študentski list
Ljubljana, 12. januarja  1966
Letnik XVI.
Številka 13
tribuna
SZDLIN ZDRUŽEVANJE
Naslednja števiika Tribune izide po semestralnih počitnicah
O problemih Socialistične zveze pred republiškim In zveznim kongresom smo v TriU buni že pisali. To je bilo ob priliki razgovora z Vido Tomšičevo. Pred kratkim pa je bll priobčen predlog za spremembo statuta te najmnožičnejše politične organizacije, zato je prav, da zapišemo še nekaj kratkih misli v prispevek k razpravi.
Slovenska SZDL je nosilec izročila Osvobodilne fronte, to je prve resnične asociacije slovenskega naroda. Nedvomno pa je sama Socialistična zveza danes nekaj drugega. T% preobrazba je vredna temeljitega študija (ki še ni opravljen), ker SZDL je danes veliko prej interesantna, kot pa vplivna.
Skoraj milijonska politična organizacija predstavlja ob minimalni prizadevnosti članov neverjetno družbeno silo. Vse kaže, dajeta možnost služila kot izhodišče sestavljalcem predloga sprememb. To je prav, lahko pa tudi škodljiva zmota, če pozabimo, da te možnosti SZDL danes ni sposobna realizirati.
Tako ali drugače je to organizacija z izredno bogatimi izkušnjami, pozitivnimi in negativnimi. Ena slednjih je gotovo struktura organizacije, kj je omogočila »funkcionarsko poslovanje«, v katerem je bil nedoločen in nedoločljiv odnos do ZK, ki za Socialistično zvezo ni nevažen, še manj za komuniste.
SZDLJ z 8 milijoni članov je skupna politična »akcija« tega ogromnega števila akter. jev. V Socialistično zvezo se združujemo, da bi temeljiteje proučili vse možnosti za družbe-no akcijo, da bi prediskutirali optimalni projekt, da bi akcijo organizirali po dogovoru in jo skupaj oeenili. V kolikšni meri smo SZDL za to izkoristili in v kakšni meri je organi-zacija k temu pripomogla, bodo nedvomno ocenili kongresi. Naša ocena v tem pogledu je skromna.
Predlog sprememb statuta prinaša nekatere pomembne novosti. Ne ravno najvažnejši,, rendar za študentsko organizacijo relevanten, je spremenjen tretman kolektivnega čJanstva družbenib organizacij. Zveza študentov je kolektivni član SZDL, menda celo šele po dru. gem kolenu, preko Zveze mladine. Kako se ta kolektivnost načelno manifestira, zadnje generacije študentskih aktivistov ne vedo. Naše sodelovanje z drugimi organizacijami je bilo vzpostarljeno vedno ob skupnem problemu in takšen delovni kontakt je naraven. Sicer pa je bilo vprašanje »kolektivnega članstva« domnevoma prej problem same SZDL, kot pa npr. študentske organizacije. Tako je slej ko prej tudi danes, čeprav predlog spre-memb statuta tega ne načenja, je pa jasno, da je npr. vprašanje prisotnosti mladih v organizaciji zelo pomembno.
Predlog sprememb obravnava nadalje vprašanje finansiranja organizacije, kjer pa ni predlaganega ničesar novega, ker je še pripoznano, da članarina ne more biti edini vir sredstev. Ne glcde na to pa ostaja članarina pomemben indiliator uspešnosti neke orga-nizacije.
Novosti pri načelih organiziranja, volitev in konstituiranja SZDL so ttajpomembnejši del predloga. Postavljeni princlpi dajejo vse možnosti in nakazujejo izobllkovanje zdrave organizacije, ki ji mora postati »funkcionarsko poslovanje« tuje.
OSTI TEDNA
DRUGAČNE KAPE
FRAGMENT
»Zadnje čase opažamo pri mladi ni novo »modo« pokrival. Fantiči nosijo prav čudne kape (malo me spominjajo na kape bivših nem-ških vojakov, nekatere pa na neko-liko pokvečene kape železničarjev), ki so vredne vsega posmehovanja. Moda gre sicer večkrat do skraj-nosti, v tem primeru pa je šla krepko preko. Predmeti pozornosti pa so le fantalini § temi pokrivali in to je najvažnejše ...« (podčrtal I. G. P.) Vladimir Vidmar, Mladi, vzgoja in morala, Tribuna, št. 11 1965.
VARIABILIZACIJA
Kupim kapo. Kapo kupim zato, da bo pokrivalo. Kapo osmislim po njeni esenci.
To je normalno.
Kupim drugačno kapo. To je več kot samo normalno, ker pomeni ta kupljena kapa v času in prostoru proti oni kupljeni kapi realizacijo nekape one kupljene kape. Ravno ta možnost nekape (realizirana to-krat s to kapo) presega esenco ka-pe in pomeni njeno nadstavbo.
IZDELAVA — UREDITEV
Ko kapo naredim, s tem prispe-vam k nekemu redu. Ko pa nare dim drugačno kapo, s tem prispe-vam k nekemu drugačnemu redu, ki v odnosu do nekega reda pome-ni realizacijo nereda. Takšnih rea-lizacij pa je mnogo. če pa je izde-lana ena sama kapa, potem ta ka pa ni v redu in tudi ne v neredu, ampak v izvenredu, smisel te kape ni red, ampak je delo, delo pa je jamstvo za optimalno varia bilnost izdelkov, zato so izdelki ta-ko pomembni za našo memorijo, zato so ustvarjalni izdelki najpo membnejši. Vsaka prva kapa je izdelek, vsaka naslednja pa sestav-ni del reda.
DISPOZICIJA
Človek, ki izdeluje, je v delu, kot je v delu stvar, ki bo izdelana. Delo vpliva na človeka in na stvar, človek in stvar sta v izdelku, dana je integracija človeka s svetom.
Človek, ki stvar ureja, ni v redu in v redu tudi ni stvar, ki bo ure-jena. Red ne vpliva na človeka in na stvar, človek in stvar sta vsaksebi, dana je dezintegracija človeka s svetom.
Pravzaprav kapo dobim (do-bi-vam), ker kupi jo denar.
REALIZAGIJA
Toda vsakdo ne dela oziroma vsakdo ne ureja, da bi potem sen-zibilno razmislil stvari. Kdor stva-
ri ne dela oziroma jih ne ureja, ima eno samo možnost: da jih va-riabilizira (da kapo konkretizira kot eno izmed multidimenzionalnih možnosti akceptiranja kape). Že s tem ko je dobil drugačno kapo, je senzibilno (vizualno — senzualno) raz mislil drugačno kapo od kape. Kako je posedovanje stvari tu-kaj nehotenega pomena, dokazuje potreba nas vseh, da gledamo take kape (in se jih, če le mogoče tudi dotaknemo). V družbeni de-litvi dela so huligani, tujci in ma-nekenke mobilizatorji multidimen-zioniranja stvari, to je doživljanja sveta v njegovi celovitosti.
I. G. Plamen
UREDNIŠTVU TRIBUNE *
Prosim, da objavite v Tribuhi moj prispevek pod naslovom:
»ŠE   O  KOROŠKIH  BORCIH
IN   NJIHOVE  PRAVICE«
V Tribuni št. 12 se avtor članka z gornjim naslovom sprašuje, kako to, da se borci za severno mejo ne mo-rejo včlaniti v Zvezo borcev NOB, medtem ko imajo španski borci vse pravice.
Mislim, da se vsak pameten Jugo-slovan zgraža nad tem, da se španskim borcem priznava status borca n a ¦ r o d n o osvobodilne borbe. Za kateri narod pa so se borili španski borci — ali za Srbe ali Hrvate, ali Slovence ali za koga? Borili so se za strankarske interese določenih klik v popolnoma tuji državi — Španiji. Za koga pa smo se borili mi, koroški borci — borci za severno mejo Slovenije — Jugoslavije? Severna meja Slovenije je od leta 1918 pa do danes tam, kjer smo si jo mi s puško v roki postavili, pod modrim vodstvom generala Maistra in drugib voditeljev. če te naše zasluge nič ne pomenijo, zakaj pa potem leta 1945 niso partizanske enote te severne meje premaknile bolj proti severu, saj so te enote bile globoko na ozemlju Koro-ške in Štajerske. Zakaj so se brez bor. be umaknile na mejno črto, katero smo mi s puško v roki izbojevali? Ali nam more kdo oporekati, ali more kdo eanikati, da nismo mi postavili sever-ne meje tja, kjer je še danes in bo ostala verjetno še dolgo dolgo let?
Nam se ta borba ne prizna v na-rodnoosvobodilni boj zgolj zato, ker se nismo imeli časa spraševati, kdo nas vodi v boj za osnovanje »slobodne dr-žave Srba, Hrvata i Slovenaca«, ali je to vodstvo kapitalistično, klerikalno ali komunistično, itd. To nam takrat ni bilo važno. Strankarski interesi v drža-vi nimajo in ne smejo imcti nobenega vpliva na meje države, t. j. na postav-Ijanje državnih meja takrat, ko je od. ločilen čas za to. Nobeden izmed nas takrat nlti pomislil ni, da bi se spra-ševal, kdo in kaki strankarski grupaciji pripada. Edino geslo nam je bilo, zdro-biti okove monarhije in ustanoviti svo. jo narodno nezavisno državo.
Dragi tovariši, Maistrovi soborci, prav nič se ne razburjajte zato, da nas danes zapostavljajo v državi, ka-teri smo postavili temelje mi — ne pa
partizani. V ponos in zadoščenje nam naj bo dejstvo, da smo ravno mi bili tisti, ki smo izbojevali in postavili se-verno mejo Sloveniji in s tem Jugosla. viji, tam kjer je še danes, pa čeravno imajo danes večje pravice in spoštova-nje tisti, ki so se borili za tuje inte-rcse. Saj takrat v borbi nismo mislili na to, kako nas bo nekdo zato častil in nagrajeval, ne, ker to ni bil naš cilj. Dosegli smo takrat svoj cilj s tem, da smo - z bajonetom na puški začrtali našo severno državno mejo. Pozdrav-ljeni, Maistrovi borci!
Maistrov soborec M. Perko, Maribor PRIPIS UREDNIŠTVA: Objavljeni prispevek tov. Perka razkriva in opo-zarja, da status koroškib borcev še ni urejen. Prav ta neurejenost pa vedno znova vodi v sporen položaj, v dolo-čeno prenapetost, ki se izraža tudi v samem članku. Vsekakor je nevzdržno piščevo stališče o španskih borcih in njegovo povsem samovoljno pripisova-nje takega stališča vsem »pametnim Jugoslovanom.« V tem, da je španskim borcem priznan status borca narodno-osvobodilne borbe, je tnorda, gledano zgolj po črki, res neka nelogičnost, je pa menda vsakemu pametnemu Ju-goslovanu jasno, da je šlo v obeh primerih za revolucijo in za"boj proti fašizmu, tako da je že s tem poveza. nost in sorodnost obeh borb podana v  zadostni  meri,   da  ne   govorimo   še
0  tem, da so imele izkušnje nsšib špan-skih  borcev  tudi  pri  organiziranju  in vodenju naše NOB izreden pomen.  Iz take  prenapetosti  izvirajo  najbrž tudi malce  neresno  zveneče  trditve  o  »dr-žavi,   kateri  smo   postavili   temelji   tni —  ne  pa  partizani.«  Kljub  taki  zgre-šeni   argumentaciji   enega   od   njih   pa zasluge   koroških   borcev   seveda   niso prav   nič   manjše   in   njihove   zahteve prav  nič  manj  upravičene.  Prav  zato smo članek tudi objavili.
KAJ PA Tl PISKAŠ .-* .
Ce me spomin ne vara, sem videl na razstavi ameriške grafike (Gospo-darsko razstavišče, junij 1965) med drugitn tudi tri ščitne ovitke za gra-mofonske plošče Slovenskega okteta— zelo dobro pa se spominjam, kako me je takrat pogrelo ob misli, dax je pri nas mogoče dobiti eno samo ploščo^ s posnetki najimenitnejšega vokalnega ansambla, kar jih imamo. Cuditi se temu pravzaprav nisem mogel, saj imam razmeroma bogate bridke izkuš-nje z »jugokulturo« in njenimi konsu-tnenti. Te bi iahko razdelili na skupi-le. stevilčno najmočnejša je po vsej verjetnosti tista, ki tvori dejanski pro-fil naše kulturnosti — ki opravičuje obstoj Roto biblioteke in zlatih plošč raznih AšičeT, Bišicev, Cišičev, Dišičev in tako naprej, ki s triletno zamudo javkajo viže in neviže zapadnega sveta tja do Mexica — in odžirajo že tako skromne dinarje resnični umetnosti. Ta je — če verjamete ali ne — zrasla iz človeka za človeka, vendar je danes v > očeb   napredne,   socialistične   mladine
1  grivami, stetsoni,  harvardskimi čepi-catni  in  električnimi  kitarami  postala nekaj  ofrakanega   in   ometuljčkanega,
lcar razstavlja in poje v New Yorku, igra po Warszawi in Pragi, pleše v Mo-skvi in Kairu. nam lovi lovorike in je rtimulans časnikarskemu leporečju — tako da naš državljan, potem ko v čas-niku prebere osmrtnice in ravbarski kotiček, preleti še naslove v kulturni rubriki in lahko s pulzom, povečanim od ponosa, prhne: »Madona, pa smo res šefi!«
Tako sem pač čakal, kdaj bo ostalo kaj odvečnega ebonita, da bodo fantje iz okteta posneli še kakšno ploščo — in dočakal. Sredi jeseni sem bral v Delu, da bo Mladinska knjiga izdala razen pravljic tudi dve plošči s po-snetki Slovenskega okteta — naše na-rodne pesmi pa madrigale in motete Jakoba Petelina Gallusa,
Malce pred koncem starega leta sta se plošči pojavili na tržišču v izredno okusni opremi (na srečo tiskani v Lju-bljani, kajti na ovitku prve oktetove plošče, ki jo je izdala RTB sama, je namreč pisalo, da pojo tudi pesmi Mojcev in Kad bi jaz tebi dal — dva-krat, torej brez tiskarskega škrata), pa vendarle maček v žaklju. Ko setn po-slušal ploščo z narodnimi pesmimi, me je zaskrbelo, da z gramofonom ni vse v^redu: med pokanjem in šumenjem sem slišal sicer čudovito interpretacijo, vendar nekako tako, kot se sliši petje v tunelu. Potem ko sem pregledal vtič-nice in stikala, reguliral jakost zvoka — brez haska seveda — sem ugotovil, da je plošča na eni strani veliko tišja. Po temeljitem ogledu sem ugotovil še, da je polna vdrtin in luknjic — celi milimetri brazd so enostavno manjkali. Prepričan, da sem po naključju dobil ;dino defektno ploščo, sem jo pač na-slednjega dne hotel zamenjati, vendar me je ob čudnem nasmešku prodajal-ke obšla temna slutnja. In resnično sem preskusil deset plošč, preden mi je uspelo najti eno (skoraj) brezhibno.
