OB ŠESTDESETLETNICI FRANA ZWITTERJA (24. X. 1905 — 24. X. 1965) Ko se je, še blizu začetkom svojega dela, prof. Zwitter branil pred — ne pretirano, pač pa r> napačno smer priostreno — pohoalo svojega dela, je izrazil željo, da bi se tudi ob njegovem delu uravnali po starem in zdravem načelu historične metode, tj. da presojajo trditve po origi­ nalnem tekstu in ne po komentarjih« (44; številke se nanašajo na biblio­ grafijo, ki je priključena tej označbi jubilantovega znanstvenega dela). Ta poudarek je seveda vselej na mestu. Pa vendar je prof. Imitier že dolgo tega izgubil pravico, da bi se postavljal na enako stališče ob svojem sedanjem jubileju, ko je dosegel leta, o katerih trdijo, da se do njih že prav do kraja pokaže fiziognomija znanstvenega delavca in njene dimenzije, čeprav stoji še sredi svojega dela. Tudi to delo je že postalo del zgodovine naše znanosti — in pri prof. Zmitterju ne le del zgodovine našega zgodovinopisja, marveč tudi ne tako nepomemben del zgodovine slovenskega naroda o njegovih naj­ težjih in hkruti največjih dneh. To nalaga tudi nam dolžnost, izmeriti pomen tega dela — ne zanj, pač pa nam vsem v poduk in spodbudo. Seveda lega ni mogoče opraviti z naštevanjem del in opisovanjem njihove vsebine. Deset knjig, okrog Г0 razprav ter okrog 100 člankov, ocen in prikazov, kar je rezultat dosedanjega Zwitterjevega dela,^ ne dovoljuje takšnega pristopa. Ne le zaradi svojega obsega, marveč še v večji meri zaradi svojega značaja. Zwitterjeve razprave so namreč — ne glede na svoj obseg — značilne problemske obravnave, temeljito premišljene in skope v izrazu; za njimi stoji premnogo analiz,^ hkrati pa tudi študija širokega okvira; zvezane so s temeljito premišljenimi m široko razvejanimi koncepcijami teorije zgodovine in nenavadno globokim poznanjem evropskega in svetovnega zgodovinskega okvira, hkrati pa so njihove teze branjene s premišljeno in spretno izbranimi podrobnimi zgodovinskimi dejstvi in njihovimi analizami. Skratka, ve­ liko preveč je vsega tega za kakršno koli kratko povzemanje, ki naj bi bilo hkrati dovolj jasno. Pregled te vrste zato moramo prepustiti priključeni bibliografiji, kot navodilo za njeno uporabo pa smo zapisali zgoraj navedeno »staro in zdravo načelo historične metode«. Ob tej priložnosti pa. se seveda kljub temu ni mogoče odreči vsaki označbi tega dela, čeprav smo vsi preverjeni, da bo še dolgo raslo in da je vsaku označba vse preveč podobna le ogledovanju gornika, ki se še sredi pobočja, še pod vrhom, skritim v megli, ozira po pobočjih, ki jih je že prehodil. Prav iz tiste srčike, ki ji je zapisal Zwitter še o svojih gimnazijskih lelih soojo ljubezen, delo in življenje, iz poglab­ ljanja v pot slovenskega naroda v preteklosti in iz strastnega napora za spoznavanje sveta okrog tega majhnega naroda je namreč raslo in raste še vedno vse drugo, kar je postavilo njegovo življenje v tako ozko •in intenzivno zvezo s tisto slovensko sedanjostjo, v kateri je živel in živi. Prav od tod je raslo v 30 letih opozarjanje na nevarnost, ki se neizogibno približuje in bo prav kmalu postavila Slovence pred naj- okrutnejši boj za obstanek. To opozarjanje, ki je leta 1938 preraslo o ostro spoznanje, da bo prav kmalu le od pripravljenosti na hitro bližajočo se zgodovinsko uro odvisno prav vse drugo, vse do pozitivnega ali negativnega odgovora na vprašanje, ali je še vredno in mogoče živeti, ne zveni le iz njegove — prav v teh letih nenavadno plodne — publicistke, ki je opozarjala na skoraj vse premike v našem sosedstvu, povečujoče našo in svetovno ogroženost. Prav tako se kaže tudi v nje­ govem znanstvenem delu : že tedaj je njegov osrednji problem vprašanje slovenskih meja, Slovencev onstran meja takratne Jugoslavije, študij argumentacije, ki