovna. Nema-

lokdaj mi je skuhala kosilo. In to kakšno! Celo

mojster Ivačič bi si oblizal prste.

Hodila je v srednjo medicinsko. Leto dni je bila

mlajša od mene. Včasih sem jo dražil, da bo mora-

la spremeniti poklic, če bo hotela biti moja žena.

Jaz že ne bom cele noči sam, ko bo ona dežurala.

Kakšna nenavadna želja! Je izvirala iz moje vzgoje

ali je izražala zgolj negotovost, strah, ki je še

vedno prežal name iz nekega temnega hodnika

moje duše?

Sem jo ljubil? Ja, mogoče, ne vem. Želel sem

si, da bi jo ljubil, vsekakor si je zaslužila. Vendar

nisem vedel, ali sem že dovolj okreval za novo,

iskreno ljubezen. Veliko sem ji dolgoval. Mnogo je

bilo lepih spominov med nama, nepozabnih tre-

nutkov. Toda o ljubezni sem imel jasno izdelane

predstave, morda nekoliko naivne, vsekakor pa ro-

mantične, dekorativne. Najprej je morala priti kot

strela z jasnega; ljubezen na prvi pogled! Da, to se

je zgodilo. Potem oboževanje, vsakodnevno mali-



18

kovanje ljubljene osebe, polena na ogenj, da se

ohranita vročina in strast. Okej, v to je bilo treba

vložiti nekaj več truda. Tretja stopnja, svetost lju-

bezni, ki te odreši zemeljskih spon in ponese do

nebeških višav prosvetljenja in nirvane. Hm, tako

visoko še nisem prilezel.

Želel sem si, da bi lahko ljubil tako, kot je

Lancelot ljubil Guinevere, kot je Dante ljubil

Beatrice, kot je Byron ljubil Avgusto, z ljubeznijo,

ki bi mi dala moč za največja dela, junaštva,

umetnine, z ljubeznijo, ki bi mi podarila sposob-

nost, da bi lahko razumel jezik duhov, vil in

škratov, da bi lahko poduhal cvet in v njem videl

celotno stvarstvo. Ali je takšno ljubezen prinesla

posebna oseba, princeska, angel v ženski podobi,

ali pa jo je bilo treba odkriti v svojem srcu, jo

razviti, negovati, da je zrasla do popolnosti? Tega

še nisem ugotovil.

Ne vem zakaj, ampak najbolj so me privlačile

nesrečne ljubezni, seveda samo v literaturi in na

filmu, tako samodestruktiven nisem bil. Tragične

ljubezni so se mi zdele najvišje, najlepše, na primer

Romeo in Julija, Tristan in Izolda. Mar bi lahko

bila Dumasova Dama s kamelijami tako velika, če

bi se srečno končala, ali Tolstojeva Ana Karenina

tako mogočna, če se ne bi vrgla pod vlak, ali pa

Segalova Ljubezenska zgodba tako rahločutna, če

ne bi ona umrla za levkemijo?! Tudi Byron se je

spraševal, ali bi Petrarca, če bi Lauro vzel, vse tja



19

do konca dni sonete pel? Tragika je ljubezni dajala

sol. Šele ob izgubi ljubljene osebe, je ljubezen do-

bila pravo vrednost, moč, lepoto. Toda kako ta

občutek prenesti v vsakdanje življenje, ne da bi

ostal sam, ali kako najti pravo osebo, sorodno du-

šo, si zagotoviti trajno ljubezen (»in živela sta

srečno do konca svojih dni?!«), to je bil problem,

zagata, vprašanje. Odgovor pa se je izmikal, se

skrival nekje v sanjskem svetu fantazij, pomlad-

anega dežja, rdečih flamingov.

O, ne, ti nisi z našega sveta, Ljubezen! Si le

angel brez telesa, blišč vere, ki za mučenike imaš

razklana srca.

Lepo si to povedal, Byron.





20

2.





Pred ptujskim srednješolskim centrom je bila

nepopisna gneča. Maturanti in maturantke so se kot

mravlje nagnetli po kamnitih stopnicah. Nič čud-

nega, saj je SŠC obiskovalo dva tisoč učencev, ki

so bili vključeni v programe splošne in pedagoške

gimnazije, ekonomske, medicinske, kovinarske in

kmetijske šole.

Matura je bila pred vrati. Fante je potem čakala

vojaška uniforma, dekleta nadaljevanje študija,

služba, nekatere celo družinske obveznosti. Ampak

še prej je bilo potrebno opraviti mnogo prijetnejšo

dolžnost, predajo ključa in slavnostni pohod po

mestnih ulicah, ki se bo zaključil s praznovanjem

po gostinskih lokalih.

Nestrpnost, ki se je že lep čas nabirala v naših

srcih, je postala tako nevzdržna, da so mnogi pri-

hajali kar dve uri prej. Čakajočim so se nenehno

priključevali novi srednješolci in maturanti in hrup



21

je postajal čedalje glasnejši. Maturante ni bilo

težko ločiti od ostalih, ker smo bili enotno obleče-

ni. Imeli smo bele majice s kratkimi rokavi in mod-

re hlače, medtem ko so dekleta nosila krila. Pred

vhodom v šolo je vsak maturant dobil rdeči nagelj,

ki si ga je pripel na majico.

Tisti, ki jim je sonce udarilo v glavo, so kot

martinčki legli po stopnicah, najbolj drzni pa so si

prižgali cigarete. Kajenje je bilo strogo prepoveda-

no. Kaditi se ni smelo ne v šoli, še manj pa pred

njo, kajti vodstvo šole bi se potem moralo zago-

varjati pred mimoidočimi občani. Zaradi tega so

prfoksi popisovali vse, ki so jih zalotili pri kazni-

vem dejanju. Prestopniki so morali v podpis

odnesti domov obvestilo staršem, ki jih je seznani-

lo, da njihovi mulci kadijo. Toda ta dan se nihče ni

oziral na takšne spodrsljaje, ne maturanti in ne

profesorji.

Učitelji so se zbrali in posedli okrog odra. Za

njimi smo se razvrstili maturanti, medtem ko so se

ostali srednješolci namestili po balkonih avle. Na

desni strani je bil zeleni oder, obdan s tremi krili

lesenih klopi, ki so se stopničasto dvigovale. Oder

se je zapiral z velikimi zložljivimi vrati, tako da je

bil edini možni dohod nanj skozi ozek hodnik, v

katerem sta bila glasbeni kabinet in hišnikova pisa-

rna. Nasproti hodnika je stal stekleni bife Petica.

Ob njem so bile stopnice, ki so vodile v prvo nad-

stropje, a tudi v kletne učilnice. Enake stopnice so



22

bile na nasprotnem koncu avle. Med njima se je

raztezal dolg pult, ki je bil namenjen garderobi, v

kateri pa niso viseli samo obešalniki, ampak tudi

zaljubljeni pari.

V prvem nadstropju so trije balkoni gledali v

avlo. Na oder se je videlo tudi iz medioteke, iz

katere se je vsak odmor, poleg novic, razlegala

disko glasba.

Mogočni zvoki Beethowenove pete simfonije

so oznanili pričetek slavnostne predaje maturant-

skega ključa. Podeljevali so ga maturanti 4 b

razreda, ki so ga lani dobili od svojih predhodni-

kov, prav tako iz b razreda. Zaradi tega so tudi

letos imeli največ možnosti pravnuki iz beja, ki pa

se bodo zanj vseeno morali pošteno potruditi. Dir-

ka v izpolnjevanju najbolj neumnih zahtev se je

začela. Predstavniki razredov so morali prinesti

kredo, gobo, tablo, pojesti torto, zaplesati, recitirati

Uvod Prešernovega Krsta pri Savici, stati na glavi,

pljuniti, prdniti, zmagati na kvizu in spiti liter sum-

ljivega zvarka. Potem je maturantska komisija

nepristransko ugotovila, da so najbolj primerni nas-

ledniki potomci iz 3 b. Tako je bil po vseh pravilih

in tradiciji, ob salvah smeha, žvižgov in žaljivk,

»pravično« podeljen maturantski ključ.

Iz zvočnikov se je zaslišala glasba, ki je zahte-

vala, da smo zaplesali kolo. Več kot naključje je

hotelo, da se je name prilepila bivša sošolka Ma-

teja.



23

»Si še jezen?« je vprašala z očarljivim nasmeš-

kom.

Mateja si je pripisovala večji pomen, kot sem ji

ga odmeril. Na maturantskem izletu sem ji v globo-

kem alko stanju zatežil, zgolj za šalo, zaradi Rudi-

ja, vendar me je znogirala. V prvem in drugem let-

niku sva bila sošolca. Potem je šla v naravoslovno

smer, jaz pa v jezikoslovno - družboslovno. Všeč

mi je bila ta svetlolasa platinasta piflarka, toda nič

resnega nisem nameraval z njo. Vedela je, da ho-

dim s Tamaro in da bi se stvari pošteno zapletle.

Kakor koli že, od tedaj sem se je izogibal, ona pa,

kakor da je obžalovala svojo odločitev.

»Ne, sploh ne,« sem odvrnil.

Ker nisem bil dovolj prepričljiv, je nadaljevala

z obleganjem. Njen napad je opazila tudi Tamara,

ki mi je svareče požugala z balkona. Znašel sem se

med dvema ognjema in grozile so mi hude opekli-

ne, ko se je kolo na srečo končalo.

»Kam greste praznovat?« je vsa zadihana ho-

tela vedeli Mateja.

»Nimam pojma,« sem se poskušal izvleči.

»K Roziki gremo,« je priskočila na pomoč so-

šolka Katja, ki je stala dovolj blizu, da je slišala

njeno vprašanje. Za vmešavanje v moje notranje

zadeve bi jo najraje uščipnil za ritko, toda približal

se je moj varnostnik, Tamara.

»Se vidiva,« je v slovo rekla Mateja, »nekaj se

morava še pomeniti.«



24

Upal sem, da se šali. Ni mi bilo do pogovora z

njo.

»Kaj je hotela?« je vprašala Tamara. V njenih

očeh se je bliskalo.

»Nič posebnega. Pravi, da se Rudi želi pogovo-

riti z menoj,« sem se gladko zlagal. Joj, zakaj sem

zavil v to smer?!

»Res?« se je vznemirila.

Ne vem, kaj me je pičilo, da sem omenil Rudi-

ja. Morda me je nanj spomnila Mateja, kakor koli

že, pri Tamari sem sprožil plaz mračnih misli.

»Zakaj te ni sam poiskal?« je vprašala. Bila je

vsa na trnih.

Iz zagate me je rešila razredničarka.

»Zoran, se ne boš pridružil sošolcem?«

»Že drvim!« sem zaklical. Tamaro sem urno

cmoknil na lice in ji zagotovil: »Ne skrbi, miška!

Kasneje ti vse razložim.«

Potem sem mrknil kot kafra in se izgubil v

množici. Toda njen pogled sem še zmeraj čutil na

hrbtu.





25

3.





Neskončno dolga kača maturantskega pohoda

se je vlekla po ptujskih ulicah. Nosili smo zastave

razredov in žvižgali s piščalkami. Na oknih so se

nagnetli ljudje, vendar za čudo njihovi obrazi niso

izražali jeze. Ta dan nihče ni v nas videl slabe mla-

dine. Dediščino očitkov o nevzgojenosti in pokvar-

jenosti je morala prenašati vsaka generacija. Že

Aristotel je trdil, da so mulci njegovega časa ne-

mogoči in nevzgojeni. Toda ob našem veselem

pohodu je bilo vse drugače. V zraku je bilo čutiti

nostalgijo, saj je bil vsakdo nekoč mlad.

Priromali smo na konec Prešernove ulice pod

gradom. Ustavili smo se pred staro gimnazijo, v

kateri se je sedaj nahajala osnovna šola Olge Meg-

lič. V njej smo opravljali pedagoško prakso. Šolar-

čki so nam veselo mahali, dekleta pa pošiljala po-

ljubčke.

Ob pogledu na staro šolo je marsikoga stisnilo

pri srcu. Čeprav smo tukaj bivali samo leto dni, je



26

imel stari del mesta svoj čar. Kamnita stavba, ki je

kljubovala času, je postala del nas. Bila je živa. Če

bi mi odločali, se ne bi nikoli preselili v novi sred-

nješolski center, ki je bil iz betona in železa in se

ga je prijel neslavni vzdevek kanclager. Smilili so

se mi zanamci, ki bodo svoj vek učenosti preživeli

v sterilnem okolju SŠC-ja in ne bodo nikoli razu-

meli starih gimnazijskih kamnov, tako kot smo jih

mi.

Ti kamni modrosti so imeli precej razgibano

preteklost, ki se je začela z ustanovitvijo leta 1869.

V avstroogrskih časih se je imenovala Kaiser Franz

Josef Gymnasium. Takratni namen šole je bil po-

nemčevati domačine, toda ker so na njej učili tudi

slovenski profesorji, se je z njimi posredno krepila

narodna zavest.

Najprej se je šola oblikovala kot štiriletna nižja

realna gimnazija, pouk pa je potekal v privatni hiši

na Vrazovem trgu. Postopoma je postala osemraz-

redna in se preselila v stavbo na Prešernovi ulici

številka 29, v kateri je bil kasneje dijaški dom.

Tam je delovala skoraj trideset let. Zaradi pros-

torske stiske so zraven zgradili novo hišo in gim-

nazija je dobila večje prostore.

Po prvi svetovni vojni je bil odprt prvi sloven-

ski razred; slovenščina je postala učni jezik. Šola

se je v tridesetih letih imenovala Državna realna

gimnazija kraljeviča Andreja. Tedaj je bilo na Ptu-

ju čutiti vedno močnejši nacistični pritisk in bliža-



27

jočo se vojno. Na gimnaziji sta se izoblikovala dva

tabora, mladina nemčurjev in zavedni slovenski

dijaki. Med njima se je vnel oster nacionalni boj.

Na šoli sta najbolj burila duhove Jože Potrč, po

katerem se danes imenuje splošna mestna bolniš-

nica, in Dušan Kveder, ki je kasneje postal španski

borec, komandant glavnega štaba NOV in POS ter

narodni heroj. Leta 1966 se je gimnazija poimeno-

vala po njem. Ko je kraljevina Jugoslavija podpisa-

la sramotni pakt z Nemčijo, so ptujski dijaki pro-

testirali. Med drugo svetovno vojno je v narodno-

osvobodilnem boju izgubilo življenje šestinosem-

deset dijakov in trije profesorji.

Po vojni je naglo naraslo število učencev, tako

da jih je bilo leta 1950 vpisanih 859 ter razpore-

jenih v dvajset oddelkov. Petdeseta leta so prinesla

družbeno spremembo, samoupravno preobrazbo.

Reorganizacija šolskega sistema je spremenila viš-

jo gimnazijo v štirirazredno s šestimi oddelki, nižja

gimnazija pa se je preoblikovala v osnovno šolo

Franca Osojnika in je imela samostojno ravnatelj-

stvo. Osnovnošolski oddelki so kasneje zapustili

zgradbo, tako da je v njej ostala samo gimnazija, ki

se je sčasoma razdelila na splošno in pedagoško

smer.

Zaradi prostorske stiske in neustreznih učnih

pogojev, ki sta pestila ptujske srednje šole, je bil

leta 1980 dokončan srednješolski center, v katerega

so se preselile vse šole, vključno z gimnazijo.



28

4.





Po obisku stare gimnazije smo se zasidrali po

gostilnah, da bi se še zadnjič družili in vzeli slovo.

Naš razred je uničeval litrake na terasi Rozike. Ko

smo že rahlo zakoračili v rožice (jaz sem to dose-

gel brez alkohola), smo zaplesali kolo.

Zadihan sem se zgrudil na stol.

»Ni mogoče, da se je Casanova utrudil, hi hi.«

me je zbodla sošolka Diana, »Tamara ne bi bila

vesela, če bi vtdela, kako se razdajaš.«

»Razumela bi.«

»Figo,« je rekla, »nobena poštena punca ne bi

odpustila fantu želje, da bi imel vsa dekleta v hori-

zontali.«

»Hej, to ni res! Ne vseh,« sem ugovarjal,

»samo nekatere.«

Nežno sem jo objel okrog ramen.

»Veš, spremenil sem se,« sem ji rekel in se ozrl

okrog sebe. »Sicer pa je to slovo. Rad bi si ga do-



29

bro vtisnil v spomin.«

»Z zanimanjem, ki ga kažeš do deklet, ti bo

zagotovo uspelo,« je pripomnila. Njene lepe, temne

oči so me obtoževale. Zmeraj me je presenečalo,

kako sta se v njej prepletali žalost in veselje, kot

dve ptici, ena v kletki, druga na svobodi. Ravno

zato je bila še bolj privlačna, tako ranljiva, nežna.

Nekoč sva bila več kot samo prijatelja.

»Ali slišim ljubosumnost v tvojem glasu?« sem

jo zbodel.

»Zakaj le?« se je kislo nasmehnila. »Saj nimam

te pravice.«

»Seveda ne, ker je nisi dovolj želela.«

»Ha!« je jezno pihnila in ni več spregovorila.

Molk je legel med naju. Nekatere stvari niso

mogle biti pozabljene; tudi zame ne. Za hip sem

nehal biti del veseljačenja, ki me je obkrožalo.

Pred menoj je zrasla podoba Diane, takšne, kot

sem jo poznal, ko sva bila še fant in dekle, ko sva

še brezskrbno tekala po zelenem grajskem griču, se

valila po mehki travi in trgala marjetice. Poleti, ko

je žgalo julijsko sonce, sva odšla na staro strugo

Drave, kjer sva se lovila po rečnem bregu in skaka-

la z dreves v vodo. Ko sva si zaželela ljubezni, sva

se skrila v visoko travo. Jeseni sva hodila na dolge

sprehode v Ljudski vrt. Rjavorumeni listi, ki so

prekrivali gozdna tla, so šepetali, da je najina lju-

bezen večna, neumrljiva. Verjela sva jim, ker sva

jim hotela verjeti in ker sva želela, da bi tako ostalo



30

za zmeraj. Nobene utrujenosti nisva čutila in lahko

bi hodila kilometre daleč, kajti ta trenutek sva že-

lela ohraniti kot pesem v intervalu vesolja. In za

naju je tudi ostal zapisan, tam nekje med listjem in

vejevjem, kjer je bilo še vedno slišati utrip dveh

mladih src. Diana je bila moja prva ljubezen in

tega ni moglo nič izbrisati.

Vse je bilo še živo pred menoj. Zima je pobeli-

la pokrajino. Prinesla je sneg in mraz in prve dvo-

me. Diana je živela z mamo ter dvema mlajšima

bratoma v Prešernovi ulici. To je bila ulica, kakr-

šno sta opisovala Balzac in Dickens, ko sta govo-

rila o siromašnih predelih Pariza in Londona. Sta-

novali so v treh sobah, obdanih z vlažnimi zidovi

in visokimi stropi. Mati ni veliko zaslužila, zato so

trpeli pomanjkanje. Ja, tudi v rdečem blagostanju,

v katerem je bilo vedno pogosteje slišati besedi

stabilizacija in zategovanje pasu, je bila revščina.

Ampak zato sem imel Diano še rajši. Bila je odkri-

tosrčna, darežljiva, zmeraj pripravljena pomagati.

Največ časa sva prebila pri njej, ob topli peči, na

mehki postelji.

Neke hladne nedelje sem kot ponavadi prišel k

njej. Zmenjena sva bila za kino. Stresel sem sneg s

sebe. Njena mati me je napotila v sobo. Nič ni ime-

la proti najini zvezi, tudi ni menila, da sva premla-

da za ljubezen. Rada je pripovedovala, da je bila

sama še mlajša, ko je spoznala Tineta, svojega mo-

ža, Dianinega očeta. Bil je poštar. Nekega dne ga



31

je do smrti povozil pijani voznik.

Diano sem našel, kako je zvita ležala na poste-

lji. Obraz je pokrila z dlanmi. Prasketajoči ogenj v

peči je metal medlo svetlobo na njene dolge črne

lase, ki so se ji razsuli čez ramena. Skozi zasneže-

no okno je bilo videti naletavanje snežink. Prizor je

bil tako čaroben in nestvaren, kakor da bi ga nasli-

kal Rembrandt ali Rubens.

»Zdravo, mila,« sem potiho dejal v strahu, da

bom porušil lepoto, ki sem ji bil priča. Seveda se je

vse prekinilo že z mojim prihodom.

»Greva v kino?«

Ni odgovorila. Šele ko sem se ji približal, sem

opazil, da joče.

»Kaj je narobe, ljubica?«

Sedel sem na rob postelje in jo pobožal po la-

seh.

Počasi je dvignila žalostne, solzne oči. Oklenila

se me je okrog vratu. Znova je zaihtela.

»Kaj se je zgodilo?!«

»Mama …« je med hlipanjem izdavila. »…

zdravnik … sklepna revma … ledvice … dializa …«

Križana gora! Takoj mi je bilo jasno. Le kdo ne

bi zbolel v tej vlagi, v teh starih, nikoli dovolj

ogrevanih hišah, ki so imele štiri metre visoke

strope?! Zraven tega je Dianina mama še vedno

prala na roke, pogosto v mrzli vodi.

Preplavila me je nemoč, ki me je spravljala v

obup. Nekajkrat sem poskušal dati Diani in njeni



32

mami denar, svojo žepnino (saj ni bilo veliko),

vendar sta me zmeraj odločno zavrnili. Potem sem

ga, dva- ali trikrat na skrivaj nastavil, a se je vrnil v

mojo šolsko torbo. Tej situaciji enostavno nisem

bil kos. Najraje bi Diano odpeljal k sebi, toda za

poroko sva bila premlada.

Tolažil sem jo, kakor sem vedel in znal. Eno

uro je krčevito jokala, potem se je pomirila. Pre-

pričal sem jo, da bi bilo dobro, če greva v kino, da

bi vsaj za hip mislila na nekaj drugega.

Nežno se mi je izvila iz objema. Nič ni rekla.

Vstala je s postelje in si oblekla rdečo puhovko, ki

jo je imela najraje.

Predstavo ob šestih sva zamudila, zato sva

vzela karte za ob osmih. Igrala je akcijska kome-

dija Par, nepar s Terence Hillom in Budom Spen-

cerjem. Odšla sva v grajsko restavracijo, ki je bila

prazna. Diani sem vsilil vroči grog, sam pa sem pil

kamilični čaj. Pogovarjala sva se do tričetrt na

osem, nakar sva se odpravila proti kinu. Sneg je še

vedno naletaval. Tesno sva se privila drug k dru-

gemu in skrila nos pod šal. Hodila sva po ozki

kamniti poti, ki je bila ograjena. Z leve se je dvi-

govala visoka grajska stena, na desni se je spuščal

grič s temnimi smrekami. Prispela sva do lesenih, s

streho kritih stopnic, ko sta se pred nama pojavila

dva nasilneža. Takšne barabe sem zavohal na da-

leč. V želodcu me je stisnilo. Čutil sem, da bodo

težave.



33

»Kako sta, golobčka?« se je oglasil večji nepri-

diprav. V ramenih je bil širok kot Karpati, pravi

potomec goril, neizpodbitni dokaz, da smo se raz-

vili iz opic.

Diano je zgrabil za ovratnik.

»Glej glej, Marko, kakšna lepa ptičica!« je

rekel prijatelju, ki je strmel vame kot ris in samo

čakal, kdaj jima bom dal povod za pretep.

»Mala, gotovo te zebe,« je nakladal orangutan.

»Nič se ne boj. Jaz te bom ogrel.«

Grobo jo je povlekel k sebi. Njegove namere so

bile jasne. V meni je rasel bes, vstajal je Hulk, ze-

lena pošast. Za mojo razsodnost sta se borila Dr.

Jekyll in Mr. Hyde. Ob drugačni priložnosti bi že

zdavnaj skočil nanju in jima pregriznil vrat, toda

zaradi Diane sem se obvladoval.

»Poslušaj, kolega,« sem rekel in ga prijel za

roko, »če iščeta težave, sta se zmotila, ker jih

midva ne. Spusti mojo punco in vsak bo šel svojo

pot.«

Komaj sem izgovoril zadnje besede, že me je

Marko silovito posunil. Spotaknil sem se in padel

na kamnita, s snegom prekrita tla.

»Ne izzivaj, petelinček. Če ne, ti populim per-

je!« je zagrozil orangutan. »Zgini domov! Midva

bova poskrbela za tvojo piško.«

Diana me je prestrašeno pogledala.

Počasi sem vstal. Že od vsega začetka sem slu-

til, da se bodo stvari zgodile tako, kot so se. Zaradi



34

Diane sem hotel, da bi bilo drugače. Nasilja ni ma-

rala in danes je bila še posebej ranljiva. Želel sem

jo obvarovati, ji prihraniti nevihto, ki je grozila, to-

da položaj je postal brezizhoden. Pobegniti nisva

mogla. Na levi je bila kamnita grajska stena, na

desni pa bi morala čez ograjo, nakar bi sledil precej

visok skok z zidu. Samemu bi mi zagotovo uspelo.

Potem bi bilo otročje lahko zbežati navzdol po gri-

ču in izginiti na kakšnem dvorišču. Ampak z Diano

je bil takšen poskus nemogoč. Lahko bi si zlomila

gleženj, kar bi vse samo še poslabšalo.

»Odhajaš?!« je silil vame orjak.

Čutil sem, kako je bes v meni narasel do vreli-

šča. Kot žgoča toplota se mi je razlil po telesu, po

vsaki mišici. Oboževal sem ta občutek, naval adre-

nalina. Zato sem tudi treniral karate, kjer sem se

lahko pogosto boril. Nisem se mogel več obvlado-

vati, bes me je vsega prevzel. Pozdravljen Hulk!

Dobrodošel Mr. Hyde. Vsaka želja po miroljubni

rešitvi je zamrla. Obstajal je samo nagon po samo-

obrambi in želja po krvi.

»Baraba!« sem kriknil in planil nanj. Izpustil je

Diano. Ko sva padala, me je zadel s kolenom v čel-

just. Zaradi jeze, ki mi je ogrela telo, udarca skoraj

nisem čutil. Podrla sva tudi Marka, da se je skotalil

po stopnicah, proč od naju. Orjak me je zgrabil za

lase in hotel suniti s pestjo v obraz, a sem ga prehi-

tel s kizami zukijem v nos . Za trenutek so se mu

zasolzile oči. To je bilo dovolj, da sem ga zasul s



35

točo udarcev v rebra in telo. Kar zvilo ga je. Sledil

je aperkat v čeljust in zletel je čez ograjo. Prestra-

šen krik, ko je padel, in ječanje iz grmovja je bilo

vse, kar je ostalo od njegovega nastopaštva. Očitno

je bil spretnejši na jeziku kot s pestmi.

Vendar moj trenutek zmagoslavja ni dolgo tra-

jal. Ko sem gledal za orangutanom, kako pada, me

je presenetil Marko. Pojavil se je ob meni, ne da bi

ga posebej vabil, in me udaril po ušesu. Kar zanes-

lo me je od bolečine. Verjetno bi padel po tleh, če

ne bi s hrbtom naletel na grajski zid. Marko je ta-

koj prepoznal priložnost in me hotel pokončati.

Ker je stal precej daleč, je izvedel brco. Čeprav

sem bil še omotičen, sem ga uspel zgrabiti za gle-

ženj. Spodnesel sem mu nogo, na kateri je stal, in z

desnico zamahnil proti njegovi čeljusti. Ker je pre-

hitro padel, sem ga zgrešil. Na žalost se je prav ta-

ko hitro pobral. Očitno je bil spreten, vzdržljiv

ulični fajter (7).

Refleksi so mi znova začeli normalno delovati,

kar me je nekoliko pomirilo. Napeto sva preučeva-

la drug drugega in oprezovala priložnost za napad.

Bila sva približno enako močna in hitra, toda neki

impulz mi je govoril, da je že moj, da je izgubil.

Njegov nervozni pogled, ki je romal proti ograji,

preko katere je omahnil orangutan, je potrdil moje

slutnje.

Prišel je moj trenutek. Brcnil sem ga v gole-

nico, istočasno pa je moja desnica našla pot do



36

njegovega nosu. Nato sem ga sunil s kolenom v

moda, da je padel kot pokošen.

Stopil sem k Diani, ki je slonela na ograji. Bila je

povsem otrpla od groze. Vprašal sem jo, če je v redu.

»Zoran!« je kriknila. Pogled ji je zdrsnil čez

moje rame.

Naglo sem se obrnil.

Marko je že stal na nogah. Očitno je bil veliko

močnejši, kot sem mislil. V levici je stiskal nož.

Hm, to je postala izjemno neprijetna situacija.

Goloroko bojevanje zoper nož je bilo skrajno

nepredvidljivo.

Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ne-

kdo je zgrabil Marka od zadaj. Neznančeva pomoč

ni mogla priti v bolj pravem trenutku. Ni veliko

manjkalo, da bi se preselil v krtovo deželo.

Marko se je silovito otepal, zato sem moral po-

hiteti. Bliskovito sem se zasukal in izvedel brco iz

obrata, ushiro geri. Čutil sem, kako se moja peta

globoko pogreza v trebuh. Zaradi sile udarca sta

oba treščila v zid, toda samo Marko se je sesedel

kot prazna vreča in negibno obležal.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal črnolasi nezna-

nec. Bil je nekoliko nižji od mene, vendar odreza-

vih gibov in jeklenomodrega pogleda. Njegove oči

so bile jasne, trezne.

Povedala sva mu, da sva bila napadena.

Rekel je, da mu je ime Ljubo. Segel sem mu v

roko in se zahvalil za pomoč.



37

Skomignil je z rameni.

»Pridi kdaj v Klub mladih!« mi je zaklical, ko

je odhajal. »Bova kaj spila.«

Z Diano sva se tiho objela.

»Ali veš, kdo je bil to?« je čez čas vprašala.

»Ne.«

»Eden največjih pretepačev na Ptuju, glavni

redar v Klubu mladih.«

»Ja?«

Molče je prikimala.

Resno me je pogledala in rekla »Nočem, da se

družiš z njim!«





38

5.





»Kaj počneta?« se je oglasila sošolka Helena.

»Obujata staro ljubezen?«

»Nekaj takega,« sem odvrnil.

Helena je bila Dianina najboljša prijateljica. Ta

dolgonoga mrha je bila največja lepotica na sred-

nješolskem centru. Visoka, vitka, športne postave

je zasluženo nosila vzdevek Telo, po manekenki

Elli MacPherson. Kjer koli se je pojavila, so fantje

zijali za njo. Imela je ravna ramena, pokončne prsi,

ozek pas, majhno, napeto ritko, lepe noge, seksi

kolena in tanke gležnje. Kodri svetlih las so ji pa-

dali na oči tako, da si jih je popravljala z nervozno

kretnjo. Za pravilnimi potezami obraza se je skri-

vala lažna odločnost. Toda če jo je osvajal fant, ki

ji je bil všeč, ni poznala zadržkov. Skratka, bila je

enkratna mrha za enkratno uporabo.