Gallusove plošče nekaj časa sploh ni-»o prodajali, ker je bila še slabša. Iz-med približno tridesetih sem izbral eno, Iri vsaj lukenj ni imela — če je že, kot pri vseh ostalih, spremljalo motet Prae-parate corda vestra piskanje, podob-no oddaljenemu žvižganju reaktivnega letala.
Sedaj pač poslušam plošče besen, namestb da bi užival, in premišljujem o svinjarijah, takšnih in drugačnih, o bratstvu in enotnosti, o odnosu do umetnosti. Jasno je, da so pri Radio-televiziji v Beogradu, kjer so plošče izdelane, opravili naročilo Mladinske knjige skrajno brezvestno. Sprašujem se, kdo vse je odgovoren za ta kultur-ni škandal? Ali založnica ni mogla ka-korkoli — saj je vendar sklenlla po-godbo — prisiliti izdelovalca, da opravi naročilo brezhibno? Zakaj lahko poslu-šamo -Avsenike, Slake, Franke in po-dobno muziko (s katero naš Ijubi radio skupaj z avtorji besedil še plitvi nivo svojih poslušalcev) na kvalitetnih plo-ščah, ne moremo pa Slovenskega ok-teta?
In za konec: kje so ljudje od Mla-dinske knjige brali, da lahko za defekt-ne plošče računajo tri tisočake, če pa Pepelka na plošči enakega formata sta-ne 1920 dinarjev, Martin Krpan na ve-Uki plošči pa 2520 dinarjev?         Želo
UREJAJO: FRANCE ANŽEL
(TEHNIČNI UREDNIK) SPOMENKA HRIBAR (UREDNICA ZASNOV) IVO MARENK MILAN PINTAR (ODGOVORNIUREDNIK) DIMITRIJ RUPEL JOCO ŽNIDARŠIC (UBEDNIK FOTOGRAFIJE)
TRIBUNA   —  IZDAJA   UO  ZŠJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE    l/II     — TELEFON    21-280    —    TTEKOCI RAČUN    503-608-72    —    LETNA NAROCNINA    DESET    DINAR-JEV   (TISOC   STARIH   DINAR-JEV)   —   POSAMEZEN  IZVOD 40  PAR   (40   STARIH   DINAR-JEV) — ROKOPISOV IN FOTO-GRAFIJ NE   VRAČAMO  —  TI-SKA   CP    DELO,    LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1, TELEPON 23-522
—  POŠTNINA PLAČANA V GO-TOVINI.
Dragi bralci, uganite, ˇ katerem zapadnem, senzacionalističnem, bulvarskem, mitomanskem tisku so izšle te fotografije. Za pomoč naj povemo, da je naš (sicer nepopobii) prikaz iz novoletne številke.
(SWZ HD «f«P«l of pi 'nnp«iw a)
OBVESTILO
Študentsko aktualno gledališče poziva vse študente Ljubljanske univerze, ki se zanimajo za katerokoli gledališko dejav-nost (igro, režijo, dramaturgijo, scenogra-fijo in odrsko glasbo), k sodelovanju v »ŠAGOVEM ŠTUDIJU«
Občni zbor bo v prostorih Akademika — Trg revolucije 1-1 dne 14. januarja ob 17.00!
SMUČARJI, POZOR!
Obveščamo vse inteiresente, da izposojevabiica smuči zopet redno posluje vsak dan razen sobote od 18. do 19. ure na Po-ljanski 6/1.
ZŠOTK
UPRAVNI ODBOR  ŠTUDENTSKEGA TABORA
ANKARAN
razpisuje   naslednji delovnl mesti za leto 1966
1.  I3PRAVNIKA TABORA
2.  RAČUNOVODJE TABORA
Pogoji:
pod 1. redni študent ekonomske ali pravn«
fakultete s prakso v delu ZŠJ
pod 2. reden študent ekonomske fakultete
z znanjem  knjigovodstva in prakso v  tt-
nančnih poslih.
Pismene prijave poSljite na UO ZSJ naj-kasneje do 31. 1   1966.
Upravni odbor
MLADINKE,   MLADINCI!
Pridružite se čim prej naši tehnični arga-nlzaciji! Vpišite se v naš januarski avto-tnoto tečaj. Vpisujemo vsak torek in četr-tek od 12.—14. ure na Poljanski 6-II — tel. 310-123, kjer dobite tudi nadaljnj* pojasnila.                               AMD SOLT
zasnove
o
N
POEZIJA
ALI EVIDENCA
BRACO ROTAR
Trditev, da je treba govoriti o poeziji potem, ko že govorimo poezijo, je v sebi globoko protislovna. Toda to še ni vzrok, da ne bi poskusili tega kako iz-peljati. Ta opomba pa je zaradi tega, da se kar se da jasno zavemo bistveno različnih področij delovanja obeh — poezije in razpravljanja o poeziji. Eno je uti-ranje poti do biti, drugo je utiranje poti v zavest. Ko se tega dovolj jasno zavemo, se nam pokaže v jas-ni luči tudi različnost konsekvenc obeh dejanj, če-prav nobeno ne deluje zgolj enosmerno, se vendar grupirajo silnice, ki izvirajo iz enega okrog druge toč-ke, kakor silnice, ki izvirajo iz drugega.
TO JE OPOZORILO, NAMENJENO BRALCEM TEGA TEKSTA.
Iz ze opisanega lahko izvlečemo najobširnejšo, najbrezobveznejšo, istočasno pa vseobvesujočo defini-cijo umetnosti in z njo seveda poezije. Umetnost je utiranje poti do biti!                                          ----
"VendaTp^nfHPff^SnS^do definičtji, čepVčLV čt ts že
citira.:e definidje lahko potegnili dovolj dosledne konsekvence in ugotovili, da mora biti umetnost kreira-nje, če hoče zadostiti temu pogoju. In nasprotno: čc neko dejanje ni kreiranje, tudi ni umetnost. Toda omejiti in osmisliti moramo pojem kreiranja, sicer pride do obvezne zmede. Zato moramo spoznati, da pomeni kreiranje pot po neznanem in prevajanje v zavest tega neznanega. Umetnik potuje po temni po-krajint z močno svetilko v roki in osvetljuje pred-mete okrog sebe, prevaja jih v zavest, se jih polašča, jih dela sebiznane, jih osvetljuje do skrajnih možno-sti in jih tako osvetljene prepušča drugim. Tistim, ki so mu voljni in zmožni slediti, oziroma tistim, ki so stopili na sorodno pot v to neznano in nikoli popol-noma spoznavno pokrajino, kjer je pretežni prostor našega bivanja.
Tistim, ki ne hodijo, ki ne tvegajo, tistim, ki osta-jajo na navidez varnih tleh znanega, v-zavest-prevede-nega, tistim, ki ne zmorejo koraka z udomačene toč-ke, noben umetnik ne ?nore povedati ničesar. Zanj ne osvetljuje neznanih in tujih predmetov, zanj jih ne dela bolj domače. Temu se tudi točka, na kateri stoji, upira, mu postaja neznana, se spreminja v ti-sto njemu-nedostopno. Zanj ni doma, zato tudi ne ob-staja drugače kot slučajen pojav v svetu, porogljiva igra svetlobe, neuporaben predmet v očesu popotni-ka. To je izvirni greh strahopetnosti in zato tudi — poljubnosti.
Umetnik torej osvetljuje svojo pot in jo na ta način dela prehodno.
Toda zmeraj najdemo nekaj, kar omejuje naše bivanje, ga dela delnega in je vzrok naše nostalgije po celem, po osvetljeni pokrajini. Zaradi tega moramo stopiti na to pot in raziskovati in ugotavljati stanje sveta, si želeti, da bodo nekoč mogoče združili te frag-mente v polno podobo sveta. Zato hodimo po poti, jo zato osvetljujemo z upanjem, da nekoč ne bo več potrebna umetnost, da bo utrt človekov dom v svetu, da se bo nekoč s svetom združil na drugačnem nivoju, kot je z njim združena žival — s tega niveja je nam-reč izgnan. Toda to so samo prividi, zaenkrat je človek tujec in tujek v svetu, ki ga pod nobenim pogo-jem noče sprejeti vase. Zato se človeku njegova lastna dejanja odtujujejo in se mu postavljajo — ali so-vražno ali nesovražno, kar je precej nepomembno — nasproti enako kot stvari in predmeti.
Zdaj smo bliže poeziji in umetnosti, kot smo bili doslej. Ravno v tem nasprotju lahko iščemo njen vzrok. To je — zaenkrat — edina možna oblika biva-nja v svetu, ki se s svetom integrira na človeka vred-nem nivoju. Umetnost pomeni nadomestilo za domo-vanje človeka, je spoznavanje in udomačevanje sveta, je luč spoznanja in eksistence v njegovem mraku. Osvetljevanje stvari in ugotavljanje stanja, ugotavlja-nje in potrjevanje človeškega življenja, nadomestek za obup na brezupni poti, istočasno pa užitek boga, ki ustvarja svet. Svet je ustvarjen po božji podobi in nam ne preostane drugega kot da ali postanemo bogovi ali pa svet ustvarimo na novo, po svoji podobi. To brezupno nalogo ima umetnost — ustvari naj svet po človeški podobi.
Zato je umetnik odgovoren, tudi družbeno odgo-voren. Toda ne na nivoju, ki mu ga postavlja povpreč-je — tega je že zdavnaj presegel z delom, če je umet-nik seveda — ampak na nivoju, ki ga zmore formira-ti sam. Preiti perceptivni nivo okolice in prisiliti oko-lico, da gre na drug nivo v tem smislu, je edina druž-bena naloga umetnika.
če hoče biti umetnik, mora ustvarjati nova raz-merja — tudi odgovornosti. Zato je nemogoče terjati diktaturo socialne večine. Umetnik v svojem dialogu ne govori z druzbo, ampak s člani te družbe, z vsakim posebej. Seveda z vsakim drugače, odvisno od možno-sti in zmošnosti partnerja. Z marsikom je edini mož-ni razgovor molk.
Umetnost ne razlaga sveta, ga le navaja, ga osvet-Ijuje. Razlagalske zablode pa prepušča drugim področ-jem človeškega življenja. Umetnost ne sodi, ampak ugotavlja, ne postavlja norm, temveč odpira poti iz njih, jih kaže kot neeksistenčne in komične v luči resnice, stvarnosti in stanja sveta. Umetnost ni nikoli tragična, nikoli komična niti nihilistična, pesimistična ali optimistična. Ti pojmi zadevajo le človekovo raz-položenje do sveta. Umetnost ima drugačne ambicije: nikoli ne daje napotkov, marveč zmeraj prehaja okvi-re danosti, stopa na področje neznanega v vseh mož-nih smereh in odpira možnosti s tem, da razkraja meje danega in znanega, ga na ta način zrelativizira in vzdržuje njegovo pripadnost vsemu ostalemu zu-naj teh meja. Vsa sredstva, ki to omogočajo, so ji do-voljena. Umetnost je v tem smislu svobodna, omeju-je jo le stanje zavesti umetnika.
Slikarstvo skozi barvo, formo, upodobljen pred-met ali kak drug likovni element podaja slutnjo bi-ti, jo razkriva ali kako drugače ugotavlja ta pravzrok bivanja. Poezija poskuša isto z besedami, ritmom, mi-selnimi frazami. S tem ko navaja stanje, skuša skle-niti krog okrog tega ključnega vprašanja, ga osvetliti s krožnice kroga, ga ugotoviti in tako razkriti skriv-nost naše eksistence, naše odtujenosti, našega poto-vanja skozi čas in prostor, ugotoviti naše mesto med stvarmi in predmeti v naravi preko teh stvari in pred-metov — preko besed in njihovih pomenov, ritmič-nih enot in zvokov, preko njihovih sorazmerij in raz-merij do človeka, preko spreminjanja in stalnosti raz-merij.
Umetnost izčrpava možnosti, da bi zožila krog, da bi se približala svojemu izvoru, ki je istočasno izvor vsega. Zato je razumljivo navidezno variiranje interes-nih področij umetnosti.
Umetnost ne izraža čustvovanja. če uporablja čustva, jih uporablja le kot sredstvo za bližanje svoje-mu smotru. Ni grajena na čustvih, temveč na obrav-navanju čustev, ki so samo eden izmed pojavov v sve-tu. čustvena prizadetost ni osnova umetnine, ampak le mozen element. Umetnost, če to je, gradi zmeraj na čutni m^rcepciji in njeni interpretaciji. čutno doje-mamo tuai čustva, pa tudi razumski elementi so pod-rejeni istemu procesu, če sprejmemo to dvoje kot po-lariteto. Bistva umetnine ne moremo iskati v čustve-no-dekorativni sferi, ampak v stvarni, čutni, ki lah-ko vključuje tudi čustveno. V skladu s tem umetnost ne rešuje moralnih vprašanj, ampak zastavlja eksi-stenčna, ki so lahko tudi moralna. Zato tudi umetno-
sti ne moref^^tafdfT^l^^^^M^^o^on^gm, vkvi-šenega ali drugačnega statusa, ona svoj status že ima in ga ne moremo poljubno spreminjati. Umetnost je potreba in ne dekoracija. O njej lahko govorimo kar-koli, lahko ji podtikamo karkoli, ji pripisujemo tak ali drugačen namen in pomen, jo lahko opremimo z eti-ketami, toda kljub vsemu ostane samo to, kar je, in se kljub začasnim odtujitvam vedno'znova daje člo-veku v nasprotju z ostalimi človeškimi dejanji.