bi jo bilo mogoče pred svetom navesti glede njihovega števila, življenja in pravice do združitve z matičnim narodom, še prav posebej pa nemško-slovensko razmerje v zadnjih sto letih. Ta položaj je privede] ZrvUterja tudi zelo v sredino takratnega društvenega življenja — od živega udejstvovanja v uredništvu Sodobnosti preko Kluba ko­ roških Slovencev (ob neuspelem načrtu osnovanja slovenskega narod­ nega sveta marca 1938) in narodnoobrambne aktivnosti Slovenskega društva do mesta med prvimi podpisniki predloga za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze. Med vojsko sta ga prav ta zavzetost in hkrati že opravljeno delo postavila po organizaciji OF od vsega začetka na tisto mesto, ki je nato za celo desetletje določilo njegovemu življenju novo, zelo pomembno in aktivno smer: kot ekspert za zgodovinsko problematiko slovenskih narodnih meja je postal član »komisije za meje«, ustanovljene pri IO OF že leta 1941. Prav v njegovem stanovanju je bila decembra 1941 seja te komisije, ob kateri je prevzel posebej priprave za zgodovinsko argumentacijo meje z Italijo (A.Melik za geografsko, jaz za zgodo­ vinsko glede meje z Avstrijo), kar je v resnici v marsičem uredilo tiste priprave, zaradi katerih smo mogli Slovenci sprejeti leta 1945 na tem področju borbo za meje mnogo bolje pripravljeni kakor leta 1918. Prav to vidno mesto v težnjah po koncentraciji zavednega slo­ venskega življa pred letom 1941 in angažiranost njegovega dela sta vtisnila življenju mladega docenta še drugo značilno potezo življenja njegove generacije, te maja 1941 so ga okupatorji prvič zaprli za mesec dni; v letih 1942-43 pa je živel poldrugo leto konfiniran v vasi Aprica ob italijansko-šoicarski meji. Ob zlomu Italije septembra^ 1943 pa se ni \umaknil preko bližnje meje na varno, marveč je odšel — prežet z željo deliti dobro in slabo s svojim narodom in s prepričanjem, da je največja svoboda borba za njegovo osvoboditev — na dolgo pot preko severne Italije, domov med partizane. Po odločitvi vodstva slo­ venske NOB je — potem ko je preživel veliko nemško ofenzivo v vrstah Ljubljanske brigade s puško na rami — organiziral in vodil od januarja 1944 iedaj na evropskem kontinentu edinstveno znanstveno institucijo — Znanstveni institut pri IO OF v gozdovih па Rogu. Tu je sistematično nadaljeval svoje že o 30-ih letih zastavljeno delo pri pripravi tiste argu­ mentacije za pravične slovenske meje, ki jo je moral izdelati svojemu ljudstvu zvesti znanstvenik. Vse druge vezi a prejšnjim delom (zlasti sintetična študija o slovenskem političnem razvoju v zadnjem stoletju, hkrati rezultat priprav za monografično obdelavo, še do danes ne­ dokončano, s katerimi je začel že po izidu »Prebivalstva« [38], obra • čun s preteklostjo v prelomnem razdobju in s poprej neslutenimi per­ spektivami, ki jih je omogočala prav v slovenskem zgodovinskem razvoju orjaška vzpetina Roga z vso svojo duhovno napetostjo in opti­ mizmom, ter koncept bodočega dela 110?]) in druge praktične naloge (zlasti preprosto, pa vendar z zanimivimi perspektivami napisan pre­ gled slovenske zgodovine za potrebe partizanske gimnazije v Črnomlju 185]) so stopile ob tem v ozadje. To je bil začetek boja, ki se je za prof. Zwitterja nadaljeval še dolgo po končani vojni. Ko je postal 1945 znanstveni sekretar Inštituta za proučevanje mednarodnih vprašanj pri zunanjem ministrstvu, je pisal osnutke za memorandume vlade FLRJ o Primorju in Koroški, bil odgovornim državnikom vselej na voljo s potrebnim nasvetom in podatki, na široko pa je organiziral tudi drugo znanstveno in publi­ cistično dejavnost v tem pogledu. Kot izvedenec za teritorialna vpra­ šanja je spremljal državnike na konference o naših mejah od Londona in Pariza do Nem Yorka in