»Videla sem, da sta se zjokala in pokljunčka-

la,« je rekla, »zdaj pa se bosta, ali poročila ali si

skočila v lase.«



39

Izvabila nama je nasmeh.

»Nič od tega?« je igrala presenečenje. »Niti

majhen škandalček? Kakšna škoda!«

Parkirala je svojo mikavno ritko zraven mene.

Ravno takrat so na teraso gostilne prišli matu-

ranti razredne smeri. Med njimi sem opazil Rudija.

»Zoki, zakaj si takšen?« se je oglasila Diana.

»Saj sta bila najboljša prijatelja.«

»Ni tako enostavno,« sem odvrnil.

»Jaz sem kriva,« je plaho pripomnila Helena.

»Kaj govoriš?!« sem se začudil. Nenadoma se

mi je posvetilo. Le kakšno breme si je ta revica na-

ložila. Leto dni je živela s krivdo, ki sploh ni bila

njena.

»Ti nimaš nič s tem,« sem ji zatrdil.

»Umiram od radovednosti!« je vzkliknila Dia-

na. »Kakšna mračna skrivnost veže mojo najboljšo

prijateljico z mojim najboljšim bivšim fantom?!«

S Heleno sva se spogledala.

»Naj raje ostane tako, kot je,« sem zavzdihnil.

Helena je povesila glavo.

Diana se je kislo nasmehnila in rekla: »Ali

mislita, da ne vem, da sta skupaj drgnila rjuhe? V

začetku me je to prizadelo, ampak Zokija sem že

davno izgubila.«

S Heleno se nama ni niti sanjalo, da Diana ve

za najin greh, še posebej, ker se je zgodil na matu-

rantskem izletu, ko je ni bilo zraven. Velikokrat

naju je zapekla vest in sva ji nameravala povedati,



40



vendar sem menil, da je bolje če sama prenašava

krivdo. Toda Diana je vedela! In molčala. Gotovo

ji je bilo strašno hudo pri srcu, čeprav nisva bila

več par.

»Govori, Zoki, vse nama povej!« je velela

Diana. »Med nami ne sme biti nedorečenih stvari.

In to je verjetno zadnja priložnost.«

Po daljšem razmisleku sem se strinjal: »Prav

imaš. Mnogo lepega smo doživeli skupaj, zasluži-

mo si iskrenost.«

Začutil sem, da mi bo ob Diani in Heleni uspe-

lo to, česar sam nisem zmogel, namreč soočiti se s

preteklostjo. Morda je bil že skrajni čas, da se spo-

padem z demoni in naredim korak naprej, ali nazaj,

ali kamor koli me bo že neslo, samo da se premak-

nem z mrtve točke, iz limba.

»Zame se je zgodba začela v Klubu mladih.«





41





PRVI DEL





Gospod,

neskončno ničen in spokojen

sem prebival v niču.

Vzel si mi mir tega pokoja

in me pahnil v ta nesrečni karneval.



Paul Valery





1.





»Hej, Mišo, spusti ga noter!«

Mali, čokati redar se je sumljivo zazrl vame.

Premeril me je od nog do glave. Tudi jaz sem si ga

natančno ogledal. Okrogla glava, potlačen, boksar-

ski nos, drobne oči in telo, zalito s salom, pod ka-

terim so se napenjale debele mišice. Bil je resnično

nenavadna pojava, kakor da bi pravkar stopil iz

enega od romanov Jacka Londona, kot mornar, raz-

bojnik, pristaniški delavec ali vse hkrati.

Pomignil mi je, naj vstopim.

Za njim je na mizi sedel Ljubo in kadil.

»Zdravo, stari,« je rekel, ugasnil cigareto in mi

segel v roko. »Lepo da si se oglasil. Pridi, razka-

žem ti našo sceno.«

V Klubu mladih sem že bil, vendar nikoli v pe-

tek ali soboto zvečer, ko je obratoval kot diskoteka.

Nahajal se je v pritličnih prostorih nasproti tržnice.

Vhod je bil zadaj skozi dvorišče. Direktor kluba je

bil bradati, črnolasi Kranjčan Miha, ki se je pojavil



45

takrat, ko se mu je zahotelo, kar pa je bilo bolj po-

redko.

V prvem prostoru so bile mize s stoli, televizor

in šank. Skladišče s pijačo se je nahajalo zraven

WC-jev. Drugi prostor je bil mnogo večji, podol-

govat. V njem se je plesalo. Čez dan se je tukaj

igral namizni tenis. Odvijale so se tudi proslave,

literarni večeri, razna predavanja in manjši kon-

certi.

Vrnila sva se k vhodnim vratom.

»Mišo, pridi sem!« je velel Ljubo.

Tridelni, omarasti redar se je nejevoljno obrnil,

nakar se je primajal s slonskimi koraki.

»Mišo, to je Zoran,« me je predstavil.

Silaku so se zaiskrile oči, usta pa so se mu

skremžila v nasmešek, podoben renčanju.

»Aaa, ti si tisti Bruce Lee?!«

»Tisti!« mu je zatrdil Ljubo.

Mišo mi je stisnil roko tako močno, da so mi

pobelili členki.

Potem je Ljubo poklical še drugega redarja,

visokega blondinca Davorina, in mi ga predstavil.

Tudi njemu je že pripovedoval o meni.

Z Ljubom sva se odpravila v kot sobe h glasni

druščini, ki je kartala in pila pivo.

»Fantje, poiščite si drugo mizo!« jim je velel

Ljubo.

Vsi so utihnili. Najprej so se pisano spogledali.

Ko so ugotovili, kdo jim je to rekel, so brez besed



46

mrknili. Priznam, bil sem prevzet.

»Sedi!«

Ljubo mi je ponudil stol.

»Kaj boš pil? Špricar, zlatorog, karlovačko?

Imamo tudi ballantinesa.«

»Hvala, ne pijem alkohola. Kokakolo bom.«

»Res?! No, to pa mi je všeč. Tukaj je defini-

tivno preveč pijancev. Ko redarim, tudi jaz ne

pijem.«

Odprl je nov zavojček camela in mi ponudil

cigareto.

»Ne kadim.«

»Hudiča, ti si pravi Šaolinec!« je bil navdušen.

Prišel je natakar. Naročila sva pijačo. Ko je

odšel, je Ljubo vprašal: »Kako si zadnjič izvedel

tisto brco z nogo? Nekaj treniraš, kajne?«

»Karate. Štiri leta.«

»Kakšen pas imaš?«

»Modrega.«

»Največ je črni?«

»Ja, vmes je še rjavi.«

»Torej obvladaš zadevo, ni kaj. Sicer pa sem te

videl v akciji.«

Natakar se je vrnil s pijačo. Moj gostitelj je

očitno užival številne privilegije in hitra postrežba

je nedvomno sodila mednje.

»Nekaj bi te vprašal,« je začel Ljubo in se zazrl

v kavo, iz katere se je vil vroči dim. »Pogovarjal

sem se z Davorinom in Mišem. Radi bi, da nas



47

treniraš.«

Prošnja me je presenetila. Le kako je vedel, da

se bom sploh prikazal v Klubu mladih, če pa si gle-

de tega še sam nisem bil na jasnem. Očitno se je s

prijateljema že vnaprej dogovoril za treninge.

Čez čas sem odvrnil: »Mislim, da bi bilo bolje,

če bi se včlanili v naš klub. Moj trener ima drugo

mojstrsko stopnjo in bi vas zagotovo več naučil.«

»Ne ne, vadba v društvu ni za nas. Mi hočemo

tebe!«

Nisem vedel, kaj naj rečem. Ljubova prošnja

mi je laskala.

»Še nekaj,« je rekel. »Radi bi, da postaneš naš

redar. Dela je čez glavo in že nekaj časa razmišlja-

mo, da bi zaposlili še enega redarja. Kaj praviš? In

plačilo tudi ni slabo.«

Zdaj sem ostal čisto brez teksta. Niti sanjalo se

mi ni, da bi me takšni trije razbijači, pred katerimi

je trepetal ves Ptuj, hoteli sprejeti medse, me vzeti

za četrtega mušketirja. Ljubo mi je bil takoj všeč.

Zdel se mi je kot Wayat Earp in kasneje se mi je ta

občutek potrdil. Vedno je reagiral trezno, preudar-

no, nikoli ni izgubil živcev. Mišo in Davorin sta

bila kot Virgil in Morgan Earp. Torej sem bil jaz

Doc Holliday?! Došao je tiho i ušao u legendu. Ha,

to je bilo res kul!

Tako se je začela moja kariera vunbacitelja v

Klubu mladih in niti sedemnajst let še nisem imel.





48

2.





»Všeč mi je tvoja pižama,« je rekel Davorin.

»Kimono,« sem ga popravil. »V tem se trenira

karate.«

»Tudi jaz bi imel kimono,« se je oglasil Mišo.

»Saj jih bomo nabavili,« je rekel Ljubo. Še nje-

mu je bila všeč bojevniška uniforma.

Stali smo sredi dvorišča v Prešernovi ulici, kjer

je na številki 20 stanoval Ljubo. Naletaval je sneg.

Bilo je petnajst stopinj pod ničlo. Stali smo v kiba

dačiju, razkoračeni jahalni drži in izvajali oi zukije, udarce s pestjo. Zeblo nas je kot cucke. Štel sem po

japonsko ič, ni, san, ši, go in jih priganjal.

Po tisočem udarcu je Davorin vprašal: »Kdaj se

bo kaj zgodilo?«

»Tišina!« je ukazal Ljubo. »Misliš, da Šaolinci

sprašujejo, medtem ko trenirajo?!«

Moji prijatelji niso vedeli, da sta karate in šao-

linski kung fu dve različni borilni veščini. Edine

informacije, ki so jih imeli o bojevniških spretno-



49

stih, so dobili iz Bruce Leejevih filmov in drugo-

razrednih hongkonških zmazkov o šaolinskih me-

nihih. Mit o smrtonosnosti udarcev je bil tisti del,

ki jih je najbolj zanimal, jim buril domišljijo.

Mentalne in spiritualne komponente niso niti

slutili, čeprav je bila disciplina segment, ki so ga

dobro razumeli, saj so že vsi trije odslužili vojaški

rok.

Ljubo, Mišo in Davorin so se spoznali v po-

boljševalnici v Slivnici. Mišo je bil Ptujčan. Nje-

gova družina je bila revna in številna, zato si je po

vrnitvi poiskal podstrešno sobo v Prešernovi ulici.

Ljubo je bil Mariborčan. Mama je zapustila njega

in dva bratca, ko so bili še majhni. Odraščal je v

reji in v popravnih domovih. Zaljubil se je v Ptuj-

čanko Janjo. Ko je postal polnoleten, se je z njo

poročil. Toda zakon ni dolgo trajal. Po vrnitvi iz

vojske in ločitvi je ostal na Ptuju. Davorin pa je bil

Celjan. Zapletel se je z neko slikarko. Ko mu je

zlomila srce, se je spomnil prijateljev in prišel na

Ptuj. Stanoval je pri Mišu. Nihče od njih ni bil

redno zaposlen. Edini vir dohodka jim je pred-

stavljalo delo redarjev v Klubu mladih.

Hodili smo v zenkucu dačiju, sprednjem stavu

in udarjali s pestjo.

»Zakaj je to dobro?« se ni mogel vzdržati

Davorin.

Ljubo ga je prestrelil s pogledom.

»Samo vprašam,« se je opravičeval Davorin,



50

»saj mi ni treba povedati.«

»Zato, da boste znali kato,« sem pojasnil.

»Kato?« se je začudil Mišo.

»Kata je serija defenzivnih in ofenzivnih

tehnik.«

Ker se jim še vedno ni sanjalo, kaj je kata, sem

prikazal formo bassai dai, ki simbolizira »prodor v

trdnjavo«. V različne smeri sem izvajal tehnike

proti namišljenim napadalcem. Nekaj podobnega

so videli na filmskem platnu.

»Bravo!« je vzkliknil Mišo.

»Ni slabo,« je rekel Davorin. »Ampak kako

bom s tem namlatil nasprotnika?!«

Razložil sem jim, da je kata priprava na borbo,

ker razvija telesne avtomatizme, in da so stari moj-

stri skozi kato sistematizirali svoje znanje, ker so

bili nepismeni in bi se njihovi gibi, izkušnje, izgu-

bili. Toda moje nove prijatelje je bolj zanimala

praktična vrednost karateja. Zato sem dal prednost

kumiteju, vezanemu sparingu in prosti borbi.

Na Mišovem podstrešju smo si naredili maki-

varo in sutanavaro. V avtomobilsko gumo smo

zlili cement, vanj vložili desko, da je pokončno

stala in jo oblepili s peno. To je bila makivara.

Namenjena je bila utrjevanju in razvoju ročnih

udarcev, čeprav se je dalo vanjo tudi brcniti. Za

nožne udarce je bila primernejša sutanavara, vreča,

v katero smo nasuli pesek in jo obesili.

Nekega jutra se je pesek zaradi vlage strdil kot



51

beton. Mišo se je zagnal, zasukal in izvedel uširo

geri. Skoraj si je zlomil peto. Dva tedna ni mogel

brez bolečin stopiti na nogo. Njegova majava hoja

je postala še bolj majava. Bil je kot sibirski ekspres

ki je iztiril.

Ljubo, Mišo in Davorin so zagrizeno trenirali

in naglo napredovali. Sčasoma so postali čisto

obsedeni z vadbo. Ljubo in Mišo sta se želela

naučiti celo kate.





52

3.





»Kaj praviš, zakaj je umrl Bruce Lee? Ga je

nekdo res fental?« (8)

Z Davorinom sva opazovala, kako sta Ljubo in

Mišo igrala namizni tenis v Klubu mladih. Pink

ponk sta mojstrsko obvladala. Tako sem se zatopil

v njuno odbijanje žogice, da sem skoraj preslišal

Davorinovo vprašanje.

»Hja, njegova smrt ni bila nikoli razjasnjena,«

sem odvrnil. »Kako je mogoče, da je umrl na višku

svojih moči, star komaj triintrideset let? O tem se

sprašujejo mnogi, ampak jasnega odgovora ni,

obstajajo samo domneve.«

Žogica je z bliskovito naglico švigala od Ljuba

k Mišu in nazaj.

»Kakšne?«

»Kaj? Ah, da. Uradna razlaga pravi, da je po-

dlegel napornim treningom, izčrpajočim sneman-

jem filmov in stresu, ki mu ga je naložila slava.

Novinarji in oboževalci so ga preganjali na vsakem



53

koraku.«

Ker sem se znova zatopil v igro, me je vprašal:

»Kaj pa druge razlage?«

»Baje ga je nekdo odstranil. Bruce se je zame-

ril mnogim, namerno ali nevede. Filmski igralci so

bili ljubosumni na njegov nagli uspeh, stari mojstri

kung fuja so se jezili, ker je razkril veščino Vzhoda

tujcem, japonski mojstri so mu zamerili, da je za-

vračal stilska obeležja, šušljalo pa se je tudi o

zapletih s kitajsko mafijo, ki ga je želela izkoristiti

za svoje cilje.«

S stola ob steni sem vzel kozarec kokakole in

naredil požirek.

»Sporna in zakasnela obdukcija ni pokazala

ničesar,« sem nadaljeval. »Kaj se je v resnici zgo-

dilo, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Nekateri še

danes verjamejo, da Bruce Lee ni mrtev, da živi

nekje v Tibetu, kamor se je umaknil pred pritiskom

javnosti in slave.«

»Hej, kaj se vidva pogovarjata o Bruce Lee-

ju?« je vzkliknil Mišo in zgrešil Ljubovo žogico, ki

je švignila mimo loparja na tla.

»Zoki mi je pravkar razlagal, zakaj je Bruce

umrl,« je rekel Davorin.

»To moram slišati!« je bil odločen Mišo. Tudi

Ljubo se nam je pridružil. Vzeli smo pijačo in odšli

v sosednji prostor ter sedli za mizo. Davorin jima

je na kratko ponovil, kar sem mu povedal.

»Meni je bil najbolj všeč v tistem filmu, ko je



54

razturil (9) Chucka Norrisa,« je rekel Mišo.

»Na zmajevi poti,« sem pripomnil. »Njuna bo-

rba v rimskem koloseju še danes velja za najboljšo

kdaj koli posneto sceno golorokega bojevanja.«

»Kaj pa takrat, ko je na Hanovem turnirju

sesul O'Haro, ki mu je posilil sestro,« je pripomnil

Davorin.

»V zmajevem gnezdu,« sem rekel.

»Ljubo, kateri prizor je tebi najbolj všeč?« je

vprašal Davorin.

Ljubo se je zamislil, nato pa rekel: »Ko so ubi-

li njegovega učitelja in se je z nunčaki (10) mašče-

val konkurenčni šoli.«

»Joj, kak' jih je namlatil!« je vzkliknil Mišo.

»Spomnim se!«

»To je bilo v Jekleni pesti,« sem dodal.

»Ali ko je na obali premlatil deset napadal-

cev,« je nadaljeval Davorin.

»V tistem filmu ni več igral Bruce Lee. On je

posnel samo štiri celovečerce. Poleg omenjenih še

Velikega šefa, medtem ko so Zadnjo igro smrti do-

končali z njegovimi dvojniki. Igral je še v TV seri-

jah Kato - Zeleni obad, Dolge ulice in Marlowe.«

sem pojasnil.

»Ampak toliko filmov je posnetih z njegovim

imenom,« je ugovarjal Davorin.

»Ko je Bruce nenadoma umrl, je filmska in-

dustrija ostala brez zlatega rudnika. Zato so najeli

igralce, ki so bili na las podobni Brucu. Naredili so



55

ogromno število drugorazrednih kung fu filmov

hongkonške produkcije.«

Potem se je oglasil Ljubo.

»Mene zanima, ali je bil v resnici dober ali je

bil samo filmski igralec?«

»Bruce je bil genij borilnih veščin!« sem za-

trdil. »Razvil je lastni borilni koncept, ki ga je

imenoval jeet kune do ali umetnost prestrezanja s

pestjo. Njegova ideja je bila, da mora vsak posa-

meznik najti ustrezno borilno formo zase. Zato je

preučeval različne oblike boja, kung fu, karate,

boks, judo, rokoborbo in druge. Imel je največjo

knjižnico o borilnih veščinah na svetu. Rad je go-

voril: 'Moj stil je antistil; slog, prežet z vsemi slo-

gi!' S tem je begal tradicionaliste, ki so prisegali na

izročila svojih veščin in šol. Jeet kune do je učil, da

je treba nasprotnika prestreči, še preden napade.

Takrat so vsi uporabljali prvo roko za blok, drugo

za protiudarec. Brucejevo stališče je bilo revolu-

cionarno.«

»Nekateri še vedno govorijo, da je bil dober in

hiter samo zaradi filmske kamere,« je pripomnil

Davorin.

»Šampioni ameriškega karateja, kot Joe Lewis,

Chuck Norris in Mike Stone, ki so trenirali z njim,

so vedno hvalili njegovo bliskovito, eksplozivno

tehniko in neponovljiv občutek za prestrezanje, kar

je najvišja odlika mojstrstva v bojevanju. V resnici

je bil Bruce tako hiter, da filmska kamera ni mogla



56

zabeležiti njegovega udarca. Zato je moral gib po-

noviti in izvesti počasneje,« sem dejal. »Ko je pos-

tal slaven, so ga pogosto, na cesti ali na snemanju,

izzvali najrazličnejši mojstri in šampioni. V slabi

minuti so vsi končali pred njegovimi nogami.«

»Kul!« je vzkliknil Davorin. »Mene si prepri-

čal.«

Ljubo je prikimal.

»Fantje, jaz bi šel kar trenirat!« se je razgrel

Mišo.

»Če pa smo vadili pred dvema urama,« ga je

opomnil Davorin.

Mišo je skomignil z rameni in nekajkrat za-

mahnil s pestjo.

»Saj vem, ampak mene je spet prijelo.«

Ljubo se je nasmehnil in dejal: »Škodilo nam

ne bo.«

»No, saj nisem rekel, da sem proti. Pravzaprav

sem tudi jaz ful za,« je odvrnil Davorin.

Takšni so bili moji novi prijatelji, vedno za

akcijo in trening. Kriv sem bil seveda tudi jaz, saj

sem jih podžigal z vedno novimi zgodbami o moj-

strih in njihovih dosežkih.





57

4.





»Ljubo, pridi ven če si upaš!« je zadonel glas

pri vratih. »Strahopetec, ne skrivaj se!«

Z Davorinom sva se spogledala. Le kdo se je

naveličal življenja? Pri vhodu je nastala grobna

tišina. Ko se je pojavil Ljubo, se je gneča

razmaknila. Ustavil se je pred velikim rdečelasim

razgrajačem, ob katerem je stal še en prenapetež,

pomanjšana kopija prvega. Ljubo je oba poznal.

Bila sta iz Spuhlje, vasi pri Ptuju.

»Kaj hočeš, Bogo?«

»Ti si navadni, umazani uličar!« je siknil

rdečelasec.

Tisti, ki so pričakovali, da bo Ljubo eksplodi-

ral, so se ušteli.

»Jaz sem uličar, ti si kmet,« je odvrnil Ljubo.

»Kaj je še novega na Ptuju?«

Razlegel se je glasen smeh. Bogo je bil rdeč

kot kuhan rak. Nobena skrivnost ni bila, da so se

obiskovalci Kluba mladih delili na mestjanarje,



58

uličarje in kmete. Šminkerji so hodili v diskoteko

Metulj.

»Zadnjič ste mojega brata zabrisali ven kot

kakšnega psa!« je zakričal Bogo, kakor da bi

izrekel najhujšo obtožbo.

»Bil je pijan,« je rekel Ljubo. »Vrgel je ste-

klenico v steno.«

»Nihče ne bo metal mojega brata ven!« je

zarjovel Bogo.

»Nihče ne bo razgrajal v Klubu mladih!« je bil

odločen Ljubo.

Bogo se je penil od jeze. Ostal je brez argu-

mentov. Njegov brat je dobil terapijo, ki si jo je

zaslužil in vsi so to vedeli, tudi Bogo, samo njegov

ponos tega ni mogel sprejeti.

»Ti prekleti pasji sin! Važič napihnjeni!« je

razneslo Boga. »Že dolgo te želim premlatiti!«

Ljubo je razširil roke.

»Nič nimam proti tebi, Bogo. Ni potrebe za

nasiljem. Pridita z bratom noter, častim vaju s

špricarjem.«

Ljubo je bil najbolj priljubljeni redar ravno zato,

ker je vedno poskušal rešiti spore po mirni poti.

»Strahopetec frdamani!« je besnel Bogo. »Spo-

padi se z mano!«

Gneča na dvorišču je postajala vedno večja.

Mišo je skočil naprej. Jaz tudi.

»Ne!« je ukazal Ljubo. »To je samo med na-

ma.«



59

Postavil se je v fudo dači, borbeni položaj in

velel Bogu: »Pridi po svojo porcijo!«

Razgrajač je zatulil in se zagnal proti Ljubu.

Hotel ga je zagrabiti okrog pasu. Toda Ljubo je bil

hitrejši. S kolenom ga je sunil v brado. Bogo se je

zamajal kot hrast, vendar ni padel. Zato ga je Ljubo

z obema rokama udaril po ušesih. Nasilnež se je

prijel za glavo, vendar je še vedno stal na nogah.

Bil je neverjetno močan, vzdržljiv kujon.

Ljubo mu je potegnil jakno do komolcev tako,

da mu je onemogočil roke. Nato je izvedel udarec,

ki sem ga priporočal v takšni situaciji, tobi mae

geri, direktno brco iz skoka. Čeprav je sam Bruce

Lee govoril, da v realnem boju ni dobro delati nož-

nih tehnik iznad pasu, se mi je tobi mae geri zdel

sprejemljiv v primerih, ko je bil nasprotnik večji in

omotičen, bodisi da je bil pijan bodisi da je že pre-

jel veliko udarcev in se je nahajal tik pred knock-

outom. Ljubo ga je z vso močjo z nogo sunil v prsi.

Bogota je odneslo tri metre daleč. Treščil je kot

vreča krompirja in se ni več ganil. Obšel me je

ponos spričo Ljubove tehnike. Moja šola! me je

spreletelo. Bil sem važen, čeprav sem se zavedel,

da je bil Ljubo velik borec mnogo prej, kot sem mu

jaz razkril nekaj karateja.

Zaslišalo se je ploskanje in glasno žvižganje.

Ljubu so odobravajoče kimali in ga trepljali po

ramenih. Tudi glavni redar se je moral občasno

potrditi kot fajter.



60

Naenkrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Bogov brat, ki je pokleknil ob padlem razgrajaču,

je vstal z nožem v roki.

»L'ubo, mrtev si!« je kriknil in planil proti svoji

žrtvi.

Ker je bil hrup okrog Ljuba zelo glasen, ni sli-

šal napadalca. Ko se je obrnil, je bilo skoraj že po

njem.

Zato pa sem jaz reagiral toliko hitreje. S tal

sem pograbil velik kamen in ga zalučal v nepri-

diprava. Zadel sem ga v rame. Nasilnež je zatulil

od bolečine in izpustil nož. Ustavil se je ravno

toliko, da sta nanj skočila Davorin in Mišo.

Vsi so otrpnili spričo tega, kar se je zgodilo.

»Zoki, rešil si mi življenje!« je bil vznemirjen

Ljubo. Stisnil me je za roko.

»Hvala ti! Tvoj dolžnik sem.«

»Ne. Zdaj sva bot. Sicer pa gotovo nisva

zadnjič drug drugemu krila hrbta.«

»Bojim se, da imaš prav. Razgrajačev ne bo

nikoli zmanjkalo. Vseeno, hvala.«

Nato je Ljubo izginil v notranjost kluba. Veči-

na radovednežev se je razšla. O dogodku se bo še

dolgo pripovedovalo in vsakdo bo imel svojo ver-

zijo. Sedel sem na mizo pri vratih.

»Hej, frajer, tisto si spretno izvedel.«

Ozrl sem se, da bi videl, kdo me je nagovoril.

Vau, Valerija! To je bila mrha in pol! V Klubu

mladih je bila najlepša bejba, a tudi daleč naokrog



61

ji nobena ni bila enaka. Vedno sem jo želel spoz-

nati, ogovoriti, vendar mi je zmanjkalo poguma.

Obiskovala je frizersko šolo v Mariboru. Njen

videz je bil brezhiben. Imela je dolge, svetle kodre,

velike modre oči, jagodno našminkane ustnice,

bele biserne zobe. O postavi, da ne govorimo,

božanska, enkratna! Njena ritka v ozkih kavbojkah

je bila nenehno predmet opazovanja, poželenja, in

njene lepe, dolge noge, mmm. Rad sem jo gledal

od zadaj. Privlačil me je njen vitki, toda športni

hrbet. Najbolj pa me je vznemirjala, ko se je

nastavila s strani in sem lahko uzrl njene okrogle

prsi s profila.

»Ti si Zoki, kajne?«

Smehljala se je s svojimi rdečimi ustnicami, da

so me obšli mravljinci.

»Jaz sem Valerija.«

Komaj sem se obvladal, da nisem zinil:

»Vem,« s čimer bi se povsem razkril. Seveda sva

se poznala na videz, toda govorila še nisva.

»Ljubo je baje tvoj učenec karateja. Gotovo si

bil danes zadovoljen z njim.«

Ha, lepotička je bila pronicljiva!

»On je rojeni fajter! Moj prispevek je samo

nekaj fasade,« sem odvrnil z lažno skromnostjo.

Skomignila je z rameni in pomolila škatlico

cigaret.

»Boš pofafal en čik?«

Skoraj sem bruhnil v smeh. Kakšne besede!



62

Valerija je bila res nekaj posebnega. Ko sem jo

kasneje bolje spoznal, sem videl, da je brez za-

držkov prostaško govorila in uporabljala besede, ki

smo se jim ostali izogibali. Fantje smo jih še tu in

tam izrekli, dekleta nikoli. Tudi preklinjala je kot

tekoča voda. Ampak to me ni motilo, nasprotno,

bilo mi je všeč, nekako se ji je podalo. Ob vseh

dekletih in odraslih, ki so me obkrožali ter prežali

na pravilno obnašanje, izražanje, kar koli je že to

pomenilo, je bila Valerija pravo olajšanje. Ob njej

sem se počutil svobodnega, brez okov. Ni poznala

tabujev kot ostala dekleta. Hm, lepotica with dirty

talking (11). Kako seksi!

»Ne, hvala,« sem zavrnil cigareto in skoraj pri-

pomnil, da se mi kajenje zdi pedersko. Toda raje

sem obmolknil, ker tedaj še nisem vedel, da ji je

takšno govorjenje všeč.

»Kje imaš prikolico?« je vprašala.

Ker sem jo pisano pogledal, je nadaljevala.

»Tisto malo, ki je nikoli ne pripelješ. Se bojiš,

da ti bi jo kdo speljal?«

»Ah, misliš Diano.«

Le od kod jo je poznala?!

»Ne, ona noče hoditi v klub,« sem pojasnil.

»Pravzaprav ni več moja punca.«

»Oh. Kako to?«

Najraje bi ji rekel, naj se briga za sebe, ampak

pri nekomu sem si moral olajšati dušo. Fantje niso

bili primerni za takšne pogovore.



63



»Pustila me je,« sem izdavil in pogoltnil cmok,

ki se mi je naredil v grlu. »Očitala mi je, da je v

meni preveč nasilja, da se bom v Klubu mladih

samo pretepal, ker sem magnet za težave, in da ona

tega ne bo prenašala. Jaz pa se nisem mogel odpo-

vedati klubu in redarstvu.«

»Ali jo še vedno ljubiš?« je vprašala čez čas.

Prikimal sem. Če bi moral kaj reči, bi se

verjetno razjokal kot otrok.

Nekaj časa sem se utapljal v molku, občutkih in

razmišljanju, nakar je rekla: »Nič hudega. Jaz bom

tvoja punca.«

Debelo sem jo pogledal. Oči sem imel solzne.

»Ne boj se, ne rabiš se zaljubiti vame. Samo

bodiva par.«

Prijela me je za roko.

»Še nekaj,« je dejala. »Obljubim ti, da boš ob

meni pozabil nanjo.«





64

5.





Vrgel sem na koš in opazoval, kako se je žoga

odbila od table, krožila po robu obroča in padla

ven. Glasno sem zaklel.