Umetnost pomeni napor prebivati—v—svetu, biti—v—svetu, zgoščen in postavljen pred nas v svo-ji čisti obliki in eksplicitni prikaz skrajne točke, do katere je naše spoznanje sveta, naše prodiranje v svet v tem času zmožno dospeti. To vse pa ne velja le za moderno, ampak za vso umetnost. Umetnost je zame ena. Njeno vrednost merim po tem, kako danes na-me deluje. če ne deluje, zame in za tiste, ki je ne do-jemajo, ni umetnost. Je torej — zame — nepotrebna, kar mi omogoča, da jo — jaz sam — zavračam. Ne omogoča pa mi njenega uničenja, ker moram dopu-stiti možnost, da jo drugi lahko doživijo. Imam torej pravico do sodbe o umetnosti, nimam pa pravice do zakonodaje in obsodbe. Edini arbiter je čas, ki omo-goča ali onemogoča Junkcioniranje posameznim tipom (stilom) umetnin — oziroma odprtost ali zaprtost določene socialno-duhovne strukture za bit.
Zato je bolj zanimiva interpertacija kot kritika.
Osnovni material poezije je beseda in vse, kar je z njo povezano. Pomeni natanko tisto, kar ji določa struktura pesmi, zato moramo iskati njen pomen zno-traj pesmi. Sicer pa nam postane nedostopna, prične pomeniti nekaj drugega.
Zdaj sem pri svojem delu. Proces nastanka pesmi pri meni poteka v grobih obrisih takole:
Obstajajo posamezni miselni fragmenti, lahko beseda, lahko cela stavčna fraza, ki kdaj zazvenijo bolj polno kot drugi, imajo svojo intemivnost, odvis-no od takratnega naravnanja moje zavesti. če se ta-krat odločim, da bom napisal pesem, pričnem inten-zivno misliti iz tega miselnega fragmenta v vseh možnih smereh. Ne podrejam se slučajnim in poljub-nim asociacijam, ampak skušam kar najdosledneje peljati konsekvence od tega jedra pesmi v vse me-ni dostopne smeri. Tako postaja ta miselni fragment čedalje bolj otipljiv in materialen, beležim svoj domet in s tem orišem to misel-predmet. Navadno dožtvim popolnoma vizualno predstavo vn šele takrat si upam zapisati meje predmeta, zapis pa ritmično vn slušno podrediti tem mejam. Tudi eksperimentiram z njimi in skušam najti najustreznejšo obliko fiksiranja.
To pa je le del procesa — fiksiranja prve fraze. Zdaj nastopi drngi moment. Ko so prvi predmet, nje-gove meje in tendence na ta način fiksirani, pričnem iskati drug predmet. Izbira ni predvidljiva, izbiram tu-di asociacijsko. Ko najdem drug predmet, ponovim isti postopek, z razliko, da najprej usmerim misli s tega predmeta k prpemu in poiščem ustrezno ko-munikacijo. Od tega je odvisen ton pesmi. Potem z istim postopkom omejim tudi drugi predmet. Ta proces ponovim večkrat in povezujem predmete med seboj tako dolgo, kot prenese moj pogum in moja stopnja pripravljenosti. S temi, na ta način jasno fiksiranimi predmeti omejim in razsvetlim svoj pro-stor. Na ta način jih spoznam, se jih polastim, spozna-vam in ugotavljam njihove odnose. Ta princip grad-nje pesmi je le na videz adicijski, saj predvideva več kot dve razmerji med posameznimi predmeti. Zato tudi pesem sestavlja več miselnih nivojev, ki so na-trgani in tudi vertikalno in diagonalno povezani. Pe-sem je tako izsek iz širšega prostora z vsemi silnica-mi, smermi, gibanji in pomeni, ki so mi dostopni. Moja naloga, ki si jo dajem sam in ki mi je v tem času usojena, je natančna evidenca in navajanje smeri meni dostopnega prostora. Pri tem me ne zanimajo smeri vesolja,lcer so zame neugotovljive, mogoče so identične s smermi v meni dostopnem izseku. To sku-šam ugotoviti retrospektivno.
Pri izdelovanju pesmi le registriram to, kar lah-ko postanem sposoben dovolj kompleksno dojeti in no evidenco. Formalne lastnosti pesmi diktira ta am-bicija in me pri delu pravzaprav ne zanimajo. Navad-no jih šele pozneje ugotovim in mi pozneje služijo za kritični pregled doslednosti. Na osnovi tega kri-terija posamezne fraze pesmi znova premislim.
O pomenu in kvaliteti svoje poezije ne namera-vam in tudi ne morem razpravljati. Vendar moram poudariti, da harmonija in drugi estetični učinki niso smoter, temveč prej slučajen rezultat — če sploh so — mojega dela. Zato tudi ne mislim, da so vse mo-je pesmi umetnost, čeprav si to stopnjo kvalitete brez dvoma želim. Toda ta kvaliteta nastopi šele takrat, ko postanem sposoben dovolj kompleksno dojeti in zajeti svoj prostor, ne glede na to, kako velik je, in ko sem sposoben dovolj jasno omejiti njegove pred-mete in določiti smeri. Se pravi, ko svoj prostor zelo obvladam. Kvaliteta umetnosti nastopi torej pri naj-bolj natančni evidenci prostora, ta se pa ostvari se-veda v vseh elementih pesmi. Formalna stran in smer ambicije sta zame v premem sorazmerju, a le dokler se ukvarjafoi z že zaseženim prostorom. Toda prirejam tudi osvajalne pohode v vse smeri in tako pada kakovost v korist popolnoma novemu, neznane-mu. Ves proces se prične znova, saj se takrat spre-menijo razmerja tudi v že znanem. Spet je treba pi-sati pesmi.
Popolnoma nič me ne zanima, če moje pesmi ugajajo ali ne. Pri mojem delu je zame edino merilo kar se da natančna in resnična evidenca stvari, pred-metov in razmerij v meni dostbpnem prostoru. Ugo-toviti skušam stanje in kadar mi to uspe, vem, da sem naredil umetnino. Ni nujno, da jo vsi dojamejo kot umetnino. Pri pisanju pesmi je moja osnovna tendenca preboj meja v katerikoli smeri in ugotav-Ijanje novo osvojenega prostora. če mi kdo hoče slediti, opravljajo moje pesmi tudi zanj isto funk-cijo.
Ambicija tega teksta NI OPRAVIČEVANJE ek-sistence moje poezije. Nasprotno mislim, da je VSAKA POEZIJA NEOPRAVIČLJIVA, opravičilo ji tudi ni potrebno. Je kamen v obraz tistim, ki zahte-vajo opravičilo.
Moja poezija ni pamflet, ni socialna kritika, ni negacija družbene ali drugačne stvarnosti. Priznam pa, da je prav gotovo — ponavljam — kakor vsaka poezija in umetnost — izpodmikanje tal tistim, ki mislijo v tem ploščatem nivoju, tistim, ki rešujejo svojo ozkost in nezmožnost biti—v~~tve$}i z ilu&jo tlačenja v nesprejejnljive kalup^
MARX IN FILOZOFIJA
Svoje spoznanje bistva filozofije kot ideologije in svoj odnos do nje, ki si ju je vzpostavil v letu 1844, v kasnejših delih izraža na različne načine. V Sveti družini takole prikaže odnos filozofija — svet:
»Zdi se...,»da je filozofija prav zato, ker je bila samo transcendentni, abstraktm izraz pričujočega sta-nja, zaradi svoje transcendence in abstrakcije, zara-di svoje imaginarne razlike od sveta, mora-la domnevati, da je pustila pričujoče stanje in de-janskg ljudi globoko pod seboj; da po drugi plati, ker se dejansko ni razlikovala od sveta, ni mogla dati dejanske sodbe o njem, uveljaviti realno silo razlikovanja zoper njega, torej se ni mogla vmeša-vati praktično, ampak se je morala zadovoljevati kvečjemu s prakso in abstracto. Filozofija je bila nadpraktična samo v smislu, da je lebdela nad prakso.« (Frtihe Schriften, Cotta, str. 709).
Filozofija kot metafizika je golo mišljenje o svetu, o praksi, ne mišljenje prakse. Je praksa in abstracto, zato dejansko lebdi nad prakso. Ni sestavina človeške čutno-predmetne dejavnosti, realnega živ-ljenjskega procesa. Je le transcendentni, abstraktni izraz obstoječega stanja sveta. Prav zato se v niče-mer ne razlikuje od obstoječnosti obstoječega sveta, od odtujenih družbenih odnosov. Njeno razlikovanje je le imaginamo, dejansko pa je podrejena zakoni-tostim odtujenosti; zato se tudi ne more upreti ob-stoječemu in nastopiti za njegovo predrugačitev. Kot sestavina enega izmed polov v sebi razcepljene-ga odtujenega dela, duhovnega odtujenega dela, celo sotvori obstoječnost obstoječega.
Ker filozofija kot metafizika tako ni sestavina dejanske prakse, stopa na prizorišče zgodovine vse-lej post festum, ko se je vse dejansko že dogodilo. Pri Heglu, ki je to tudi sam doumel, se ta odnos kaže najizraziteje: »Ker pride absolutni duh v filo-zofu namreč šele post festum do zavesti kot ustvarjajodi svetovni duh, tedaj eksistira njegova fabrikacija zgodovine samo v zavesti, v mnenju in predstavi filozofa, samo v spekulativni utvari. ... fi-lozof prihaja torej post festum.« (prav tam, str. 767)
Kakor hitro torej zavest ni zavest revolucionar-ne prakse, prihaja na prizorišče dogajanja nujno post festum. Tako ni v dogajanju, ampak za doga-janjem in je le interpretacija že zgodenega, zgodo-vine, ne pa sotvorka zgodovine. Kjer je filozofska zavest zavest o sprevrnjenem svetu in toliko tudi zavest tega sveta, vidi odnose v svetu sprevrnjeno: »Sicer filozofi niso proglašali ljudi za nečloveške, ker niso ustrezaM pojmu človeka, ampak ker njihov pojem človeka ni odgovarjal pravemu pojmu človeka all ker niso imeli prave zavesti o človeku.« (Marx, W 111-416)
Potemtakem pomanjkljivost filozofov ni le v tem, da so svet samo interpretirali, ampak tudi v tem, da so ga interpretirali napačno, sprevrnjeno. Namesto da bi raziskali pogoje, v katerih dejanski človek, pričujoča bit človeka nč odgovarja pravemu pojmu, bistvu človeka, proglašajo človeka za nečlo-veškega, ker dejanski človek odtujenega sveta ne ustreza njihovemu pojmu človeka kot animal rati-onaJisa, ki pa je tako in tako dobljen s spekulativno metodo in zato zgrešen. »Filozofija in študij dejan-skega sveta sta si v odnosu kot onanija in spolna Ijubezen.« (W 111-218) Novo mišljenje kot radikalna kritika obstoječega je torej tudi, kolikor je inter-pretacija, povsem drugačna od fil€5zofsko-ideološke interpretacije.
Zaradi vsega tega filozofijo kot metafiziko v Komunističnem manifestu Marx pridruži tistim obli-kam družbene zavesti, »ki se popolnoma razrešijo s celotnim izginotjem razrednega nasprotja ... Toda, se bo reklo,« pravi hkrati Marx, »religiozne, moralne, filozofske, politične, pravne ideje itd. so se vseskozi modificirale v teku zgodovinskega razvoja. Religija morala, filozofija, politika, pravo, so se vselej vzdr-žale v tej spremembi... Komunizem pa odpravlja večne resnice, odpravlja religijo, moralo, namesto aa bi ju oblikoval na novo, je torej v protislovju z vsem dosedanjim zgodovinskim razvojem.« (W 4-480)
Kritika je radikalna; kar praktično predvideva Je Marx poprej že opravil. Ne gre mu za spreminja-nje v okviru obstoječega, ampak za predrugačenje obstoječega samega. Predrugačenje sveta, kakršno predvideva, je torej bistveno drugačno od sprememb kakršne so predvidevali dosedanji filozofski reforma-torji sveta.