Moskve. V veliki meri prav njegova zasluga je, če more slovenska zgodovinska znanost ob pregledovanju tega boja ugotoviti, da je bila nanj pripravljena in da je dala — kolikor je bilo od nje odvisno — zanj vse, kar je bilo mogoče zahtevati. Zanj pa ta stran življenja tudi še danes ni zaprta, te sredi 30-ih let je opozarjal na naše arhivsko vprašanje (29-31), čigar sestavni del je tudi tisto arhivsko blago, ki je v arhivih v tujini in ki bi se že po mirovnih pogodbah po prvi svetovni vojni moralo vrniti v pokrajine, kjer je nastalo. Prav njegova osebna zasluga so bile ob pogajanjih po drugi svetovni vojni nekatere formulacije v pogodbah, ki so bile po­ membne za to problematiko. Le nekaj let je minilo, odkar je pod njego­ vim vodstvom v zvezi s tem nastal mogočen elaborat o našem kulturnem premoženju, ki je še o avstrijskih arhivih, elaborat, ki služi z naše strani kot temelj za pogajanja o vrnitvi tega kulturnega premoženja tja, kjer je nastalo. Povsem prirodno je, da prav on tudi vodi delegacijo naše države v teh pogajanjih, ki so se začela, pa že nekaj let čakajo na svoje nadaljevanje. Vsa ta razgibana stran Zmitterjevega življenja kaže, na kakšen način je stopil v naš razvoj, o zgodovino: vselej z mislijo na prihodnost: na katero pa se je treba temeljito pripraviti. Kakor je v Sodobnosti pred vojno opozarjal na bližajočo se nevarnost, tako je med vojno priprav­ ljal znanstveni del temeljev zu bližajoči se boj za meje za zeleno mizo. Prav tako premišljeno, tehtno in z mislijo na bodočnost slovenske kulture je bilo prežeto tudi njegovo vodstvo slovenske univerze, ki ji je stal na čelu kot rektor 1952154, prav takšne so vselej njegove benedi' o ttuèem povojnem življenju, kadar je sodil, da se mora oglasiti (posebej pogosto o problematiki srednjih šol in univerze ter univerzi­ tetne zakonodaje), prao tako je tudi njegovo delo v številnih zgodo­ vinskih in drugih organizacijskih telesih, v katerih je sodeloval in še sodeluje (zlasti kot predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo že od leta 1947; kot član odbora Zveze zgodovinskih društev SFRJ od njenega nastanka 1954, prvi dve leti kot predsednik; kot član uredništva Zgodovinskega časopisa in širše redakcje Zgodovine narodov Jugo­ slavije itd.). Vse to je gotovo Zrvitterja trgalo v nekem smislu od tistega dela, ki si ga je še o mladih letih izbral za središče svojega življenja in ki se mu je v javnosti zapisal že s svojim prvim tiskanim prispevkom, napol zgodovinsko in napol sociološko oceno v Ljubljanskem zvonu, ki jo je objavil kot dvajsetletni študent drugega letnika na univerzi (1). V nekem smislu ga je trgalo od študija zgodovine in od poglabljanja v pot našega naroda o preteklosti — pa vendar je, kakor smo videli, prav ta del Zrvitterjeoega poseganja v slovensko preteklost najože povezan z njegovim znanstvenim zanimanjem, rastjo in delom. Nekaj značilnih potez svojega dela je prinesel Zwitter očitno že kot mlad študent s seboj na univerzo. Tako široko dimenzijo svojih interesov, ki se kaže že v njegovi prvi oceni. Ocena izhaja iz kritične zgodovinske analize točnosti dovolj široko razpetih socioloških teorij in koncepcij o ocenjeoanem delu, nato pa se zaključuje z zahtevo >da se moramo truditi le, da dobimo naši dobi primerno in dosegljivo formulo po socialnem prelomu, pred katerim stojimo* (1). Kot v tej oceni, tako je bilo tudi v vsem njegovem poznejšem delu temelj nje­ govih zaključkov v znanstvenem delu zgodovinarja. V zapisani obliki se zdi pogosto mirno in natančno odmerjeno; vsi, ki smo s Zmitterjem kdaj dalj časa delali, pa menda vemo, s kakšno strastjo in mukami, pa tudi s kakšno potrpežljivostjo in vnovičnim in vnovičnim pregledo­ vanjem vsega, kar je bilo o zvezi s takimi vprašanji