»Zdravo, Zoki,« je rekel Rudi in ujel žogo.

Hodil je v paralelko. Bil je nižje, nekoliko

okrogle postave, doma iz Majšperka. Skupaj sva

obiskovala športno vzgojo. Tisti jesenski dan me je

v zatohli telovadnici, v kateri so naša preznojena

telesa opravljala šolsko tlako, prosil za nenavadno

uslugo.

»Slišal sem, da se dobro razumeš z Iris.«

»Razumem?« sem se začudil. »Le kje si to

pobral? Nekoč sem se res trudil, da bi razumel

ženske, zdaj pa nič več.«

»No, mislil sem … dobra prijatelja sta, a ne?«

»Kdo pravi?«

»Iris.«

»Če ona tako pravi.«

Odrinil sem se s tal in poskušal zadeti trico.



65

Zaradi nekega razloga, ki se ga več ne spomnim,

sem bil tisti dan slabe volje.

»Iris te zelo ceni,« je vztrajal Rudi.

»Lepo.«

Znova sem vrgel na koš.

»Povedala mi je, da sta hodila.«

»Celo to ti je zaupala?! Jaz sem pa mislil, da je

to skrivnost.«

Sprevidel je, da mi ni do pogovora, zato je

prešel k bistvu.

»Veš, rad bi, da ko jo boš videl … no, da rečeš

kakšno lepo besedo zame,« je komaj spravil iz

sebe. »Ona res veliko da nate.«

Njegova prošnja se mi je zdela smešna, otročja.

Fant se je očitno zatrapal do ušes. Samo obupanec

bi se tako ponižal in prosil to, kar je on prosil mene.

Naenkrat se mi je revež zasmilil. Hudo je, ko te

ljubezen trešči po glavi, še posebej, če je neuslišana.

Takrat si pravi betežnik (12). In namesto, da bi ti

okolica pomagala, te ponavadi še pohodi.

»Okej, pell (13)!« sem se vdal. »Če misliš, da ti

lahko pomagam, bom poskusil. Samo moram te

opozoriti, da se zadnje čase ne družim preveč z njo,

zato ne pričakuj čudežev.«

»Ti ji samo reci, da sva prijatelja in da sem la-

hko tudi njen frend (14). Veš, ona potrebuje prija-

telja.«

Da, Iris je potrebovala moško družbo. Problem

je bil samo v tem, da je hotela le prijatelja in nič



66

več, medtem ko si je Rudi obetal postati »nekaj

več.« Zato je bila tudi moja romanca z njo kratko-

trajna. Nisem se mogel sprijazniti samo z držanjem

za roke.

»In reci ji, da je lepa, da je … ne ne, to ji bom

kar sam povedal.«

»Vem, kako ti je pri srcu, stari moj. Res se bom

potrudil,« sem obljubil.

Držal sem besedo. Naslednji dan sem poiskal

Iris. Ni bila presenečena, da me vidi. Izkazalo se je,

da je Rudija samo izkoristila, da bi se približala

meni. Hotela je obnoviti najino poznanstvo in poti-

pati, kakšen je pri meni teren po Diani. Ko sem ji

povedal, da imam novo punco, Valerijo, in da

Diane še nisem čisto prebolel, se je hipoma ohla-

dila. Rekla je, da me je želela tako ali tako le

izkoristiti, da bi vstopila v Klub mladih. Odvrnil

sem ji, da za to ne potrebuje mene in da je v klubu

zmeraj dobrodošla. Dobil sem evil eye (15) in njen

hrbet. Niti adijo ni rekla. Kaj drugega niti ni bilo

pričakovati od te čemerne krempljarke.

Večji problem je zdaj nastala težava, kako

obzirno sporočiti Rudiju, da z Iris ne bo nič. Fanta

bo sesulo, pa še jaz bom kriv. Da bi se izvlekel iz

pasti, v katero sem nič hudega sluteč stopil, sem

Rudija napotil kar na Iris in mu rekel, da bi ona

rada slišala ljubezensko izjavo direktno od njega.

Naj gre mrha kar sama v žerjavico po kostanj.

Namesto nje sem v klub potegnil Rudija. To



67

sem storil deloma zato, ker se mi je fant zasmilil,

bil je čisto izgubljen, deloma pa iz maščevanja do

Iris. Vendar si nisem niti mislil, da bova z Rudijem

postala najboljša prijatelja.





68

6.





»Dobrodošla v Šaolinu!« je rekel Ljubo.

Davorin in Mišo sta se spogledala.

»Kaj se dogaja?« je hotel vedeti Davorin.

»Ali je že božič?« je vprašal Mišo.

Njuno začudenje je bilo povsem normalno, saj

je bilo Ljubovo vlažno, dvosobno stanovanje raz-

svetljeno s številnimi svečami.

»Danes bomo trenirali kot v Šaolinu,« sem

razložil.

»In še ena dobra novica!«

Ljubo je prinesel dve nakupovalni vrečki in ju

postavil na mizo. Mišo je takoj segel po najbližji.

»Kimono!« je vzkliknil.

Hip zatem so bile tudi Davorinove roke v vreč-

ki. Veselila sta se kot otroka. Na kimone so dolgo

čakali. Ker jih v trgovini niso imeli, sem jih naročil

preko KWON-ovega kataloga. Trajalo je dobra dva

meseca, preden so prispeli.

Ko so se oblekli, sem jim pokazal, kako se za-



69

veže obi, pas. Nato smo k oknu zvlekli mizo in na-

njo postavili tri sveče. Na tla sem s kredo zarisal

črto, na kateri so morali stati. Razkoračili so se v

nizki borilni položaj kiba dači.

»S pestjo morate ugasniti plamen,« sem po-

jasnil, »vendar se ne smete dotakniti sveče. Udarja-

ti morate tako dolgo, dokler sveča ne dogori.«

»Hej, to smo videli zadnjič v filmu,« se je

spomnil Mišo.

»Šestintrideset soban Šaolina,« ga je dopolnil

Ljubo.

To je bil zelo dober film, ki je prikazoval urje-

nje v samostanu Šaolin, kjer so morali menihi v

vsaki sobani osvojiti po eno veščino, na primer

bojevanje z rokami, nogami, palico, nunčaki, sab-

ljo in podobno. V najvišji sobani pa so razvijali

mentalne sposobnosti, s pomočjo koncentracije in

meditacije.

»Ste pripravljeni?« sem vprašal.

Davorin, Mišo in Ljubo so začeli izvajati oi

zukije.

»Medtem vam bom povedal zgodbo o

Šaolinu.«

»Super!« je bil navdušen Mišo.

»To sem vedno želel slišati,« je pritrdil Da-

vorin.

»Šaolin se nahaja v severnokitajski provinci

Honan. Kitajci mu pravijo Sil Lum, nam pa je bolj

znan po mandarinskem izrazu Šaolin, kar pomeni



70

Mali gozd,« sem začel. »Za nastanek borilnih veš-

čin je zaslužen indijski menih Bodidarma, uteme-

ljitelj zena. Rodil se je kot tretji sin kralja Sugande

in izhaja iz bojevniške kaste kšatrija, ki je poznala

borilni sistem varjamušti. V šestem stoletju je obis-

kal kitajskega cesarja. Na poti domov v Indijo se je

ustavil v samostanu Šaolin. Tamkajšnje duhovnike

je poskušal navdušiti nad zenom, ki je težil k sato-

riju, prosvetljenju. Ker je zen zahteval dolgotrajne

sedeče meditacije, redovniki pa so bili šibkega

zdravja, je Bodidarma razočaran zapustil samostan

in odšel v gore. Po legendi je v samoti prebil devet

let, nakar se je vrnil v Šaolin. Za lažje prakticiranje

zena je uvedel sistem telesnih vaj, imenovan šihpa

lohan šou ali osemnajst boksarskih tehnik. Ta kata

se je v karateju ohranila pod nazivom sančin.«

Mišo je glasno prdnil.

»Oprostite, pasulj,« je rekel.

»Svinja!« se je razjezil Davorin. »Kdo bo zdaj

vohal ta smrad?!«

»Zdržite!« sem zahteval. »To je del urjenja!«

Medtem ko se je Davorin kremžil, Ljubo ni

niti trenil.

Nadaljeval sem: »Forma lohan je pripomogla k

nastanku novih oblik vadbe. Telesni gibi so opona-

šali živali ter vsebovali spretnost, hitrost in moč. Z

leti se je v katah nabralo vedno več elementov

napada in obrambe. Dobile so naziv šaolinski boks.

Samostan je naglo zaslovel po nepremagljivih bor-



71

cih. Njegov ugled je še bolj narasel, ko se je v njem

nastanil mojster Chuan Yuan Yik. Predelal je Bo-

didarmovo kato in iz osemnajst tehnik kreiral dva-

insedemdeset gibov rok in nog. Ker z rezultatom še

vedno ni bil zadovoljen, se je odpravil na romanje

po provincah Kitajske. Srečal je boksarskega moj-

stra Leeja in spoznal Pai Yu Fonga, mojstra meče-

vanja in tehnik dihanja či gong. Vsi trije so se vrni-

li v Šaolin, kjer so izoblikovali sistem, ki je teme-

ljil na stosedemdesetih gibih. Te so razvrstili v pet

stilov, katerim so dali alegorična imena: zmaj, ti-

ger, leopard, kača in štorklja.«

Davorin se je zvrnil na hrbet.

»Ne morem več,« je dahnil.

Opazil sem, da so se tudi Ljubu pošteno tresle

noge. Nič čudnega, saj so vadili že tričetrt ure.

»Širjenje šaolinskega boksa je tesno povezano

z invazijo mongolskih Mandžujev, ki so v sedem-

najstem stoletju zavzeli Kitajsko. Prepovedali so

nošenje orožja in šaolinski boks. Mnoge mojstre so

preganjali in ubili, samostan pa požgali,« sem pri-

povedoval. »Preživeli mojstri so ustanovili skrivna

združenja, preko katerih so poučevali. Številni eks-

perti so odpotovali v sosednje dežele, kjer so vpli-

vali na razvoj tamkajšnjih veščin, v Okinawi na

primer na karate.

Ko se je po uničenju samostana veščina razši-

rila po Kitajski, so nastali novi borilni sistemi, ki

niso bili več v kontekstu zen budizma. Zato je sku-



72

pno ime šaolinski boks sčasoma izginilo. Zamenjal

ga je izraz kitajski boks. Beseda kung fu pomeni

dobro naučena spretnost in šele s terminoma vu šu

ali borilna veščina in čun fa ali način s pestjo dobi

termin kung fu svoj smisel.«

Zdaj se je sesedel tudi Ljubo.

»Samostan Šaolin je bil obnovljen v naslednjih

stoletjih. V času kulturne revolucije ga je dal pred-

sednik Mao Cetung znova zapreti. Zadnje čase se

govori, da bo spet restavriran.« (16)

Davorinu se je medtem vrnila barva v obraz.

»Meni je bil najbolj všeč šaolinski izpit za

mojstre,« je rekel. »Gledal sem ga v filmu Nemi

Šaolin proti Zelenemu zmaju.«

»Ja, ampak tam ni bila prikazana niti polovica

resničnega izpita.«

»Kako pa je zgledal?«

»Kandidati so k testu za mojstra pristopili šele

po dvajsetih letih urjenja. Za takšen korak so se

odločali redki, kajti zavedali so se, da vanj vlagajo

lastno življenje,« sem začel. »Tisti, ki se je vseeno

odločil zanj, je bil odpeljan skozi samostanske ce-

lice do labirinta. Ko je vstopil, so za njim zapečatili

vrata. Vrnitve ni bilo.

V labirintu je bilo zelo temno. Stene so bile

porasle z mahom, ponekod se je zlivala voda. Tla

so bila spolzka, mrgolelo je podgan in pajkov. Po

hodnikih so bile zamaskirane jame. Vsak napačni

korak je sprožil mehanizem, ki je iz skrivnih od-



73

prtin izstrelil puščice, kopja, s stropa so padale

sekire, kamni. Kandidat se je moral izogniti pastem

in smrtonosnim napadom. Po hodniku so ležala

okostja šaolincev, ki niso preživeli testa.«

»Hudiča!« je vzkliknil Davorin.

»Ko se je prebil skozi hodnike, je prispel do

osvetljene sobe z najrazličnejšim orožjem. Na steni

so viseli meči, kopja, nunčaki, sekire. Izbrati je

moral samo eno. Nagon mu je govoril, naj vzame

lopato, ki se je najbolj razlikovala od vsega ponu-

jenega.

V naslednji sobi je bila zopet tema. Ko je šel

naprej, je začutil, da so tla prekrita s škorpijoni. Z

lopato je udarjal po njih, jih razmetaval na levo in

desno. Če je imel srečo, se je prebil do poslednje

sobe. V njej je gorelo na stotine sveč. Na mizi se je

nahajala razbeljena posoda. Dvigniti jo je moral s

podlaktmi. Ko je to storil, sta se mu na roki vteto-

virala zmaj in tiger, simbola Šaolina. Tiger je po-

menil obvladovanje borilne veščine na fizičnem

nivoju, zmaj pa duhovno disciplino in mentalno

moč. Nato so se odprla vrata, novopečeni mojster

je lahko zapustil samostan.«

»Madona, kako kruto!« je vzkliknil Davorin.

»Mišo, si še živ?« sem ga vprašal. »Zdaj lahko

odnehaš.«

Mišo je zastokal.

»Ne morem, Roke delajo kar same, v nogah pa

imam krče.«



74

Davorinu sem velel, naj mu pod rit nastavi

stol.

»Ljubo, suni ga!«

Mišo se je zvrnil na stol, kjer je obsedel z raz-

krečenimi nogami.

Davorin se je zasmejal: »Ha ha, glej ga, kot bi

sral na WC-ju!«

»Joj, kak' je Šaolin naporen!« je potožil Mišo.





75

7.





Mimoidoči so radovedno kukali skozi okna, da

bi videli, kaj se dogaja v Klubu mladih. Četica

šestnajstih fantov in deklet je pod mojim vodstvom

marljivo trenirala karate. Prostor je bil premajhen

in neustrezen, toda za prvo silo je bil v redu. Prija-

telji so me pregovorili, da sem odprl sekcijo

karateja. Na novo sem imel osvojeni rjavi pas in

trener mi je, čeprav nerad, ker sem bil njegova

desna roka, dovolil ta korak. Ampak najbolj je na

mojo odločitev vplivala Valerija. Strašno si je že-

lela vaditi karate, vendar samo, če bi jo jaz treniral.

Nekajkrat sva vadila sama, potem pa je vedno bolj

pritiskala name z idejo o lastnem klubu. Pridružil

se ji je še Ljubo, ki je uredil, da smo lahko delovali

kot sekcija Kluba mladih.

Valerija je bila poleg Ljuba največji talent in je

hitro napredovala. Tudi njo so, tako kot ostale, za-



76

nimale predvsem borbene tehnike. Bila je zelo gib-

čna. Brez težav je naredila žensko špago, uspelo pa

ji je sesti tudi v moško. Tega je bil v klubu sposo-

ben samo še Ljubo. Med bojem je bila prava tigri-

ca. Celo fantje so se je raje izognili. Še posebej

zato, ker jih je brcnila v moda in se potem izgo-

varjala, da ni bilo zanalašč. Hudiča, jaz sem jo

predobro poznal! Uživala je v zmagah in ni ji bilo

mar, kako jih bo dosegla. Kljub temu, ali pa ravno

zaradi tega, sem bil sila ponosen nanjo.

Nekega večera je v Klubu mladih prišlo do in-

cidenta, ki je Valerijo proslavil kot nevarno, smrto-

nosno plavolasko. Sedela je na stolu ob plesišču in

čvekala s kolegicami. Od zadaj ji je pristopil pijani

razgrajač s steklenico piva v roki. Sklonil se je

nadnjo in ji na uho šepetal prostaške besede. Ko

mu je zabrusila, naj izgine, jo je z levico zgrabil za

vrat in jo začel polivati s pivom. Valerija ga je iz

sedečega položaja brcnila čez svojo glavo in zadela

naravnost med oči. Pijanec je zletel v radiator.

Valerijina gibčnost je prišla do polne veljave, njena

spretnost pa je vse očarala. Toda tigrica še ni kon-

čala z nasilnežem. Ko se je dvignil na majave no-

ge, mu je poslala mavaši geri, krožno brco v glavo.

Zložil se je po tleh, kjer je obležal med črepinjami

steklenic in razlitim pivom.

Mačkica mi je počasi, toda zanesljivo, zlezla

pod kožo.





77

8.





Za mizo smo sedeli Ljubo, Mišo, Davorin, Ru-

di in jaz. Moji trije prijatelji so se navadili, da sem

Rudija vsepovsod vlačil s seboj. Tudi treniral je z

nami, tako v klubu kot izven njega. Le za redarja

ga nismo vzeli, ker ni bil dovolj močan in krvolo-

čen. Ljubo, Mišo in Davorin so ga pustili na miru,

niso ga dražili. Med nami je vladal tihi dogovor,

razumevanje moči in šibkosti. Toda Valerija je bila

čisto druga pesem. Ko je zagledala Rudija, si ga je

vedno privoščila. Revež je postal ves poten in ner-

vozen že, če je kdo samo omenil njeno ime. Pona-

vadi je raje mrknil in se je izogibal v velikem loku.

Ko sem jo prosil, naj mu prizanese, se je zasmejala

in rekla: »Nikoli! Tega zajca bom zmeraj odrla. Ne

zgodi se vsak dan, da lahko dekle ustrahuje fanta.«

»Tebi gre to odlično od rok,« sem pripomnil.

»V klubu se te vsi bojijo.«

»Seveda,« je dejala, »če pa imam tako neus-

trašnega mačkona za fanta.«



78

Mrnjav! Tigrica je znala z mano. Proti priča-

kovanju se je moja deloma barbarska, deloma pes-

niška duša odlično ujela z njeno razuzdano opoj-

nostjo. V njej je bila neka elementarna življenjska

sila, ki me je pretresla do temeljev. Valerija je po-

stala sol moje biti, neločljivi del mene samega. Ni-

koli pa nisem razvozlal, od kod njeno prikrito sov-

raštvo do moških. Mislim, da je bilo nekaj v zvezi

z njenim očetom, ki jo je maltretiral, ampak zago-

tovo ne vem.

»Ljubo, Zoki mi je povedal, da ste bili vi trije v

Slivnici,« je dejal Rudi. »Kako je bilo tam?«

Trije mušketirji so se spogledali, nakar se je

oglasil Davorin: »Kot v zaporu!«

»No, tako hudo spet ni bilo,« je rekel Ljubo.

»Kako da ne!« je vztrajal Davorin. »Saj nismo

smeli niti prdniti brez dovoljenja. Hrana je bila za-

nič. In bili smo tempirane bombe, sami živčkoti na

kupu.«

Za trenutek so obmolknili.

»Spominjam se prvega dne, ko sem prišel v

Slivnico,« je začel Ljubo. »Dobil sem zgornji po-

grad. Pod mano je ležal starejši gojenec Franc Ko-

ša. Velel mi je, naj mu zloščim čevlje in očistim

WC namesto njega. Mislil sem, da se šali. Odšel

sem v umivalnico, ker smo se odpravljali spat. Ko

sem se vrnil, me je skoraj kap. Moja posteljnina je

bila na tleh, premazana s črno kremo za čevlje. Či-

sto sem popenil in mu zagrozil, da ga bom prijavil



79

dežurnemu vzgojitelju. Obstopili so me trije starej-

ši gojenci. Razložili so mi, da se v Slivnici ne to-

žari. Okej, to sem takoj dojel. Toda moj boj s Košo

se je nadaljeval. Naslednji dan je zahteval, da mu

pospravim omaro. Ker se mu nisem uklonil, sem

teden dni doživljal same neprijetnosti, paradižni-

kovo mezgo v čevljih, preveč soli ali popra v hrani,

zobno pasto v laseh, enkrat pa celo drek pod

vzglavnikom.«

»Zakaj ga nisi namlatil?« se je razvnel Rudi.

»Ker je bil Ljubo tedaj mali piščanček,« je re-

kel Davorin. »Koša je bil za tri glave večji in pet

let starejši.«

»Ja, to je bila žalostna resnica,« je potrdil Lju-

bo. »Proti Koši nisem imel šans. Kljub temu sem

se mu še tri dni upiral, dokler mi ni zabil glave v

WC školjko. Verjetno bi me utopil, če se ne bi

vmešal vzgojitelj, ki je slučajno prišel mimo. Koša

je bil kaznovan in za dva dni zaprt v črno luknjo.«

»Črno luknjo?« sem vprašal.

»To je bila soba, samica s posteljo, kjer si bival

kakšen dan v popolni temi,« je razložil Davorin.

»Ko se je Koša vrnil,« je nadaljeval Ljubo, »je

našel svoje stvari pospravljene, čevlje zloščene.«

»Kaj?! Popustil si?!« se je začudil Rudi.

»Temu se reče zdrava pamet, fant!« ga je

opomnil Davorin. »Kdo ve, kaj bi se zgodilo Lju-

bu, če se ne bi uklonil. Koša se je dvakrat bolj

besen vrnil iz samice.«



80

»Ja, to pravilo Slivnice sem s težavo usvojil,«

je priznal Ljubo. »Vsak starejši gojenec je imel

svojega sužnja, hlapca, ki mu je šival raztrgane

hlače, odpadle gumbe, mu zlagal oblačila, čistil

čevlje, nosil hrano k mizi in podobno. Na začetku

sem mislil, da je Koša najbolj zlobni pankrt pod

soncem, vendar je kasneje naredil veliko dobrega

zame. Tudi odnos hlapec – gospodar nikoli ni bil

enosmeren. Starejši gojenci so ljubosumno varova-

li svoje služabnike in jim nudili zaščito.«

»Kljub temu smo se dostikrat stepli,« je pri-

pomnil Mišo.

»Točno,« se je strinjal Davorin. »Se spomnita

največjega fajta? Ko smo popizdili zaradi TV-ja?!«

Ljubo, Davorin in Mišo so se zarežali.

»Prepir sta zakuhala Mutneks in Kljakovič,« je

rekel Ljubo. »Ta dva sta si bila zmeraj v laseh,

čeprav sta bila najboljša prijatelja. Mutneks je ho-

tel gledati košarko na hrvaškem programu, Klja-

kovič risanko na Ljubljani. Okrog tega je nastal

halo, ki se je zaključil z razbijanjem inventarja in

kosti.«

»Tudi drugi največji pretep sta onadva zaku-

hala,« se je spomnil Davorin.

»Pink ponk?« se je oglasil Mišo.

Ljubo je prikimal in rekel: »Imeli smo sobo za

namizni tenis. Ni bila ravno velika. Vanj sta šli sa-

mo dve mizi. Gledalci so se prerivali ob steni.

Kljakovič, ta velika neroda, se je ves čas zaletaval



81

v sosednjega igralca, gledalce ali v rob mize. Tisti

dan mu nič ni šlo od rok. Mutneks ga je raztural v

igri, njegov hlapec mu ni dovolj hitro prinašal žo-

gic in zato se mu je stemnilo pred očmi. Njegova

slaba volja je kmalu prerasla v vsesplošni pretep.«

»Kdo je bil najmočnejši v Slivnici?« je zani-

malo Rudija.

»Pišta!« je kot iz topa izstrelil Mišo.

»Definitivno Pišta,« sta se strinjala Ljubo in

Davorin.

»Bil je visok dva metra, nabildan, najstarejši

gojenec,« ga je opisal Ljubo.

»In znal je judo,« je pripomnil Mišo.

»Pravili smo mu Vratovina,« je rekel Davorin,

»ker je imel bikovski vrat in je žrl kot prasec. Celo

večji apetit je imel kot Mišo.«

Le-ta se je namrdnil.

»Hej, ali vesta, kako smo pravili temu tukaj?«

je poskočil Davorin. »Pašteta Mišo! Za eno kon-

zervo paštete je bil pripravljen prekopati kanaliza-

cijo.«

»Zaprli gofljo!« se je razjezil Mišo.

»No, kaj je bilo s Pišto?« sem skušal preusme-

riti pogovor, ki mu je temperatura nevarno narasla.

»Pišta je hodil na prakso k nekemu mizarju,« je

povedal Ljubo. »To je bila edina priložnost, ko si

lahko čez dan zapustil popravni dom. Pišta se je

strašno bal psov, mizar pa je imel dobermana, zlo-

bno, krvoločno mrcino. Iz nekega neznanega raz-



82

loga je bil pes alergičen na Pišto. Mogoče mu je

kdaj sunil kakšen kos mesa. Nekega dne se je mrci-

na strgala z verige in planila na Pišto. Revež se je

verjetno podelal v hlače, ampak kljub temu ni zmr-

znil. Prestregel je dobermana v letu, ga zgrabil za

vrat in treščil tako močno ob tla, da mu je zdrobil

lobanjo. Nato se je ustrašil tega, kar je storil, in po-

begnil.«

»So ga dobili?« je vprašal Rudi.

»Seveda!« je odgovoril Davorin. »Čez dva dni

je bil nazaj.«

»Kmalu potem je zapustil Slivnico,« je pripom-

nil Ljubo. »Bil je že polnoleten.«

Na mizo smo dobili novo rundo.

»Kako ste kaj shajali s puncami?« me je zani-

malo.

»Bolj slabo,« je odvrnil Davorin. »Srečali smo

jih samo ob petkih ali sobotah zvečer, ko so nas

spustili ven.«

»Hej, ali se spomnita Tomasa in Marije?!« se je

vznemiril Mišo. Potem je utihnil in se zagledal v

kozarec.

»Ja, to je žalostna zgodba,« je rekel Ljubo.

»Romeo in Julija,« je dodal Davorin.

Nastala je tišina. Z Rudijem sva bila vedno bolj

radovedna.

»Tomas se je zaljubil v lepo Marijo, ona pa

vanj,« je naposled spregovoril Ljubo. »Bila sta

sanjski par. Vsak petkov večer smo viseli na oknih,



83

ko je zunaj čakala nanj. Zmeraj je bila maksimalno

urejena, naličena, v kratkem krilu, z dolgimi črnimi

lasmi, res super bejba.«

»Vsi smo bili zaljubljeni vanjo,« je zavzdihnil

Davorin.

»Potem se je začela družiti s šiptarji,« je nada-

ljeval Ljubo. »Tomasu je prišlo na uho, da hodi z

enim od njih. V mariborsko Astorijo se je odpra-

vila celotna slivniška banda. Tudi Pišta je bil zra-

ven. Tomas je našel Marijo, kako je sedela enemu

šiptarju v naročju in se smejala. Zmešalo se mu je

od ljubosumja, čisto je ponorel. Prišlo je do fajta, v

katerem je tekla kri, lomile so se kosti. Med kriki

in vreščanjem so se gostje umikali na varno. Šip-

tarji so fasali batine in se na koncu razbežali na vse

strani. Ko se je situacija polegla, je Tomas stopil

pred Marijo. Prijel je flašo, jo razbil in ji prerezal

vrat. Nato se je sesedel skupaj z njo. Držal jo je v

naročju, klical njeno ime in jo gladil po laseh. Vse-

naokrog je bila kri. Slivničani smo ju obstopili s

solzami v očeh. Ob pogledu na nesrečo, ki smo jo

zakrivili, se je vsem paralo srce. Ko se je Tomas

zavedel, kaj je naredil, si je z ostanki steklenice

prerezal žile na zapestju. Hotel je umreti. Rešilec

ga je odpeljal v bolnico, kjer so ga zašili. Toda za

Marijo je bilo prepozno.«

Nastopila je grobna tišina, v kateri se je vsak

pogreznil v svoje mračne misli.

»Res škoda lepe punce,« se je prvi oglasil



84

Davorin.

»In Tomasa,« je pripomnil Mišo.

Da, škoda obeh, škoda izgubljene ljubezni, uni-

čene mladosti in sirot, ki so v popravnih domovih

odraščali brez ljubezni in pozornosti staršev. Ven-

dar Rudi tega ni sprevidel. Bolj mu je bila všeč

romantično pustolovska plat Ljubove pripovedi o

Slivnici. To je bila slika, ki jo je hotel ohraniti v

spominu.





85

9.





V Evropi je malo tako starih mest, kot je Ptuj.

Izkopanine na grajskem griču pričajo, da so ljudje

tukaj živeli že v neolitiku pred tri tisoč leti in so se

po ptujskem območju potikali skozi vsa arheološka

obdobja, bronasto, starejšo in mlajšo železno dobo.

Valerija me je za roko vodila skozi katakombe

grajskega griča. Počutil sem se kot Indiana Jones

na lovu za izgubljenim zakladom. S seboj sva ime-

la svečo in vžigalnik. Medla svetloba je na stenah

budila sence slavne preteklosti. Videl sem priti

Kelte v času latenske kulture in prve Rimljane, ki

so postavili vojaški tabor na zahodnem bregu reke

Drave. Ptuj, ki je ležal ob pomembni jantarski

cesti, je tedaj pripadal noriškemu kraljestvu. Ko ga

je cesar Tiberij priključil k rimskemu cesarstvu, je

prišel med ilirske province in se poimenoval Co-

lonia Ulpia Traiana Poetovio. Za časa cesarja Had-

rijana je dobil kamniti most čez Dravo in carinsko

upravo, ki je obsegala ogromno področje od Švice



86

do Črnega morja.

Hodila sva vedno globlje po grajskih rovih.

Sledile so nama sence Markomanov in Quadov, ki

so vpadli v Poetovio v tretjem stoletju ter prekinili

mirno mestno življenje. Pred očmi mi je oživelo

čaščenje Mitrovega kulta, ki so ga gojili vzhod-

njaki v Ptuju. Skozi Poetovio je šel cesar Valen-

tinian. Sledili so mu Goti pod vodstvom Alarika,

nakar so vdrli še Atilovi Huni. Zadnji podatki o

razpadu rimskega cesarstva so povezani prav s

Ptujem, kajti mati zadnjega rimskega cesarja Ro-

mula Augustula se je rodila na Ptuju.

V šestem stoletju so se tukaj naselili Lango-

bardi. Mesto je bilo pod frankovsko nadoblastjo.

Za njimi so prišli Slovani. Začel se je srednjeveški

razvoj mesta. Ptuj je imel pomembno vlogo v času

bojev z Avari. Kot postojanka Samove države je

prišel v sklop Pribinove in Kocljeve kneževine.

V grajskem rovu sem bil prvič in priznam, da

bi se brez Valerije izgubil. Kasneje sem ga še mno-

gokrat obiskal. Spoznal sem, da ni tako velik, kot

se mi je zdel prvič, in brez težav sem si zapomnil

tloris rovov, ki so jih postopoma zapirali in zasuli,

dokler ni ostala samo kockasta povezava rovov z

dvema dodatnima rovoma, ki sta vodila do razgle-

da na ptujsko kasarno.