Skratka, Marx enači filozofijo kot metafiziko z irieologijo, filozofe pa z ideologi. Tega svojega do-gnanja v svojih kasnejših delih ne spremeni. Tako pravi v Uvodu h kritiki politične ekonomije: »... fi-lozofska zavest je tako opredeljena — da ji je ža-popadajoče mišljenje dejanski človek in zato zapo-padeni svet kot tak šele dejansko.« (Gr. 22) Zato fi-lozofi tudi ne uvidijo, da abstrakcija ali ideja ni nič drugega kot teoretični izraz materialnih odno-sov, ki v odtujenem svetu gospodujejo nad Ijudmi. »Odnosi morajo biti naravno izraženi v idejah in tako so filozofi kot svojstveno Novega veka dojeli njegovo obvladanost po idejah in so identificirali vzpostavitev svobodnih individualnosti, z zlomom tega gospostva idej.« (Gr. 82) Njihov odnos je potemta-kem ldeološko spreVrnjen ter zato tudi nezgodovin-ski. Značilnost celo vsake »obče zgodovinsko filozof-rw teoriie" • • obstaJa v tem, da je nadzgodovinska.«
Ob vsej tej radikalni kritiki pa se Marx vseskozi zaveda, da filozofija ni samo nekaj odtujenega na duhovnem področju, ampak da je tudi duhovno delo: da je sicer poseben način tu-biti odtujitve človeko-vega bistva, toda prav zato tudi poseben izraz člove-kovega bistva. Že ob sami kritiki Heglove spekulativne filozofije ugotavlja njene pozitivne dosežke. Enega najvišjih dosežkov JHeglove filozofije vidi Marx v Heglovem zapopadenju bistva dela, v njegovem do-jetju človeka kot »rezultata svojega lastnega dela« hi v tem, da dojema »samoporajanje človeka kot proces«. (Friihe Schriften, Cotta, str. 645)
V Sveti družini opredeli svoj dialektični odnos do filoeofije tudi fprmalno:
»Metafizika 17. stoletja, ki je bila potolčena po francoski prosvetljenosti in zlasti po francoskem ma-terializmu 18. stoletja, doživi svojo zmagoslavno in vsebinsko polno obnovo v nemški filozofiji in zlasti v nemški spekulativni filozofiji 19. stoletja. Potem ko jo je Hegel na genialen način združil z vso doseda-njo metafiziko in nemškim idealizmom ter osnoval univerzalno metafizično carstvo, odgovori spet, ka-kor v 18. stoletju, napadu na teologijo napad na spe-kulativno metafiziko in vsako metafiziko. Ona bo za zmeraj podlegla z delom same spekulacije dopolnje-nemu in s humanizmom sovpadajočemu materiali-zmu.« (Friihe Schriften, Cotta, str. 820)
S humanizmom sovpadajoči materializem z ne-gacijo negacije povzame vase vso dosedanjo filozo-fijo z njenim vrhuncem vred — Heglovo spekulativno metafiziko. Marx tu ločuje metafiziko v odnosu do materializma, vendar oboje vključi pod pojem filozo-fije, spekulativno filozofijo pa potem enači s speku-lativno metafiziko. Zato je zgornji sklep upravičen.
Materializem kot humanizem naj bi po Marxu za zmeraj prerasel spekulativno metafiziko, s tem da bi preraščajoče vključeval vase njeno delo. Kaj je tisto v tem delu, kar je vredno vključiti in kaj pomeni: za zmeraj? Za zmeraj ne pomeni, da razvoj spekula-tivne metafizike ni več mogoč iz nje same in v njej sami. Razvoj v tej smeri je mogoč, toda ni več nošen po zgodovinskosti zgodovine niti te zgodovinskosti več ne soustvarja. Prej ali slej mora priti do svojih meja in se teh meja zavesti kot meja.
Osnovno linijo je povzel materializem kot huma-nizem in zato le on sotvori zgodovinskost zgodovine. V čem je njegova novost?
Cilj »realne znanosti«, ki je pot do materializma kot humanizima, je raziskovanje in predvidevanje možnosti za prerastitev odtujenosti družbene biti in ukinitev nasprotja med prirodo in družbo, ki se izraža v dveh medsebojno razcepljenih znanostih: prirodo-slovnih in družboslovnih. Kolikor izhaja iz človeka kot korena in najvišje bitnosti človeka, iz totalnosti njegovih odnosov ter potreb, torej iz totalnosti njego-vega predmeta, ne pa iz enostranske metafizične konstrukoije predmeta, kolikor izhaja iz njegovega bistva, začenja pa z njegovo obstojedo bitjo, ki je v protislovju z njegovim bistvom, je nujno, da je enot-nost biti in bistva, ki bo izražala celotnost človekovih odnosov v njihovi nerazcepljenosti in neodtujenosti, šele predvidena.
Stavek: »Družbena dejanskost prirode in člove-ška prirodna znanost ali prirodna znanost o človeku so identični izrazi,« ne velja za sedanjost, ampak za bodočnost. Toda za bodočnost velja lahko samo zato, ker je po sebi, po bistvu, njegova vsebina že prisotna. Ni pa udejanstva v dejanskost, po in za sebe biva-joče. Zato tudi znanost, ki bo izhajala iz človeških odnosov kot takih in pri njih začenjala, še ni dejan-skost: »Prirodna znanost bo kasneje prav tako zna-nost o človeku, kakor bo znanost o človeku subsumi-rala podse prirodno znanost: To bo ena znanost.u (prav tam, str. 604) To bo znanost o človeku, o njegovi biti v vsej njeni mnogostranosti, o dogodenem in dogaja-jočem se. To bo znanost družbene biti kot zgodovine, kakor pravita Marx in Engels kasneje v Nemški ideologiji. Izhodišče in stečišče bo tedaj človek v svoji zgodovinskosti.
To bo za človeka kot človeka, za tedaj pričujočo dnižbo vobče. Za Marxa pa je že. In sicer kot kritika obstoječe človekove biti iz njene bitnosti navzven; kritika izhaja iz človekovega bistva kot proizvodnje predmetnega sveta, iz objektiviranja subjekta in sub-jektiviranja predmetnega ter se usmerja na obstoječo družbeno bit, v kateri se objektiviranje subjekta in subjektiviranje predmetnega sprevrača v personifici-ranje predmetnega in v postvarjanje subjekta. Kriti-ka izhaja iz bistva človeka, ker začenja z bitjo, ki raz-kriva svojo razcepljenost in odtujenost. Dejanski za-četek je potemtakem tako bit kot bistvo. še več: de-janskost dejanskega začetka je razlika med bitjo in ~ bistvom človeka, analiza in kritika te razlike kot njune medsebojne odtujenosti.
Cilj je razrešitev spora med bistvom in bitjo, med bivajočnostjo in bivajočim ter ukinitev nasprotja med njima v njunem sovpadanju. Seveda tudi v obstoječi družbeni biti bistvo ni zurtaj te biti. Dejansko je ta bit obstoječe bistvo človeka. Obstoječa družbena bit je dejansko človekovo bistvo v njegovi odtujeni tu-biti, ki se karakteristično izraža v sprevračanju biti prole-• tariata v negovo ne-bit, kapdtal — v bit drugega zoper sebe samega kot potencialnega svobodnega proizva-jalca v odnosu do bivajočega. Da se moja bit kot pro-letarčeva sprenunja y mojo ne-bit, v mojo drugo bit, ne pa v moj nič, je izraz tega, da je to spreminjanje ontično-antropološki pojav, ne pa ontološki: da se torej spreminjam samo v družbeno ne-bit, ne pa v prirodno ne-bdt vobče, ki je nič. Ker je to spremi-njanje ontični pojav, pojav v družbeni biti, tudi nas-protje med družbeno bdtjo in bistvom ni osnovano po biti, ontološko, ampak po bivajočnosti bivajočega, po delu v njegovem razvoju skozi proizvajalne stle in odnose. Ni osnovano in povzročeno, je pa omogoče-no, kolikor je človeik izstnovan iz biti (prirode), v tu-bit, v družbeno bit.
Družbena bit je začetek znanosti. Pri njej začenja realna znanost in z razkrivanjem nje razkriva bit samo; z odpiranjem njene zgodovine se ji odpira zgo-dovinskost biti same. Njen predmet je zgodovinskost zgodovine in po tem se opredeljuje njena naloga in vloga. Njena naloga je razlaganje zgodovine v njeni zgodovinskosti, iskanje njenega smisla, kritika njene nezgodovinskosti (predzgodovinskosti) ter soustvarja-nje zgodovinskosti zgodovine. Njena vloga izhaja iz te naloge. Je vključena v totaliteto proizvajanja zgo-dovinskosti zgodovine, novosti novega sveta in njena vloga je o omišljanju in osmišljanju tega proizvaja-nja. Njena posebnost ni v tem, da omišljS in osmišlja, kajti to je značilnost človekovega proizvajanja vob-če, ampak da ne omišlja in osmišlja proizvajanje kateregakoli bivajočega, marveč bivajočega kot take-ga im vobčem, bivajočnost bivajočega. Kot asmišljajnje bivajočnosti bivajočega je hkrati mišljenje biti; ne zgolj zavest biti, kajti kot zavest ne more biti tako
in tako nikdar nič drugega kot zavestna bit, ampak mišljenje biti. Mišljenje biti postane zavest, ko se zave, da je zavest biti, da pa bit ni isto kot ona ozi-roma da sploh ni isto kot neko bivajoče.
Tako pri Marxu kot pri Heglu se torej realna znanost začne z bitjo. V čem je torej razlika glede na začetek? Hegel začne z bitjo kot abstrakcijo, z »neopredeljenim neposrednim«. Marx začne z druž-beno bitjo, totalnostjo življenjskega procesa kot pred-meta? Hegel zapopada začetek kot po mišljenju pred-stavljeni objekt, Marx zapopada začetek predvsem kot uglašajoči subjekt, ki je predmeten. Hegel začne s praznoto, Marx s polnoto, čeprav še z v sebi neraz-likovano. Razlika je v tem, da začne Hegel z najbolj abstraktnim, Marx pa z najbolj dejansko konkretnim.
Ali iz tega sledi, da bo Hegel končal z najbolj konkretnim, Marx pa z najbolj abstraktnim? Ne! če-prav Hegel dejansko konča, seveda v svojih mejah, z najbolj konkretnim (absolutno idejo), Marx ne kon-ča z najbolj abstraktnim, ampak se preko analize in abstrakcij (blago itd.) spet povrača na konkretno, tokrat namišljeno konkretno v vsej njegovi razliko-vani polnosti, ko predstavi ne samo družbeno bit v njeni odtujenosti, ampak preko radikalne kritike tudi nujne tendence v tej družbeni biti, ne samo z abstrakcijo dobljeno bistvo odtujene družbene biti, ampak tudi z radikalno kritiko dobljeno podobo ne-odtujenega bistva človeka ali bistva neodtujenega človeka.
Hegel konča s samogotovostjo absolutno sebe ve-dočega absoluta, Marx pa s predvidevanjem človeka, ki se bo zavedel samega sebe kot prirodnega člove-ka in prirode kot človeške prirode, njegovega real-nega telesa. Hegel začne in konča s spekulativno metafiziko, Marx začne in konča z materializmom-humanizmom kot kritiko, to je z eno znanostjo kot radikalno kritiko.
Spekulativna metafizika je filozofija kot odtuje-no delo ali odtujeno delo kot filozofija. Z dezalie-nacijo dela se ukinja tudi filozofija kot odtujeno delo, to je kot metafizika. Toda ali se s tem ukinja tudi filozofija vobče? Kaj je ena znanost? V kakšni zvezi je s filozofijo, ne z metafiziko?
»Morala, religija, metafizika in ostale ideologifS in njim ustrezujoče oblike zavesti ne morejo še naprej obdržati videza svoje samostojnosti. One ni-majo zgodovine, nimajo razvoja, ampak ljudje, ki raz-vijajo svojo materialno proizvodnjo in svoj material-ni odnos, spreminjajo skupaj s to svojo dejanskostjo tako svoje mišljenje kot proizvod svojega mišljenja. ... Samostojna filozofija z razlago dejanskosti izgu-bi svoj eksistenčni medium. Na njeno mesto more stopiti kvečjemu zbir najobčejših rezultatov, ki se lahko abstrahirajo iz proučevanja historičnega razvo-ja Ijudi.« (W 3-27)
Kaj pomeni samostojna filozofija in kaj zbir najobcejših rezultatov iz proučevanja zgodovine?
Samostojna filozofija je filozofija, ki nahaja svoj razvoj v sami sebi, v gibanju idej. Ideje so abstrak-cije človeških odnosov, hipostazirane v posebensvet, v nadčutni svet, ki je subjekt in predmet filozofije. Pojavni, dejanski svet človeških odnosov je le njego-va slaba inkarnacija in siato pravzaprav derivat. Po filozofiji ne uglašuje svet' dejanskih odnosov sveta idej, ampak obratno, svet idej uglašuje dejanski svet. Zato se filozofija kot filozofija (samostojna filozofi-ja ,metafizika, ideologija, apologija) obnaša kot samo-stojna nasproti nesamostojnemu svetu človeških od-nosov. Ne izhaja iz idej kot posebnih oblik člove-ških odnosov, ampak prihaja k človeku kot posebni inkarnaciji teh idej.
Prav tako religija, morala. Prav tako politična ekonomija kot politična ekonomija, ki ne izhaja iz odnosov med stvarmi trga kot postvarjenih člove-ških odnosov, ampak prihaja k človeku kot ekspo-nentu odnosov med stvarmi; ki ne izhaja iz trga kot trga človeka, ampak prihaja k človeku kot človeku trga. Prav tako pravo kot pravo, ki ne izhaja iz prav-nih opredelitev kot opredelitev postavljenih po člo-veku, ampak prihaja k človeku kot pravni osebi, osebi prava, pri čemer je oseba genitivus objectivus. Prav tako sociologija kot sociologija, ki ne izhaja iz obstoječih odnosov med ljudmi kot odtujenih odno-sov, ampak prihaja k človeku kot človeku, ki je odtu-jen, če se tem odnosom ne prilagodi.
Vsi ti »kot« pomenijo osamosvojenost določene znanosti nasproti dejanskim človeškim odnosom, nas-proti dejanski zgodovini človeka. Vsi ti »kot« izraža-jo sprevrnjeno gledanje določene znanosti na dejan-ske relacije, njeno ideologičnost, njeno sprevračanje subjekta v predikat in predikata v subjekt. Vsi ti »kot« kažejo pristajanje določene znanosti na obstoječe, njen apologitizem, njen nekritični pozitivizem in idealizem. Vsem tem opredelitvam je podvržena »sa-mostojna filozofija«. še več, ona je kot osnova vseh znanosti celo utemeljiteljica vseh teh »kot^ pri po-sebnih znanostih. Z radikalnim predrugačenjem filo zofije se predrugačijo tudi vse znanosti, ki imajo zdaj drugo osnovo. Ne raorejo biti zgolj interpreta-cijsko-indikativne.
Iz katerega žarišča je mogoče osvetliti omenjene znanosti, kakor so bile osvetljene? To žarišče je de-janski človek v svoji zgodovinskosti kot koren in naj-višja bitnost človeka, človek kot hipokeimenon. žarek je bil znanost kot znanost zgodovine, kot »ena zna-nost«. Ena po tem, da je kot radikalna kritika že enotnost humanizma in naturalizma, da zunaj priro-dno-zgodovinskih odnosov človeka zanjo ni-nič. Toda samo kot kritika! »Ena znanost« vse odtujene 'Odno-se izvede na človeka samega ter potem izhaja iz njega kot takega.