kdaj napisanega — pa naj je šlo za podrobne monografične analize, za sintezo v zgo­ dovini narodov Jugoslavije ali za članek v enciklopediji — je bil do­ sežen končni rezultat. Ko je začel s. študijem zgodovine in geografije na vseučilišču v Ljubljani (1924—1926; diplomiral 1928), je bila usmerjena tukajšnja zgodovinska šota maj v raziskovalnem delu skoraj izključno v srednji vek; ob nadaljevanju študija na Dunaju (1926—1928) je sicer srečal drugačno in širšo zasedbo učnih kateder, toda že izbrana tema diser­ tacije ga je tudi tu usmerjala pretežno v starejšo zgodovino. Precizne tehnike zgodovinarjevega dela se je torej v svoji prvi študijski dobi učil predvsem ob srednjeveških virih in prav iz tega področja je zajel tudi problem svoje prve monografije — o »postanku in razvoju kranj­ skih mest in trgov od 13. do 17. stoletja s pravnega, gospodarskega in političnega stališča«: (3; označba 47, str. 237) — s katero si je takoj po zaključnem študiju pridobil doktorat. K vprašanjem, ki jih je načel v tej knjigi, se je tudi do danes vedno in vedno zopet vračal (v sinte­ tičnih pregledih 122 in 154; v pregledu široke problematike 47, posebej 10 glede postanka meni 121 I nedokončano]; v ožjih okoirih o Ljubljani 4-6, 26; Idriji 35; Kranju 65-66; Novem mestu 179), nedokončana raz­ prava o postanku »mest in meščanstva na starokarantanskih tleh* (121) pa še danes kliče po nadaljevanju in zaključku. Prav na tem področju — ki ga je pred odhodom o Pariz (1930—/932) edinega obravnaval v samostojnem raziskovalnem delu — se tudi naj­ bolj neposredno kaže veliki pomen, ki ga je imelo za Zmitterjevo for­ miranje drugo obdobje študija, ki mu je široko odprlo vrata v francosko historiografijo prav tedaj, ko se je v njej sprožil tudi za svetovno zgodovinopisje pomembni razvoj z začetkom izhajanja časopisa »Anna­ les« (1929), Problematika o postanku mest na Slovenskem in njihovi zgodovini v srednjem veku iz leta 191? (4?) je postavljena bistveno širše, kakor je bila v disertaciji, in je bila očitno oplojena z vsemi diskusijami, metodami in koncepcijami, ki so se pojavile o prvih treh desetletjih na tem področju v svetovni, zlasti francoski historiografiji. Hkrati pa je povezan s tem obratom še drugi, za katerega pa ni­ mamo podlag, po katerih bi mogli presojati, v kolikšni meri vendarle ni bil pripravljen tudi že prej (morda kaže na to 1 in 2, pa tudi očitni interes za »strukture* v 3—5 ter za številčno merjenje prometa po raznih poteh 6). Zwitter se je ob študiju v Franciji seznanil s sociološko metodo »analistov«, na katero je nato opozarjal že leta 1933 v Geograf­ skem vestniku (19), jo leta 193? podčrtal kot poglavitno »novost« svoje knjige o »prebivalstvu na Slovenskem od srede XVIII. str. do današnjih dni« (38) za slovensko zgodovinopisje (44), jo podrobneje očrtal v svojem nastopnem predavanju — kjer je posebej poudaril razlike med nem­ škim in francoskim zgodovinopisjem v tem pogledu — na filozofski fakulteti v Ljubljani 193?, ob tem pa hkrati izrazil prepričanje, »da je bodočnost znanosti prav na tej poti« (46). Teoretično se je teh vpra­ šanj dotaknil t\udi nekajkrat v ocenah (10, 56, 70, ?? itd.), posebej pa je poudaril isto temeljno idejo — neločljivp povezanost »sociološke in historične usmerjenosti«, ^sposobnosti za kritično uporabo virov s smi­ slom za prav vsa vprašanja znanstvene sinteze« (46), »ugotavljanja dejstev« in »delovanja ekonomskih zakonov« (129; gl. še 146) — še ob svoji polemiki z Bičanićem o mestu gospodarske zgodovine v zgo­ dovinski znanosti o širšem smislu. Posebej pa se je trudil za aplikacijo sociološke metode s pomočjo analize statističnih virov glede razvoja prebivalstva ter gospodarstva, pri čemer je imel v letih svojega študija v Franciji svoj