Po propadu Kocljeve panonske države je Ptuj

postal last salzburških nadškofov. V njihovem ime-

nu so zanj skrbeli ptujski gospodje. V štirinajstem



87

stoletju je dobilo mesto svoj statut, kar najbolj zgo-

vorno priča o njegovi gospodarski moči. Razcvet

Ptuja je trajal do srede petnajstega stoletja, ko so

ga zasedli Ogri. Prišlo je do turških vpadov, vendar

Turki nikoli niso vstopili v mesto, čeprav so ga

obstreljevali.

V devetnajstem stoletju je z razvojem kapitali-

zma prišlo do slovenskega narodnega prebujanja.

Mesto je do tedaj doživljalo močno raznarodovalno

politiko, ki je Ptuj razglasila za »nemško trdnjavo

sredi slovanskega morja«. Razmere so se bistveno

spremenile po prvi svetovni vojni, ob razpadu

Avstro-Ogrske monarhije in z nastankom Države

SHS.

Potem so prišli Hitlerjevi nacisti. V prvem letu

vojne je bilo v ptujskem okraju ubitih triindvajset

talcev, naslednje leto že šestinosemdeset. Dnevno

je bilo v ptujskih zaporih pridržanih sto dvajset lju-

di. Takšnemu pritisku so se uprli mnogi borci, par-

tizani, kasnejši narodni heroji, med katerimi je bil

najvidnejši Jože Lacko.

Po vojni se je pričela socialistična izgradnja.

Leta 1969 je Ptuj obiskal predsednik Jugoslavije

Josip Broz Tito in se na ptujskem gradu slikal s

pionirji.

Spotaknil sem se ob kamen in skoraj padel.

»Še malo,« je rekla.

Dlan sem imel potno, vendar me ni izpustila.

Rov je zavil v levo, nato v desno, nakar sem



88

uzrl svetlobo.

»Prispela sva!« je veselo oznanila Valerija.

Znašla sva se na koncu prvega rova. Skozi

majhno okno, na katerem so bile jeklene rešetke, se

je videla gostilna Novi svet in vojašnica. Vlaga in

prah sta mi silila v nos. Na tleh so bili razmetani

kartoni, ležale so prazne steklenice in ostanki hra-

ne. Nekdo je tukaj še pred kratkim veseljačil. Mla-

dina, seveda. Rovov nihče ni vzdrževal. Vhod van-

je je bil umazan in zahteven, zato so se jih odrasli

izogibali.

»Nazadnje sem bila v rovih pred dvema leto-

ma,« je pripomnila in se ozrla okrog sebe. »Nič se

ni spremenilo.«

Hvala bogu, sem pomislil, kajti drugače bi se

najverjetneje izgubila.

Valerija je sedla na karton. Iz vrečke je poteg-

nila B&W in mi ponudila steklenico. Nisem se upi-

ral, ker sem vedel, kako dosti ji bo pomenilo, če

malo srknem, še posebej, ker je izpostavila svoje

lepe lase pajčevini, prahu in vlagi, samo da mi je

pokazala ta kraj.

»Ali veš, da so bili rovi speljani celo do vurber-

škega gradu?« je bolj povedala kot vprašala. »Her-

bersteini so si zgradili izhod v sili, če bi kdo napa-

del grad in ga oblegal. Pametno, kaj?«

»Mogoče so se grofje tukaj dobivali s svojimi

lepotičkami,« sem pristavil.

Valerija se je namuznila in naredila dolg poži-



89

rek.

Ko sva spraznila steklenico do polovice, je

vstala.

»Nekaj bi ti še rada pokazala.«

»Skrivni zaklad?«

»O ja, pravo pravcato skrivnost.«

Ko sem se ji približal, je potegnila ozke kav-

bojke s svoje ljubke ritke, jih slekla in se pripog-

nila. Hlačk ni nosila. Široko se je razkoračila in

zapeljivo pogledala.

»Pridi!« je šepnila.

Ni mi bilo treba dvakrat reči.





90

10.





»Zoki, kaj pomeni ta zadeva z Branko?« me je

vprašal Rudi.

»O čem govoriš?«

Rudi se je ozrl naokrog, kakor bi se bal, da ga

kdo lahko sliši.

»V razred so prišli policaji in jo odpeljali,« je

zašepetal. »Ko je ujela moj začudeni pogled, je

rekla, naj vprašam tebe.«

V zadregi sem se odkašljal.

»Branka se fiksa,« sem končno izdavil.

»Ampak ne boj se, njen stari je velika živina in jo

bo zlahka izvlekel.«

»Fiksa?« ni mogel verjeti Rudi. »Mamila?«

Nemo sem prikimal.

»In kakšno zvezo ima to s teboj?« je hotel

vedeti.

»Z menoj nobene,« sem odvrnil, »pač pa z

Ljubom.«

»Kako to misliš?«



91

»Ljubo občasno nabavi robo in jo posreduje

takim, ki hočejo kaj več, kot samo vdihavati lepilo.

Sicer pa jih ni več, kot prstov na eni roki.«

»Kakšno robo?«

»Travo, tablete.«

Rudi se je zamislil. O drogi se je tedaj pri nas

malo vedelo.

»Ali se tebi to zdi prav?« je naposled vprašal.

»Saj veš, da jaz niti cigaret ne kadim, ampak

kaj naj ti rečem? Ljubo nikogar ne sili k mamilom.

Drugi ga prosijo zanje. Sicer pa, kaj so sploh dro-

ge? Alkohol, kava, denar, oblast, vse to so mami-

la,« sem dejal. »Baudelaire jih je užival. Pomagale

so mu pri pisanju pesmi. Freud je predpisoval ko-

kain kot zdravilo in ga sam jemal. Južnoameriški

Indijanci s halucinogenimi gobami vstopajo v du-

hovni svet. Ljudje so zmeraj iskali uteho ali nad-

čutne izkušnje v opojnosti. Poglej samo, koliko

pisateljev in pesnikov je bilo alkoholikov: Poe, He-

mingway, Prešeren, Jack London. Kdo sva midva,

da bi jih obsojala?«

»Si jih že poizkusil?« ga je zanimalo.

»Valerija mi je enkrat dala neko modro tableto,

ki ji pravi raček. Bilo je grozljivo! Doživel sem

horror trip. (17) Taval sem skozi džunglo podza-

vesti in šel skozi kraje, kjer so name prežale stra-

šne prikazni. Videl sem same pošasti, kače, pajke,

golazen najhujše vrste. Bil sem kot Alica v čudežni

deželi, samo v tisočkrat hujšem stanju. Preganjali



92

so me demoni iz najbolj grozljive domišljije Ste-

phena Kinga in Edgarja Allana Poeja. Mene nihče

več ne pripravi do tega, da bi še kdaj vzel kaj

podobnega.«

»Ali jih Valerija jemlje?«

»Zanjo so to bonboni. Ona jih poplakne s

pivom, špricarjem ali viskijem,« sem razdraženo

odvrnil. »Poskušal sem jo odvaditi. Celo Ljubu

sem naročil, da je ne sme več oskrbovati. Pa je

rekla, da jih bo sama šla iskat v Zagreb.«

»Zakaj?«

»Tam jih Ljubo nabavlja.«

»Jih Ljubo tudi uživa?«

»Ne,« sem odvrnil. »Tudi meni jih je odsve-

toval. Redar mora imeti trezno glavo.«

»Mišo? Davorin?«

»Ne, onadva nimata nič s tem.«

»Kako se je Ljubo spečal z drogo?« je vprašal

čez čas.

Sedaj sem se jaz ozrl okrog sebe. Šolska avla je

bila na pol prazna. Na balkonih ni bilo nikogar.

»Ko je bil še v Slivnici, je spoznal Ptujčanko

Janjo in se vanjo zatrapal. Hodila sta leto dni, na-

kar sta se poročila. Njuna ljubezen je bila strastna,

mlada. Hotela sta imeti otroka, načrtovala sta dru-

žino, toda Ljubo je moral k vojakom. V Skopju je

bil petnajst mesecev. Ko se je vrnil, je našel svojo

mlado ženo zafiksano, v postelji z nekim Zagreb-

čanom, ki je bil diler. Ljubo je zabrisal tipa skozi



93

okno. Janjo je poskušal odvaditi od mamil, vendar

je pregloboko zabredla. Neko noč je pobegnila v

Zagreb. Šel je za njo. Iskal jo je po nočnih klubih,

toda zaman. Potem je dobil listek s sporočilom, da

ga bodo fentali, (18) če ne bo odnehal. Ni se pustil

ustrahovati. V neki zakotni ulici sta ga napadla dva

džankija (19) z nožem. Oba je premlatil in izvedel,

kje se nahaja Janja. Vendar srečanje ni bilo prijet-

no. Janja se ni hotela vrniti na Ptuj.

Ko je Ljubo postal redar, so ga spraševali, če

lahko nabavi kakšen džoint. (20) Spomnil se je na

Janjo. To se mu je zazdela odlična priložnost, da jo

spet vidi, kajti še vedno je ni prebolel. Zato občas-

no potuje v Zagreb, samo da jo lahko sreča.«

»Kakšna nenavadna štorija (21)!« je vzkliknil

Rudi.

Tudi mene je pretreslo, ko sem jo prvič slišal.

»Zato ti pravim,« sem povzel, »kdo sva midva,

da bi sodila Ljuba? Kdor je brez greha, naj prvi

vrže kamen.«





94

11.





»Namaste (22)!« je rekel študent Filozofske fa-

kultete Vili Grabner in sklenil roke kot pri molitvi.

»Pred mesecem dni sem se vrnil iz Indije, nekdaj

najlepšega bisera v britanski kroni, danes dežele

čudes, fakirjev in jogijev. S pomočjo diapozitivov

vam bom predstavil svoje vtise s potovanja, pred-

vsem pa to nenavadno, zanimivo, lepo in duhovno

bogato deželo.«

Klub mladih je zagrnila tema. Bilo nas je okrog

petdeset poslušalcev. Obmolknili smo v pričako-

vanju prvih posnetkov. Počutil sem se kot Byronov

junak Childe Harold na prvem potovanju. Silno rad

sem imel potopise in predavanja o daljnih, eksotič-

nih deželah. Nekoč bom prepotoval svet in videl

vsa čudesa.

»Indija je sto petdesetkrat večja od Slovenije. Z

devetsto milijoni ljudi je za Kitajsko druga najšte-

vilčnejša država na svetu,« je začel študent. »Ima

monsunsko podnebje s tropskimi deževnimi gozdo-



95

vi, riževimi polji, pašniki, veliko puščavo in zna-

menitim gorovjem Himalajo na severu.«

Na posnetku smo zagledali reko.

»Ob Indu se je pred pet tisoč leti razvila mogo-

čna civilizacija, ki je ohranila samostojnost in veli-

čino tisoč petsto let dolgo. Potem so vdrli Arijci.

Od enajstega do osemnajstega stoletja so v Indiji

vladali Moguli, muslimanski osvajalci. Nato je pri-

šla pod britansko krono. Samostojna je postala leta

1947, po dolgotrajnem boju za neodvisnost, ki ga

je vodil Mahatma Gandhi, 'velika duša' Indije.«

Prikazal se je nasmejani obraz drobnega star-

čka z očali, ki smo ga vsi poznali. Gandhi je bil

priljubljen tudi pri nas.

»Zoki, greva k Roziki na pijačo?« mi je šepnila

Valerija.

»Zdaj?« sem jo osuplo pogledal.

Ko je prikimala, sem jo odločno zavrnil.

»V Indiji tri četrtine prebivalcev živi na pode-

želju, kjer je šeststo tisoč vasi,« je nadaljeval Vili

Grabner, »zato se dve tretjini ljudi ukvarja s kme-

tijstvom. Glavno mesto Indije je New Delhi. Naj-

večje je Kalkuta z deset milijoni prebivalcev. Me-

sta so zelo natrpana in živahna. Nekateri Indijci so

pravi bogataši, medtem ko drugi nimajo niti za

osnovne potrebščine.«

»Ali lahko grem z Branko na en drink (23)?« je

vprašala Valerija.

Pokazala je na Branko, ki je stala pri vratih.



96

Pravilno sem domneval, da se bo naša fiksarica iz-

vlekla na račun očeta.

»Pojdi,« sem ji rekel, samo da bi lahko v miru

sledil predavanju.

Na diapozitivu se je pojavila krava sredi ulice.

»Krava je v Indiji sveta žival. Na splošno so v

Indiji verovanja močna in pestra,« je povedal. »Tu-

kaj najdete muslimane, budiste, kristjane, sike,

džainiste, največ pa je hindujcev, ki verjamejo v

mnogoboštvo.«

»Se bo Valerija vrnila?« je vprašal Rudi in se

usedel zraven mene.

»Ne,« sem šepnil.

Kričeči barvni plakati so se zagledali v nas z

visokih stolpnic.

»V Indiji ima zelo malo ljudi televizor,« je de-

jal študent. »Tudi pismenih je le triinpetdeset od-

stotkov prebivalcev, zato ljudje radi zahajajo v

kino, kjer gledajo dolge filme, polne dogajanja in

plesa. Med športi so najbolj priljubljeni tenis,

kriket in hokej na travi. Veliko ljudi se ukvarja z

jogo.«

»To je tisto zvijanje telesa in globoko diha-

nje?!« se je oglasil nekdo iz avditorija.

»Joga je mnogo več kot samo rekreacija,« je re-

kel Vili. »Je stik z božanskim. Nam je najbolj zna-

na hata joga, ki poudarja telesne položaje asane,

vendar obstaja več vrst jog. Karma joga je dejavna

pot, ki sloni na dobrih delih. Bakti joga je primerna



97

za čustvene ljudi. Z molitvijo in petjem se razvijajo

pozitivna občutja. Džana joga je filozofska pot, ki

opisuje svet kot privid. Radža joga priporoča psi-

hološki prijem, ki osvobodi in sprosti skrite moči

uma.«

Prebodena telesa so nas šokirala. Dolge kovin-

ske igle skozi obraz, jezik, roke, ledvice, vendar

brez ene same kaplje krvi.

»To so fakirji,« je povedal Grabner. »Na trgih

in po vaseh prikazujejo nenavadne sposobnosti, ki

so jih razvili skozi strogo disciplino. Rišiji, indijski

modreci, zavračajo takšno razkazovanje jogijskih

spretnosti in sidija, nadnaravnih moči, ker menijo,

da odvračajo od prave poti.«

Prikazala se je slika dolgolasega Indijca. Nje-

gov okrogli obraz je izžareval notranji mir, prijaz-

nost in navdušenje.

»Jogananda je veliki duhovni učitelj, ki je živel

in deloval na zahodu več kot trideset let,« je rekel

Vili. »Napisal je knjigo Avtobiografija nekega jo-

gija, v kateri je predstavil svet jogijev in sadano,

pot k bogu s pomočjo krija joge.«

Sledila je še ena podoba mladega Indijca.

»Teozofsko društvo je bilo prepričano, da je Ji-

ddu Krišnamurti novi Maitreja, utelešeni bog, Go-

spod luči. On pa se je odrekel mesijanski vlogi od-

rešitelja sveta in rekel, da bog prebiva v vsakem od

nas in da mu je potrebno samo prisluhniti. Prav ta-

ko je dejal, da je resnica dežela brez poti in da člo-



98

vek ne more priti do nje s pomočjo nobene organi-

zacije, vere, dogme, obreda, tehnike ali filozofije.

Ko ljudje sledijo neki osebi, ne sledijo več resni-

ci.«

Všeč mi je bilo, kar sem slišal.

»Satja Sai Baba, Gospodar petih elementov in

mojster čudežev, je najbolj karizmatičen še živeči

duhovni učitelj,« je povedal študent Vili ob novem

diapozitivu. »Njegovi učenci, ki jih je po svetu na

milijone, ga imajo za inkarnacijo Ljubezni. Vsak

dan poučuje o duhovnih resnicah in iz nič materia-

lizira sveti pesek vibuti ter najrazličnejši nakit,

prstane, verižice, zapestnice. V marsičem spominja

na Jezusa, ne samo po čudežih, ki jih izvaja, tem-

več tudi po načinu učenja. V govorih uporablja

zgodbe in parabole, zato je privlačen za množice.

Sai Baba pravi: 'To kar vi imenujete čudeži, je sa-

mo izraz moje volje. Čudeži so moja vstopnica za

obisk. Ljudem dajem tisto, kar me prosijo, dokler

ne vzamejo tistega, kar jim želim dati, in tako

učim.'«

Obraz nasmejanega, živahnega, navihanega

starčka nas je navdal z novim pričakovanjem.

»Osho je najbolj kontroverzni duhovni učitelj.

Nepopustljivo je kritiziral politične in verske in-

stitucije, zato je bil izgnan iz vsake države na sve-

tu. Njegovo osebnost najbolje opiše anekdota, ki

pravi, kako je neki škof tožil, da kamor koli je šel

Jezus, je bila revolucija, kamor koli je šel škof, pa



99

so mu ponudili čaj. Osho je bil revolucija, živi

ogenj. Govoril je, da religija ni to, kar ljudje mis-

lijo, da je, ni krščanstvo, budizem, hinduizem, is-

lam. Tako imenovane religije so bile zanj mrtva

skala. In nič, kar je mrtvo, ne pomaga. Skala je

dobra za nagrobni kamen. Oshojeva knjiga Učim

religioznost, ne religije je bila prepovedana v Va-

tikanu. Osho je religioznost razumel kot tekočo

reko, ki vseskozi spreminja smer in na koncu do-

seže ocean.«

Zadnji diapozitiv je prikazal brkatega, dolgola-

sega Indijca.

»Meher Baba velja za Avatarja nove dobe, za

utelešeno božansko inkarnacijo,« je dejal Vili.

»Štiriinštirideset let ni spregovoril nobene besede.

S tem je uresničil Nostradamusovo prerokbo, da bo

veliki učitelj govoril resnico z zaprtimi usti.

Baba je rekel, da v začetku ni bilo ničesar razen

Boga, vesoljne inteligence ali kakor koli ga poime-

nujemo. Neskončno, brezoblično in nezavedno sta-

nje Boga je prebudila prvobitna težnja po samospo-

znanju, ki se odraža v vprašanju: 'Kdo sem jaz?' To

vprašanje si je zastavilo tudi milijarde kapljic v

njegovem oceanu energije. Da bi duša, kapljica,

dobila odgovor, se je odpravila na dolgotrajno po-

tovanje skozi različna stanja, pri čemer si je na-

birala izkušnje, vtise ali sanskare ter se združevala

in ločevala od različnih oblik obstoja. Pri tem sta

pojem rojstvo in smrt samo izraza za fazo vstopa in



100

izstopa iz določene oblike življenja.«

Vili je naredil požirek vode in odložil kozarec

na mizo.

»Najprej se je duša spustila v gostejšo obliko

materialnosti skozi sedem različnih plinastih stanj.

Nato je prehodila sedem stopenj evolucije, in sicer

od kamna do kovine, od kovine do rastline, od

rastline do črva, od črva do ribe, od ribe do ptice,

od ptice do živali, od živali do človeka. Oblike,

skozi katere je morala duša, so nepreštevne. V ce-

lotnem procesu evolucije se duša ni zavedala sebe

oziroma svojega bistva, da je nesmrtni duh, in ne

Boga. V tem obdobju je potekalo namotavanje san-

skar ali vtisov življenja.«

Stoli so zaškripali. Poslušalci so postali nemi-

rni. Razumel sem jih, ker sem se tako počutil tudi

jaz. Ljubo, ki je bil v tretji vrsti, se je obrnil in

zagledal vame. Prestregel sem tudi Davorinov

pogled.

»Samo človek je sposoben dojeti svojo pravo

naravo in zavestno izkusiti Boga,« je nadaljeval

Grabner, »zato se z učlovečenjem duše prične nov

proces, ki se imenuje reinkarnacija. Duša izkusi

mnoštvo človeških oblik. Včasih se rodi kot moški,

drugič kot ženska. Pri tem zamenja narodnost, vi-

dez, barvo kože in veroizpoved. Včasih se doživi

kot revež, drugič kot bogataš. Skozi niz inkarnacij

si nabira nasprotujoče izkušnje sreče in žalosti. V

tem obdobju je pozornost duše obrnjena navzven in



101

priklenjena na grobi, materialni svet. Prične se pro-

ces trošenja sanskar, ki pa še vedno poraja nove.«

Nekateri so začeli vstajati in zapuščati prostor.

Za ateistično miselnost komunizma, v kateri smo

živeli, je bilo to preveč. Kljub temu nas je ostalo

več kot polovica.

»Tretji proces realizacije Baba imenuje invo-

lucija. To je trenutek vzpona, ko duša stopi na pot

spiritualnega odkrivanja sveta in se obrne k sebi.

Sanskare se pričnejo odmotavati. Vtisi, ki so se na-

brali skozi neskončno dolgo obdobje evolucije in

reinkarnacije, začnejo bledeti. Čeprav se duša še

vedno rojeva in umira v človeško telo na Zemlji, se

vedno bolj zaveda vmesnega stanja v onstranstvu,

ko čaka na novo inkarnacijo. Tako kot evolucija, se

tudi involucija odvija skozi sedem stopenj. V pos-

lednjem stadiju duša doživi samospoznanje in zlitje

z božansko zavestjo. Duša, kapljica, se vrne v

ocean blaženosti.«

»Zakaj se ne spominjamo posmrtnih stanj?« je

zanimalo nekoga iz občinstva.

»Dobro vprašanje,« je odvrnil Vili. »Mate-

rialisti trdijo, da posmrtnega življenja ni, ker se še

nihče ni vrnil iz sveta mrtvih. Toda tudi rojstva se

ne spomnimo, vendar vemo, da je resnično. No, če

bi se duša vseskozi zavedala svojih grešnih dejanj,

to je dejanj zoper kozmični red, bi zaradi vrojenega

kategoričnega imperativa, oziroma ugovora vesti

(božji del zavesti, ki prebiva v nas) odpovedala pod



102

težo občutka krivde. S tem bi bil duhovni razvoj v

veliki meri otežen. Po drugi strani se ljudje začne-

mo zavedati svojih preteklih življenj takrat, ko du-

ša duhovno dozori.«

Kar sem slišal, me je globoko prevzelo, pretre-

slo. Začutil sem, da se je nekaj v meni zganilo, pre-

budilo in niti slutil nisem, da bo raslo, cvetelo v

moji duši vse življenje. Bilo je kot vabilo na veče-

rjo, ki je mnogo obetala, kot sedež v prvi vrsti, kot

klic ljubezni. Zanetila se je iskra nemira. Čeprav je

bil to skromen začetek, je bil vendarle prvi korak.

Nisem še shodil, celo predramil se še nisem do

konca, toda budilka je zazvonila. In tokrat sem se

je razveselil.





103

12.





»Si videl Valerijo?« sem vprašal Rudija.

Bil je petek zvečer. Gneča je postajala neznos-

na. Za šankom je bilo pravo mravljišče. Okrog miz

je zmanjkalo prostih stolov, zato so obiskovalci

stali s steklenicami v rokah. Gosti dim se je valil

proti stropu.

»Z Branko sta na WC-ju,« je odvrnil Rudi.

Spet ta Branka! Ni mi bilo všeč, da se toliko

druži z njo. Pravzaprav sem se jezil zaradi vpliva,

ki ga je imela na Valerijo. Nenehno sta bili zadeti.

Takrat sta se samo hihitali in blebetali neumnosti.

Najbolj pa sem besnel, ko se je Valerija obešala na

tipe. To me je zares razkurilo. Potem sva se divje

prepirala, na dolgo in široko razčiščevala zadevo,

se za kratek čas pobotala, dokler se naslednjič ni

vse ponovilo v še hujši obliki. Valerija mi je oči-

tala, da se dolgočasi, medtem ko redarim, da se

hoče zabavati, plesati, smejati, noreti. Trudil sem



104

se po najboljših močeh, toda njej nikoli ni bilo do-

volj. Glavni razlog je tičal v tem, da nisem hotel

uživati alkohola in tablet.

Za prvomajske praznike sva načrtovala izlet na

Blejsko jezero. Malo me je bilo strah, kako se bo

zadeva obnesla. Upal sem, da se bova spet zbližala,

ko ne bo Branke na obzorju, in da ne bo pretiravala

s pijačo. Sklenil sem jo omamiti z ljubeznijo, ji do-

kazati, da se da zabavati tudi drugače, ne samo s

fiksom in maligani. Na žalost pa je šlo z Valerijo

naglo navzdol. Celo za treninge karateja se ni več

zanimala. Tisti čas je raje visela pri Roziki na drin-

ku. Za nasvet sem vprašal Ljuba, ki pa je samo

skomignil z rameni. Davorin mi je dejal, da je Va-

lerija postala barb frek (23) in da jo bom težko od-

vrnil od tega. Toda jaz nisem mislil obupati, nisem

še bil pripravljen dvigniti rok od nje in tega, kar je

bilo med nama. Rad sem jo imel. Pomagala mi je

skozi težko obdobje po Diani, moji prvi ljubezni,

zato sem ji bil neizmerno hvaležen. Odkrila mi je

tudi, kaj pomeni biti sproščen v ljubezni. Pokazala

mi je nov, svobodnejši odnos do življenja.

S tresočo roko sem prijel za kljuko in vstopil v

žensko stranišče. Prizor me je osupnil. Valerija in

Branka sta napol goli sedeli na umazanih tleh. Na

sebi sta imeli samo kavbojke in modrček, medtem

ko sta majico in pulover slekli. Lase sta imeli raz-

mršene, ličila razmazana. Valerija je v roki držala

steklenico viskija.



105

»Zoki, frajerček moj, pridi!« je vzkliknila, ko

me je zagledala.

»Pridruži se nama!« se je oglasila Branka. Je-

zik se ji je zapletal.

»Valerija, vstani!« sem ji velel. »Še prehladila

se boš.«

Otresla se je moje roke.

»Ne, tukaj mi je čisto fajn (25). Na, cukni ga!«

je rekla in mi potisnila flašo pod nos. »Pošteno ga

nagni. Bodi vsaj enkrat dedec!«

Ko sem jo zavrnil in znova poskusil spraviti na

noge, je zaklela.

»Jebemti, pusti me, ej! Če nočeš piti z mano,

nama vsaj pošlji tipe, ki bodo za stvar. Dolgočasiš

me, Zoki!«

Branka se je zahihitala.

»Valerija, opozarjam te!« sem povzdignil glas.

»Tega imam dovolj. Strezni se že enkrat! Get a

real life (26) ! «

»Mater si dosaden,« je rekla in pljunila na stran.

Z rokami se je opirala na steno, lovila ravno-

težje, medtem ko je počasi vstajala. Z motnimi

očmi se je zagledala vame. Še enkrat mi je pomo-

lila steklenico.

»Zadnjič ti rečem, da žri!« se je zadrla tako, da

so jo kljub hrupu slišali tudi zunaj. »Zafiksaj se z

mano ali spizdi!«

Valerija me je zmeraj vznemirjala, kot bejba je

bila izredno seksi. Toda zdaj, v tem trenutku, se mi



106

ni zdela čisto nič zapeljiva. Jasno mi je postalo, da

je to konec, slovo, the end, ki se je že dolgo napo-

vedoval in naposled legel med naju.

Ampak slabim novicam še ni bilo konca.





107

13.





Zgodilo se je, kar smo že dolgo pričakovali. Ti-

to je bil mrtev. Bil je četrti maj, šesti dan po tem,

ko sva se z Valerijo razšla.

Na televiziji so ves dan poročali, kako je vest

prizadela državljane in državljanke SFRJ, gibanje

neuvrščenih in ves svet. Petega maja zjutraj se je

Ljubljana, kjer se je Tito zdravil v Kliničnem cen-

tru, poslovila od predsednika države. Krsto s pos-

mrtnimi ostanki Josipa Broza so naložili na modri

vlak, s katerim je Tito pogosto potoval po Jugo-

slaviji, ko je obiskoval delavce v tovarnah.

Doma smo po televiziji spremljali poslednjo

pot človeka, ki je globoko zaznamoval naša živ-

ljenja in neizbrisno posegel tudi v svetovna doga-

janja dvajsetega stoletja.

Modri vlak je mrtvega Tita popeljal proti Za-

grebu, mestu njegove mladosti in prvih revolucio-

narnih dejavnosti. Ob progi so stale nepregledne

kolone ljudi, ki so se v tihi žalosti poslavljale od



108

svojega predsednika in voditelja.

V Zagrebu ga je pričakalo na tisoče Hrvatov.

Tito je bil zagorski sin, zato so bila čustva tukaj še

posebno močna.

Na poti proti Beogradu so se znova zvrstile

množice ljudi v nepretrgani verigi. Tokrat so to bili

delavci, kmetje, mladinci in pionirji iz Slavonije in

Srema. V Beogradu so Tita s črnim mrliškim avto-

mobilom prepeljali z železniške postaje do skupš-

čine SFRJ. Vsepovsod so bili žalostni, objokani

obrazi Beograjčanov, ki so želeli izkazati pred-

sedniku še zadnjo čast. Visoki oficirji JLA so po-

nesli krsto v poslopje skupščine. Za njo so šli naj-

ožji člani Titove družine z bivšo soprogo Jovanko

Broz. V veži skupščine so postavili krsto s truplom

na mrtvaški oder. Tam se je od Josipa Broza Tita

poslovilo dvesto devet delegacij iz sto sedemin-

dvajsetih držav z vseh celin sveta. Med njimi so

bili Leonid Brežnjev, predsednik Sovjetske zveze,

Margareth Thatcher, britanska ministrska predsed-

nica, Hua Guofeng, predsednik LR Kitajske, Indira

Gandhi, predsednica Indije, Sandro Pertini, itali-

janski predsednik, Zia Ul Hak, pakistanski pred-

sednik, Vatikanska delegacija in mnogi drugi. Mi-

mo mrtvaškega odra je šlo pol milijona Jugoslo-

vanov.

Naslednji dan je bila v beograjskem Domu sin-

dikatov žalna seja najvišjih družbenopolitičnih

organov in organizacij. Vladimir Bakarič je ob tej



109

priložnosti dejal, da je bil Tito legenda že za časa

življenja, zdaj pa prehaja v legendo zgodovine,

med njene vrhove. Nato je Bakarič opomnil na te-

melje SFRJ in poudaril, da so zanesljiva opora za

svetlo prihodnost. Rekel je, da je moč Jugoslavije v

junaštvu in trdnosti narodov in narodnosti, v nji-

hovi enotnosti, delavskem razredu, mladem rodu,

samoupravnem sistemu, splošni ljudski obrambi, v

neodvisni in neuvrščeni politiki.