«Ena znanost« kot radikalna kritika je zraotraj sebe seveda razšlojena. Njen vrh, ki je hkrati njen koren in njeno jedro, je zbir najobčejših rezulttatov, ki se lahko abstrahirajo iz proučevanja historitčnega razvoja ljudi. Vrh je samo spočetka, potem pa je. dejansko »je« te ene znanosti, »je« v gibanju., Zbir najobčejših rezultatov je tisto vsebinsko, kar istopa namesto filozofije v njeni ideološko-met?fizični obli-ki, »Ena znanost« filozofijo preraščajoče vkljiučuje vase.
TINE HRIBAR
ndrej Jemec, risbe z ogljem, 1963
Kaj je vsebina najobčejših rezultatov? Do katerih najobčsjših rezultatov je prišel Marx ob proučevanju historičnega razvoja ljudi, je razvidno iz njegovih zadnjih del.
Najobčejši rezultati: delo se v razmerah bi^govne menjave spreminja v odtujeno delo, s tem da posta-ja v svoji opredmetenosti substanca vrednosti. Razvoj blagovnih odnosov privede vrednost do siopnje, ko se pretvori v kapital. Kapital je vrednost kot avtoma-tični subjekt, ki oploduje samo sebe. Oploduje se z neprestanim spreminjanjem sorazmerja v svoji organ-ski sestavi v korist konstantnega kapitala, material-nih proizvajalnih sil. Delo v neposredni obliki čeda-Ije bolj prenehuje biti veliki vir bogastva, zato »pre-nehuje in mora prenehati biti delovni čas njegova rcera in menjalna vrednost (mera) uporabne vredno-sti... S tem se ruši na menjalni vrednosti temelje-ča produkcija ... Razvoj materialnih produktivnih sil, ki je obenem razvoj sil delavskega razreda — na določeni točki preraste sam kapital.« (Gr. 593 in 442) Kapital kot subjekt privede samega sebe do smrti. Kapital je mrtev in z njim odtujeno delo. Zaživi svo-bodno družbeno delo v vsej svoji polnosti, kolikor s samomorom kapitala ne izumre tudi človek.
Poleg te vsebinske plati najobčejših rezultatov obstaja še formalna plat glede znanstveno-metodične-ga načina analiziranja zgodovine. Gre za metodo. V Bedi filozofije je Marx takole izrazil, kaj pride na mesto samostojne filozofije: »Po Heglu pa se meta-fizika, vsa filozofija rezimira v metodi.« (W 4-125) Seveda ni vseeno, kakšna je ta metoda: »Kakor ž« je ta dialektika brezpogojno poslednja beseda vsakrš-ne filozofije, tako zelo je po drugi plati potrebno osvoboditi jo mističnega videza, ki ga ima pri Heglu.t (Pistno Marxa Lassallu, 31. maja 1858, W 29-561) Jedro te metode Marx opiše v znanih stavkih iz Predgovor« h kritiki politične ekonomije o odnosu med družbe-no bitjo in zavestjo, med proizvajalnimi silami in od-nosi ter iz Uvoda k istemu delu o odnosu med de-janskim konkretnim in miselnim konkretnim, cto katerega se pride šele preko abstrakcij, ki se dobijo v analiziranju dejansko konkretnega.
Najobčejši rezultati kot dialektika (metoda) so torej poslednja beseda vsakršne filozofije, povzema-nje vsakršne filozofije — filozofije kot metafizike (ideologije). Poslednja beseda vsakršne filozofije ? svoji demistificirani filozofiji je duša »ene znanosti« kot kritike. Formalna in vsebinska plat, rezultiranj* in rezultat, sta v »eni znanosti« kot kritiki neločljivo povezani. »Ena znanost« kot kritika je po vsebinski in po formalni plati poslednja beseda vsakršne filo-zofije, politične ekonomije, sociologije, poslednja beseda pred besedo, ki je »meso postala«. Je posled-nja beseda kot kritika filozofije, politične ekonomije, sociologije, kot negacija filozofije itd. Je negacija filozofije, ki negacijo negacije filozofije šele razisku-joče ustvarja, prihaja na posameznih točkah do nje, nikdar pa iz nje ne izhaja. Nikdar pa negacija nega-cije filozofije ni osmova »ene znanosti« kot kritike. Marx sprevrača Hegla, toda ne izhaja iz enotnostl Hegla in sprevrnjenega; prihaja k dialektični zedi-nitvi, toda ne izhaja iz nje.
Tako v Ekonomsko-filozofskih rokopisih (poglav-je o privatnem lastništvu in komunizmu) pride do sklepa v pravem pomenu besede: »Vidi se, kako sub-jektivizem in objektivizem, spiritualizem (idealizem — T. H.) in materializem, dejavnost in trpljenje izgu-bijo šele v družbenem stanju svoje nasprotje in svojo tu-bit kot takšna nasprotja ...« (Friihe Schriften, Cot-ta, str. 602) To je projekt preraščenih enostranosti, ki ga je mogoče udejanstveniti samo z enostranostjo. Zato Marx kljub temu sklepu ali prav zaradi njega piše Kugelmannu: »... moja razvojna metoda ni Heglova, ker sem materialist, Hegel idealist.« (Aus-gewolte Briefe, str. 232)
S to ugotovitvijo proglasi sebe za poosebljenje enega nasprotja, Hegla pa za poosebljenje drugega nasprotja. V odtujenam svetu je vsak filozof že vna-prej opredeljen, da je ali materialist ali idealist.
Zdi se, da si prva in druga misel, tako imenovana zgodnejša in tako imenovana kasnejša, nasprotujetav kar pa je samo videz. V prvi misli je poudarek nam-reč na »šele«, kar pomeni: še ne. Marxova misel je že še ne-ja, je tranzitivna in zato po bistvu dialektič-na. Bistvo dialektike pa je, da nujno vodi v svoj rezultat, ki je vsebovan že v začetku ter da se za-ključuje v novo osnovo kot udejanstvenjeni cilj. Nova osnova je preraščenje stare in ukinitev nasprotij st»-re osnove: »Filozofija« in »svet« postaneta eno, mate-rializem in idealizem postaneta nerazcepljeno miš-ljenje sveta. Prav tako so stavki o enotnosti mate-rializma in humanizma, humanizma in naturalizma končni stavki, ne pa začetni. Zapopadenje svobodne-ga družbenega dela je Marxov končni rezultat in kot tak zasnova njegovega odnosa do sveta, ne pa osnova. Prav tako stavek o dialektiki, ki da vse sprevrača v svoje nasprotje.
Zgodovinskost zgodovine ga uglašuje v govor o zoperstavljanju družbene biti in družbene zavesti, 0 gospodovanju nad prirodo, o sprevračanju subjekta v objekt in objekta v subjekt. Samo skrajni robovi ne-govega mišljenja se dotikajo osnove, ki bo nastala kot rezultat preraščene sprevrnjene subjekt-objekt relacije, ne samo gnozeološko, ampak relacije sut>-jekta kot totalitete in predmeta kot totalnega. Omejo-je ga zgodovinskost zgodovine, kar je samo drug ia« raz za nedovršenost uglašanja. Hkrati izraz pove, da njegovo ostajanje v svojih mejah ni njegova indivir dualna pomanjkljivost, ampak da je takšno ostajanje svojstveno za vsakega zgodovinskega individua vobče. Neprekoračevanje po zgodovinskosti zgodovine pro-izvedenih meja torej ni njegova individualna pomanj« kljivost, ampak obratno, njegova individualna izred« nost, ki ga je varovala pred »dogmatičnimi konstruk-cijami bodoonosti«, to je pred utopizmom.
»Ena znanost« je prav zato možna kot radikalna kritdka, ker ni že udejanstvenjena »ena znanost«, ker ne izhaja iz že udejanstvenjenega, marveč se, preden bi konstruktivistično prestopila svojo zgodovinsko ome-jenost, zbere in zdaj iz izbranega »zbira najobčejših rezultatov« kot zasnove sestopa v radikalno kritiko obstoječe osnove. Os »ene znanosti« kot kritike je človek v svoji obstoječi biti in po svojem bistvu, ki šele postaja bit. »Ena znanost« kot kritika je šele ideelno dejanskega rezultata, ne pa rezultat sam. De-janski rezultat je mogoče doseči le s praktično od-stranitvijo obstoječnosti obstoječega, po katerem člo vek kot personifikacija kapitala ali delovne sile ni dejanski koren in najvišja bitnost človeka.
z
tu
< O
LU
¦Ln
O
LU
z
< <
>
(Nadaljevanje iz prejŠnje Stevilke)
Marsikdo se bo vprašal, zakaj govorimo o gorskih kme-tijah, če pa nekatere leze v nadmorski višini samo 500 m ali še celo manj. Ulmer pravi, opirajoč se na svoje raziskave, da nedvomno drži tale stavek: čim više leži kmetija znotraj neke naselitvene aglome-racije, čim večja je torej relativna višina, toliko ne-ugodnejše so navadno razmere za obstoj, toliko ver-jetneje je, da bo propadla.
Privatna lastnina, ki jo za določeno dobo tudi v kmetijskem gospodarskem prostoru kodificira naša ustava, predstavlja poseben problem, ki nastopa na eni strani kot tradicionalna ovira napredku v smeri podružbljanja in večje rentabilnosti, na drugi strani pa v omejenih mošnostih naše družbe, kar se tiče in-vesticijske politike, kot vmesni člen med popolnoma trdno usmerjenimi in visoko mehaniziranimi druž-benimi obrati ter netržno privatno proizvodnjo. Raz-lika med osnovnimi sredstvi v industriji in kmetij-stvu obstaja, ker zemlja kot sredstvo za produkcijo sama po sebi ne predstavlja vrednosti, ki pa se vzpo-stavi v trenutku, ko vanjo vlagamo delo in takšna predstavlja obliko produkdjskega sredstva.
Ena izmed revolucijskih pridobitev je vsekakor agrarna reforma, ki je uničila agrarno veleposest; je pa prinesla za sedanjo dobo tudi določeno slabost, vsaj tako se dozdeva. Vsekakor je bilo v začetku zelo pozitivno, da smo velikanske, slabo obdelane komplek-se ekspropriirali in je to že samo predstavljalo dano možnost za večjo družbeno rentabiliteto ob prisotnih moznostih izrabe najnovejših tehnologij in delovne sile. Poudariti pa je potrebno, da se je razumneje iz-koriščalo predvsem živo delo, ker mehanizacije ni bilo na razpolago. Toda akumulativnost takih oblik druž-bene proizvodnje ne zadošča rentabilnosti norm, na drugi strani pa smo lahko prepričani, da je v prvih letih po vojni prišlo do relativnega izkoriščanja kmetijstva s strani industrije. Ti viški vrednosti so šli na račun hitrejšega razvoja bazične industrije ter za zagotovitev minimalnega standarda zlasti industrij-skih delavcev. Logična posledica takega stanja so bile plafonirane cene, ki so in še vedno predstavljajo de-stimulativni činitelj za neposredno kmetijsko pro izvodnjo.
Spremenjene razmere gospodarjenja v zadnjih letih so tak položaj vsaj delno izboljšale. Ko govori-mo o spremembah, mislimo predvsem na uvajanje trga kot gospodarsko in druzbeno regulativnega čini-telja v gospodarski sferi. Nedvomno ni povsod mož-nosti, da bi formirali velike kmetijske obrate s sodob-no mehanizacijo. SRS še zlasti s svojo reliefno razno-likostjo in izredno pisano privatnolastniško struktu-ro predstavlja poseben problem. Kaj imamo pravza-prav v mislih?
Sodoben traktor srednje moči, ki predstavlja v strokovni literaturi nekakšno osnovo tudi pri for-miranju kmetijskega obrata in kot relativno merilo njegcve velikosti, more ob količkaj intenzivnem izko-ristku kakovostno in najbolj poceni obdelati kompleks priblii.no 50 ha. Razlike seveda nastanejo glede na in-tenzivnost proizvodnje in zato številka nekoliko va-riira v obe smeri. Zdaj pa nastopa vprašanje, če se da vedno in povsod v SRS kmetijsko proizvodne kom-plekse zaokrožiti tako, da se razpoložljiva mehaniza-cija tudi ekonomično uporablja, amortizira ob neki družbeno sprejemljivi minimalni akumulaciji. Odgo-vor je gotovo nedvoumen in jasen; teh možnosti pov-sod ni.
Na dolgo razpredena gornja misel in sklep pa po-kažeta, da če hočemo namen naše gospodarske po-litike na področju kmetijstva tudi doseči, moramo re-vidirati stališče do agrarnega maksimuma. (Zavedam se, da je to področje občutljivo in je moje stališče verjetno tudi potrebno razprave, vendarle si vpra-šanje zastavljam.J Zakaj? Rekli smo, da je naš cilj RENTABILNO IN TEHNOLOŠKO SODOBNA DRUŽ-BENA PROIZVODNJA, ki pa je možna na veliko v socialističnih obratih, v malem pa dopuščamo ZAČA-SEN IN KONTROLIRAN razvoj privatnega sektorja, vsaj v tistih področjih, ki so gospodarsko nezanimi-va za vzpostavitev obratov v družbeni lastnini. Rekli smo tudi, da veliki kompleksi s strojno obdelavo, če le mogoče, morajo presegati 50 ha, na kompleksih od 5 do 10 ha pa se upordba mehanizacije ne more iz-plačati. 10 ha je danes tudi agrarni maksimum za pri-vatnega proizvajalca. Od 10 do 50 ha je torej nastala praznina. Družbeni obrati takšne velikosti seveda ob-stajajo, toda večidel se bore na robu rentabilnosti, ker jih, če so samostojni, v veliki meri obremenjujejo indirektni stroški. Menim pa, da bi v prihodnjem raz-dobju privatni proizvajalec v takih razmerah posloval ceneje, to je rentabilneje, seveda če bt imel na razpo-lago fdanes že obstoječo) drobno mehanizacijo. Zara-di sedanje omejitve velikosti obrata pa je s stališča agrarnega gospodarstva skoro gotovo nesmiselno raz-pravljati o tem, ali naj damo privatnikom le-to v roke ali ne, ker je dejansko brez smisla. če pa bi take obrate formirali, se moramo o trenutnem gospodarskem ci-Iju zavedati družbenih posledic revizije sedanjih gle-danj. Menim pa, da s pametnimi agrarno političnimi ukrepi ne bi bilo težko zavreti teženj kapitalizacije, še posebej, ker se moramo zavedati, da bi bil tak »korak nazaj« le začasna, razvoju prilagojena rešitev v tre-nutnih gospodarskih strukturah.