najbolj izdelan vior gotovo v Simiandovih delih (že dobrega četrt stoletja veljajo ta dela »anulistom« sicer kot »klasična«, vendar pa skušajo to smer z uspehom še poglobiti). Globoki vpliv teh novih spoznanj v Parizu je toliko bolj razumljiv, ker se je Ziviler prav v teh letih preusmeril — kljub trdooratnosti stare ljubezni do srednjeveških vprašanj zgodovine naših mest — D zgodovino novega veka. Po povratku iz Pariza je imel poleg disertacije in blizu dvajset več­ jih in manjših objav že tudi drugo knjigo, pomembno razpravo o »izvorih političnega ilirizma in postanku Ilirskih provinc« (21; z isto problema­ tiko se že tedaj povezujeta št. 8 in 11, spremljala ga je prav tako do 11 danea, gl. 73, 120, 137, 172 in še večkrat v širšem okviru). Za Zmitterjev način dela značilna izrazno skopa pa temeljita analiza je pokazala za vso zgodovino jugoslovanskih narodov o fem času izredno pomembne, dotlej neopažene elemente, iako da bi knjiga gotovo ustrezala zahtevam habilitacijskega dela. Toda idejna smer knjige ni bila v skladu z nacio­ nalno politiko tedanjega režima, pa tudi ozka sistemizacija mest na filozofski fakulteti ni dovoljevala na zgodovini niti postavitve asistenta, kaj šele novega docenta poleg takratnih dveh profesorjev. Tako je odšel prof. Zmitter na gimnazijo in kot gimnazijski profesor je pripravljal — poleg pisanja ocen v strokovnih časopisih, opravljanja tajniških poslov v tedanjem Muzejskem društvu za Slovenijo in zlasti vedno bolj živega sodelovanja a članki v Grudi in Sodobnosti — tri leta svoje habilitacij­ sko delo o »prebivalstvu«:, ki je pomenilo po svoji sociološki statistični metodi pravi prelom v obravnavanju zgodovine slovenskega naroda v zadnjem poldrugem stoletju: prehod od opisovanja k analizi, ugotavlja­ nju najvidnejših in najpomembnejših strukturnih premikov v položaiu slovenskega naroda v tem času, izmerjenih po enem izmed najpomemb­ nejših virov za to razdobje. Po njegovem izidu in po svoji postavitvi za docenta obče zgodovine novega veka (ob kateri pa je predaval tudi zgodovino Slovencev za isto razdobje) je pri predavanjih slovenske zgo­ dovine v 19. stoletju ob primerni priložnosti sam po pravici ugotovil, da gospodarskega razvoja Slovencev v tem obdobju ni več mogoče samo »opisovati* brez uporabe statistične metode, pa tudi to, da skoraj vse delo na tem področju slovenskega zgodovinarja zadnjih stoletij še čaka. Pomen iste metode je pokazal tudi v razpravah, s katerimi je že pripravljal iz zgodovinopisja bodočo zgodovino — ob analizi »koroškega vprašanja* (45) ter ob prikazu vprašanja »Nemcev na Slovenskem« (52), svojem znanstvenem opozorilu na novo nevarnost po razširjenju hitler- jevske oblasti nad Avstrijo. Prav ta metoda je bila med poglavitnimi sredstvi, s katerimi je tedaj in med bojem za meje po osvoboditvi pri­ speval številne argumente za pravico slovenskega naroda do njegovih resničnih meja (npr. 48, 86, 91, 93, 115, 116, 120, razni elementi v 156, 15? oziroma 162 itd.). Razprava o Ilirskih Provincah pa je pomenila prvi korak pri raz­ iskovanju zgodovine političnih idej pri Slovencih, ki se ji je začel z vso vnemo posvečati po zaključku dela na »prebivalstvu*, delno ob analizi njihovih pojavov v historiografiji (o Linhartu 69 in 149, splošni koncept 61), delno s pripravljanjem monografije o »narodnosti in politiki* pri Slovencih, objavljene doslej le v osnutku, z Roga (103) in odlomkih na najrazličnejših mestih in v najrazličnejših okvirih; prav ta smer v zad­ njem poldrugem desetletju vse bolj prevladuje v njegovem delu, kar nas navdaja z upanjem, da bo to tako dolgo snovano in pripravljano delo vendarle dobilo vnovič prostor in čas za dozoritev, čeprav vemo, kako je danes Zmiiterjev delavnik prenapet in prenapolnjen. V