Osmega maja je bil Tito pokopan v Hiši cvetja

v Užiški ulici. Spet smo gledali po televiziji. Ste-

van Doronjski je govoril: »Šest desetletij je v naši

sredini delal odločni in pogumni, visoko moralni

človek, borec, voditelj, ki je številne rodove z last-

nim zgledom navdihoval do zadnjega utripa svo-

jega življenja … Dragi tovariš Tito, s teboj smo

delali in gradili, kakor da bo večno vladal mir, in

se pripravljali, kakor da bo že jutri izbruhnila vojna

… Tito odhaja, toda ostajata naša večna ljubezen in

spoštovanje do njegove velike človeške in držav-

niške osebnosti … Počivaj v miru. Večna ti hvala

in slava.«

Zadonele so častne salve iz avtomatskih pušk,

iz tovarn po celi Jugoslaviji pa so zavijale sirene.

V Klubu mladih je visela Titova slika s črnim

trakom. Mladinci ptujske ZSMS (27) so pripravili

žalno proslavo. Po njej smo sedli za mizo Ljubo,

Mišo, Davorin, Rudi in jaz.

»No, in je šel rakom žvižgat,« je dejal Davorin.



110

»Zdaj bomo lažje zadihali.«

»Misliš?« sem vprašal.

»Seveda!« je bil odločen. »V tej usrani državi

še kihniti nisi smel, ne da bi končal na Golem

otoku.«

»Jaz se spomnim veliko šal na račun politike in

politikov,« sem pripomnil.

»In to je zate svoboda govora?!« se je zasmejal

Davorin. »Stari je bil tiran!«

»Baje je rad babe šlatal (28),« se je oglasil Mi-

šo.

Kako simptomatično! Ljudje se zmeraj spo-

mnijo, da je bil Prešeren pijanec, Einstein bebec,

Kennedy ženskar, tega, kar so naredili resnično

velikega, pa nihče noče videti. Kot bodočega zgo-

dovinarja me je takšen odnos žalil. Nisem si hotel

zapomniti ljudi, umetnikov, politikov, znanstveni-

kov, raziskovalcev po njihovih slabostih, temveč

po njihovih dosežkih.

»Tito je bil velik človek,« je mirno in počasi

spregovoril Ljubo.

Debelo smo ga pogledali.

»Boril se je v prvi svetovni vojni,« je začel,

»organiziral je partijsko ilegalo, bil je zaprt, vodil

je revolucijo in narodnoosvobodilno borbo, za-

mislil si je jugoslovanski socializem, vodil je gi-

banje neuvrščenih.«

Ljubo je naštel vse to, kar smo se učili v šoli in

kar so že vrabčki čivkali, toda njegove besede so



111

imele določeno težo, nov zven.

»Le kdo se lahko pohvali s takšnim razburlji-

vim, pustolovskim, plodnim življenjem?« je vztra-

jal. »Ti, Davor?!«

»Koliko nedolžnih ljudi je končalo na Golem

otoku: intelektualcev, zdravnikov, učiteljev?!« je

poskočil Davorin. »In koliko jih je mrknilo v dac-

hauskih procesih? Pa zemljo, hiše in vso premo-

ženje so mnogi izgubili po vojni, ker si jih je pri-

lastila država.«

To so bile najbolj priljubljene kavarniške teme.

»Goli otok je imel prek Rankovič,« je odvrnil

Ljubo. »Zanj pa vemo, kaj je bil.«

Aleksander Rankovič, dolgoletni šef zloglasne

UDBe (29), službe državne varnosti, ki je bila drža-

va v državi, si je zamislil represijski in prevzgojni

mehanizem na Golem otoku, kjer so se znašli vsi

tisti, ki niso ustrezali partijskim merilom. Da se je

pri tem pretiravalo in izživljalo, ni bila nobena

skrivnost. Koliko od tega je vedel Tito, je bilo spet

drugo vprašanje. Gotovo ni poznal celotne resnice,

saj je imel Rankovič proste roke, ko je šlo za vpra-

šanje notranje varnosti države. Sčasoma je Ranko-

vič postal tako močan, da je hotel z udarom odstra-

niti Tita in zavladati v Jugoslaviji. FBI je opozoril

Josipa Broza. Na brionskem plenumu so Rankovi-

ču sodili. Spoznan je bil za krivega in obsojen na

doživljenjski hišni pripor.

»Kaj pa dachauski procesi?« je vztrajal Davo-



112

rin.

Šlo je za montirane procese v času Informbiro-

ja. Sodilo se je skupini slovenskih politikov, minis-

trov, češ da so med drugo svetovno vojno, ko so

bili zaprti v koncentracijskem taborišču Dachau,

sodelovali z Gestapom. Seveda je bila to izmišlje-

na trditev, za katero so se skrivali sovjetski poli-

tični motivi.

»Saj veš, da je Stalin hotel, da imamo centralis-

tični socializem, da smo poslušni SZ tako, kot cela

Vzhodna Evropa,« je rekel Ljubo. »Tito se mu je

uprl, zato ga je Stalin nameraval likvidirati. Ampak

ravno zaradi naše neodvisne, samoupravne poti so-

cializma je doživela Jugoslavija priznanje v svetu.«

»Ti imaš odgovor na vse!« se je jezil Davorin.

»Tito je bil zate popoln človek.«

»Všeč sta mi bila njegova pogum in odločnost.

Stari je zmeraj vedel, kaj je prav in kaj narobe,« je

dejal Ljubo. »Uprl se je kralju Aleksandru, Hitler-

ju, Stalinu, blokovski delitvi sveta. Kaj hočeš več

od enega moža? Na bombaškem procesu v Celju je

vstal in rekel, da ne priznava kraljevega sodišča, da

njemu lahko sodi le partija? Mar to ni pogum?! Na

Neretvi je uničil most in z ukano na varno spravil

na tisoče ranjencev. Mar ni bil vojaški genij, mar-

šal?«

»Isti je bil kot Stalin, Hodža, Mao Cetung,« je

trdil Davorin. »Zakaj je hotel biti predsednik Ju-

goslavije celo življenje?! Ker je ljubil moč,



113

oblast!«

»Dobro veš, da se je hotel upokojiti, ampak mu

nismo pustili. Ljudje so ga želeli za predsednika iz

ljubezni in spoštovanja, zaradi njegovega dela in

vizionarstva.«

»Ti si čisto zaslepljen!« mu je zabrusil Davo-

rin. »Spomnim se, da si v Slivnici ure in ure gledal

starega po televiziji, ko je s cigaro v roki obujal

spomine in pravil štorije o 'slavni preteklosti'.«

Nato je Davorin obmolknil. Čez čas se je za-

gledal v Rudija.

»Kaj ti praviš?«

»O kom?« je vprašal Rudi.

»Ja, o Titu vendar!« je vzkipel Davorin.

Rudi je skomignil z rameni.

»Krasno!« se je jezil Davorin. »Čudovito! Ta

sploh nima svojega mnenja. Živela Jugoslavija!«

»Spomnim se enega vojaka,« se je oglasil Mi-

šo. Vsi smo se zastrmeli vanj. »Bila sva skupaj v

Nišu. Mislim, da se je pisal Safeta Saftič, ne vem

točno. Stari vodnik Tričkovič ga je imel stalno na

piki. Safeta je bil pravi Nikoletina Bursač. Enkrat

dobimo kontrolo. Pride sam major Pajovič. Pregle-

dujejo naše spalnice. Saftičeva omarica je v straš-

nem neredu, čisto razsulo.

'Takoj to počisti, vojniče!' mu ukaže Tričkovič.

'Ne morem,' pravi Saftič, 'zasekalo me je v

križu. Moram v stacionar (30).'

Stari vodnik dalje goni svoje: 'Pospravljaj!'



114

'Ne mogu,' vztraja Saftič.

Major ju gleda in se sprašuje, kateri od njiju je

bolj nor. Medtem Tričkovič reče: 'Vojniče, jebem ti

sve što ti je najmilije!'

Saftič kot iz topa: 'Meni je najdraži drug Tito!'

Vodnik je popizdil, vrgel kapo na tla, jo poho-

dil in imel totalni živčni zlom.«

Še nikoli ni Mišo tako na dolgo in široko razla-

gal kakšno stvar. Vsi smo se spogledali. Ponavadi

ni bil najbolj globokoumen, toda tokrat je dal piko

na i.

Davorin je zaklel, prevrgel stol in zapustil

mizo.





115

14.





Po Titu je življenje teklo naprej. Ni bilo vojne,

kot so se nekateri bali. Gospodarstvo je sicer šepa-

lo, vendar ga je bergla stabilizacije za silo podpi-

rala. Z Valerijo sva poskusila še enkrat. Poleti sva

šla na morje v Katoro pri Umagu. Kraj mi je bil ze-

lo všeč. Bivala sva v bungalovu Hawai in si sama

kuhala. Zjutraj sva do kolen brodila po toplem

morju, se držala za roke in bila srečna. Vsaj jaz

sem bil v devetih nebesih. Valerija se je resnično

trudila. Zdržala je celih pet dni. Potem so njeni de-

moni znova planili na površje in še huje, kot obi-

čajno, razgrajali in besneli. Strt, nemočen sem opa-

zoval, kako lepo dekle propada, z njo pa velik del

mene.

Doma sem skoraj začel kaditi in piti, ampak me

je Ljubo odvrnil od tega, češ da klub potrebuje vsaj

en svetli vzor. V resnici je Ljubo potreboval trez-

nega redarja. To sem razumel, zato sem uteho pois-

kal drugje, pri dekletih. V nekaj mesecih sem za-



116

menjal vsaj ducat bejb. Zame ni bilo obstanka. No-

bena ni mogla zapolniti praznine, ki je zazijala po

Valeriji in po Diani. Življenje je zame izgubilo bar-

vo, okus, vonj, zavladalo je sivilo. Steklena tišina

me je napolnila z bledikavo, neskončno meglico, ki

mi ni pustila, da bi občutil kar koli drugega kot me-

hanično utripanje srca, ki je poslej služilo samo za

poganjanje krvi po žilah. Počutil sem se kot v san-

jah nekega naveličanega sanjača, ki je doživel vse

in mu je zoprn vsak nadaljnji vtis, odmev, zvok

sveta, v katerem je prisiljen bivati.

Prišlo je novo leto, novi obeti, stare sanje. Za

silvestrovo sem redaril. Bilo je kot ponavadi, samo

desetkrat huje – dim, gneča, alkohol.

Nekdo me je potegnil za rokav.

»Živijo!«

Bila je majhna rjavolaska s čopom in deškim,

prikupnim obrazom. Imela je velike rjave oči.

»Jaz sem Tamara.«

Njen pogled je žarel kot supernova.

»Tvoja soseda,« je pripomnila.

Nisem imel pojma, o čem govori. Bejbe še ni-

koli nisem srečal, kajti gotovo bi si jo zapomnil.

»Septembra smo se priselili na Ptuj,« je

pojasnila. »V tvojo ulico. Stanujem v perutninskem

bloku. Prej smo živeli v Murski Soboti.«

»Aha,« sem zinil.

»Večkrat sem te že videla, a si tako važen, da

nikogar ne opaziš.«



117

Jaz važen?! Ej, lepotička, ko bi ti vedela, da je

temu ime žalost, razočaranje, metulj s potrganimi

krili, me ne bi označila z važičem.

Povedala mi je, da je edinka, da sta se starša lo-

čila in da zdaj živi z mamo in očimom. V klub je

prišla s kolegicami, ki so odšle na hauseball (31) k

nekemu sumljivemu tipu. Kar naravnost me je

vprašala, če greva na koncu skupaj domov. Obzir-

no sem ji povedal, da ne vem, kdaj bom končal.

Odvrnila je, da ji je vseeno, ker doma nima kaj po-

četi.

Ves večer sva se pogovarjala. Tedaj nisem imel

nobene punce. Tamara je bila zabavna, zanimiva in

ni klepetala v tri dni. Ob njej sem se prijetno poču-

til. Ko je ura odbila polnoč, sva si voščila s po-

ljubom na lice. Bila je topla, mehka, prikupna.

Valerija je dvakrat šla mimo mene, vendar je

bila tako zadeta, da me ni prepoznala. Lagal bi, če

bi rekel, da me ni stisnilo pri srcu, toda Tamara je

tisto noč žarela močneje.

Ob petih zjutraj smo pometli, pospravili stole,

naredili obračun izkupička. Ljubo me je vprašal, če

grem z njimi. Pokazal sem mu na Tamaro, ki me je

čakala za mizo. Utrujeno se je nasmehnil in priki-

mal.

Tamaro je na poti domov zeblo. Kljub šalu, ka-

pi in modri puhovki, ki bi jo morala obvarovati

pred zimo, so ji šklepetali zobje. Poznal sem obču-

tek. Vendar ni bil kriv toliko mraz, kot utrujenost



118

in neodpornost, ki prideta po hrupni, neprespani

noči.

Stisnil sem jo k sebi. Hvaležno me je pogle-

dala.

Ulice so bile prazne, zasnežene. Tišina je nemo

obvisela v zraku. Brezoblični predmeti, ki so me

obkrožali, mi sledili, so končno dobili svojo obli-

ko. Zazdelo se mi je, da bodo stvari šle na bolje.

Pred vhodom sem Tamaro še enkrat objel. Bila

je srčkana, nedolžna stvarca. Poljubil sem jo na

premražene ustnice.

Ni se branila.





119

15.





Toda stvari niso šle na bolje, temveč so se za-

pletle in mi popolnoma spremenile življenje. Temu

je botrovala knjiga, ki mi je čisto po naključju pri-

šla v roke. Zaradi nje sem izgubil notranji mir in

spanec ter se znašel v peklu, kakršnega si sploh ni-

sem mogel zamisliti, v peklu, ki sem ga sam poma-

gal uresničiti in oblikovati.

S Tamaro sva hodila dobre tri tedne. V tem ča-

su sva preživela skupaj vsako prosto minuto. Neke-

ga dne mi je po pouku pokazala knjigo, iz katere so

morali narediti referat pri zdravstveni vzgoji. Ko

mi je povedala, za kaj gre, sem jo takoj vzel v roke

in prelistal. Šlo je za izpoved šestnajstletne Berlin-

čanke. Njeno zgodbo sta pred dvema letoma za tisk

pripravila nemška novinarja Kai Herman in Horst

Rieck, v slovenščini je izšla lani v založbi ČGP

DELO Ljubljana. Knjiga je imela tristo petindvaj-

set strani, dodana sta bila slovar izrazov in dvajset



120

črno-belih fotografij.

Stran za stranjo sem odkrival pretresljivo izpo-

ved mlade Nemke in bil zmeraj bolj šokiran. Bila

je kot dekle iz naše soseske. Odraščala je v ločeni

družini, živela v betonskem naselju, imenovanem

Gropuisovo mesto, hodila v šolo (dokler je hodila),

obiskovala mladinski center, ki ga je vodil župnik

Jurgen Quandt in je deloval kot diskoteka Sound,

podobno kot naš Klub mladih. Toliko srhljivih po-

drobnosti je bilo med njeno pripovedjo in tem, kar

sem vsak dan opazoval v našem klubu, samo da se

je v Berlinu vse že razvilo do akutne faze, ki se je

nam šele obetala. Groza! Strašno! Bilo mi je, kot

da bi me nekdo polil z mrzlo vodo, kot da bi se

predramil iz sanj, ki sem jih imel za resničnost,

vendar so se izkazale za najhujši privid groze.

O tem se morava z Ljubom nujno pogovoriti,

se soočiti z nastalo situacijo, jo spremeniti, popra-

viti gorje, ki je nastalo. Kaj pa, če Ljubo ne bo ho-

tel razumeti, odnehati? Seveda bo! Ko bo zvedel za

dekletovo zgodbo, ne bo ostal ravnodušen, nihče

ne more živeti s tem spoznanjem, z zlom, ki požira

mlade duše.





121

16.





»Zoki, beži!« mi je velel Kristijan, eden od

obiskovalcev kluba. »Prihajajo!«

»Kdo?« sem vprašal in ga zgrabil za roko.

»Metul'aši!«

Otresel se je prijema in zginil v klub.

Zakaj bi se moral bati metul'ašev? Šminkerji iz

diskoteke Metulj niso zahajali k nam. To se je do-

gajalo zelo redko. Še tedaj so samo sprehodili svo-

je pavje perje, vihali nos in hitro mrknili. Če pa je

kdo od naših poskušal priti v Metulja, so ga zavr-

nili že pri vratih, češ naj si gre domov po kravato.

Zagledal sem jih. Bilo jih je kakšnih dvajset,

morda več, velikih, jeznih omar. Nekateri so imeli

v rokah palice, drugi so nevarnejše orožje skrivali

pod oblekami. Bili so kot razjarjena množica iz

poceni westerna, ki se pripravlja na linč (32).

»Kje je?!« je zavpil debeli, antipatični šminker,

ki sem ga na videz poznal. Mislim, da mu je bilo



122

ime Karl.

Za njim je stal visoki, mrki, plešasti redar iz

Metulja, Pep Cirkularka. Bil je strah in trepet ptuj-

skih uličarjev in navadnih smrtnikov ter državni

prvak v judu. Enkrat je v luna parku čisto sam pre-

tepel šest nasilnežev.

Če Karl za svojim hrbtom ne bi imel Pepa Pit-

bula in tropa besnih psov, ne bi bil tako glasen.

Poznal sem takšne nastopače.

Ker nisem odgovoril, temveč sem samo pisano

gledal, me je poskušal zgrabiti za vrat. Brez obo-

tavljanja, povsem nagonsko, sem ga z dlanmi sunil

v prsi, da je priletel Pepu v naročje. Seveda sem

takoj obžaloval svojo reakcijo, saj nisem želel pri-

livati olja na ogenj, toda bilo je prepozno. Trije

šminkerji so že planili proti meni. Zadeva bi se go-

tovo žalostno zasukala v mojo škodo, če se ne bi

vmešal šminker Bojan.

»Stojte!« je vzkliknil. »Počasi fantje! To je Zo-

ran, Ristov sosed.«

Ob Ristovem imenu so vsi otrpnili. Risto je bil

kralj Metulja, alfa in omega med šminkerji. Strašno

mi je bilo žal, da ga ni bilo zraven. Slišal sem, da

se je ponesrečil z motorjem, nakar je izginil s Ptuja

(33). Bil je precej starejši od mene. Še preden je

postal slavni metul'aš, je bil kolovodja naše ulice,

Gregorčičevega drevoreda. S sosednjo ulico,

CMD-jem, smo se včasih šli vojne. Spopadli smo

se sredi travnika in se obmetavali z jajci, paradižni-



123

kom in gnilimi jabolki. Drugič smo po blokih

CMD-ja na zvonce nalepili selotejp, da je zvonilo

tako dolgo, dokler niso stanovalci prišli ven. Tret-

jič smo pokradli ventilčke s koles. Ušpičili smo še

tisoč podobnih barabij. Poznal sem celo Frenka,

Ristovega najboljšega prijatelja. Včasih sta me

poslala po cigarete. Vendar tudi njega ni bilo zra-

ven.

Na srečo je Ristovo ime zadostovalo. Šminkerji

me niso napadli.

Bojan je stopil predme. Z njegovim bratom sva

bila sošolca v osnovni šoli. Včasih sem se jezil, da

je Ptuj majhna vas, v kateri vsakdo pozna vsako-

gar, zdaj pa sem bil vesel, da nismo velemesto.

Poznanstvo mi je pravkar rešilo kožo.

»Iščemo Ljuba,« je rekel Bojan.

»Ni še prišel,« sem odgovoril. Tudi Mišo je

manjkal. Ko sem Davorina pred eno uro vprašal,

kje sta, je rekel, da ne ve. Tedaj se tudi meni ni

zdelo nič posebnega, da ju še ni, čeprav jima to

sploh ni bilo podobno.

»Ljubo je na tržnici razbil našega Žana,« je po-

jasnil Bojan. »Čisto brez veze ga je premlatil kot

psa. In naše punce je ustrahoval. Pa tisti mali, de-

beli, je bil zraven.«

Kar sapo mi je vzelo. Da bi si Ljubo nekoga

privoščil iz gole objestnosti?! Da bi se spravil na

dekleta?! Tega enostavno nisem verjel, toda raje

sem molčal in svoje dvome zadržal zase.



124

»Žan je na urgenci. Zlomljen nos ima in dve

rebri,« je nadaljeval Bojan. »Zdaj razumeš, zakaj

moramo najti Ljuba?«

»Ampak notri ga ni,« sem dejal.

»Bomo sami pogledali!« se je oglasil Karl.

Spet mu je zrasel greben. »Dovolj je bilo vljudno-

sti. Prišli smo po Ljubovo kožo. In pri Titovih kos-

teh jo bomo tudi dobili!«

Karl je govoril kot lik iz poceni stripa, toda

šminkerji so mu pritrdili. V njih je znova zavrela

kri.

»Ne morem dovoliti, da vsi vstopite,« sem ugo-

varjal.

Zavedal sem se, da če jih bo v klubu samo eden

postrani pogledal, bodo demolirali prostor in vse

obiskovalce.

»Naj gresta samo dva preverit,« sem predlagal.

Razleglo se je mrmranje. Počutil sem se kot

Wayat Earp, ki poskuša preprečiti linč. Njemu je

uspelo. Psihologija množice, ha! Toda on je imel

dva kolta, vsakega na šest nabojev. To pa sta bila

upoštevanja vredna argumenta.

Proti meni je zakoračil Pep Cirkularka.

»Črta, mali!« je velel in me odrinil na stran.

Karl mu je nemudoma sledil. Njegov zmago-

slavni nasmeh bi mu najraje zradiral s face, vendar

me je ustavil zdrav razum. Za njima so vkorakali

še preostali metul'aši. Z Davorinom sva nemočno

sledila povorki svete jeze, maščevanja in zakona



125

linča. Nisva se več upirala. Bilo je brez pomena.

»Si slišal?« sem ga vprašal.

»Dobro godljo sta zakuhala,« je odvrnil.

»Ampak saj ne more biti res, da bi se Ljubo in

Mišo tako spozabila!«

Davorin je skomignil z rameni.

Čez deset minut so bili spet zunaj. Pihali so od

jeze, vendar kravala niso zagnali.

Pep me ni niti pogledal. S tem mrganom (34) bi

se želel pomeriti neke temne noči v zakotni ulici.

To bi bil fajt! Mogoče čez kakšnih deset let. Zaen-

krat še nisem sodil v njegovo kategorijo in pri tem

ne mislim samo na težo.

Še raje pa bi za vrat zgrabil voluharja Karla.

Njega bi se lotil kar zdaj.

»Povej Ljubu, da ga iščemo!« mi je zabrusil na

odhodu.

Hotel sem mu reči: »Kdor išče, ta najde,«

ampak sem se premislil. Škoda besed za takšnega

cepca. Po drugi strani pa nisem želel, da bi šmin-

kerji stresli svojo jezo na meni. No, morda se res še

srečamo, dragi moj Karl (35).





126

17.





Vzpenjal sem se po lesenih stopnicah, ki so na

vsakem koraku predirljivo škripale. Spremljal me

je vonj po vlagi in plesni, ki je bil značilen za stari

del mesta. Stiskalo me je v grlu. V nogah sem čutil

svinec. Pogovor, ki sem ga odlagal, je pritiskal z

neznansko težo, me hromil, dušil. Najraje bi se za-

vlekel pod kamen, se skril v najglobljo temo. Pod

roko sem stiskal v vrečko zavito knjigo, ki je žgala

kot razbeljeno oglje. Včasih se znajdeš pred ogle-

dalom, z enim samim pogledom premeriš svoje

življenje, prebledijo ti lica in zastane srce.

Z grenkobo sem potrkal na vrata. Zvonec ni

delal.

»Kdo je?«

»Zoki,« sem odvrnil.

Kolegi so govorili, da ne morejo izreči lastnega

imena v vrata. Zato so začeli govoriti v upanju, da

jih bo Ljubo prepoznal po glasu. Ker je poznal

njihovo zadrego, se je pretvarjal, da ne more ugo-



127

toviti, kdo je obiskovalec. Nekateri tega niso pre-

nesli, zato so odšli. Ko sem ga vprašal, zakaj to

počne, mi je rekel, da so morali tudi kandidati za

Šaolin stati pred samostanskimi vrati, čakati po več

dni v dežju, vetru in snegu ter s tem dokazati svojo

vrednost.

Notri se je zaslišalo stokanje, kateremu je

sledilo počasno vstajanje. Težki koraki do vrat.

Odklepanje.

»Zdravo,« je zamrmral. »Zakleni za seboj.«

Zvlekel se je do postelje, sedel na rob. S treso-

čo roko je poiskal škatlo cigaret. Pa je rekel, da je

nehal kaditi!

Ljubo ni živel razkošno, nasprotno, njegovo

stanovanje je bilo bohemsko, zanemarjeno. Imel je

dve sobi. V prvi je bila miza s tremi stoli, štedilnik

na drva, ki je služil tudi kot peč, pralni stroj, pomi-

valno korito in kavč. V drugem prostoru sta se

nahajali dve postelji in omara. To je bila soba za

goste. Kopalnice ni imel, umival se je v lavorju. Na

WC se je šlo na dvorišču. Ko sem ga vprašal, zakaj

živi v takšnih razmerah, saj ima dovolj denarja za

luksuzno stanovanje, mi je dejal, da živi tako, kot

se počuti.

»Koliko je ura?« je vprašal.

»Enajst,« sem odvrnil. Ker se mi je zdelo, da

potrebuje dodatno orientacijo, sem pripomnil:

»Dopoldan.«

Zamrmral je nekaj nerazumljivega.



128

Šele tedaj sem opazil, da ni sam.

»Rad bi govoril s teboj,« sem rekel.

»Govori.«

Odkimal sem in pokazal na kup pod odejo.

»Anita ne ve, ali je na Zmelji ali na Marsu,« je

rekel.

Ker sem vztrajal, jo je vzel v naročje in jo z

odejo vred odnesel v sosednjo sobo.

»Včeraj so te iskali metul'aši,« sem začel,

»ampak to si pričakoval, kajne?!«

Šel je do pomivalnega korita ter si pljusknil

vodo v obraz.

»Kaj se je zgodilo?« sem hotel vedeti.

Počasi se je obrisal z brisačo. Očitno je veliko

spil. Takšnega ga še nikoli nisem videl. Njegov

obraz je bil pepelnato siv. Zrušil se je na stol. Že

sem mislil, da je zaspal, ko je spregovoril: »Z

Mišom sva šla mimo tržnice, ko sva naletela na

tisto metul'aško grinto in tri šminkerice.«

Iz podstavka za skodelico, ki mu je služil kot

pepelnik, je vzel cigareto, ki jo je prej tja odložil.

Potegnil je dim.

»Mrhe so naju zviška gledale,« je nadaljeval.

»Tudi frik se je napihoval. Bil sem slabe volje. Ko

so se šminkerce začele smejati, mi je prekipelo.

Nekaj sem jim rekel, one pa nazaj. Metul'aš je za-

čel gobcati, zato sem ga kresnil. Vse bi se končalo

pri tem, če ga ne bi babe zakurblale (36), naj mi

posveti. Bedak je vstal in me napadel. Stemnilo se



129

mi je pred očmi. Sesul sem ga kot kanto.«

No, to je bilo to. Ni mi bilo všeč, Ljubo pona-

vadi ni bil tak, ampak razumel sem ga. Hudiča,

kako bi pa jaz ravnal?! Toda to zdaj ni bilo po-

membno.

Iz vrečke sem potegnil knjigo in jo vrgel na

mizo.

»Kaj za vraga je to?« se je začudil.

»Izpoved šestnajstletne narkomanke.«

Vzel je knjigo v roke in prebral naslov. »Mi

otroci s postaje Zoo, Christiane F.«

»Rad bi, da jo prebereš,« sem rekel.

Zamišljeno je zrl vanjo.

»Ne vem, če mi bo všeč.«

»O, zagotovo ti bo!« sem vztrajal. »Pripovedu-

je o dekletu iz Zahodnega Berlina. Živela je v

razčlovečenem, betonskem naselju, ki se imenuje

Gropuisovo mesto. Z dvanajstimi leti je v mladin-

skem klubu poskusila hašiš, pri trinajstih je že bila

zasvojena s heroinom. Dopoldan je hodila v šolo,

popoldan se je fiksala na železniški postaji Zoo.

Veš, kako si je priskrbela denar za mamila? Pro-

dajala se je za dvajset mark na otroškem nasta-

višču!«

Med naju je legla tišina.

»Ja, in?« se je oglasil. »Okej, mala se mi smili,

ampak kaj bi rad od mene?«

Pograbil sem knjigo in jo odprl. Pokazal sem

mu sliko.



130

»Glej! Andreas 'Atze', umrl star devetnajst let!

Bil je Christianina prva ljubezen. Namerno si je

vbrizgal preveliko dozo heroina. V poslovilnem

pismu je mlade posvaril pred mamili.«

Pomolil sem mu naslednjo fotografijo, na kateri

je bila črnolasa deklica otožnega pogleda.

»Babbete 'Babs', Christianina prijateljica, naj-

mlajša smrtna žrtev heroina v Zahodnem Berlinu!«

Obrnil sem list.

»Livija se je začela fiksati pri petnajstih. Pri

osemnajstih so jo našli mrtvo v javnem stranišču

na Hansaplateu. V njenem žepu je bilo pismo,

prošnja, naslovljena na socialno varstvo, naj ji

pomagajo.«

Divje sem listal.

»Poglej! Karin, Barbet, Werner, Michael, Det-

lef, same izgubljene duše! 'Ne moremo odnehati,'

pravijo.«

Zamišljeno je prikimal in potegnil dim.

»Ja, Zoki, življenje je zajebano. Kaj tega nisi

vedel?!«

»Ampak, Ljubo, poglej slike! Sama smrt! To

nas čaka! To prihaja k nam.«

Naglo je vstal.

»Misliš, da tega ne vem?! Zahodni Berlin je že

v Zagrebu! Vse to sem videl na lastne oči.«

Zgrabil sem ga za ramena in stresel.

»Ljubo, končati moraš s tem. In ne seri mi z

romantično štorijo o Janji!«



131

Znova je sedel. Trudno je sklonil glavo, ramena

so se mu povesila.

»Ali veš, kaj si?« sem vztrajal. »Trgovec s

smrtjo! Navadni diler si, Ljubo! To se mora neha-

ti!«

Počasi je dvignil pogled.