Druga, praktično že preizkušena solucija pa je si-stem kooperacije, zasnovan predvsem, kot rečeno, na ekonomskih principih, ki pa imajo v daljšem razdob-ju vsekakor kvalitativen učinek — vodijo iz postop-nega podru&bljanja v dejansko družbeno proizvodnjo. če in v kakšni meri bo kooperacija kot družbeno poli-tični inštrument uspešna, pd je v veliki meri odvisno od dejavnosti subjektivnih sil. Za te smatram stro-kovno pospeševalno službo za delo na tem področju in politično akcijo, kt pa sta obe vsaj za zdaj zapostav-Ijeni.
Močan protidokaz, ki se nam ponuja kar v škodo borni koncepciji, pa je dejstvo, da smo socialistična dežela. Vprašanje je tedaj, če je politično koristen (čeprav za krajše razdobje) neke vrste NEP, še pose-bej, ker imajo vse ostale socialistične dežele lastnin-sko strukturo v kmetijstvu nasproti naši skoraj obr-njeno — so dejansko skoraj v celoti kmetijstvo kolek-tivizirale. (»Kolhozno lastnino« zemlje smatram kot za družbeno, čeprav se to ne sklada z uradnimi tol-mačenji.)
Take strukture v naših razmerah nastopajo in gor-ske (ali hribovskej kmetije so prav tipičen primer
tako v smislu produkcijskih zmogljivosti (kapacitet)
kot družbenega interesa.
če izhajamo iz predpostavke, da so te kmetije predmet posebnega družbenega interesa, le-ta ne pred-stavlja samo zahteve po produkciji dobrin, ki je ne-dvomno pomembna, ampak tudi željo, da se takšne strukture začasno obdrže (seveda v mejah ekono-mike). Depopulacijski procesi na tem področju so bili zadnja leta izredno močni; migracija v industrijo je zavzela tak obseg, da so nekatera področja (del Ko-čevske) začela pusteti in jih preraščajo mnogo manj intenzivne gozdne kulture. Migracijski procesi pa pri-našajo s sabo kopico problemov glede zaposlovanja te prihajajoče (večidel mlade in nekvalificirane) delov-ne sile in skrbi za starejše Ijudi, ki še ostajajo in bodo ostali na kmetijah. Mišljenje, da bo zmanjševanje zmožnosti zaposlovanja po gospodarski reformi te procese zavrlo, je iluzorno, če Ijudem ne bomo nu-dili potrebne in zadostne pomoči — ne v smislu po-višanja standarda z oprostitvijo davkov, ampak po-moči za intenziviranje in olajšanje proizvajanja.
Našteta dejstva poskušajo nekoliko determini-rati posebne razmere, v kakršnih je danes naša kme-tijska proizvodnja, kam se usmerja, ter delno naka-zuje potrebo po*družbeni akciji fta je v slovenskih raz-merah načelno sicer enaka, vsekakor pa se raora pri-lagajati potrebam in zahtevam v posameznih politič-no teritorialnih enotah.J
Ostanki ne tako bližnje preteklosti so nam za-pustili takšno agrarno strukturo, da bi bila brez druž-benega posega privatna kmetijska proizvodnja obso-jena na propast. Komasacijski in arondacijski po-stopki pred drugo svetovno vojno so bili prava red-kost, ker je bila tudi politika v stari Jugoslaviji za-snovana na mali kmečki posesti. EksteTizivni način prizvodnje je bil osnova proizvodnje v kmetijstvu, ki je bilo sicer dokaj stabilno, ni se pa razvijalo. Zato danes tudi še vedno govorimo za marsikatero kmetij-sko področje, da proizvaja približno tako, kot pred 100 leti. S praktičnimi dokazi, da se ob primerni orga-nizaciji dela in strukturi proizvodnje da doseči in preseči ekstenzivne proizvodne načine, je treba ovre-či tradicionalno nezatipljivost v najbolj zaostalih = hribovskih predelih. Teorija Ferd. Ulmerja, da pred-stavljajo ti predeli vir zdrave intelektualne in mo-ralne osvežitve za vsak narod, je zgrešena. Kolikor dejansko ti predeli so takšen vir, ta diferenciacija ni nastala na podlagi intelektualnih, temveč socialnih vzrokov.
Geomorfološke značilnosti alpskega pogorja ter klimatski činitelji v SRS dajejo kmetijski proizvod-nji poseben pečat. Sami po sebi nakazujejo ti čini-telji na gorskih kmetijah razvoj Hvinoreje. Neurejeni tržni odnosi, nerazvitost strokovnih sluzb in pogosto slabe prometne zveze pa so v preteklosti povzročile, da je struktura proizvodnje na teh obratih izredno pestra; lahko govorimo celo o avtarkičnosti. Da takšna proizvodnja ne more biti tržno usmerjena, je več ali manj jasno; navadno pa je še celo v avtarkič-nem pomenu kvantitativno nezadostna. Močan delez poraslosti z gozdom v kulturnih kategorijah alpskega in predalpskega sveta (Gorenjsko, zgornja Savinjska in Dravska dolina, visoke kraške planotej brez dvo-ma v dejstvu, da se ta gozd nahaja v privatni lastnini, v precejšnji meri destimulira interes za povečanje in intenziviranje kmetijske proizvodnje. Zadnjih 15 let so gorske kmetije marsikje krile izgubo v kme-tijski proizvodnji z dohodkom iz gozda ter tako še naprej životarile. Vendarle podatki kažejo, da neka-teri kmetje nabavljajo z dohodki iz gozda drobno me-hanizacijo. Taka fiktivna rentabilnost malega kmeč-kega obrata pa je druzbeno škodljiva, ker negira po~ trebo po intenzifikaciji in zlaganju parcel; preliva-nje akumulacije iz gozdarstva v poljedelstvo pa hkra-ti onemogoča v gozdarski proizvodnji (v privatnem sektorju) normalno biološko amortizacijo ter vlaga-nja. Edini razlog, ki govori v prid privatni lastnini nad gozdovi, je nezadostnost za prekvalifikacijo do-sedanjih gozdnih lastnikov v ostale panoge, kar moč-no zavira tudi starostna struktura. Bodoče raziskave bi se vsekakor morale usmeriti na iskanje možnosti za intenziviranje same kmetijske proizvodnje. Pre-ostala populacija se bo le ob realni možnosti za ustva-ritev istih delovnih razmer in standarda kot v ravnin-skih predelih mogla zadržati na gorskih kmetijah, seveda ob istočasni in samo tržni proizvodnji. Take razmere pa danes šele nastajajo. Drušbeni interes za ohranitev teh kmetij je namreč nedvoumen.
(Nadaljevanje prihodnjič)
PREDSTAVLJAMO
PRI BRANJU NOUVEAU ROMANA -MOZNOSTI IN NEMOŽNOSTI
»Pri branju« iz naslova je opravičilo oziroma ute-meljitev. Pa čeprav gre samo za neznaten neposred-ni stik, za poznavanje romana Alaina Robbe-Grilleta LA JALOUSIE (pretiod z besedo Ijubosumnost poda-ja le en pomen, sicer je to še šaluzija — oknice, ve-trnice, rebrače?), za priložnost sestaviti kolikor mo-goče pregleden zapisnik vsega, za kar lahko ugoto-vim, da je vprašljivo, za kaj gre, koliko prisotni so ti problemi, ali je potrebno, da bi bili. In podobno — informacije, posredovanje mnenj drugih in celo po-govorov z drugimi.
V 29. številki Problemov smo si lahko prebrali po eno predavanje Nathalie Sarraute in Robbe-Grilleta o Novem romanu. Poleg tega lahko že pet let bere-mo lepo v slovenščini, kako neutemeljeno je mne-nje, da pri tistem delu sodobnih francoskih romanov, ki se jih povesuje pod tem imenom, gre le za nekak-šen manirizem, preciozno eksperimentiranje, nasta-lo pod vplivom filmske umetnosti, v smislu posne-manja objektivnosti kamere. Mislim na posebej za Perspektive napisan članek Jeana Bloch-Michela An-tiroman, predstavitev v pravem pomenu besede, ki ji lahko sledimo tudi tukaj. (Perspektive štev. 3, no-vember 1960). »Antiroman« je Sartrov izraz iz znane-ga predgovora k »Neznančevemu portretu« N. Sar-raute.
Bloch-Michel začenja z ugotovitvami, da so struk-turalni elementi teh romanov dvovrstni, na prvem mestu objekti v najširšem pomenu besede, potem pa sam roman, ki ni več pripoved o pustolovščini ene ali več oseb, ampak je sama pustolovščina nasta-jajočega romana, romana, ki ga pisatelj piše in bra-lec bere; pisatelj mora zavreči, izločiti zgodbo; oseb, človeških bitij, ki v romanu nastopajo, avtor ne obravnava kot subjekte, tako da zavrze psihologijo. Potem nekoliko opredeli področje »raziskav« posa-meznih avtorjev, globoko banalno in neavtentično no-tranje življenje, puhlice pri Nathalie Sarraute, pri Michelu Butoru naslanjanje na fenomenologijo, dolo-čeno opisovanje stvari, fenomenološko pribliševanje resničnosti, ki s pomočjo natančnih struktur dopušča integrirati najbolj plehko bandlnost v poezijo, pri Rob-be-Grilletu pa poudarja izražanje nepredirnosti sve-ta objektov. Kar pa je zanimivo, je predvsem ovred-notenje teh iskanj, primerjava s tradicionalnim roma-nom, navezovanje na zgodovino romana, ki privede Bloch-Michela do sklepnega stavka:
»Antiromana še daleč ne bo uničil, ampak ga bo kmalu okrepil«. Kajti po avtorjevem mnenju gre za nekakšno delitev dela. Pisatelji, ki rcfman razbijajo, izražajo s tem intelektualno situacijo, svojo in svojih sodobnikov, ki ni več naklonjena rbmanopisnemu iz-raždnju, romanu kot evropski zvrsti, katere bistvo je prikazovanje bojevanja človeških bitij, ki se pri tem lahko zatečejo samo k samim sebi in k drugim Iju-
dem; romanu, nastalemu z razkrojem krščc nslrh ste-reotipov tako, da so prvi runiuni označiti iu uoe-nem izostrili nemir, ko m bilo več stereotipmh od-govorov na vsa vprašanja; izražajo situacijo, ki ni naklonjena razcvetu romana, vezanega na individu-um, ki ostaja zmeraj bolj sam s seboj, prisiljen ne-nehno sam izbirati in odločati. Avtorji naj bi začu-tili neprestopno vrzel med notranjo resničnostjo svo-jih sodobnikov, izpostavljenih množični kulturi, zmc.nj-ševanju individualnih posebnosti — in med nolranjo resničnostjo, k\ jo prikazuje iradicionalni roman z osebami, dogodivščinami in psihologijo. Sodobni »tra-dicionalni« roman, francoski, pa naj izraža vede ali nevede zavrnitev in upor zoper zmagujočo unifor-mnost. Prišlo naj bi do sinteze med odkrivanjem re-sničnosti nove šole in uporom tradicionalnega.
Toliko ob Bloch-Michelu. »Množična kultura« in »uniformnosi« ne povesta dovolj. Kar sami se nam vsiljujejo previdnost vzbujajoči izrazi kot odtujenost in pppredmetenje, če poskušamo opredeliti resnič-nost, ki jo odkrivajo ti romani. Morda bi rnorali za-pisati tole formulacijo: da gre za to, da pisatelj, da tisti, ki piše, vidi svet brez kakršnekoli smiselne po-vezanosti, brez pomena. Kar ostane, je jezik, stil. Re-sničnosti ni mogoče zajeti, opisati, ničesar ni mo-goče odrejati, predvideti; s pisanjem preko pisanja se lahko le približuješ svetu. Kakor pravi Robbe-Grillet sam (L'EXPRESS, 20. VI. 1963), pri opisova-nju ne gre za opisano, ampak za sam proces opiso-vanja. Opis ne zapušča ničesar, saj je pogosto proti-sloven, pri vsej natančnosti. Sveta ni mogoče tolma-čiti, čeprav so »novi« romani iskanje. Ali pa bi mo-rali tolmačiti antiromane v psihoanalitičnih kategori-jah, kakor Dider Anzieu (Le discours de Vobsession-nel dans les romans de Robbe-Grillet, Les Temps Mo-dernes, oktobra 1965), ki pravi, da poskuša v romanih Robbe-Grilleta pripovedovalec zaplesti bralca v svojo nevrozo. Toda tistega , kar je xa nas pomembno, naj-brž ne bomo našli s tem načinom mišljenja — ki ga sicer tudi ne obvladamo.
Vprašanje: ali se lahko izrečemo proti No-vemu romanu, ker pomeni prilagajanje, relativizira-nje, ker ne pristaja na odgovornost, na spreminjanje, oblikovanje, osmišljevanje sveta? Ali je iskanje, raz-krivanje res edino možno? Ali lahko celo rečemo, da tu, kjer smo in kakor smo (ali je dovolj napisati »mi« in v Jugoslaviji: v Sloveniji), to ne more biti ustrez-no, še več, da celo potrebujemo tradicionalne romane, tudi zaradi razkroja vrste stereotipov? In če   svetu
res ne moremo več pripisati smisla, ga vendar vedno znova vnašamo s svojimi »projekti«, mi sami prina-šamo smisel in razumljivost.