svojem nastopnem predavanju je Zwitter opozoril na potrebo povezovanja čuta in sposobnosti za sintezo s podrobnim študijem zgo­ dovinske problematike. Ta svoj poziv je izpolnjeval sam v celi vrsti del — od pregleda zgodovine Slovencev za srednjo šolo (81) preko prve 12 znanstvene sinteze te zgodovine v 18. stoletju o Zgodovini narodov Ju­ goslavije z ugotovitvijo povsem novih sestavnih elementov na vseh pod­ ročjih (156), do analize »nacionalnih problemov v Habsburški monarhiji* (15? in 162, gl. ludi zlasti 131, 145, 167, 168, 169, 171, 173, 175, 176), kar je prineslo pomembna priznanja ravni naše historiografije, Zwitter ju sa­ memu pa glas enega najboljših poznavalcev te problematike v sodob­ nem zgodovinopisju. Iz vseh teh korenin je raslo tudi njegovo delo — objavljeno in ne­ objavljeno — o Slovenskem Primorju in rojstni deželi njegovega očeta, Slovenski Koroški. Ko sklepam tu pregled -- zelo nepopolen glede obsega Zmitterjevega znanstvenega delu in še bolj glede naštevanja njegovih nalog pri orga­ nizaciji zgodovinskega dela pri nus — pa vendar ne morem mimo misli Zmitterjevega učenca iz prve generacije študentov, pred katero je stopil kot univerzitetni učitelj pred tridesetimi leti. Njegova predavanja, v katerih je suvereno razgrinjal problematiko in odprto razmejeval to, kar verno, od nerazrešenih vprašanj, so nas študente globoko impresionirala že od prve generacije njegovih študentov naprej. V seminarju je znal s smotrno delitvijo dela ustvarili kolektiv, ki je bil ob začetku okupacije že skoraj nu tem, da bi mogel izdelati kolektivno delo o nekaterih pro­ blemih slovenske zgodovine v 19. stoletju o njegovem smislu. Prav go­ tovo ni samo slučaj, da se izraža o disertacijah zadnjih let tako močno prav tista smer statističnih metod in proučevanja gospodarske zgodo­ vine, ki jo je skoraj tri desetletja neumorno poudarjal pri svojem uni­ verzitetnem delu med študenti, prav tako pa ob svojih stikih z njimi po končanem študiju. Pri tem vplivu so prav gotovo sodelovali najrazličnejši elementi — od manjše starostne razlike preko posebne organizacijske sposobnosti seminarskega dela do dejstva, da je postajal študij novejših obdobij že tedaj vzporedno z manjšanjem števila klasičnih gimnazij bolj privlačen od študiju starejših obdobij z njihovimi specifičnimi jezikovnimi zahte­ vami. Odločilno pa vse to gotovo ni bilo. Zmitter nam je bil najbližji predvsem po svojem povezovanju življenja in znanosti. Srečavali smo ga v letih., v katerih smo osi videli, kako se nam nezadržno približuje z drugo svetovno vojno najtežja preizkušnja zu Slovence kot narod in za vsakega med nami posebej kot človeka, prav tam, kjer smo sami raz­ pravljali po različnih društvih in odborih o tej nevarnosti in sredstvih borbe zoper njo. Brez ovinkov je povedal svoje sodbe o vprašanjih, ki so nas najbolj skrbela, se javno in v raznih organizacijah zavzemal za podobne ideje kol mi.Prno to življenje je spletlo med njim in nami ožje nezi kakor z drugimi profesorji in mu pomagalo zgraditi krog delavcev, ki se je čutil že ob boju za meje in ki se še v širših merilih vidi danes o našem razvoju zgodovinopisja. S hvaležnostjo, ki jo vsi čutimo do njega za to, kar je dal naši zna­ nosti s svojimi deli, za vse, kar nam je dal od naših študentskih let kot akademski učitelj, in zlasti tudi kot človek sredi življenja, se spominja­ mo vsega tega ob njegovem jubileju v pričakovanju in z zavestjo, da nam bo še dolgo to, kar je v slovenskem zgodovinopisju postal po svojem 13 delu: neutrudni raziskovalec preteklosti našega naroda, skrben sveto­ valec pri vseh žgočih vprašanjih naše znanosti in življenja, ter trden inox, ki oselej ves stoji zu vsako soojo besedo — o kateremkoli vprašanju. BOGO GR4FENAUER 14