»Se ti ne zdi, da dramatiziraš?« je vprašal. »V

klubu ni niti pet pravih narkomanov. In še ti so na

tabletah, travi. Niso fizično zasvojeni. Odnehajo

lahko kadarkoli želijo. Mladi se samo hočejo zaba-

vati.«

»Ti dilaš mamila in meni boš govoril, da preti-

ravam?! Kaj pa Valerija? Se ne čutiš odgovornega

zanjo?!«

»A, zdaj mi boš Valerijo obesil?! Ona je takšna

kakršna je, z mamili, ali brez njih. Saj sem vedel,

da mi jo boš nekega dne očital.«

»Lahko rečeš, da je mamila niso pokopala?«

sem vzrojil. »In da nimaš nič pri tem?!«

»Mamila so v Valeriji samo prebudila tisto, kar

je bilo v njej. Saj si jo poskusil rešiti.«

»In to naj me opere krivde?!«

Iz zavojčka je potegnil novo cigareto in si jo

nervozno prižgal.

»Misliš, da bi bil Tito ponosen nate?« sem

vztrajal.

Znova se je zazrl vame.

»Tudi Tito je prodajal sanje.«

»Ah, lepo te prosim!«



132

»Tebi je lahko,« je začel in globoko potegnil

dim. »Ti boš odšel študirat v Ljubljano ali Maribor.

Imaš punco, ki ti je všeč. Dobil boš dobro službo in

nič ti ne bo manjkalo. Jaz nimam niti poklicne šole.

Veš, kakšna dela mi ostanejo?! Železnica, ajzlpa-

nar, sem probal. Za novo leto sem v snegu do ko-

len letal za vagoni in jih ustavljal z macolo. Ali pa

pošta! Pojdi ti zjutraj ob štirih v mrazu, dežju, sne-

gu, raznašat pisma, časopis, pakete. Ali pa tovarna!

Delaj osem ur za tekočim trakom in boš videl, ka-

ko dolgo boš ostal normalen!«

Delno je imel prav, vendar mu nisem mogel

popustiti. Za preveč pomembno zadevo je šlo.

»Vpiši se v večerno šolo,« sem rekel. »Naredi

nekaj iz svojega življenja! Mamila niso prava pot.«

»In Janja?« je vprašal čez čas.

»Kaj je z njo? Mar res misliš, da imaš v imenu

ljubezni pravico uničevati življenja?! Sicer pa,

kakšna ljubezen je to, ki te sili k prekupčevanju?«

»Ti ne razumeš.«

»Razumem, da prodajaš smrt! Ena doza hero-

ina in že imaš fizično zasvojenega odvisneža, ki ne

bo mogel odnehati sam od sebe.«

»Ampak jaz ne prodajam heroina! Niti ko-

keina!«

»Danes ne. Kaj pa jutri, ko te bodo džankiji sa-

mi prosili zanj? Jih boš zavrnil? Seveda ne! Takoj

boš letel v Zagreb.«

Obrnil se je proti oknu.



133

»Ljubo, še enkrat ti rečem, to se mora nehati.

Zdaj, v tem trenutku!«

In sem še dodal: »Ali pa nisva več prijatelja.«

V očeh se mu je zrcalilo pogorišče številnih iz-

gubljenih bitk. Njegova duša je želela ven, se rešiti,

pobegniti. To sem jasno čutil. Bil je moj prijatelj,

moj idol. Občudoval sem njegove številne vrline,

še posebej preudarnost, mirnost, privrženost. Ljubo

ni bil zloben, diaboličen človek. V njem je bilo

veliko dobrega. Njegovo početje je bilo napačno,

zgrešeno, satansko. Toda zdaj, ko sem bolje razu-

mel mamila in njihov krog smrti, mi je bilo jasno,

da ne morem biti zraven. Pomislil sem na Valerijo.

Koliko krivde je bilo Ljubove? Precej! Ljubo je bil

odgovoren za več mladih duš, kot je bil pripravljen

priznati. Nekatere so zašle zato, ker jim je nudil

priložnost, vrata do lažnivih sanj. In koliko krivde

je bilo moje?! Gledal sem vstran, nisem hotel

videti, kar se mi je dogajalo pred nosom. Bil sem

slep za resnico. Moj prijatelj je prodajal temo,

počasno, toda zagotovo smrt, živo grozo, pošasti.

In v primeru, če se bo mamilarska scena v klubu

razvijala in se bodo pojavile trde droge, kot heroin,

potem bodo posledice nepopravljive.

»Kaj te je kar naenkrat pičilo?!«

Nestrpno je vstal in stopil k štedilniku. Pristavil

je lonček za kavo.

»Ni naenkrat,« sem odvrnil, »v resnici se že

predolgo vleče.«



134

Vrnil se je za mizo in sedel.

»Prenehaj!« sem ponovil.

»Ni tako enostavno.«

»Je! Nehaj zdaj, takoj!«

Roteče me je pogledal. Z roko si je zastrl obraz.

»Ne morem,« je zastokal, »ne morem.«

Skozi mene je zavel veter, ki se je spustil z

zvezd, prek polarnega ledu, skozi temo noči. Veter

je zapihal od vsepovsod, prodrl skozi sleherno

režo, prepihal vsak atom mojega bitja. Stal sem v

žrelu črnega vrtinca in okušal mešanico lastnih

občutkov. Moja odločnost je dobila jezne robove,

ostre kot britev.

»Midva sva opravila,« sem naposled rekel. »Ne

poznam te več!«





135





DRUGI DEL





Si vedel, da dušo, srce in življenje

v nevarnosti zate bi dal brez besed,

da ves sem z nežnim prijateljstvom prežet.

Si vedel, a kaj bi zaman te spominjal.



Byron





1.





Bili smo na višini osem tisoč metrov, ko je

nekdo rekel, da tako visoko letijo samo jastrebi. Z

JAT-ovim DC-9 smo potovali v Split, kjer nas je

čakalo drugo letalo za Dubrovnik. To je bil začetek

šestdnevnega maturantskega izleta, na katerega

smo šli skupaj trije razredi pedagoške gimnazije. V

Dubrovniku bomo ostali tri dni, nato pa bomo

nadaljevali pot prek Boke Kotorske v Cetinje in na

Lovčen, kjer si bomo ogledali Njegošev spomenik.

V Splitu bomo prespali dve noči. Izlet bomo

zaključili z ladjo v Koper in z vlakom na Ptuj. Za

marsikoga je bil to sanjski izlet, poln lepih obetov.

Sedel sem zraven okna in opazoval oblake. Še

nikoli nisem bil nad njimi, razen v sanjah. Spomnil

sem se Baudelairove pesmi Tujec, v kateri skriv-

nostneža sprašujejo, koga ima najraje, starše, pri-

jatelje, domovino, lepoto, denar, on pa vse zavrača

in pravi, da ljubi oblake, tiste čudežne oblake, ki



139

plavajo tja daleč. Toda tisti trenutek mi je bil bližji

Jenkov temni oblak izza gore, ki se je privlekel nad

polje in se spremenil v žalostno misel sredi mojega

srca. Moral bi biti dobre volje, vesel, maturantski

izlet je bil presneto dober razlog za srečo, vendar

nisem bil. Ovit v pelin, mračne misli, sem bil ves

čemeren.

Sošolci in sošolke so se glasno pomenkovali.

Punce je bilo strah, fantje so dolivali olje na ogenj

in jih strašili z zgodbami o letalskih nesrečah. V

normalnih okoliščinah bi se jim pridružil, se spo-

gledoval s stevardesami in trosil neumnosti, toda

ne tokrat. Preveč stvari me je težilo, nisem se

mogel sprostiti. Bil sem popolnoma izžet. Prigo-

varjal sem si, da sem se pravilno odločil, da druga-

če ni šlo, da človek ne more zoper sebe. Toda kljub

temu sem se klavrno počutil.

»Škoda, da ni Diane zraven,« se je oglasil

Rudi, ki je sedel zraven mene. Tudi on je bil pobit.

»Ja, škoda,« sem se strinjal. Šele sedaj se mi je

utrnila misel, da sploh ne bi bilo napačno, če bi

svoje pomisleke in skrbi zaupal kakšni tretji, nepri-

stranski osebi, ki mi je blizu. Diana je bila kot

nalašč za kaj takega, povrhu je bila prav ona zra-

ven, ko se je vse začelo, ko sem spoznal Ljuba. Na

žalost je Diana zbolela in ostala doma.

Rudi je dvakrat, trikrat poskušal naplesti pogo-

vor, vendar nama beseda ni stekla.

Popoldne smo prispeli v Dubrovnik. Bilo je



140

precej vroče celo za mesec maj. Z letališča smo se

z avtobusom peljali proti hotelskemu naselju nad

mestom. Opazoval sem Dubrovnik in se poskušal

spomniti, kaj sploh vem o najlepšem jadranskem

mestu z bogato tradicijo, zgodovino, kulturo in

pevskimi festivali, ki so konkurirali celo splitskim

prireditvam. Kolikor vem, je Dubrovnik nastal iz

majhnega ribiškega naselja v ilirski dobi. Njegovo

ime naj bi izhajalo iz staroslovanskega korena

dabr, kar pomeni hrast. Naselje so v začetku sed-

mega stoletja ogrozili Slovani in Obri, ki so v

bližini porušili grško-rimsko naselbino Epidaurus.

V obdobju razvitega fevdalizma je Dubrovnik

dobil podobo utrjenega mesta z visokim obzidjem.

V tem času je že bil najpomembnejše mesto na

Jadranu. Bogastvo in pomen si je zagotovil s

trgovino, saj je ležal ob pomembnih trgovskih

poteh, ki so vodila v notranjost Balkanskega po-

lotoka. Trgovina se je odvijala v mestih in na sej-

mih, blago pa so prevažali Vlahi v karavanah. V

dvanajstem stoletju je pod Bizantinsko nadoblastjo

postal glavno pomorsko središče južnega dela

Dalmacije. Ko je starorimsko cesarstvo oslabelo, je

mesto prišlo v roke Beneške republike. Benečani

so bili njihovi glavni konkurenti v pomorstvu in

trgovini, zato je bil to velik udarec za Dubrovnik.

Dož Damjan Juda se je takrat obesil na najvišji

jambor.

V štirinajstem stoletju so prišli pod ogrsko



141

nadoblast in kralju Ludviku I. dejali, da ne morejo

živeti, če ne trgujejo. S spretno diplomacijo so

dosegli veliko avtonomije in svobode. Dubrov-

niška občina je tedaj dobila naziv republika. Ko so

po Balkanu začeli pleniti Turki, so Dubrovčani

sklenili z njimi zvezo. Za privilegij svobodnega

trgovanja so plačevali letni davek, harač. Ko je

grozila evropska vojna s Turki, je Franjo Gundolič

dvakrat ubranil dubrovniško svobodo pri papežu.

Nemoteno so gospodarili in trgovali vse do leta

1808, ko je Napoleon Bonaparte ukinil Dubrov-

niško republiko.

No, moj spomin sploh ni bil tako slab. Res je,

da nam je razredničarka vse to povedala tik preden

smo šli na izlet, ampak vseeno sem bil zadovoljen

s količino podatkov, ki se je ohranila.

Iz književnosti sem se spomnil še na dubrov-

niško dramatiko in Marina Držiča, ki je v komediji

Dundo Maroje nanizal vrsto likov, kot so skopuški

oče, razsipni sin, pohlepni sluge in kurtizane, ki se

vsi pehajo za dukati. Ta imenitna komedija je bila

prevedena tudi v slovenščino. Hlapca Šimna je na

odrskih deskah zaigral najboljši slovenski igralec

Stane Sever. Skoraj dobesedno sem se spominjal

njegovega modrovanja o denarju. V vipavskem

narečju je govoril takole: »Saj tu je ena stara res-

nica, da cekine v škrinji rja žre. Ne je 'met zlata je

hudo, je 'met zlato še hujš! Zgubiš mir, zgubiš

spanje, nu samo misliš, da ti vsi strežejo po življen-



142

ju. Skrivat zlato, peklenska martra, kazat ga, se

bojiš.«

Še zadnji ovinek in prispeli smo na cilj.





143

2.





»Preden zdrvite v hotel, naj vas spomnim, da

gremo jutri po zajtrku na ogled mesta,« je rekel

Anton Ocvirk, učitelj fizike, ki se ga nismo mogli

znebiti niti na izletu. »Ob devetih v avli!«

Vsuli smo se iz avtobusov in stekli v hotel.

Tam smo izvedeli, v katerem delu turističnega na-

selja bivamo. Napotili so nas v enega od mnogih

paviljonov, v veliko dvonadstropno hišo blizu

morja, ki je bila precej oddaljena od gostov katego-

rije A. Z Rudijem sva se zasidrala v pritličju, kjer

je imela vsaka soba veliko verando brez ograje. Na

levi strani sva imela za sosedi bivši sošolki, plati-

nasto blondinko Matejo in črnolaso Bredo, na des-

ni pa kolege iz E razreda.

Na hitro sva razpakirala potovalke in stekla v

morje. Polovica vrstnikov je že brodila po plitvini.

Nekaj jih je tulilo, kako je voda mrzla. O tem sva

se kmalu prepričala sama. Kljub vročemu vreme-

nu, ki niti ob pol šestih popoldne ni pojenjalo, se

morje še vedno ni segrelo.

Zato sva se raje vrnila na verando in legla na



144

ležalnike.

»Hej, kuščarja, ali bosta kokakolo?«

Breda in Mateja sta nama pod nos pomolili

pijačo. Takšne vljudnosti ni kazalo zavrniti. Že

naslednji trenutek smo veselo kramljali. Prijetno

naju je presenetilo spoznanje, da ti dve odličnja-

kinji, piflarki, ki sta v šoli dajali vtis resnobnih

puščob, sploh nista napačni. Nasprotno, bili sta

prijetnega videza in sta se izkazali za zabavni ter

privlačni mrhi. Najino razpoloženje se je popra-

vilo.

Pridružile so se še tri sošolke, Lidija, Vesna in

lepa Helena. Breda in Mateja nista mogli skriti

nejevolje. Dekleta so na dan privlekle fotoaparat.

Nihče ni imel nič proti slikanju. Punce so se

zapeljivo nastavljale objektivu in samo slepec ne bi

opazil, da pod majčkami niso imele modrcev.

»Si hočete ogledati našo sobo?« je vprašala

Helena.

Povzpeli smo se v prvo nadstropje. Njihova

soba je bila brez balkona. Imela je francosko pos-

teljo za dva in rezervno ležišče ob steni. Nato smo

šli na kratek obhod po hiši. Kmalu nam je postalo

jasno, da je pritličje resnično najboljši del zgradbe,

ne samo zaradi velike verande, ki je sobe v

zgornjih delih niso imele, pač pa zato, ker je bilo

najbolj oddaljeno od naših prfoksov, ki so bivali v

drugem nadstropju.

Pričelo se je mračiti.



145

»Gremo skupaj na večerjo?« je vprašala

Vesna.

»Trapa!« jo je zavrnila Lidija. »Kaj ne vidiš,

kako so lepo po parih? Zoki – Mateja, Rudi –

Breda?!«

»Hi hi,« se je zasmejala Helena. »Tamari to ne

bi bilo všeč.«

»Prav imaš,« se je strinjala Mateja in me

hudomušno pogledala. »Skupaj bomo šli.«

Rudi je komaj zadrževal razočaranje, jaz pa

sem samo skomignil z rameni.

»Mogoče imava z Rudijem drugačne načrte,«

sem pripomnil.

»Ha, kar misli si!« je razigrano vzkliknila

Helena ter me prijela pod roko. »Budno te bomo

imele ne očeh.«

Z Rudijem sva odšla v sobo in se oblekla za

večerjo.





146

3.





»Veš, že ves dan zbiram pogum, da bi ti nekaj

povedal,« je dejal Rudi v sobi.

»Povej!« sem velel in zlezel v modre kavbojke

z zakovicami.

Rudi si je čez glavo navlekel rumeno majico.

»Si slišal, kaj se je zgodilo Ljubu?«

Za trenutek sem zastal, potem pa odkimal.

»Metul'aši so ga dobili v pest,« je povedal in

se obotavljal, kakor da ne ve, ali naj mi to sploh

razkrije. »Prejšnji petek so vdrli v klub. Na vratih

je bil Mišo. Davorina tisti dan ni bilo. Ko so metu-

l'aši navalili, se jim je Mišo umaknil. Zbežal je na

WC in zaklenil vrata. Šminkerji so jih vrgli s

tečajev, toda Mišo je že pobegnil skozi straniščno

okno.

Ljubo je sedel za mizo pri TV-ju. S hrbtom je

bil obrnjen proti vhodu. Nihče ne ve, zakaj je bil

tako nepreviden. Nasploh se je zadnje čase čudno

obnašal, razdražljivo, odsotno.

Prvi napadalec je bil neki najeti boksar. Za

njim sta tekla dva metul'aša, ki sta mu pokazala



147

Ljuba. Bili so hitri kot blisk. Še preden se je Ljubo

obrnil, ga je boksar s pestjo sunil v tilnik. Padel je

na tla, nakar so ga začeli brcati. Pridružili so se jim

še ostali metul'aši, ki so drli za prvo trojico, in tisti,

ki so šli najprej za Mišom.

Nihče v klubu se jim ni drznil postaviti po

robu. Ko so odnehali, je eden od njih s krvjo napi-

sal na steno Ljubovo ime. Potem so odšli.«

Rudi je znova povesil pogled.

»Nihče ne ve, po kakšnem čudežu je Ljubo

preživel,« je pripomnil. »Verjetno so metul'aši

drug drugega ovirali, medtem ko so ga brcali.«

Med naju je legla mučna tišina.

»Precej je polomljen,« je spregovoril Rudi.

Vem, da mu je naslednje vprašanje šlo težko z

jezika.

»Ga boš obiskal?«

Molčal sem.

Odkar sem nazadnje videl Ljuba v njegovem

stanovanju, je minilo mesec dni. Praga Kluba mla-

dih nisem več prestopil. Treninge karate sekcije je

prevzel Davorin. Ljubo je prenehal vaditi.

Poiskal sem Valerijo in ji dal knjigo Mi, otroci

s postaje Zoo. Hotel sem ji odpreti oči, jo pregovo-

riti, naj se odpove mamilom, ker bo v nasprotnem

primeru žalostno končala. Zarežala se mi je v

obraz, knjigo pa zabrisala v koš za smeti. Nisem bil

presenečen, takšna je bila Valerija. Toda moral

sem poskusiti. Govoril sem z nekaterimi kolegi iz



148

kluba in z džankiji, ki sem jih poznal. Vendar so

slednji zase trdili, da so čisti in da niso odvisni od

mamil. Molil sem jim Christianino knjigo in jih

svaril pred drogami. Zdelo se mi je, kot da se

borim z mlini na veter. Od začetka so me poslušali,

čeprav dvomim, da se jih je kaj prijelo. Kasneje so

se razbežali že, ko so me zagledali. Nadeli so mi

vzdevek sveti Mihael, zaščitnik luzerjev (37).

Ljubo je vedel, kaj ga čaka z metul'aši. Se mi

je smilil? Izkoristil je najino prijateljstvo, izkoristil

me je za lastne, sebične cilje. Do njega sem še

vedno gojil močne občutke, toda ali se mi je

smilil? Je bilo to hamletovsko vprašanje, biti ali ne

biti? Mislim, da ne.

»Fanta, sta pripravljena?!« je zaklicala Breda z

verande.

»Takoj!« se je oglasil Rudi.

Ko je hotel odpreti vrata, sem ga zadržal.

»Ne grem na večerjo.«

Na obrazu se mu je zarisalo presenečenje.

»Reci puncam, da sem že odšel.«

Hotel je nekaj reči, ugovarjati, vendar se je

premislil.

»Pozneje se vidiva,« sem zašepetal za njim.

Odšel je sključenih ramen.





149

4.





Večerni morski zrak mi je koristil. Rad sem

imel vonj po soli, ribah. Stopnice so me vodile k

obali, ki je bila zavita v temo. Na nebu se ni videla

niti ena zvezda. Nakopičeni oblaki so kot črne

gmote težko viseli z neba, na horizontu so se valili

v ravno morje. Kako primerno ozračje za moje

razpoloženje.

Šel sem na konec lesenega pomola in sedel.

Nikjer ni bilo nikogar. Čeprav je bilo vse okrog

mene tiho, mirno, spokojno, je v meni vstal vihar,

prikazale so se številne podobe. Najprej sem jih

hotel utišati, vendar so bile premočne, preglasne,

zato sem se jim prepustil.

Prva podoba, ki me je najbolj mučila, je bil

Ljubo. Videl sem ga ležati negibnega, oblitega s

krvjo. Slutil sem, da bo takšen njegov konec, če bo

vztrajal na dilerski poti. »Maščevanje je moje,«

pravi Gospod. Ali bi bilo kaj drugače, če bi mu tisti

večer kril hrbet? Verjetno ne. Metul'ašev je bilo

preveč. Postal bi zgolj še eno nezavestno telo ob

njem. Drugo vprašanje, ki se je porajalo, je bilo, ali



150

sem si sploh še želel biti prijatelj z Ljubom? Ta

odgovor je bil mnogo bolj zapleten in me je vedno

znova težil. Ljubo je imel veliko dobrih lastnosti,

ki so mi bile všeč in sem jih naravnost častil. Nje-

gova odločnost, mirnost, preudarnost, nič ga ni

vrglo iz tira. Jaz sem bil žerjavica, na kateri je vse

zgorelo, se opeklo, on pa je znal biti kul. Dobro

sem se počutil v njegovi bližini. Vlival mi je mir,

ki mi je manjkal. Tudi občutek pomembnosti,

ponosa se je tu nekje skrival. Redarji smo bili alfa

in omega v Klubu mladih, Ljubo pa je bil nad

vsemi, neizčrpen vir izkušenj in dobrih nasvetov

glede našega dela in pretepov. Prav tako sem ga

cenil zaradi njegovega revnega porekla. Že kot

otrok in kasneje kot mladostnik je veliko pretrpel,

dal skozi številna pomanjkanja in težave. V marsi-

čem je bil kot Oliver Twist in David Copperfield,

samo da se je on izgubil, tragično zavil s poti. So

ga njegova prva ljubezen, poroka in razočaranje res

tako iztirili, da sploh ni opazil, kako je zgrešil

smer?! Rad sem imel Ljuba, želel sem si biti z

njim, ostati prijatelj, toda njegovega početja nisem

mogel več prenašati. Njegova krivda je prešla

name in bilo je je preveč, preplavila je robove.

Nevednost in nepoučenost nista bili opravičili, ki

bi mi zagotovili mirno vest. Christiane je dobro

poskrbela za moje demone. Črno-beli obrazi njenih

prijateljev, prijateljic, prezgodaj umrlih žrtev hero-

ina, so me nenehno preganjali. Videl sem jih, kako



151

so se od slabosti zvijali po tleh, bruhali in hrepeneli

po novi dozi. Nekateri so se večkrat poskušali rešiti

zasvojenosti, vendar sta jih strah pred abstinenčni-

mi krizami in stara družba vedno znova potegnila

nazaj, jih vsrkala v krog smrti. Ni čudno, da so na

koncu takšne poti razmišljali samo še o samomoru

in sanjarili o zlatem šusu (38), ki jih bo vsega

odrešil.

Ampak kaj jih je sploh napeljalo na takšno

pot? Nekatere radovednost, družba, druge objest-

nost, tretje razne težave, vse prave džankije, ki so

že globoko zabredli, pa je povezovala ena skupna

črta, imenovana malodušje. Ničesar se niso več

veselili, niso imeli idealov, ciljev. Glede tega sem

jih dobro razumel, čutil. V naši socialistični družbi

je prevladovalo mnenje, da od lakote nihče ne bo

umrl, da v službo ni potrebno hoditi, ker bo zate

tako ali tako poskrbela sociala. Osnovni bivalni po-

goji so bili, vsaj načelno, vsem zagotovljeni. Zakaj

bi se torej naprezali? Odrasli so se s svojimi priza-

devanji zdeli kot otroci, v nenehni naglici za

zaslužkom, boljšim avtom, lepšo sedežno garnitu-

ro, sestanki. Življenje je moralo imeti kakšen

globlji smisel. In veselje tudi.

Spomnil sem se, da je Christiane enkrat rekla,

da bi raje živela v času nacizma, ko so mladi imeli

ideale, in da je bolje imeti napačne ideale kot nobe-

nih. S tem se seveda nisem strinjal, sem pa večkrat

pomislil, kako vznemirljivo bi bilo delovati v par-



152

tijski ilegali polni zarot, ali se boriti s puško v roki

za svobodo. To so bili cilji, ideali, življenje. Za kaj

pa naj se borimo mi, otroci komunizma, ki smo

imeli vsega dovolj in preveč?! Dobro sem razumel

Christianino potrebo po smislu, saj sem ga tudi

sam še vedno iskal.

Potem mi je pred oči stopila Valerija. Na

začetku sem bil čisto nor nanjo. Strašno me je

privlačila, bila je tako direktna in seksi. Njena

spontanost me je osvobodila številnih zavor. V

meni je prebudila strast, ki sem se ji divje predal.

Lahko bi bila srečna, do ušes zaljubljena, toda njej

to ni bilo dovolj. Potrebovala je svoj zadetek, sča-

soma vedno močnejši, pogostejši. Njena potreba,

lakota po mamilih, je postala nenasitna. Opazoval

sem jo, kako počasi, a zagotovo propada, drsi v

blaznost, v svet, ki mi je bil vedno bolj tuj. Učinki

drog so načeli njen spomin, sposobnost razmiš-

ljanja. Vedno težje je sledila pogovoru. Ko sva

prekinila, je menjavala tipe hitreje kot spodnje

hlačke. Pogosto se sploh ni spominjala, s kom je

preživela noč ali bežno potešitev. Iz lepotice,

zapeljivke, se je z mastnimi lasmi vedno bolj

spreminjala v razcapanko, v grdega račka, ki je

pozabil, da je bil nekoč beli labod. Zame je bila

dokončno izgubljena.

Valerijo je v mojem življenju zamenjala

Tamara. Ob njej sem začel na svet gledati bolj

stvarno, sestopil sem z oblakov, kjer se mi je od



153

višine že vrtelo. Povrnila so se mi normalna čustva.

Zdramila me je iz letargije, otopelosti, v katero

sem zapadel v klubu. In prav ona je bila najbolj

zaslužna, da sem se zazrl vase, saj mi je dala

knjigo, ki mi je odprla oči in spremenila življenje.

Kaj pa Rudi? Moj dragi prijatelj je še vedno

zahajal v Klub mladih, čeprav sem mu odsvetoval,

mu razkril vse svoje in Ljubove zmote. Zanj me je

resnično skrbelo, kajti zdelo se mi je, da ga počasi

izgubljam. Ljubo mu je ponudil moje redarsko

mesto in Rudi ga je z obema rokama sprejel, čep-

rav ni bil pripravljen nanj, oziroma, celo po Lju-

bovem mnenju, sploh ni bil iz pravega testa za

redarja. Manjkali sta mu odločnost in agresivnost,

enostavno ni bil dovolj zloben za takšno službo.

Spomnil sem se na Wayata Earpa, ko je rekel Edu

Mastersonu, da nima potrebne ostrine za šerifa, da

je preveč vljuden, prijazen, civiliziran, da s pija-

nimi divjaki ne moreš delati v rokavicah. Ko je

nekega večera Ed z lepo besedo poskušal umiriti in

razorožiti dva vinjena kavboja, sta ga prerešetala.

Zato sem se bal za Rudija. Ni pa bilo izključeno,

da sem se motil. Mogoče Rudi mora skočiti v

vodo, če se hoče naučiti plavati, morda mu bo

redarstvo pomagalo, da postane takšen, kot si je

želel biti. Zavedal sem se, da sem bil preveč

zaščitniški do njega. Morda je napočil čas, da

zrahljam te vezi. Privoščil sem mu, da doživi

občutek pomembnosti, to je zelo dobro za samo-



154

zavest. Kot redarja ga bodo vsi pozdravljali, častili

s pijačo, punce se bodo lepile nanj, kar mu je bilo

najbolj pomembno, skratka, imel bo vse, kar si je

dolgo želel. Vendar v redarstvu ni tičala prava ne-

varnost, bolj so bila grozeča mamila. Tega me je

bilo najbolj strah. Morda bo nanj popazil Ljubo,

tako kot je name, saj si drogiranega redarja ni mo-

gel privoščiti. Ampak nekako se mi je zdelo, da se

je tudi Ljubo spremenil, da je postal neobčutljiv za

okolico. Mogoče so tudi njega razjedali notranji

boji, demoni, zaradi katerih se je že nekajkrat zaprl

vase. In medtem lahko Rudi potone.

Bolj ko sem razmišljal, bolj mi je postajalo

jasno, da bom moral poseči po skrajnem sredstvu,

če se hočem približati Rudiju in ga obvarovati.

Deloma bo šlo za prevaro, ampak tudi meni ne bo

škodilo, da malo odprem ventile. Svetniški sij, ki

sem si ga nadel, me je že pošteno dušil, pokal po

šivih. Zavedal sem se, da se igram z ognjem, toda

nič pametnejšega mi ni padlo na pamet. Naredil

bom nekaj grdega, da bi rešil nekaj lepega. Hm, s

tem bodo še težave, saj ne verjamem, da cilj

opravičuje sredstva. Sicer pa bom itak samo ble-

firal (39).

Vstal sem in globoko vdihnil. Bližina morja

me je okrepila. Vedel sem, kaj moram storiti.





155

5.





»Ballantines!« sem velel natakarju za šankom

in pokazal dva prsta.

Rudi me je debelo pogledal.

»Nič ne skrbi, » sem rekel, »nisem se zmotil.

Samo malo bi rad skočil iz kože.«

Še vedno ni mogel verjeti.

Ko nama je natakar postregel s pijačo, sem

zgrabil kozarec in izpil do dna.

»Še eno rundo, šefe!« sem zahteval.

Rudi je plašno segel po kozarcu in ga počasi

nagnil. Nahajala sva se v nekem majhnem baru ob

morju. Za večerjo je bilo še prezgodaj, zato sva

zavila na drink. Moj načrt je šel lepo v klasje.

Ko sem se včeraj vrnil v sobo, Rudija še ni

bilo, zato sem se odpravil spat. Danes smo si ves

dan ogledovali Dubrovnik in njegove znamenitosti.

Hodili smo po visokem obzidju, obiskali knežji

dvor, razne galerije, muzeje, trg, starodavno leka-

rno. Vročina in hoja sta nas pošteno zdelali.



156

»Veš, Rudi, razmišljal sem, kaj vse sva že

doživela.«

In potem sva začela obujati spomine, ki so

naju vezali, lumparije, ki sva jih ušpičila.