Temu, mislim, pravijo »dejanje filozofske vere«. Manj dramatlčno se lahko nadaljuje s tem, kar se dejansko dogaja z »noviml« romani. Kje, kdo, kako jih berejo, ne vem. Tako je najbrž opravičljivo zasle-dovati poročilo o diskusijah, poročilo o razgovoru »Roman v našem stoletju«, konec oktobra 1965 na Du-naju, uporabno za sklep, Na Dunaju so pisatelji z Vzhoda in Zahqda ugotovili, da ne more nastati prav nikakršne vrste »dialog med Vzhodom in Zahodom«, na Dunaju je Jurij Bondarev, po lastni izjavi soci-alistični realist, rekel, da so potrebni pisatelji za' pisatelje, kakor so to predstavniki Nouveau rcman in je Hans Maver pnmerjal Robbe-Grilletovo izjavo o tem, da bralec igra kot resničen človek pri Novem romatiu večjo vlogo kakor kdaj koli prej, z Brechto-vim pojmovanjem vloge občinstva; na Dunaju so vsi, ali takorekoč vsi, priznali pnspevek Nnvega romana k razjasnjevanju vprašanja pisanja danes. Alain Rob-be-Grillet pa je vztrajal pri tem, da so vsi pisatelji realisti, vsak se ukvarja s svojo resničnostjo; Nou-veau roman je iskanje, ki ne ve, kaj išče; ne piše, da bi nekaj povedal, ampak zato, da bi »govoril«; glav-ni junak romana je bralec; mogoče bodo poznejši brvlci razbrali smisel, ki se ga Nouveau roman koi čisto gibanje iskanja še ne zaveda.
Aktivnost bralca, onemogočanje kulinaričnega pri-stopa je privlačno merilo. čeprav nikakor ni mogo-če omejevati tega učinka na »angažirano literaturo«, se jaz, pač kot ena izmed bralk, lahko odločim za nepristajanje na resničnost teh romanov, na resnič-nost LA JALOUSIE. To je sicer aktivnost, toda takšna, ki ostaja na površju. Kolikor mi je sploh uspelo brati na ustrezen način, slediti pogledom skozi žaluzije, možu, ki vidi svojo plantažo, delavce, Francka s so-sednje plantaže, A, svojo soprogo, kar se dogaja med njima, vse to brez kakršnega koli časovnega za-poredja; prizori se ponavljajo, na vseh nivojih roma-na se odvija že omenjeni proces ustvarjanja in zani-kanja, brisanja. Kaj, kako delati, ali naj si kljub vse-mu izgradimo zgodbo, ali pa se moramo zadržati ria tem, da ničesar ni mogoče povedati, da svet je, da stvari so — in da se je treba sprijazniti s tem, da ni smisla, da odkrivamo resničnosti brez obstojnosii in tako živimo svoje življenje. In kakor prej, bi hotela skleniti s tem, da za nas ton ni edina fnožnost.
Nadežda Čačinovič
DANILO LOKAR, DVA UMETNIKA
V zbirki novel z zgornjim naslovom si da Danilo Lokar opraviti z Ijudmi, ki so vsak na svoj način umetniki, jim torej umetnost omogoča nek dodatek (razliko) k navadnemu življenju. V vseh novelah, ra-zen v tretji (Janezove pole) prikazuje Lokar umetni-ški status kot poglavitno, če ne edino eksistenčno možnost nastopajočega. Ce zdaj iz teh temeljnih ugo-tovitev razberemo motiviko ZiOkarjevega proznega de-la, se moramo na vsak način vprašati dvoje:
—  Ali je takšna motivika v sklopu nalog, ki jih umetnosti zadaja današnji dan, upravičena in potreb-na? in
—  Ali jo je avtor usp6l polnokrvno uresničiti t svojem delu?
Najprej se zaustavimo pri prvem vprašanju, ki'za-deva družbeno pogojenost motivike umetništva v li-teraturi. Brez dvoma je poglavitna naloga umetnosti, da raz-kriva družbo in ubere na podlagi takšnega raz-kritja svojo pot rešitve. Seveda ne moremo stati-stično pokazati, katere tčme so bile doslej v sloven-ski literaturi obravnavane, niti ne moretno (kar bi bi-lo še dragocenejše) pofeaEati, s kakšnim uspehom so bile uresničene. Vendar se zdi, da je v skladu z logi-ko, če trdimo, da je umetniške obravnave najprej po-trebna družbena bit, torej tisto življenje, ki je pro-blem vseh ljudi, bivanje, ki je naša skupna stiska. Umetnost je to vselej počela — načenjala je od sebe različne objekte, naselila se je v drugosti, sama pa
ostala skrita in bila več ali manj nesebična in požrt-vovalna borka. Umetnost je torej razkrivalka, nase-ljenka, borka — skratka subjekt, ki predpostavlja še objekt, nekaj, kar najde svoj pomen izven sebe.
Dela, ki bi se navdihovala v svojem taboru, torej umetnosti, ki bi prejemale svoj smisel y umetnostih samih, so redkejše. Lokarjeve novele pripovedujejo o takšni, pravzaprav obrnjeni situaciji. Raziskujejo pojave v umetniški delavnici sami. Seveda bi bili kri-vični, če bi rekli, da je takšno početje jalovo, samo-zadovoljno ali nepotrebno. Lokar namreč vključuje tudi prvobitni svet, tisti, ki je umetnosti povod. Reč je zanimiva zato, ker opazujemo srečanje med obli-kovalcem in obliko, med predmetom umetnosti in umetxwmjo. Položaj je vsekakor zamotan. Zamotan, a zanimiv. Poglejmo torej (prehajamo k našemu dru-gemu vprašanju), kako je umetnik to zamotanost raz-pletel, kako je bil takšnemu položaju kos. ¦
Prva novela (Ptičarjeva žena) je tako po zasnovi kot po poanti preprosta. Pripoveduje o bolni žen-ski, ki so ji ptice vse na svetu. Njihovo petje je v nji zadušilo vse druge strasti. Ko ptic ni bilo več, je moral ptičar (njen mož) sam posnemati ptičje petje. S svojim posnemanjem je v njej ustvaril iluzijo, ki jo je pomirila in ji lajšala klavrno življenje. Mož je umetnik, ki s svojo umetnostjo vrši popolnoma utili-tarno funkcijo. čista fabula, življenje, ki se sprehaja po odru.
Druga novela (Narazen) je ambicioznejša. Med vr-sticami na videz nepomembnih srečanj s svojimi mo-deli nam slikar pripoveduje o distanci med umetno-stjo in njenim objektom. Pronicljivo se sprašuje o moči svojih čustev, o žaru, ki ga razbira iz svojega umetništva. Ob prihodu iz tujine domov ugotovi, da čustva skoraj ni več, da je uklenjen v potrošniški od-
nos, ki veleva, da se v svojem delu ozira na kupca. Zaključi z nostalgijo za prvobitnimi in ustvarjalnimi časi.
Tretja novela (Janezove pole) pripoveduje o mla-dostnem srečanju s pesnikom Janezom. Njegove pe-smi so čudovita skladnost glasov in ritma, vendar oba opazita pomanjkljivost — prazne so, samo za obli-ko jim gre. Janez ob odhodu k vojakom pesmi zažge. Bolj važna postane vojaška suknja. Pesmi, ki so samo lepe, ne preživijo. So le mladosten spomin.
Najtehtnejša je četrta novela (Dva umetnika), M je hkrati povzetek vseh prejšnjih. Slikar živi v Pa-rizu. Tam se seznani z rojakom iz domačega kraja. Rojak je frizer, ki zmaguje na tekmovanjih, ima kupe denarja, lepe ženske, se klati po dragih lokalih; on sam pa je slikar brez slovesa, ki spi na podstrešjih. in se druži z ostarelo prostitutko. Frizer si pridobi status umetnika, slikar-umetnik pa je zavržen. Takšna razlika, ki jo ustvarja od blaga razjedeni svet, Lokar-ja živo prizadeva. Z rahločutnostjo in mnogo social-nega posluha razkriva bedo iskalstva, po dnigi strani pa ukaže materialnim zakonom položaj zmagovalca.
Nekoliko smo razočarani v svojih pričakovanjih na temeljito analizo uraetniške stiske. Umetnika nam Lokar ne prikazuje v vseh značilnostih, zapusti ga na sredi poti od umetniške odločitve do socialnega ure-sničenja. Totalnega pregleda ni, v Lokarjevo umet-ništvo se lahko vživljamo le deloma. Včasih že slu-timo polnost, a se nam izmakne. Izmakne se nam v meditativnih, sentimentalno pobarvanih odstavkih. Problem umetništva bo še zahteval ustvarjalnih na-porov, preden bo do kraja pojasnjen in v jedru za-det.
KnJioO je izdala Cankarjtsva založba v Ljubiiani
D. R.
GEFF - TRENUTEK (NE)MOŽNOSTI
Nasproti vedenju o stvareh postavlja GEFF raziskovanje zmuzljivosti stvari, nasproti leksi-kografskemu pomenu besede postavljd, smisel-nega pomena razrešeno, okostje. Film sam je sredstvo.
Načrt možnosti:
raziskovanje sredstev registracije, obdelave in reprodukcije;
raziskovanje okolice s temi sredstvi; analiziranje realizatorja preko dela; analiziranje gledalca iz reakcije na delo.
Načrt sredstva:
GEFF želi, da se film osvobodi ozkih okvi-rov filmskega, da se razširi osnova za novi film z ukinjanjem meja proti drugim ustvarjal-nim dejavnostim. Novi film se ne bi smel ločiti od sodobne filozofske misli, od novih tendenc v slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, glasbi, knji-ževnosti, baletu, od tehnike in znanosti, od druž-be in prirode, ker so to deli našega bitja in našega zanimanja za fenomen življenja. Film bi moral biti adekvatno vkomponiran v današ-njo in jutrišnjo kulturo in civilizacijo.
IDENTIFIKACIJA
Registracija, obdelava in reprodukcija fil-ma so problemi tehnike komunikacije, naša okolica je objekt, v trenutkih realizirane mož-nosti identičen s komunikaeijo samo, mi s svojim delom ne ubijamo nečesa v sebi (to je razrešila znanost), pravzaprav ne vemo, kaj hočemo, onemogočamo se v danosti, da bi zgra-dili novo iz onemogočenih možnosti. Naš pro-gram je pravzaprav slepilo, je zavestno onemo-gočanje leksikografskega pomena besede, ek' saktnega vedenja o stvareh, ker čutimo, »da se nekaj menja v našenv vsemirju, da se je že spremenilo, a mt tega ne vemo ali pa nočemo vedeti, ker je to bolj udobno, bolj tolažljivo.« (Antonioni).
Ostaja naraen: odkrivanje pred izraišlja-njem, raziskovanje predmeta v gibanju skozi prostor, senca predmeta na našem telesu, na udih, na obrazu. Senca hiše.
Raziskovanje okolice. Naša okolica je pro-stor, ki ga prediramo z objektivom kamere, ga preko občutljivih filmskih trakov prenašamo na platna kinodvoran, kjer funkcionira okrnjen le po zakonitostih objektiva. Od gibanja preide-mo na statično opazovanje, od čutila k intelek-tu, od režije preko izbire (kot metode) do slu-čaja. Avtor je anonimen.
ANALIZA REALIZATORJA — GLEDALCA
Projekcija filma je gledalčeva velika mož-nost, enaka oni lastnika kamere (avtorja), ki v nasprotju od sedemdesetletne tradicije film-skega ustvarjanja ne filtrira vsakega giba na poti do objektiva skozi svojo dušo in skozi svo-jo kri, pač pa tokrat stoji za objektivom, s prstom na prožilu, z zavezanimi o6mi in je po končanem tehničnem postopku prvi gledalec svojega dela. V tem trenutku in šele v gledal-cu se konstituira prava vrednost filmske umet-nine. Velika zagata te možnosti GEFF je od-kritje happeninga, ki mu posredovanje kame-re ni potrebno.
TEMU SLEDI KRITIKA.
Opomba: GEPF je kratica za Genre film fe-stival, ki so ga priredili KK Zagreb, Kino-sa-vez Hrvatske in Društvo filmskih radnika Hr-vatske 11., 12., 13. in 14. decembra v Zagrebu.
Naško Križnar
OSNUTEK KRITIČNIH NAČEL
Da bi dosegli
večjo komunikativnost umetniškega dela in da bi umetniško delo našlo učin-kovitejšo vlogo v oblikovanju prostora novodobnega človeka
začenjamo z urbanizadjo vizualnih komunikacij.
Da bi umetniško   delo   vključevalo   vse olstoječe okolje in da bi obstoječe oko-Ije vključevalo umetniško delo kot eno od smeri svoje eksistence, organiziramo
omrežje    razstavišč    na    teritoriju Ijubljanskih   visokošolskih   zavodov, na mestih, kjer študenti študirajo, prebiva-jo, se gibljejo Namesto
tradicionalne galerije, ki kopiči in razstavlja umetniško delo v posebnem samozadostnem okolju,
navdihnjeni ob idejni dediščini ruskih konstruktivistov, Bauhausa, novih smeri,
načrtujemo
SINTGALERIJO
galerijo—na—poti—k—sintezi — vizualne-
ga—ambienta.
Prvo   razstavišče   v   bodočem   sistemu
razstavišč
smo odvrli
v avli filozofske
fakultete v Ljubljani,  tretjega januarja 1966.
Vabimo avtorje in publiko k sodelovanju
Univerzitetni odbor ZSJ Ljubljana, knltuma komisija
Potrebno se mi zdi strnjeno zarisati nekaj svo-jih temeljnih kritičnih pogledov zato, da bo njihova konkretna inkamacija ob posameznih gledaliških predstavah in literarnih delih, o katerih pišem, čim-bolj jasna — tako po svojih namenih, ciljih in perspek-tivah, ki jih nosi sama v sebi, in čim manj dvoum-na tudi po svojem razmerju do drugačnih obravnav istih predmetov, razmerju torej, ki v celoti že ni več samo stvar njene volje in moči. To razmerje pa more v širšem socialnem, oziroma kultumem kontekstu nekega bivanja postati dovolj neposredno in prav zato tudi živo pričevanjsko gradivo o določenih od-nosih, neposredno, kolikor je determinirano po ma-terialu, s katerim se ukvarja, in z drugačnimi vizi-jami istega materiala, živo, kolikor zmore v polemič-nem spopadanju potrjevati svobodo svoje volje in kolikor v tem na novo odkriva tudi resnico svoje moči.