»Ampak, Zoki, najbolj žal mi je za tistima

Zagrebčankama,« je rekel. »Zakaj jih nisva

poklicala?«

Skomignil sem z rameni. Dobro sem se spo-

minjal Nade in Snježane. S šolo smo bili na za-

grebškem velesejmu. Z Rudijem sva se ustavila v

paviljonu, kjer se je odvijala modna revija. Vodil

jo je znani hrvaški televizijski napovedovalec

Oliver Mlakar. Na kupu so se zbrale same lepotice.

Prava paša za oči. Vrhunec revije je napočil, ko so

nastopile v spodnjem perilu. Zaradi visokih pet, ki

so jih nosile, se jim je zategnila vsaka mišica in

poudarila vitkost zapeljivih teles. Bile so kot bo-

ginje z Olimpa. Z ošabnim pogledom so švigale

naokrog, kot Atila, bič božji. Najbolj sta nama bili

všeč dve rjavolaski z oblinami, kakršne so imele

polnokrvne ženske iz detektivske serije Mike

Hammer.

Ko se je modna revija končala, sva si obrisala

slino z ust in se odpravila naprej. Z odprtimi očmi

sva sanjarila o tem, kar sva videla, potem pa

BOOM! Čez slabih dvajset minut sva zagledala

najini manekenki, kako sta v oddelku restavracije

sedeli za mizo in jedli lepinje. Zbrala sva pogum in

ju vprašala, če lahko prisedeva. Za čudo naju lepo-



157

tički nista odgnali. Povedali sta, kako jima je ime.

Bili sta kakšnih pet let starejši od naju, vendar pra-

vi zreli mladi ženski, midva pa prava nedozorela

mulca. Ne vem, zakaj sta bili prijazni do naju,

morda zaradi spremembe, šale ali naveličanosti

poslovnežev in drugih polizancev; tega nisem ni-

koli dognal. Vsekakor sta se odkrito spogledovali z

nama. Rekli sta, da imata v Trnskem naselju najeto

stanovanje in naju povabili k sebi. Na žalost smo

se čez pol ure morali zbrati pred avtobusi, zato sva

se s težkim srcem poslovila. Dali sta nama telefon-

sko številko in zabičali, da ju morava poklicati. Z

Rudijem sva bila v devetih nebesih. Oj, ti sladki

obeti! Toda ko smo se vrnili domov, sem imel z

Valerijo krizo in manekenki sta končali na stran-

skem tiru.

Zvrnil sem še eno dozo viskija, nakar sem

vprašal: »Ali imaš še vedno njuno telefonsko?«

S težkim srcem je odkimal.

»Mama mi je oprala kavbojke, v katerih sem

imel listek s številko,« je rekel. »Potem je bil ne-

čitljiv. Dolgo časa sem se bal, kdaj me boš vprašal

zanj.«

Glasno sem se zarežal in ga lopnil po ramenu.

»Evo, sam si našel odgovor, zakaj ju nisva

poklicala!«

Čez čas sem zavzdihnil: »Midva sva prava

osvajalca, kaj?«

»Ti že mogoče,« je dejal in me postrani pogle-



158

dal.

»Ne bluzi!« sem ga zavrnil. »Povej mi raje,

koliko mačk si že pohopsal, odkar si redar?«

»Nisem se še odločil za nobeno,« je odvrnil.

Njegova dilema me je presenetila, vendar

nisem vrtal vanj.

»Kako je bilo včeraj z našimi puncami?« sem

vprašal.

»Helena je bila besna kot ris, ker te ni nikjer

našla. Breda in Mateja pa sta tako skupaj tiščali, da

nisem prišel zraven. Po večerji smo šli v disko.

Razen plesa se ni nič zgodilo.«

Rudi se je pogreznil vase.

»Veš kaj, prijatelj moj,« sem ga lopnil po

hrbtu, »zdaj takoj bova šla na lov in doživela ne-

pozabni maturantski izlet, kaj praviš?!«

Nejeverno me je pogledal. Hotel je omeniti

Tamaro, a sem dvignil roko.

»Stari, naj se zgodi kar koli, to bo najina mala

skrivnost.«

Zarotniško sem se nasmehnil. Vsak je nagnil

še enega ballantinesa, nakar sva krenila proti naši

hiši.

Na poti sva srečala Bredo in Matejo. Prišli sta

kot naročeni in omamno dišali. Skupaj smo ga

mahnili na večerjo. Z Rudijem sva si pomenljivo

mežikala in se trapasto smejala. Pošteno sva ga

imela pod kapo.

Po večerji sva ju odpeljala v najin bar. Tam



159

sva se v domačem okolju čisto razživela. Kvasila

sva svetovne neumnosti, spričo katerih bi zardevala

še Čkalja in Mija Aleksič, največja jugo komika.

Sledil je sprehod po plaži. Bilo je temno kot v

rogu, tako kot prejšnjo noč. Mateji sem predlagal,

da greva v nasprotno smer od Rudija in Brede. V

hipu je otrpnila. Mislil sem že, da bo poklicala pri-

jateljico, vendar si je premislila in šla z menoj.

Nekaj časa sva molče hodila. Veter je nemirno

zavijal. Na skrivaj sem opazoval, kako so Mateji

plapolali dolgi lasje. Ko je ujela moj pogled, je v

zadregi sklonila glavo. Ni bila vajena igre, v katero

se je zapletla. Prispela sva na pomol in na koncu

obstala. Valovi so visoko butali, se penili, jezno

renčali. Pripravljalo se je k nevihti.

»Čudovito!« sem vzkliknil.

»Kaj?« se je zdrznila. »Misliš na tole burjo?«

»Ne,« sem se zasmejal.

Pisano me je pogledala.

»Ti si čudovita!« sem rekel. »Spominjaš me na

Ženo francoskega poročnika.«

Očitno Fowlesovega romana ni poznala, čeprav

je bila odličnjakinja.

»Lepotička Sarah je hodila vsak dan na pomol

čakat svojega dragega, da se vrne iz vojne.«

»In?«

»Kaj in?«

»Se je vrnil?« je hotela vedeti.

»Ne,« sem dejal. »Padel je na bojišču, njej pa



160

se je zmešalo.«

Ni se mi ljubilo razlagati postmodernističnosti

romana, ki ga je avtor zasnoval kot parodijo na

viktorijanska dela, zato sem ji povedal svojo verzi-

jo. Sicer pa je tudi Fowles prepustil bralcu, da se

sam odloči, kakšen je najbolj verjetni konec te

ljubezenske pustolovščine.

»Vesela zgodba, ni kaj,« je pikro odvrnila.

Spet sem se zasmejal.

»Ni vse happy end,« sem rekel. »V tej tragični

štoriji je ravno lik ženske, ki do poslednjega diha

verjame v ljubezen, nekaj najlepšega.«

Spet moja razlaga, ha ha. Oprosti, Fowles.

Mateja me je zmedeno ošvrknila s pogledom.

Tesno sem pristopil k njej. Veter ji je mršil

lase, da je zgledala še bolj neresnična. Položil sem

roko na njen snežnobeli vrat, jo pričel božati po

ušesu. Zdrznila se je.

»Te zebe?« sem nagajivo vprašal.

»Ne, samo tega mi ne delaj. Prosim.«

»Nič ti ni potrebno prositi,« sem bil posmeh-

ljiv, a roke nisem odmaknil. »Zaupaj mi.«

»Vem, kaj hočeš,« je bila resna.

Prijela je mojo roko in se me otresla.

»Joj, kaj groznega pa načrtujem, Rdeča ka-

pica?!«

»Fantje ste vsi enaki!«

»Motiš se,« sem rekel. »Mateja, že dolgo si mi

všeč. Rad bi hodil s teboj.«



161

Kar sapo ji je vzelo. Čisto se je zmedla. Fantje,

kot sem jaz, ponavadi niso letali za puncami, kot je

bila ona. In vedel sem, da ni ravnodušna do mene,

saj sem večkrat opazil, kako me je gledala.

»Ampak doma te čaka …«

Pričel sem jo poljubljati po vratu.

»Ne, Zoki!« Odločno me je odrinila. »Vem, da

ljubiš Tamaro. Zdaj bi mi obljubil vse, kasneje pa

dvojka.«

»Ne nori. Če ti pravim, da me že dolgo vleče k

tebi,« sem se ujezil. »Pridi bliže!«

»Ne bom!«

»Mateja, čisto poštene namene imam s teboj.«

Zdaj je pijanec v meni še sam začel verjeti v

svoje laži.

Naglo sem se ji približal, toda ko sem jo

poskušal znova objeti, mi je primazala klofuto.

»Hej, kaj je narobe s teboj?!« sem jezno

vprašal. Mrha je imela dober udarec.

»Daj mi mir, Zoki! Lepo te prosim.«

Šlo ji je na jok. Za pošizit! Potem se je obrnila

in zbežala.





162

6.





Napotil sem se v diskoteko, ki je bila v hotel-

skem naselju. Upal sem, da tam naletim na Rudija

in Bredo. Če sta medtem odšla v najino sobo, pa ju

za nič na svetu nisem hotel motiti. Fino bi bilo, če

bi se Rudiju posrečil big hit (40).

V diskoteki je vladala nepopisna gneča. Opazil

sem veliko naših. Prebil sem se do šanka. Rudija ni

bilo na vidiku, Brede in Mateje prav tako ne.

Nekdo me je pocukal za roko.

»Greva plesat?«

Zagledal sem Heleno. Bila je prava paša za

oči, zelo seksi. Oblečeno je imela črno minico,

temno rdečo majico, ustnice živordeče našminka-

ne. Vroča mačka, ni kaj. Samo jaz trenutno nisem

bil za stvar. Mateja mi je grenko obtičala v že-

lodcu. Pijanec se je mulil, zlati dečko pa je ploskal,

ker je neiskreno osvajanje spodletelo. Samo, kaj je

to pomenilo za naju z Rudijem, si še nisem bil čisto



163

na jasnem.

»Komaj sem prišel,« sem odvrnil.

»To ni odgovor.«

»Si videla Rudija?«

»To je že vprašanje,« se je nasmehnila. »Ne

slediš najinemu pogovoru.«

»Pred desetimi minutami sem se prebudil,«

sem lagal. »Pri meni gre to bolj počasi.«

»Ponavadi nisi takšen. Ali si pil?«

»Malo,« sem priznal.

»Super! Kaj praznuješ?«

»Nič.«

»Torej greva?«

»Kam?«

Lahko bi jo tudi vprašal Že? , vendar sem se

premislil, ker bi lahko mojo šalo vzela zares.

Hudičevo se ji je mudilo.

»Ja, plesat vendar! Koristilo ti bo.«

»Kje je Rudi?«

»In sva spet na začetku! Tako ne bova prišla

nikamor.«

»Saj nikamor ne mislim iti. Sem ti že rekel, da

sem komaj prišel.«

Pogovor z njo me je pričel jeziti.

»Zakaj Rudija tako zavzeto iščeš? Boš zaplesal

z njim?!«

Ko je videla, da mi pripomba ni všeč, je hitro

rekla: »Ne vem, kje tiči, tukaj se ni prikazal. Zado-

voljen? Greva zdaj plesat?«



164

Sedaj je postala čemerna ona.

Obrnil sem se k šanku in naročil štok kolo.

»Izvoli,« sem ji rekel, »koristilo ti bo. Da ne

boš slabe volje.«

»Zraven tebe to ni nobena umetnost,« mi je

zabrusila. Pijačo je zvrnila na eks.

»Samo še enkrat ti bom zatežila za ples.«

»Kar daj.«

»No?«

»Od te razbijaške glasbe me je začela boleti

glava.«

Jezno se je namrdnila in hotela oditi. Prijel

sem jo za roko.

»Saj nisem rekel, da ne bom šel.«

»Nočem, da se siliš.«

»Je že v redu.«

Z mešanimi občutki je zrla vame.

»Ali veš, da si nemogoč!«

»Hvala. Nisi prva, ki mi je nocoj to povedala.«

S težavo sva se prerinila do plesišča. Poskako-

vanje in suvanje v rebra me ni mikalo. Ne vem,

zakaj sem se pustil pregovoriti. Tedaj pa se je

zgodil majhen čudež. Divja glasba je prenehala,

zaigrali so sentiši (41). Plesišče se je v trenutku

spraznilo za polovico.

»Hej, kaj je z muziko?!« se je začudila Helena.

»Ne vem. Greva dol?«

»Niti slučajno! Preveč sem se namučila s

teboj.«



165

Tesno se je privila k meni. Mmm, to sploh ni

bilo slabo. Helena se mi je zmeraj dopadla, ampak

bila je Dianina najboljša prijateljica. Nekaterih

pravil sem se držal kot pijanec plota. Eno pravilo je

govorilo, da pusti pri miru prijateljico od bivše

punce, razen če ju nočeš skregati. Diano sem imel

preveč rad, da bi jo prizadel na takšen način.

»Kam si včeraj izginil?« me je nenadoma

vprašala. »Si letal za domačinkami?«

»Če bi ti povedal, da sem šel sam na sprehod,

mi ne bi verjela, kajne?«

Nejeverno me je pogledala, nato pa naslonila

glavo na moje rame. Uf, to je postajalo nevarno.

Mirno, fantje, počasi. Zajel me je val omotice,

vendar alkohol ni imel nič pri tem.

»Zoki, ali me je tvoja roka pravkar prijela za

rit?«

»Ne, to nisem bil jaz, zakaj?«

»Ker nimam nič proti.«

Vau! Bolj jasnega povabila si ne bi mogel že-

leti. V meni se je vnela strast, da sem zagorel kot

cigaretni ogorek, vržen v kanto bencina. Že sem

hotel pustiti rokam svobodno pot, ko sem zagledal

Rudija, ki je stopil v disko.

»Helena, tega mi verjetno ne boš odpustila.

Hudiča, še sam si ne bom, ampak zdaj se moram

nujno pogovoriti z Rudijem. Adijo.«

Pustil sem jo sredi plesišča.





166

7.





»Živijo, stari moj!« sem ga pozdravil.

Sedla sva v ložo. Zaradi sentišev je polovica

obiskovalcev šla ven na čik.

»Kako je šlo?« sem bil radoveden.

Rudi se je namrdnil.

»Brez veze! Od začetka je dobro kazalo. Do-

volila mi je, da sva se držala za roke, celo objeti se

je pustila, potem je pri poljubu zmrznila in hotela

nazaj.«

»Ne vem, kam dirjajo te junferice (42),« sem

rekel. »Tudi Mateja je ušla.«

»Res?« se je začudil. To se je ponavadi doga-

jalo samo njemu.

Podrgnil sem se po licu in rekel: »Njen odhod

me še zdaj skeli.«

Rudi je poskočil, oči so mu zažarele. Hotel je

vedeti vsako podrobnost. Z veseljem sem mu

ustregel, kajti začutil sem, kako naju je skupni ne-

uspeh povezal. Čeprav sem računal na obojestran-



167

ski uspeh, sem bil zadovoljen z rezultatom, saj je

dosegel načrtovani učinek. In za Matejo mi sploh

ni bilo mar, bila je zgolj sredstvo. Vseeno pa sem

se še naprej pretvarjal, da sem jezen.

»Neumne goske!« sem nakladal. »Pojma ni-

majo, kaj hočejo! Prepričan sem, da nocoj ne bosta

zatisnili očesa. V temi bosta prisegali na previdnost

in ogovarjali moški svet. Kar počakajta frači, bosta

že prišli na vrsto.«

»Sploh ne vesta, kakšen žur (43) sta zamudili,«

se je razburjal Rudi.

»Prav je imel Byron, ko je trdil, da žensko prej

osvojiš s prezirom kot z rožami.«

»To je rekel?«

»Še zdaj se spomnim njegovih besed: 'Glej, ra-

je prezri jo za nekaj dni. Res nos bo vihala prevzet-

no, a če boš strpel, prej kot misliš, boš smel polju-

biti svojo koketo.' Je pač res, da dekleta ljubijo

barabe.«

Nekaj časa sva še modrovala, ko so se od

zunaj razlegli kriki.

»Hej, ali slišiš?!«

»Pojdiva pogledat!«

Naša dekleta in fantje so vrešče bežali proti

paviljonu. Kaj se je dogajalo?! Domačini so po-

skakali v tri avtomobile, od katerih je bil eden

temnomodri džip, ter jim ob glasnem hupanju in

kletvicah sledili.

»Greva!« sem spodbudil Rudija.



168

Stekla sva za našimi.

Punce so verjetno zakuhale težavo v diskoteki.

Najprej so zapeljevale domačine, potem pa stisnile

rep med noge. Razgretih strasti se ne podžiga s

koketiranjem, razen če se gre do konca.

Sošolci in sošolke so se panično pognali po

stopnicah noter. Domačini so obstali pred hišo.

Nato se je pričela vojna živcev, taktično obleganje.

Naši so napolnili balkone in okna ter opazovali, kaj

se bo zgodilo. Pritlična veranda je ostala trdno

zaprta. Dvomil sem, da bi si domačini drznili

vdreti v paviljon, vendar sem kljub temu ostal pri

vznožju stopnic, da bi jim preprečil vstop. Rudi je

bil ob meni. Čakala sva, če se nama bo pridružil še

kdo od sošolcev, toda nikogar ni bilo blizu.

Domačini so izstopili iz avtov, napetost je

narasla. Z balkonov se je zaslišalo glasno vreščanje

punc, ki so takoj zatem izginile v sobe. Razmišljal

sem, zakaj se naš strogi profesor fizike Ocvirk ne

oglasi in prepodi vsiljivce? Njegovega molka

nisem razumel. Se je napil in ne ve, kaj se dogaja,

ali je tako trdno zaspal? Ampak vik in krik deklet

bi ga že zdavnaj moral predramiti. To je bila zame

prava uganka. Pa ne, da se je podelal v hlače?!

Trop domačinov se je napotil proti Rudiju in

meni. Kazalo je, da nič več ne more ustaviti na-

silja. Pijanost me je hipoma minila. Tedaj se je z

najvišjega nadstropja oglasila učiteljica glasbe.

»Fantje, kaj se greste?! Če se pri priči ne pobe-



169

rete, bom poklicala policijo!«

Oho, bravo Zdenka! Nisem si mislil, da je

sposobna takšne odločnosti in poguma. Vedno se

mi je zdela krhka, mila in ne preveč samozavestna.

Toda, ali bo njeno posredovanje zadoščalo? Se bo-

do domačini pustili pregnati od takšne nežne duše?

»Kaj si drznete?! Poberite se!« je vztrajala.

In res, čudež!

Najprej so se domačini spogledali. Sledil je

polglasen prepir, v katerem je vsak zagovarjal

svoje stališče. Nekaterim je pijanost že nekoliko

popustila, drugim še ne. Kakor koli že, objestnost

jih je minila. Pobrali so šila in kopita ter izginili v

temno noč. Po balkonih se je znova razlegel vik in

krik, toda tokrat je bilo to vreščanje radosti in zma-

goslavja. Vsi smo si oddahnili.

Sošolke in sošolci so se vsuli iz hiše in naju

obstopili. Bila sva junaka. Rudi je bil rahlo v za-

dregi, vendar mu je pozornost prijala. Vesel sem

bil zaradi njega, zaradi naju, da naju je nevarnost

znova zbližala.

Pogledal sem na najvišji balkon. Učiteljica

glasbe se je sklanjala čez ograjo in opazovala

okolico. Pomahal sem ji. Ona je bila prava junaki-

nja večera.





170

8.





»Zoki, mačkon, bova nadaljevala najin ples?«

je vprašala Helena in me zapeljivo pogledala. Bila

je še bolj seksi kot zadnjič. Njena vitka postava v

kratki, tesni beli oblekici je bila naravnost opojna.

In dolgi svetli lasje! Ah in oh, punca je bila za dol

past!

»Se ne jeziš name?« sem previdno vprašal.

»Kdo se lahko jezi na junaka? Samo ne reci,

da spet iščeš Rudija.«

»Hm,« sem se obotavljal, »res ga iščem. Po

večerji je kar izginil.«

Bil je dan po incidentu z domačini. Učiteljica

Zdenka in profesor Ocvirk sta prijavila zadevo na

hotelski recepciji. Varnostniki so dobili opis avto-

mobilov in ukaz, da jih za nobeno ceno ne smejo

spustiti v naselje. Kljub temu so učitelji od nas

zahtevali, da se držimo skupaj. Zvečer smo morali

ostati na hotelski verandi, kjer je igrala živa glasba

Dalmacia Boys. V disko nismo smeli. Še vedno

smo se spraševali, kje se je skrival profesor Ocvirk,



171

ko nam je šlo za nohte. Njemu je bilo nekoliko

nerodno, vendar je še naprej izigraval avtoriteto.

Kakor koli že, čez dan smo bili prosti, zato

smo se večji del dneva sončili in kopali. Vreme je

bilo čudovito, morje se je otoplilo in segrelo vsaj

za štiri stopinje. Z Rudijem sva uživala v družbi

sošolk. Imenitno smo se zabavali. Celo Breda in

Mateja sta se začeli sukati okoli naju.

»Rudi je malo prej odšel z Bredo,« je rekla

Helena. »Ne verjamem, da te hoče ravno zdaj ob

sebi. Se ti ne zdi, da malo pretiravaš s tem baby

siterstvom (44)?«

Do neke mere je imela prav, vendar ni poznala

celotne slike.

»Zabavaj se, Zoki. Be cool (45) ! « je vztrajala.

»Uživaj z mano! Ne bo te pobralo.«

Res je bilo najbolje, da Rudija pustim z Bredo

in se ne vmešavam. Zdaj, ko sva se spet zbližala,

bo vse v redu, dovolj časa imava, da zajezim slab

vpliv kluba. Po drugi strani pa, če bi Rudi začel

hoditi z Bredo, bi takšna odličnjakinja pozitivno

vplivala nanj.

»Okej,« sem se naposled vdal. »Zaplešiva!«

Šla sva do njene mize, kjer je imela štok kolo.

Odpila je požirek, oblizala rob kozarca s svojimi

jagodno rdečimi ustnicami in mi pomolila pijačo.

Njene oči so me dražile, njen nasmešek je izzival.

Spil sem do dna. Tesno se je privila k meni in me

vroče poljubila na usta.



172

»Kaj ima boljši okus? Pijača ali jaz?«

Vau, mrhica! Tole mi je vzelo sapo.

»Ti,« sem dahnil.

Potem me je prijela za roko in zvlekla na

plesišče. Vrteli so komad Ne spavaj mala moja,

muzika dok svira od Bjelog dugmeta. Glasba je bila

hipnotična in kmalu sva divje zarajala. Terapijo s

pijačo in plesom sva ponavljala tako dolgo, dokler

nisem bil čisto omotičen od njenih čarov. Helena je

bila silno lepa, poželjiva, strašno me je spominjala

na Valerijo. Včasih se mi je zazdelo, da sta se

njuna obraza združila, pomešala in sem se celo

zmotil ter ji rekel Valerija.

»Joj, jaz imam dovolj,« je zavzdihnila.

Naslonila je glavo na moje rame.

»Pospremi me v paviljon.«

Med potjo se je tesno privila k meni. Z morja

je pihal svež nočni veter, zjasnilo se je. Na nebu so

svetile številne zvezde.

»Zoki, se spomniš, kako si mi pomagal v

prvem letniku na WC-ju?« je nenadoma vprašala.

Kako bi mogel pozabiti! To je bilo eno mojih

najbolj žgečkljivih doživetij z dekleti. Zgodilo se je

na začetku pouka pri uri slovenščine. Po štirje smo

sedeli skupaj. Helena je bila pri oknu, Diana zra-

ven nje, toda ker je tisti dan manjkala, sem se jaz

usedel k Heleni. Naenkrat ji je izginila vsa barva z

obraza, postalo ji je slabo. Vprašal sem jo, kaj je

narobe. Najprej mi ni odgovorila, zato sem ji pred -



173

lagal, naj gre domov. Namesto tega me je prosila,

če jo odpeljem ven, na svež zrak. Ko sem vprašal

učiteljico, nama je dovolila. Na hodniku mi je

zaupala, da ima menstruacijo in da se ji je utrgala

nitka na tamponu, ko si ga je poskušala potegniti

ven. Dejala je, da se to ne bi smelo zgoditi, ampak

da se je vseeno. Morda zato, ker jih ni bila vajena.

Ponavadi je uporabljala higienske vložke, ki so

bolj priporočljivi za dekleta brez spolnih odnosov.

Ha, torej je bila še nedolžna! Takrat se mi je to

zdel zelo pomemben podatek. Za tampon se je od-

ločila, ker so se pripravljali na rokometno tekmo in

ji je bilo z njim lažje igrati. Meni se je vse, kar mi

je povedala, zdelo neverjetno, mistično. O ženskih

zadevah nisem imel pojma, vendar sem se kljub

temu delal, kot da vse štekam. Stopile so ji solze v

oči. Rekla je, da bo morala k zdravniku, ampak da

jo je strašno sram. Ko sem ji predlagal, naj ji po-

maga katera od sošolk, je odvrnila, da ji je preveč

nerodno in da tega ne bi dovolila niti Diani.

»Dobro,« sem sklenil, »potem pa prepusti

meni.«

»Ali bi res hotel?«

»Z veseljem,« sem bil odločen, »ni problema.

Če le hočeš.«

Dejala je, da edino meni zaupa, ker toliko vem

o dekletih in ker sem nenazadnje fant njene naj-

boljše prijateljice. Resnici na ljubo mi ženska

anatomija takrat še ni bila tako znana, kot sem si



174

želel in se pretvarjal, zato sem tuhtal, zakaj se He-

lena sploh vznemirja? Ali bi ji tampon brez vrvice

lahko kam pobegnil?! Polotila sta se me radoved-

nost in vznemirjenje. Počutil sem se kot kapetan

Kirk na vesoljski ladji Enterprise, v misiji odkri-

vanja novih svetov.

Odšla sva na žensko stranišče. Smuknila sva v

eno od kabin in se zaklenila. Medicinski poseg se

je lahko začel. Najbolj sem užival, ko sem ji slačil

tesne kavbojke. Nato mi je obrnila hrbet, se pri-

pognila in uprla z rokami na steno. Ker je bil pros-

tor ozek, sem počepnil. Z velikim zanimanjem sem

ji slekel hlačke. Nisem mogel verjeti, da bom videl

največjo skrivnost te lepotičke, ki je imela že takrat

vse kvalitete najboljše mrhe na šoli. Sramežljivo je

razmaknila kolena in se razkoračila. O, nebesa!

Poželjivo sem se zagledal v njen venerin hribček,

medtem ko je ona verjetno zardela. Ob dotiku mo-

jih prstov je zavzdihnila, potem pa obmirovala.

Opazil sem, da so se ji mišice na nogah napele kot

strune na harfi.

»Pazi, da ne boš potrgal deviške kožice,« je

šepnila.

Ops, tole ne bo enostavno. Pojma nisem imel,

koliko je himen prožen. Razmišljal sem, kako naj

se lotim problema. Bila je suha in toga, zato nisem

mogel kar seči po tampon. Toliko sem že vedel o

dekletih. Začel sem jo božati. Slišal sem jo stokati

in nekaj mrmrati. Ni se mi zdelo, da ugovarja. Čez



175

čas se je sprostila in odprla. Potem je šlo zlahka.

Po opravljeni zadevi se mi je hvaležno

nasmehnila.

»Bolje bo, če tega ne omenjaš Diani,« je rekla.

»Niti v sanjah. To bo najina skrivnost. Niko-

mur je ne izdam,« sem zatrdil.

Poljubila me je na lice, jaz pa sem imel cmok

v grlu. Potem sva se vrnila v razred.

Helena me je močneje prijela pod roko.

»Hi hi hi,« se je zasmejala in namuznila. »Tak-

rat si me tako razrajcal, da se niti doma nisem

mogla pomiriti.«

»Aha, zato si bila nemirna pri pouku. Jaz pa

sem mislil, da sem kaj naredil narobe.«

»Saj tudi si!«

»Kaj?!«

»Pustil si me pri miru.«

Nekaj časa sva molčala, vsak s svojimi

mislimi.

»Saj veš, da sem takrat hodil z Diano,« sem

dejal, kakor da bi se moral opravičiti.

»Ampak želel si si pa me, kajne?«

»Še vprašaš! Kaj ne veš, da si najlepša bejba

na šoli? Kateri norec si ne bi tebe poželel?!«

Nato je rekla: »Zdaj nisi več Dianin fant.«

»Ne, nisem,« sem se strinjal. »Zdaj sem Ta-

marin fant.«

»Tamara ni moja prijateljica,« je odvrnila.

»Pravzaprav je sploh ne poznam, razen na videz.«



176

Prišla sva do hiše. Helena je zastala pred mojo

sobo.

»Poglej, če je Rudi že nazaj.«

Odklenil sem vrata in prižgal luč. Soba je bila

prazna. Rudi se je očitno nekje zabaval.

V prostoru je spet zavladala tema. Helena se

mi je približala in me objela od zadaj. Na vratu

sem čutil sem njen topli dih.

»Zoki, v tvojem življenju bo zmeraj kakšna

punca,« je zašepetala. »Če ne bova zdaj skupaj, ne

bova nikoli.«

Počasi sem se obrnil.

»Vem, da si to želiš,« me je podžigala.

Tudi meni so se po glavi podile enake misli.

Že dolgo sem jo hotel imeti in to je bila zadnja

priložnost. Utrip srca mi je naglo poskočil, žila na

sencih je izstopila.

Helena si je snela naramnice z ramen. Bela

obleka ji je neslišno zdrsnila na tla. Modrčka ni

nosila. Njena koža je bila gladka, mehka, skoraj

žametna. Dišala je kot jutranji cvet, ki radoživo

pokuka na plan in širi opojne vonjave. Zakopal

sem se v njeno toplo, voljno telo in se predal

poželenju.





177

* * *





Svetloba mi je eksplodirala v glavi. Nekaj tre-

nutkov sploh nisem vedel, kje se nahajam. Potem

so predmeti začeli dobivati obliko.

V sobo je vstopil Rudi.

»Kaj počneš tukaj?!« je nadrl Heleno.

»Hej, Rudi, kaj je narobe?« sem se oglasil.

»Ti ni povedala, da je zmenjena z mano?!«

»Ali nisi bil z Bredo?« sem se začudil.

»Helena mi je rekla, naj se znebim Brede in jo

počakam v njeni sobi.«

Oba sva se zagledala v Heleno, ki se je potuh-

nila pod odejo.

»Oprosti, Rudi,« je dejala, »čisto sem pozabi-

la. Malo preveč sem popila. Ne zameri.«

»Kako si mogla!« se je jezil. »Skoraj celo noč

sem te čakal. In zaspal! Predramili sta me Lidija in

Vesna, ko sta se vrnili v sobo.«

Pogledal sem na uro. Bilo je pol petih.

»Res mi je žal,« je zašepetala.

Nastala je neprijetna tišina, nakar se mi je

posvetilo.

»Helena, ali se mi maščuješ?«

Zardela je do ušes.

»Za tisto v diskoteki?!« sem na glas razmišljal.

Rudi je hotel vedeti, za kaj gre. Povedal sem

mu, kako sem ga vsepovsod iskal in na koncu zara-



178

di njega zapustil Heleno na plesišču.

»Je to res? Se maščuješ?!« sva hotela oba

vedeti.

S težkim srcem je priznala, da je bil takšen

njen prvotni namen.

»Ampak, Zoki, to, kar se je zgodilo med nama,

je iskreno,« je skušala popraviti zmešnjavo. »In na

deseti obletnici mature se bomo temu smejali.«

Ne Rudiju ne meni ni bilo do smeha.

»Obleci se in pojdi!« sem ji velel. Bil sem

resnično besen.

Tiho kot miška se je pobrala iz sobe.





179

9.





Zjutraj so nam v hotelu pripravili zgodnji

zajtrk. Nato smo se stlačili v avtobuse, s katerimi

smo krenili v Cetinje in na Lovčen.

Rudi je bil slabe volje. Usedel se je k oknu, jaz

pa zraven njega. Helena se naju je izogibala v veli-

kem loku.

Dan je postal neznosno vroč. Avtobus je bil

kmalu vroča savna in še pijačo smo pozabili vzeti s

seboj. Kakšna napaka! Gorska pokrajina ob morju,

prek katere smo se peljali, je bila izredno strma in

gorata. Cesta se je kot kača vila v obliki ostrih

ovinkov. Imeli smo duhovitega vodiča, ki je bil

poln anekdot o Črnogorcih in je trdil, da je njihovo

primorje najlepši del Jadrana. Ko smo prispeli do

Boke Kotorske, nam je povedal zgodbo. Ne vem,

če je resnična, je pa v zvezi s cesto, ki je tod vodi-

la. Inženir, zadolžen za gradnjo, se je zaljubil v

bogato patricijko, s katero se zaradi stanovskih raz-

lik ni mogel poročiti. V njeno čast je speljal cesto v



180

obliki črke F, ki je bila začetnica njenega imena.

Meščani Boke Kotorske so bili tako razjarjeni, ker

je potratno ravnal z njihovim denarjem, da so ga

obesili na glavnem trgu.

Okoli poldneva smo prispeli v Cetinje. Rudi se

je še vedno kislo držal in ni dovolil, da bi ga zaple-

tel v pogovor. Opazil sem, da ga je Breda postrani

gledala. Verjetno jo je včeraj hitro odslovil, da bi

bil s Heleno, zdaj pa je bila zamera na obeh stra-

neh. Bredin vlak je odpeljal in Rudi se je tega

zavedal.

V Cetinju nas je pričakal mali duhovnik mar-

kantnega videza. Odpeljal nas je v samostan, kjer

so prebivali vrhovni cerkveni poglavarji, imenova-

ni vladike. Ti so predstavljali edino avtoriteto, ki so

jo priznavala črnogorska plemena. V visokih gor-

skih predelih so živela po svojih nenapisanih za-

konih in se medsebojno bojevala zaradi krvnega

maščevanja. Čeprav plemensko neenotni, so kakor

en mož vstali v boju zoper Turke, ki so v planinske

predele prihajali ropat ali pobirat davek, imenovan

harač. Ker so bili Turki konjeniško ljudstvo, v

gorah nikoli niso mogli vzpostaviti trdne oblasti.

Črnogorcem so večje težave delali poturčenci, ki

so živeli v nižinah in se povezovali s Turki. V

osemnajstem stoletju je vladika Danilo pozval vsa

plemena na končni obračun z njimi, ker so bili

nenehna nevarnost v boju za svobodo. Ta dogodek

je kasneje opisal vladika Petar II. Petrovič Njegoš



181

v znamenitem epu Gorski venec.

V samostanu so nam pokazali prvi pisani za-

konik, sprejet na skupščini plemenskih poglavarjev

za časa Petra I. Petroviča. Uvedel je davke in pre-

povedal krvno maščevanje. Njegov naslednik Petar

II. Petrovič Njegoš, sposoben državnik in velik

pesnik, pa je vzpostavil senat, vrhovno državno

telo. V njegovem času so odprli prvo osnovno šolo

in gradili ceste, ki so povezovale trgovino Črne go-

re z Boko Kotorsko. Ogledali smo si njegovo

obleko vladike, ki je bila sešita z zlatimi nitmi.

Med narodom je bil zelo priljubljen in cenjen.

V boju zoper Turke so Črnogorci velikokrat

pomagali tudi sosednjim hercegovskim plemenom.

Njihovo nesebično pomoč je ovekovečil hrvaški

pesnik Ivan Mažuranič v epu Smrt Smail Age Čen-

giča. Evropa je samostojnost Črne gore priznala po

bitki na Grahovem polju, ko so številčno šibkejši

Črnogorci gladko premagali Turke. To se je zgo-

dilo v času Njegoševega naslednika Danila II., ki

se je razglasil za kneza in povezal z Napoleonom

III. Danila so kasneje ubili v Kotarju. V atentat je

bila vpletena domača opozicija ob podpori avstrij-

skih interesov. Danila je nasledil Nikola, ki je od

vseh južnoslovanskih vladarjev najdlje ostal na

oblasti. Oklical se je za kralja in vladal vse do

konca prve svetovne vojne, ko je Črna gora, nek-

danja Zeta, postala sestavni del kraljevine SHS.

Iz Cetinja smo se odpravili na Lovčen in se



182

zaradi vročine trikrat ustavili. Pili smo vodo iz

bistrega potoka in bili presenečeni, da v onesnaže-

nosti, v kateri živimo, še obstajajo oaze naravne

čistosti. Enkrat smo se ustavili sredi kamenja in

krša, na samotni kmetiji, kjer so nas pogostili s

pravim črnogorskim sirom in slanino.

Zdelani od žgočega sonca smo se z zadnjimi

močmi povzpeli na Lovčen, kjer so Črnogorci

postavili Njegošu ogromen zlat spomenik. Vodič

nam je zaupal, da so kip pred leti poskušali ukrasti

štirje tuji komandosi in da je eden od njih izgubil

življenje. Prigoda je verjetno sodila v lovske zgod-

be vodičev, med pravljice, saj majhna skupina

tatov nikakor ne bi mogla odnesti tristokilogram-

skega kipa.

Ko smo se vračali po stopnicah, smo naleteli

na vojake JLA, ki so v polni bojni opremi tekli

navzgor. Reveži so bili čisto premočeni od potu,

kakor da bi pravkar stopili izpod prhe. Nas, fante,

je stisnilo pri srcu, saj se nam je vojaščina naglo

bližala.

Ob vznožju Lovčena smo si kupili razglednice

in voščene kipce vladike Njegoša. Nato smo se

vrnili v Dubrovnik. Rudi je bil še vedno čemeren.

Mislil sem, da ga bo do večera minilo, saj sva bila

nenazadnje oba žrtvi Helenine male spletke.





183

10.





Še istega večera smo se v Dubrovniku vkrcali

na trajekt za Split. Ko smo pripluli v luko, se nam

je pripetila majhna nesreča. Zaradi teme in gneče

se je naš trajekt zaletel v ogromno belo potniško

ladjo. Najprej smo se na smrt prestrašili, potem pa

opazili, da škoda ni velika, samo nekaj zmečkane

pločevine, ki jo bo možno hitro popraviti. Vendar

našega mnenja ni delil kuhar s sosednje ladje. Sko-

zi okno je pomoli glavo ter nas ozmerjal s slepci in

morskimi gusarji, vse v eni sapi.

Iz luke smo pešačili do hotela Marjan, kjer

smo imeli rezervirane sobe. Nameščanje je trajalo

dlje, kot smo pričakovali, ker je bilo na voljo samo

eno dvigalo. Nihče ni zbral toliko moči, da bi se

odpravil peš v deseto ali dvanajsto nadstropje.

»Zoki, dobil sem ključ!« mi je zaklical Rudi.

Prerinila sva se v dvigalo in končno odpeljala

navzgor. V sobi sem nameraval zgladiti nespora-

zum, postaviti stvari na nove temelje, toda bila sva



184

tako zbita, da sva zaspala v trenutku, ko sva legla.

Naslednji dan smo si ogledali Split. Diokleci-

janovo palačo sem že večkrat videl s ptujskimi

taborniki. Z Rudijem nisva veliko govorila. Nisem

vedel, kako naj se mu približam. Naj se spet napi-

jeva, osvajava punce? Zdelo se mi je, da to ne bo

več vžgalo.

Po večerji je Rudi izginil. Odšel sem v hotel-

sko diskoteko, ki je bila prazna. Morda je kje

obtičal s kakšnimi dekleti.

»Ali se lahko pogovoriva?«

Za mano je stala Helena, nenaličena, v kav-

bojkah, skesanega obraza.

Ozrl sem se okrog sebe.

»Ne vem, če je to ravno dobra ideja,« sem

rekel.

Nisem želel, da naju Rudi vidi skupaj.

»Prosim!« je vztrajala. »Grozno se počutim.«

Ker sem omahoval, je, kakor da bi brala moje

misli, dejala: »Lahko greva v mojo sobo. Lidija in

Vesna sta šli v mesto.«

Še vedno se mi ni zdelo pametno, da bi razčiš-

čevala dogodke prejšnjega večera, vendar sem ji

vseeno sledil. V dvigalu sva molčala. Kakor hitro

pa je zaprla vrata sobe, se je razjokala. Skozi solze

je hlipala in se opravičevala. Verjel sem, da ji je

žal, sicer ji jaz tako ali tako nisem nič zameril. Le-

po mi je bilo z njo. Zdelo se mi je, kakor da bi bil

znova z Valerijo. Zaradi tega občutka in okupacije



185

z Rudijem, še sploh nisem registriral moralnega

mačka. O tem, da ga bom še imel, pa ni bilo

dvoma.

Pobožal sem jo po laseh, ji otrl solze in hotel

potolažiti, ko me je z ulične strani premotil hrup.

Planil sem k oknu. Pred hotelsko diskoteko so

starejši možakarji, po obleki sodeč domačini, pre-

tepali dva mladeniča. Prevrnili so jima motor,

težko hondo, na silo odprli njune kovčke in raz-

trosili vsebino po ulici. Največji domačin, pravi

orjak, je pograbil enega od fantov, ga dvignil

visoko v zrak in ga treščil ob pločnik. Drugi nes-

rečnež jim je poskušal zbežati skozi stransko ulico,

vendar je bila brez izhoda. Nasilneži so to vedeli,

saj se jim ni mudilo za njim. Ko sem opazil, da je

eden od domačinov potegnil nož, me je spreletel

srh. Kje za vraga so bili hotelski varnostniki?!

Zakaj jima nihče ne pomaga?

»Zoki, se ti je zmešalo?!« sem slišal Helenin

glas.

Moj naivni nagon po pravici me je pognal

proti dvigalu. Moral sem se vmešati, storiti kaj za

reveža, preden bo prepozno. Dvigalo je bilo na

srečo prosto in me je naglo poneslo v pritličje. Na

vso moč sem stekel skozi vežo in okrog hotela,

kajti diskoteka je imela poseben vhod.

Najprej sem naletel na zijala, ki so se nagnetla

na pločniku. Prerinil sem se skozi in spoznal, da je

bil moj trud zaman. Reševalci so že odvažali enega



186

fanta. Za njim se je vlekla krvava sled. Policija je

vklenila tri domačine, ostali so pobegnili.

Hotel sem se vrniti v hotel, ko sem nekaj ko-

rakov za seboj zagledal Rudija. Bil je ves zadihan.

Očitno je želel posredovati tudi on. Njegov pogum

me je ganil, saj sem dobro vedel, kako močno se je

bal pretepov.

Toda ko sem se mu nasmehnil, je zbežal proč.

Nekoliko sem se zmedel, nato pa stopil za njim.

Našel sem ga v sobi, sključenega nad mizo.

»Rudi, za božjo voljo, kaj počneš?!«

Zgrabil sem ga za roko.

»Pusti me pri miru!« je zakričal.

Ko sem ga izpustil, se je znova sklonil nad beli

prah in ga posmrkal.

»Nikoli ne bom kot ti!« je zaihtel. »Nikoli ne

bom neustrašni fajter! In nikoli se ne bodo punce

lepile name!«

Poskušal sem ga potolažiti, strezniti, mu ugo-

varjati. Bil je moj najboljši prijatelj. Čutil sem se

odgovornega zanj. Najprej Valerija, zdaj Rudi. To

je bilo preveč. Prekleti Ljubo! In prekleta mamila!

»Ti si moje prekletstvo, Zoki!« mi je zabrusil.

»Ob tebi ne morem dihati! Če si bil kdaj koli moj

prijatelj, potem me pusti pri miru!«

Stal sem kot kip in ga nemo gledal. Tukaj ni

bilo več kaj reči. Rudi je bil izgubljen, za mene in

za sebe. Nič, kar bi storil ali rekel, ne bi spremenilo

njegove odločitve. Poznal sem ta pekel, ki je po-



187

žrešno goltal in ostajal nenasiten.

Tiho sem zaprl vrata za seboj.





188





EPILOG





Ne bo te rešila

Jezusova, Sokratova smrt, ne zlati

Sidartha, ki si jo je znal izbrati

na nekem vrtu nekega večera.



V Hadu ni sočutja

in Božja noč nikoli nima konca.

Tvoja tvarina je čas, neutruden

čas. Si vsak osamljeni trenutek



Jorge Luis Borges





1.





»Tako, pa smo prišli na konec zgodbe,« sem

rekel Diani in Heleni ter zaključil pripoved, začeto

na dan velikega maturantskega slavja na terasi

gostilne Rozika.

»Na izletu sem bila prava packa!« se je ogla-

sila Helena. »Nikoli si ne bom odpustila! Ti si bil

zmeraj dober do mene, Zoki.«

Oba sva rahlo zardela. Nerodno nama je bilo

vpričo Diane. Zdaj je vedela tudi za prigodo na

WC-ju.

»Ne trapaj!« sem jo zavrnil. »Mamila so bila

kriva. In klub. Nikoli ga ne bi smel odpeljati tja.«

»Saj nisi mogel vedeti,« je rekla Diana.

Skomignil sem z rameni.

»Zato nisem nič manj odgovoren.«

»Ne moreš rešiti vsega sveta. Vsak je odgo-

voren sam zase. Normalno je, da pri tem delamo

napake, ampak to je del odraščanja, naše osebne

rasti.«



191

»Ja, ampak v življenju si moramo pomagati,

skrbeti drug za drugega,« sem vztrajal. »Jaz sem v

klubu zamočil.«

»Prestrog si do sebe,« je pripomnila Helena.

Čez čas se je spet oglasila Diana.

»Ali si z Rudijem še kdaj poskušal navezati

stik?«

Enkrat mi je z nekega izleta poslal kartico.

Takrat sem pomislil, da še ni vse izgubljeno. Nato

sva se nekega dne znašla na samem in imela pri-

ložnost, da spregovoriva. Bilo je pri telovadbi, ki

smo jo imeli fantje iz paralelk skupaj. Prišla sva

pred športno dvorano Mladika. Edino midva nisva

vedela, da je ura odpadla. Takrat sem ga ogovoril.

Ne vem, ali mu je bilo hudo, ali sem bil kriv jaz,

ampak obrnil se je brez besed in zbežal.

»Ne bi imelo smisla,« sem odvrnil. »Rudi ima

svojo pot. Jaz bi ga samo oviral.«

»Kaj pa Ljubo?« je hotela vedeti Diana.

»Do danes se še nisva srečala.«

Ene skrivnosti pa jima nisem mogel razkriti.

Ni mi šla z jezika. Vzrok nista bila ne strah ne

sram, ampak občutek, da sem storil premalo. Dol-

go časa sem razmišljal, kaj naj ukrenem v zvezi s

klubom, Ljubom in mladimi izgubljenimi dušami,

ki me niso hotele poslušati. Kako naj jih obvarujem

pred njimi samimi? Sem res pretiraval, kot je trdil

Ljubo, in razmere sploh niso bile tako alarmantne,

kot so se meni zdele? Tablete in trava sta povzro-



192

čala le psihično odvisnost, toda od te točke do

heroina se mi je zdel samo korak. Valerija defini-

tivno ne more več odnehati po svoji volji. In kaj je

posmrkal Rudi, ko sem ga zalotil v sobi? Zdroblje-

no tableto ali kokain?! Berlin morda še ni prišel na

Ptuj, ampak če je že v Zagrebu, koliko časa nam je

še ostalo? Premišljeval sem, tuhtal, presojal,

ocenjeval, potem pa se odločil, da zadevo prijavim

policiji, vendar ne ptujski. Odšel sem v Maribor,

kjer so me na UJV-ju povezali z inšpektorjem

Slaničem. Povedal sem mu vse o klubu in o za-

grebški navezi. Poslal me je domov z obljubo, da

bodo raziskali zadevo. Ker se mi dolgo ni javil,

sem ga čez čas sam poklical. Dejal je, da o preis-

kavi ne more govoriti po telefonu, da pa je stekla.

Potem sem slišal, da so policaji v Klubu mladih

izvedli racijo. Ne vem, če so kaj našli, ali če so

koga priprli, toda Ljubo je ostal na prostosti. In še

vedno je bil redar. Po tistem sem ga vsak dan,

vsako uro, vsak trenutek pričakoval. Pod srajco

sem nosil nunčake in se oziral čez ramo. Kdaj bo

prišel? Bo to Mišo, Davorin, Ljubo ali kar vsi trije?

In vendar ni nič ukrenil. Je tudi njega mučila vest?

Kaj pa mladi v klubu? Kolikor sem slišal, so se

manj zadevali v klubu in več v parku. Ampak v

bistvu se ni nič spremenilo.

Bratranec, ki dela v Münchnu, mi je povedal,

da so pred kratkim v Nemčiji gledali film Mi,

otroci s postaje Zoo. Christiane F. je igrala mlada



193

Natja Brunkhorst, režiral je Ulrich Edel. Bratranec

je rekel, da so pri njih narkomani za vsakim voga-

lom, da so za en zadetek pripravljeni narediti vse,

krasti, se prostituirati, celo ubiti človeka, pri tem pa

mislijo, da lahko prekinejo z mamili kadar koli ho-

čejo. Vendar že ena doza heroina zadošča, da se

postane fizično odvisen. Nekateri poskušajo pre-

nehati z uživanjem narkotikov, še posebej, če jih

šokira smrt bližnjega zaradi prevelikega odmerka,

toda abstinenčne krize so grozne. Ampak tudi če se

otresejo telesne zasvojenosti, po vrnitvi v staro

okolje spet podležejo skušnjavi. Le redki se izvle-

čejo iz tega pekla.

»Zoki, ali ju misliš imeti samo zase?«

Ob mizi sta se ustavila dva kolega iz paralelke.

Zatežila sta Heleni in Diani za ples. Punci sta se

najprej upirali, potem pa na moje prigovarjanje

popustili. Helena se je sklonila k meni in me

poljubila na lice.

»Hvala,« je dahnila, »za vse.«





194

2.





Sedel sem s kozarcem kokakole v roki. Sošolci

in sošolke so se zabavali, plesali, smejali, mene pa

so preplavile najrazličnejše misli, občutki, spomini.

To je bil torej konec srednje šole in začetek nečesa

novega, drugačnega. Hotel sem naprej, pozabiti

slabe stvari, se spominjati lepih trenutkov, toda

preteklost me je še vedno držala v svojih krem-

pljih. Njen prijem je, po pogovoru z Diano in

Heleno, nekoliko popustil, vendar sem se zaradi

mamil in Kluba mladih še vedno slabo počutil.

Hotel sem drugačen, boljši svet. Kako otročje!

Svet, v katerem bi bili vsi ljudje srečni. Smešno! V

resnici sem imel več težav s seboj, kot s svetom.

Ne glej iver v očesu svojega brata, ko pa imaš

bruno v lastnem. Težave, ki so me pestile, razje-

dale, so me navdajale z občutki nemoči, frustracije,

predvsem pa jeze. Zakaj ni policija zaprla Kluba

mladih? Zakaj se mladi fiksajo?! Zakaj se sploh



195

vznemirjam? Ali pretiravam? Česa me je strah?

Morda tega, da če ne bom ničesar ukrenil, ne bo

nihče drug in potem se ne bo nič spremenilo.

Kakšna domišljavost! Kdo sem sploh jaz, ki sem

mislil, da lahko spremenim svet?! Nihče! Matu-

rant, ki je komaj zakorakal v življenje. In vendar

občutek dolžnosti in krivde ni hotel popustiti, dihal

mi je za vrat. Samo sedeti križem rok, mirovati,

gotovo ni pravi odgovor. Krišnamurti je dejal, da

se bo svet spremenil takrat, ko se bo spremenil

posameznik. Preden padejo kraljestva, se morajo

spremeniti ljudje, je govoril tudi Janez Krstnik.

Torej, najbolj prispevamo k lepšemu jutri, če po-

metemo pred svojim pragom. Potem dosežemo

notranji mir, pomiritev s svetom, v katerem živi-

mo, Hm, to je bilo lažje reči, kot storiti. Še vedno

so me vrtinčili občutki, ki so me ponesli zdaj v

stanje jeze, besa, zdaj v stanje nemoči, popolnega

obupa. Ta eksplozivni koktajl je v meni prebujal

nasilne misli. Še dobro, da sem imel ventil v vadbi

karateja. Znova sem se pridružil treningom v

matičnem društvu, sekcija v Klubu mladih je itak

zamrla. Ukvarjanje s karatejem je pomagalo, da se

moje nasilne misli niso utelesile v nasilnih de-

janjih. To ne bi bilo dobro. Ampak zakaj nas je

nasilje tako privlačilo, fasciniralo? Aleksander

Veliki, Džingiskan, Napoleon, Hitler, vojne,

osvajanja. Američani so o svojih hudodelcih, mo-

rilcih snemali filme. Revolveraši z Divjega zahoda,



196

kot Jesse James, Billy the Kid, John Westley Har-

din, Tom Horn so veljali za junake, čeprav so bili

brezvestni jemalci življenj. Z enako naklonjenostjo

so gledali na gangsterje; John Dillinger, Bonnie in

Clayde, Al Capone, Gotti so bili legende. Celo

takšen veliki duh, kot je bil argentinski pesnik in

pisatelj Jorge Louis Borges, je nasilju v svojih mi-

longah dajal romantični pridih in z nostalgijo za-

pisal: »Mitologija nožev in vbodljajev se počasi

izgublja iz spomina; junaška pesem se je preselila

med neokusne policijske akte.«

Če je imel Darwin prav in smo se razvili iz

opic, potem je nasilje izviralo iz naše živalske

narave. Človek človeku volk. Z napredkom civi-

lizacije in višjo kulturo se je v ljudeh prebudila

potreba, da svojo nasilno naravo oklesti, ji da

drugačen predznak, jo očisti in opraviči, dokler ne

bo povsem izginila, odmrla in ne bo več potrebna.

Bo človek nekega dne postal angel, vreden

nebeškega kraljestva in večnega miru, morda

doseženega celo na Zemlji? Ne bi bilo slabo.

Vsekakor je bil ta dan še strašno daleč.

Odkar sem prvič slišal predavanje Vilija

Grabnerja o Indiji, jogijih in velikih učiteljih

Vzhoda, sem mnogo bral in razmišljal o smislu

življenja, podobi sveta. To me je privedlo do

primerjave med verstvi in religijami. Dobil sem

občutek, da vse govorijo o eni in isti stvari, ki je

prilagojena različnim kulturnim sredinam in času,



197

v katerem je nastala. Odkril sem, da so tudi na Za-

hodu živeli veliki duhovni učitelji: Swedenborg,

Helena Petrovna Blavatsky, Rudolf Steiner, Elifas

Levi, Thomsen Martinus. Ampak vse te velike

ideje in lepe misli so se lomile in razbijale v mojih

občutkih jeze in nemoči. Poskušal sem se potopiti

na dno moje biti. Kje je tičal vzrok za izvirno jezo?

Kako prav bi mi prišel Freud s svojo psihoanalizo.

Toda on bi verjetno vse skupaj pripisal odraščanju,

puberteti, trenutku, ko spoznamo, da je svet daleč

od ideala, o katerem se učimo v šoli.





198

3.





V eni od knjig o duhovnosti, ki sem jih v zad-

njem času vneto prebiral, je pisalo, da je strah

nasprotje ljubezni. Torej, če jeza izvira iz strahu, je

rešitev v ljubezni? Kul! Ljubezen do deklet sem

poznal. Čeprav je bila tukaj verjetno mišljena bolj

duhovna, univerzalna ljubezen, je bilo treba nekje

začeti. Velikokrat sem razmišljal o tem, zakaj nas

nasprotni spol tako privlači. Kaj je gnalo Casano-

vo, da je postal največji ljubimec žensk? Kakšna

potreba ga je vodila? Kaj pa Byron, Picasso, Ru-

dolf Valentino, Karel II., Ali Kan, Rubirosa, vsi ti

mojstri ljubezni; kaj so iskali? So bile ženske

angeli in moški hudiči, potrebni odrešenja? Smo

bili celi samo tedaj, ko smo se združili z nasprot-

nim, nežnim spolom? V ljubezni se je skrivala

blazna moč, ki so ji podlegale tudi ženske, od

velikih kurtizan, kot La Belle Otero, Mata Hari,

Skittles, do vladaric, kot Nofretete, Kleopatra, do

filmskih igralk, kot Merlyn Monroe, Rita Hay-



199

worth, Julia Roberts, in manj znanih žensk, kot

Betty Martin. Moški in ženske so skozi vso člo-

veško zgodovino doživljali skrivne ljubezenske

pustolovščine, se predajali nebrzdanim poželenjem

in trpeli v strastnih zaljubljenostih. Kraljem in

predsednikom so se zaradi nespodobnih ljubezni

majali prestoli in položaji. Velike osebnosti so se

požvižgale na svoj ugled, samo da je bilo uslišano

njihovo hrepenenje. Tako moški kot ženske smo

bili v ljubezni pripravljeni zastaviti vse, dobro ime,

položaj, bogastvo in celo lastna življenja. Kdo je

torej lahko oporekal tej odrešenjski sili?

In moja Tamara! Videl sem jo, kako stoji gola

pod prho. Dolgi rjavi lasje so se ji usuli po rame-

nih. Kapljice so igrivo poskakovale po njenem

telesu in ji vlažile kožo, da je bila vsa sijoča. Do

ušesa so se prikradli komaj slišni toni Beethovnove

Sonate v mesečini. Vzel sem jo v naročje in tiho

odnesel v toplo posteljo. Zunaj je besnelo neurje.

Dež in veter sta silila skozi okno, vendar blaženosti

v sobi nista zmotila. Z brisačo sem drsel po njenem

telesu, jo božal s pogledom in si je vedno bolj že-

lel.

Naenkrat sem začutil silno potrebo po moji

ljubljeni punci. Ni šlo samo za strast. Bilo je mno-

go več. Naglo sem vstal in spil do konca. Še zad-

njič sem se s pogledom sprehodil po veselih

obrazih sošolk in sošolcev.

Srečno dragi moji in vse dobro v življenju!



200

Pred gostilno se je Tamara nestrpno prestopila.

»Zoki, zamujaš!« mi je očitala. »Že eno uro te

čakam.«

Tesno sem jo objel in poljubil na čelo.

»Tudi jaz sem dolgo čakal nate.«





201

OPOMBE





Vsaka nova, mlada generacija ima svoj žargon in

izrazoslovje. Nekatere besede sčasoma postanejo

del slovenskega pravopisa, druge se izgubijo. Zra-

ven tega je mladostniški sleng obarvan s pogovor-

nim narečjem. Na primer, štajerski srednješolci

govorijo drugače kot dolenjski ali prekmurski di-

jaki. Zato sem se odločil, da v opombah navedem

tiste izraze, ki so morda manj znani.



(1) Čudni tipi.

(2) Razumel.

(3) Življenje.

(4) Takšen pač sem.

(5) Pokvarjene.

(6) Zelo.

(7) Borec.

(8) Ubil.

(9) Premagal.

(10) Dve krajši palici, povezani z verigo ali vrvico .

(11) Umazano, prostaško govorjenje.

(12) Bolnik, revež.

(13) Prijatelj.

(14) Prijatelj.

(15) Zlobni pogled.



202

(16) Šaolin je znova pričel delovati leta 1981.

(17) Grozljivo potovanje.

(18) Ubiti.

(19) Narkoman.

(20) Cigareta marihuane.

(21) Zgodba.

(22) Pozdravljeni (v hindujščini).

(23) Pijača.

(24) Porabnik barbituratov, ki tablete uživa v

kombinaciji z alkoholom.

(25) Lepo, v redu.

(26) Zresni se.

(27) Zveza socialistične mladine Slovenije.

(28) Otipaval.

(29) Uprava društvene bezbednosti.

(30) Vojaška ambulanta.

(31) Hišna zabava, ples.

(32) Ko skupina ljudi vzame pravico v svoje roke.

Na divjem zahodu je to pomenilo obešanje brez

sojenja.

(33) Opisano v romanu Disko kraljica.

(34) Silak.

(35) Spopad med Zoranom in Karlom je opisan v

romanu Vrnitev kralja diskoteke.

(36) Nagovorile.

(37) Poraženci, zgube.

(38) Smrtni odmerek mamila.

(39) Pretvarjati se.

(40) Veliki met, zadetek.



203

(41) Počasna, mirna glasba.

(42) Nedolžna dekleta.

(43) Zabava.

(44) Otroško varstvo.

(45) Bodi sproščen, brez skrbi.





204

KAZALO





PROLOG ……………………………………..… 7

PRVI DEL …………………………………..… 43

DRUGI DEL …………………………….…… 137

EPILOG ……………………………………… 189

OPOMBE ………………………………….… 202





205

Silvester Vogrinec

MATURANT





Izdala:

ABV PTUJ





Naslovnica:

Robert Vogrinec





Lektorirala:

Darinka Rojko Pičerko





Tisk:

StudioDesign d. o. o., Maribor





1. izdaja





Naklada: 200 izvodov





Cena: 18,00 €





Ptuj, 2012





Document Outline


Diapozitiv1

MATURANT_knjiga_za_tisk MATURANT

Silvester Vogrinec

MATURANT SILVESTER VOGRINEC PROLOG

PRVI DEL DRUGI DEL





EPILOG





Maturant zadnja platnica