Pravda okrog nekaterih temeljnih vprašanj so-dobne literarne in gledališke kritike, ki smo ji od junija sem priča v »Delu«, »Naših razgledih« in zad-nje čase v študentski »Tribuni«, tudi dovolj nedvo-umno razodeva neko posebno notranjo stisko ali vsaj nejasnost, ki dandanašnji spremlja to problematiko. Da ne gre le za samozadostno in lepoumniško kle-petanje — znotraj nekega kulturniškega sloja, ki se je strukturiral pri nas kot logična posledica sloven-ske zgodovine od romantike sem, kaže odmev, ki ga ta polemika zbuja, in navsezadnje tudi kopičenje tistih nenavadnih, toda spet zelo tipičnih in tudi ne posebno novih reakcij, ki jih je pred časom doživlja-la najmlajša slovenska poezija. Te reakcije odpirajo problem naše sodobne kritike sicer na nekem drugem nivoju ali vsaj izven ožjega območja vprašanj, ki se zastavljajo na tem mestu, vprašanj po sodobnem gle-dališču pri nas. Vendar same po sebi govorijo hkrati o neustreznosti in neučinkovitosti dozdajšnjih kritičnih konceptov in kritiki skoro neposredno od-pirajo pot k tisti dimenziji literature in gledališča, ki je bila do zdaj očitno dosti premalo razčlenjena, če ne celo upoštevana: da je namreč potrebno poleg tradicionalne relacije kritike do literarnega in gle-dališkega dela upoštevati še njuno skupno razmerje do tistega komunikacijskega prostora, v katerem se uresničujeta in v katerem je tudi možnost, da na-leti njuna realizacija na ovire, da se onemogoči ali celo zatre.
V tem skupnem razmerju kritike in literarnega pa gledališkega dela do komunikacijskega prostora, ki ga potencialno omogoča že njihova sama prisot-nost, je treba iskati tudi poglavitne razloge za eksi-stenco in nujo kritike. To skupno razmerje pa seve-da neogibno narekuje vprašanje, kaj kritika v svojem bistvu je, kaj jo npr. poleg literature in gledališca sploh opravičuje ali — z drugimi besedami — katere so tiste sestavine, oziroma pomanjkljivosti komuni-kacijskega prostora, ki jo kot kritiko sploh omo-gočajo.                                                  ,
Dozdajšnja polemična skušnja kaze, da rojeva tradicionalna kritika, katere osnovni namen je poja-snjevanje in razlaganje literarnega ali gledališkega dela in ugotavljanje njegove estetske in moralne (ne)popolnosti, skoro izključno same metafizične re-zultate, v katerih zavzame resnica obravnavanega umetniškega predmeta enkrat za vselej izmerjeno in določeno mesto, okameni v povsem statičen pojem ter se v njem naposled hkrati s svojo vsebino kon-zervira kot za vselej zadosten in ad absolutum sežet predmet. To kajpa pomeni nasilje nad resnico, ki je vedno v procesu, s tem pa že s samo svojo dinamično strukturo izključuje rezultate, kakršni se rojevajo iz takšne kritike. Umetniško delo je, mislim, zgodovi-na, ki odkriva svojo resnico in njfene vedno nove aspekte in razsežnosti v komunikaciji, torej v svoji konkretni, determinirani in spremenljivi socialni vlogi. To pomeni, da se po dinamičnem faktorju svo-jih komunikacij, ki jih vzbuja in ki jo vedno na novo potrjujejo, nikoli ne more spremeniti v okame-nino ali konzervat. Temeljna nezadostnost tradicio-nalne kritike in njenih (normativnih) teženj ter spo-znanj je potem v razklanosti, ki se ustvarja med njenimi metafizičnimi rezultati in dinamično (komu-nikacijsko) strukturo literarnega oziroma gledališke-ga dela, in s tem tudi med konkretno vsebino zgo-dovine. S tem pa smo se že približali enemu izmed iz-hodišč za tisto drugačno kritiko, ki se zdj sodobnemu bivanjskemu prostoru bližja — zato, ker si prizadeva čim globlje prodreti v njegovo strukturalno, torej pro-cesualno počelo. Tudi smo se s tem približali ene-mu njenih temeljnih kriterijev, vprašanju potreb.
Zgodovinska skušnja nam je dozdaj sklenjeno narekovala, da je potrebno literaturi in zlasti kritiki neprenehno določevati nek poseben, praktičen na-men ali cilj, ki bi ga v perspektivi ali celo kar sproti realizirala socialna in zgodovinska praksa. Tako smo literaturo in kritiko spreminjali npr. v orodje družbenega napredka ali nacionalnih potreb in po-tem, ko smo literaturo in kritiko zreducirali na pre-prost mediator neposredne družbene prakse, skozi taisto dedukcijo presojali vso njuno vsebino. Njuno resnico smo s tem prenesli izven območja vsebine, to-rej bivanja in celostnosti, kot jo moreta osmisliti iz sebe, v območje, na katerem sicer obe participirata, vendar praviloma ne v prakticistični obliki ip inte-resno, ampak kot izraz alienativnih pojavov v' njem, torej kot stvarjalska zabeležba njegovega manjkanja. Na drugi strani tega organicističnega deduciranja li-terature na eno od funkcij narodnostnega in social-nega napredka se je pojavil esteticistični kritični kri-terij, ki je namen in cilj literature prenesel iz prakti-cističnega v formalno področje in si s tem ravno tako zaprl pot do resnično kompleksnega zrenja v njeno bistvo. Ce je imela prva dedukcija za posledico vulgariziranje literature, )o je druga fetišizirala in spreminjala V polje čisto metafizičnih špekulacij. Prva se je skušala reševati v vnanje in deklarativne splošne sinteze, kot je npr. pojem »angažirane lite-rature«, druga se zavzema za red v literarnem življe-nju in svari pred modernističnim kičem in hermetič-nostjo, ki da v današnjem svetu ogrožata »resnič-no« literaturo. Obe imata v bistvu svoj smoter iz-ven resničnega delovnega prostora literature: prva v prakticističnem socialnem angažmaju, dniga v me-tafiziki čiste esfetične duše; obe bi hoteli spremeniti ta svet; obema je skupen feljtonistični odnos do li-
terature, kakor ga uveljavljata v vsakdanji kritiški praksi.                                                                      .
Prostor, ki ga živimo, pa se umika recenzentski obravnavi in terja temeljitejših analiz, ki naj global-no raziščejo njegovo bit — rezultanto že preživetega časa in šele projektiranega. šele potem bo mogoče govoriti o resnični,   torej   celostni  integraciji.  Sicer ostajamo   na   površini,   preračunljivo   se   zanašajoc samo na pričujoči, hipni trenutek, in nič   nam  ne brani, da bi v prihodnjem trenutku ne mogli govoriti nekaj povsem drugega.  Vendar  smo   v  dosedanjem času   ki tako globalnih analiz morda m omogočad, privzeli   nekaj   delovnih   oblik,   ki   ostajajo   zdaj   v naši zavesti kot neka že pretekla in vsaj — v spo-znanju — nezadostna  možnost,  ki  pa  jo   je  vsaj zdajle še nemogoče odmisliti. Mislim na recenzijo, na feljton, kozerijo. V mislih imam samohotne, cu-stvene in apr. le angažmajske ali le estetske reak-cije na določene literarne pojave iz tega nasega pro-stora   pojave, ki do zdaj iz najrazličnejših vzrokov še niso bili registrirani, ki pa so terjali legalizacijo. Na recenzentskem nivoju pa so se nam potem mai razodevali le kot pojavi, torej le s svojim vnanjim videzom   ne pa tudi s svojim notranjim, zakntim, vsebinskim pomenom, ki ga lahko dobijo šele v med-sebojni primerjavi in konfrontaciji in kot del sirsega, neprimerno bogatejšega in zapletenega zgodovmskega kompleksa. S tem,   da   svojo   pozornost   prenesemo z zunanje, pojavne strukture stvari v njeno notranje bistvo in se zavemo soodvisnosti posamezmh celot, je   mislim, edina možnost, da se hkrati s tem zave-mo   tudi   celote   svojega   bivanjskega   prostora,   se pravi njegove kompleksnosti. Dosedanje delovne ior-me nas res v marsičem vežejo, hkrati pa nas nujno omejujejo tudi parcialne možnosfti bivanja samega, ki ga vsakdo uresničuje  tako,  kot  ga more m zna. Vendar je premik bistven: če je hotela do zdaj re-cenzija ali kozerija aU feljton zaobseči pojav v ce-loti, nanj samo opozoriti in ga s tem na svojem ni-voiu tudi izčrpati ter naposled pozabiti nanj, potem je zdaj  ambicija te — v preteklosti domisljene — delovne oblike v tem, da iz obravnavanega predmeta izlušči eno njegovo bistveno dimenzijo in jo poskusa domisliti kot pogoj in posledico drugih. Pri tem se te nove omejenosti zaveda, vendar jo njena spozna-nja  ki pa si prizadevajo do bitnih vzgibov prostora, ki v njem živimo, kot celote, obvezujejo tohko, da v prihodnje ne bo mogla več mimo njih, saj ne pome-nijo več   nečesa   samo   »angažmajskega«   ali   samo estetskega, torej nečesa, vnaprej obsojenega na par-cialnost in eklekticizem, ampak temeljne konsekvent-nosti odnosov, od katere je odvisno globlje, zgodo-vinsko bistvo sodobnega življenjskega prostora.
Kriterij potreb, ki smo ga omenili zgoraj, se nam na tem mestu ne pojavlja več  namensko  in s  tem parcialno, ampak kot tisti splošno socialni okvir, v katerem se skozi konkretni umetniški material reali-zira tako izpovedna volja umetniškega ustvarjalca kot tudi  komunikacija  s  tako  osmišljenim  materialom. Tu imam v mislih predvsem prvo realizacijo — iz-povedne volje oziroma izpovedne potrebe. Gre nam-reč za vprašanje, katere in kakšne izpovedne potrebe so se v dani socialni strukturi zmožne realizirati in v koliki meri lahko potem komunikacija z njimi ohra-nja in razvija njihovo bit. če smo umetniško delo do zdaj na tihem ves čas gledali kot preseganje sveta (preseganje pa se naj v okviru konkretnih projektov, ki jih umetniško delo vsebuje v prikriti in potenci-alni obliki, nadaljuje v stvarni praksi), potem nam more postati jasno, da nam gre tu predvsem za ugo tavljanje potrebe, inkarnirane v umetnini, in za kom-paracijo s splošnim bivanjskim nivojem časa in pro-stora. v katerem smo in v katerem se nas vsebina umetnine dotika po tisti logični zvezi, po kateri se prežemata splošno in posamezno, tako, da nas umet-niško delo neprenehno izbija iz iluzije varnega zato-čišča, ki jo v nas zbuja  zvezanost   in  stopljenost s splošnostjo, nas vrača na izhodiščno pozicijo posa-mezne in samotne eksistence in nas navaja, da s te pozicije nenehno in na novo preverjamo resničnost ter avtentičnost svojih zvez s splošnostjo, s svetom. — Pri vsem tem, mislim, da ni potrebno posebej po udarjati, da stoji, to preverjanje izven legaliziranih načinov bivanja v splošnosti in da prodira v njegove skrivne še ne raziskane ter nepreskušene plasti. Ven-dar to ni »preseganje sveta«. Preseganje je namensko in parcialno, ima konkreten cilj pred seboj in v od-• nosu do tega cilja je vse ostalo samo sredstvo. Tu pa gre za delo čiste zavesti, ne gre le za ugotavljanje manjkanja v svetu, ampak za prežemanje tistih di-menzij  sveta, ki sestavljajo njegovo bit;  gre za pi-sanje zgodovine. To pisanje ima namen samo v sebi, s tem, da vseskoz potrjuje neodtujljivost in resnico izpovedovalčeve,  umetnikove  izpovedne  pozicije.  Te pozicije se npr. alienativni procesi v svetu dotikajo, kot se dotikajo vseh drugih usod, njegova pozicija more biti v svetu še tako razblinjena in razkrojena, ampak s tem ko v konkretnem in stvarnem umetni-škem materialu ponazarja resnico takšne svoje uso-de, pomeni, da na svet ne pristaja, se ne staplja z njegovo splošnostjo — ampak to samo v polju zave-sti, ne pa morda stvarne akcije ali dejavnosti — in ohranja ter potrjuje svojo resnico, svoj strah, grozo, resignacijo, obup itn. kot izraze svoje izhodiščne izpo-vedne pozicije — drugega nič. Drugo ni v njegovih rokah.
Tu se mi zdi, da ima pisanje o literaturi predvsem en pomen: ne razširjanje umetniških spoznanj v sploš-nost (literatura v sodobnem svetu rfi integracijski me-dij, po literaturi se pripadnost neki splošnosti samo dolpča, realizira ne, saj svet konstituirajo iz dneva v dan vse stvarnejši, bolj tehnični delovni procesi), am-pak potrjevanje njenih pričevanjskih vrednosti: ob-jektiviranje temeljne relacije posamezno-splošno, umetnik-svet kot rezultante danega prostora in časa, v kateri sta pojma dobrega in slabega nezanimiva, Saj sta nujno tudi le posledici danih možnosti.
še v večji meri velja to za gledališče, že zaradi izrazito minljive usode, ki je za to delo v osnovi zna-čilna in kjer so vse predstave nujno »sodobne«, saj nastajajo v sami sredi danega prostora in so od nje-ga tudi v čisto konkretnem vsakodnevnem oziru mnogo bolj odvisne kot od literature, ki lahko tudi »počaka«.
Andrej Inkret